1

Republika Latvija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Švedska ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 14(3) Direktive 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih jamstva za vloge (UL 2014, L 173, str. 149) in člena 4(3) PEU.

2

V uvodnih izjavah 3 in 37 Direktive 2014/49 je navedeno:

[…]

3

Člen 10 Direktive 2014/49, naslovljen „Financiranje [SJV]“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da imajo [SJV] vzpostavljene ustrezne sisteme za določanje svojih potencialnih obveznosti. Razpoložljiva finančna sredstva [SJV] so sorazmerna s temi obveznostmi.

[SJV] pridobijo razpoložljiva finančna sredstva s prispevki svojih članic, ki se plačajo vsaj enkrat letno. To ne prepreči dodatnega financiranja iz drugih virov.

2.   Države članice zagotovijo, da do 3. julija 2024 razpoložljiva finančna sredstva [SJV] dosežejo vsaj ciljno raven 0,8 % zneska kritih vlog njegovih članic.

Če zmogljivost financiranja ne dosega ciljne ravni, se nadaljuje plačilo prispevkov, vsaj dokler ni ponovno dosežena ciljna raven.

Če se razpoložljiva finančna sredstva zmanjšajo na manj kot dve tretjini ciljne ravni, potem ko je ciljna raven prvič dosežena, se določi redni prispevek v višini, ki omogoča, da se v šestih letih doseže ciljna raven.

Redni prispevek ustrezno upošteva fazo poslovnega cikla in morebitni vpliv procikličnih prispevkov na določanje letnih prispevkov v okviru tega člena.

Države članice lahko začetno obdobje iz prvega pododstavka podaljšajo za največ štiri leta, če skupna izplačila [SJV] presežejo 0,8 % kritih vlog.“

4

Člen 14 te direktive, naslovljen „Sodelovanje znotraj Unije“, v odstavkih 3 in 4 določa:

„3.   Če kreditna institucija preneha biti članica [SJV] in se pridruži drugemu [SJV], se prispevki, plačani v 12 mesecih pred prenehanjem članstva, z izjemo izrednih prispevkov na podlagi člena 10(8), prenesejo na drug [SJV]. To se ne uporablja, če je bila kreditna institucija izključena iz [SJV] v skladu s členom 4(5).

Če se del dejavnosti kreditne institucije prenese v drugo državo članico in se tako zanjo uporablja drug [SJV], se prispevki te kreditne institucije, plačani v 12 mesecih pred prenosom, z izjemo izrednih prispevkov v skladu s členom 10(8), prenesejo v drug [SJV] sorazmerno višini prenesenih kritih vlog.

4.   Države članice zagotovijo, da [SJV] matične države članice izmenjuje informacije iz člena 4(7) ali (8) in (10) s tistimi v državah članicah gostiteljicah. Uporabljajo se omejitve, določene v navedenem členu.

Če namerava kreditna institucija izstopiti iz enega [SJV] in se pridružiti drugemu, to napove vsaj šest mesecev prej. V tem obdobju je kreditna institucija v skladu s členom 10 še vedno dolžna prispevati k svojemu izvirnemu [SJV], tako glede predhodnega kot naknadnega financiranja.“

5

Člen 13 lag om insättningsgaranti (zakon o jamstvu za vloge, SFS 1995, št. 1571) določa, da švedski organ jamstva za vloge vsako leto odloči o višini zapadlih prispevkov in da jih je treba plačati v enem mesecu od datuma te odločitve.

6

V skladu s členom 14 tega zakona se, kadar je kreditna institucija v celoti ali delno prenesena in je tako vključena v drug SJV, prispevki, ki jih je plačala v dvanajstih mesecih pred prenosom, prenesejo v ta drug SJV.

7

Nordea Bank AB je evropska skupina za finančne storitve, ki ima sedež na Švedskem in je članica švedskega SJV. Ta skupina je do 30. septembra 2017 prek podružnic delovala v Estoniji, Latviji in Litvi.

8

Nordea Bank je 1. oktobra 2017 dejavnosti svojih podružnic v teh treh državah članicah prenesla na hčerinske družbe družbe DNB Banka AS s sedežem v navedenih državah. Istega dne so bile dejavnosti teh podružnic prenesene iz švedskega SJV v estonski, latvijski in litovski SJV.

9

Švedski organ jamstva za vloge je s sklepom z dne 3. oktobra 2017 odločil, da se prispevki, ki jih je Nordea Bank iz naslova vlog, povezanih z dejavnostmi njene latvijske podružnice, plačala v švedski SJV, ne prenesejo v latvijski SJV (v nadaljevanju: sklep švedskega organa jamstva za vloge z dne 3. oktobra 2017). Ta organ je v tem sklepu ugotovil, da Nordea Bank v dvanajstih mesecih pred datumom prenosa dejavnosti svoje podružnice v latvijski SJV, in sicer v obdobju od 1. oktobra 2016 do 30. septembra 2017, v švedski SJV ni plačala nobenega prispevka, tako da pogoji za prenos prispevkov iz člena 14(3) Direktive 2014/49 niso bili izpolnjeni.

10

V skladu s švedskim pravom je imela Nordea Bank na voljo en mesec za plačilo svojega letnega prispevka od vsakokratne odločitve švedskega organa jamstva za vloge. Za leto 2016 je bil letni sklep tega organa sprejet 2. septembra 2016, Nordea Bank pa je svoj prispevek v švedski SJV plačala 30. septembra 2016. Nordea Bank je svoj prispevek za leto 2017 plačala 13. oktobra 2017 v skladu z letnim sklepom navedenega organa z dne 14. septembra 2017. V švedski SJV torej med 1. oktobrom 2016 in 30. septembrom 2017, torej v dvanajstih mesecih pred zadevnim prenosom, prispevek ni bil plačan.

11

Švedski organ jamstva za vloge je s sklepoma, podobnima temu, ki je naveden v točki 9 te sodbe, prav tako odločil, da v estonski in litovski SJV ne prenese prispevkov, ki jih je Nordea Bank plačala v švedski SJV iz naslova vlog, povezanih z dejavnostmi njene estonske in litovske podružnice.

