1.

Države članice so z Lizbonsko pogodbo razširile procesno upravičenje posameznikov zoper pravne akte Unije. Člen 263, četrti odstavek, PDEU zato zdaj dopušča tudi tožbe fizičnih in pravnih oseb „zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov“. Ta pritožba prvič nudi možnost za pojasnilo, v katerih okoliščinah se lahko to novo procesno upravičenje uveljavi pri odločbah Komisije glede državnih pomoči.

2.

Poleg tega je treba ponovno podrobneje pojasniti zdaj že skoraj 50 let staro formulo „Plaumann“, ki jo je določilo Sodišče in se nanaša na posamično nanašanje kot element zakonskega dejanskega stanu običajnega procesnega upravičenja v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU. Ta pritožba za to nudi poseben položaj: dejanski upravičenec nacionalne davčne ureditve izpodbija negativno odločbo Komisije glede državnih pomoči, čeprav se mu priznava varstvo legitimnih pričakovanj in sme obdržati ugodnosti davčne ureditve.

3.

Člen 12(5) španskega zakona o davku od dohodkov pravnih oseb je v različici z dne 5. marca 2004 (v nadaljevanju: shema pomoči) določal, da pri prevzemu deleža v tujem podjetju pod določenimi pogoji nastane tako imenovano dobro ime, ki se lahko amortizira v naslednjem obdobju do dvajsetih let. Izhodiščna vrednost se je pri tem določila iz razlike med stroški prevzema deleža in sorazmerno tržno vrednostjo sredstev podjetja, v katerem se je delež prevzel. Zaradi amortizacij se je znižal davčni dolg prevzemnika.

4.

Ker je Komisija to shemo uvrstila med državne pomoči, saj je ni mogoče uporabiti pri prevzemu deleža v nacionalnem podjetju in naj bi bila zato selektivna, je uvedla formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES. Odločba o uvedbi postopka je bila objavljena v uradnem listu 21. decembra 2007.

5.

Komisija je po končani preiskavi sprejela Odločbo 2011/5/ES ( 2 ) (v nadaljevanju: sporna odločba), katere člen 1 v delu, upoštevnem za obravnavani primer, določa:

„1.   Shema pomoči […] ni združljiva s skupnim trgom v zvezi s pomočjo, dodeljeno upravičencem glede prevzemov znotraj Skupnosti.

2.   Kljub temu znižanja davka za upravičence […], ki so izpolnil[i] zadevne pogoje sheme pomoči do 21. decembra 2007 […], lahko še naprej veljajo za celotno obdobje amortizacije, kot ga določa shema pomoči.

[…]“

6.

Člen 4(1) sporne odločbe nalaga Kraljevini Španiji, da izterja pomoč, če pogoji iz člena 1(2) te odločbe niso izpolnjeni. V skladu s členom 6(2) te odločbe mora Kraljevina Španija Komisijo obveščati „o napredku nacionalnih ukrepov, ki so bili sprejeti za izvajanje te odločbe“.

7.

Družba Telefónica S.A. je prejela pomoč iz sheme pomoči pri dveh prevzemih, v obeh primerih pred dnem, ki ga določa člen 1(2) sporne odločbe. S tožbo, ki jo je 21. maja 2010 kljub temu vložila proti Komisiji, je predlagala, naj se člen 1(1) sporne odločbe razglasi za ničen.

8.

Splošno sodišče je s sklepom z dne 21. marca 2012, ki je bil družbi Telefónica S.A. vročen 23. marca 2012, tožbo v zadevi T‑228/10 zavrglo kot nedopustno (v nadaljevanju: izpodbijani sklep). V obrazložitvi sklepa je navedeno, da se sporna odločba niti posamično ne nanaša na družbo Telefónica S.A. v smislu druge možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU niti ne gre za predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov, v smislu tretje možnosti te določbe.

9.

Družba Telefónica S.A. (v nadaljevanju: pritožnica) je 1. junija 2012 zoper sklep Splošnega sodišča vložila pritožbo, v kateri predlaga:

10.

Komisija predlaga:

11.

Pred Sodiščem je v zvezi s pritožbo potekal pisni postopek, 4. februarja 2013 pa še obravnava.

12.

Pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je kršilo pravo Unije, in se opira na tri pritožbene razloge.

13.

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na pravico do učinkovitega pravnega varstva, drugi in tretji pritožbeni razlog pa na procesno upravičenje na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU. Medtem ko se drugi pritožbeni razlog nanaša na splošno procesno upravičenje zoper akte, med drugim, Komisije, se tretji pritožbeni razlog nanaša na posebno procesno upravičenje zoper predpise. Ker ima posebno prednost pred splošnim, bom pritožbene razloge obravnavala v obratnem vrstnem redu.

14.

Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom meni, da je Splošno sodišče napačno presodilo pravne zahteve glede procesnega upravičenja na podlagi tretje možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU. Ta možnost dopušča tožbe zoper predpise, ki se neposredno nanašajo na tožečo stranko, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

15.

Splošno sodišče v točkah od 43 do 45 izpodbijanega sklepa v zvezi s tem ugotavlja, da lahko vprašanje, ali je sporna odločba predpis, ostane odprto, ker vsekakor potrebuje izvedbene ukrepe. Procesno upravičenje na podlagi tretje možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU naj bi bilo zato vnaprej izključeno.

16.

Ker lahko Sodišče, če je to v posameznem primeru potrebno, spremeni obrazložitev izpodbijane sodbe, ( 3 ) menim, da v nadaljevanju ni treba preučiti le vprašanja, ali je Splošno sodišče pravilno razlagalo element zakonskega dejanskega stana v zvezi z izvedbenimi ukrepi, ampak tudi vse pogoje za procesno upravičenje na podlagi tretje možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

17.

Da bi lahko pritožnica utemeljila procesno upravičenje na podlagi tretje možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, bi morala sporna odločba Komisije biti predpis.

18.

Kot sem že drugje pojasnila, spadajo med predpise vsi splošni akti, razen zakonodajnih aktov v smislu člena 289(3) PDEU. ( 4 ) Tudi sklep ( 5 ) v smislu člena 288, četrti odstavek, PDEU lahko spada med predpise, zlasti če se ne nanaša na določene naslovnike. ( 6 )

19.

Sporna odločba, ki je bila sprejeta, ko je še veljal člen 249, četrti odstavek, ES, ni zakonodajni akt, ker ni bila sprejeta v zakonodajnem postopku.

20.

Zato je treba preučiti le, ali je splošna.

21.

V skladu z opredelitvijo, ki se običajno uporablja v sodni praksi, je ukrep splošen, če se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za skupine oseb, ki so določene splošno in abstraktno. ( 7 )

22.

Zoper izpolnjenost teh pogojev v primeru sporne odločbe je mogoče najprej navesti, da se nanaša samo na enega določenega naslovnika, in sicer v skladu s členom 7 te odločbe na Kraljevino Španijo. Komisija meni, da taka odločba ne more biti splošna, ker je zavezujoča le za naslovnika.

23.

Najprej je treba pojasniti, da lastnosti pravnega akta, da je zavezujoč, ni mogoče enačiti z njegovo splošnostjo. Tako člen 249, četrti odstavek, ES kot člen 288, drugi odstavek, PDEU namreč glede uredb razlikujeta med tem, da se uporabljajo splošno, in vprašanjem, do katere mere so zavezujoče.

24.

Mnenje Komisije pa potrjuje to, da je Sodišče v zvezi s členom 173(2) Pogodbe EGS večkrat ugotovilo, da je kot odločilno lastnost za razlikovanje med zakonodajnim aktom in odločbo v smislu člena 189 Pogodbe EGS treba ugotoviti, ali se zadevni akt uporablja splošno. ( 8 ) Sodišče je s tem menilo, da je prav opredeljujoča lastnost odločbe ta, da se ne uporablja splošno. ( 9 )

25.

Odločbe, ki se – kot sporna odločba v obravnavani zadevi – nanašajo na eno ali več držav članic, pa so posebnost. Vsaka država članica namreč predstavlja tudi nacionalni pravni red. Odločbe, ki se nanašajo na državo članico, so poleg tega zavezujoče za vse njene organe, vključno s sodišči. ( 10 ) Zato lahko odločbe, ki so naslovljene na državo članico, čeprav imajo le enega naslovnika, oblikujejo nacionalni pravni red in se zato splošno uporabljajo. To potrjuje tudi sodna praksa, v skladu s katero se lahko zadevne osebe sklicujejo na določbe odločbe, katere naslovnica je le država članica. ( 11 ) Zato ne preseneča, da je tudi Sodišče glede takih odločb v posameznih primerih priznalo, da se uporabljajo splošno. ( 12 )

26.

Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso odločba Komisije, kot je sporna odločba v obravnavanem primeru, s katero se prepove shema pomoči, za upravičence te sheme splošni ukrep, ki se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za skupino oseb, ki so določene splošno in abstraktno. ( 13 ) Za potencialne upravičence sheme pomoči je odločba Komisije zato „splošni“ akt. ( 14 )

27.

Prepoved sheme pomoči se tako sicer nanaša le na zadevno državo članico. Sočasno pa se s tem preoblikuje tudi nacionalni pravni red. Sheme pomoči zaradi odločbe Komisije namreč ne sme več uporabiti noben državni organ. S tem nastanejo pravni učinki tudi za vse osebe, ki spadajo na področje uporabe sheme pomoči. Če se torej shema pomoči uporabi za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za skupine oseb, ki so določene splošno in abstraktno, velja enako tudi za odločbo Komisije, ki tako shemo prepoveduje.

