31.5.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 173/15

Poročevalec:

Krzysztof BALON

1.1

Ob dejstvu, da revščina in socialna izključenost prispevata k populističnim težnjam v številnih državah Evropske unije, EESO pozdravlja sklepe Evropskega sveta z dne 16. junija 2016 o odpravljanju revščine in socialne izključenosti: celostni pristop (1). Hkrati se zavzema za uvedbo integriranega evropskega sklada za boj proti revščini in socialni izključenosti v naslednji finančni perspektivi, pri čemer se je treba opreti na dosedanje izkušnje z uporabo Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim (FEAD) in Evropskega socialnega sklada (ESS).

1.2

Glede na to, da se problemi in ciljne skupine po posameznih državah članicah močno razlikujejo in da so tudi oblike migracije različne, je treba pri uporabi takega sklada v celoti izkoristiti izkušnje in potencial organizacij civilne družbe ter jim priznati vodilno vlogo pri načrtovanju, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju. Sklad mora okrepiti zmogljivosti mrež organizacij civilne družbe, posebno pozornost pa je treba nameniti organizacijam, ki zagotavljajo pomoč.

1.3

EESO meni, da bi morala Evropska komisija v sedanji finančni perspektivi učinkoviteje spremljati uporabo sredstev ESS v boju proti revščini in socialni izključenosti ter sredstev FEAD za ukrepe vključevanja v državah članicah. Pri spremljanju bi morale aktivno sodelovati organizacije civilne družbe in osebe, ki so izpostavljene revščini in socialni izključenosti.

1.4

EESO ugotavlja, da je ključnega pomena sodelovanje med nacionalnimi organi, ki upravljajo s sredstvi, in partnerskimi organizacijami (2), ki veliko prispevajo z vsebinskega in organizacijskega vidika ter zagotavljajo precejšnjo dodano vrednost uporabe obeh skladov. Zato EESO predlaga Evropski komisiji, naj razmisli o tem, da bi pojasnila minimalne zahteve, ki jih bodo morali izpolniti organi držav članic v okviru partnerstev, pa tudi o sankcijah, če zahteve niso izpolnjene.

1.5

EESO poziva Evropsko komisijo, naj razmisli tudi o tem, da bi države članice zavezala k uporabi tehnične pomoči v okviru skladov FEAD in ESS tudi za krepitev zmogljivosti organizacij civilne družbe, ki so dejavne na področju boja proti revščini in socialni izključenosti. EESO se poleg tega zavzema za to, da se okrepijo tehnične in organizacijske zmogljivosti evropskih mrež organizacij, ki se vključujejo v boj proti revščini in socialni izključenosti.

1.6

EESO poziva države članice, naj bolj uporabljajo globalna nepovratna sredstva, večkrat ponovno dodeljujejo nepovratna sredstva ter, kjer je mogoče, enako obravnavajo sredstva v naravi in finančna sredstva. Poleg tega je treba razmisliti o obveznosti, ki jo nalaga Evropska komisija, da je treba v okviru operativnih programov največji del sredstev dodeliti projektom z manjšim proračunom. S tem bi podprli organizacije in skupine za samopomoč, ki delujejo na lokalni ravni.

1.7

EESO bo sistematično podpiral dejavnosti organizacij civilne družbe ter njihovo sodelovanje z oblastmi in javnimi ustanovami v prizadevanjih za boj proti revščini in socialni izključenosti. Hkrati izraža pripravljenost, da ustanovi majhno ad hoc skupino, ki bi jo sestavljali člani EESO in ustrezne platforme evropske civilne družbe. Skupina bi še v zdajšnji finančni perspektivi pomagala bolje usklajevati dejavnosti, ki se izvajajo v okviru ESS in FEAD, pripomogla pa bi tudi k razpravi o temeljnih načelih prihodnjega integriranega sklada EU za boj proti revščini in socialni izključenosti. EESO meni, da je pri tem nujno potrebno sodelovanje z Odborom regij.

2.1

Glavni cilj agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 (3) je izkoreniniti vse oblike revščine na svetu. Boj proti revščini in socialni izključenosti je tudi ena od prednostnih nalog strategije Evropa 2020. Evropske institucije in nekatere države članice še naprej vztrajajo pri svojih politikah varčevanja, čeprav javnost v državah članicah vse manj podpira evropsko povezovanje in zdi se, da je eden od glavnih razlogov za to dejstvo, da se položaj državljanov EU, ki se soočajo z revščino in socialno izključenostjo, ni ne naglo ne očitno izboljšal. Instrumente Unije v obliki skladov za boj proti revščini in socialni izključenosti, tj. Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim (FEAD), ter dodelitve najmanj 20 % sredstev iz Evropskega socialnega sklada (ESS) za podporo socialnega vključevanja bi morale sicer učinkovito izkoriščati vse države članice, vendar ti ne morejo resnično nadomestiti celostne, usklajene politike na tem področju.

2.2

Kot je znano, si je Evropska unija v strategiji Evropa 2020 zastavila cilj, da bo do leta 2020 za najmanj 20 milijonov zmanjšala število oseb, ki živijo v revščini ali socialni izključenosti ali jih ta pojava ogrožata. Toda podatki za leto 2014 (4) kažejo, da revščina ali socialna izključenost še vedno grozi kar 24,4 % prebivalstva EU, kar je približno 122 milijonov ljudi (leta 2011 je bilo ogroženega 24,2 %, leta 2010 pa 23,4 % prebivalstva). Iz analize različnih kazalnikov, ki so bili proučeni posamično, izhaja, da se je vsak kazalnik povečal v primerjavi z letom 2008: tveganje revščine po začetku prejemanja socialne pomoči se je povečalo s 16,6 na 17,2 %, hudo materialno pomanjkanje z 8,5 na 8,9 %, delež oseb v starosti med 0 in 59 let, ki živijo v gospodinjstvih s pretežno brezposelnimi člani, pa se je z 9,1 povečal na 11,1 %. Svet Evropske unije hkrati ugotavlja: „Vse večje razlike med državami članicami in v njih samih dokazujejo, da je treba ukrepati po vsej Uniji“ (5).

2.3

Boj proti revščini in socialni izključenosti je eno najpomembnejših področij sodelovanja med organizacijami civilne družbe (kot so združenja, fundacije, socialne zadruge, sindikati in organizacije delodajalcev) ter oblastmi in javnimi ustanovami v državah članicah. Za odpravo (ali bistveno zmanjšanje) revščine in socialne izključenosti je bistveno, da nepridobitne organizacije zagotavljajo različne oblike materialne in nematerialne pomoči (tudi socialne storitve), da se – tudi s socialnim dialogom – ustvarijo ugodni pogoji za vključevanje na trg dela ter da se zagotovijo ustrezna sredstva na ravni držav članic in EU. EESO v zvezi s tem ugotavlja, da je mogoče ta cilj strategije Evropa 2020 doseči le v okviru Evropske unije, ki jo dojemamo kot skupnost, ki jo sestavljajo evropska civilna družba, države članice in institucije EU.

2.4

Zlasti glede na vse večje število revnih zaposlenih in demografski razvoj je mogoče uresničitev ciljev strategije Evropa 2020 na področju boja proti revščini in socialni izključenosti zagotoviti le z ukrepi, ki odpravljajo vzroke in ne le simptome revščine in socialne izključenosti ter ki v širšem okviru zajemajo tako gospodarsko politiko kot tudi politiko na področju družine, davčno politiko in monetarno politiko.

2.5

Zato je EESO – čeprav je vprašanje pomoči najbolj potrebnim obravnaval že večkrat (6) – po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi in Evropsko komisijo pripravil to mnenje, v katerem navaja konkretne ugotovitve in priporočila glede sedanjih izkušenj z uporabo skladov FEAD in ESS za boj proti revščini in socialni izključenosti.

3.1

Sklad za evropsko pomoč najbolj ogroženim (FEAD) je za razliko od dosedanjih programov za pomoč v hrani del kohezijske politike. Ta sklad prispeva k doseganju cilja, tj. odpravi „najhujših oblik revščine z zagotavljanjem nefinančne pomoči najbolj ogroženim osebam v obliki hrane in/ali osnovne materialne pomoči ter dejavnosti socialnega vključevanja najbolj ogroženim osebam“ (7).

3.2

Cilji Evropskega socialnega sklada so visoka raven zaposlenosti in visokokakovostna delovna mesta, prizadevanja za visoko raven izobraženosti in usposobljenosti za vse, boj proti revščini ter spodbujanje socialnega vključevanja, enakosti med ženskimi in moškimi, nediskriminacije in enakih možnosti.

3.3

Dejavnosti, ki se financirajo iz FEAD, se morajo dopolnjevati z dejavnostmi, financiranimi iz ESS: FEAD bi moral biti namenjen predvsem pomoči v primerih najhujšega materialnega pomanjkanja in podpori za temeljno socialno vključevanje dolgotrajno izključenih oseb, ukrepi, ki se financirajo iz ESS, pa naj bi tem osebam med drugim utrli pot do nadaljnjega poklicnega in socialnega vključevanja. FEAD naj bi tem osebam torej omogočil prve korake za odpravo revščine in socialne izključenosti. Tako bi sploh dobile možnost, da bi našle delo ali bile deležne drugih ukrepov, ki se izvajajo v okviru politike trga dela. Toda sredstva, namenjena za te ukrepe, niso dovolj za pokritje dejanskih potreb.

3.4

Vse države članice so se zavezale, da bodo z ustreznimi politikami in prednostnimi nalogami Unije usklajevale podporo ESS ter drugih strukturnih in investicijskih skladov ter upoštevale načela partnerstva v duhu Evropskega kodeksa dobre prakse za partnerstvo (8).

4.1

Tako povratne informacije organizacij civilne družbe kot splošno dostopne informacije in statistični podatki kažejo, da pri uporabi sredstev iz skladov FEAD in ESS na obravnavanem področju prihaja do vrste resnih težav. Te so v posameznih državah različno hude, mednje pa sodijo:

4.1.1

zamude pri uvajanju podpornih mehanizmov FEAD in nezadostna obveščenost javnosti ter ciljnih skupin o ciljih sklada in možnostih za izkoristek sredstev;

4.1.2

dodelitev 20 % sredstev iz Evropskega socialnega sklada je z vidika cilja, da je treba zmanjšati revščino in socialno izključenost, neučinkovita, saj imajo pri tem prednost projekti za vključevanje na trg dela, problem dostopnosti in dosegljivosti socialnih storitev za marginalizirane skupine pa je zanemarjen (9). Čeprav je bilo do leta 2016 za zgoraj omenjeni cilj dodeljenih 25,6 % proračuna ESS (10), pa v pristopu k ukrepom v okviru ESS ni nobenih vidnih sprememb;

4.1.3

države članice ne izkoriščajo v celoti možnosti, s katerimi bi lahko ciljnim uporabnikom sklada FEAD omogočile dostop do storitev za poklicno in socialno vključevanje na najbolj osnovni ravni, ki se financirajo iz ESS;

4.1.4

nezadostno upoštevanje načel partnerstva v duhu Evropskega kodeksa dobre prakse za partnerstvo v razmerju do ESS in odsotnost podobnega instrumenta v primeru FEAD ter pomanjkljivosti pri posvetovanjih s civilno družbo in delegiranje ključnih odločitev javnim ustanovam brez posvetovanja s civilno družbo. Zaradi premajhnega upoštevanja načel partnerstva je poleg tega uporaba sredstev manj pregledna, s čimer se povečuje tveganje korupcije in zlorab (11);

4.1.5

pretirane formalne in upravne zahteve, ki jih države članice uvajajo tako pri FEAD kot ESS in za pravilno izvajanje predpisov EU niso nujne. Te zahteve, ki pogosto temeljijo na mehanizmih delovanja javnih uprav na področju sociale, ne upoštevajo ne posebnosti ciljnih skupin (npr. brezdomcev, ki jih je pogosto nemogoče formalno identificirati in registrirati) ne delovnih metod organizacij civilne družbe. V nekaterih državah članicah se tem organizacijam za tovrstne kršitve izrekajo pretirano visoke upravne in finančne kazni;

4.1.6

slaba usklajenost strukturnih skladov in nacionalnih strategij, nezmožnost, da bi se programi, ki so se začeli izvajati s sredstvi iz skladov, izvajali še naprej z nacionalnimi sredstvi, ali odsotnost dolgoročnega pristopa k financiranju iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, kar lahko v državah članicah resno ogrozijo uresničevanje nalog, zastavljenih v okviru skladov (12). Problematične so tudi neustrezne ali nejasne opredelitve kazalnikov, kar onemogoča doseganje dolgoročnih ciljev ukrepov;

4.1.7

pomanjkanje mehanizmov za spodbujanje in podporo krepitve zmogljivosti v organizacijah civilne družbe, pa tudi nestabilna partnerstva (v primeru FEAD pa tudi pomanjkljiva akreditacija), premajhen obseg predhodnega financiranja dejavnosti ali premalo sredstev za tehnično pomoč pri krepitvi zmogljivosti.

4.2

Anketa med nacionalnimi mrežami organizacij, ki se ukvarjajo z bojem proti revščini (13), je pokazala, da so – razen v nekaterih izjemah – zelo slabo vključene v pripravo operativnih programov. Odbori za spremljanje ne prisluhnejo dovolj stališčem organizacij za pomoč in podporo.

4.3

Če upoštevamo, da je FEAD v primerjavi z ESS nov instrument, je treba nekaj pozornosti nameniti tudi pozitivnim stranem njegove dosedanje uporabe v praksi. Tako je leta 2014 že osem držav članic začelo izvajati dejavnosti v okviru tega sklada (leta 2015 pa še 15 držav). Samo v letu 2014 naj bi po ocenah 10,9 milijona oseb (14) izkoristilo dejavnosti, ki se financirajo iz sklada FEAD. Začetek uporabe FEAD in zahteva, da se 20 % sredstev ESS nameni za boj proti revščini in socialni izključenosti, sta poleg tega pripeljala do boljšega sodelovanja med Evropsko komisijo in državami članicami ter boljšega usklajevanja dejavnosti različnih akterjev, ki so dejavni v boju proti revščini in socialni izključenosti. Povezovanje materialne pomoči in sočasne podpore v okviru FEAD v večini držav članic ustvarja pogoje za boljše socialno vključevanje oseb, ki so prej prejemale podporo iz programov za pomoč v hrani.

4.4

EESO zato pozdravlja začetek delovanja mrežne platforme za FEAD, ki jo je vzpostavila Evropska komisija in ki omogoča izmenjavo izkušenj ter mrežno povezovanje, pa tudi seznanjanje s primeri najboljše prakse. Vendar pa EESO meni, da bi morali biti EESO in glavne organizacije iz mreže, ki v državah članicah sodelujejo s skladom FEAD, vključeni v strukturiran dialog z Evropsko komisijo.

5.1

EESO se zavzema za to, da bi se v naslednji finančni perspektivi oblikoval celovit evropski sklad za boj proti revščini in socialni izključenosti, pri čemer bi se bilo treba opreti na dosedanje izkušnje z uporabo skladov FEAD in ESS. Ta instrument bi moral upoštevati raznolikost problemov in ciljnih skupin v posameznih državah članicah, tudi vidike, povezane z različnimi oblikami migracij. Pri ukrepih v okviru takega sklada je treba bolj kot do zdaj izkoristiti izkušnje in potencial organizacij civilne družbe. Te organizacije morajo pridobiti dejanske pristojnosti za načrtovanje, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje; poleg tega mora sklad okrepiti zmogljivosti mrež organizacij civilne družbe, posebna pozornost pa mora biti namenjena organizacijam, ki zagotavljajo pomoč. Zaradi združitve skladov pa se ne smejo zmanjšati sredstva in intenzivnost prizadevanj Unije za izpolnitev zastavljenih ciljev na socialnem področju.

5.2

EESO meni, da bi morala Evropska komisija učinkoviteje spremljati uporabo sredstev ESS v boju proti revščini in socialni izključenosti ter sredstev FEAD za ukrepe za vključevanje v državah članicah. Pri tem bi morala zlasti ocenjevati napredek na področju socialnega vključevanja in ne zgolj uporabo opredeljenih kvantitativnih kazalnikov, pri spremljanju pa bi morale dejansko sodelovati organizacije civilne družbe in osebe, ki so izpostavljene revščini in socialni izključenosti. Ta vprašanja bi bilo treba obravnavati tudi pri vmesnem pregledu.

5.3

EESO predlaga Evropski komisiji, naj razmisli o tem, da bi pojasnila minimalne zahteve, ki jih bodo morali izpolniti organi držav članic v okviru partnerstev z organizacijami civilne družbe, pa tudi o sankcijah, če zahteve niso izpolnjene (15).

5.4

EESO poziva Evropsko komisijo, naj razmisli tudi o tem, da bi države članice zavezala – s tehnično pomočjo v okviru FEAD in ESS – k uvedbi učinkovitih sistemov za podpiranje razvoja vsebinskih in organizacijskih zmogljivosti organizacij civilne družbe, ki so dejavne na področju boja proti revščini in socialni izključenosti (16).

5.5

EESO ugotavlja, da je odločilnega pomena strokovno sodelovanje med nacionalnimi organi, ki upravljajo sredstva, in partnerskimi organizacijami, vključno z organizacijami civilne družbe ter z regijami, okraji in občinami, ki temelji na jasnih pravilih in preglednih dogovorih. ki prispevajo z vsebinskega in organizacijskega vidika ter zagotavljajo precejšnjo dodano vrednost uporabe obeh skladov. Upravni organi bi se morali obsežneje posvetovati s partnerskimi organizacijami, da bi izpopolnili operativne programe, morali pa bi tudi spodbujati in podpirati sodelovanje, posvetovanje in izmenjavo izkušenj med njimi (17).

5.6

Ker so partnerski sporazumi in operativni programi rezultat pogajanj med Evropsko komisijo in nacionalnimi organi, bi lahko Komisija v prihodnje zaostrila zahteve za odobritev teh sporazumov in programov; lahko bi zahtevala, da se popravijo, če načelo partnerstva ni v celoti upoštevano (18).

5.7

EESO poziva države članice, naj bolj uporabljajo globalna nepovratna sredstva, večkrat ponovno dodeljujejo nepovratna sredstva ter, kjer je mogoče, enako obravnavajo sredstva v naravi in finančna sredstva. Poleg tega je treba razmisliti o obveznosti, ki jo nalaga Evropska komisija, da je treba v okviru operativnih programov največji del sredstev dodeliti projektom z manjšim proračunom (19). To bi omogočilo podporo manjših, lokalnih projektov, organizacij in skupin za samopomoč ter olajšalo navezovanje partnerstev na lokalni ravni.

5.8

EESO meni, da bi tudi neposredni upravičenci do ukrepov pomoči lahko in morali prispevati k njihovi učinkovitosti. Organizacije za pomoč bi morale pripraviti ustrezne instrumente ocenjevanja in, če je mogoče, zaposlovati prostovoljce iz vrst neposrednih upravičencev.

5.9

EESO se poleg tega zavzema za to, da se okrepi potencial evropskih mrež organizacij, ki se vključujejo v boj proti revščini in socialni izključenosti, tako z vsebinskega kot organizacijskega vidika.