12

Republika Latvija pred švedskimi sodišči ni izpodbijala sklepa švedskega organa jamstva za vloge z dne 3. oktobra 2017.

13

Vendar je latvijski organ jamstva za vloge z dopisom z dne 27. marca 2019 Evropsko komisijo pozval, naj poda svoje stališče glede razlage člena 14(3) Direktive 2014/49.

14

Komisija je v odgovoru, ki ga je poslala z dopisom z dne 9. oktobra 2020, navedla, da besedilo te določbe ni popolno in da ne določa posebnih možnosti posredovanja v primerih, v katerih bi nacionalni organ jamstva za vloge sprejel odločitev o podaljšanju roka za plačilo prispevkov, s čimer so puščena odprta vrata za različne razlage navedene določbe.

15

Organi jamstva za vloge treh baltskih držav so začeli postopek mediacije s švedskim organom jamstva za vloge pred Evropskim bančnim organom (EBA), ki je zadevo končal leta 2019, ne da bi stranke dosegle dogovor.

16

Republika Latvija je 10. maja 2021 na podlagi člena 259, drugi odstavek, PDEU pri Komisiji vložila pritožbo, s katero jo je pozvala, naj izda obrazloženo mnenje, ker je Kraljevina Švedska s tem, da prispevkov, ki jih je latvijska podružnica Nordea Bank plačala za obdobje dvanajstih mesecev pred prenosom dejavnosti te podružnice, ni prenesla v latvijski SJV, kršila pravo Unije, zlasti člen 14(3) Direktive 2014/49.

17

Komisija je v skladu s členom 259, tretji odstavek, PDEU Kraljevino Švedsko pozvala, naj predloži pripombe glede te pritožbe.

18

Kraljevina Švedska je 22. junija 2021 Komisiji predložila pisne pripombe.

19

Komisija je 1. julija 2021 zaslišala Republiko Latvijo in Kraljevino Švedsko. Kraljevina Švedska je navedla, da če bi bili prispevki plačani v dvanajstih mesecih pred spremembo vključitve v SJV, bi znesek prispevkov, ki bi jih bilo treba prenesti v latvijski SJV, znašal približno 500.000 EUR.

20

Komisija je 30. julija 2021 izdala obrazloženo mnenje, v katerem je ugotovila, prvič, da je Kraljevina Švedska kršila člen 14(3) Direktive 2014/49 v povezavi s členom 10(1) te direktive in, drugič, da ni kršila člena 4(3) PEU.

21

Republika Latvija je 30. decembra 2021 v sodnem tajništvu Sodišča na podlagi člena 259 PDEU vložila to tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti.

22

S to tožbo Sodišču predlaga, naj:

Če Sodišče ugotovi, da Kraljevina Švedska ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 14(3) Direktive 2014/49 in člena 4(3) PEU, Republika Latvija Sodišču predlaga, naj:

23

Z odločbami z dne 19., 25. in 30. maja 2022 je bila Republiki Estoniji, Republiki Litvi in Komisiji dovoljena intervencija v podporo predlogom Republike Latvije.

24

Republika Estonija podpira prvi, tretji in peti tožbeni predlog.

25

Republika Litva podpira vse tožbene predloge.

26

Komisija podpira prvi tožbeni predlog.

27

Kraljevina Švedska Sodišču predlaga, naj:

28

Na prvem mestu, Kraljevina Švedska izpodbija dopustnost te tožbe v celoti. Ta država članica v bistvu meni, da razlage člena 14(3) Direktive 2014/49 ni mogoče izpodbijati v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 259 PDEU. Na eni strani naj bi ta direktiva določala le minimalno harmonizacijo. Na drugi strani Kraljevina Švedska, čeprav priznava, da člen 259 PDEU ne zahteva, da so izčrpana nacionalna pravna sredstva, poudarja, da Republika Latvija sklepa švedskega organa jamstva za vloge z dne 3. oktobra 2017 ni izpodbijala pred švedskim sodiščem.

29

Poleg tega Kraljevina Švedska opozarja, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je namen tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti ugotoviti kršitve prava Unije s strani države članice in jih odpraviti ter da tožba ni dopustna, če je omejena na predlog za razlago prava Unije. Namen tožbe, ki jo je vložila Republika Latvija, pa naj bi bil predvsem podati pojasnila glede razlage člena 14(3) Direktive 2014/49.

30

Na drugem mestu, Kraljevina Švedska v zvezi s prvim tožbenim predlogom, ki se nanaša na kršitev člena 14(3) Direktive 2014/49, poudarja, da čeprav se je Republika Latvija na zaslišanju 1. julija 2021, ki ga je organizirala Komisija, sklicevala na člen 14(3) Direktive 2014/49 in člen 10 te direktive, ta država članica v tožbenih predlogih ni navedla, da Kraljevina Švedska ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi zadnjenavedene določbe. Sodišče naj torej ne bi moglo preizkusiti, ali Kraljevina Švedska ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi navedene določbe.

31

V zvezi z drugim tožbenim predlogom, ki se nanaša na kršitev načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, in s trditvami, navedenimi v utemeljitev tega tožbenega predloga, Kraljevina Švedska navaja, da se je Republika Latvija med upravnim postopkom sklicevala na kršitev načela enakega obravnavanja, ker naj bi bila Republika Finska v podobnem položaju kot Republika Latvija. Ta položaj naj bi bil domnevno posledica dejstva, da je Nordea Bank 1. oktobra 2018 svoj sedež prenesla na Finsko in da so bili prispevki, plačani v švedski SJV v obdobju dvanajstih mesecev pred tem prenosom, s sklepom švedskega organa jamstva za vloge preneseni v finski SJV. Republika Latvija pa naj bi v tožbi v utemeljitev tega predloga navedla, da je Kraljevina Švedska z napačno razlago Direktive 2014/49 kršila načelo lojalnega sodelovanja. Kraljevina Švedska zato meni, da je Republika Latvija spremenila svoje trditve glede na trditve, ki jih je navedla v upravnem postopku, in da je treba torej navedeni tožbeni predlog, kot je oblikovan, zavreči kot nedopusten.