28.

Ureditev španskega prava glede davka od dohodkov pravnih oseb, ki je bila v obravnavanem primeru s sporno odločbo deloma prepovedana, se je uporabljala za objektivno določene položaje prevzemov deležev znotraj Skupnosti in se je nanašala na skupino oseb, ki so bile določene splošno in abstraktno, namreč na davčne zavezance. Vsaj v delu, v katerem se v sporni odločbi ugotavlja delna nezdružljivost sheme pomoči s skupnim trgom, se ta odločba uporablja splošno.

29.

Pritožnica je odločbo izpodbijala le v tem delu. Njena tožba je bila zato vložena zoper predpis v smislu tretje možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

30.

Za procesno upravičenje na podlagi tretje možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU se poleg tega zahteva, da izpodbijani pravni akt ne potrebuje izvedbenih ukrepov.

31.

Splošno sodišče v točkah od 43 do 45 izpodbijanega sklepa meni, da ta pogoj ni izpolnjen. Že iz člena 6(2) sporne odločbe naj bi bilo namreč razvidno, da so za izterjavo pomoči potrebni izvedbeni ukrepi. Poleg tega pa naj bi bilo treba izvesti tudi samo ugotovitev nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom, predvsem z zavrnitvijo uveljavljanja davčnih ugodnosti te sheme.

32.

Pritožnica nasprotno navaja, da ugotovitev nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom velja neposredno in da ne potrebuje izvedbenih ukrepov. Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo s tem, ko je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da odločba potrebuje izvedbene ukrepe samo zato, ker so taki ukrepi potrebni zaradi izterjave pomoči. Izterjava naj bi bila namreč postranska v primerjavi s prepovedjo sheme pomoči zaradi ugotovitve nezdružljivosti s skupnim trgom, ki naj bi bila glavni predmet te odločbe.

33.

Glede na zgoraj navedeno je treba najprej ugotoviti, da je treba sicer preizkus, ali izpodbijan pravni akt potrebuje izvedbene ukrepe, opraviti glede na predmet tožbe. Predmet tožbe je samo ugotovitev delne nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom iz člena 1(1) sporne odločbe in ne naložitev izterjave iz člena 4(1) te odločbe. Zato je v nadaljevanju treba pojasniti le, ali ugotovitev delne nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom potrebuje izvedbene ukrepe v smislu tretje možnosti člena 263, četrti odstavek, PDEU.

34.

Kljub temu ni vnaprej izključeno, da je izterjava pomoči izvedbeni ukrep ugotovitve nezdružljivosti te pomoči s skupnim trgom. To je odvisno od razlage pogoja za procesno upravičenje, ki ga je treba v obravnavanem primeru preizkusiti.

35.

Glede na besedilo tretje možnosti člena 263, četrti odstavek, PDEU ta razlaga ni preprosta.

36.

Glede na stranki v tem sporu bi se lahko sprva domnevalo, da izvedbeni ukrepi v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU pomenijo le uporabo pravnega akta v posameznem primeru. Temu nasprotuje dejstvo, da je pojem „izvedbeni ukrep“ uporabljen tudi v členu 311, četrti odstavek, prvi stavek, PDEU in tam označuje uredbo, ki se v skladu s členom 288, drugi odstavek, prvi stavek, PDEU uporablja ravno splošno. Drugačen možen pomen je razviden še iz francoske različice PDEU, kjer je pojem „mésures d’exécution“ uporabljen tudi v členu 299, četrti odstavek, drugi stavek, PDEU, v smislu ukrepov izvršbe, to je dejanskega izvajanja pravnega akta.

37.

Še manj jasna postane slika ob vprašanju, kdaj predpis tak izvedbeni ukrep „potrebuje“. Nemško in angleško ( 15 ) besedilo člena 263, četrti odstavek, PDEU opisujeta logično ali časovno posledico: Zaradi pravnega akta so potrebni (poznejši) izvedbeni ukrepi. Tako so posledica uporabe pravnega akta v posameznih primerih vedno izvedbeni ukrepi, bodisi pravne ali dejanske narave, kot je to v primeru njegove prisilne izvedbe. Tako le pravni akt, ki sploh nima področja uporabe, ne bi nikoli potreboval ukrepov za njegovo izvedbo.

38.

Poleg tega je mogoče francosko ( 16 ) besedilo člena 263, četrti odstavek, PDEU razumeti tudi tako, da pravni akt ne sme vsebovati izvedbenih ukrepov. Podobno nemško besedilo je mogoče zaslediti v zgodovini nastanka te določbe. ( 17 ) Vendar bi bilo le težko smiselno, če v skladu s tem ne bi bilo mogoče izpodbijati ravno pravnega akta, ki že vsebuje izvedbene ukrepe in zato drugih ne potrebuje.

