C_2021297SL.01001801.xml

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Ravensburg (Nemčija) 12. aprila 2021 – CR, AY, ML, BQ/Volkswagen Bank GmbH, Audi Bank

(Zadeva C-232/21)

(2021/C 297/20)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Landgericht Ravensburg

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeče stranke: CR, AY, ML, BQ

Tožena stranka: Volkswagen Bank GmbH, Audi Bank

Vprašanja za predhodno odločanje

Glede fikcije zakonitosti v skladu s členom 247(6)(2), tretji stavek, in (12)(1), tretji stavek, Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuche (zakon o uvedbi civilnega zakonika, v nadaljevanju: EGBGB):

(a)

Ali sta člena 247(6)(2), tretji stavek, in 247(12)(1), tretji stavek, EGBGB v delu, v katerem določata, da pogodbeni pogoji, ki so v nasprotju z zahtevami iz člena 10(2)(p) Direktive 2008/48/ES, zadostijo zahtevam iz člena 247(6)(2), prvi in drugi stavek, EGBGB in iz člena 247(12)(1), drugi stavek, točka 2(b), EGBGB, nezdružljiva s členoma 10(2)(p) in 14(1) Direktive 2008/48/ES (1)?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(b)

Ali iz prava Unije, zlasti iz členov 10(2)(p) in 14(1) Direktive 2008/48/ES, izhaja, da se člena 247(6)(2), tretji stavek, in 247(12)(1), tretji stavek, EGBGB ne uporabljata v delu, v katerem določata, da pogodbeni pogoji, ki so v nasprotju z zahtevami iz člena 10(2)(p) Direktive 2008/48/ES, zadostijo zahtevam iz člena 247(6)(2), prvi in drugi stavek, EGBGB in iz člena 247(12)(1), drugi stavek, točka 2(b), EGBGB?

Ne glede na odgovor na vprašanji 1(a) in (b):

Glede informacij, ki se morajo vključiti, v skladu s členom 10(2) Direktive 2008/48/ES:

(a)	Ali je treba člen 10(2)(p) Direktive 2008/48/ES razlagati tako, da mora biti znesek dnevnih obresti, ki ga je treba navesti v kreditni pogodbi, mogoče izračunati na podlagi pogodbene posojilne obrestne mere, navedene v pogodbi?

(b)

Glede člena 10(2)(r) Direktive 2008/48/ES:

(aa)

Ali je treba to določbo razlagati tako, da morajo biti informacije o nadomestilu, ki se zaračuna pri predčasnem odplačilu posojila, navedene v kreditni pogodbi, tako natančne, da lahko potrošnik vsaj približno izračuna višino tega nadomestila, ki se zaračuna?

(če je odgovor na predhodno vprašanje (aa) pritrdilen)

(bb)

Ali člen 10(2)(r) in člen 14(1), drugi stavek, Direktive 2008/48/ES nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero se v primeru nepopolnih informacij v smislu člena 10(2)(r) Direktive 2008/48/ES rok za odstop kljub temu začne ob sklenitvi pogodbe in zgolj preneha obstajati pravica dajalca kredita do nadomestila za predčasno odplačilo kredita?

Če je odgovor vsaj na eno od zgornjih vprašanj 2(a) ali (b) pritrdilen:

(c)	Ali je treba člen 14(1), drugi stavek, točka (b), Direktive 2008/48/ES razlagati tako, da rok za odstop začne teči le, če so bile informacije v skladu s členom 10(2) Direktive 2008/48/ES podane v celoti in pravilno? Če je odgovor nikalen:

(d)	Katera so upoštevna merila za to, da rok za odstop začne teči, kljub temu da informacije niso bile podane v celoti ali pravilno?

Če je odgovor na predhodno vprašanje 1(a) in/ali na eno od vprašanj 2(a) ali (b) pritrdilen:

Glede izgube pravice do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, Direktive 2008/48/ES:

(a)	Ali se pravica do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, Direktive 2008/48/ES lahko izgubi? Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(b)	Ali gre pri izgubi za časovno omejitev pravice do odstopa, ki mora biti urejena v parlamentarnem zakonu? Če je odgovor nikalen:

(c)	Ali izguba v subjektivnem smislu predpostavlja, da je potrošnik vedel, da njegova pravica do odstopa še vedno obstaja, oziroma da je pri tem, da za to ni vedel, šlo vsaj za njegovo hudo malomarnost? Ali to velja tudi v primeru zaključenih pogodb? Če je odgovor nikalen:

(d)

Ali možnost dajalca kredita, da kreditojemalcu naknadno poda informacije v skladu s členom 14(1), drugi stavek, točka (b), Direktive 2008/48/ES in s tem sproži tek roka za odstop, nasprotuje uporabi pravil o izgubi v skladu z načelom dobre vere? Ali to velja tudi v primeru zaključenih pogodb?

Če je odgovor nikalen:

(e)	Ali je to združljivo z ustaljenimi načeli mednarodnega prava, na katera so nemška sodišča vezana v skladu z ustavo? Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(f)	Kako mora nemški uporabnik prava razrešiti konflikt med zavezujočimi zahtevami mednarodnega prava in zahtevami Sodišča Evropske unije?

Glede stališča, da gre za zlorabo pravice potrošnika do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, Direktive 2008/48/ES:

(a)	Ali uveljavljanje pravice do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, Direktive 2008/48/ES lahko pomeni zlorabo? Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(b)	Ali gre pri tem, ko se izhaja iz zlorabe pravice do odstopa, za omejitev te pravice, ki mora biti urejena v parlamentarnem zakonu? Če je odgovor nikalen:

(c)

Ali se pri tem, ko se izhaja iz zlorabe pravice do odstopa, v subjektivnem smislu predpostavlja, da je potrošnik vedel, da njegova pravica do odstopa še vedno obstaja, oziroma da je pri tem, da za to ni vedel, šlo vsaj za njegovo hudo malomarnost? Ali to velja tudi v primeru zaključenih pogodb?

Če je odgovor nikalen:

(d)

Ali možnost dajalca kredita, da kreditojemalcu naknadno poda informacije v skladu s členom 14(1), drugi stavek, točka (b), Direktive 2008/48/ES in s tem sproži tek roka za odstop, nasprotuje stališču, da gre za zlorabo pravice do odstopa v skladu z načelom dobre vere? Ali to velja tudi v primeru zaključenih pogodb?

Če je odgovor nikalen:

(e)	Ali je to združljivo z ustaljenimi načeli mednarodnega prava, na katera so nemška sodišča vezana v skladu z ustavo? Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(f)	Kako mora nemški uporabnik prava razrešiti konflikt med zavezujočimi zahtevami mednarodnega prava in zahtevami Sodišča Evropske unije?

Ne glede na odgovore na zgornja vprašanja od 1 do 4:

(a)

Ali je združljivo s pravom Unije, če na podlagi nacionalnega prava v primeru kreditne pogodbe, povezane s prodajno pogodbo, po potrošnikovem veljavnem uveljavljanju pravice do odstopa v skladu s členom 14(1) Direktive 2008/48/ES

(aa)	pravica potrošnika nasproti dajalcu kredita do vračila plačanih obrokov posojila učinkuje šele, ko je potrošnik dajalcu kredita vrnil kupljeni predmet ali dokazal, da mu ga je poslal?

(bb)	tožba, ki jo potrošnik po vrnitvi kupljenega predmeta vloži zaradi vračila plačanih obrokov posojila, velja za trenutno neutemeljeno in jo je treba zavrniti, če dajalec kredita s sprejetjem kupljenega predmeta ni prišel v zamudo s sprejetjem izpolnitve?

Če je odgovor nikalen:

(b)	Ali iz prava Unije izhaja, da se nacionalni ureditvi, opisani pod točko (a)(aa) in/ali (a)(bb), ne uporabljata?

Ne glede na odgovore na zgornja vprašanja od 1 do 5:

Ali člen 348a(2), točka 1, Zivilprozessordnung (zakon o civilnem postopku, ZPO) v delu, v katerem se nanaša tudi na sprejemanje predložitvenih odločb na podlagi člena 267, drugi odstavek, PDEU, ni združljiv s pristojnostjo nacionalnih sodišč, da predložijo vprašanja v predhodno odločanje Sodišču na podlagi člena 267, drugi odstavek, PDEU in se zato ne uporablja za sprejemanje predložitvenih odločb?

(1) Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66).