32

Nazadnje, Kraljevina Švedska v zvezi s tretjim tožbenim predlogom, s katerim Republika Latvija Sodišču predlaga, naj Kraljevini Švedski odredi, da mora iz švedskega SJV plačati zadevne prispevke v latvijski SJV, navaja, da se s tem tretjim predlogom Sodišču predlaga, naj Kraljevini Švedski naloži plačilo odškodnine. Ker pa predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti ne more biti tak predlog, naj bi bilo treba ta predlog zavrniti.

33

Prvič, Republika Latvija odgovarja, da se trditev Kraljevine Švedske, da Direktiva 2014/49 določa le minimalno harmonizacijo, ne nanaša na dopustnost, ampak na vsebino zadeve.

34

Drugič, trdi, da nobena določba prava Unije ne zahteva izčrpanja nacionalnih pravnih sredstev pred vložitvijo tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti pri Sodišču.

35

Tretjič, navaja, da njen predlog za ugotovitev neizpolnitve obveznosti temelji na kršitvi člena 14(3) Direktive 2014/49 v povezavi s členom 10(1) te direktive, in trdi, da je v svoji pritožbi z dne 10. maja 2021 Komisijo pozvala, naj izda obrazloženo mnenje v smislu člena 259, tretji odstavek, PDEU v zvezi z obveznostjo švedskega SJV, da v latvijski SJV prenese prispevke, ki jih je plačala latvijska podružnica Nordea Bank in ki so bili izračunani za obdobje dvanajstih mesecev pred prenosom dejavnosti te podružnice, v skladu s členom 14(3) Direktive 2014/49. V svoji tožbi naj namreč ne bi razširila niti spremenila predmeta spora.

36

Četrtič, trdi, da s tretjim predlogom Sodišču ne predlaga, naj Kraljevini Švedski naloži plačilo odškodnine, temveč naj ji odredi, da preneha z ugotovljeno kršitvijo. Republika Latvija namreč meni, da neizpolnitve obveznosti, ki se očita Kraljevini Švedski, ni treba le ugotoviti, ampak je treba z njo tudi prenehati. To prenehanje pa naj bi bilo v obravnavanem primeru mogoče le v obliki plačila zavrnjenih prispevkov v latvijski SJV, kar naj ne bi ustrezalo odškodnini.

37

Na prvem mestu, glede dopustnosti te tožbe v celoti je treba, prvič, v zvezi s trditvijo Kraljevine Švedske, da Direktiva 2014/49 določa le minimalno harmonizacijo, navesti, da ta trditev, ki je povezana z vprašanjem razlage te direktive, spada v okvir vsebinske presoje tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti. Navedena trditev se torej ne nanaša na dopustnost te tožbe.

38

Drugič, v zvezi z okoliščino, da Republika Latvija sklepa švedskega organa jamstva za vloge z dne 3. oktobra 2017 ni izpodbijala pred švedskim sodiščem, zadostuje navesti, da dopustnost tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, vložene na podlagi člena 259 PDEU, ni pogojena z izčrpanjem nacionalnih pravnih sredstev.

39

Tretjič, v zvezi s trditvijo Kraljevine Švedske, da ta tožba zaradi neizpolnitve obveznosti ni dopustna, ker je njen namen predvsem podati pojasnila glede razlage člena 14(3) Direktive 2014/49, je treba opozoriti, da je namen postopka, uvedenega s členom 259 PDEU, ugotoviti ravnanje države članice, ki je v nasprotju s pravom Unije, in doseči, da se to ravnanje konča (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2012, Madžarska/Slovaška, C‑364/10, EU:C:2012:630, točka 67 in navedena sodna praksa).

40

Tožba na podlagi tega člena, ki se nanaša na prihodnje ali morebitne neizpolnitve obveznosti ali ki je omejena na predlog za razlago prava Unije, sicer ni dopustna (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2012, Madžarska/Slovaška, C‑364/10, EU:C:2012:630, točka 68).

41

Namen tožbe, ki jo je vložila Republika Latvija, pa ni omejen na predlog za razlago člena 14(3) Direktive 2014/49. Kot je namreč generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 40 sklepnih predlogov, ta država članica Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Švedska s tem, da je zavrnila prenos prispevkov, ki jih je latvijska podružnica Nordea Bank plačala švedskemu SJV, v latvijski SJV za obdobje dvanajstih mesecev pred prenosom dejavnosti te podružnice, ki je navedeno v tej določbi, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi navedene določbe, da bi odpravila zatrjevano neizpolnitev obveznosti, Republika Latvija pa le zato pred Sodiščem trdi, da je švedski SJV napačno razlagal isto določbo.

42

To tretjo trditev Kraljevine Švedske, s katero izpodbija dopustnost tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti v celoti, je torej treba zavrniti.

43

Na drugem mestu, glede dopustnosti predlogov ali trditev, ki jih navaja Republika Latvija, je treba opozoriti, prvič, v zvezi s trditvijo Kraljevine Švedske, da se Republika Latvija v tožbi ne more opreti na neizpolnitev obveznosti iz člena 10 Direktive 2014/49, da je tožba, vložena na podlagi člena 259 PDEU, omejena s predhodnim postopkom, določenim v tem členu, in mora temeljiti na istih razlogih in trditvah, kot so bili navedeni v tem postopku, tako da očitek, ki ni bil naveden v pritožbi, vloženi pri Komisiji, v fazi postopka pred Sodiščem ni dopusten (glej po analogiji sodbi z dne 10. maja 2012, Komisija/Nizozemska, C‑368/10, EU:C:2012:284, točka 78, in z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 65 in navedena sodna praksa).

44

Vendar ta zahteva ne more pomeniti, da je v vsakem primeru potrebna popolna skladnost med očitki, navedenimi v pritožbi, vloženi pri Komisiji, in tožbenimi predlogi, če predmet spora, kot je bil opredeljen v tej pritožbi, ni bil razširjen ali spremenjen (glej po analogiji sodbo z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 66 in navedena sodna praksa).

45

V obravnavanem primeru je treba poudariti, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 48 sklepnih predlogov, da se je Republika Latvija v upravnem postopku pred Komisijo sklicevala na člen 10(1) Direktive 2014/49 zgolj v podporo svoji razlagi člena 14(1) te direktive, da bi dokazala kršitev zadnjenavedene določbe, kot je to razvidno iz obrazloženega mnenja Komisije. Prav tako se tožeča stranka v tožbi na člen 10(1) navedene direktive sklicuje kot na element sobesedila, v katerega je umeščen člen 14(1) Direktive 2014/49, kar naj bi potrjevalo njeno razlago zadnjenavedene določbe, za katero Sodišču s prvim tožbenim predlogom predlaga, naj ugotovi, da je kršena.

46

Zato Republika Latvija s tem, da se je v obrazložitvi tožbe sklicevala na člen 10(1) te direktive, da bi potrdila svojo razlago člena 14(1) navedene direktive, ni razširila predmeta spora, ki je bil opredeljen v upravnem postopku pred Komisijo.

47

Drugič, v zvezi s trditvijo Kraljevine Švedske, da bi bilo treba drugi tožbeni predlog, kot je naveden v tožbi, zavreči kot nedopusten, ker naj bi Republika Latvija v tožbi svoje trditve v podporo temu predlogu spremenila glede na to, kar je trdila pred Komisijo, je treba opozoriti, da Republika Latvija s tem tožbenim predlogom v bistvu trdi, da je zavrnitev švedskega SJV, da v latvijski SJV prenese zadevne prispevke, ki jih je latvijska podružnica Nordea Bank plačala švedskemu SJV, v nasprotju z načelom lojalnega sodelovanja in načelom enakosti, saj je v primerljivem položaju švedski SJV prispevke, ki jih je prejel, prenesel v finski SJV v skladu s členom 14(3) Direktive 2014/49.

48

Republika Latvija pa je v pritožbi z dne 10. maja 2021 trdila tudi, da je Kraljevina Švedska s tem, da je zavrnila prenos zadevnih prispevkov, kršila načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU in načelo enakega obravnavanja SJV držav članic.

49

Zato v nasprotju s tem, kar trdi Kraljevina Švedska, Republika Latvija v tožbi svojih trditev v podporo temu predlogu ni spremenila glede na to, kar je trdila v upravnem postopku pred Komisijo.

50

Tretjič, v zvezi s trditvijo Kraljevine Švedske, da tretji tožbeni predlog, naj Sodišče Kraljevini Švedski naloži plačilo odškodnine, ni dopusten, je treba poudariti, da Republika Latvija s tem tožbenim predlogom Sodišču v bistvu predlaga, naj Kraljevini Švedski odredi, da preneha z ugotovljeno kršitvijo s prenosom celotnega zneska prispevkov, ki jih je latvijska podružnica Nordea Bank plačala v švedski SJV za obdobje dvanajstih mesecev iz člena 14(3) Direktive 2014/49, iz švedskega SJV v latvijski SJV.

51

Vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je mogoče v tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti predlagati le ugotovitev obstoja zatrjevane neizpolnitve obveznosti za njeno prenehanje. Tako Sodišču v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti ni mogoče predlagati, naj državi članici naloži posebno ravnanje, da bi se uskladila s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Komisija/Poljska, Madžarska in Češka republika (Začasni mehanizem za premestitev prosilcev za mednarodno zaščito), C‑715/17, C‑718/17 in C‑719/17, EU:C:2020:257, točka 56 in navedena sodna praksa).

52

Ker Republika Latvija s tretjim tožbenim predlogom Sodišču predlaga, naj Kraljevini Švedski odredi, da ji plača zadevne prispevke, ta predlog presega to, kar se lahko predlaga v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 42 sklepnih predlogov, in ga je zato treba razglasiti za nedopustnega.

53

Ugotovitev iz prejšnje točke ne vpliva na obveznost države članice iz člena 260(1) PDEU, da sprejme ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča, če to ugotovi, da navedena država članica ni izpolnila ene od obveznosti iz Pogodb.

54

Nazadnje, v zvezi s četrtim tožbenim predlogom je treba poudariti, da Republika Latvija z njim Sodišču predlaga, naj, „če bi bilo mogoče člen 14(3) Direktive 2014/49 razlagati ozko, navede, da je v skladu s ciljem te direktive in obveznostjo švedskega SJV, da se v latvijski SJV prenesejo prispevki, ki jih je plačala latvijska podružnica Nordea Bank“.

55

V zvezi s tem je treba opozoriti, da so pogoji za dopustnost tožbe in očitkov, ki so v njej navedeni, povezani z javnim redom, zato jih lahko Sodišče preizkusi po uradni dolžnosti v skladu s členom 150 svojega poslovnika (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2010, Komisija/Nemčija, C‑160/08, EU:C:2010:230, točka 40).

56

Predlog iz četrtega tožbenega predloga pa presega to, kar je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 51 te sodbe, mogoče predlagati v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

57

Četrti tožbeni predlog je torej treba prav tako razglasiti za nedopusten.

58

Republika Latvija v utemeljitev tožbe navaja dva očitka. S prvim očitkom Kraljevini Švedski očita, da ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 14(3) Direktive 2014/49. Z drugim očitkom ji očita, da je kršila načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU.

59

Republika Latvija najprej pojasnjuje, da ne izpodbija prenosa Direktive 2014/49 v švedsko pravo, vendar meni, da Kraljevina Švedska ni pravilno uporabila zahtev iz člena 14(3) te direktive, ker je zavrnila, da se v latvijski SJV prenesejo prispevki, ki jih je latvijska podružnica Nordea Bank plačala v švedski SJV in ki so izračunani za obdobje dvanajstih mesecev pred prenosom dejavnosti te podružnice v latvijski SJV.