39.

Glede na navedeno je mogoče pomen elementa zakonskega dejanskega stana glede izvedbenih ukrepov ugotoviti le s pomočjo zgodovine nastanka tretje možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

40.

Kot sem v drugem sobesedilu že podrobneje pojasnila, izvira tretja možnost iz člena 263, četrti odstavek, PDEU iz osnutka Pogodbe o ustavi za Evropo, ki ga je pripravila Evropska konvencija. ( 18 ) Z dodatkom besedila glede „izvedbenih ukrepov“ naj bi se razširitev procesnega upravičenja omejila na primere, v katerih mora posameznik „najprej kršiti pravo, da bi lahko potem zahteval sodno varstvo“. ( 19 ) To misel je pred tem izrazil že generalni pravobranilec F. G. Jacobs v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu. Menil je, da ne gre za primerno sredstvo za zagotovitev sodnega varstva, če lahko posameznik veljavnost pravnega akta Unije pred nacionalnimi sodišči izpodbija le tako, da krši določbe tega akta, zato da se lahko nato v svojo obrambo v kazenskem ali civilnem pravnem postopku, ki je sprožen proti njemu, sklicuje na neveljavnost pravnega akta. ( 20 )

41.

Ob upoštevanju tega priznanega cilja ( 21 ) tretje možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU je treba zahtevo glede izvedbenih ukrepov pravnega akta razlagati tako, da ima pravni akt – s čimer se strinjata tudi stranki v obravnavanem primeru – učinek neposredno za posameznika, ne da bi potreboval izvedbene ukrepe. ( 22 ) Taka postavitev merila potrebe po izvedbenih ukrepih je v skladu s ciljem procesnega upravičenja: neposredno pravno varstvo se nudi samo takrat, kadar ima predpis dokončne pravne učinke za posameznika.

42.

Pri tem je treba ločiti med abstraktnimi in konkretnimi pravnimi učinki pravnega akta. Kot je namreč razvidno iz navedenega, je del opredelitve splošnega pravnega akta to, da ima pravne učinke za skupine oseb, ki so določene splošno in abstraktno. ( 23 ) Na podlagi takih abstraktnih pravnih učinkov, ki nastanejo zaradi uporabe pravnega pravila, pa še ni mogoče domnevati, da pravni akt dodatnih izvedbenih ukrepov ne potrebuje. V takem primeru dodaten pogoj, da za predpis ne smejo biti potrebni izvedbeni ukrepi, več ne bi imel pomena. Pravni učinki, ki jih je treba v zvezi s tem ugotoviti, morajo zato biti tako konkretni, da dodatna individualizacija glede posameznih oseb ni potrebna. Povedano drugače, sam predpis mora za vsakega posameznika dokončno določiti pravne učinke.

43.

Čeprav se zdi, da se stranki na abstraktni ravni še strinjata, pa obstaja nesoglasje glede tega, ali v obravnavanem primeru sporna odločba potrebuje izvedbene ukrepe.

44.

Komisija meni, da sporna odločba potrebuje izvedbene ukrepe, ker je zavezujoča samo za njeno naslovnico, Kraljevino Španijo. To naj bi veljalo še zlasti zaradi izterjave pomoči, za katero so potrebni dodatni španski pravni akti.

45.

Pritožnica pa zatrjuje, da ima sporna odločba z več vidikov neposredne pravne učinke. Ti učinki se naj ne bi nanašali le na Kraljevino Španijo. Prepoved sheme pomoči iz člena 1(1) sporne odločbe, ki velja neposredno, naj bi neposredno ovirala tudi dejanske in potencialne upravičence, tako da ti ne morejo več koristiti sheme pomoči.

46.

Najprej je treba v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa in mnenjem Komisije ugotoviti, da izterjava pomoči ni izvedbeni ukrep, ki bi bil potreben za ugotovitev delne nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom iz člena 1(1) sporne odločbe. Ta ugotovitev je sicer nujen – ali „logičen“ ( 24 ) – pogoj za izterjavo pomoči. Kot pa določa člen 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 ( 25 ) in kot je razvidno iz položaja pritožnice, izterjava ni nujna posledica ugotovitve nezdružljivosti, ampak temelji na ločeni odločbi Komisije. Odredba iz člena 4(1) sporne odločbe, s katero je Španiji naloženo, naj izterja določene pomoči, je zato samostojen del odločbe, katere potreba po izvedbi za predmet spora v obravnavanem primeru ni upoštevna, ker se ni izpodbijala.

47.

Za procesno upravičenje pritožnice je zato odločilno samo to, ali so za ugotovitev delne nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom potrebni izvedbeni ukrepi.

48.

Navedbe pritožnice so glede tega, da ima ta ugotovitev neposredne konkretne pravne učinke, sicer pravilne. Vendar to velja najprej le za državo članico, na katero se odločba nanaša. Komisija v zvezi s tem pravilno opozarja, da ta odločba v skladu s členom 249, četrti odstavek, ES za druge osebe ni zavezujoča.

49.

Kot izhaja iz zgoraj navedenega, pa se zaradi odločbe, naslovljene samo na državo članico, preoblikuje tudi nacionalni pravni red. ( 26 ) Zaradi neuporabe sheme pomoči pravni učinki nastanejo tudi za osebe, ki spadajo na področje uporabe sheme pomoči. Potrebo po izvedbenih ukrepih je zato treba preveriti tudi ob upoštevanju teh učinkov.

50.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ni zahtevanih konkretnih in dokončnih pravnih učinkov za upravičence sheme pomoči. Člen 1(1) sporne odločbe namreč še ne določa, kateri učinki nastanejo za posameznega davčnega zavezanca zaradi neuporabe sheme pomoči. Ti učinki nastanejo šele na podlagi odločbe o odmeri davka, ker iz same neuporabe sheme pomoči za davčnega zavezanca ne izhaja niti prepoved niti obveznost. Poleg tega posledice neuporabe sheme pomoči za izid odločbe o odmeri davka niso enake za vse osebe, ki spadajo na področje uporabe te sheme. Najprej mora biti v davčnem obdobju sploh opravljen prevzem deleža. Dejanski učinki za vsako abstraktno zadevno osebo pa so nato različni glede na višino vrednosti dobrega imena, ki se oblikuje na podlagi sheme pomoči, in višino preostalega dobička ali izgube, ki ga oziroma jo je treba ugotoviti.

51.

Za davčne zavezance je zato treba opraviti individualizacijo pravnih učinkov neuporabe sheme pomoči v odločbi o odmeri davka. Odločba o odmeri davka je zato izvedbeni ukrep, ki ga v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU „potrebuje“ člen 1(1) sporne odločbe.

52.

Zato tudi ne more biti odločilno, ali gre za izvedbeni ukrep Unije ali – kot je to v obravnavanem primeru – države članice. Tako pravno varstveni kot tudi upravni sistem Unije namreč temeljita na sodelovanju med organi Unije in držav članic.

53.

Delna neuporaba sheme pomoči, ki je del španskega prava o davku od dohodkov pravnih oseb, tudi ni prepoved, ki bi jo davčni zavezanci lahko kršili, zaradi česar bi se jim lahko naložile sankcije. Pravnotehnično je posledica neuporabe ta, da se odpravijo možnosti uveljavljanja davčne ugodnosti. Ni mogoče ugotoviti, zakaj naj davčnim zavezancem ne bi bilo mogoče oziroma zakaj naj se od njih ne bi pričakovalo, da v svoji davčni napovedi ne bi uveljavljali amortizacije na podlagi sheme pomoči in bi odločbo o odmeri davka, ki bi to zavrnila, izpodbijali pred nacionalnim sodiščem. Nacionalno sodišče bi lahko nato posredno preverilo zakonitost člena 1(1) sporne odločbe in, če bi bilo to potrebno, predložilo Sodišču vprašanje glede njegove veljavnosti na podlagi člena 267 PDEU.

54.

Zato tudi ne more biti upoštevna okoliščina, da pritožnica zaradi nezadostne varnosti načrtovanja ni uveljavljala pravic iz sheme pomoči. V skladu z njenimi navedbami je sicer po skrajnem roku za varstvo legitimnih interesov na podlagi člena 1(2) sporne odločbe dva prevzema deležev iz razlogov previdnosti že strukturirala tako, da se shema pomoči tako ali tako ni uporabila, zaradi česar pa posredni preizkus v zvezi s tem sploh ne bi bil mogoč. Ta posledica pa izhaja izključno iz ocene verjetnosti pritožnice, da je sporna odločba veljavna, in njenega ravnanja, ki je temu sledilo, ne pa iz neobstoja možnosti neposredne tožbe pred Sodiščem. Tudi če bi obstajala taka možnost tožbe, pritožnica glede svojih prevzemov deležev še ne bi imela pravne varnosti.

55.

Splošno sodišče je zato v točki 44 izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da je zavrnitev v shemi pomoči določene davčne ugodnosti izvedbeni ukrep sporne odločbe.

56.

Člen 1(1) sporne odločbe torej v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU potrebuje izvedbene ukrepe. Tožba pritožnice zato ni bila vložena zoper predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov.

57.

Pritožnica torej ni imela procesnega upravičenja na podlagi tretje možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, ker je člen 1(1) sporne odločbe sicer predpis, vendar potrebuje izvedbene ukrepe. Tretji pritožbeni razlog zato ni utemeljen.

58.

Če bi sodišče v zvezi s tem sprejelo drugačno odločitev, bi bilo treba za procesno upravičenje pritožnice na podlagi tretje možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU preizkusiti še, ali se člen 1(1) sporne odločbe nanjo neposredno nanaša.

59.

Ker ni razloga, da bi se neposredno nanašanje, kot element zakonskega dejanskega stana, razlagalo drugače kot pri drugi možnosti iz tega člena, ( 27 ) se v skladu z ustaljeno sodno prakso nanašanje na tožečo stranko domneva, prvič, če ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj posameznika in, drugič, naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije, ne da bi bilo treba uporabiti druge izvedbene določbe. ( 28 )

60.

Pri drugi predpostavki se izhaja iz tega, da je za izpodbijani pravni akt potrebna še izvedba. To pa ravno v primeru pravnega akta, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov, ni izpolnjeno. Taki akti učinkujejo vedno samodejno in njihovi pravni učinki temeljijo izključno na ureditvi Unije.

61.

Za tretjo možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU je zato pomembno samo še vprašanje, ali ima izpodbijani pravni akt neposredni učinek na pravni položaj tožeče stranke. S tem se vzpostavi nanašanje na konkretno tožečo stranko. Prvi dve predpostavki se namreč nanašata na izpodbijani pravni akt brez upoštevanja položaja tožeče stranke. Če bi ostalo pri tem, pa bi lahko vsakdo vložil tožbo zoper predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov, ne glede na to, ali sploh spada na področje uporabe tega predpisa. Cilj zahteve po neposrednem nanašanju na tožečo stranko je zato prav tako kot pri drugi možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU ta, da se izključi popularna tožba.

62.

Če pa tožeča stranka spada na področje uporabe takega pravnega akta, ima pravni akt zanjo nujno neposredne učinke. Za pritožnico bi to veljalo, če bi spadala na področje uporabe sheme pomoči, ki se zaradi člena 1(1) sporne odločbe ne uporabi. Ker je pritožnica v Kraljevini Španiji zavezanka za plačilo davka od dobička pravnih oseb, bi se – če bi Sodišče presodilo, da je odločba v tem primeru predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov – odločba nanjo neposredno nanašala.

63.

Pritožnica Splošnemu sodišču z drugim pritožbenim razlogom očita, da je pravno napačno uporabilo sodno prakso glede dopustnosti tožb zoper odločbe glede državnih pomoči na podlagi druge možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU. Na podlagi te možnosti lahko vsakdo vloži tožbo zoper akte Komisije, ki sicer niso nanje naslovljeni, se pa nanje neposredno in posamično nanašajo.

64.

Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu menilo, da se sporna odločba posamično ne nanaša na pritožnico. V točkah od 23 do 26 je razložilo, da se odločba Komisije, s katero se prepove shemo pomoči, posamično nanaša na podjetje le, če je podjetje dejanski upravičenec te sheme pomoči in je Komisija odredila izterjavo pomoči. Pritožnica naj bi sicer bila dejanska upravičenka sheme pomoči. Vendar naj bi ji bilo na podlagi člena 1(2) sporne odločbe zagotovljeno varstvo legitimnih interesov, zaradi česar naj se izterjava pomoči nanjo ne bi nanašala.

65.

V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko drugi subjekti, ki niso naslovniki odločbe, trdijo, da se ta odločba nanje posamično nanaša, le če vpliva nanje zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi posebnega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb, in ki jih zato individualizira podobno kot naslovnika te odločbe. ( 29 ) Kot sem že drugje pojasnila, je treba to sodno prakso upoštevati tudi za procesno upravičenje v skladu z novim besedilom člena 263, četrti odstavek, PDEU. ( 30 )

66.

Sodišče je tako individualizacijo osebe priznalo za dejanske upravičence posamičnih pomoči, ki so bile dodeljene iz naslova sheme pomoči, za katere je Komisija odredila vračilo. ( 31 ) Podrobneje je v zvezi s tem ugotavljalo, da so upravičenci sheme pomoči zaradi odločbe o vračilu izpostavljeni tveganju, da bo treba ugodnosti, ki so jih prejeli, vrniti, in da ima taka odločba zato učinke na njihov pravni položaj. Poleg tega možnost, da se ugodnosti, ki so razglašene za nezakonite, naknadno ne izterjajo od njihovih prejemnikov, ne izključuje posamičnega nanašanja na te osebe. ( 32 )

67.

Pritožnica meni, da se ta sodna praksa v njenem primeru lahko uporabi. Čeprav ji pomoči, ki jih je prejela, v skladu s členom 1(2) sporne odločbe ni treba vrniti, naj bi bila tudi sama izpostavljena tveganju vračila. To tveganje naj bi na eni strani izhajalo iz tega, da je njen konkurent na trgu pri Splošnem sodišču vložil tožbo zoper to določbo. ( 33 ) Na drugi strani naj bi bile zaradi ugotovitve delne nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom možne tožbe tretjih oseb na nacionalni ravni.

68.

Komisija meni, da to, kar se zgodi po sprejetju sporne odločbe, za presojo posamičnega nanašanja na tožečo stranko ni upoštevno. To naj bi veljalo zlasti za morebitne sodne odločbe glede sporne odločbe.

69.

Najprej je treba tudi v okviru preizkusa druge možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU upoštevati predmet tožbe v tem primeru. Pritožnica je s svojo tožbo izpodbijala le člen 1(1) sporne odločbe, v katerem je ugotovljena delna nezdružljivost sheme pomoči s skupnim trgom. Ta določba bi se torej morala posamično nanašati na pritožnico.

70.

Brez upoštevanja odločbe o vračilu, ki ni predmet tožbe, učinkuje člen 1(1) na pritožnico le tako, da sheme pomoči v prihodnje več ne bo mogla koristiti. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa podjetje praviloma ne more izpodbijati odločbe Komisije, ki prepoveduje sektorsko shemo pomoči, če ga ta odločba zadeva samo zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa morebitnega upravičenca navedene sheme. ( 34 ) Na pritožnico kot morebitno upravičenko sheme pomoči se ta shema zato ne more posamično nanašati. Zaradi dejanske upravičenosti v preteklosti se tudi ne razlikuje od kroga tistih oseb, ki ugodnosti v prihodnje več ne bodo mogle uveljavljati.

71.

Če pa pritožnica kot dejanska upravičenka uveljavlja tveganje vračila ugodnosti iz sheme pomoči, ki jih je že prejela, je treba ugotoviti, da mora tako tveganje vsekakor izhajati iz same sporne odločbe. Tudi sodna praksa glede tveganja vračila, ki jo je navedla pritožnica, se je nanašala na tako tveganje. Iz odločbe Komisije v tistem primeru namreč ni bilo nedvomno razvidno, ali je v posameznem primeru šlo za nedopustno pomoč, zaradi česar bi jo bilo treba izterjati. ( 35 )

72.

Glede na sporno odločbo v obravnavanem primeru pa pritožnici nedvomno ni treba opraviti vračila. Sporna odločba zato ne predstavlja tveganja, ampak je tveganje v tem, da bi se sporna odločba morala spremeniti na zahtevo tretje osebe. Pritožnica lahko nato, če bi bilo potrebno, tako novo odločbo izpodbija, pri čemer je učinki pravnomočnosti iz drugih postopkov ne smejo ovirati.

73.

Ugotovitev delne nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom iz sporne odločbe tudi zaradi morebitnih tožb tretjih oseb na nacionalni ravni ne pomeni tveganja izgube prejetih ugodnosti. Komisija je v zvezi s tem pravilno opozorila, da sta odločba in varstvo legitimnih interesov, ki je v njej določeno, za nacionalna sodišča zavezujoča. Tudi glede drugih zahtevkov, za katere pritožnica napačno domneva, da jim je izpostavljena, velja varstvo legitimnih interesov na podlagi člena 1(2) sporne odločbe.

74.

Splošno sodišče je zato v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da se člen 1(1) sporne odločbe v smislu druge možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU ne nanaša posamično na pritožnico. Tudi drugi pritožbeni razlog zato ni utemeljen.

75.

Nazadnje, pritožnica s prvim pritožbenim razlogom še navaja, da ji je bila z izpodbijanim sklepom kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva. Ta pravica naj bi izhajala iz členov 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ter člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

76.

Splošno sodišče je v zvezi s tem v točki 38 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da za tožečo stranko ni ovir, da ne bi mogla v postopku pred nacionalnim sodiščem predlagati, naj se sproži postopek s predlogom za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, da bi, če bi to bilo potrebno, tako izpodbijala veljavnost sporne odločbe.

77.

Pritožnica pa meni, da ta možnost ni učinkovita, ker naj njen dostop do sodišča Unije s tem ne bi bil zagotovljen. Na eni strani naj ne bi bilo gotovo, ali se lahko sodni postopek pred nacionalnim sodiščem sploh sproži. ( 36 ) Na drugi strani naj postopek s predlogom za sprejetje predhodne odločbe, zaradi negotovosti predložitve ter trajanja in značilnosti tega postopka, ne bi bil enakovreden postopku s tožbo na podlagi člena 263 PDEU.

78.

V mojih sklepnih predlogih v zadevi C‑583/11 P sem že izčrpno pojasnila, da pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine v povezavi s členoma 6 in 13 EKČP ne zahteva možnosti direktne tožbe zoper zakonodajne akte. ( 37 ) V obravnavanem primeru velja enako za sporno splošno odločbo. Sistem pravnega varstva iz pogodb, ki temelji na sodiščih Unije in nacionalnih sodiščih, namreč tudi za to nudi učinkovito pravno varstvo na podlagi posrednega izpodbijanja nezakonitosti. ( 38 )

79.

V zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva sicer ne bi bilo dovolj, če bi moral posameznik najprej protipravno ravnati in se izpostaviti sankciji, ki bi temu sledila, da bi lahko v okviru izpodbijanja te sankcije zahteval preizkus zakonitosti pravnega akta. ( 39 ) V obravnavanem primeru pa takega položaja ni mogoče ugotoviti. ( 40 )

80.

Ker izpodbijani sklep torej ne krši niti člena 47 Listine niti členov 6 in 13 EKČP, tudi prvi pritožbeni razlog ni utemeljen.

81.

Ker so torej vsi trije pritožbeni razlogi pritožnice neutemeljeni, je treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Če pa bi Sodišče priznalo procesno upravičenje na podlagi druge ali tretje možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, je treba preizkusiti še pravni interes pritožnice.

82.

Komisija je v postopku pred Splošnim sodiščem svoj ugovor nedopustnosti utemeljevala z neobstojem pravnega interesa tožeče stranke. Sodišče je to vprašanje v točki 46 izpodbijanega sklepa pustilo odprto.

83.

V tem postopku se Komisija ponovno sklicuje na neobstoj pravnega interesa za tožbo in Sodišču predlaga, naj sklep, če bi to bilo potrebno, ohrani v veljavi tako, da nadomesti njegovo obrazložitev.

84.

Pritožnica zoper to navaja, da ima pravni interes za to, da se člen 1(1) sporne odločbe razglasi za ničen. Na eni strani naj bi se s tem odstranilo tveganje, da bi zanjo na podlagi ugotovitve nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom nastale negativne posledice zaradi morebitnega nepriznanja varstva legitimnih interesov. Na drugi strani bi lahko pritožnica v prihodnje ponovno koristila shemo pomoči. Kraljevina Španija naj bi sicer medtem zaradi sporne odločbe to shemo odpravila. Razglasitev ničnosti člena 1(1) sporne odločbe pa bi omogočila, da bi se lahko ta shema ponovno uvedla ali da bi se od španske države uveljavljala odškodnina.

85.

Tožba je dopustna le, če ima tožeča stranka pravni interes glede predmeta tožbe. Pogoj za to je, da tožba zaradi svojega izida lahko koristi stranki, ki jo je vložila. ( 41 )

86.

Menim, da se za ugotovitev take koristi ne bi smelo postaviti pretiranih zahtev. To velja predvsem takrat, ko so ozki pogoji druge ali tretje možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU že izpolnjeni, iz česar je treba izhajati v okviru tega podrednega preizkusa. Zahteva po pravnem interesu naj bi varovala vse udeležence postopka pred tem, da bi bili udeleženi v postopku, ki tožeči stranki ne omogoča nobene koristi. Vendar to v obravnavanem primeru ni tako.

87.

Sicer ne vidim nobene ugodnosti glede zaključenih prevzemov deležev, za katere člen 1(2) sporne odločbe pritožnici zagotavlja varstvo legitimnih interesov. Razglasitev ničnosti izpodbijanega člena 1(1) njenega pravnega položaja v zvezi s tem ne bi spremenila. ( 42 ) Drugače pa bi bilo, če bi Sodišče ugotovilo procesno upravičenje samo na podlagi druge možnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, kar bi utemeljilo s tem, da je pritožnica zaradi sporne odločbe izpostavljena tveganju vračila.

88.

Tožba bi pritožnici vsekakor lahko omogočila ugodnost, ker v primeru razglasitve ničnosti člena 1(1) sporne odločbe v španskem pravnem redu več ne bi bilo prepovedi uporabe sheme pomoči, ki je ugodna za pritožnico.

89.

Pravnemu interesu pritožnice za njeno tožbo bi bilo zato treba pritrditi. Če bi Sodišče torej potrdilo procesno upravičenje na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, bi bila tožba dopustna. Izpodbijanega sklepa zato ne bi bilo mogoče ohraniti v veljavi tako, da bi se njegova obrazložitev nadomestila z utemeljitvijo, da pritožnica ni imela pravnega interesa. Nasprotno, pritožba bi bila utemeljena in izpodbijani sklep bi bilo treba razveljaviti.

90.

Ker pa menim, da so vsi pritožbeni razlogi pritožnice neutemeljeni, je treba pritožbo v skladu s predlogi Komisije zavrniti.

91.

Člen 184(2) Poslovnika določa, da kadar pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških. Na podlagi predloga Komisije je treba zato v skladu s členom 138(1) v povezavi s členom 184(1) tega poslovnika pritožnici kot neuspeli stranki, naložiti plačilo stroškov.

92.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj razsodi: