26.5.2007 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 117/2 |
Pritožba, ki jo je vložil Franco Campoli 12. februarja 2007 zoper sodbo Sodišča prve stopnje (drugi razširjen senat) z dne 29. novembra 2006 v zadevi Campoli proti Komisiji, T-135/05
(Zadeva C-71/07 P)
(2007/C 117/02)
Jezik postopka: francoščina
Stranki
Pritožnik: Franco Campoli (zastopniki: G. Vandersanden, L. Levi, S. Rodrigues, odvetniki)
Drugi stranki v postopku: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: V. Joris, D. Martin, zastopnika), Svet Evropske unije (M. Arpio, I. Šulce, zastopnika)
Predlogi tožeče stranke
— |
sodba Sodišča prve stopnje ES z dne 29. novembra 2006 v zadevi T-135/05 naj se razveljavi; |
— |
posledično naj se ugodi predlogom tožeče stranke, podanim v postopku na prvi stopnji, spremenjenimi z ozirom na nesprejemljivost njenih zahtev v zvezi z gospodinjskim dodatkom in dodatkom za šolanje, in zato:
|
— |
Komisiji Evropskih skupnosti naj se naloži plačilo vseh stroškov postopka na prvi stopnji in v postopku s pritožbo. |
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožnik navaja več argumentov v podporo svojemu edinemu pritožbenemu razlogu, ki izhaja iz kršitve načela enakega obravnavanja in kršitve obveznosti obrazložitve, ki jo ima sodišče Skupnosti.
Omenjeno načelo naj bi bilo kršeno najprej s tem, da je Sodišče prve stopnje razsodilo, da lahko zakonodajalec spremeni Kadrovske predpise tako, da določi manj ugodne pogoje od obstoječih, če določi dovolj dolgo prehodno obdobje. Obstoj prehodnega obdobja in preizkus, ali je dovolj dolgo, naj bi bila dejansko elementa, ki ne spadata v preizkus zakonitosti novega ukrepa v smislu načela enakega obravnavanja, katerega spoštovanje zahteva, da sodišče preveri, ali je šlo za arbitrarno ali očitno neustrezno razlikovanje glede na cilj, ki ga zasleduje zakonodajalec Skupnosti. V obravnavanem primeru naj izpodbijana sodba ne bi niti določila cilja, ki mi sledijo nova pravila o določanju korekcijskih količnik, niti, a fortiori, ugotovila, ali gre za arbitrarno ali očitno neustrezno razlikovanje glede na ta cilj. Pritožnik dodaja, da bi korekcijski količnik, določen kot povprečje življenjskih stroškov v državi, poleg tega hkrati škodil cilju ohranjanja kupne moči upokojencev in cilju njihovega prostega gibanja in bivanja, ker bi imeli upokojenci, ki živijo v glavnem mestu države ali v njenih drugih dragih mestih ali pokrajinah, manjšo kupno moč kot upokojenci, ki imajo kraj prebivališča zunaj tega glavnega mesta ali teh mest ali pokrajin.
Z drugim argumentov pritožnik navaja, da naj bi v nasprotju z zaključki izpodbijane sodbe nov sistem pokojnin dejansko uvedel kot navezno okoliščino življenjske stroške v Bruslju, tako da bi bili dohodki upokojencev, ki živijo v Belgiji, določeni izključno ob upoštevanju življenjskih stroškov v glavnem mestu te države članice, medtem ko bi bili prihodki upokojencev v glavnem mestu drugih držav članic določeni s korekcijskim količnik, ki bi upošteval povprečne življenjske stroške v vseh državah skupaj. Pritožnik med drugim nasprotuje ugotovitvi Sodišča prve stopnje, po kateri zakonitost pravnega predpisa Skupnosti ne bi smela biti odvisna od načina njegove uporabe v praksi, pri čemer so ukrepi za izvršitev takega predpisa tesno povezani s samim predpisom, in se sklicuje na kršitev pravice do obrambe ter načela enakosti strank pred sodiščem Skupnosti, ker naj ukrepov za izvršitev novega sistema pokojnin ne bi poznal pred zaključkom pisnega postopka.
Z zadnjim argumentov pritožnik izpodbija ugotovitev Sodišča prve stopnje, po kateri naj ne bi imela pravnega interesa na podlagi člena 241 ES, pri čemer se sklicuje na prednost, ki jo imajo upokojenci, ki živijo v „manj dragih “državah članicah. Z nasprotovanjem različnemu obravnavanju, ki je omejeno na upokojence, ki živijo v „manj dragih “državah članicah, v primerjavi z upokojenci, ki živijo v „dragih “državah članicah, kritizira kršitev načela enake kupne moči in s tem želi postaviti pod vprašaj sistem pokojnin, ki izhaja iz novih Kadrovskih pravil ter njihovih prehodnih ukrepov.