60

V zvezi s tem Republika Latvija, ki jo podpirajo intervenientke, najprej trdi, da se navedena določba ne sme razlagati ozko in jo je treba razlagati tako, da mora SJV, katerega nova članica postane kreditna institucija, prejeti prispevke te kreditne institucije, ki so bili izračunani in plačani za obdobje dvanajstih mesecev pred prenosom v ta SJV, ne glede na to, kdaj so bili dejansko plačani. Odločilni element naj bi bilo torej dejstvo, da so bili prispevki kreditne institucije, plačani prvotnemu SJV, izračunani in zahtevani za zadevno obdobje, in ne trenutek, v katerem so bili zahtevani prispevki plačani ali vknjiženi v računovodske izkaze tega SJV.

61

Dalje, ob podpori intervenientk trdi, da naj Kraljevina Švedska s tem, da je dala prednost dobesedni razlagi člena 14(3) Direktive 2014/49, in s tem, da je zavrnila prenos zadevnih prispevkov v latvijski SJV, ne bi zagotovila polnega učinka te določbe in naj bi ogrozila uresničitev ciljev te direktive, katere namen je v skladu z njeno uvodno izjavo 3 olajšati svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja finančnih storitev ter prispevati k stabilnosti bančnega sistema in zaščiti vlagateljev.

62

Poleg tega naj bi pristop Kraljevine Švedske ogrožal medsebojno zaupanje med državami članicami, ker SJV ene države članice, ki se mu namerava pridružiti članica SJV druge države članice, ne bi več mogel računati na prenos prispevkov iz SJV te druge države članice.

63

Republika Latvija nazadnje trdi, da splošna obveznost plačila letnih prispevkov izhaja tudi iz člena 10(1) Direktive 2014/49, ki SJV držav članic zavezuje, da svoja razpoložljiva finančna sredstva zagotovijo s prispevki, ki jih vsaj enkrat letno plačajo njihove članice. Kot pa naj bi Komisija navedla v obrazloženem mnenju, naj bi razlaga člena 14(3) in člena 10(1) Direktive 2014/49, ki jo je podala Kraljevina Švedska, posegala v pravice SJV države članice gostiteljice (v nadaljevanju: prejemni SJV), ki mora od datuma prenosa prevzeti odgovornost za krite vloge kreditne institucije.

64

Republika Estonija najprej pojasnjuje, da čeprav iz člena 10(1) te direktive izhaja, da države članice določijo, kako pogosto in kdaj je treba plačati prispevke, pa naj bi bilo jasno, da morata biti pobiranje in plačilo teh prispevkov izvedena vsaj enkrat na leto. Če tako država članica ne zagotovi, da so prispevki pobrani in plačani vsaj enkrat letno, ne more spoštovati svoje obveznosti iz člena 14(3) navedene direktive, da v primeru, v katerem kreditna institucija zapusti njen SJV in se vključi v SJV druge države članice, zagotovi, da so prispevki, ki jih je ta kreditna institucija plačala v dvanajstih mesecih, preden je prenehala biti članica prvotnega SJV, preneseni v prejemni SJV.

65

V obravnavanem primeru pa naj bi bili prispevki v švedski SJV plačani nepravilno, saj naj mu v dvanajstih mesecih pred prenosom dejavnosti latvijske podružnice Nordea Bank v latvijski SJV ne bi bil plačan noben prispevek. Kraljevina Švedska naj bi torej morala za izpolnitev obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 10(1) in člena 14(3) Direktive 2014/49, upoštevati, da so bili prispevki plačani v tem dvanajstmesečnem obdobju.

66

Dalje, Republika Estonija meni, da bi moral imeti švedski organ jamstva za vloge ob upoštevanju člena 14(4) te direktive, v skladu s katerim mora kreditna institucija, če namerava izstopiti iz enega SJV in se pridružiti drugemu, to napovedati vsaj šest mesecev prej, pred prenosom informacijo, da bodo dejavnosti podružnice Nordea Bank prenesene iz švedskega SJV v latvijski SJV. Pobiranje prispevkov bi tako lahko zagotovil na način, da bi bila obveznost iz člena 14(3) Direktive 2014/49 lahko izpolnjena.

67

Nazadnje, Republika Estonija opozarja, da je EBA v mnenju z dne 8. avgusta 2019 o upravičenosti vlog, ravni kritja in sodelovanju med sistemi jamstva za vloge, ki je dostopno na spletnem mestu tega organa, poudaril, da datum, ko se odloči kreditna institucija plačati svoje prispevke, v praksi povzroča težave. EBA naj bi torej v tem mnenju podal predlog za spremembo člena 14(3) Direktive 2014/49, ki ga Republika Estonija podpira, da bi se zagotovila pravna jasnost in preprečile podobne težave kot te v obravnavani zadevi.

68

Komisija dodaja, da se lahko prispevki, ki jih članice letno dolgujejo SJV na podlagi člena 10(1) Direktive 2014/49, štejejo za protidajatev za jamstvo za vloge za neko obdobje. Obveznost iz člena 14(3) Direktive 2014/49, da se prispevki prenesejo, kadar del dejavnosti kreditne institucije preide v drug SJV, naj bi tako temeljila na osnovnem pravilu v zvezi s financiranjem sistema, določenem v členu 10(1) te direktive. Namen zakonodajalca Unije naj bi bil namreč, da bi bila v primeru prestrukturiranja banke vedno na voljo sredstva, da se lahko prenesejo v prejemni SJV, da se temu omogoči izpolnitev obveznosti, ki jih ima na podlagi tega sistema.

69

Poleg tega je po mnenju Komisije namen člena 14(3) Direktive 2014/49 izravnati povečanje finančnega tveganja za prejemni SJV v primeru prenosa finančne odgovornosti dela kritih vlog kreditne institucije iz enega SJV v drugega, na primer s prestrukturiranjem kreditne institucije. Vsaka drugačna razlaga bi imela resne posledice za uresničevanje notranjega trga ter bi ogrozila zaupanje v SJV in sodelovanje med pristojnimi organi držav članic.

70

Kraljevina Švedska odgovarja, prvič, da je besedilo člena 14(3) Direktive 2014/49 jasno in nedvoumno. Določa, da se prispevki, plačani v obdobju dvanajstih mesecev pred prenosom v prejemni SJV, prenesejo v ta SJV. Ta določba torej zajema skupni znesek prispevkov, plačanih v tem obdobju, ne glede na obdobje, na katero se nanašajo.

71

Drugič, sobesedilo, v katero je umeščen člen 14(3) Direktive 2014/49, naj prav tako ne bi potrjevalo razlage, ki jo zagovarjajo Republika Latvija in intervenientke.

72

Dejstvo, da člen 10(1) te direktive določa, da je treba prispevke plačati vsaj enkrat letno, naj ne bi pomenilo, da je mogoče šteti, da se prispevek, ki je bil plačan, nanaša na določeno obdobje dvanajstih mesecev. Prav tako naj ne bi bilo mogoče šteti, da člen 10(1) Direktive 2014/49 določa poseben datum plačila glede na obdobje dvanajstih mesecev.

73

Poleg tega v skladu s členom 10(2) te direktive države članice zagotovijo, da najpozneje do 3. julija 2024 razpoložljiva finančna sredstva SJV dosežejo vsaj ciljno raven 0,8 % zneska kritih vlog njegovih članic. Tako naj bi ta direktiva državam članicam dajala veliko manevrskega prostora pri določanju zneska prispevkov in poleg tega možnost, da se prispevki ne poberejo, ko je ciljna raven dosežena. Uporaba možnosti prenehanja pobiranja prispevkov po tem, ko je bila dosežena ciljna raven, bi lahko namreč pripeljala do primerov, v katerih ob prenosu dejavnosti prispevkov ni treba prenesti. Člen 10(2) Direktive 2014/49 naj torej v nasprotju s tem, kar naj bi trdila Komisija, ne bi zagotavljal, da so sredstva vedno na voljo za prenos v prejemni SJV.

74

Tretjič, obstajali naj bi splošni in sistemski razlogi za uporabo člena 14(3) Direktive 2014/49, kot je formuliran. Taka uporaba naj bi namreč zagotovila jasnost glede sredstev, ki so lahko predmet prenosa. Razlaga, v skladu s katero je treba šteti, da ta določba zajema plačila, ki niso bila izvedena v obdobju dvanajstih mesecev pred prenosom, pa bi vsebovala nekaj dvoumnosti in bi jo bilo težko uporabiti.

75

Četrtič, Kraljevina Švedska navaja, da iz mnenja EBA z dne 8. avgusta 2019, navedenega v točki 67 te sodbe, izhaja, da se pri pobiranju prispevkov članic SJV na podlagi Direktive 2014/49 ne upošteva v celoti odgovornost, ki jo je mogoče prenesti med različnimi SJV. Iz tega mnenja naj bi izhajalo tudi, da člen 14(3) te direktive ne določa izčrpne rešitve glede prenosa sredstev in da je EBA v tem okviru priporočil spremembo te določbe. Tako naj pomanjkljivosti navedene določbe ne bi bilo mogoče odpraviti z razlago obstoječih določb.

76

Petič, Kraljevina Švedska poudarja, da je Komisija, kot je razvidno iz njenega obrazloženega mnenja, med izmenjavami, ki so potekale oktobra 2020 med organi jamstva za vloge treh baltskih držav in Komisijo, poudarila, da navedena direktiva določa minimalno harmonizacijo glede prenosa prispevkov. Zadevne določbe naj torej ne bi bilo mogoče razlagati drugače kot na podlagi njenega besedila.

77

Šestič, na eni strani navaja, da v nasprotju s trditvami Komisije dobesedna razlaga člena 14(3) Direktive 2014/49 nima resnih posledic za uresničevanje notranjega trga. Prispevki, ki se lahko prenesejo na podlagi te direktive, naj bi bili namreč redko tako obsežni, da bi se lahko štelo, da so bistveni za to, da lahko prejemni SJV izpolni svoje obveznosti. Tako naj dejstvo, da švedski SJV ni prenesel prispevkov v latvijski SJV, ne bi povzročilo ustrezajočega povečanja prispevkov, ki jih pobira zadnjenavedeni SJV.

78

Na drugi strani naj razlaga, ki jo zagovarja, ne bi pomenila neupravičene prednosti za švedski SJV. V zvezi s tem opozarja, da je prenos dejavnosti Nordea Bank iz švedskega SJV v finski SJV povzročil plačilo prispevkov iz švedskega SJV v finski SJV, pri čemer je švedski SJV prispevke prejel v obdobju dvanajstih mesecev pred tem prenosom. Dosledna uporaba člena 14(3) navedene direktive naj bi zgolj pripeljala do različnih rezultatov glede na različne dejanske okoliščine.

79

Republika Latvija, ki jo podpirajo intervenientke, s prvim očitkom Kraljevini Švedski očita, da ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 14(3) Direktive 2014/49, ker na podlagi napačne razlage in napačne uporabe te določbe v latvijski SJV ni prenesla prispevkov, ki jih je Nordea Bank plačala švedskemu SJV iz naslova vlog, povezanih z dejavnostmi latvijske podružnice, za obdobje dvanajstih mesecev pred prenosom dejavnosti te podružnice v latvijski SJV.

80

Kraljevina Švedska meni, da ta zavrnitev ne pomeni neizpolnitve obveznosti, saj člen 14(3) Direktive 2014/49 zahteva, da so prispevki, ki jih je treba prenesti, plačani v obdobju dvanajstih mesecev pred prenosom. Ker pa Nordea Bank za dejavnosti svoje latvijske podružnice v tem obdobju ni plačala nobenega prispevka, po mnenju te države članice pogoji iz te določbe niso izpolnjeni.

81

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (sodba z dne 21. decembra 2023, G. K. in drugi (Evropsko javno tožilstvo), C‑281/22, EU:C:2023:1018, točka 46 in navedena sodna praksa).

82

Glede besedila člena 14(3), drugi pododstavek, Direktive 2014/49 je treba opozoriti, da se v skladu s tem pododstavkom, če se nekatere dejavnosti kreditne institucije prenesejo v drugo državo članico in se tako zanje uporablja drug SJV, prispevki, ki jih je ta kreditna institucija plačala v dvanajstih mesecih pred prenosom, razen nekaterih izrednih prispevkov, prenesejo v drug SJV sorazmerno višini prenesenih kritih vlog.

83

Iz izraza „prispevki, plačani“ izhaja, da ta določba temelji na predpostavki, da so bili prispevki načeloma plačani v tem obdobju dvanajstih mesecev in jih je torej treba v primeru prenosa dejavnosti v drugo državo članico prenesti v prejemni SJV. Ta razlaga je potrjena z izrazom „sorazmerno“, ki vzpostavlja zelo jasno povezavo med prenosom prispevkov in prenosom jamstva za vloge.

84

Tako na podlagi besedila te določbe ni mogoče izključiti, da je treba prispevke, ki se nanašajo na obdobje dvanajstih mesecev pred prenosom, vendar jih je švedski SJV pobral zunaj tega obdobja, prenesti v prejemni SJV.

85

Glede sobesedila, v katero je umeščen člen 14(3) Direktive 2014/49, je treba poudariti, da je treba to določbo razlagati ob upoštevanju člena 10(1) te direktive, ki določa podrobna pravila za financiranje SJV.

86

V skladu s členom 10(1), drugi pododstavek, navedene direktive SJV svoja razpoložljiva finančna sredstva oblikujejo s prispevki, ki jih plačajo njihove članice vsaj enkrat letno. Kot poudarja Komisija, iz te določbe izhaja, da se prispevki, ki jih članice plačajo v SJV, lahko štejejo za protidajatev za jamstvo za vloge v nekem obdobju.

87

Bilo bi torej v skladu s sistematiko SJV, če bi se v primeru prenosa nekaterih dejavnosti kreditne institucije v drugo državo članico in posledično prenosa odgovornosti za krite vloge v SJV iz te druge države članice protidajatev za jamstvo za vloge prav tako prenesla v prejemni SJV.

88

Tako polni učinek člena 14(3) Direktive 2014/49 zahteva, da mora švedski organ jamstva za vloge, da bi spoštoval obveznost, ki izhaja iz te določbe, v latvijski SJV prenesti prispevke, ki mu jih je plačala Nordea Bank in ki se nanašajo na dvanajst mesecev pred prenosom dejavnosti Nordea Bank v latvijski SJV, ob upoštevanju obdobij, na katera se nanašajo prispevki Nordea Bank, in ne natančnega datuma, ko so mu bili navedeni prispevki plačani.

89

V skladu s členom 10(2) navedene direktive, na katerega se sklicuje Kraljevina Švedska v svojih pisanjih, morajo države članice sicer zagotoviti, da do 3. julija 2024 razpoložljiva finančna sredstva SJV dosežejo ciljno raven 0,8 % zneska kritih vlog njegovih članic. Zato se lahko države članice odločijo, da prispevkov ne bodo več pobirale po tem, ko je dosežena ciljna raven. Če pa bi država članica sprejela tako odločitev, SJV te države članice v primeru prenosa dejavnosti ene od svojih članic v SJV druge države članice ne bi imel nobenega prispevka za prenos v prejemni SJV, saj sam ne bi prejel nobenega prispevka.

90

Vendar se za razlago člena 10(2) Direktive 2014/49, ki jo zagovarja Kraljevina Švedska, predpostavlja, na eni strani, da je ciljna raven dosežena, in na drugi strani, da se država članica z izjemo od načela, da kreditna institucija vsaj enkrat letno plača prispevek v SJV, katerega članica je, odloči, da prispevkov ne bo pobirala. Okoliščina, da v takem položaju ne bi bil plačan noben prispevek v dvanajstih mesecih pred prenosom in ga ne bi bilo mogoče prenesti, bi bila logična posledica take odločitve, da se ne zahteva plačilo teh prispevkov, in ni upoštevna v položajih, v katerih, nasprotno, država članica ni sprejela take odločitve in je zahtevala plačilo prispevkov za obdobje dvanajstih mesecev pred prenosom.

91

V zvezi s ciljem, ki se uresničuje s členom 14(3) Direktive 2014/49, je treba poudariti, da je namen te določbe ta, da se prejemnemu SJV nadomesti finančno tveganje, povezano s prenosom kritih vlog kreditne institucije. Ta cilj potrjuje razlago, v skladu s katero bi morala Kraljevina Švedska upoštevati obdobja, na katera se nanašajo prispevki Nordea Bank, in ne točnega datuma plačil. Ta razlaga je namreč edina, ki lahko zagotovi, da prvotni SJV, ki ne nosi več tveganja, povezanega s kritimi vlogami, prenesenimi v državo članico, ki ni država članica prvotnega SJV, ne ohrani – kot v obravnavanem primeru – plačanih prispevkov, ki se nanašajo na obdobje dvanajstih mesecev pred prenosom, zgolj zato, ker so bili plačani v ta SJV po tem obdobju.

92

Poleg tega je treba opozoriti, da je namen te direktive na splošno, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 3, na eni strani zaščititi vlagatelje v primeru nerazpoložljivosti vlog pri kreditni instituciji, ki je del SJV, in na drugi strani zagotoviti stabilnost bančnega sistema s preprečevanjem množičnega dvigovanja vlog ne le v kreditni instituciji v težavah, ampak tudi v zdravih institucijah zaradi izgube zaupanja javnosti v stabilnost tega sistema (glej po analogiji sodbo z dne 25. marca 2021, Balgarska Narodna Banka, C‑501/18, EU:C:2021:249, točka 51 in navedena sodna praksa).

93

Le razlaga, v skladu s katero mora v primeru prenosa dejavnosti kreditne institucije v drugo državo članico prvotni SJV, ki ne nosi več tveganja, povezanega s prenesenimi kritimi vlogami, v prejemni SJV prenesti vse prispevke, ki mu jih je ta kreditna institucija plačala in ki se nanašajo na obdobje dvanajstih mesecev pred tem prenosom, prispeva k uresničitvi tega dvojnega cilja, saj prejemnemu SJV omogoča, da prejme protidajatev za tveganje, povezano s prenesenimi kritimi vlogami, kar prispeva k njegovi finančni stabilnosti in zaščiti vlagateljev kreditnih institucij, ki so vključene v ta SJV.

94

Ta razlaga je nazadnje potrjena z uvodno izjavo 37 Direktive 2014/49, v kateri je omenjena solidarnost med vsemi institucijami na danem finančnem trgu. S prihodom nove kreditne institucije v SJV se namreč samodejno poveča skupni znesek kritih vlog, to pa lahko pripelje do poziva za plačilo prispevka v ta SJV. Ob prihodu te nove institucije bi torej morali biti preneseni prispevki, ki jih je ta plačala v prvotni SJV in ki se nanašajo na obdobje dvanajstih mesecev pred prenosom, da bi lahko prispevala k solidarnosti v okviru prejemnega SJV.

95

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba prvi očitek sprejeti in ugotoviti, da Kraljevina Švedska s tem, da v latvijski SJV ni prenesla prispevkov, ki jih je latvijska podružnica Nordea Bank plačala v švedski SJV in ki se nanašajo na obdobje dvanajstih mesecev pred prenosom dejavnosti te podružnice v latvijski SJV, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 14(3) Direktive 2014/49.

96

Republika Latvija, ki jo podpira Republika Litva, trdi, da je to, da je švedski SJV zavrnil prenos prispevkov, ki jih je plačala latvijska podružnica Nordea Bank za obdobje iz člena 14(3) Direktive 2014/49, v latvijski SJV, v nasprotju z načelom lojalnega sodelovanja in načelom enakega obravnavanja, saj je švedski SJV v primerljivem pravnem položaju prispevke, ki jih je prejel od Nordea Bank, po prenosu sedeža Nordea Bank na Finsko prenesel v finski SJV v skladu s členom 14(3) Direktive 2014/49.

97

Kraljevina Švedska odgovarja, da je bil sedež Nordea Bank na Finsko prenesen 1. oktobra 2018, prispevki, ki so bili v švedski SJV plačani 13. oktobra 2017 in 28. septembra 2018, pa so bili plačani v obdobju dvanajstih mesecev pred prenosom, to je v obdobju od 1. oktobra 2017 do 30. septembra 2018. Tako naj bi švedski SJV tudi v tem primeru uporabil člen 14(3) Direktive 2014/49 v skladu z njegovim besedilom, in sicer skladno z uporabo te določbe v sklepu švedskega organa jamstva za vloge z dne 3. oktobra 2017. Ugotovljena razlika v rezultatu naj bi torej izhajala izključno iz trenutka plačila. Kraljevina Švedska torej izpodbija trditev Republike Latvije, da je ravnala nepošteno, čeprav je to določbo uporabila enotno.

98

Opozoriti je treba, da iz sodne prakse izhaja, da je neizpolnitev splošne obveznosti lojalnega sodelovanja, ki izhaja iz člena 4(3) PEU, mogoče ugotoviti le, če se nanaša na ravnanja, ki se razlikujejo od tistih, ki pomenijo kršitev konkretnih obveznosti, ki se očita državi članici (sodba z dne 14. julija 2022, Komisija/Danska (AOP Feta), C‑159/20, EU:C:2022:561, točka 75 in navedena sodna praksa).

99

Kot pa je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 80 sklepnih predlogov, iz trditev Republike Latvije, povzetih v točki 96 te sodbe, izhaja, da se v okviru drugega očitka, ki se nanaša na kršitev člena 4(3) PEU, te trditve nanašajo na zavrnitev švedskega SJV, da v latvijski SJV prenese prispevke, ki jih je latvijska podružnica Nordea Bank plačala za obdobje iz člena 14(3) Direktive 2014/49, to pa je enako ravnanju, ki pomeni kršitev konkretne obveznosti iz zadnjenavedene določbe.

100

Zato ni treba ugotoviti neizpolnitve splošne obveznosti iz člena 4(3) PEU, ki se razlikuje od že ugotovljene neizpolnitve bolj specifične obveznosti, ki bi jo Kraljevina Švedska morala izpolniti na podlagi člena 14(3) Direktive 2014/49.

101

Trditev Republike Latvije, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, se prav tako nanaša na zavrnitev švedskega SJV, da v latvijski SJV prenese zadevne prispevke, tako da tudi ni treba ugotoviti ločene kršitve tega načela, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 81 sklepnih predlogov.

102

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba drugi očitek zavrniti.

103

Glede na zgornje preudarke je treba ugotoviti, da Kraljevina Švedska s tem, da v latvijski SJV ni prenesla prispevkov, ki jih je latvijska podružnica Nordea Bank plačala v švedski SJV in ki se nanašajo na obdobje dvanajstih mesecev pred prenosom dejavnosti te podružnice v latvijski SJV, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 14(3) Direktive 2014/49.

104

V skladu s členom 138(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Na podlagi člena 138(3) tega poslovnika nosi vsaka stranka, če vsaka uspe samo deloma, svoje stroške, razen če Sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena od strank poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

105

V obravnavani zadevi sta tako Republika Latvija kot Kraljevina Švedska predlagali, naj se drugi stranki naloži plačilo stroškov. Poleg tega Kraljevina Švedska ni uspela v okviru prvega očitka, ki ga je navedla Republika Latvija, ta pa ni uspela v okviru drugega očitka.

106

Zato je treba odločiti, da Republika Latvija in Kraljevina Švedska nosita vsaka svoje stroške.

107

Na podlagi člena 140(1) istega poslovnika, v skladu s katerim države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške, Republika Estonija, Republika Litva in Komisija nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: