20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/1

1.1

Trenutno v Evropski uniji ne obstaja usklajeni okvir za nadzor podjetij za pozavarovanje. Tako se nadzorni sistemi za dejavnosti pozavarovanja med državami članicami močno razlikujejo.

1.2

Zato je Komisija 21. aprila 2004 predložila predlog za direktivo o pozavarovanju in spremembi direktiv 73/239/EGS, 92/49/EGS in direktiv 98/78/ES in 2002/83/ES. Predlog za direktivo opozarja na sledeče bistvene elemente:

2.1

Direktiva naj bi oblikovala usklajeni nadzorni okvir za podjetja, ki se ukvarjajo s pozavarovanjem in Captives (1) v Evropski uniji.

2.2

Predlog direktive določa najnižje pogoje, ki so potrebni, da se izda uradno dovoljenje. Pogoji so med drugim zahteva po pravni formi, predložitev poslovnega načrta in minimalni jamstveni sklad. Dejavnosti so omejene na poslovanje s pozavarovanjem in s tem povezanimi dejavnosti. Dodatno se izvaja nadzor usposobljenih deležnih lastnikov in vodstva podjetja. Izdano dovoljenje velja za celotno skupnost.

2.3

Direktiva sledi cilju, da se prepove pozavarovalcem depositna kavcija nasproti primarnimi zavarovancem, če te obvezno ne predpisuje državna zakonodaja držav članic. Pogodbeni depoziti ostanejo nedotaknjeni. Razen vzpostavitve delujočega notranjega trga sledi Komisija cilju, da bi postavila mednarodni benchmarking ter s tem znižala obremenitve zaradi depozitov za evropske pozavarovance po svetu.

2.4

V okviru določitev o solventnosti podjetij naj bi bili podjetjem premoženjskega pozavarovanja za osnovo zahteve po solventnosti podjetij primarnih premoženjskih pozavarovanj. Ta se lahko v okvirju postopka komitologije povečajo do 50 odstotkov. Določitve o solventnosti podjetij življenjskega pozavarovanja na bi temeljili na določitvah o solventnosti podjetij življenjskega primarnega zavarovanja. Pri hkratnem poslovanju z življenjskim in pozavarovanjem je potrebno celotno vsoto pokriti z lastnimi sredstvi. Kot zavarovalna podjetja naj bi tudi pozavarovalna podjetja imela najmanjši garancijski fond v višini treh milijonov evrov. Vsota za Captives se lahko zmanjša na en milijon evrov.

2.5

Če se finančni položaj podjetja poslabša, se ne oblikujejo zadostna zavarovalno tehnična vračila ali se ne doseže solventnost, potem se v predlogu direktive konkretizirajo nadzorno pravna pooblastila. Pooblastila so v skladu s pooblastili na področju primarnih zavarovanj in zajemajo predložitev sanacijskega načrta za obnovitev zdravih finančnih odnosov, finančnega načrta in finančnega sanacijskega načrta ter odvzem dovoljenja.

2.6

Pozavarovalna podjetja, katerim je bila dodeljena pravica in dovoljenje pred izvedbo direktive za izvajanje pozavarovalniških dejavnosti, lahko s svojimi dejavnostmi nadaljujejo, ne da bi ponovno zaprosila za dovoljenje. Upoštevati pa morajo materialne predpise direktive. Države članice se lahko dopustijo dodatni prehodni rok dveh let.

2.7

Predlog direktive določa, da se prenesejo izvedbena pooblastila Komisije za izvajanje tehničnih uskladitev na direktivo (komotologija).

2.8

Direktive za življenjska, splošna in skupinska zavarovanja naj se prav tako uskladijo s nadzornimi pravili pozavarovanja.

3.1

Odbor pozdravlja predlog Komisije, ki je prispevala k krepitvi evropskega finančnega položaja z zagotovitvijo, da pozavarovalna podjetja in catives razpolagajo z zadostnim kapitalom da lahko uresničijo prevzete dolžnosti. Na tak način se trajno krepi položaj evropskih pozavarovalnih podjetij na mednarodnem zavarovalnem tržišču.

3.2

Odbor izrecno opozarja na pomen pozavarovalniškega gospodarstva za evropski finančni položaj. Leta 2002 je skupen premijsko stanje 40 največjih pozavarovalnic znašalo138 601 200 000 US$, od česar je pripadalo 58 544 000 000 US$ pozavarovalnicam v Evropski uniji.

3.3

Poslovanja pozavarovalnic se primarno nanašajo na odnose med zavarovalnicami in pozavarovalnicami. Odpoved enega ali več pozavarovalnih lahko vpliva na potrošnike, če zaradi tega izpada zavarovatelj ne more izpolniti svojih dolžnosti. Obor zato priznava, da se bo s predlogom direktive neposredno povišala turi raven zaščite potrošnikov v Evropski uniji. Hkrati pa Odbor opozarja na to, da je zadostna zaščita pozavarovalnic tudi v interesu potrošnika. To predpostavlja, da je na evropskem trgu zadosti zmogljivosti pozavarovalnic za ustrezne premije.

3.4

Odbor pozdravlja pristop Komisije „Fast-Track“, to pomeni, da naj se na podlagi trenutnih pravil za nadzor zavarovalnic izdajo pravila za nadzor pozavarovalnic. Predvsem iz vidika trenutnega projekta Solvency II je to pravilen pristop.

3.5

Posebnega pomena je dejstvo, da je trg pozavarovanja oblikuje Odbor zato poziva Parlament, Svet in Komisijo, da se posvetijo posebno pozornost nadaljnjim posvetovanjem o direktivi mednarodne konkurenčnosti evropskega gospodarstva pozavarovanja.

3.6

Odbor priznava, da je prav tudi evropsko gospodarstvo pozavarovanja po napadih 11. septembra 2001 dokazalo finančno solidarnost. Zato naj bi se pri vsaki novi obremenitvi evropskega gospodarstva pozavarovanja izvedla natančna analiza stroškov in koristi.

3.7

Odbor priznava, da v Evropski uniji obstajajo različni nadzorni sistemi. Za te je značilna kombinacija pravil likvidnosti, naložb in depozita. Na podlagi predloga Komisije odpadejo predvsem dosedanja pravila na področju depozita. Tu je potrebno zagotoviti, da ustrezni nadzorni organi razvijejo zadostno zaupanje v nadzorne instrumentarije, ki bodo v bodoče na razpolago in njihovo enotno uporabo v Evropski uniji.

4.1

Glede na predlog direktive naj bi se predpisi o izračunu stopnje solventnosti podjetij, ki se ukvarjajo z življenjskim zavarovanjem, prenesle na poslovanja z življenjskim pozavarovanjem. Za življenjsko pozavarovanje je Komisija predlagala nespremenjen prevzem pravil solventnosti zavarovanjskega sektorja. Ta izračun solventnosti vsebuje dve komponenti, namreč 3‰ vsote tveganja (sum at risk) in 4 % matematičnih rezerv. Tako prihaja iz vidika Odbora do sorazmerne obremenitve evropskih podjetij, ki se ukvarjajo z življenjskim pozavarovanjem. Predlog Komisije ne upošteva profil poslovanja in tveganja življenjskega pozavarovanja in vodi k neprimernem presežnim pripisom življenjskih pozavarovateljev;

4.2

Podjetja za življenjsko zavarovanje in življenjsko pozavarovanje v Evropi se razlikujejo v svoji strukturi tveganja. Pri življenjskem zavarovanju nosi tveganje kapitalne naložbe praviloma zavarovatelj. Že samo ta razlika kaže na to, da formula solventnosti za življenjsko zavarovanje ne more primerno upodobiti obliko tveganje v življenjskem pozavarovanju.

4.3

Primer z metodami obračunavanja, ki jih uporabljajo agencije za oceno tveganj, kaže na to, da so morda zahteve predloga EU postavljene previsoko. Solvenčne zahteve v ZDA temeljijo sicer na rizični vsoti, vendar uporabljajo variabilni faktor, ki se spreminja glede na velikost določenega portofelja (0,8‰ pri lastninah vrednosti nad 25 miljard. eurov). Tudi sistemi kanadskih nadzornih organov in agencij za oceno tveganosti so podobno sestavljeni.

4.4

Medtem ko je zavarovalniško podjetje med zavarovateljem in stranko še zmeraj nacionalno zaznamovano, predstavlja pozavarovanje internacionalno poslovanje. To izhaja že iz zahteve, da se tveganja mednarodno diverzificirajo. Zato je potrebno območje level-playing med ponudniki v Uniji in mednarodnimi konkurenti v ZDA; Bermudi in Švici.

4.5

Evropski pozavarovatelj svetovne konkurence se morajo bati znatnih slabosti napram njihovim neevropskih konkurentov, kajti pri njih so zahteve lastnega kapitala manjše. Poslovanje s pozavarovanjem se bi verjetno v znatnem obsegu premestilo v centre pozavarovanja izven Evrope, kot denimo v Bermude in ZDA. Sprememba središč pozavarovalnic pa bi vodila k znatni oslabitvi finančnega načrta v Evropi. Previsoke zahteve bi nujno vodile k pomanjkanju zmogljivosti pozavarovanja in/ali zastopanju cen pozavarovanja. To zastopanje cen pozavarovanja bo nujno imelo učinek na stroške proizvodov zavarovateljev in s tem na porabnike. Visoke cene nato avtomatično negativno vplivajo na nujno vzpostavitev kapitalno kritega privatnega pokojninskega zavarovanja.

4.6

S stališča Odbora pa to ni primerno za podpiranje evropskega notranjega trga. V interesu posebej novih držav članic EU je delujoč evropski notranji trg pozavarovanja in neugodne spremembe strukture ponudbe pozavarovalnic bi lahko imele posebej negativne učinke na njih.

4.7

Odbor zato torej sklepa, da bi lahko predlog za izračun meje solventnosti v življenjskih pozavarovanjih škodoval konkurenčnosti evropskih pozavarovateljev. Iz teh razlogov Odbor meni, da je potrebno očitno modificirati predlog Komisije glede na spremembe solventnosti podjetij življenjskih pozavarovan.

4.8

Odbor predlaga, da tudi na področju življenjskih pozavarovanj izračunu solventnosti sledijo škodnega pozavarovanja.

4.8.1

Tako pod vidiki tveganja kot tudi konkurence je metoda za izračun solventnosti škodnega pozavarovanja več kot zadostna. Formula škodne solventnosti odgovarja v veliki meri zahtevam soventnosti v mednarodni primerjavi, tako da so izključene pomanjkljivosti konkurence za evropsko gospodarstvo pozavarovanja.

4.8.2

Formula za izračun pozavarovanja škode preslikava na ustrezen način posel življenjskega pozavarovanja. S pretežnim prevzemom tveganj umrljivosti ustreza poslovanje z življenjskimi pozavarovatelji bolj poslovanju s škodnimi pozavarovatelji iz poslovanj kot življenjski zavarovatelji.

4.8.3

Posamezna tveganja, ki jih formula za izračun ne upošteva, se lahko vključi v okvir projekta Solvency II.

4.8.4

Formula za izračun škode se lahko zakonsko tehnično preprosto uporablja, kajti Komisija je v osnutku predloga za direktivo (revizija 3) že predložila končano besedilo za direktivo.

4.8.5

Formula za izračun škode podjetjem življenjskega pozavarovanja omogoča, da se v primernem času določijo zahteve solventnosti, kajti potrebne podatke bi bilo potrebno že danes predložiti podjetjem in jih ne šele določati. Predvsem na podlagi manjkajočih informacij v mednarodnem poslovanju izgleda formula za izračun škode zelo primerna.

4.8.6

Formula za solventnost škode se predvsem ponuja z fast-track-approach. Lahko se uporablja, kajti niso potrebne nadaljnje prilagoditve formule, za primere s denimo pogodbenimi depoziti.

5.1

Glede na predlog direktive naj bi se predpisi o izračunu meje solventnosti podjetij, ki se ukvarjajo s škodnim zavarovanjem, prenesle na poslovanja s škodnim pozavarovanjem. S tem naj bi bilo zagotovljeno, da se v okviru postopka Lamfalussy povišajo zahteve za solventnost za škodne pozavarovalnice za 50 %.

5.2

Odbor meni, da je primeren nespremenjen prenos pravil solventnosti za škodne zavarovatelje na škodne pozavarovatelje v okviru pristopa fast-trak. Odbor ima sicer velike pomisleke glede razširitve postopka Lamfalussy na področju zahtev solventnosti.

5.3

Predložena direktiva bi bila osnovana kot projekt fast-trak in ne kot okvirna direktiva znotraj postopka Lamfalussy. Prilagoditve zahtev solventnosti naj bi se izvajale v okviru projekta Solvency II.

5.4

Uporaba postopka Lamfalussy pa tudi ni opravičena. Zahteve po lastnem kapitalu za podjetja pozavarovanja nikakor niso izvedbeni ukrepi s predvidenim postopkom Lamfalussy za njihovo izdajo. Kot je razvidno iz dolgotrajnih obravnav na bančnem področju o Basel II, gre pri zahtevah za lastni kapital za osrednji del prihodnjega nadzornega sistema in nikakor za kasneje predloženo natančno določbo.

5.5

Konkretne zahteve za lastni kapital naj bi po mnenju Odbora bile razvidne iz same direktive in ne iz kasnejše zakonodaje Skupnosti. To razlikovanje podpira tudi trenutni osnutek konventa, ki zahteva, da se bistvena določila poiščejo v smernici. Opozorilo Komisije na obširno posvetovanje ustreznih krogov ni zadovoljivo.

6.1

Predlog direktiva predvideva., da se retrocesije na druge pozavarovalnice upoštevajo samo v primerih, ko dosegajo 50 % bruto zneska nesreče ob izračunu solvence (plačilne zmožnosti).To je skladno z veljavno zakonodajo o življenjskem zavarovanju in smrti. Predlog direktive o nadzoru podjetih za pozavarovanja bi moral občutno prispevati k okrepitvi finančne solidnosti sektorja pozavarovalnic v Evropski uniji. V tej zvezi Odbor meni, da je upravičeno priznati celoto prepustitev zavarovalnici in retrocesij pozavarovalnice, kadar sta prenašalka ali prevzemalka nadzorovani v Evropski uniji.

6.2

Povečanje dejavnikov pozavarovanja in retrocesije je nujno po mnenju Odbora, še zlasti če upoštevamo povečane zahteve do zavarovalniškega sektorja za rešitev problemov, ki zadevajo družbo kot celoto. Še zlasti po 11. septembru ni bilo vedno mogoče najti dobre finančne rešitve, da bi odgovorili na zahteve po kritju terorističnih tveganj za letalsko industrijo zaradi neugodnih dejavnikov na področju pozavarovanja in retrocesije. Nekatere države članice zaradi neugodnih retrocesijskih dejavnikov niso našle nobene rešitve na zavarovalniškem področju za tveganja, povezana s terorizmom.

7.1

Odbor sprejema načelo previdnostnih kvalitativnih pravil (načelo dobrega družinskega vodje), ki je zapisano v člen 34. Glede na posebnosti in predvsem na mednarodni značaj dejavnosti pozavarovanja je ta pristop ustreznejši kot strogo kvantitativen pristop. Evropska unija se je odločila za moderen pristop, ki ga priporoča tudi Mednarodno združenje nadzornih organov za pozavarovanja (International Association of Insurance Supervisors - IAIS). Odbor vendarle priznava, da kvantitativen pristop ni privilegij in zahteva od podjetij, da nenehno nadzorujejo in izboljšujejo svoje investicijske procese.

7.2

Ker se morajo nadzorna pravila (kot postavitev depozita), ki jih zaenkrat določa direktiva, morajo omejiti ali ukinit, se priporoča, da se z direktivo državam članicam dodeli pravica izbire, da lahko za pozavarovalce iz svoje okolice zahtevajo uporabo dopolnilnih kvantitativnih naložbenih pravil. Pri tem je potreben predpogoj, da so ti predpisi opravičeni iz vidika „Prudent-Person-Principle“ ter tudi prevzetih obveznosti.

9.1

Odbor z zadržki podpira predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pozavarovanju, ki spreminja direktivi 73/239/EGS in 92/49/EGS Sveta in direktivi 98/78/ES in 2002/83/ES Komisije. Meni, da predlog pokriva skoraj vsa področja nadzora podjetij za pozavarovanje.

9.2

Ko bo direktiva v celoti izvajana, bo v skladu cilji Komisije bistveno prispevala k krepitvi in s tabilnosti pozavarovalniških tržišč v Evropski uniji. Po preučitvi predloga Komisije je Odbor razmislil o nekaterih vidikih predloga direktive, da bi Komisiji posredoval konkretne napotke in priporočila o poglobljenih razmišljanjih in analizah. Odbor predlaga, da se uporabi na področju pozavarovanj izračuna solvence, uporabljenega pri neživljenjskem pozavarovanju. Zahteve po solvenci prav tako ne spadajo na področju izvajanja postopka Lamfalussy. Odbor poudarja pomen predloga direktive in se zavzema za hiter zakonodajni postopek. .

20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/6

1.1

Poimenovanje „stare snovi“ zajema kemične snovi, ki so v Evropski skupnosti prišle na tržišče v obdobju med 1. januarjem 1971 in 18. septembrom 1981. Evropski seznam snovi, ki jih je mogoče dobiti na tržišču, tako imenovan popis obstoječih komercialnih kemičnih snovi ali EINECS (European Inventory of Existing Commercial Chemical Substances), ki je bil objavljen v Uradnem listu leta 1990 (1), navaja 100.195 takšnih snovi. Snovi, ki so prišle na tržišče po 18. septembru 1981 imenujemo „nove snovi“, in se morajo pred trženjem prijaviti v skladu z ustrezno zakonodajo Evropske unije.

1.2

V skladu z uredbo Sveta 793/93/EGS (2) se redno ocenjujejo tveganja starih snovi za človeško zdravje in okolje. Do sedaj so bili izdelani štirje tako imenovani prednostni seznami, ki navajajo, katere snovi imajo pri ocenjevanju, ki ga izvajajo pristojni organi držav članic prednost. Zadnji seznam je bil izdelan 25. oktobra 2000 (3). Seznam navaja 141 snovi z možnostmi tveganj, ki izhajajo iz posebne strukture snovi ali poznanih in predvidljivih biokemijskih medsebojnih reakcij snovi, ali z velikim proizvodnim obsegom, ki vzbuja zaskrbljenost.

1.3

Države članice ocenijo vsako posamezno snov v vseh stopnjah njene proizvodnje in uporabe glede na nevarnost in izpostavljenost, ter tako ugotovijo, ali dejansko obstajajo tveganja za zdravje in okolje, in določijo ukrepe, ki so za omejitev takšnih tveganj potrebni. Če se ugotovi, da – četudi je snov na prednostnem seznamu, pri dejanski in načrtovani uporabi tveganja ne obstajajo ali pa so le-ta zgolj neznatna, se nadzorni ukrepi ne predpišejo ali pa imajo komajda kakšen učinek.

1.4

Nato Znanstveni odbor za strupenost, strupenost za okolje in okolje (CSTEE - Scientific Committee on Toxicity, Ecotoxicity and the Environment) oceni končna poročila držav članic o opravljeni oceni tveganja. Če se Znanstveni odbor za strupenost, strupenost za okolje in okolje s končnimi sklepi strinja in splošni ocenjevalni postopek podpira, potem se po potrebi lahko predlagajo ukrepi za omejitev tveganj za spremembo dodatka 1 Direktive Sveta 76/769/EGS o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z omejitvami pri trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi in pripravkov (4). Ta predlog je osemindvajseta sprememba te vrste.

1.5

Ocena obeh snovi (toluen in triklorbenzen), navedenih v tem predlogu, je potekala v skladu z zgoraj omenjenim postopkom. Obe snovi sta bili vključeni na prednostni seznam, ki je bil kot uredba Komisije št. 2268/95, objavljen 27. septembra 1995 (5). Ocenjevalni postopek je izvedla Danska. Znanstveni odbor za strupenost, strupenost za okolje in okolje je poročilo o opravljeni oceni tveganja potrdil v mnenjih, ki jih je predložil na svojem 24. in 25. plenarnem zasedanju 12. junija 2001 in 20. julija 2001.

1.6

Ta predlog vsebuje ukrepe za omejitev tveganj glede obeh snovi, ki jih morajo države članice izvesti v roku osemnajstih mesecev po začetku veljave direktive. Komisija je predlog objavila 28. aprila 2004. Predlog lahko začne veljati v državah članicah najkasneje junija 2006, če so se upoštevali ustrezni postopki in bilo doseženo soglasje glede potrebnih sprememb.

2.1

Cilj predloga je varovanja zdravja ljudi in okolja ter vzpostavitev (oz. vzdrževanje) enotnega trga za obe snovi. Nastali stroški bi bili zgolj neznatni ali pa jih sploh ne bi bilo, kajti uporaba v navedenih uporabah je vedno manjša in za pričakovati je, da bodo na voljo novi, alternativni proizvodi.

2.2

Omejitve pri uporabi toluena, ki je večstranska snov z velikim proizvodnim obsegom in bistvena surovina za kemično sintezo ter se uporablja kot topilo v industriji in potrošnji, naj bi veljale za uporabo pri 0,1-odstotni in višji koncentraciji snovi v lepilih in razpršilnih barvah, ki so v prosti prodaji. To ne velja za industrijsko uporabo in naj bi služilo varovanju zdravja uporabnikov.

2.3

Omejitve pri uporabi triklorbenzena, ki se omejeno uporablja kot vmesni proizvod pri proizvodnji določenih herbicidov in kot topilo postopkov v zaprtih sistemih, naj bi veljale povsod, ker se uporablja 0,1-odstotna ali višja koncentracija snovi, razen v primeru, ko se triklorbenzen uporablja kot vmesni proizvod. Tako se bo možna prodaja omejila na splošno javnost in poskrbljeno bo za dodatno varstvo zdravja pri delu.

2.4

Oba proizvoda, ki ju obravnava ta sprememba, sta v dodatku tega predloga določena s številko po CAS 108-88-3 in 120-82-1. Omejitve uporabe bodo dodane dodatku 1 direktive 76/769/EGS.

2.5

Države članice bodo potrebne zakonske določbe v skladu s to direktivo objavile najkasneje leto dni po začetku njihove veljave, da bodo nadzori učinkoviti, pa bo potrebnih naslednjih šest mesecev. To velja po datumu začetka veljave tega predloga po zaslišanju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora v skladu z določili člena 95 pogodbe in po postopku soodločanja v Evropskem parlamentu.

3.1

Šestindvajseta sprememba direktive Sveta 76/769/EGS („Omejitve pri trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi in pripravkov (nonilfenola, etoksilantov nonilfenola in cementa) (6)“ ) - EESO je o njej pripravil mnenje marca 2003 (7)-, in tudi predlog podrobneje ne obravnava posameznih snovi, ki so med seboj povezane. Zaradi boljše preglednosti bo mnenje v nadaljevanju obravnavalo posamezne snovi. (Sedemindvajseta sprememba o policikličnih aromatskih ogljikovodikih v mehčalnih oljih in gumah je že bila objavljena, vendar jo je trenutno potrebno še preveriti.)

4.1

Toluen je bistra, brezbarvna tekočina z značilnim vonjem. Kemična snov, imenovana tudi metilni benzen, ima za benzenom najpreprostejšo aromatsko obliko – šestčlenski ogljikov obroč z enočlensko alkilno verigo. Toluen se v naravi pojavlja v surovi nafti, nekaterih rastlinskih in drevesnih skupinah ter v emisijah iz vulkanov in gozdnih požarov ter se lahko v velikih količinah načrtno proizvaja iz premoga in surove nafte

4.2

Po podatkih iz industrije je svetovna zmogljivost in proizvodnja za načrtno proizveden toluen leta 2002 znašal 20 milijonov ton oz. 14 milijonov ton. 75 % te vsote se nanaša na ZDA, Azijo in Japonsko. Mnenje Znanstvenega odbora za strupenost, strupenost za okolje in okolje navaja, da bo proizvodnja EU v letu 1995 znašala 2,6 milijonov ton. Do večjih količin, ki jih te vsote (8) ne zajemajo, prihaja pri rutinski proizvodnji bencina in prispeva k skupnim ekspozicijam.

4.3

Toluen se v prvi vrsti uporablja kot surovina, ki služi za načrtno proizvodnjo benzena, poliuretanskih pen in drugih kemičnih proizvodov v zaprtih sistemih, ter tudi – v glavnem v majhnih količinah – kot nosilec topila v lakih, barvah, lepilih, zdravilih in kozmetiki. Vplivi toluena na zdravje ljudi in okolje so bili obsežno raziskani in v veliki meri odobreni. Obstaja jasna potreba, da se vsaka nepotrebna trenutna ali potencialna nenadzorovana ekspozicija zmanjša na najmanjšo možno mero, in to predvsem takrat, ko obstajajo alternativne snovi s podobno topilno sposobnostjo.

4.4

Dve končni uporabi, ki ju navaja ta predlog, sodita v to zadnjo kategorijo. Uporaba toluena kot topila za lepila in lake, ki so v prosti prodaji, ni nujno potrebno in ga evropski proizvajalci ne podpirajo. Trenutna prodaja, ki se nanaša na obe končni uporabi je majhna ali pa je sploh ni. Zato je to v glavnem preventivni ukrep, ki bo verjetno le neznatno vplival na proizvodne stroške in izbiro ali zdravje potrošnikov.

4.5

EESO priznava predhodno potrebo, da se na delovnih mestih zagotovi varna uporaba večnih količin toluena v zaprtih sistemih. S tem predlogom se zagotavlja, da bo splošna javnost – iz nadzorovanega delovnega okolja – danes in v bodoče zavarovana pred nepotrebnimi ekspozicijami. EESO zato podpira ta del predloga.

5.1

Ker se položaj triklorbenzena občutno razlikuje od položaja toluena, so potrebne nekatere spremembe in pojasnitve predloga.

5.2

Kemikalija triklorbenzen se načrtno proizvaja in se pojavlja v naravi samo z razgradnjo drugih kloriranih aromatskih spojin. Glede na razporeditev klorovega atoma v šestčlenskem ogljikovem obroču obstajajo trije različni izomeri. Izomeri ima različne (neznatne) fizikalne lastnosti in biokemijsko medsebojno učinkovanje, denimo glede na posamezne LD50 vrednosti in različno CAS in EINECS število. Razen tega vsebujeta tako CAS kot tudi EINECS seznam vnos za triklorbenzen. V ZDA in tudi drugod se na tržišču pojavljajo vsi trije izomeri. 1,3,5 trikorbenzen se po vsej verjetnosti v Evropi ne bo več proizvajal. Spodnja preglednica navaja posamezne podatke iz seznama (9):

5.3

Poročilo o opravljeni oceni tveganja in mnenje Znanstvenega odbora za strupenost, strupenost za okolje in okolje obravnavata 1,2,4-triklorbenzen, kjer sta EINCS in CAS števili enaki kot v preglednici. Predloženi predlog sicer v dodatku potrjuje CAS število (in s tem specifičen izomer, ki je bil raziskan), ne pa tudi v naslovu in besedilu.

5.4

Različni izomeri se proizvajajo kot vmesni produkti za sinteze določenih herbicidov, pesticidov, barv in drugih posebnih kemikalij v zaprtih sistemih visoke čistine. V primerih, ko posebne oblike izomera niso tako pomembne, se lahko v zaprtih prostorih uporablja zmes izomerov, in sicer kot nosilec topila za barve, regulator procesov ali medij za prenos toplote, kot zaviralec korozije v razpršilih ter v hladilnih mazalnih snoveh.

5.5

V EU (in tudi drugod) se v glavnem uporablja različno čisti 1,2,4 triklorbenzen (1,2,4 TCB). Domneva se, da je proizvodnja od leta 1980 neprestano upadala. Glede na podatke, ki so bili predloženi komisiji OSPAR (OSPAR - dogovor o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika), je bilo leta 1994 proizvedenih približno 7.000 do 10.000 ton 1,2,4-TCBja, manj kot 2.000 ton 1,2,3-TCBja in manj kot 200 ton 1,3,5-TCBja (10). Junija 2000 so bili vsi trije izomeri posamezno vneseni v OSPAR seznam kemikalij, ki jih potrebno prednostno obdelovati. Tudi mnenje Znanstvenega odbora za strupenost, strupenost za okolje in okolje iz julija 2001 navaja, da je leta 1994 in 1995 proizvodnja znašala 7.000 ton. Proizvodnja še naprej upada in je trenutno približno pri 50odstotna, vendar je velik del namenjen za izvoz (11).

5.6

Dandanes domnevamo, da obstaja v EU/OSPAR regiji samo še en sem proizvajalec. Prodaja naj bi se omejila na izomere 1,2,4-TCB in 1,2,3-TCB izključno za uporabo kot vmesni proizvod, kjer mora vsaka stranka prodajo pred dobavo pisno potrditi z navedbo uporabe.

5.7

Omejeno število nadaljnjih uporab v zaprtih sistemih, kot denimo procesno topilo brez sproščanja, Komisija in Znanstveni odbor za strupenost, strupenost za okolje in okolje poznata in ga priznavata. Ker je namen tega predloga, da se sama proizvodnja sicer odobri, emisije pa se zaradi odprte uporabe močno omejijo, bi bilo smiselno, da se dovoljene uporabe v dodatku tega predloga ustrezno dopolnijo.

5.8

Po mnenju EESO bi moral ta predlog – s pridržkom zgoraj navedenih specifičnih točk – prispevati k povečanju varstva zdravja na delovnem mestu in popolni odpravi tveganja ekspozicije izven delovnega okolja. Proizvajalci in uporabniki triklorbenzena in konkurenčnih proizvodov očitno v veliki meri že upoštevajo ta predlog. Predlog naj bi torej le neznatno vplival na stroške proizvajalcev in uporabnikov. EESO zato ta del predloga podpira.

6.1

EESO ugotavlja, kot že omenjeno, da se mora ta predlog temeljiti na poročilu o opravljeni oceni tveganja in mnenju Znanstvenega odbora za strupenost, strupenost za okolje in okolje in se mora pri tem izrecno nanašati na 1,2,4-TCB. To mora biti jasno razvidno tako iz naslova kot tudi besedila. Vplivi omejitev uporabe bodo na srečo enaki, kajti izomer je glavni del TCB zmesi izomerov, ki so jo nekoč prodajali za uporabo v topilih ali razpršilih.

6.2

Pri dovoljenju drugih uporab v zaprtih prostorih naj je na koncu vsake omejitve dodano besedilo „ali v drugih zaprtih sistemih, kjer ne prihaja do sproščanja v okolje“.

6.3

EESO obžaluje, da prav tako kot pri prejšnjih spremembah direktive Sveta 76/769/EGS snovi, ki so med seboj povezane, niso zajete v enem samem besedilu, ki bi moralo verjetno biti vedno znova spremenjeno, tako da bi se upoštevali praktični vidiki. To pa ni v smislu dobrega, času primernega in učinkovitega vodenja. Če je to rezultat pomanjkanja virov v zadnji in kritični fazi združenja na en poseben ukrep za omejitev tveganj, potem naj se ga kar najhitreje odpravi.

6.4

EESO jemlje na znanje, da je bil zadnji prednostni seznam objavljen za ocenitev Oktobra 2000. Z obžalovanjem ugotavlja, da smo se verjetno oddaljili od tega postopanja mnogo prej preden so se lahko začeli uporabljati drugi postopki kot denimo REACH, in se pritožuje nad pomanjkanjem učinkovitosti.

6.5

EESI priznava pomembno vlogo Znanstvenega odbora za strupenost, strupenost za okolje in okolje v preteklosti, in verjame, da se bo storilo vse potrebno, da bo lahko odbor še naprej opravljal svojo dejavnost kljub zadnjim omenjenim spremembah v strukturi in odgovornosti znanstvenih odborov.

6.6

EESO še zmeraj opozarja na čas, ki je okviru trenutnega sistema.potreben za oceno teh snovi. Do začetka veljave zakonskih določb za te snovi bo preteklo skoraj 11 let, nato bo pet let minilo za to, da bo Znanstveni odbor za strupenost, strupenost za okolje in okolje potrdil poročila o opravljeni oceni tveganja. Ko bodo zakonske odločbe končno začeli veljati, ne bodo udeleženi imeli skoraj nikakršnih stroškov – oz. ne bo nobenih merljivih koristi glede na zdravje ali okolje. Ker primanjkuje nadaljnjih informacij je nemogoče reči, ali je to pozitivno (trg se je prilagodil pritisku stalnih ocen tveganj) ali negativno (postopek ni veliko dosegel, in je povzročil znatne stroške za vse udeležene) in kako se lahko dosežejo zaželene izboljšave.

6.7

Po mnenju EESO naj bi se zato ocenili razlogi za počasen napredek – kot dopolnilo k drugim predlogom kot denimo REACH in zagotovilo, da se ti obstoječi postopki tudi resnično izboljšajo in ne ovirajo. To naj bi se izvajalo vzporedno z drugimi trenutnimi študijami, tako da bi se lahko merili vplivi, stroški in koristi za vse udeležence pri teh postopkih – postopkih, ki so tako osnovani, da so v okviru uspešne in konkurenčne evropske družbe znanja v korist zdravju in okolju.

20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/10

1.1

Evropska komisija je EESO zaprosila za predhodno mnenje ob upoštevanju dejstva, da lizbonska strategija namenja zlasti MSP in PSE pomembno vlogo, in predlagala razvoj elementov, s katerimi bi lahko določili zakonski okvir in podporo, ki jo ti akterji potrebujejo.

1.2

Zahteva je sledila objavi mnenja na lastno pobudo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vlogi MSP in PSE pri razvijanju gospodarske raznolikosti pristopnih držav, ki je bilo soglasno sprejeto 1. aprila 2004.Mnenje je obe vrsti podjetij obravnavalo skupaj, ju opredelilo in omenilo njun pomen v EU kot celoti, v smislu njunega prispevka na področju gospodarstva, zaposlovanja in socialne kohezije, pa tudi njuno tesno interakcijo in medsebojno dopolnjevanje. Prav tako jasno navaja, da je pojem gospodarske spremembe očitno širši in dinamičnejši od pojma prestrukturiranja. Mnenje omenja Gyllenhammerjevo poročilo Obvladovanje sprememb skupine na visoki ravni, ki jo je ustanovila Evropska komisija, ki poudarja ustvarjanje novih delovnih mest, ob tem pa priznava veljavnost strategije, katere namen so primerjalna analiza, inovacije in socialna kohezija. Poročilo predlaga integriran program v desetih točkah za uveljavljanje MSP in PSE pri razvoju gospodarske raznolikosti držav pristopnic; program, ki so ga v veliki meri spodbudile mnoge dobre prakse PSE v EU.

1.3

Dobre prakse PSE v EU bi dejansko lahko predstavljale podlago za interakcijo in medsebojno dopolnjevanje PSE in MSP z odpiranjem novih poti ob upoštevanju sodelovanja, inovacij in dinamike PSE ter velikih uporabnih možnosti za MSP. MSP pa bi k njihovem razmahu prinašale resnično dodano vrednost, tako da bi na podlagi lastne strukture med njimi ustvarjale sodelovanje, reprezentativnost in potrebno zaupanje.

1.4

Lizbonsko strategijo je marca 2000 predlagal Evropski svet, ki je določil cilj, da Evropa postane najkonkurenčnejše in najdinamičnejše na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, pri čemer je poudaril nujno „vzpostavitev ugodnih razmer za ustanavljanje in razvoj novih podjetij, predvsem malih in srednjih“ in dodal, da „sta konkurenčnost in dinamičnost podjetij neposredno odvisni od predpisov, ki so naklonjeni naložbam, inovacijam in podjetniškemu duhu“ (1). Na podlagi tega je Evropski svet v Feiri dne 19. in 20. junija 2000 sprejel Evropsko listino za mala podjetja, ki potrjuje, da so mala podjetja „podpora evropskega gospodarstva [in] pomenijo nenadomestljiv vir zaposlovanja in podjetniških idej“ (2). Lizbonska strategija je prav tako razglasila gospodarsko rast za ključni dejavnik pri zagotavljanju socialne kohezije v Evropi. Komisija je nato izjavila, da so izzivi pri sprejetju lizbonske agende povečanje ponudbe delovnih mest in stopnje zaposlenosti, izboljšanje tehničnega znanja ter zagotovitev urejenega pretoka kmetijstva in industrije na področje storitev brez povečevanja regionalnih razlik v samih državah (3).

1.5

MSP, je izraz, ki vključuje tudi mikropodjetja, ki imajo spet svoje posebnosti, saj gre za podjetja, ki ustrezajo natančnim številčnim merilom, ki jih je Evropska komisija (4) določila na naslednji način:

1.6

PSE pripada v skupino štirih enot: zadrug, vzajemnih družb, združenj in ustanov. Zanje je značilno, da njihova socialna smotrnost prednjači pred povečevanjem dobička, kar pogosto ustvarja vezi z območjem in lokalnim razvojem. Njihove temeljne vrednote so: solidarnost, socialna kohezija, socialna odgovornost, demokratično upravljanje, participacija in avtonomija (5).

1.7

Standardna opredelitev EU za majhna in srednje velika podjetja (6) vključuje večino podjetij socialne ekonomije. Podjetja, ki zaradi svoje velikosti ostajajo zunaj takšne opredelitve, na splošno z MSP delijo skupne značilnosti, kot so nizka stopnja zunanjih vlaganj, nekotiranje na borzi, bližina lastnikov in delničarjev ter tesna vez z lokalnim tkivom.

1.8

Evropske institucije so v zvezi s politikami za MSP vzpostavile normativni okvir. Do leta 2005 za MSP kot takšna je v veljavi glavni povezovalni ukrep: Odločba Sveta 2000/819/ES o večletnem programu 2001—2005 za podjetje in podjetništvo ter zlasti za MSP. Program, ki se prav tako uporablja za napredovanje pri uresničevanju ciljev, določenih z Evropsko listino za mala podjetja, ima naslednje cilje:

1.9

Sporočilo Komisije [COM (2003) 26 final] je 21. januarja 2003 predstavilo pet poročil o politikah EU v zvezi z MSP: dve poročili o izvajanju Evropske listine za mala podjetja v EU in v državah, ki vstopajo v EU; poročilo o dejavnostih EU v korist MSP; poročilo predstavnika za MSP; in Zeleno knjigo o podjetniškem duhu. Med drugimi sprejetimi izzivi poročilo o dejavnostih EU kaže na zavzetost EU predvsem s pomočjo strukturnih skladov, že omenjenega večletnega programa in 6. okvirnega programa. Nazadnje je bil na podlagi zelene knjige sestavljen akcijski načrt Skupnosti za podjetniški duh in konkurenčnost podjetij (2006—2010).

1.10

Evropska komisija je prav tako oblikovala normativni okvir za podjetja socialne ekonomije. Zadruge kot najpomembnejši člen so bile predmet Sporočila o zadružnih organizacijah v Evropi z dne 23. 2. 2004. Sporočilo predlaga izboljšanje preglednosti in pojmovanja zadrug ter spodbujanje poenotenja njihovega pravnega okvirja v državah EU (7). Sporočilo omenja temeljne predpise za tovrstna podjetja, kot so določeni v priporočilu Mednarodne organizacije dela o spodbujanju zadružnih organizacij, sprejetem junija 2002 na svetovni ravni, predvsem pa s strani predstavnikov vlad 25 držav EU in večine nacionalnih delavskih in delodajalskih organizacij. Priporočilo se prav tako sklicuje na glavne mednarodne delovne predpise in določa, da se v celoti nanašajo na delavce v zadrugah. Sicer pa je Evropska komisija pred nedavnim objavila delovni dokument o vzajemnih družbah: „Vzajemne družbe v razširjeni Evropi“ z dne 3. 10. 2003, ki navaja temeljne predpise za te vrste PSE (8).

2.1

Komisija je potrdila, da predstavljajo MSP s 66-odstotnim deležem v skupnem številu zaposlenih in 60 odstotki skupne dodane vrednosti EU temelj evropskega gospodarstva, če izvzamemo kmetijski sektor. Regije z visoko koncentracijo MSP, kot so Emilia Romagna, Baden-Würtenberg in Jutland, se uvrščajo med tiste z najvišjim BNP na prebivalca in najvišjo stopnjo zaposlenosti (9).

2.2

EESO je v svojem mnenju Socialna ekonomija in enotni trg  (10) poudaril socialno-ekonomski pomen PSE in navedel, da so temeljnega pomena za podjetniško pluralnost in povečevanje gospodarske raznovrstnosti (11). Takšno priznanje je prišlo s strani same Komisije, predvsem v Sporočilu o zadružnih organizacijah v Evropi in v posvetovalnem dokumentu „Vzajemne družbe v razširjeni Evropi“, ki sta omenjena v zgornjem odstavku 1.10. Socialni in gospodarski pomen podjetij in organizacij socialne ekonomije v EU narašča; s približno 9 milijoni neposrednih polnih zaposlitev pomenijo 7,9 % plačanega civilnega dela (12). Poleg tega združujejo precejšen del civilne družbe: po podatkih Evropske komisije imajo zadruge 140 milijonov, vzajemne družbe pa 120 milijonov članov. Tako se ocenjuje, da je več kot 25 % državljanov EU članov PSE, kjer imajo natančno določeno socialno-ekonomsko vlogo kot proizvajalci, potrošniki, varčevalci, stanovalci, zavarovanci, študentje, prostovoljci itd. PSE se razvijajo v vseh panogah, predvsem v službah javnega in splošnega interesa (13), kot so zdravstvo, okolje, socialne službe in izobraževanje (14). Bistveno vlogo igrajo pri ustvarjanju socialnega kapitala, zmožnosti zaposlovanja invalidnih oseb, socialnem blagostanju, oživljanju lokalnih gospodarstev in posodabljanju lokalnih modelov vodenja. Nekatera med njimi so vzpostavila sisteme ocenenjevanja vplivov na družbo in okolje.

2.3

MSP in PSE so pomembni dejavnik pri zaposlovanju in ponovnem zaposlovanju v okviru trenutnih velikih industrijskih sprememb, od sektorjev v zatonu in tistih, ki zmanjšujejo zaposlovanje, do tradicionalnih sektorjev (obrt, rokodelstvo) in drugih, ki so v razmahu, kot so storitve za podjetja, nove informacijske in komunikacijske tehnologije, sektorji visoke tehnologije, gradnja in javna dela, razpoložljivost storitev v neposredni bližini (tudi zdravstva) in turizem.

2.4

MSP in PSE se srečujejo s posebnimi izzivi. Evropska listina za mala podjetja ugotavlja, da so PSE najbolj občutljivi za spremembe podjetniškega okolja. Zelena knjiga Evropske komisije o podjetniškem duhu trdi, da „morajo PSE sprejeti posebne izzive glede dostopa do financiranja, vodstvenega usposabljanja in svetovanja,“ ker morajo„za dosego svojih socialnih in družbenih ciljev upoštevati podjetniška načela in načela učinkovitosti“ (15).

2.5

MSP in PSE s številnimi primeri dobre prakse lahko občutno vplivajo na različne vrste socialno-ekonomskih sprememb: z zaposlovanjem novih oseb na trgu dela; s podporo inovativnih sposobnosti mikro- in malih podjetij; s ponovnim zaposlovanjem oseb, ki so izgubile delo v dejavnostih, ki so morale zmanjšati svoje število zaposlenih ali prenehati z delovanjem; z vzpostavitvijo vzajemnih družb socialnega skrbstva; posredno z ustanavljanjem podjetij v sektorjih v razvoju; z razvojem storitev in podizvajalskih razmerij; s prenosom podjetij v težavah na njihove delavce; s podporo pri ustanavljanju mikropodjetij in samozaposlovanju; in s kvalitativno preobrazbo znotraj istega sektorja. Poleg tega lahko PSE k tej spremembi doprinesejo poseben prispevek, tako s svojo sposobnostjo prej prikazanega usposabljanja za podjetništvo kot z uveljavljanjem vrednot, kot so socialno odgovorno podjetništvo, demokracija in udeležba državljanov, sodelovanje, tudi finančno, delavcev v podjetju, socialna vključenost ter zanimanje za lokalni in trajnostni razvoj.

2.6

V EU poteka živahno sodelovanje med klasičnimi MSP in PSE, ki imajo velike možnosti za razvoj. Sodelovanje poteka na vsaj tri načine:

3.1.1

Komisija je primere dobrih praks objavila v različnih dokumentih, ki se nanašajo na akcije BEST v okviru večletnega programa, „to pomeni prakse, za katere se zdi, da dobro ponazarjajo pristop do trenutnega (aktualnega) razvoja podpore podjetjem, ki zasluži pozornost in zanimanje prakse“ (16). Pri tem ne gre nujno za najboljše prakse („best practice“), a njihov namen je spodbujanje sprememb in boljših praks („better practice“), ki bi lahko pripeljale do sklepnih ugotovitev in glavnih usmeritev za politike EU.

3.1.2

EESO se zaveda, da je bil v zadnjih letih velik delež dobrih praks prenešen na področje MSP (prim. prej omenjene akcije BEST). Nanašajo se izključno na obstoječe ali možno sodelovanje med MSP in PSE. V prilogi so ponazorjene s konkretnimi primeri, ki prav tako prikazujejo sposobnost prilagajanja modelov in njihov razvojni značaj v okviru gospodarske dinamike enotnega trga in globalizacije.

3.1.3

Z ekstrapolacijo glede na vrsto lahko sklepamo na predloge javnih politik, ki lahko okrepijo dinamiko MSP in PSE s stališča lizbonske strategije. Gre za primere dobrih praks iz področja PSE, ki bi jih lahko prenesli na MSP ali interakcijo med MSP in PSE, pri katerih MSP neposredno uporabljajo PSE in bi jih lahko v še večji meri.

3.1.4

Delovna predpostavka, ki se je v nekaterih primerih deloma že uresničila, je, da vsak od teh načinov prinaša znaten oportunitetni strošek (opportunity cost) (17), srednjeročno pa celo neto prihodke v javni proračun.

3.2.1

Ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest z zagonom in prestrukturiranjem podjetij. Izkušnje s PSE v različnih državah EU največkrat pokažejo, da delavcem, ki izgubijo delo, sistemi financiranja za pomoč pri zagonu podjetja v težavah ali ustanavljanju novega podjetja ob zadostnem spremljanju lahko pomagajo ustvarjati ali ohranjati delovna mesta in gospodarske dejavnosti, in državi in/ali drugim financerjem celo omogočijo, da v relativno kratkem obdobju pridobijo nazaj celotna in celo večja finančna sredstva.

3.2.2

Sistemi in grozdi („clusters“) podjetij za razvoj, inovacije in konkurenčnost. PSE so se predvsem na severu Italije in v španski Baskiji oblikovali v regionalne grozde, kasneje povezane v horizontalne ali paritetne sisteme ali skupine, s čimer so se takšna podjetja (večinoma mala in srednja) preoblikovala v enega glavnih gospodarskih akterjev svojih regij in pripomogla k nastanku vrhunskih centrov za inovacije na področju tehnologije in vodenja.

3.2.3

Združevanje sredstev za uresničitev ekonomij obsega. V mnogih evropskih državah se v določenih panogah znaten del klasičnih MSP, vključno z mikropodjetji in samostojnimi podjetniki (kot so mali trgovci v Italiji, frizerji in mesarji v Franciji, peki v Nemčiji), povezuje v skupine, ponavadi v obliki zadrug, da bi tako združili nakupe, distribucijo ali storitve. Vsako malo ali srednje veliko podjetje ostaja popolnoma neodvisno in lahko povečuje svojo konkurenčnost, ohranja ali razširja svoje trge, se ogiba podizvajalskim razmerjem in posredovanju ter uresničevanju ekonomije obsega. Za skupnost takšen sistem pomeni jamstvo za ohranitev delovnih mest in lokalni razvoj.

3.2.4

Dostop do financiranja in zmanjševanje tveganj. Vzajemno jamstvo majhnim in srednje velikim podjetjem omogoča (vključno z mikropodjetji in samostojnimi podjetniki), da dobijo posojilo tudi brez zadostnih jamstev. Naloga družbe vzajemnega jamstva (pogosto v obliki vzajemne družbe) je, da jamči v izključno korist posojilodajalca. V primeru neplačila družba krije končne stroške z dvigom jamstvenih sredstev, ki jih prispevajo pridruženi MSP. Skupna sredstva MSP se porabijo za projekte odpiranja, preobrazbe ali razvoja podjetij za pridobivanje bančnih posojil in zaupanja bank.

3.2.5

Storitve za skupnost. PSE so se izkazali za pomembnega akterja pri socialnih, zdravstvenih, izobraževalnih in kulturnih storitvah, zlasti v okviru privatizacij, in povezali podjetniški duh z ohranitvijo splošnega interesa, ki je izhodišče teh storitev. Ta podjetja v primerjavi z državo pogosto nudijo bolj kakovostne storitve za nižjo ceno. V nekaterih primerih so storitve predmet lokalnih javnih in zasebnih partnerstev med PSE in lokalnimi oblastmi ter partnerstev na področju storitev javnega interesa, kot so zavodi za zaposlovanje, zdravstveni centri, pomoč na domu, itd..

3.2.6.

Kakovostne in etične proizvodne in distribucijske verige. PSE so se specializirali za distribucijo proizvodov, za katere lahko zagotavljajo stalno kakovost s proizvodnim postopkom, za katerega lahko zagotavljajo, da stalno upošteva etične predpise (neizkoriščanje, upoštevanje delovnih predpisov, pravično plačilo itd.).

4.1.1

Odločilen skupni pomen MSP in PSE za evropsko gospodarstvo in izvajanje lizbonske strategije ter možnost pozitivnega interakcije med obema akterjema ob uporabi modelov in struktur PSE govorita v prid novim skupnim prizadevanjem na ravni EU za njihovo promocijo in podporo.

4.1.2

EESO je upošteval predvsem obstoječe programe za podporo MSP, a opaža, da so obstoječe strukture za podporo PSE in za uveljavljanje pobud za pospeševanje medsebojnega delovanja MSP in PSE nezadostne.

4.1.3

Poleg tega opozarja na pomanjkanje zanesljivih, izčrpnih, vseevropskih in večdisciplinarnih študij, ki bi ponazorile in izračunale oportunitetni strošek dobrih praks, ki spodbujajo krepitev MSP in PSE z interakcijo.

4.1.4

Pomanjkanje resno omejuje oblikovanje javnih politik za napredovanje MSP in PSE s pomočjo interakcije. Dejansko sta pri določanju teh politik bistvenega pomena stalno spremljanje in analiziranje stroškov in koristi.

4.2.1.1

EESO predlaga ustanovitev Evropske opazovalnice podjetij socialne ekonomije, ki bi izvajala raziskave ne le o samih PSE, ampak tudi o obstoječi in možni interakciji med MSP in PSE ter o tem, kako bi bilo takšna interakcija lahko bila ključnega pomena za ekonomski razvoj MSP in PSE kot tudi za uveljavljanje socialne odgovornosti podjetij in boja proti izključenosti.

4.2.1.2

Opazovalnico bi podprle Evropska komisija in vlade 25 držav članic EU. Vključevala bi organizacije PSE, pa tudi raziskovalne centre o PSE na univerzitetni ravni. Tesno bi sodelovala z opazovalnico MSP.

4.2.1.3

EESO tudi predlaga, da bi opazovalnica uvedla triletno multidisciplinarno in medevropsko raziskavo za odkrivanje dobrih praks, ki bi zajela sisteme PSE, ki neposredno razvijajo MSP oziroma katerih model ponuja možnost za razvoj MSP predvsem na področjih, omenjenih v 3. točki.

4.2.1.4

Namen takšne raziskave bo prikazati oportunitetni strošek, osredotočila se bo predvsem na izračun:

4.2.1.5

V objavo sklepnih ugotovitev raziskav evropske opazovalnice za PSE pri evropskih institucijah, vladah držav članic in prebivalstvu nasploh bi bilo treba vložiti pomembna komunikacijska sredstva.

4.2.1.6

EESO bo bdel nad dobrim razvojem raziskav opazovalnice podjetij socialne ekonomije in po triletnem obdobju začel z ocenjevanjem njenih dognanj, tako da bo preučil njihov možen vpliv na politike Evropske komisije na področju MSP in PSE.

4.2.2.1

EESO zahteva od Komisije, naj zagotovi, da bodo PSE imeli možnost enakopravnega sodelovanja pri novem večletnem programu za podjetništvo 2006-2010, in naj podpira pobude za dosego medsebojnega delovanja MSP in PSE ter predvsem uporabo PSE pri sodelovanju med MSP.

4.2.2.2

EESO prav tako poziva, naj se pogostost sodelovanja med MSP in PSE v programih EU za dostop do raziskav, inovacij in svetovnih trgov uvrsti med glavne prednostne naloge evropskih politik.

4.2.2.3

EESO meni, da je treba ohraniti pomen projektov v korist MSP v strukturnih skladih in da je treba povečati pomen projektov v korist PSE in medsebojnega delovanja PSE in MSP, predvsem kadar takšni projekti spodbujajo ustvarjanje novih delovnih mest in razvoj podeželskih regij. Dostop do strukturnih skladov se ne sme omejiti na podlagi področja dejavnosti podjetja.

4.2.3.1

EESO Komisiji tudi predlaga, da se vrne k sklepnim političnim ugotovitvam medministrske konference OECD v Carigradu o MSP in jih razširi na PSE. Zahteva torej pristop, ki bi bil bolje prilagojen potrebam in značilnostim MSP in PSE ter zlasti:

4.2.4.1

V več državah EU, predvsem v nekaterih novih državah, mala in srednje velika podjetja niso v zadostni meri zastopana v nacionalnih organih socialnega dialoga. EESO meni, da bi morala biti zastopana bolje, če ne zaradi drugega, zaradi prizadevanj za učinkovitost javnih politik promocije in zakonske ureditve teh podjetij in zato, da bodo lahko velika podjetja in sektor MSP enakopravno izraža svoje mnenje.

4.2.4.2

V večini držav EU kot tudi na ravni Skupnosti podjetja socialne ekonomije niso na noben način zastopana v socialnem dialogu. EESO predlaga, da se predstavniške organizacije PSE na ravni Skupnosti in v različnih državah EU povežejo, se okrepijo in se vključijo v socialni dialog tako na ravni Skupnosti kot na ravni držav članic. Stališče teh organizacij pri oblikovanju predpisov, ki se nanašajo na podjetja (19), bi se moralo upoštevati v večji meri.

4.2.5.1

PSE so razvili znanje na področju sodelovanja delavcev pri sistemu odločanja in kapitala njihovih podjetij. Del zadrug je tako razvil „skupno zadružno delo (20)“, pri čemer so vsi ali večina sodelavcev zadruge njeni delavci in obratno in ima vsak od njih svoj glas pri sprejemanju odločitev ne glede na svoj znesek finančnega prispevka v podjetju, saj so slednji nominalni in neprenosljivi. Ta oblika sodelovanja je eden izmed poglavitnih dejavnikov, ki pojasnjuje uspeh več primerov dobrih praks. Poziva k neposredni odgovornosti delavcev pri razvoju njihovega podjetja in jim omogoča, da enakopravno sodelujejo pri strategije njenega razvoja. V času, ko vedno bolj spoznavamo, da je v okviru na znanju temelječega gospodarstva, za katerega si prizadeva lizbonska strategija, temeljni vir podjeta njen „človeški kapital“, ta oblika pridruževanja (sodelovanja) postopoma odkriva svoj moderen in inovativen značaj.

4.2.5.2

EESO predlaga Komisiji, da v omenjeni opazovalnici in v tematskih seminarjih, ki jih organizira, preuči to posebno obliko sodelovanja pod naslednjimi zornimi koti:

5.1

MSP predstavljajo temelj gospodarstva in zaposlovanja v Evropi in v tej vlogi so prvi, ki jih zadeva uresničitev lizbonskih ciljev. PSE imajo vedno večjo vlogo v socialni koheziji in lokalnem razvoju. Sposobnost medsebojnega delovanja MSP in PSE, predvsem ob široki uporabi PSE s strani MSP, ki je v interesu obeh vrst podjetij, je bila doslej mnogo preslabo izkoriščena.

5.2

EESO Komisiji zato predlaga, da ponovno preuči obstoječo in možno interakcijo MSP in PSE ter pomaga pokazati, da le-ta koristi razvoju obeh vrst podjetij v okviru korenitih sprememb, ki jih povzroča gospodarska dinamika, ter predvsem v okviru politik regionalnega razvoja, socialne kohezije in inovacij.

20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/17

1.1

Stalna študijska skupina je delo prevzela januarja 2003, ko se je njena pristojnost (1) razširila na vsa področja, povezana z razvojem vseevropskih prometnih koridorjev. Projekti, izvedeni v prejšnjem mandatu, so bili na plenarni skupščini decembra 2002 deležni široke podpore. Poleg nadaljevanja in razvijanja dela na področju koridorjev je Komisija v letih 2003 in 2004 sprejela nove pomembne smernice glede razvoja vseevropskih prometnih omrežij (TEN-T), ki se nanašajo tudi na delo na desetih helsinških koridorjih. Širitev Evropske unije maja 2004 in načrti za pristop držav iz jugovzhodne Evrope prav tako spreminjajo splošni okvir skupne infrastrukturne politike in sodelovanja v koridorjih.

1.2

Namen tega mnenja na lastno pobudo ni le poročati o dejavnostih in stališčih Evropskega ekonomsko-socialnega odbora na področju vseevropskih prometnih koridorjev v teku preteklih dveh let, temveč tudi oblikovati priporočila o tem, kakšnih projektov naj bi se udeležene strani lotile in kako bi jim pri tem lahko pomagal EESO.

2.1

Poročilo skupine izvedencev pod predsedstvom gospoda Karla VAN MIERTA je sprožilo revizijo vseevropskih prometnih omrežij, ki jo je sredi leta 2003 začela Komisija. Tako se je seznam prednostnih projektov iz leta 1996 razširil in predstavljene so bile nove možnosti financiranja EU ter nova oblika boljšega sodelovanja (2). Načrtovala se je tudi vključitev koncepta prometnih koridorjev v infrastrukturno politiko EU, pri čemer naj bi se v prihodnosti posvetili predvsem prednostnim nalogam na nekaterih prometnicah namesto splošni politiki v zvezi z omrežji. Pristop skupine g. van Mierta ni dobil podpore.

2.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor je podrobneje razpravljal o prihodnosti vseevropskega omrežja (TEN-T) na seji septembra 2003 v Rimu s Komisijo V italijanskega Gospodarskega in delavskega sveta (CNEL) za obsežne infrastrukturne projekte in omrežja. Podana je bila skupna izjava (3), ki zahteva večjo zavezanost, da se vzpostavi integrirano prometno omrežje, ki učinkovito vključuje nove države članice in sega še prek tega. Multimodalnost in trajnost bosta morala priti v ospredje, financiranje pa bo treba okrepiti skupaj in mu po možnosti pomagati z evropskim financiranjem za vseevropsko prometno omrežje.

2.3

Italijansko predsedstvo je EESO zaprosilo, da pripravi mnenje na lastno pobudo, da bi nadgradili razprave, ki so se začele v Rimu. Odbor je svoja ključna stališča o evropski prometni infrastrukturni politiki predstavil v dokumentu: Priprava prometne infrastrukture za prihodnost: načrtovanje in sosednje države – trajna mobilnost – financiranje  (4). EESO je predlagal, da bi v prihodnosti preizkusili nove načine in sredstva financiranja, pri čemer naj bi dali večji poudarek varstvu okolja ter socialni in okoljski trajnosti ter pri načrtovanju in izvajanju vseevropskega prometnega omrežja nadaljevali dosedanje delo v helsinških koridorjih ter se na nove načine odzvali na nove izzive.

2.4

Za Evropsko unijo je bila mirna obnova jugovzhodnega območja Evrope ključna prednostna naloga in se je stalno zavzemala, da bi se razvila v celoti delujoča prometna infrastruktura. Poleg obstoječih koridorjev, povezanih z območjem (X, V, VII, IV in VIII), in na podlagi Helsinške deklaracije iz leta 1997 ter izkušenj ocene TINA (5) se je razvil koncept prometa za jugovzhodno Evropo. Sestavljen je iz multimo- dalnega infrastrukturnega omrežja, tako imenovanega jugovzhodnoevropskega osrednjega regionalnega prometnega omrežja (South East Europe Core Regional Transport Network), ki naj bi se uresničil s skupnimi in usklajenimi ukrepi. Sodelujoče države (6) so pripravile memorandum o soglasju, ki se med drugim izrecno nanaša na sodelovanje z regionalnimi socialno-ekonomskimi interesnimi skupinami in stalno študijsko skupino EESO.

2.5

Usklajevanje dela usmerjevalnih odborov v desetih helsinških koridorjih (7) in štirih prometnih območjih (PETRAs) (8) je dobilo novo podobo. Komisija približno enkrat na leto povabi predsednike in vodje tajništev koridorjev ter druge predstavnike evropskih ustanov ali ustanov Evropske unije, da razpravljajo o napredovanju dela in njegovi prihodnosti. Nekdanjo prometno delovno skupino G-24 bi bilo treba nadomestiti z manjšo in učinkovitejšo organizacijo. Odgovornim v Komisiji je prav tako jasno, da lahko sami zagotovijo nekatere vidike usklajevanja ter tehnične in organizacijske podpore. Zadnji srečanji sta potekali junija 2003 in 15. marca 2004. Najpomembnejše točke razprave so povzete v točkah 3 in 4 v nadaljevanju.

2.6

Širitev EU in nova sosedska politika prav tako vplivata na načrtovanje prihodnje prometne politike v Evropi in zunaj nje. Skupno strateško srečanje Komisije in Evropskega parlamenta je potekalo junija. Nanj so bili povabljeni predstavniki evropskega prometnega sektorja, vključno z novimi sosednjimi državami EU. Odločeno je bilo, da se ustanovi skupina visokih predstavnikov, katere naloga bo pripraviti temelj za sporazume o razširitvi vseevropskih prometnic, zlasti proti vzhodnim sosedam, Ruski federaciji, območju Črnega morja in Balkanu. Za Sredozemlje je bil uveden projekt za oblikovanje evrosredozemskega prometnega omrežja. Trenutno potekajo preiskave glede potrebne prometne infrastrukture v Turčiji.

3.1.1

Kljub sedemletnemu izvajanju Helsinške deklaracije in utrjevanju sodelovanja prek usmerjevalnih odborov ter kljub rezultatom Evropske komisije v vseh njenih mandatih, lahko opazimo komaj zadovoljivo izboljšanje preglednosti in povečanega povezovanja različnih procesov načrtovanja v mrežo. Nove smernice TEN-T, koridorji in prometna območja, jugovzhodnoevropsko osrednje regionalno prometno omrežje, delo Evropske konference ministrov za promet (ECMT) in Ekonomske komisije OZN za Evropo ter različne regionalne pobude za okrepljeno sodelovanje so še vedno področje, za katero je pristojna samo manjša skupina strokovnjakov.

3.1.2

Pomanjkanje preglednosti se razširja na raven organizirane civilne družbe. Ena od ključnih vlog stalne študijske skupine je bila in je še naprej delovati kot vmesnik za informacije tako v okviru uradnih organov kot organizacij civilne družbe. Komisija dela na informacijskem sistemu (GIS), ki mora biti na voljo sistematično za načrtovanje in ocenjevanje rezultatov. Trenutno je ta informacijski sistem na voljo samo za interno uporabo, vendar bi se lahko razširil, da bo vključeval socialno-ekonomske podatke, kar bi bilo za EESO tudi bolj uporabno. O tej zadevi je treba razpravljati s Komisijo.

3.2.1

Rezultati van Miertove skupine poudarjajo težave, ki povzročajo vrzel, ki je nastala med ambicioznim evropskim načrtovanjem in dejanskim praktičnim izvajanjem teh načrtov. Na to vrzel je tudi težko vplivati. Pravilno je bilo izpostavljeno, da bo za boljše rezultate v prihodnosti potrebnih več čezmejnih procesov načrtovanja in tesnejša vključenost interesnih skupin civilne družbe. Ta skrb se prav tako odraža v novih smernicah TEN.

3.2.2

Sodelovanje organizirane civilne družbe je ključ do uravnoteženega razvoja, ki upošteva lokalne in regionalne interese ter oživlja delovanja in uporabe prometnih poti. Infrastrukturni projekti evropskega pomena svojo nalogo izpolnjujejo le, če so trajnostnega pomena. Za to je potrebno sodelovanje poslovnih združenj, prevoznikov, sindikatov ter okoljskih in potrošniških organizacij, ki poteka na evropski ravni in preko meja. Spodbuda za izgradnjo „evropskih“ prometnih poti lahko izhaja le iz „evropskega“ dogovora in soglasja med skupnostmi. EESO je že večkrat ponudil, da bi pomagal doseči to soglasje. Da bi to dosegli, je treba na evropski ravni sistematično uporabljati zaslišanja. Vendar EESO odsvetuje, da bi se to izvedlo kot obvezno dejanje brez upoštevanja rezultatov. Kljub temu, da je zaslišanje leta 1998 o procesu TINA, ki ga je organiziral EESO skupaj s Komisijo, zbudilo veliko zanimanja in privedlo do jasnih ugotovitev, je bilo v končnem poročilu v celoti prezrto.

3.3.1

EESO je več let dela usmeril v vseevropsko prometno politiko in dolgo časa je bila glavna zahteva po posvetovanju in vključenosti. V širšem okviru je to sedaj postala skrb akterjev po vsej Evropi, EESO pa je vzpostavil dobre delovne odnose. Odbor lahko tako upravičeno zahteva, da sodeluje pri delu usmerjevalnih odborov in drugih organov tako s prispevanjem svojih zamisli kot s praktičnimi oblikami sodelovanja.

3.3.2

Nedavno mnenje na lastno pobudo z naslovom Priprava prometne infrastrukture za prihodnost, ki jasno opredeljuje, kaj so po mnenju Odbora osnovna načela evropske prometne politike, je predvsem temeljna podlaga za nove zamisli. Tri ključna vprašanja so trajnostni cilj, načini za izboljšanje financiranja in prilagoditev prometne infrastrukture vseevropskim potrebam. V mnenju so prav tako določene prednostne naloge za ukrepanje pri razvijanju prometnih koridorjev. Glede na njihov pomen kot smernic za delo stalne študijske skupine so na kratko povzete v nadaljevanju (9):

3.3.3

Komisija je nekaj teh ciljev predstavila v revidiranih smernicah TEN. Sedaj je glavna skrb, da se s čezmejnim sodelovanjem praktično in skladno nadaljuje njihovo izvajanje. EESO ima odličen položaj, da lahko s posebnimi ukrepi, ki upoštevajo praktične vidike, prispeva k temu procesu.

3.4.1

Delo v usmerjevalnih odborih sedaj poteka približno z enako hitrostjo v vseh koridorjih. Hkrati lahko opazimo regionalne povezave, kar pomeni, da imamo danes opravka z omrežjem koridorjev in ne samo s posameznimi prometnicami. Regionalni vidik sodelovanja je vedno razvit v pristopih za prometna območja, na primer IV., V., VII. in X. koridorju v jugovzhodni Evropi ter I. in IX. koridorju na Baltskem območju. Nasprotno pa je zelo malo dejavnosti na uradno določenih prometnih območjih (PETRAs).

3.4.2

Oba pristopa – vzpostavitev prometnic in obsežen razvoj regionalnih povezav – se vzajemno dopolnjujeta. V prihodnosti bi se morala stalna študijska skupina bolj posvetiti vprašanjem regionalnega razvoja. EESO z različnimi skupinami veliko prispeva, saj združuje prometno politiko, regionalni razvoj in osrednje teme svojega dela vzpostavljanja zunanjih odnosov (vzhodne sosede, severna dimenzija, jugovzhodna Evropa).

3.5.1

Strateško srečanje Komisije in Evropskega parlamenta junija 2004 je bila dobrodošla poteza, saj je EESO vedno menil, da zaradi širitve vloga EU pri uvedbi izvajanja evropskih prometnih povezav ne bi smela biti manjša. V pismu, ki ga je Komisija poslala EESO, je srečanje opisano kot začetek za bolj odprt in širše zasnovan postopek usklajevanja, h kateremu lahko prispevajo vsi akterji. Izpolnitev tega je ključna za uspeh in trajnost novega načrtovanja prometa na evropski ravni.

3.5.2

Za novo načrtovanje je pomembno, da črpa iz starih izkušenj in ne samo iz dela usmerjevalnih odborov. Poseben prispevek EESO, ki je opisan v tem mnenju in ki je rezultat večletnih praktičnih izkušenj, bi se sedaj lahko uporabil v zgodnji fazi infrastrukturnega načrtovanja. Pomembno je, da se ta možnost izkoristi.

4.1

V II. koridorju  (10) je bila sedaj ustanovljena sindikalna delovna skupina. Prva seja je potekala 10. in 11. aprila 2003 v Moskvi. EESO je prav tako sodeloval na uradni seji usmerjevalnega odbora 15. in 16. maja 2003 v Berlinu. Obe seji kažeta na obetavne izglede za naše delo. Težave v II. koridorju povzroča oteženo sodelovanje z Belorusijo. Medtem pa se je pojavil trend, pri katerem je Belorusija (in z njo velik in zelo dobro razvit del koridorja) omejena na severu zaradi težav na meji. Trenutno se povečuje sodelovanje z železniškimi družbami. Nedavno je bilo predlagano, da se koridor podaljša do Jekaterinburga. Izredno pomembno je, da najdemo boljše načine za reševanje cestnoprometnih težav in mejnih postopkov ter pri tem izkoristimo pomoč EESO.

4.2

Vključenost v delo v IV. koridorju  (11) se je stopnjevala. Na seji usmerjevalnega odbora v Sopronu (Madžarska) 20. in 21. maja 2003 so se sestali tudi predstavniki železniških družb in železničarskih sindikatov v IV. koridorju in imeli plodne razprave, ki se bodo nadaljevale, o spodbujanju železniškega prometa. Do tega je prišlo med zadnjo sejo 10. in 11. novembra 2003 v Dortmundu. Kot glavna tema za prihodnje razprave so bile ugotovljene tehnične in organizacijske ovire ter predlagane rešitve za mejne prehode. Da bi zagotovili stalnost, bo v usmerjevalnih odborih kot opazovalec sodeloval predstavnik za sodelovanje sindikatov, v katerega so vključeni železniški delavci. Sedaj bi se lahko lotili ekonomskega in socialnega položaja ter tehničnih in organizacijskih vidikov cestnega tovornega prometa v IV. koridorju.

4.3

EESO je zlasti naklonjen spodbujanju X. koridorja. (12) Zato se je povečalo sodelovanje z ustreznim usmerjevalnim odborom. Več posebnih ukrepov glede možnih dejavnosti Evropskega ekonomsko-socialnega odbora je bilo narejenih na seji usmerjevalnega odbora 18. in 19. julija 2003 v Sloveniji. 3. novembra 2003 je EESO imel zelo uspešno dialoško konferenco v Beogradu in izdal skupno izjavo (13). To je spodbudilo nadaljnje ukrepe zlasti za povečanje železniškega prometa. Delovni odnosi v Sarajevu in sodelovanje z usmerjevalno skupino jugovzhodnoevropskih osrednjih omrežij so dodatna področja, ki bi jih bilo treba vključiti v to delo. Z vidika zagotavljanja uravnotežene politike za morska pristanišča in njihove vključenosti v prometne sisteme v notranjosti je V. koridor  (14) pomembna prometnica.

4.3.1

V začetku novembra 2004 je načrtovana skupna prireditev za spodbujanje boljših železniških storitev, ki bi naj bila organizirana skupaj z železničarskim sindikatom ARGE Corridor XLine. To bo vključevalo demonstracijski vlak in prireditve v Beljaku (Avstrija), Zagrebu (Hrvaška) in Sarajevu (Bosna in Hercegovina). (15)

4.4

EESO je pripravil številne predloge (16), da bi podprl prevoz po celinskih plovnih poteh in VII. koridorju (Donava). (17) Nedavna seja usmerjevalnega odbora je potekala julija 2004. Razprave se nadaljujejo pod okriljem stalne študijske skupine in so posvečene trenutnim oviram za rast ladijskega prometa v VII. koridorju ter ustreznim določbam za odpravo teh ovir. Razprave potekajo tudi o možnostih in naložbenih potrebah za tesnejše povezovanje v multimodalni prometni sistem. (18)

4.4.1

EESO je v svojem mnenju z naslovom Priprava prometne infrastrukture za prihodnost, ki je bilo sprejeto 28. januarja 2004 (19), navedel, da je treba „promovirati VII. Koridor (…), Donave, zagotavljati povezavo z železniškimi potmi ter predvideti ustrezne tehnične in socialne predpise s področja čezmejnega prometa po celinskih plovnih poteh“.

4.4.2

Poleg tega je Skupni posvetovalni odbor EU-Romunija (na seji dne 23./24. 5. 2002 v Bukarešti) predlagal sprejetje ukrepov za boljše izkoriščanje Donave kot vseevropskega prometnega koridorja za plovnost in njeno povezavo s Črnim morjem ter močnejšo finančno podporo teh ukrepov

4.5

Od dialoške konference leta 2001 o III.  (20) in VI.  (21) koridorju v Katovicah se Evropski ekonomsko-socialni odbor ni ukvarjal z nobeno od dejavnosti na lastno pobudo v zvezi s temi koridorji. Vendar je tajništvo III. koridorja avgusta 2004 poslalo dopis, v katerem EESO poziva k prispevkom za nadaljnji razvoj v obliki predlogov za program dela za leti 2004/05.

4.6

EESO je preteklem letu ali dveh od nove oblike sindikalnega sodelovanja prejel posebno podporo, ki ga je organizirala Evropska federacija delavcev v prometu (ETF) in ki vključuje delavce v prometu v vseh koridorjih in po vsej Evropi. Projekt Evropske federacije delavcev v prometu je veliko prispeval tako z vidika zamisli kot praktičnih dejavnosti k uspešnemu delu EESO v vseh prometnih sektorjih ter naj bi poglobilo njegovo sodelovanje v prihodnosti.

4.7

Navsezadnje je treba opozoriti, da je za predsednik stalne študijske skupine v sodelovanju s tajništvom strokovne skupine TEN in podporo pristojnih služb Evropske komisije za vsak koridor pripravil list z osnovnimi podatki. (22)

5.1

Stalna študijska skupina je predstavila nove cilje vseevropske prometne politike, kakor so opisani zgoraj, in jih vključila s svojo regionalno, praktično in idejno načrtovanje. Bolj kot kdaj koli prej je moč Evropskega ekonomsko-socialnega odbora v tem, da je sposoben usklajevati interese in oblikovati praktične predloge. Poudarek je treba dati na ukrepanje in prisotnost od samega začetka.

5.2

Zainteresirane strani znotraj in zunaj EESO lahko stalno študijsko skupino Odbora uporabijo kot klirinško hišo za informacije in stike. Osrednja pristojnost stalne študijske skupine je voditi in usklajevati dejavnosti EESO ter širiti informacije o njih. Prav tako ima odgovorno vlogo pri skupnem usklajevanju na evropski ravni. Študijska skupina lahko črpa iz trinajstletnega dejavnega sodelovanja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora pri oblikovanju vseevropske prometne politike.

5.3

V naslednjih dveh letih bi EESO pri svojem delu moral dati več poudarka praktičnemu sodelovanju ter udeležbi organizirane civilne družbe na terenu. S tem bi prispeval k ciljem prometne politike, navedenim pod točko 3.3.2 in omogočil organizacijam civilne družbe, da oblikujejo svojo oceno, kritiko in predloge za izboljšave pri vsakem koridorju, regiji ali infrastrukturnem projektu.

5.4

EESO bi moral tesneje sodelovati z upravnimi odbori koridorjev ter Evropsko komisijo. Stalna študijska skupina bi morala v celoti odigrati svojo vlogo pri vzpostavljanju osnovnega omrežja regionalnega prometa v jugovzhodni Evropi. (cf. točka 2.4).

5.5

Stalna študijska skupina bi morala razmišljati o tem, kako bi bilo mogoče pri vzpostavljanju vseevropskih prometnih osi še bolj upoštevati operativne vidike prevoza; v okviru politike koridorjev bi bilo treba konkretizirati predvsem razsežnosti mešanih prevozov, varovanja okolja, varnosti, socialnih pogojev ter učinkovitosti.

5.6

V teku je načrtovanje novih prometnih osi v okviru evropske sosedske politike. Evropska komisija je pokazala odprtost na tem področju in na to bi se morala s svojim prispevkom odzvati tudi stalna študijska skupina.

5.7

Evropska komisija in upravni odbori koridorjev in območij prevozov, bi morali biti bolj povezani. Evropska komisija mora zagotoviti pomembno funkcijo koordinacije, obenem pa nuditi tudi tehnično in organizacijsko podporo. Zaželeno bi bilo dati več poudarka skupni usmeritvi vseh, ki sodelujejo pri različnih vseevropskih projektih ter tesnejšemu sodelovanju z Evropskim parlamentom.

20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/22

1.1

Odbor pozdravlja analizo in priporočila v končni verziji sporočila Komisije COM(2004) 61 „Povezovanje Evrope pri visoki hitrosti: nova dogajanja v sektorju elektronskih komunikacij“. To je bistroumno in pravočasno poročilo, ki združuje strateško ostrino in izvršno voljo voditi sektor evropskih elektronskih komunikacij v naslednji fazi rasti.

1.2

Čeprav podpira analizo in prodornost sporočila, pa to mnenje tudi poudarja področja, ki so za Odbor posebnega pomena.

2.1

3. februarja 2004 je Komisija sprejela sporočilo „Povezovanje Evrope pri veliki hitrosti: nova dogajanja v sektorju elektronskih komunikacij“. To sporočilo odgovarja na zahtevo, ki jo je Evropski svet oblikoval spomladi 2003, da se pripravi poročilo o dogajanjih v tem sektorju pred njegovim spomladanskim zasedanjem 2004. To je zbirno poročilo o sektorju elektronskih komunikacij v Evropi, ker le-to vpliva na lizbonsko strategijo, vključno z analizo ključnih vprašanj, ki vplivajo na prihodnjo rast. Je tudi poziv za politično podporo ukrepom za nadaljnji razvoj tega sektorja.

2.2

Lizbonska strategija izraža spoznanje, da sta informacijska in komunikacijska tehnologija (ICT) ključni gonilni sili rasti in povečanja produktivnosti in konkurenčnosti. Pomagata izboljšati tako gospodarsko uspešnost kot družbeno kohezijo. Sporočilo poudarja pomen sektorja elektronskih komunikacij – ki vključuje tako segment storitev kot segment opreme – za trdnost evropskega gospodarstva in njegovo ključno vlogo pri spodbujanju produktivnosti. Sektorju pripada takšna vloga zaradi njegove velikosti, dinamičnosti in vpliva na skoraj vse druge gospodarske dejavnosti. Novi dokazi kažejo, da je največ prispeval k rasti evropske produktivnosti dela.

2.3

Kljub živahni rasti v zgodnjih devetdesetih letih in kljub ambicijam lizbonske strategije je Evropa zaostala za Združenimi državami Amerike in nekaterimi azijskimi državami v hitrosti proizvodnje ter rabe informacijske in komunikacijske tehnologije (ICT) in to pomanjkanje investicij v ICT prizadeva evropsko konkurenčnost (1). Napredek v sektorju elektronskih komunikacij v naslednjih 18 mesecih bo kritičen za uspeh akcijskega načrta e-Evropa 2005 in dolgoročnejših ciljev lizbonske strategije. Ta sektor je hitro rasel v poznih devetdesetih letih, vendar je doživel močno nazadovanje v letih 2000 in 2001, kar je Svet in Komisijo spodbudilo k pozornemu spremljanju razmer v sektorju elektronskih komunikacij in k poročilu pred spomladanskim zasedanjem Evropskega sveta leta 2003.

2.4

Po dveh letih konsolidacije kaže, da so zdaj prave razmere za vrnitev k višjim stopnjam rasti. Po mnenju Komisije te razmere vključujejo izboljšane finančne razmere za operaterje in nadaljevanje rasti prihodkov od storitev. Vendar se trajnostni razvoj tega sektorja lahko doseže le z oživitvijo kapitalskih vlaganj in nadaljnjim uvajanjem novih inovativnih storitev.

2.5

Operaterji telekomov so po predrtju internetnega balona zmanjševali kapitalska vlaganja kot del svojih konsolidacijskih načrtov. Vrnitev k obnovljeni rasti celotnega sektorja zahteva oživitev kapitalskih vlaganj. Na investicijsko stopnjo bo vplivalo to, kar delajo oblikovalci javne politike: izvajanje novega regulativnega okvira bo zagotovilo večjo pravno varnost investicij; izvajanje nacionalnih širokopasovnih strategij bo povečalo dostop do storitev; spodbujanje novih storitev in razpoložljivost inovativnih vsebin bosta spodbudila povpraševanje; odprava zakonodajnih in tehničnih ovir pa bo olajšala uvajanje omrežij tretje generacije (3G).

Zato so v sporočilu opredeljena štiri prednostna področja delovanja:

2.6

Na zasedanju Sveta o evropskem telekomu, ki je bilo 8. in 9. marca 2004 v Bruslju, je Svet poudaril politično zavezanost ciljem lizbonske strategije, tj. trajnostni rasti, delovnim mestom in družbeni koheziji s podporo pozivom k delovanju v sporočilu [COM(2004) 61 final] in v sporočilu o vmesni reviziji e-Evropa [COM(2004) 108 final].

3.1

Sporočilo obravnava široko in kompleksno področje, ki je odločilnega pomena za lizbonsko vizijo, to je industrijo elektronskih komunikacij. V preteklih letih je Odbor sprejel mnoga mnenja, ki so obravnavala politične vidike v zvezi s tem sektorjem (3). Zdaj pozdravljamo priložnost, da lahko damo pripombe o splošnem razvoju industrije, elektronskih komunikacij, zagotavljanju širokopasovnega dostopa, razvoju sektorja mobilnih komunikacij in o novem regulativnem okviru za to industrijo.

3.2

Komisija je opravila odlično delo pri podpori razvoju in izvajanju politike podpore rasti sektorja elektronskih komunikacij. Ob znatnih prizadevanjih nosilcev komercialnih in družbenih interesov v zasledovanju svojih ciljev in ob pomoči močne politične podpore Sveta ministrov, državnih vlad in regionalnih oblasti, to področje hitro napreduje in se razvija.

3.3

Upoštevajoč kompleksno dinamično naravo te teme in njen pomen za gospodarski in družbeni razvoj Unije, Odbor meni, da je za vse zainteresirane strani pomembno, da redno izražajo svoja stališča, tako da se lahko izvaja popolnejša in bolj integrirana politika. Odbor podpira namen Komisije, da nadaljuje seznanjanje interesnih skupin s politiko na področjih, kot so pravice do intelektualne lastnine, upravljanje digitalnih pravic, vprašanja zaupanja in varnosti, povezljivost in standardizacija, upravljanje spektra ter pokrivanje oddaljenih in podeželskih področij. Odbor bo še naprej dejavno in z zanimanjem spremljal ta sektor in vsa ta vprašanja.

3.4

Posebej podpiramo poudarek, ki ga je Komisija dala potrebi po povezljivosti in odprtosti na različnih ravneh tehnologije in storitev: naprava proti omrežju, naprava proti napravi, omrežje proti omrežju ter med vsebino in/ali aplikacijami. Brez ustrezne povezljivosti in odprtosti platform bo razvoj množičnega trga za nove tehnologije resno oviran.

3.5

Kot je navedeno v 1.1 zgoraj, je Odbor naklonjen sporočilu in čestita Komisiji za izredno delo, opravljeno na tem področju. Zavedamo se obsežnih raziskav in posvetovanj, vloženih v razumevanje sektorja elektronskih komunikacij in v razvoj politike za pospeševanje močne in vzdržne rasti: močno smo naklonjeni akcijskemu načrtu e-Evropa 2005 in podpiramo ukrepe, priporočene v končni verziji sporočila COM(2004) 61 .

3.6

Zaradi poudarka želimo izpostaviti poseben interes Odbora na nekaterih področjih:

3.6.1.1

Odbor pozdravlja novi regulativni okvir za elektronske komunikacije, ki zagotavlja večjo predvidljivost, koherentnost in bolj usklajen pristop k delovanju trgov znotraj Unije. Večja gotovost in preglednost, ki ju zagotavlja okvir, bosta ohrabrili vlaganja v sektor elektronskih komunikacij in pospešili stopnjo konkurenčnosti ter uvajanje novih inovativnih storitev.

3.6.1.2

Strinjamo se s Komisijo, da so tehnološko nevtralni, odprti standardi ter usklajen pristop k razvoju konkurence na podlagi zmogljivosti na strani ponudbe v sektorju elektronskih komunikacij odločilnega pomena za nastanek živahnega in konkurenčnega trga. Odbor je zadovoljen, da novi okvir spodbuja pošteno konkurenco med različnimi pristopnimi tehnologijami (širokopasovna, 3G, digitalna TV itd.). Tak pristop bo znižal stroške omrežja in cene storitev in povečal enostavnost uporabe ter mobilnost za uporabnike. Tehnološko nevtralen pristop k temu sektorju z odprtimi platformami bo tudi zelo spodbudil povpraševanje po storitvah.

3.6.1.3

Potemtakem pozdravljamo tehnološko nevtralen pristop, ki ga zagovarja novi regulativni okvir, da bi prišlo do izraza zbliževanje med fiksnimi in mobilnimi storitvami, med spletno in oddajano vsebino ter cel spekter sprejemnih platform. Želimo, da Komisija zagotovi uvajanje povezljivih platform skladno z Okvirno direktivo 2002/21/ES.

3.6.1.4

Resnično konkurenčen trg storitev je odvisen od konkurenčnosti cen za povezavo do uporabnikovega doma ali delovnih prostorov (lokalna zanka). Trenutno na večini trgov dominantni operaterji ovirajo uvajanje novih storitev po nižjih cenah z nadzorom lokalnih zank. Komisija mora ohranjati nadzor nad tem, ali regulativni okvir zadošča za izdvajanje lokalne zanke izpod nadzora dominantnega operaterja na vsakem trgu.

3.6.1.5

Odbor obžaluje dejstvo, da je morala Komisija pred Sodiščem evropskih skupnosti proti državam članicam sprožiti postopke zaradi kršitev, ker niso uvedle novega regulativnega okvira. Prosimo Komisijo, da še naprej zahteva popolno uvajanje okvira v vseh državah, vključno z novimi pristopnicami.

3.6.1.6

Podpiramo nedavni sporazum v skupini evropskih regulatorjev o skupnem stališču, kako uporabljati pravna sredstva pri obravnavi vprašanj konkurence na novo odprtih trgih za elektronske komunikacije (4). Ob upoštevanju, da je namen regulativnega okvira zmanjšanje regulacije in spodbujanje konkurence, Odbor poziva Komisijo, da zagotovi izvajanje okvira na način, ki bo spodbujal nastajajoče trge in storitve in ne bo oviral njihovega razvoja. Zahtevamo, da Komisija podrobno preuči primernost pravnih sredstev za kršitve in njihovo dosledno izvajanje v državah članicah.

3.6.2.1

Razširjena, varna širokopasovna infrastruktura je bistvena za razvoj in dostavo storitev in aplikacij, kot so e-zdravje, e-poslovanje, e-vlada in e-izobraževanje, zato je širokopasovni dostop vitalen za evropsko rast in kakovost življenja v letih, ki so pred nami. Širokopasovni dostop je javno dobro, dobrina, ki bi morala biti na voljo vsem državljanom EU kot njihova pravica. Priporočamo, da Komisija razmisli o vključitvi širokopasovnega dostopa na seznam univerzalnih storitev.

3.6.2.2

Akcijski načrt e-Evropa 2005 poziva k vsestranski razpoložljivosti in rabi širokopasovnega dostopa v Evropski uniji do leta 2005, vendar zaostajamo za svojimi visoko zastavljenimi cilji. Če se hitrost uvajanja širokopasovnega dostopa ne bo povečala, predvsem zunaj mestnih središč, Unija ne bo dosegla barcelonskega cilja (5).

3.6.2.3

Odbor pozdravlja predložitev nacionalnih strategij uvajanja širokopasovnega dostopa 15 članic EU in ugotavlja, da bodo nove države članice predložile svoje strategije pred koncem leta 2004. Seznanjeni smo s prvo pozitivno oceno načrtov s strani Komisije (6) in junija pričakujemo podrobnejše poročilo o teh strategijah.

3.6.2.4

Kljub temu pa nam ni všeč široka opredelitev „širokopasovnosti“, uporabljena v raznih študijah in poročilih (npr. dostopna zmogljivost, ki ni večja kot 144 kbs, se v poročilu COCOM04-20 final, na katerega se sklicujemo spodaj, obravnava kot „širokopasovna“ in isto poročilo vključuje povezave 3G v skupne širokopasovne dostopne linije v Italiji, ne pa tudi v drugih državah članicah). To pomanjkanje natančne opredelitve v veliki meri zmanjšuje preglednost in uporabnost izraza „širokopasovnost“ pri vseh posvetovanjih. Pozivamo Komisijo, da pravno določi natančno in zahtevno opredelitev izraza „širokopasovnost“ za rabo v Uniji.

3.6.2.5

Ni nam tudi všeč, da se statistike širokopasovne pokritosti ne ukvarjajo s kakovostjo razpoložljivega dostopa. Pozivamo Komisijo, da v svojo natančno opredelitev „širokopasovnosti“ vključi minimalni standard kakovosti povezave. Šele tako bodo statistike širokopasovnosti smiselne.

3.6.2.6

Odbor se močno zaveda potrebe po agresivni premostitvi digitalnega prepada, ki se odpira prek Evrope in ki prizadene manj napredne in e-vključenost. Čeprav opažamo, da je Svet ministrov podprl premik poudarkov politike od povezanosti k razvoju in učinkoviti rabi inovativnih storitev, smo zaskrbljeni zaradi zagona in pokritosti pri uvajanju širokopasovnega dostopa. Posebno smo zaskrbljeni zaradi neenakosti med različnimi državami in regijami v zadnji statistiki o uvajanju širokopasovnega dostopa Odbora za komunikacije pri Komisiji (7). Znotraj EU 15 je trenutno 20 % evropskega prebivalstva izključenega iz širokopasovnega dostopa zaradi nezadovoljive pokritosti omrežij. Pozdravljamo usmeritev Komisije v sporočilu o potrebi po uvajanju širokopasovnega dostopa v slabo pokrita področja. V podrobni reviziji nacionalnih širokopasovnih strategij pozivamo Komisijo, da poudari potrebo po širitvi širokopasovnih omrežij, tako da bo pravočasno pokrita celotna Unija in da v prihodnjih poročilih izpostavi vrzeli v omrežjih.

3.6.2.7

Podpiramo pobude za hiter začetek (Quick-Start initiatives) in razpoložljivost strukturnih skladov za zagotovitev dostopa na podeželskih in komercialno manj zanimivih področjih Unije, vendar želimo, da Komisija vzdržuje temeljit nadzor nad izvajanjem nacionalnih širokopasovnih strategij držav članic in da je pozorna predvsem na vprašanja hitrosti, pokritosti in kakovosti.

3.6.2.8

Odbor obžaluje, da sporočilo Komisije obravnava samo geografski digitalni prepad (slabo pokrita območja) in pušča ob strani finančni digitalni prepad (pomanjkanje finančnih sredstev za plačilo dostopa v omrežje). Argument Komisije, da širokopasovne storitve izboljšajo življenjske pogoje z zmanjšanjem razdalj, s spodbujanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, izobraževanja in javnih storitev, velja tako za izolirane državljane kot za najbolj prikrajšane.

3.6.2.9

Odbor meni, da je trditev Komisije, da posredovanje javnih oblasti pri preprečevanju digitalnega prepada poteka v spoštovanju načel in zakonov konkurence, sama po sebi protislovna: digitalni prepad obstaja zato, ker se trg ne zanima za ciljno skupino. Treba je torej z uradnim aktom natančno določiti naravo obveznosti javnih služb.

3.6.3.1

Odbor pozdravlja ustanovitev platforme mobilnih komunikacij in tehnologije s strani Komisije oktobra lani z namenom, da zbere vodilne akterje med mobilnimi operaterji, proizvajalci opreme in komponent ter dobavitelji vsebine. Pozdravljamo tudi prvo poročilo te skupine (8), ki predstavlja 20 priporočil o korakih, potrebnih za podporo in vzdrževanje prodora mobilnih omrežij in storitev po Evropi – vključno z ukrepi na področju raziskav, standardov, vsebine, varnosti, spektra, mednarodnega sodelovanja in regulacije.

3.6.3.2

Zadovoljni smo, da je v poročilu mobilne platforme in v izjavah Komisije poudarek pri 3G na zagotavljanju uporabniško usmerjenega, varnega okolja, ki „kadar koli in kjer koli“ podpira dostop do hitrih podatkov in zabavnih storitev prek vrste širokopasovnih naprav.

3.6.3.3

Odbor popolnoma podpira poglede, ki so jih izrazile vse strani, da so cilj odprta, med seboj povezana omrežja in povezljivost v aplikacijah in storitvah; pozdravljamo zavezanost mobilne platforme k pripravi strateškega raziskovalnega programa za prihodnji brezžični svet znotraj 7. raziskovalnega okvirnega programa.

3.6.3.4

Odbor bi želel, da Komisija uveljavi ves možen pritisk za olajšanje in pocenitev uvajanja novih 3G omrežij. Posebno morajo države članice pomagati pri hitrem reševanju problemov načrtovanja in vplivov na okolje, ki zadržujejo prodor te nove pomembne platforme.

3.6.3.5

Zaskrbljeni smo zaradi visoke ravni plačil, ki so jih morali izvršiti operatorji omrežij za 3G licence v nekaterih državah članicah, in negativnega vpliva, ki bi ga to lahko imelo na prihodnjo strategijo. Želeli bi, da Komisija izrazi svoje podrobne poglede na to zadevo in priporoči ukrepe za ublažitev morebitnih škodljivih vplivov na strategijo EU za uvajanje in rabo ICT.

3.6.3.6

V interesu potrošnikov in učinkovite rabe virov v EU bi želeli, da Komisija razmisli o pravni podlagi za delitev zmogljivosti med operaterji 3G, kjer koli je to mogoče. Taka politika bi pospešila razpoložljivost dostopa, zmanjšala negativne vplive na okolje in zmanjšala ceno zagotavljanja storitev. Upoštevamo mnenje Komisije, da so nekateri vodilni operaterji iz razlogov konkurenčnosti proti delitvi zmogljivosti, vendar smo prepričani, da morajo najboljši interesi Unije kot celote prevladati nad ozkimi komercialnimi motivi nekaj operaterjev.

3.6.3.7

Opažamo, da mobilna platforma meni, da je potreben nov celoten politični okvir za skladno ukvarjanje z vprašanji 3G. Skupina se sestaja ponovno junija in pričakujemo sporočilo, ki ga je obljubila Komisija v odgovor na rezultat junijskega sestanka.

3.6.4.1

Komisija priporoča, da je celo na področjih z 90-odstotno razpoložljivostjo širokopasovnega dostopa, priklop nizek (povprečno 12 %) in v upadanju. Razlogi za to so visoke cene, slaba kakovost in pomanjkanje ustrezne vsebine – potrošniki niso dovolj zainteresirani za pridobivanje širokopasovnih storitev.

3.6.4.2

Razvoj vsebine in storitev za spodbudo prevzema širokopasovnih povezav vidimo kot bistven za prevzem ICT in torej za konkurenčnost, rast produktivnosti in zaposlovanja po Evropski uniji. V tem pogledu Odbor pozdravlja nedavni predlog Komisije za program eContentplus (2005-2008) (9), ki je namenjen ustvarjanju razmer za širši dostop do digitalnih vsebin in za njihovo širšo rabo.

3.6.4.3

Odbor ugotavlja, da so spodbujanje povpraševanja po uvedenih širokopasovnih in 3G omrežjih, potreba po novih, inovativnih storitvah, konkurenčnost in uvajanje omrežij med seboj povezani. Razvoj vsakega pomaga drugim. Ob reševanju vprašanj ponudbe pozdravljamo vsako pobudo, ki bi jo sprožila Komisija za spodbujanje razvoja novih in inovativnih storitev, ki bi okrepile povpraševanje potrošnikov in vplivale na moč novih tehnologij in omrežij.

3.6.4.4

Odbor meni, da bo povezljivost med omrežji, platformami in napravami močno spodbudila sprejem in rast storitev. Komisijo spodbujamo, da si prizadeva za povezljivost znotraj regulativnega okvira in v svojih odnosih z interesnimi skupinami v sektorju elektronskih komunikacij.

3.6.4.5

Podpiramo poziv Komisije državam članicam, da vzdržujejo zagon pri uvajanju e-storitev državne uprave (vključno z e-zdravjem, e-učenjem itd.) in ugotavljamo, da je javni sektor glavna gonilna sila povpraševanja v zgodnjih fazah razvoja teh novih informacijskih storitev.

3.6.4.6

Posebno pozdravljamo zavezanost Komisije, da v sodelovanju z industrijo obravnava nastala vprašanja, ki ovirajo razvoj novih storitev – sistemov za upravljanje digitalnih pravic (DRM), povezljivosti, mikroplačil, m-plačil itd. V tem pogledu pozdravljamo nedavno sporočilo (10) in posvetovalni postopek, ki obravnava pravice do intelektualne lastnine, in Komisijo opozarjamo na mnenje Odbora o pravicah do intelektualne lastnine (11) iz leta 2003.

3.6.4.7

Odbor poudarja pomen varnostnih vprašanj pri prevzemu novih storitev s strani potrošnikov. Zaupanje potrošnikov v nove tehnologije in storitve bo odvisno od zagotovil glede zaščite interesov potrošnikov.

3.6.4.8

Odbor zahteva, da Komisija nadaljuje svoje delavnice z operaterji, dobavitelji internetnih storitev, dobavitelji vsebin, voditelji oddaj in z industrijo zabave o tem, kako bi prilagodili svojo dejavnost novim oblikam partnerstva za ustvarjanje novih poslovnih modelov in storitev za podobno usmerjeno, mobilno Unijo.

3.6.4.9

Pozdravljamo tudi podporo, ki jo raziskavam in razvoju daje 6. raziskovalni in razvojni okvirni program. V sektorju tehnologije elektronskih komunikacij kot tudi na drugih področjih tehnološkega razvoja poudarjamo potrebo Evrope po investicijah v raziskave in razvoj ter inovacije, skladno s cilji, ki si jih zastavljamo v okviru lizbonske strategije. Ob priznanju, da je ta sektor prestal obdobje utrjevanja in omejevanja vlaganj, Odbor zdaj poziva vse strani – EU, države članice in zasebni sektor, da znova dokažejo svojo zavezanost vlaganju v prihodnost elektronskih komunikacij z znatnim povečanjem obsega in hitrosti razvojnih in raziskovalnih dejavnosti.

20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/28

1.1

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 in 11. marca 2004 je svet spoznal, da bo boj proti terorizmu dolgotrajen. Komisar De Palacio je EESO že kmalu zaprosil za obrazložitveno mnenje o varnosti prometa. EESO je predložil vrsto ukrepov (1) glede prihodnje politike EU o varnosti prometa in z zadovoljstvom ugotavlja, da jih je Komisija sprejela.

1.2

V skladu s sporočilom EU o povečanju varnosti pomorskega prometa in uredbe o povečanju zaščite na ladjah in v pristaniščih je EESO oblikoval mnenje (2) o zaščiti pristaniških terminalov.

1.3

30. junija 2004 je EESO sprejel nadaljnje mnenje (3) o predlagani direktivi o povečanju zaščite v pristaniščih. Predlagana direktiva dopolnjuje zaščitne ukrepe, ki jih je uvedla uredba o povečanju zaščite na ladjah in v pristaniščih, tako da zagotavlja, da ima celotno pristanišče varnostni sistem.

2.1

Po razpravah v Svetu o osnutku direktive o povečanju zaščite v pristaniščih Komisija predlaga (4) spremembo člena 7, po kateri bo varnostni načrt pristanišča na osnovi ocene tveganja zagotovil, da ustrezne varnostne nadzore osebnih vozil in tovornjakov, pripravljenih za vkrcanje na trajekte, ki prevažajo tudi potnike, izvajajo pristojne nacionalne oblasti.

2.2

Predlog velja za potniške trajekte ro-ro na domačih in mednarodnih poteh. V slednjem primeru bodo zadevne države članice sodelovale pri ocenjevanju tveganja.

3.1

EESO trdno podpira uravnovešen pristop, ki zagotavlja varnost, ne da bi bilo ovirano prosto trgovanje. Zato razume zadržek Komisije, kot je izražen v novi osmi uvodni izjavi predlagane direktive.

3.2

V skladu s svojimi prejšnjimi mnenji se EESO popolnoma strinja s predlagano spremembo k osnutku direktive o povečanju zaščite v pristaniščih. Čeprav popolne varnosti ni mogoče zagotoviti, EESO ponovno poudarja, da morajo zaščitni ukrepi zajemati celotno logistično prometno verigo, da se izključijo šibki členi. Prednost je treba dati potniškemu prometu, kjer bi bile posledice terorističnega napada najhujše, saj bi ogrožale človeška življenja.

3.2.1

Potniški trajekti ro-ro so posebej izpostavljeni terorističnim napadom, zlasti če prevažajo potnike. Vozila na krovu potniških trajektov ro-ro v varnostnem smislu dejansko lahko postanejo moderni „trojanski konji“.

3.2.2

Sprejeti je treba ustrezne ukrepe za zagotovitev, da osebna vozila in tovornjaki na krovu ne predstavljajo tveganja. Ukrepe je treba izvesti v pristanišču ali na območju pristanišča pred vkrcanjem in na način, ki čim manj ovira tekoče operacije.

3.2.3

Varnostni nadzori osebnih vozil/tovornjakov za vkrcanje na potniške trajekte ro-ro, predstavljajo težave zaradi vrste prtljage oz. tovora, naloženega na vozilih. Dolgoletne izkušnje kažejo, da bi bilo najbolj ustrezno, da se nadzor teh vozil opravi pred vkrcanjem na območju pristanišča in da se uporabijo sodobne varnostne naprave ter primerno usposobljeno osebje.

3.3

EESO želi opozoriti na vprašanja odgovornosti, ki nastanejo ob takih nadzorih. Samoumevno je, da bi morale odgovornost za varnostne nadzore osebnih vozil in tovornjakov prevzeti vključene pristojne oblasti in ne ladja, na katero se nato vkrcajo vozila.

3.4

Zahteve v zvezi z identifikacijo ladijskega in pristaniškega osebja, vključenega v varnostne nadzore, je treba prilagajati, tako da se ne bi po nepotrebnem oviralo komercialnih operacij.

3.5

EESO ugotavlja, da bo Komisija kot rezultat predlagane spremembe v sodelovanju z nacionalnimi oblastmi šest mesecev po dnevu uveljavitve predlagane direktive začela izvajati nadzore za preverjanje, ali je spremljanje nacionalnih načrtov, sprejetih v skladu z direktivo, učinkovito. Odbor izraža zadržke o stanju pripravljenosti pristanišč tako v EU kot v državah, ki niso njene članice, glede na nove zaščitne ukrepe za pristaniške terminale v skladu z Mednarodnim kodeksom o zaščiti ladij in pristanišč (kodeks ISPS), ki je začel veljati 1. julija 2004.

3.6

Nazadnje želi EESO ob tej priložnosti opozoriti, da je treba gospodarsko razsežnost zaščite v pristaniščih takoj obravnavati na ravni EU in razviti usklajen pristop, da se prepreči izkrivljanje konkurence. Komisijo poziva, da v celoti preuči posledice finančnih učinkov zaščite v pristaniščih in naredi osnutek sistema EU za financiranje izvajanja ukrepov, kjer je to potrebno.

20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/30

1.1

Policiklični aromatični ogljikovodiki (PAO) so snovi naravnega izvora in nastajajo pri nenadzorovanem izgorevanju ogljikovih spojin pri nizkih temperaturah. To se dogaja pri požarih gozdov in vulkanskih izbruhih; pri človeških dejavnostih kot so kajenje, kurjava, proizvajanje energije in vožnja vozil na fosilna goriva; pri kuhanju hrane in izgorevanju odpadkov ter pri določenih industrijskih postopkih. PAO so prisotni v surovi nafti in premogu in, ker se lahko tvorijo in so obstojni, se nabirajo med zgodnjimi fazami krekinga in destilacije.

1.2

Ta proces delne oksidacije proizvaja mešanico spojin z vezanimi nenasičenimi pet ali šest atomskimi ogljiki, ki se lahko reproducirajo v dejansko vse smeri. Ugotovljenih je bilo okrog 600 različnih struktur; le nekatere od njih so bile opredeljene ali izločene za uporabo kot posredne strukture. Nobene izmed njih se ni načrtno proizvedlo v pomembni količini. Nadaljnja oksidacija privede do ustvarjanja saj (tj. nečistih delcev ogljika), s katerimi so PAO pogosto povezani.

1.3

Ker se zmeraj pojavljajo v nediferenciranih skupinah, je posamične lastnosti PAO težko določiti (in potemtakem tudi popolnoma nesmiselno). Ker pa so se nekateri izkazali za rakotvorne za živali, je smiselno, da te mešanice uvrstimo med možne povzročitelje raka pri človeku. Olja in nekatere druge preparacije, ki vsebujejo PAO, morajo torej vsebovati informacije o tveganju za zdravje in varnost in o nujnih ukrepih za zagotovitev varnosti na delovnem mestu. Postopke, ki bi lahko sprožili sproščanje PAO v ozračje, se mora, kadar je možno, nadzorovati oziroma se jih mora izogibati.

1.4

Primer takšnih postopkov je uporaba olj v pnevmatikah osebnih vozil, vozil za prevoz blaga, motornih koles, dirkalnih vozil in letal. Ta olja, ki lahko sestavljajo do 28 % protektorja, dajejo le-temu bistveno značilnost prijema, ki ni nujna za ogrodje. Če protektor ne deluje kot bi moral oziroma se pri uporabi ne obnaša obstojno, sta varnost in kakovost ogroženi, kar ima očitne posledice za voznika vozila.

1.5

S tehničnega vidika morajo olja biti sposobna raztopiti naravne in sintetične gume ter druge snovi, ki se jih uporablja v pnevmatikah. Biti morajo zelo obstojna in stabilna, se dobro porazdeliti in obdržati v gumenem kalupu, delovati morajo pri različnih temperaturnih pogojih in pri različni stopnji vlage ter biti varna za ravnanje z njimi pri izdelavi in uporabi. Olja morajo prav tako biti dostopna v velikih količinah. Pridelovati jih mora določeno število konkurenčnih proizvajalcev po svetovno priznanih normah in po ceni, nižji od cene gume, zato da so skupni stroški pnevmatik nižji.

1.6

Visoko aromatska olja, ki ustrezajo tem merilom, navadno dobavljajo največji proizvajalci olja kot destilirane aromatične izvlečke (DAEs). Zahtevana moč raztapljanja je odvisna od skupne aromatičnosti olj, za slednjo pa je potrebna velika količina PAO. Ko se protektor rabi, lahko domnevamo, da se PAO sproščajo v ozračje. Pomembnost teh emisij v primerjavi z ostalimi emisijami je sporna. Kljub temu pa se je v Evropi že začel proces prehajanja k drugim oljem, ki ga je potrebno izpeljati do konca z zadovoljivimi rezultati.

1.7

To je še posebej pomembno, ker se svetovna ponudba DAE začenja krčiti, saj so dejavnosti rafiniranja danes osredotočene na proizvajanje popolnoma hidrogeniranih proizvodov (torej manj aromatičnih in z manjšo močjo raztapljanja) z višjo vrednostjo ter na „čista“ goriva in kuriva.

1.8

Letno se v Evropi proizvede okrog 300 milijonov pnevmatik, svetovni trg za polnilna in procesna olja za industrijo pnevmatik pa je približno en milijon ton. Zato je glavni izziv za proizvajalce olj in pnevmatik ter za zakonodajalca, da bi se prehod dosegel na donosen način, tako da bi ohranili prizadevanja za varnost in visoko učinkovitost z nizkimi ali sprejemljivimi stroški.

1.9

Do sedaj sta bili predlagani dve formuli za nerakotvorna olja, ki zahtevata, da proizvajalci olj izvedejo različno pomembne naložbe in proizvajalci pnevmatik različna prilagajanja. Novi formuli sta MES (mild extraction solvate) in TDAE (treated distillate aromatic extract). Zgodi se lahko, da bodo proizvajalci izven Evrope razvili še druga olja.

1.10

Podatki, ki jih je možno pridobiti (podrobnosti niso javno dostopne na izjemno konkurenčnem trgu pnevmatik), kažejo, da so nekatere zamenjave že bile izvedene, denimo na zimskih pnevmatikah in pnevmatikah tovornjakov, pri katerih je vlečna sila protektorjev na mokrih tleh manjšega pomena. Kljub temu pa vemo, da bo za zamenjavo na bolj kakovostnih letnih pnevmatikah in še zlasti na dirkalnih vozilih in letalih, potrebno dosti več časa. Poleg tega so obstoječe zmogljivosti proizvodnje zelo omejene poleg že omenjene omejene razpoložljivosti DAE.

1.11

Da bi dosegli želene spremembe v časovno primernem okviru in v skladu z ostalo zakonodajo EU na področju konkurence ter zdravja in varnosti, so predstavniki industrijskih sektorjev (CONCAWE, IISRP in BLIC) sodelovali s Komisijo in drugimi zakonodajnimi telesi, da bi se dogovorili o primernem pristopu, ki bi ga bilo potrebno vpeljati na področju proizvodnje ter o zakonskem okviru. Še vedno čakamo na teste, ki bodo omogočili opredelitev olj, ki so sprejemljiva za uporabo v Evropi in teste za vse pnevmatike, ki se jih trži, proizvedene znotraj ali zunaj EU, ki bodo zmožni dokazati, da so v končne proizvode vnesena sprejemljiva olja z nizko vsebnostjo PAO.

2.1

Julija 2003 je Komisija predlagala splošno omejitev za težke kovine in PAO v zunanjem zraku. EESO je februarja 2004 podal svoje mnenje o tem prvem predlogu. Sedanji predlog, prav tako objavljen februarja 2004, stremi k vzpostavitvi enotnega trga in zagotovitvi visoke stopnje zaščite človeškega zdravja in okolja, tako da k prilogi 1 Direktive 76/769/EEC dodaja določene PAO. PAO na seznamu niso kemijske snovi, ki se proizvajajo v velikih količinah (ti. HPV- high production volume) in se ne pojavijo na nobenem izmed prednostnih seznamov za ocenitev obstoječih snovi. Vendar pa se njihovo skupino uvršča med obstojna organska onesnaževala (Persistent Organic Pollutants - POPs) v skladu s protokolom in konvencijo Združeni narodi – Evropska skupnost.

2.2

Poseben PAO, benzopiran (BaP, CAS št. 50-32-8) je uvrščen med rakotvorne, mutagene in toksične spojine za reprodukcijo kategorije 2 v okviru Direktive 67/548/EEC in se ga tukaj predlaga za kvalitativnega in kvantitativnega zaznamovalca prisotnosti drugih PAO.

2.3

Polnilnih olj se ne sme dajati na trg in uporabljati v proizvodnji pnevmatik, če vsebujejo več kot 1mg/kg BaP ali več kot 10mg/kg vsote vseh naštetih PAO.

2.4

Komisija priznava, da je treba rešiti še določene tehnične težave, zato določa kot datum za začetek uporabe 1. januar 2009. Pnevmatike dirkalnih avtomobilov bodo v področju uporabe direktive od 1. januarja 2012, pnevmatike letal pa od datuma, ki mora biti še določen. Odsotnost usklajenih testnih metod za določitev vsebnosti PAO v polnilnih oljih in pnevmatikah, denimo standardov CEN ali ISO, ne sme biti vzrok za odložitev začetka uporabe direktive.

2.5

Komisija navaja, da se je posvetovala z Znanstvenim odborom za toksičnost, ekotoksičnost in okolje (CSTEE) o znanstvenih ugotovitvah škodljivih učinkov PAO na zdravje.

2.6

Države članice bodo imele na razpolago eno leto, da objavijo zakone, potrebne za izpolnjevanje direktive. Rok bo začel teči od začetka veljavnosti tega predloga po posvetovanju z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom v skladu s členom 95 Pogodbe in po postopku soodločanja z Evropskim parlamentom.

3.1

Ta predlog, ki dopolnjuje druge nadzore PAO, temelji na poročilih o možnih učinkih delcev pnevmatik, ki sta ju objavila nemški Umweltbundesamt (UBV) 18. marca 2003 in švedski nacionalni inšpektorat za kemikalije (KEMI) z dne 27. marca 2003. Poročili je preučil odbor CSTEE, kot navaja njegovo mnenje, sprejeto na 40. plenarnem zasedanju 12. in 13. novembra 2003.

3.2

CSTEE se je strinjal, da bi zaradi zgoraj navedenih razlogov PAO kot skupina morali biti obravnavani kot možno rakotvorni za človeka in da obraba pnevmatik povzroča sproščanje PAO v okolje. Vendar pa je le delno podprl zamisel, da bi BaP služil kot kvalitativen in kvantitativen zaznamitelj za druge PAO in močno podvomil v vpliv tega izvora emisij.

3.3

Emisije PAO zaradi obrabe pnevmatik prispevajo manj kot 2 % celotnega izpostavljanja človeka. Ostali izvori emisij, ki jih navaja odstavek 1.1, prispevajo 98+ %. To sovpada z večkrat ponovljenimi ocenami Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), da sta primarna vzroka onesnaževanja zraka in s tem povezanih obolenj, vključno z rakom, kajenje in kurjenje lesa in premoga za kurjavo ter pripravo jedi. CSTEE zato zaključuje, da 'omejitev PAO v pnevmatikah ne bo imela bistvenega učinka na vsebnost PAO v zunanjem zraku in sedimentih'.

3.4

Iz tega sledi, da rutinska trditev, da bo direktiva 'prinesla koristi, saj bo zagotovila visoko stopnjo zaščite človeškega zdravja in okolja'za ta primer ravno ne drži. Polnilna olja so že označena in se z njimi lahko varno ravna na delovnem mestu v skladu z obstoječo zakonodajo o nevarnih snoveh (Dangerous Substances). Predlog torej ne bo prinesel nobenih koristi za varnost na delovnem mestu in le minimalne koristi za okolje.

3.5

Treba je tudi omeniti, da predlog, tako kot 26. sprememba Direktive Sveta 76/769/EEC, katere cilj je bilo zmanjšanje koncentracije kroma VI, ki naravno nastaja v cementu in o kateri je EESO podal mnenje marca 2003, dosega meje področja uporabe direktive oziroma jih presega. PAO se ne proizvajajo namerno niti se kot taki ne tržijo. Priloga to dejstvo priznava, saj pravilno predvideva omejitve za proizvode, ki vsebujejo PAO. Isto bi moralo biti razvidno iz naslova dokumenta, zato je le-tega treba spremeniti.

3.6

V naslovu in besedilu dokumenta je tudi nekaj nejasnosti, kar se tiče sklicevanja na „določene PAO“ kot na specifično in pomembno skupino. Po navedbah CSTEE je zelo malo PAO bilo podrobno preučenih in med tistimi, ki so bili preučeni, je še manj takih, za katere je malo verjetno, da so rakotvorni. Zato moramo sklepati, da celotna skupina PAO povzroča tveganje, kjer lahko pride do človeškega izpostavljanja. Omejitve bi torej morale veljati za trženje in uporabo „olj z visoko vsebnostjo PAO, ki se uporabljajo v proizvodnji pnevmatik in pnevmatik, ki vsebujejo ta olja“.

3.7

Upoštevajoč gornje trditve in glede na to, da se predlog prekriva s predlogom Komisije o težkih kovinah in PAO v zunanjem zraku, so nekateri skušali dokazati, da pričujoča direktiva ni potrebna in da bi se jo moralo umakniti. Trg je postal razdrobljen in potrebna sta najmanj dva proizvoda za nadomestitev proizvoda, ki je bil v uporabi do sedaj. Obstoječe zmogljivosti so premajhne, da bi lahko zadovoljili povpraševanje. Še zmeraj so prisotne določene negotovosti v zvezi z novimi formulami; če protektorji, narejeni iz olj z nizko vsebnostjo PAO ne bodo opravljali svoje funkcije, bodo prave žrtve zamenjale hipotetične žrtve, ki se uporabljajo za opravičevanje preventivnih ukrepov.

3.8

EESO razume zaskrbljenost, vendar pa je trdno prepričan, da direktiva mora nadaljevati pot, v tesnem sodelovanju s prizadeto industrijo, da se omogoči v svetovnem merilu uspešen prehod k polnilnim oljem z nizko vsebnostjo PAO v proizvodnji pnevmatik. Jasno je, da morajo nadomestna olja izpolnjevati iste minimalne standarde glede varnosti. Izoblikovanje dejanskega notranjega trga v Evropi, ki bo konkurenčen in zanesljiv za te nove proizvode, je torej zadostna in primerna gonilna sila.

3.9

Dogovor o testih za določitev olj, ki se bodo lahko uporabljala, je ključnega pomena za določitev časovnega okvira. Priloga dokumenta priporoča, da se prisotnost vsakega PAO določi posamezno. Takšen pristop je neprimeren, ko gre za operacije rafiniranja na veliko, ki potekajo neprekinjeno in katerih dejanske kemijske sestavine različnih specifičnih tokov so odvisne od surovih olj, ki se jih rafinira. Drugi testi, kot denimo metoda IP 346 Inštituta za nafto (ki nadzoruje celotno vsebnost PAO z merjenjem količine PAO v 3 do 7 atomskem ogljiku, izvlečene z raztopilom DMSO) se že uporabljajo v industriji, ki proizvaja olja, in ponujajo zadovoljivo mero zanesljivosti, kar se tiče rakotvornosti, v skladu z direktivo 67/548/EEC. Študije, ki jih je izvedla evropska zveza CONCAWE s pomočjo proizvajalcev olja podpirajo mnenje CSTEE, da zgolj merjenje BaP daje le skromne indikacije o rakotvornem potencialu. Zato je zelo priporočljivo, da se za določitev in testiranje različnih polnilnih olj uporablja metoda IP 346.

3.10

Da bi zaščitili industrijo pnevmatik v Evropi – in okolje, če je v tem primeru to možno – moramo imeti podoben test za olja, ki se uporabljajo v uvoženih pnevmatikah. Osnutek za standard Organizacije za mednarodne standarde ISO (ISO TC 45/SC 3 N z dne 29. oktobra 2003) predlaga v preučitev in pripombe metodo za testiranje za določitev vrste olj v zmeseh kavčuka. Ta prizadevanja morajo prinesti zadovoljive zaključke pred začetkom uporabe direktive.

3.11

Posledično bi moralo biti možno rešiti težave s sedanjimi omejitvami ponudbe, predvsem TDAE, ki zahtevajo večje naložbe kot MES. Za to pa je potreben čas in trenutne zahteve, da se za vse pnevmatike za navadne namene spremembe izvedejo do 1. januarja 2009, se zdijo vedno bolj nerealne. Glede na to, da bodo koristi od predloga minimalne, stroški in tveganje, povezano z novimi formulami pa veliki, EESO predlaga, da bi prvoten rok bil odložen za 12 mesecev, kar pomeni do 1. januarja 2010. Tudi v tem primeru se bodo morala odviti pomembna pogajanja med različnimi zainteresiranimi stranmi. Komisija bo, v okviru omejitev zakonodaje EU, še naprej igrala ključno vlogo v spodbujanju tega postopka in v prizadevanjih za njegovo uspešno izpeljavo.

4.1

V luči povedanega bi morala naslov predloga in besedilo, ki iz njega izhaja, biti skladna s splošnim ciljem uvedbe omejitev za trženje in uporabo 'olj z visoko vsebnostjo PAO, ki se jih uporablja v proizvodnji pnevmatik in pnevmatik, ki vsebujejo ta olja'.

4.2

To bi se moralo odražati v prilogi, ki mora navajati omejitve za trženje in uporabo olj, ki se uporabljajo v proizvodnji pnevmatik, ki vsebujejo stopnjo izvlečka DMSO večjo od 3 % po metodi IP 346 in potemtakem spadajo med rakotvorne snovi v skladu z direktivo 67/548/EEC. Vso sklicevanje na BaP kot zaznamovalca in na druge posamezne PAO se mora izbrisati.

4.3

Razviti je treba metodo za testiranje mednarodnega standarda za preučitev olj v gumenih zmeseh, zlasti v pnevmatikah, in jo vključiti v to direktivo.

4.4

Gumarski industriji in industriji pnevmatik je treba dati dovolj časa, da končata dela v teku za vzpostavitev novih formul, ter naftni industriji, da bo lahko izvedla naložbe, potrebne za dobavo zahtevanih surovin. Odbor meni, da bi vse zainteresirane strani bile zmožne upoštevati te pogoje s 1. januarjem 2010. Ta datum mora zamenjati v predlogu prvotno predvideni datum. Z zainteresiranimi stranmi bi se bilo treba dogovoriti za odstopanje od določb za pnevmatike dirkalnih vozil, letal in za druge visoko kakovostne končne uporabe; v luči povedanega je težko napovedati kakršnekoli izmerljive dobičke, ki jih bodo spremembe prinesle, v primerjavi z očitnim tveganjem za vse zainteresirane strani v primeru, da se bodo novi proizvodi izkazali za neučinkovite.

20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/34

1.1

EU je do leta 1999 sofinancirala dejavnosti kampanje in promocije kmetijskih proizvodov, tako znotraj kot zunaj EU, kot del posameznih tržnih organizacij. Nato je v okviru Uredb (ES) št. 2702/1999 in (ES) št. 2826/2000 o ukrepih v tretjih državah in na notranjem trgu te sektorske določbe nadomestila bolj horizontalna strategija za podporo promocijske dejavnosti držav članic in podjetij samih. Če ne bo podaljšana, prva od navedenih uredb poteče konec leta 2004. Kot se zahteva v uredbah, je Komisija marca 2004 predložila podrobno poročilo o njuni uporabi, ki vključuje predloge za poenostavitev in izboljšave.

1.2

V EU so problemi, kot so BSE, dioksin in listerioza, povečali potrebo po pobudah za evropska živila in po informiranju o nadzornih sistemih za zagotovitev kakovosti in sledljivosti. Gre torej za informiranje o zakonodaji v zvezi s kakovostjo, varnostjo, označevanjem, sledljivostjo, zaščitenimi geografskimi označbami, označbo porekla, potrdili o posebnih značilnostih ter ekološki in integrirani proizvodnji z namenom, da se izboljša podoba evropskih proizvodov v očeh potrošnikov.

1.3

V tretjih državah se s pomočjo sistema poskuša zagotoviti informacije o prizadevanjih EU za zagotovitev kakovosti in varnosti, vključno z značilnostmi proizvodov, ki so tipične za nekatere regije ter o zahtevah za ekološke proizvode. Informacijske kampanje, dejavnosti za stike z javnostmi, promocijske dejavnosti, oglaševanje in udeležba na sejmih in razstavah, tako znotraj kot zunaj EU, so instrumenti, ki lahko utirajo pot nacionalnim in zasebnim kampanjam za povečanje tržnega deleža lastnih proizvodov.

1.4

Za promocijske programe Skupnost praviloma prispeva 50 %. Panožna združenja prispevajo 30 %, države članice 20 % – v obeh primerih z možnostjo uporabe davkom podobnih dajatev. Stroški držav članic se štejejo kot intervencija in jih povrne Komisija.

1.5

Sodelujoče evropske ali posamezne nacionalne organizacije morajo same dati pobudo za programe, države članice pa so odgovorne za upravljanje, nadzor in plačilo. Prednost imajo skupni programi dveh ali več držav članic in panožnih združenj, da se ohrani evropska razsežnost. Toda ti programi se soočajo z vrsto praktičnih težav, ki so posledica različnih upravnih pravil in postopkov ter pomanjkanja zavzetosti v nekaterih državah članicah. Razen tega usklajevanje, nadzor in uprava predlagatelje v celoti stanejo neizmerno veliko časa in denarja.

1.6

Namen predlogov je olajšati neugodnosti zaradi zapletenih, birokratskih pravil. Poročilo Komisije to obravnava bolj podrobno. Spremembe so namenjene tudi zagotavljanju, da bodo progami v osnovi v pristnem evropskem interesu.

2.1

Reforma skupne kmetijske politike in bolj toga tržna konkurenca potrjujeta potrebo po takem sistemu. Podpora konkurenčnih držav informacijskim kampanjam in promocijskim dejavnostim na izvoznih trgih prav tako upravičuje kontinuiteto sistema EU, tako znotraj kot zunaj Unije.

2.1.1

Vendar obstaja precejšnja potreba po poenostavitvi in izboljšanju. Po posvetovanju s panožnimi združenji in drugimi zadevnimi strankami je Komisija sestavila obsežno poročilo o prihodnji reviziji z namenom, da se poenostavijo upravni postopki in zagotovi čim bolj učinkovito delovanje sistema.

2.2

Kot poudarja Komisija, je vendarle prezgodaj, da bi se presojali rezultati novega sistema. Postopno izvajanje se je v tretjih državah začelo šele leta 2001, na notranjem trgu pa leta 2002. Leto 2003 je bilo prvo leto, ko je sistem popolnoma deloval. Kot predlaga Komisija, bi bilo smiselno do leta 2006 sestaviti naslednje poročilo z analizo delovanja sistema po reviziji, razen tega bi to omogočilo ocenjevanje izvajanja v novih državah članicah EU.

2.3

Tako mnoge organizacije sedaj šele spoznavajo določbe in upravne zahteve sistema. Toda kot opozarja Komisija, nekateri predlagani programi le omejeno vsebujejo evropski interes. Zato bi bilo treba dati več poudarka programom, ki imajo dovolj veliko področje uporabe v notranjem smislu EU in zagotavljajo vzajemno dopolnjevanje nacionalnih dejavnosti in dejavnosti EU.

2.4

Predvsem po širitvi bi si morala EU prizadevati za vzpostavitev na splošno enostavnih in čim jasnejših pravil. Čeprav se zunanji in notranji programi razlikujejo glede na cilje in vsebino, delitev na dve uredbi izhaja iz preteklosti. Pri naslednji poenostavitvi bi bilo treba obe uredbi čim prej združiti v skupni okvir uporabniku prijaznejših pravil. Večina določb je identičnih, razlike, ki pa vendarle obstajajo, so na splošno neutemeljene. Predlagane spremembe uredb so enake tudi glede na predstavitev predlogov za programe, sprejemanje sklepov in spremljanje.

2.5

Razen tega določbe za podeželski razvoj, ki se razlikujejo od pravil sedanjega sistema, podpirajo dejavnosti informiranja, promocije in oglaševanja za kmetijske proizvode in živila. Ne glede na nedavne pojasnitve razlikovanja med različnimi področji uporabe sistema bi morala Komisija že na tej stopnji oceniti, kaj bi bilo mogoče narediti za odpravo prekrivanja. Zato ni razloga za odlašanje te razprave, kot predlaga Komisija.

2.6

Sofinanciranje EU bi se moralo nadaljevati kot doslej, proračunske vire pa bi bilo treba povečati, tako da se upošteva širitev in prihodnje zahteve. Tako lahko sistem pomaga pri integraciji in vzpostavitvi notranjega trga na različnih proizvodnih področjih in obenem upošteva raznovrstnost in gastronomsko raznolikost. Zato bi morala biti evropska strokovna združenja bolje vključena v izvajanje informacijskih kampanj o podrobnostih kakovosti proizvodov in o različnih preferencah potrošnikov znotraj EU. Tudi trgom v tretjih državah bi bilo treba posvečati več pozornosti – ob postopnem ukinjanju izvoznih nadomestil bi bilo treba upoštevati realistične možnosti za izvajanje učinkovitih programov.

2.7

Nenazadnje je zaradi zahteve, da se programi uporabljajo le za splošne kampanje, uporaba sistema na trgih tretjih držav omejena. Posledica tega je, da podjetja, ki so člani strokovnih združenj, mnogokrat niso pripravljena sodelovati in se vključiti v financiranje programa. Podpora blagovnim znamkam – in s tem posameznim podjetjem – je izključena, toda če naj bi ukrepi občutno vplivali na izvozne trge, mora biti Komisija pri kampanjah in podobnih tveganjih toliko prilagodljiva, da sprejme zmerno število blagovnih znamk kot sestavni del splošne kampanje. Tako je mogoče vzpostaviti zvezo med sporočilom kampanje in proizvodi na trgu v prizadevanju, da se splošno združi s specifičnim in tako nastanejo sinergije. Samo po sebi to ne bo vplivalo na sporočilo kampanje, bo pa pomagalo zagotoviti, da bodo kupci in potrošniki lahko v praksi našli proizvode iz katere koli kampanje. Več pozornosti se namenja tudi temu, da ima proizvod poreklo znotraj EU. Če pa na trgu že prevladujejo blagovne znamke, je promocijska dejavnost EU malo koristna, saj si v takih primerih zasebne blagovne znamke ponavadi intenzivno konkurirajo in v oglaševanje vložijo precejšnja finančna sredstva, da povečajo svoj tržni delež.

2.8

Za spreminjanje stopenj sofinanciranja držav članic in panožnih združenj ni razloga. Problem predstavlja dejstvo, da so nekatere države članice v tem smislu premalo dejavne ali se jim zdi izpolnitev zahtev za sofinanciranje nemogoča. To pomeni, da so zadevna panožna združenja izključena iz sodelovanja v sistemu, razen če se zagotovi financiranje iz davkom podobnih dajatev. Zaradi upravne poenostavitve bi bilo treba sedanje postopno zniževanje stopenj sofinanciranja za večletne programe odpraviti, sofinanciranje EU pa predpisati na 50 %.

2.9

Sprejetje davkom podobnih dajatev kot vir financiranja pomeni, da nekatera združenja dejansko že krijejo 50 %. To možnost bi bilo treba obdržati. Toda to pomeni, da bi bilo treba pravila o obveznem 20-odstotnem deležu držav članic olajšati, tako da države članice od primera do primera odločijo, kolikšen delež bodo dodelile programu. Vendarle bi moral biti obvezen najnižji prispevek zadevnega združenja, na primer v višini 20 %.

2.10

Odbor je mnenja, da je potrebno podpirati ukrepe za promocijo rož in rastlin na trgih tretjih držav na enak način, kot je to urejeno na notranjem trgu.

2.11

Vključevanje finančnih prispevkov držav članic iz tega sistema v pravila o državni pomoči iz Pogodbe bi za upravo predstavljalo obremenitev in za to tudi ni objektivnega razloga. Zato bi moralo, tako kot v uredbi o podeželskem razvoju, že od začetka veljati predlagano izvzetje iz postopka obveščanja.

2.12

Ob upoštevanju upravne obremenitve in znatnega števila manjših programov, ki nimajo vpliva na zadevne trge, je smiselno, da se predpiše najmanjši in največji proračun za izbrane programe. Prednost je treba dati programom, katerih trajanje in proračun zagotavljata čim večji učinek.

2.13

V zvezi z ekološkimi proizvodi znotraj EU morajo biti nacionalna in zasebna potrdila ter ureditve spremljanja čim bolj vključene v skupni sistem Unije za take proizvode. Ta postopek že poteka in bi ga morale čim bolj podpirati informacijske kampanje, da se vzpostavi izvirni notranji trg za ekološke proizvode, ki bi nadomestil nacionalne in zasebne sisteme. Informacijske kampanje za ekološke proizvode EU v tretjih državah so imele doslej majhen učinek. Vzpostavitev notranjega trga za ekološke proizvode je predpogoj za trženje takih proizvodov v tretjih državah. Poleg tega so se pojavile težave pri vzajemnem priznavanju različnih sistemov, na primer med EU in ZDA.

3.1

Pretehtati je treba možnost bolj korenitega delovanja kot ga predpisuje predlog v zvezi z notranjo delitvijo nalog in odgovornosti med državami članicami in Komisijo. Enako velja za potrebo po poenostavitvi in jasnejši delitvi odgovornosti ob upoštevanju velikega števila odborov in organov, ki so vključeni v sestavljanje pravil ter selekcijo, izvajanje, nadzor in spremljanje programov. Kot nadaljnji ukrep se zato predlaga ustanovitev delovnih skupin ad hoc, ki bi jih sestavljali predstavniki držav članic in/ali strokovnjaki s posebnim strokovnim znanjem iz promocije in publicistične dejavnosti, ki lahko Komisiji svetujejo pri razvijanju strategije in izvajanju ukrepov sistema.

3.2

Predlagana sprememba pri izbiri izvajalskih organov predstavlja bistveno poenostavitev. Potrebno je, da zadevne organizacije, odvisno od vrste kampanje, same izvajajo nekatere določene dejavnosti kot del programa, in se izvajalski organ lahko izbere po tem, ko Komisija sprejme predlog.

3.3

Predlagane spremembe se delno odzivajo na kritike, med drugim o časovnem razmaku med predstavitvijo predlogov in končno odločbo, o ravni zahtevanih podrobnosti že na tej zgodnji stopnji in o pomanjkanju transparentnosti odločb. Hkrati pa je treba pretehtati olajšanje zahtev poročanja.

3.4

Predlagana prilagodljivost, ki Komisiji omogoča, da sama da pobudo za informacijsko kampanjo in dejavnosti promocije v obliki ponudbe, da se zagotovi bolj pravično razdeljevanje po različnih proizvodnih področjih, je dobrodošla poteza, zlasti ob upoštevanju, da so prevladovale vloge iz sektorja sadja in zelenjave, medtem ko se je drugim sektorjem namenjalo le malo ali skoraj nič pozornosti. Toda ob praktičnem izvajanju se pojavi vrsta vprašanj, kot so omejitve v prilogah, ki omejujejo države in proizvode, ki jih je mogoče spodbujati v EU.

3.5

Ekološki logo EU bi moral biti jasno viden pri vseh dejavnostih informiranja in promocije, tako da se spodbuja zavest o sistemu potrjevanja in spremljanja EU ter pospešuje usklajevanje nacionalnih sistemov. Na logu je upodobljenih 12 zvezd, ki predstavljajo EU. Zato bi bilo treba v skladu z natančneje določenimi načeli omiliti zahtevo, da je na gradivu kampanje vidna zastava EU. Posledica sedanjih zahtev je, da se v istem promocijskem materialu uporabljajo različni simboli EU. Razen tega se uporabljajo nacionalni ekološki logi in logi s podobami kraja porekla, posledica pa je, da se nekoliko zabriše smisel sporočila. Tako so kampanje programa LIFE opremljene z logom LIFE, ki prav tako prikazuje dvanajst zvezd, in ne z zastavo EU.

3.6

Sedanja zahteva, da so nacionalni ekološki logi sprejemljivi le, če vključujejo bolj daljnosežna nacionalna pravila, je diskriminacijska in v nasprotju z usklajevanjem. V osnutku evropskega okoljskega akcijskega načrta (1) se zato predlaga, da se nacionalni logi uporabljajo skupaj z logom EU.

3.7

EESO poziva Komisijo, da pripravi osnutek postopkovnega vodiča za gospodarske akterje, ki bi pomagal tako njim kot javnim upravljavcem pri njihovi nadzorni vlogi, to pa bi v celoti pomenilo ugodnost tudi za to novo politiko spodbujanja s strani Komisije.

3.8

Te določbe se še ne uporabljajo dolgo, vendar se pojavlja nekaj temeljnih zahtev, ki jih bo v prihodnje treba upoštevati. To se posebej nanaša na pozornost, ki bi jo Komisija morala posvetiti uskladitvi dejavnosti na različnih trgih, tako da se prepreči prekrivanje ali sovpadanje sporočil, ki učinkovitost spodbujanja le zmanjšujeta.

4.1

Predlog Komisije je treba sprejeti ob upoštevanju zgoraj navedenih pripomb o potrebi po nadaljnji poenostavitvi.

20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/37

1.1

To mnenje na lastno pobudo je posvečeno povezavi med industrijskimi spremembami in državno pomočjo, kot je bilo ponazorjeno na primeru jeklarskega sektorja.

1.2

Avtorjem tega mnenja na lastno pobudo izraz „industrijska sprememba“ pomeni običajen in stalen proces aktivnega odzivanja na dinamične trende znotraj določene gospodarske panoge za ohranitev konkurenčnosti in ustvarjanje možnosti za razvoj v okviru določenega industrijskega sektorja.

1.3

Evropa ne more ostati ravnodušna do nenehnih industrijskih sprememb. Glede na to, da trgi v vse večjem obsegu postajajo globalni trgi, je treba gospodarske strukture prej ali slej uskladiti z dogodki na svetovnem trgu. V teh razmerah si mora Evropska unija prizadevati za igranje aktivne vloge pri določitvi temeljnih mednarodnih pogojev.

1.4

To mnenje na lastno pobudo je posledica:

V tem mnenju na lastno pobudo se na podlagi primera jeklarske industrije analizira, kako lahko državna pomoč vpliva na potrebne strukturne spremembe.

1.5

Podjetja, ki ne prejemajo državne pomoči za zaščito svoje konkurenčnosti, so pogosto v manj ugodnem položaju v primerjavi s konkurenčnimi podjetji, ki državno pomoč prejemajo; škodljivi učinki za razvoj takih podjetij so lahko resni in podjetja so lahko celo prisiljena zapustiti trg. Navkljub tem izkušnjam, ki so bile pridobljene med več desetletij trajajočim prestrukturiranjem, pa primer evropske jeklarske industrije kaže, da se politični nosilci odločanja pogosto le s težavo vzdržijo odobritve plačil subvencij velikim podjetjem, ki temu ustrezno zaposlujejo veliko delavcev in jim grozi zaprtje. Na splošno to pomeni, da se presežne zmogljivosti in nerentabilne dejavnosti ohranjajo tudi po datumu umika, ki ga določi trg. Bistveni prilagoditveni procesi se izvajajo samo z velikim omahovanjem.

1.6

Kljub temu pa danes v političnem svetu, v gospodarstvu in tudi znotraj sindikatov obstaja splošno soglasje o neizbežnosti industrijskih sprememb in potrebi po oblikovanju teh sprememb z mednarodnimi okvirnimi sporazumi (na primer STO, OECD, ILO). To razumevanje izhaja tudi iz desetletij industrijskih sprememb, ki jih je industrija premoga in jekla že doživela. Prestrukturiranje in konsolidacija se sedaj skupaj s spremljajočim socialnim dialogom priznavata kot predpogoja in okvir za zagotavljanje konkurenčnosti evropskih podjetij na trgih, ki postajajo vse bolj integrirani.

1.7

V sporočilu o industrijski politiki, ki je bilo izdano konec aprila 2004 (1), je Evropska komisija opozorila na dejstvo, da se industrijskih sprememb ne sme enačiti s čisto deindustrializacijo. Za slednji pojav je značilen hkraten upad zaposlovanja, proizvodnje in rasti produktivnosti. Čista deindustrializacija ima za posledico izgubo nizkoproduktivnih delovnih mest v korist držav v razvoju in novoindustrializiranih držav, kjer so stroški dela nižji. Glavni razlog za to premestitev delovnih mest je dejstvo, da so primerljive stroškovne strukture postale bolj ugodne v državah, ki niso članice EU.

1.8

V svoji analizi industrijske politike pa je Evropska komisija vseeno prišla do spoznanja, da deindustrializacija trenutno poteka v rudarstvu in le majhnem številu drugih sektorjev (tekstilni in oblačilni industriji, industriji usnjenih izdelkov, ladjedelništvu, koksarnah, predelavi nafte ter proizvodnji in predelavi cepljivih in izvornih materialov). Kljub temu, da so strukturne spremembe za posamezne regije nedvomno boleče, pa so vseeno koristne s stališča celotnega gospodarstva, seveda če so takšne spremembe ustrezno predvidene, opredeljene in podprte.

1.9

Sorazmerno zmanjšanje deleža splošne gospodarske dejavnosti, ki ga ustvarja industrija, odraža dolgoročen strukturni proces. Medtem ko se je v večini industrijskih sektorjev, kot sta na primer železarski in jeklarski sektor, v zadnjih nekaj desetletjih bistveno zmanjšalo število zaposlenih, pa je hkrati dosegla tudi očitno povečanje dodane vrednosti svojih proizvodov in svoje delovne storilnosti.

1.10

Povečanje družbenega pomena storitvenega sektorja javnost pogosto šteje za dokaz obstoja procesa strukturnih sprememb v škodo industrije. Vendar je treba ta premik umestiti v ustrezno perspektivo zaradi naraščajoče medsebojne povezanosti med tema dvema sektorjema. V zadnjih nekaj desetletjih so predelovalne industrije različne dejavnosti (transport, logistiko, obdelavo podatkov itd.) oddale zunanjim izvajalcem. Zaradi tega je treba statistične podatke o industrijskih spremembah razlagati skrbno in zelo previdno. Napačni sklepi, ki temeljijo na površinskih analizah ali politično motiviranih polresnicah, lahko hitro sprožijo resne industrijske posledice.

1.11

V Evropski uniji, ki temelji na znanju, je dodana vrednost, ki jo proizvede industrija, bistvenega pomena. Ob upoštevanju celotne dodane vrednosti, ki jo za industrijo ustvarijo v drugih sektorjih gospodarstva, je jasno, da ima od začetka 90. let industrija še naprej velik pomen za EU. V Nemčiji, na primer, ob upoštevanju tega združenega vložka, je delež industrije še naprej dobrih 40 % bruto dodane vrednosti.

1.12

Izhajajoč iz – včasih zelo bolečih – izkušenj s privatizacijo in prestrukturiranjem izpred skoraj trideset let, Evropska komisija sedaj predlaga, naj prihodnji strukturni ukrepi (ki so bili sprejeti v srednjeevropskih in vzhodnoevropskih državah v jeklarskem in drugih sektorjih) temeljijo na izkušnjah, pridobljenih pri izvajanju prilagoditvenih ukrepov v jeklarskem sektorju EU.

1.13

V zadnjih desetletjih je v političnem, tehničnem in ekonomskem okolju, v katerem deluje jeklarski sektor EU, prišlo do globokih sprememb. Naftne krize, vzpostavitev notranjega trga EU, širitev EU in tudi globalizacija so imele močan vpliv na ta proizvodni sektor, ki je pomemben tudi za druge sektorje industrije. Kljub vsem cikličnim in strukturnim nihanjem, ki so se zgodila od prvega kriznega leta 1975, je raven jeklarske proizvodnje v EU dejansko ostala stabilna. Tudi danes se jeklo proizvaja v skoraj vseh državah članicah EU 15. Vendar pa je danes zaradi tehnološkega napredka za proizvodnjo tega jekla potrebna zgolj približno ena tretjina delovne sile iz leta 1975. Odstotek jeklarskih podjetij v EU 15, v katerih ima država prevladujoč delež, je padel s 53 % v letu 1985 na manj kot 10 % danes. Poleg tega so državna in zasebna jeklarska podjetja danes izpostavljena podobnim gospodarskim pogojem.

1.14

Ob upoštevanju zgoraj navedenega si je posvetovalna komisija za industrijske spremembe Evropskega ekonomsko-socialnega odbora zadala nalogo preučiti vlogo, ki jo ima na splošno državna pomoč v kontekstu strukturnih sprememb, in vlogo, ki so jo državne pomoči imele zlasti v evropski jeklarski industriji. Za namene tega mnenja na lastno pobudo se šteje, da izraz „jeklarski sektor“ pomeni vse industrijske dejavnosti, povezane s proizvodnjo in trženjem jekla, in ključno vlogo, ki jo ima v sektorjih v EU, ki uporabljajo jeklo.

2.1

Državne pomoči so selektivni prejemki, ki jih državni organi dodelijo izbranim panogam predelovalne industrije in, v končni fazi, določenim skupinam posameznikov. Za opredelitev tega, ali so ukrepi sestavni del državne pomoči, je treba razlikovati med ukrepi, ki so namenjeni zagotavljanju podpore določenim podjetjem ali proizvodnji določenega blaga v skladu s členom 87(1) Pogodbe ES, in splošnimi ukrepi, ki se ravno tako uporabljajo v državah članicah, vendar naj bi koristili celotnemu gospodarstvu. Ukrepi, ki spadajo v slednjo kategorijo, ne pomenijo državne pomoči v skladu s členom 87(1), temveč so splošni ukrepi gospodarske politike, ki se uporabljajo za vsa podjetja (npr. splošne davčne spodbude za naložbene potrebe).

2.2

Vendar je treba pri tem upoštevati, da gospodarske dejavnosti tržnih gospodarstev določata ponudba in povpraševanje in da se usklajujejo prek cenovnih mehanizmov. Vsi ukrepi, ki ogrožajo vlogo cenovnega dejavnika pri zagotavljanju informacij, usmeritev in spodbud, so zato načeloma lahko škodljivi.

2.3

Državna pomoč lahko dolgoročno ogrozi svobodno konkurenco, prepreči učinkovito razporeditev sredstev in pomeni grožnjo notranjemu trgu EU. Evropska unija zato priznava, da je zaščita svobodne in neizkrivljene konkurence eno izmed osnovnih načel Skupnosti.

2.4

Posebne dodelitve državnih pomoči (finančne pomoči ali davčnih ugodnosti) so lahko upravičene samo, če trg ne deluje v celoti in če obstaja stvarna možnost, da bo dodelitev subvencij zagotovila boljši gospodarski rezultat. V primeru neučinkovitosti trga lahko posredovanje države v obliki zagotovitve finančne pomoči pomaga preprečiti napačne razporeditve. Vendar pa država le redko poseduje znanje, ki ga potrebuje za zagotovitev, da v primeru tržne neučinkovitosti dodeli ustrezno količino javnih sredstev. Podjetja, ki se potegujejo za državno pomoč, niso vedno zanesljiv vir informacij.

2.5

Dodatna težava je to, da se tržne razmere nenehno spreminjajo. Za državno pomoč, ki je bila na začetku utemeljena, se lahko čez čas izkaže, da ni več gospodarsko potrebna, vendar kljub temu ostaja v veljavi zaradi počasnosti političnega procesa ali kot posledica vpliva, ki ga izvajajo regionalne ali sektorske interesne skupine.

2.6

Poleg tega dodelitev državne pomoči pogosto povzroči vedenjske spremembe akterjev na trgu. Ko dobijo subvencije, to zmanjša njihovo pripravljenost za izvajanje prilagoditev, ki so potrebne za ohranitev ali ponovno vzpostavitev konkurenčnosti podjetij; subvencionirana podjetja lahko razvijejo „subvencijsko mentaliteto“.

2.7

Vsaj srednjeročno lahko državna pomoč poveča tudi davčno obremenitev. Zmanjšanja državne pomoči niso bistvenega pomena zgolj kot sredstvo za dosego trajne konsolidacije proračuna, temveč so potrebna tudi iz ekonomskih in regulativnih razlogov. Če se v zvezi s subvencijami uporabi napačen pristop, se s tem ovirajo strukturne spremembe.

2.8

Za uresničitev potrebnega zmanjšanja splošnega obsega državne pomoči se je v ugotovitvah, pripravljenih po različnih sestankih Sveta ministrov EU, pozivalo k premiku poudarka od zagotavljanja podpore za posamezna podjetja ali gospodarske panoge k doseganju horizontalnih ciljev skupnega interesa, vključno s cilji kohezije. Državna pomoč, ki se dodeli za namene doseganja horizontalnih ciljev, je običajno namenjena nadomestitvi škode zaradi neučinkovitosti trga in navadno povzroči manj izkrivljanja glede konkurenčnosti kot sektorska pomoč in pomoč, ki se dodeli v posebne namene. Večji del slednje oblike pomoči se dodeli za namene reševanja ali prestrukturiranja podjetij v težavah.

2.9

Glavni horizontalni cilji, ki se jih skuša doseči z državnim financiranjem, vključujejo naslednje:

2.10

Država ima že tradicionalno pomemben vpliv na jeklarsko industrijo; vojaške in varnostne zadeve so s tem v zvezi ravno tako imele pomembno vlogo. Za ponazoritev obsega državnega vpliva je treba opozoriti na dejstvo, da so leta 1980 približno 60 % svetovne proizvodnje jekla še vedno proizvedla podjetja, ki so bila pod neposrednim ali posrednim državnim nadzorom.

2.11

Če so podjetja za proizvodnjo jekla v lasti države, to na splošno pomeni, da država izgube v veliki meri odpiše in s tem podjetjem zagotovi virtualno jamstvo preživetja. S stališča doseganja učinkovite konkurence je tak položaj ravno tako škodljiv kot dodeljevanje državne pomoči za okrepitev konkurenčnega položaja podjetij ali sprejemanje ukrepov za preprečitev neizbežnega zaprtja podjetij, ki niso v neposredni lasti države. Gospodarske ukrepe, ki se sprejmejo za preprečitev takih zaprtij, podpirajo tudi politični ukrepi. Posledično se breme izvajanja prilagoditev lahko prenese na bolj konkurenčna podjetja. Taki ukrepi lahko sprožijo tudi spiralo intervencij.

2.12

Poleg pomoči, dodeljene podjetjem, ki prenehajo z delovanjem, je edina pomoč, ki se lahko še dodeli evropski jeklarski industriji, horizontalna pomoč. Zaradi dejstva, da je do poznih 90. let proces strukturnih sprememb potekal izjemno počasi, je evropska jeklarska industrija končno priznala potrebo, da se je treba s sektorske in priložnostne pomoči premakniti k horizontalni pomoči. V svojem režimu pomoči je evropska jeklarska industrija sedaj šla tako daleč, da se je odrekla tudi regionalni pomoči (2).

2.13

V Evropski uniji se znaten pomen pripisuje spremljanju vseh nacionalnih izdatkov. Evropska komisija mora zagotoviti, da njena politika pomoči EU temelji na preglednem spremljanju in uporabi državne pomoči, kar je že obstoječa praksa v jeklarskem sektorju.

2.14

Evropska komisija trenutno nadaljuje revizijo splošnih smernic in temeljnih določb, ki urejajo državno pomoč. Te ukrepe je treba oblikovati na bolj enostaven in jasen način. Neskladja je treba odpraviti. Komisija bo dala prednost naslednjim ukrepom: reviziji določb, ki urejajo pomoč, dodeljeno za namene reševanja in prestrukturiranja podjetij v težavah; reformi določb EU, ki urejajo regionalno pomoč po širitvi EU; pripravi novih temeljnih določb, ki urejajo ocenjevanje tistega, kar pomeni relativno majhne zneske pomoči; in razčiščenju glede področja storitev splošnega gospodarskega interesa.

2.15

Prihodnji razvoj splošnega režima pomoči EU v naslednjih nekaj letih mora upoštevati mednarodno okolje in predvsem večstranske obveznosti. Pomoč v zvezi z nekmetijskim blagom in proizvodi ureja Sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih Svetovne trgovinske organizacije (STO).

3.1

Pogodba Evropske skupnosti za premog in jeklo iz leta 1952 je vsebovala jasna pravila o tem, ali je državam članicam dovoljeno dodeljevati pomoč podjetjem s področja premogovništva in jeklarske industrije. „Naslednje (se) prizna za neskladno s skupnim trgom premoga in jekla in se v Skupnosti prepove v skladu z določbami te pogodbe: …subvencije ali pomoči, ki jih dodelijo države … v kakršni koli obliki“. Ta prepoved podpore podjetjem s strani posameznih držav iz člena 4c je bila logična posledica odprave vseh nacionalnih zaščitnih ukrepov znotraj skupnega trga.

3.2

Kmalu po vzpostavitvi skupnega trga se je izkazalo, da brez državne pomoči v Evropi ni mogoče zagotoviti niti energetske zaloge niti proizvodnje železa in jekla iz notranjih virov premoga. Iskanje rešitve, ki ne bi zahtevala sprememb Pogodbe ESPJ, je oblikovalce politike pripeljalo do tega, da so predlagali, naj se določene vrste državne pomoči na novo interpretira kot pomoč Skupnosti, kar je bilo načeloma dovoljeno. Kot podlaga za to se je uporabil člen 95, določba, ki je bila sprejeta za ravnanje v nepredvidenih okoliščinah po podpisu pogodbe. Zadevni člen je dovoljeval le posredovanje Skupnosti, če je bilo to potrebno za dosego enega ali več ciljev Pogodbe.

3.3

Ohranitev rudarstva in zlasti z njim povezanih delovnih mest, je bil eden izmed takih ciljev. Od takrat naprej se je pomoč, ki so jo države članice izplačevale svojim premogovnikom v zameno za zajamčene energetske zaloge, obravnavala kot pomoč Skupnosti.

3.4

V 70. letih se številne države članice niso niti trudile izkoristiti te vrzeli za pomoč, ki so jo dodelile jeklarskim podjetjem. Namesto tega so brez kakršnih koli ugovorov izplačale milijarde, sprva za pospeševanje širitve v jeklarskem sektorju, kasneje pa za ohranitev teh podjetij pri življenju, pri čemer je bila večina zadevnih podjetij v lasti države. Celo v zgodnjih 80. letih je tedanji generalni direktor za konkurenco pri Komisiji javno izjavil, da je prepoved pomoči iz Pogodbe ESPJ zastarela.

3.5

Od leta 1978 naprej so bila zasebna jeklarska podjetja, ki so pred tem hudo trpela zaradi izkrivljanja konkurence kot posledice „tekmovanja za pomoč“, vse bolj uspešna pri svojih poskusih, da znova vrnejo v veljavo prepoved dodeljevanja subvencij.

3.6

Kodeks o jeklarskih subvencijah, ki je temeljil na členu 95, je od leta 1980 dalje določal, da se lahko pomoč jeklarskim podjetjem dodeli samo v strogo določenih okoliščinah. Vendar pa so vrste še vedno dovoljene pomoči na začetku vključevale skoraj vso pomoč, ki so jo države članice že izplačevale svojim podjetjem. Tako je v veliki meri prvi kodeks o subvencijah služil zgolj za legalizacijo obstoječe prakse. Le postopoma so bile oblike pomoči, ki so najbolj škodovale konkurenci, kot so pomoč za reševanje, tekoče poslovanje in naložbe, v celoti prepovedane.

3.7

Od druge polovice 80. let je bila v skladu s kodeksom o subvencijah dovoljena samo pomoč za raziskave in razvoj, okoljska pomoč in pomoč za zaprtje. Kljub temu so nekatera jeklarska podjetja v državni lasti na podlagi nadaljnjih odstopanj iz člena 95 še naprej prejemala državna sredstva do sredine 90. let za odplačilo dolgov in prestrukturiranje.

3.8

Sčasoma je bilo dodeljevanje vsake nadaljnje „pomoči Skupnosti“ pogojeno z bistvenimi zmanjšanji proizvodne zmogljivosti. Končno je bilo med državami članicami EU doseženo soglasje, s katerim niso bile dovoljene nobene nadaljnje izjeme od prepovedi subvencij razen tistih, ki so bile dovoljene v kodeksu o subvencijah.

3.9

Ta stroga zakonodaja o jeklarski pomoči, ki so jo očetje Pogodbe ESPJ že imeli v mislih in za katero je po izteku pogodbe leta 2002 prevzela odgovornost Komisija EU, je bila nenazadnje dosežena tudi zaradi nenehnih političnih prizadevanj in pravnih korakov s strani jeklarske industrije. Čeprav tožbe, ki so bile vložene pri Sodišču Evropske skupnosti, niso vedno pripeljale do umika odobritev pomoči, ki se je izpodbijala, pa so vseeno pomagale zagotoviti, da so bile pravne omejitve za izjeme od prepovedi jeklarske pomoči natančno opredeljene in dodatno omejene.

3.10

Skupna vsota denarja, ki je bil nakazan jeklarskim podjetjem ESPJ, je bila precejšnja: več kot 70 milijard evrov od leta 1975 naprej! To se lahko razčleni na naslednji način:

3.11

Po najnovejšem pregledu pomoči Evropske komisije znaša danes delež jeklarske industrije v skupni pomoči EU manj kot 2 tisočini skupnega zneska. Ta pomoč je skoraj v celoti namenjena okoljevarstvenim ukrepom. Današnja zakonodaja o pomoči jeklarstvu in praksa sta seveda strožji od ureditve pomoči ES v drugih industrijskih sektorjih.

3.12

V 60. letih in prvi polovici 70. let je svetovna poraba jekla kazala močno in stabilno rast, v povprečju več kot 5 % na leto. Leta 1974 je proizvodnja surovega jekla v tedanji Evropski skupnosti devetih držav članic dosegla rekordno višino skoraj 156 milijonov ton, pri čemer je bila uporaba zmogljivosti 87-odstotna.

3.13

Vendar pa je leto kasneje, leta 1975, kriza cene nafte povzročila strm upad proizvodnje jekla in posledično se je v enem letu proizvodnja v ES skrčila za več kot 30 milijonov ton (19 %). Ustrezno nagel padec cen jekla je prekosil zmanjšanje proizvodnje. Hkrati so bila jeklarska podjetja ESPJ izpostavljena povečanemu uvozu, ki ga je spremljalo prav tako občutno zmanjšanje njihovega izvoza. Zmanjšanje uporabe jekla na skupnem trgu je še zaostrilo dejstvo, da so se zmanjšale zaloge jekla.

3.14

Sprva je bilo videti, kot da je to zgolj posebno strm ciklični padec. Vsi strokovnjaki so bili zato prepričani, da mu bo kmalu sledil ponovni vzpon. Ekonomski inštituti, na katere se je obrnila Evropska komisija, so potrdili, da bo ponovni vzpon posebej močan in dolgotrajen. Dolgoročna napoved Komisije z naslovom Splošni cilji za leto 1985, ki je bila pripravljena v povezavi s proizvajalci, potrošniki in trgovci, je napovedala, da bo proizvodnja jekla v devetih državah članicah ES v letu 1985 dosegla nič manj kot 188 milijonov ton. Vendar pa je bilo dejansko proizvedenih zgolj 120 milijonov ton. Srednjeročno in dolgoročno načrtovanje naložb jeklarskih podjetij je tako temeljilo na popolnoma napačnih parametrih; ustvarjene so bile presežne zmogljivosti, ponudba in povpraševanje pa sta se vse bolj razhajala.

3.15

Naložbena dejavnost porabnikov jekla se je drastično zmanjšala zaradi upočasnjene gospodarske rasti po vsem svetu, to pa je še posebej negativno vplivalo na porabo jekla, saj je približno dve tretjini porabe jekla v visoko razvitih industrializiranih državah povezano z naložbeno dejavnostjo.

3.16

Drugi ključni razlog za stagnirajoče svetovno povpraševanje po jeklu od leta 1975 dalje je dejstvo, da se za posebne namene uporablja manj jekla, ker je danes uporaba jekla bolj učinkovita. Stalen premik od količinske h kakovostni rasti in razmah terciarnega sektorja sta prav tako pripeljala do velikega upada povpraševanja po jeklu v Evropi.

3.17

Kljub stagnirajoči porabi jekla od leta 1975 naprej se je proizvodna zmogljivost jekla še enkrat bistveno povečala. Svetovna nominalna proizvodna zmogljivost surovega jekla je narasla za 150 milijonov ton samo med letoma 1974 in 1983, medtem ko se je v istem obdobju svetovno povpraševanje po jeklu zmanjšalo za 44 milijonov ton. Hkrati je razvoj zmogljivosti v „novih“ jeklarskih državah in državah vzhodnega bloka posebej strmo upadel. V primerjavi z dejansko porabo jekla je presežek nominalne zmogljivosti leta 1974 znašal 130 milijonov ton na svetovni ravni, v desetih letih pa se je skoraj potrojil (343 milijonov ton).

3.18

Ker se je na tedanji nenadni upad povpraševanja še vedno gledalo zgolj kot na cikličen pojav, so se kljub kriznim ukrepom zmogljivosti ohranjale. Ti ukrepi niso uspeli zadržati pritiska na strani ponudbe, preprečiti cenovne vojne na evropskem trgu jekla ali zmanjšati padca cen. Podjetja z visokimi proizvodnimi stroški in majhnimi zalogami so se znašla v čedalje hujših težavah. Zahtevala so državno podporo in jo ponavadi od svojih vlad tudi dobila. Težave posameznih podjetij so tako postale težave celotnega sektorja. Sistem prostovoljnih omejitev, ki so ga sprejeli člani novoustanovljenega Evropskega trgovinskega združenja za jeklarsko industrijo „Eurofer“, je končno razpadel, ko v njem ni več sodelovalo nobeno od večjih podjetij.

3.19

Po razpadu prostovoljnega sistema je bila Komisija jeseni leta 1980 prisiljena razglasiti obstoj očitne krize in vzpostaviti obvezen sistem proizvodnih kvot (obvezna regulacija kvot) za vse obrate v ES. Od tedaj je Komisija vsako četrtletje določila proizvodne kvote. Sistem je predvideval možnost kazni v primeru kršitev. Za specifične proizvode so bile določene posebne minimalne cene. Poleg tega so bila stabilizacija cen ter družbeno in regionalno sprejemljiva zmanjšanja zmogljivosti glavne točke sprejetega pristopa. Proizvodne kvote in kvote za preskrbo skupnega trga so bile določene za vsako jeklarsko podjetje v ES. Sporazumi o prostovoljnem omejevanju so bili sklenjeni s 15 državami uvoznicami. Zaradi nizkih cen jeklarskih proizvodov na svetovnem trgu se je bilo pomembno izogniti izgubam pri izvozu, ki bi zahtevale dodatne subvencije s strani ES v skladu z določbami kriznega sistema. Približno 70 % evropske proizvodnje jekla je v zgodnjih 80. letih urejal sistem kvot.

3.20

Vendar pa politični cilj postopnega zmanjšanja zmogljivosti na začetku ni bil dosežen. Upanja zadevnih podjetij po ponovni rasti povpraševanja in izločitvi konkurenčnih podjetij, kot tudi po državni pomoči in nadzorovani ponudbi, so ovirala zmanjšanje zmogljivosti najmanj konkurenčnih podjetij. Do zmanjšanja zmogljivosti je prišlo le postopoma z drugim kodeksom o subvencijah, ki je določal, da je izvajanje programa prestrukturiranja pogoj za dodelitev pomoči. Obvezno regulacijo kvot, za katero je bilo sprva predvideno, da bo veljala samo do leta 1981, je bilo treba zaradi konkurence vedno znova podaljševati.

3.21

Komisija si je državno pomoč, ki je bila v skladu s Pogodbo ESPJ prepovedana, izbrala za sredstvo izvajanja pritiska in se odločila uzakoniti to predhodno nezakonito prakso ob sočasni uvedbi kodeksa o subvencijah, da bi izvedla neizogibno zmanjšanje zmogljivosti; hkrati pa je zahtevala vzpostavitev režima izdaje dovoljenj, ki ga je vezala na zmanjšanje potreb po zmogljivostih. Ta faza je v politiki jeklarstva trajala do konca leta 1985. Kot protiukrep za odobritev državne pomoči so bile v skladu z zaščito inventarja sistema kvot razgrajene zmogljivosti, enakovredne približno 44 milijonom ton surovega jekla in 32 milijonom ton vročega valjanega jekla.

3.22

Samo med letoma 1983 in 1985 je bilo jeklarskim podjetjem dodeljeno okoli 15 milijard evrov državne pomoči. Namesto usklajevanja pravil o konkurenci bi morali politiki, ki so sprejemali odločitve, bolje izkoristiti možnost, da bi finančno močnim podjetjem naložili ustrezno zaprtje zmogljivosti. Tako so odložili prilagoditev odvečnih zmogljivosti, ki jo je trg zahteval že dlje časa.

3.23

Leta 1985 je po zagotovilu, da je očitna kriza minila, Evropska komisija končno zahtevala korenito preusmeritev tržne politike za jeklo ES. Kmalu zatem je bilo dodeljeno skupaj 15 milijard evrov državne pomoči. Kot del ukrepov za vzpostavitev bolj fleksibilnega sistema kvot in nato popolno liberalizacijo trga, bi moralo priti do tržno usmerjenega zmanjšanja presežnih zmogljivosti, kar pa se seveda ne bi moglo doseči brez intervencionističnih ukrepov iz Bruslja. Vendar pa je med nenadno spremembo svoje usmeritve Komisija spregledala dejstvo, da bodo milijarde, ki jih je odobrila za pomoč vse do konca leta 1985, prispevale h konkurenčnosti šele v naslednjih letih. Do konca leta 1986 je drastično zmanjšala delež reguliranih proizvodov.

3.24

Kljub prilagoditvi zmogljivosti v višini približno 40 milijonov ton in odpustitve na tisoče delavcev so v tistem času presežne proizvodne zmogljivosti v višini približno 25 milijonov ton še vedno obremenjevale trg.

3.25

Kratkoročno povečanje povpraševanja po letu 1987 je na koncu podprlo trditve Komisije, da se jeklarske industrije ne sme več obravnavati, kot da je v krizi. Regulativni ukrepi, kot so proizvodni certifikati in obvezna registracija zalog, so bili odpravljeni. Pritisk na nacionalne vlade in Komisijo se je povečal, zato so bili izdani tretji (1985), četrti (1989) in peti (1992) kodeks o subvencijah, da bi se za vedno ustavilo črpanje iz subvencijskega soda Skupnosti. Od tedaj naj bi se pomoč v državah članicah dodeljevala zgolj za raziskave in razvoj, varstvo okolja in kot posebna pomoč za zaprtje (3), pri čemer je pomoč prihajala skoraj izključno iz sklada ESPJ, ki so ga financirali prispevki premogovništva in jeklarske industrije.

3.26

Po kratkotrajnem velikem povpraševanju leta 1990 pa je povpraševanje po jeklu zopet upadlo; za približno 20 % so se znižale tudi cene jekla. Leta 1992 je spet prišlo do vse bolj pogostih zahtev po nadaljnji intervenciji Komisije. Bolj podrobno, zahtevala se je izdelava ocen četrtletne proizvodnje in ponudbe za posamezne proizvode, poenostavitev združevanja podjetij, zaščita uvoza pred uvozom iz vzhodne Evrope in pomoč za prestrukturiranje. Za zmanjšanje presežne zmogljivosti so predlagali strukturni krizni kartel, sistem za delitev bremena med podjetji, in 20-odstotno dokončno zmanjšanje zmogljivosti do konca leta 1996, zaradi česar bi odpustili 50.000 zaposlenih.

3.27

Vendar pa je Komisija zavrnila idejo o vzpostavitvi strukturnega kriznega kartela in novega sistema proizvodnih kvot; leta 1993 je predstavila svoj predlog, ki so ga sestavljali samo posredni ukrepi. Ukrepi so predvidevali predhodno financiranje zaprtja proizvodnih zmogljivosti s strani Komisije, pospeševanje združevanja podjetij in proizvodnega sodelovanja, začasno zaščito trga jekla pred uvozom iz vzhodne Evrope, povečanje tržne preglednosti prek zagotavljanja informacij o proizvodnji in ponudbi EU ter spremljajoče socialne ukrepe kot spodbudo za zmanjšanje zmogljivosti. Uveden je bil proces prestrukturiranja, med katerim je bila proizvodna zmogljivost zmanjšana za nadaljnjih 19 milijonov ton in v železarski in jeklarski industriji ES je izgubilo delo približno 100.000 ljudi. Model za predhodno financiranje, ki ga je že pred tem odobril Svet ministrov, ni bil uporabljen.

3.28

Na podlagi predloga Komisije je Svet ministrov decembra 1993 kljub petemu kodeksu o subvencijah v zameno za zmanjšanje zmogljivosti soglasno – a z opozorilom, da gre za enkratno pomoč – odobril dodatne državne pomoči v višini skoraj 7 milijard evrov za različna jeklarska podjetja.

3.29

Pogodba ESPJ je v členu 4c uvedla strogo prepoved državne pomoči. Vendar pa so države članice ES le v omejenem obsegu upoštevale prepoved pomoči pri podpiranju svoje jeklarske industrije, pri čemer so dobile polno soglasje na najvišji evropski ravni. Več kot 70 milijard evrov denarja davkoplačevalcev, ki je bil izplačan do prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ, je odložilo potrebne prilagoditve zaradi industrijskih sprememb, vendar to ni preprečilo tega, da so bile prilagoditve na koncu le izvedene. Evropska komisija je prav tako ohranila preizkušen osnovni pristop odobritev državne pomoči v zameno za zmanjšanje zmogljivosti v 90. letih, tudi za prestrukturiranje jeklarskih industrij srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav kot dela priprav na vstop v EU.

3.30

Leta 1982 so države članice EU - pri čemer so zaobšle tržna načela - dosegle politično soglasje o enakopravni delitvi potrebnega zmanjšanja zmogljivosti. To je bilo v nasprotju s členom 2 Pogodbe ESPJ, po katerem naj bi se jeklo proizvajalo tam, kjer so proizvodni stroški najbolj ugodni. Namesto da bi spodbujale odstranitev nerentabilnih podjetij s trga in sočasno omilile socialne posledice ter na ta način omogočile, da se spet hitro vzpostavi ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem, so države članice EU in Evropska komisija uporabljale instrumente, ki jih je Pogodba ESPJ predvidela za krizne razmere, kar pa ni bilo nujno v korist jeklarske industrije kot celote. Zaradi socialne, regionalne in distribucijske politike se je podpiralo nedonosne zmogljivosti, medtem ko so donosne zmogljivosti – ponavadi v zasebnem sektorju – izginile, skupaj z delovnimi mesti, ki naj bi bila relativno varna.

3.31

Vseeno pa ni mogoče zanikati dejstva, da je bila jeklarska industrija EU kolikor toliko sposobna preživeti krizno obdobje. Končno je proizvajalcem jekla tudi uspelo, da so postali dovolj konkurenčni glede na mednarodne standarde. Ta proces, ki se je lahko končal samo prek intenzivnega dialoga med obema stranema industrije, je bil izjemno drag, z več kot 550.000 odpustitvami delavcev, pa čeprav se je pri tem, gledano na splošno, izognilo nesprejemljivim socialnim posledicam.

3.32

Številne tehnične inovacije, ki so preoblikovale evropsko jeklarsko industrijo, so bile uvedene ali razvite veliko bolj intenzivno v okviru raziskovalnega programa ESPJ, ki je bil financiran iz lastnih prispevkov premogovništva in jeklarske industrije. Pogodba ESPJ je nameravala dati na razpolago raziskovalna sredstva za raziskave Skupnosti, da bi se tako pospešilo splošno konkurenčnost industrije in izboljšalo varnost delovnih mest.

3.33

Prvi raziskovalni program ESPJ se je začel že leta 1955. Od takrat naprej so vodilni raziskovalci in inženirji tehnoloških inovacij vse bolj prilagajali svoje delo evropskemu pristopu, ki temelji na sodelovanju. Jeklarska industrija in skupaj z njo tudi evropska družba sta imeli koristi od te vrste skupnega raziskovanja, kjer se usklajuje trud, spodbuja skupna prizadevanja in so rezultati na voljo vsem zainteresiranim. Industrijske inovacije so prek stalnih izboljšav zato hitro napredovale.

3.34

Raziskave ESPJ so dosegle tudi pomembne rezultate na področju okolja, ki je zelo pomembno za družbo. Emisije žveplovega dioksida so se zmanjšale za 70 %, emisije saj pa za 60 %. Izpusti ogljikovega dioksida so se v primerjavi z začetkom 80. let zmanjšali za polovico. Evropski proizvajalci jekla danes porabijo 40 % manj energije na tono proizvedenega jekla kot pred dvajsetimi leti.

3.35

Za raziskave Skupnosti je bilo iz proračuna ESPJ za leto 1955 na začetku dodeljenih samo 7 milijonov evrov na leto. V 90. letih je v EU 15 ta številka zrasla na približno 50 milijonov evrov na leto. Raziskovalni program ESPJ je podpiral raziskovalne dejavnosti v svojih projektih Skupnosti in za 60 % izboljšal postopke, material in okolje. Od leta 1983 je bilo za pilotne in raziskovalne projekte dodeljenih dodatnih 40 % pomoči za raziskave.

3.36

Tako je vsak evro, ki je bil vložen v raziskave ESPJ, povprečno prinesel 13 evrov. Ob upoštevanju navedenega zato ne preseneča, da so se z iztekom veljavnosti Pogodbe ESPJ države članice EU soglasno strinjale, da uporabijo preostala sredstva, zbrana iz prispevkov premogovniških in jeklarskih podjetij, izključno za nadaljevanje sektorskih raziskav v premogovništvu in jeklarski industriji. Sprejete smernice imajo namen porabiti letne post-ESJP obresti v višini približno 60 milijonov evrov izključno za raziskave premoga in jekla, zlasti na področju jekla za:

3.37

Jeklarska industrija v EU je v okviru širitve Evropske unije dobro opremljena za spoprijem s svetovno konkurenco. V zadnjih nekaj letih je evropska jeklarska industrija okrepila svoj položaj, ne le v tehničnem in gospodarskem smislu, temveč tudi z okoljevarstvenega stališča. Nekatera bivša državna podjetja so ciljno usmerjeno porabila finančno podporo, ki so jo prejela, in se s tehnološkimi prilagoditvami in bolj racionalno organizacijo prebila na vodilne položaje na svetovnem trgu.

3.38

Jeklarski industriji je uspelo, da se je prilagodila zahtevam globalizacije in trajnostnega razvoja. Očitno se je evropska jeklarska industrija iz jeklarskih kriz v 70., 80. in 90. letih nekaj naučila. Jeklarski sektor je sedaj tako konkurenčen, da je celo v gospodarsko težkih časih večinoma sposoben poslovati z dobičkom.

3.39

Močno povpraševanje po jeklu na notranjem trgu EU je izraz velikih naporov proizvajalcev jekla v EU, ki se trudijo biti stroškovno učinkoviti in hkrati izboljšati kakovost svojih proizvodov ter vzpostaviti tesno povezavo s strankami. Z združevanjem in prevzemi ter s povečevanjem učinkovitosti in zmanjševanjem stroškov so proizvajalci jekla v EU postavili temelje za konkurenčno jeklarsko industrijo v 21. stoletju. Izraz „pomoč za reševanje in prestrukturiranje“ je izginil iz besednjaka proizvajalcev jekla. Pri vložitvi izrecne prošnje za ohranitev strogih pravil, ki urejajo državno pomoč, tudi po izteku veljavnosti pogodbe ESPJ, so podjetja za proizvodnjo jekla v EU poudarila, da želijo, da se obdobje subvencijske mentalitete in izkrivljanja konkurence obravnava kot končano enkrat za vselej.

3.40

Procesa konsolidacije in industrijskih sprememb pa še zdaleč nista končana. Nekatera podjetja si že prizadevajo doseči transkontinentalne združitve. Vzpon Kitajske kot industrijskega akterja trenutno močno vpliva na konkurenčnost podjetij. Hitro naraščajoče povpraševanje po jeklu na Kitajskem zaostruje položaj v zvezi s povpraševanjem na mednarodnih blagovnih borzah. Kitajski uvoz, na primer uvoz železove rude in odpadnih kovin, povzroča pomanjkanje na svetovnih trgih in ima za posledico vse bolj strmoglavo naraščanje cen surovin in prevoznih tarif.

3.41

Ritem strukturnih sprememb v jeklarskih industrijah novih držav članic se trenutno pospešuje. Izzivi, s katerimi se spopadajo te države pri prestrukturiranju svojih jeklarskih industrij, so bolj ali manj primerljivi z razmerami v zahodni Evropi pred petindvajsetimi leti, čeprav so trgi od takrat postali bistveno bolj globalizirani. Zato je bistvenega pomena, da imajo tudi partnerji v vzhodni in srednji Evropi korist od izkušnje prestrukturiranja jeklarske industrije v zahodni Evropi ter vloge socialnega dialoga v tem procesu.

3.42

V zameno za prejemanje posebne pomoči (med obdobjem mirovanja) so evropski sporazumi iz zgodnjih 90. let od srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav zahtevali, da izvršijo učinkovite ukrepe prestrukturiranja in znatno zmanjšanje presežnih zmogljivosti, ter dokažejo, da so podjetja, ki prejemajo pomoč, postala sposobna preživetja. Za zagotovitev svobodne in poštene konkurence na trgu za jeklo v EU tudi po širitvi EU, morajo nove države članice v skladu s pristopnimi pogodbami upoštevati obstoječe določbe EU (npr. direktive in okvirne odločbe na področjih konkurence in državne pomoči, davkov, okolja, socialne politike itd.). Evropska komisija mora strogo spremljati razmere za zagotovitev, da je državna pomoč, ki jo odobrijo nacionalne vlade srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav, skladna z dogovorjenim strogim režimom pomoči EU, in za zagotovitev, pri čemer je treba upoštevati dejansko raven povpraševanja, da se neučinkovite proizvodne zmogljivosti dejansko zmanjšajo, kot je bilo načrtovano.

4.1

Posledice težkih razmer na svetovnem trgu za jeklo v Združenih državah Amerike so ameriško vlado prisilile, da je marca 2002 v skladu s členom 201 ameriškega Zakona o trgovini uvedla začasne uvozne dajatve za zaščito domačega trga jekla in tako ravnala v nasprotju z določbami STO. Glede na zelo nestanovitno trgovino z jeklom v preteklosti, ki jo je povzročil obstoj neučinkovitih presežnih zmogljivosti po vsem svetu, je Busheva administracija tudi naznanila, da je pripravljena podpreti mednarodna pogajanja o odstranitvi neučinkovitih proizvodnih zmogljivosti in omejitvi državne pomoči jeklarski industriji po vsem svetu.

4.2

Države članice EU in Evropska komisija podpirajo vsa prizadevanja za uvedbo večje discipline glede dodeljevanja pomoči jeklarski industriji po vsem svetu. Začetek večstranskih pogajanj pod pokroviteljstvom OECD v Parizu decembra 2002 je EU ponudil možnost, da predlaga, naj se njen preizkušeni režim pomoči za jeklarsko industrijo uporabi kot podlaga za mednarodni Sporazum o jeklarskih subvencijah.

4.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira dejavnost Evropske komisije kljub temu, da se zdi, da jeklarska industrija EU precej dvomi o resnih namerah drugih držav in regij, ko gre za zmanjšanje jeklarskih subvencij in posledično podpis veljavnega Sporazuma o jeklarskih subvencijah, ki vključuje obvezno obveščanje in kazni. Odbor je prav tako zaskrbljen, da se vprašanji pomoči in zmogljivosti ne obravnavata hkrati z vprašanjem instrumentov trgovinske zaščite, ki se pogosto uporabljajo neutemeljeno in povzročajo izkrivljanja konkurence.

4.4

Proizvajalci jekla EU gredo dlje od večine nacionalnih predstavnikov pri OECD pri vprašanju področja uporabe možnega Sporazuma o jeklarskih subvencijah. Na pogajanjih OECD proizvajalci jekla EU enotno zahtevajo, naj se s Sporazumom o jeklarskih subvencijah prepovejo vse državne pomoči, ki povzročajo povečanje zmogljivosti ali ohranjajo nerentabilne zmogljivosti. Ta zahteva tako ne pokriva zgolj posebne pomoči, ki je omejena na izbrane proizvajalce jekla, temveč se uporablja tudi za nespecifično ali splošno pomoč.

4.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor je tako kot proizvajalci jekla EU prepričan, da se državna pomoč lahko odobri samo, če nima škodljivega vpliva na razvoj proizvodnih zmogljivosti, pošteno konkurenco in trgovinske tokove. Zato Odbor podpira naslednje izjeme v pogajanjih pri OECD:

4.6

V zvezi s sporazumom o subvencijah je treba tudi priznati, da vsaj nekatera gospodarstva v razvoju že imajo popolnoma konkurenčno jeklarsko industrijo. Proizvajalci jekla v državah v razvoju in mladih državah uživajo konkurenčne ugodnosti, kot so nizki stroški dela, dostop do surovin, nižji okoljski standardi in zaščita visokih uvoznih dajatev. Zato se državna pomoč za jeklarska podjetja v teh gospodarstvih lahko predvidi samo pod naslednjimi pogoji:

5.1

Pretekle izkušnje v zvezi s prestrukturiranjem evropske jeklarske industrije kažejo, da je državna pomoč podjetjem dvorezni meč: koristi samo določenim podjetjem in ima za posledico napačno razporeditev, saj se nerentabilne proizvodne zmogljivosti srednjeročno ohranjajo na trgu. Vendar pa lahko državna pomoč, če je del dogovorjenega programa prestrukturiranja, ublaži težke socialne razmere in tako podpira sprejemljivost in posledice industrijske spremembe. Zahteva se nadzor tega procesa prek socialnega dialoga.

5.2

Poraja se tudi vprašanje, ali ni bilo mogoče ogromne vsote porabljenega denarja davkoplačevalcev bolj smotrno porabiti, npr. za izobraževanje ali raziskave.

5.3

Druga težava je bila v dejstvu, da so med kriznimi leti v jeklarski industriji, čeprav se je zdel pravni položaj (člen 4c, Pogodba ESPJ) v zvezi z državno pomočjo jasen (vse državne pomoči so bile prepovedane), različni kodeksi o subvencijah, odločbe Sveta ministrov in razsodbe sodišča omilile izbrano smer in povzročile, da je postala nepredvidljiva. Jeklarska podjetja so začutila pomanjkanje varnosti načrtovanja in splošnih pristojnosti podatkov.

5.4

Glede na pristop desetih ali dvanajstih novih držav članic je še bolj pomembno vztrajati pri strogem spoštovanju jasnih pravil o pomoči za jeklarsko industrijo in hitrem ukrepanju v primerih vseh kršitev, kot v primeru USS Košice.

5.5

Napake, ki so bile storjene v EU 15, se ne smejo ponoviti.

5.6

Pogajanja v okviru OECD, ki trenutno mirujejo, so koristna samo, če vodijo k trajnostnemu izboljšanju trenutnih razmer, to je:

20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/47

1.1

Za državljane Evrope zdravstvena varnost - ki je eden glavnih vidikov javnega zdravja - pomeni, da pristojni organi oblasti prevzamejo nase večjo kolektivno obveznost (celo v primerih biološkega terorizma) in da državljani na tej podlagi uresničujejo svojo novo pravico, da so na pregleden način informirani o odločitvah, ki jih ti organi sprejmejo.

1.2

Varnost in sistemi zdravstvenega varstva sta izraza, ki ju ljudje ponavadi med seboj povezujejo, četudi podzavestno, kljub temu, da je pojem javnega zdravja še vedno izpostavljen sociološkim pritiskom in zdravniškim navadam, ki so prežete z diagnostično učinkovitostjo in individualnim zdravljenjem.

1.3

V času, ko prestani pretresi v Evropi jasno kažejo, da tveganja za zdravje niso več izključno zdravstveno vprašanje, temveč so prodrla tudi na socialno in politično področje, je opredelitev strategije zdravstvene varnosti postala odgovornost vseh, zlasti političnih vodij: odslej morajo državljani biti prepričani, da so jim ta jamstva na voljo.

1.4

Zdravstvena varnost se ne začenja iz nič, ampak bogati in dopolnjuje tradicionalna področja javnega zdravja, zlasti epidemiološko, in se opira na razmislek in nadzorne sisteme, ki so se razvili okoli zdravil, in je toliko bolj neizogibna, kolikor bolj se odkrivajo učinki, povezani z vso medicinsko prakso.

1.5

Pristop, ki temelji na zdravstveni varnosti, se ne razlikuje od zdravniškega pristopa. Razvija se postopoma in pomeni vrsto izbir, ki temeljijo na verjetnostih v danem trenutku in ki jih narekuje ocena koristi, stroškov in tveganj. Kakovost zdravstvene varnosti odseva kakovost sistema zdravstvene nege.

1.6

Zdravstvena varnost temelji na zdravniškem pristopu, nujno pa potrebuje metodologijo zdravstvene varnosti, resnične zavezanosti javnega delovanja. Področje zdravstvene varnosti je seveda mnogo širše, saj je sorazmerno s stalnimi medicinskimi inovacijami.

1.7

Pojem zdravstvene varnosti se mora razvijati, kajti ko se, na primer, lahko bojimo zlasti biološkega terorizma, se ne more zadovoljiti z recepti za vse čase.Treba je poiskati ravnovesje med prizadevanjem za neuresničljivo popolno varnost ter brezskrbnostjo ali pozitivno vzdržnostjo. Vse večja učinkovitost zdravstvenih sistemov poraja potrebo po zdravstveni varnosti, čeprav ne smemo pozabiti na primerjavo z najrevnejšimi državami, kjer je danes edino vprašanje, kako bi najprej postavili osnovne temelje sistema javnega zdravstva.

1.8

V EU, ki je bogatejša in ima dovolj izkušenj v porazdeljevanju tveganj, je zdaj treba doseči, da se zdravstvena varnost upošteva na institucionalni ravni. Izkoristiti je treba vsa razpoložljiva sredstva, da bi se razpravljalo o odločitvah glede zdravstvene varnosti in da bi predvsem postale javne, da bi tako državljanom EU namesto panike in prikrivanja ponudili druge možnosti.; Tako bo EU postala zrela demokracija, kar zadeva javno zdravje.

2.1

Pred Maastrichtsko pogodbo o Evropski uniji z dne 7. februarja 1992 so se predpisi Skupnosti samo obrobno dotikali politike zdravja. Pogodba z dne 25. marca 1957 o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom) je vsebovala posebne določbe o varovanju zdravja ljudi pred nevarnostmi ionizirajočega sevanja.

2.2

V Rimski pogodbi z dne 25. marca 1957 pa se „varovanje zdravja“ le posredno omenja v členu 36, ki določa:

2.2.1

„Določbe členov 30 do vključno 34 ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske ali poslovne lastnine Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami.“

2.3

Z vključitvijo člena 118A v Enotni evropski akt leta 1986 so se pooblastila institucij Skupnosti razširila tako, da je lahko Evropska komisija dajala predloge na področju zdravja z izhodiščem „visoke ravni zaščite“.

2.4

Varovanje zdravja je posredno omenjeno tudi v členu 130R Rimske pogodbe, dodanim z Enotnim evropskim aktom, ki določa, da naj bi bil predmet ukrepov Skupnosti na področju okolja predvsem „prispevati k varovanju zdravja ljudi“.

2.5

Pogodba o Evropski uniji je korenito spremenila možnosti za evropsko povezavo, kar zadeva zdravje, saj je uvedla naslov X „Javno zdravje“, v skladu s katerim mora „Skupnost prispevati k zagotavljanju visoke ravni varovanja zdravja ljudi“. V skladu s členom 129(4) lahko Svet za dosego teh ciljev sprejme bodisi spodbujevalne ukrepe, določene v členu 189B, ali priporočila.

2.6

Podobno se pojem varovanja zdravja pojavlja v drugih členih Pogodbe o Evropski uniji; tako člen 129A v zvezi z varstvom potrošnikov navaja ukrepe za varovanje zdravja in varnosti potrošnikov.

2.7

Natančen pravni okvir, ki bi bil izboljšan v členu 179 osnutka evropske ustavne pogodbe, bo evropskim institucijam omogočil, da začnejo izvajati dejavnosti v zvezi z javnim zdravjem:

2.8

Nove ustanovljene organizacije (na primer Evropska agencija za vrednotenje zdravil) imajo lahko še večji vpliv, ker evropske institucije sodelujejo v politiki pospešenega sodelovanja s tretjimi državami in velikimi mednarodnimi organizacijami, zlasti Svetovno zdravstveno organizacijo, Svetom Evrope, Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj, Mednarodno agencijo za atomsko energijo v zvezi z zaščito pred sevanjem ter Uradom Združenih narodov za nadzor nad drogami in preprečevanje kriminala v zvezi z zasvojenostjo z drogami. To sodelovanje se mora nadaljevati in poglobiti.

3.1.1

Medicinske odločitve se sprejemajo na negotovi osnovi: negotovost o patologiji, učinkih zdravljenja in povezanih tveganjih; pomanjkljive zdravniške informacije o bolniku, pomanjkljiva izbira dopolnilnih preiskav, pomanjkljivosti medicinske opreme; nepopolni podatki, ki jih zdravnik dobi pri spraševanju bolnika, pri čemer prevladujejo čustva in zaskrbljenost; klinične preiskave, ki so po svoji naravi zgolj približne.

3.1.2

Zdravniški poseg je pogosto rezultat vrste odločitev, ki temeljijo na verjetnosti in so sprejete v okoliščinah negotovosti. Več kot je izbir in odločitev na voljo pri diagnozi ali zdravljenju, večje je tveganje ali celo verjetnost, da pride do napake, čeprav taka napaka ni nujno krivdna.

3.1.3

Pri vsakem zdravniškem posegu ali odločitvi je prisoten element nepredvidljivosti, nevarnost, ki se je ne da nadzorovati v okviru trenutnih znanstvenih spoznanj, neizogibno statistično tveganje, ki je sestavni del medicinske znanosti.

3.1.4

Razlogi za nezadostno zdravstveno varnost so lahko človeški: zdravnikova napaka ali nenamerna zmota, in objektivni: tveganja, ki so znana, vendar statistično neizogibna glede na trenutna znanstvena spoznanja, in tveganja, ki so neznana, vendar vedno mogoča.

3.1.5

O zdravstveni varnosti ne moremo govoriti, ne da bi omenili teh osnovnih značilnosti zdravniških odločitev. Kadar je zdravje ali življenje v nevarnosti je navadno težko prositi le za tisto, kar je mogoče. Vendar pri zdravniškem delu ne gre brez tveganj, ker tudi življenje ni brez tveganj.

3.2.1

Za odločitve v zvezi z zdravstveno varnostjo veljajo enaka opažanja kot za zdravniške odločitve. Neukrepanje prav tako pomeni odločitev kot ukrepanje in opustitev dejanja lahko potegne za seboj krivdo.

3.2.2

Gre za vprašanje premisleka o terapevtskem tveganju in tveganju spontanega razvoja. Nerazumno zanikanje, da tveganje obstaja v zadevah, povezanih z zdravjem, je ravno tako neodgovorno kot malomarnost.

3.2.3

Za evropsko družbo je razmerje med tveganjem in koristjo zelo oddaljen pojem, saj je uspela znatno zmanjšati naravna tveganja.

3.2.4

Da bi ocenili zdravstveno varnost ukrepa ali proizvoda je pomembno, da uporabimo lestvico tveganja, ki nam omogoči, da namesto ničelnega tveganja določimo najmanjše tveganje. V razmerju med tveganjem in koristjo je treba uporabiti pet meril:

3.2.5

Zato se morajo organi oblasti, ki so izpostavljeni pritiskom soglasnega ali nasprotujočega javnega mnenja in izvajalcev zdravstvenega varstva, v okoliščinah negotovosti odločiti, ali bodo sprejeli najbolj pesimistično - in zato najbolj konzervativno – hipotezo, kar zadeva javno zdravje, ali pa najbolj verjetno oceno.

3.2.6

Poleg tega se morajo zdravstvene odločitve včasih sprejeti v kriznih razmerah. Organi oblasti se morajo tedaj hkrati ukvarjati s celo vrsto težav, motnjami v delovanju nekaterih sistemov in zelo različnimi pogledi na odločitve, ki jih je treba sprejeti.

3.2.7

Da v nujnih razmerah ne bi bilo treba improvizirati, je treba omogočiti, da se lahko opremo na zanesljive in preizkušene postopke za ocenjevanje, spremljanje in posredovanje. Za to pa je potrebna analiza prejšnjih kriz in metodologija na področju zdravstvene varnosti.

3.2.8

Ne glede na znanstvena in medicinska zagotovila ocena razmerja med tveganjem in koristjo v končni fazi pogosto vključuje notranja prepričanja.

4.1.1

Ker je epidemiološko spremljanje bistveni del varovanja javnega zdravja, je treba določiti posebne ureditve za spremljanje zdravja v okviru evropskega centra, da bi zagotovili zdravstveno varnost (glej točko 6.3).

4.1.2

Namen spremljanja zdravja je ugotoviti medicinske nesreče in iatrogene bolezni, določiti nepredvidene ali neželene učinke, povezane z uporabo terapevtskih protokolov, opraviti preglede in analizirati ugotovitve ter oceniti učinkovitost postopkov zdravstvenih posegov; skratka, vse dejavnosti, ki so potrebne za zdravstveno varnost.

4.1.3

Na mednarodni ravni si prizadevajo še izboljšati spremljanje zdravja z uvedbo izmenjave informacij in postopkov opozarjanja pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije in Evropske unije.

4.1.4

Obstajajo večstranski sporazumi o organizaciji sodelovanja na vseh ravneh, na vseh področjih specializacije in na vseh kontinentih. Ti sporazumi omogočajo hitro izvajanje zdravstvenih ukrepov, ki naj bi zagotovili najvišjo raven zdravstvene varnosti.

4.2.1

Kakovost in varnost izbire terapevtske strategije sta odvisni predvsem od trenutnih znanstvenih spoznanj in od zdravnikovega poznavanja teh spoznanj.

4.3.1

Izpolnjevanje obveznosti nadzorujejo vsi organi oblasti, ki jih to zadeva, obsežen in enoten okvir sodne prakse pa določa obveznosti delavcev v zdravstvenih poklicih in opredeljuje pojem vestnega in skrbnega zdravstva, ki je skladen s trenutnimi znanstvenimi spoznanji.

4.3.2

Izvajanje medicinskih ukrepov je seveda odvisno od ureditev na področju zdravstvene varnosti, ki pa se precej razlikujejo glede na naravo ukrepov in prisotnost „naravnih“ tveganj.

4.3.3

Primerjava težav pri izvajanju ukrepov - če ne upoštevamo statistično izogibljivih tveganj, četudi so stranskega pomena - je edini način, da se določijo pogoji zdravstvene varnosti, ki se morajo upoštevati. Gre za vrsto analize tveganja in koristi, ki omogoča določitev normalne standardne ravni zdravstvene varnosti, ki je sprejeta in pričakovana.

—

Zdravstvena varnost je v veliki meri odvisna od kakovosti organizacije in delovanja sistema zdravstvenega varstva.

—

Zdravstvena varnost nalaga na vse javne in zasebne ustanove dolžnost ravnanja, ki je določeno s predpisi in za katero veljajo posebne odobritve. Sistem zdravstvenega varstva mora ustrezati potrebam ljudi in omogočati zdravstvene storitve v najboljših varnostnih razmerah.

4.5.1

Za zdravstvene proizvode, ki se uporabljajo za preprečevanje, diagnosticiranje in zdravljenje, veljajo strogi zakoni in predpisi („področni predpisi“), ki urejajo:

4.5.2

Zdravstveni predpisi, ki veljajo za te proizvode, sestavljajo resnično varnostno verigo.

5.1.1

Javne zdravstvene ustanove v državah članicah EU do zdaj še niso upoštevale načela zdravstvene varnosti.

5.1.2

Zdravstvena varnost ni rezultat nekakšne enačbe ali formule, temveč temelji na duhu previdnosti in križanja mnenj.

5.1.3

Zdravstvena varnost zahteva čezmejne dejavnosti in pobude za ozaveščanje. Upreti se moramo iluzijam o nekakšnem zaščitnem zidu, s katerim lahko brez truda preprečimo naslednjo epidemijo. Tveganja za zdravje so nepredvidljiva, neskončno različna in se ponavadi pojavijo nepričakovano. Odnos do bolezni se spreminja, virusi mutirajo, povzročitelji infekcij se obnavljajo in skrivajo.

5.2.1

V odsotnosti specifičnih pravnih instrumentov za varovanje javnega zdravja se nekatere države Evropske unije izogibajo temu vprašanju in včasih uporabijo dvomljive postopke, ki pogosto vključujejo neustrezno uporabo predpisov o socialni varnosti, saj jim to omogoča, da pomešajo zdravstvena in ekonomska vprašanja v okviru iste razprave. Čeprav je upravičeno upoštevati stroške zdravstvenega varstva in najbolj smotrno uporabljati omejene razpoložljive vire, je nevarno, če se ti dve vprašanji pomešata.

5.2.2

Potrjevanje učinkovitosti, kakovosti in varnosti proizvoda ali terapije je ena stvar, odločanje o tem, da postaneta dostopna v okviru nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva pa je nekaj povsem drugega. Težave pri odločanju v javnem zdravstvu še stopnjuje rivalstvo med več organi oblasti.

5.2.3

Določanje področij pristojnosti pomeni določanje odgovornosti in s tem tudi določanje zdravstvenega organa, ki bo prevzel moralno, upravno in/ali pravno breme. Ta odgovornost pa se lahko v celoti izvaja le, če v ustreznih predpisih ni pomanjkljivosti ali dvoumnosti, ki bi lahko povzročale nesoglasja ali ukrepe, ki bi lahko spremenili naravo odločitev, ki jih je treba sprejeti.

5.3.1

Na evropski ravni je uprava v javnem zdravstvu nezadostna in ima zelo šibko pravno podlago. Zaradi pomanjkljivih virov tudi nima medicinske legitimnosti. Vse to je treba izboljšati.

5.3.2

Javni sektor je lahko učinkovit le, če ima resnično legitimnost, zdravstvena uprava pa lahko v celoti izvaja svojo vlogo v varovanju zdravja le, če ima dvojno legitimnost, kar pomeni, da jo morajo priznati uradni organi oblasti vsake države članice EU in seveda javno mnenje oziroma potrošniki.

5.3.3

Da bi dosegli znanstveno, medicinsko in tehnično verodostojnost je potrebno več virov in visoko kvalificiranega tehničnega osebja kakor tudi sodelovanje med vsemi evropskimi in nacionalnimi institucijami.

5.3.4

Določenih je pet osnovnih nalog, in sicer priporočanje, nadzorovanje, preverjanje, ocenjevanje in vrednotenje.

5.3.5

Ustanovitev evropske mreže za javno zdravstvo je dokaz pripravljenosti vseh evropskih organov oblasti, da združijo akterje v javnem zdravstvu in dosežejo večjo skladnost in učinkovitost obstoječih nacionalnih instrumentov za varovanje zdravja.

5.4.1

Ne glede na tehnično in znanstveno odličnost storitev v okviru zdravstvene varnosti je treba v prizadevanjih za zdravstveno varnost nujno uporabiti tradicionalno in priznano načelo križanja mnenj.

5.4.2

Z vključevanjem neodvisnih strokovnjakov dosegamo cilj zagotavljanja najboljših strokovnjakov evropskim organom oblasti in tako omogočamo, da se v dialogu prečistijo in dopolnijo informacije, ki podpirajo proces odločanja.

5.4.3

Na najbolj občutljivih ali tehnično zahtevnih področjih se celo zdi nujno poklicati tuje svetovno priznane strokovnjake. Taka mednarodna odprtost bi lahko omogočila dosego soglasja v vseh zadevnih državah, s čemer bi se izognili kakršnim koli časovnim zaostankom, ki imajo lahko škodljive posledice za vse (za bolnike in vse druge udeležence).

5.4.4

Tako se lahko presežejo nacionalne posebnosti v zdravstvenem varstvu in metodah usposabljanja zdravnikov.

5.5.1

Pooblastila na področju zdravstva, ki so dejansko posebna pravica nosilcev odločitev (bodisi za odobritev ali prepoved), se lahko zakonito izvajajo le, če se upoštevajo vse informacije v zvezi z zadevnim vprašanjem na področju javnega zdravja.

5.5.2

To pa vedno vključuje oceno razmerja med koristmi in tveganjem. Ta ocena ne sme biti izključno znanstveno usmerjena, niti je ne smejo vsiljevati menedžerji ali zainteresirane strani, ki imajo določen interes materialne ali intelektualne narave v širjenju take ocene.

5.5.3

Jasna opredelitev vlog strokovnjakov in nosilcev odločitev zagotavlja pregledne povezave med strokovnjaki in menedžerji. Določiti je treba strog etični kodeks in ga tudi spoštovati. To pa ni vedno samoumevno, zlasti kadar je vprašanje zelo strokovne narave. V takih primerih je strokovnjakov zelo malo in imajo pogosto ustaljene povezave z ustreznimi institucijami ali podjetji.

5.5.4

Da bi dosegli preglednost, ki mora biti glavna odlika odločanja na področju zdravstvene varnosti, mora vsak strokovnjak zdravstvenim organom sporočiti kakršno koli povezavo, ki jo ima z agencijami, podjetji ali posamezniki, ki jih zadeva njegovo strokovno mnenje.

5.5.5

Evropska skupnost je začela načrtovati te postopke: Z uvajanjem preglednih postopkov, ki jih zahtevajo strokovnjaki sami, se zagotavlja, da so strokovna mnenja čim bolj objektivna.

5.6.1

Kot pri vseh inovacijah tudi na področju zdravstva nova tveganja navadno omajejo že sprejete ideje in navade.

5.6.2

Tudi tukaj mora biti intelektualni pristop enak: „prisluhniti tišini“.

5.6.3

Ne glede na to, kako kakovosten je sistem varovanja, ki je vzpostavljen, ne smemo zanemariti tveganja zaradi kolektivne slepote.

5.6.4

Javna razprava je ključnega pomena. Bolnikom in zdravnikom zunaj kroga strokovnjakov je treba omogočiti, da izrazijo svoje mnenje, zastavijo vprašanja, ki jih vznemirjajo, in opozarjajo.

5.6.5

Razpravo je treba organizirati na primeren način, da ne bi prišlo do nepotrebnega razloga za preplah.

5.6.6

Za ta „pluralizem v zdravstvu“, ki je ključnega pomena, če želimo imeti več možnosti, da se izognemo novim tragedijam, pa so potrebni preglednejši postopki odločanja. Ob pridržku varovanja zdravniške molčečnosti ali industrijskih skrivnosti morajo biti ugotovitve strokovnjakov in razlogi za odločitve v zdravstvu dostopni javnosti.

5.7.1

Čeprav je komuniciranje na področju javnega zdravja na voljo širši javnosti, vsebuje nekatere vidike, ki so na področju zdravstvene varnosti še zlasti očitni.

5.7.2

Komuniciranje o teh vprašanjih pogosto pomeni obveščanje o bolezni ali smrti. Preglednost in zadržanost morata biti ključni vodili pri organiziranju teh občutljivih nalog v zdravstvenem sistemu.

5.7.3

Preglednost je nujno potrebna, da se zagotovi zaupanje in da ne prihaja do zaskrbljenosti zaradi odkritja informacij, ki bi se lahko zdele senzacionalne, ker so na videz zavite v skrivnost.

5.7.4

Zdravstveni organi in institucije se morajo tega držati, tako kot mora zdravnik obveščati svojega bolnika. Ker gre za tveganja, ki ogrožajo zdravje vseh ljudi, je „dolžnost govoriti resnico“ nujno potrebna.

5.7.5

Vendar pa to moralno obveznost spremlja tudi dolžnost zadržanosti. Ker so informacije pogosto objavljene na hitro, je treba poskrbeti, da so razumljive in znanstvene ter da niso med seboj nasprotne, senzacionalne ali da ne sprožajo preplaha. Potrebna so skupna pravila ravnanja za množična sredstva obveščanja, strokovnjake na področju zdravstva, združenja bolnikov in javne organe oblasti. Alternativa ne sme biti povzročanje preplaha ali prikrivanje.

5.8.1

Bolniki navadno informacije s področja zdravstva še posebej skrbno preverjajo.

5.8.2

Razlikovati je treba med vrsto informacije, namenjeno zdravnikom, in vrsto informacije, namenjeno splošni javnosti.

5.8.3

Pri prvi je prednost ta, da ima ciljna skupina znanstveno predznanje in svoje poti sporočanja: tečaje, konference, simpozije ter poklicna in industrijska združenja.

5.8.4

Po drugi strani pa pri sporočanju informacij, namenjenih splošni javnosti, ne moremo izhajati iz domneve, da ima javnost potrebno medicinsko znanje, da bi razumela domet informacije, ne da bi pri tem tvegali, da nas bodo narobe razumeli ali da bomo sprožili preplah. Poiskati je treba ravnovesje med potrebo po informaciji o novih ali tradicionalnih terapijah in tveganjih, povezanih z napačnim razumevanjem te informacije.

5.8.5

Tako objavljena informacija bi lahko povzročila nepotreben ali pretiran preplah v javnosti ali pa, v nasprotnem primeru, neutemeljeno upanje v zvezi z novimi zdravljenji. Odvisna je od izobraženosti javnosti na področju zdravstva, ki prispeva neposredno k učinkovitosti zdravstvenih politik, preprečevanju tveganj in dejavnemu sistemu zdravstvenega varstva.

5.9.1

V izrednih zdravstvenih razmerah ali v primeru resne nevarnosti za javno zdravje je pri komuniciranju treba upoštevati tri zahteve:

5.9.2

Ne glede na scenarij pa ima tisk odločilno vlogo pri uspešnosti komuniciranja v kriznih razmerah. Množična sredstva obveščanja morajo včasih sprejeti dejstvo, da ne morejo objaviti informacije za splošno javnost, dokler strokovnjaki na področju zdravstva niso o njej popolnoma obveščeni. Zato je treba zagotoviti tudi usposabljanje za novinarje specialiste, ki bi lahko razumeli, kaj se dogaja, in izvedli pravilno komuniciranje o vprašanjih, povezanih z zdravstveno varnostjo.

5.9.3

To pa je težko, saj so na primer za oceno obsega neželenih učinkov, njihovega izvora, vpliva množičnih sredstev obveščanja na stopnjo objav in splošno oceno tveganja potrebne zahtevne in zapletene analize, medtem ko javnost pričakuje, da bo obveščena takoj v preprostem in čustvenem jeziku.

6.1

Glede na zaporedne krizne razmere na področju javnega zdravja, ki so pretresle svet v zadnjih dveh desetletjih (AIDS, okužbe s krvjo, SARS, legionarska bolezen, biološki terorizem zaradi groženj okužbe z vraničnim prisadom), EESO predlaga, da se organizirajo evropski kongresi na visoki ravni o javnem zdravju.

6.2

Namen teh konferenc bi bil razpravljati o tem, katere kolektivne ukrepe bi bilo treba sprejeti, zagotoviti natančne informacije o kriznih razmerah, oblikovati usklajene odgovore, oceniti ogroženost zaradi zunanjih nevarnosti, pospešiti diagnoze in zagotoviti ustrezne odzive.

6.3

EESO priporoča, da se že zdaj dodeli široko in okrepljeno pooblastilo prihodnjemu Evropskemu centru za spremljanje zdravja v Stockholm, ki bi sestavljal usmerjena in redna poročila o javnem zdravju in zagotavljal, da države članice EU sprejmejo potrebne ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti.

6.4

EESO meni, da je to najprimernejši forum za opozarjanje in ozaveščanje evropske civilne družbe.

6.5

EESO poziva, da vse zadevne strani vzpostavijo aktiven odnos do javnega zdravja: z obširnim poznavanjem kriz na področju javnega zdravja je treba v času, ko take krize pomenijo svetovna vprašanja, omogočiti izmenjavo vseh izkušenj.

6.6

EESO meni, da je treba na evropski ravni spodbujati široko zasnovano informacijsko politiko, ki zajema posebno usposabljanje vseh akterjev in organov tiska, ki imajo na tem področju še posebno odgovornost.

6.7

EESO poudarja, da so njegova priporočila med seboj povezana in zahtevajo trdno odločenost držav članic EU za njihovo izvajanje; ta priporočila pa zajemajo:

20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/54

1.1

Razlogi za takšne spremembe so različni in med seboj prepleteni.

1.2

To bo nujno povzročilo težave v zdravstveni politiki tako glede kakovosti kot glede dostopnosti čezmejne oskrbe ter zahtev po obveščanju bolnikov, zdravstvenih delavcev in nosilcev političnih odločitev.

1.3

Našteta dejstva že sedaj kličejo po presoji nacionalnih politik, ki morajo vse takšne zahteve upoštevati z vidika evropskih obveznosti. Te se počasi povečujejo in evropskemu državljanu podeljujejo nove pravice.

1.4

Novi položaj odslej pojasnjuje razpravo med zagovorniki trditve, da bo nova svoboda povzročila nevarno destabilizacijo sistema oskrbe na mestu. Menijo namreč, da bi omejitev mobilnosti bolnikov omogočila lažji nadzor nad stroški teh sistemov ali prioritetami. Po drugi strani nekateri zagovarjajo mobilnost bolnikov, ki naj bi omogočila medsebojno delovanje sistemov, uporabo istih kazalnikov, izmenjavo boljših praks in pametnejšo skupno uporabo virov. Nedvomno bi bilo treba uporabiti drugo logiko, s tem da se upošteva vse posledice na področju usklajevanja nacionalnih sistemov.

2.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je v svojem mnenju na lastno pobudo z dne 16. julija 2003 (1) zdravje opredelil kot „največjo dobrino v naših družbah. Ta trditev se nanaša tako na posameznega državljana in njegovo družino, kot tudi na posamezno državo...“ in sklenil, „da namerava iz tega, kar je v igri na področju zdravja, narediti področje posredovanja ob popolnem upoštevanju obstoječega političnega in pravnega okvirja Skupnosti“.

2.2

Skozi celotno mnenje je Evropski ekonomsko-socialni odbor razvil argumente ter predlagal področja dela in analitične postopke iz dveh nedavnih sporočil, ki jih je 20. aprila 2004 Evropska komisija predložila Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij.

2.3

Nujnost tega sporočila se je pokazala tudi ob nedavnem izidu osnutka direktive o storitvah z dne 9. februarja 2004. Na žalost so deli besedila, ki obravnavajo socialno in zdravstveno varstvo, formulirani tako, da dopuščajo različne interpretacije, in je direktiva zaradi tega izzvala veliko kritik. Zato morajo biti ti deli direktive natančneje opredeljeni, tako da se bo upoštevala posebnost teh storitev, ki zadevajo varnost in enako obravnavanje državljanov.

2.4

Komisija je hkrati pripravila tudi ti dve sporočili, kajti od razsodbe Kroll z dne 28. aprila 1998 pa do razsodbe Leichte z dne 18. marca 2004 je Sodišče Evropskih skupnosti vzpostavilo celo vrsto sodnih praks, ki odslej državljanom Evropske unije omogočajo oskrbo v drugih državah Evropske unije, poleg tega pa je pojasnilo pogoje, pod katerimi se lahko povrnejo stroški zdravljenja.

2.5

Evropski državljani lahko s 1. junijem 2004 svoje pravice uveljavljajo s prihodnjo evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja (2), ki nadomešča papirnati obrazec E111.

2.6

Neenakost položajev in zdravstvenih okolij v različnih državah Evropske unije lahko s strani državljanov povzroči iskanje najučinkovitejših sistemov za njihovo zdravje, kar lahko pripelje do zasičenosti in ohromelosti najbolj znanih evropskih zdravstvenih centrov ter povzroči tveganje za damping instrumentov socialnega varstva, nezmožnih odgovoriti na neredna gibanja bolnikov, ki prihajajo od drugod. V tej zvezi lahko nova uredba 1408/71 povzroči nove zagate in težave.

2.7

Vložek je torej v razvoju evropske politike, ki bi omogočala usmeritev h karseda pozitivnim ciljem, četudi je treba, kadar je to nujno potrebno, spremeniti posebne pravice nacionalnih zdravstvenih sistemov.

2.8

Podrobna analiza mnenja na lastno pobudo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. julija 2003 se v zelo veliki meri pokriva s postopkom razmišljanja na visoki ravni, ki ga je vzpostavila Evropska komisija. Vsebine tem teh predlogov so namreč vsebovane in analizirane v tem osnutku mnenja: evropsko sodelovanje, obveščanje bolnikov, zdravstvenih delavcev in nosilcev političnih odločitev, dostop do kakovostne oskrbe, uskladitev nacionalnih zdravstvenih politik z evropskimi obveznostmi itd.

3.1

Sporočilo o „mobilnosti bolnikov“ je skupek konkretnih predlogov, ki pokrivajo različna področja in omogočajo vključitev s Pogodbo razglašenega visokega cilja varovanja zdravja ljudi med politike Skupnosti.

3.2

Zakonodaja Skupnosti državljanom podeljuje pravice, na podlagi katerih sta jim omogočena oskrba v drugih državah članicah in povrnitev stroškov. Sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti in predlog direktive o storitvah na notranjem trgu pojasnjujeta pogoje, pod katerimi se lahko povrnejo stroški oskrbe, prejete v državi članici, ki ni država zavarovanja bolnika. Vendar pa teh pravic v praksi ni vedno lahko uveljaviti.

3.3

Prav tako se zdi nujno oblikovati evropsko strategijo za:

3.3.1

Spodbujanje evropskega sodelovanja, ki bi omogočilo učinkovitejšo porabo sredstev.

3.3.2

Evropska komisija bo zato, da bi pri nakupih zdravniške oskrbe določila jasen in pregleden okvir, ki bi ga pristojni organi držav članic lahko uporabili pri sklepanju medsebojnih sporazumov, od držav članic zahtevala podatke o obstoječih rešitvah na tem področju ter predstavila ustrezne predloge.

3.3.3

Odgovarjanje na potrebe po obveščanju bolnikov, strokovnih delavcev in odgovornih za pripravo politik.

3.3.4

Okrepitev vloge Unije pri uresničevanju ciljev s področja zdravja

3.3.5

Razvijanje vlaganj v zdravje in zdravstveno infrastrukturo, ki jih zahteva razširitev.

3.3.5.1

Proces razmišljanja je Komisijo, države članice in pristopnice privedel k preučitvi možnosti, ki bi olajšale upoštevanje vlaganj v zdravje, v razvoj zdravstvene infrastrukture in pristojnosti kot na področja, ki imajo prednost pri dodeljevanju pomoči iz obstoječih finančnih instrumentov Skupnosti, zlasti v regijah 1. cilja. Unija dejansko že podpira vlaganje v zdravje v sedanjih državah članicah, če so ta vidik zadevne države in regije opredelile kot prednosten. Izvedba tega priporočila je torej odvisna od odločitve s tem povezanih regij in držav, da zdravje in zdravstveno infrastrukturo uvrstijo med področja, ki morajo imeti prednost pri dodeljevanju pomoči Skupnosti. Komisija bo z državami članicami sodelovala v okviru skupine na visoki ravni za zdravstvene storitve in medicinsko oskrbo ter pristojnih struktur za s tem povezane finančne instrumente, da bi na ta način zagotovila, da se med izdelavo splošnih načrtov zdravju dodeli potreben pomen. Nujno potrebno evropsko vlaganje v zdravstveno infrastrukturo bi bilo prav tako treba upoštevati pri uvedbi novih finančnih perspektiv Unije od leta 2006 naprej.

4.1

Prost pretok bolnikov znotraj držav članic odpira več vprašanj, katerih posledice je treba pretehtati, oceniti, analizirati in upoštevati. Če je prvo med njimi temeljitejše poznavanje različnih obstoječih sistemov socialnega varstva, je treba sestaviti čim bolj popoln seznam meril, ki so vodila do prostega pretoka bolnikov, še zlasti z opisom dosedanjega in prihodnjega razvoja.

4.2

Preventiva je nedvomno en izmed prednostnih ciljev, kajti takšna politika lahko in mora omogočiti občutne prihranke in pomeni najučinkovitejši pristop zdravstvenih politik. Lahko je denimo omeniti rezultate učinkovite preventivne politike pri prometnih nesrečah, razširjanju aidsa ali uporabi tobaka. Medsebojna povezava preventivnih ukrepov na teh področjih prinaša presenetljive rezultate.

4.3

K temu brez dvoma omejenemu seznamu lahko dodamo preventivne politike, ki v tem trenutku privabljajo pozornost vseh akterjev, zdravstvenih delavcev, medijev in nosilcev političnih odločitev: zloraba mamil (droge, alkohol, zdravila), spodbujanje zdravega načina življenja (fizična dejavnost, prehrana, počitek), nesreče pri delu in poklicne bolezni.

4.4

Ocena faktorjev tveganja za posameznike, družbo in družine omogoča poznavanje stopnje izogibljive prezgodnje smrtnosti ter stroškov, ki iz tega izhajajo.

4.5

Tehnološki napredek na področju zdravil ali metod preiskav mora voditi v učinkovito in dejansko nadomeščanje starih metod z novimi.

4.6

V zvezi s tem je treba doseči večjo učinkovitost, ki bo v končni fazi varčnejša za celotno družbo, čeprav bodo potrebne nadomestitve naletele na socialne, kulturne in/ali korporativne zavore.

4.6.1

V zvezi s tem je treba podpreti iskanje natančneje določenih in učinkovitejših dejanj za spodbujanje pobud s strani družbeno-strokovnih okolij, s katerimi bi izboljšali skupne politike zdravja.

4.7

Če se takšna gibanja bolnikov pravilno predvidijo, mora Evropska unija temu mobilnemu prebivalstvu znati zagotoviti uporabo odličnih zdravstvenih in bolnišničnih storitev, ki niso skoncentrirane samo v najbogatejših državah, ki so ogromno vlagale v svoje zdravstvene sisteme. Evropska unija mora zato pomagati pri vzpostavitvi orodij za ocenjevanje, potrjevanje in odobritev, ki bi povečali vrednost novih tehnologij in novih načinov zdravljenja: učinkovitost bolnišničnih sistemov ali zdravstvenih ustanov vseh oblik mora sloneti na takšnih odobritvenih ali potrditvenih postopkih.

4.8

To ukrepanje za zagotavljanje kakovosti lahko Evropski uniji omogoči, da na svoji celini odkrije mrežo ustanov, v katerih delujejo tako vrhunski znanstveniki kot strokovnjaki, tako zelo pomembni za obstoj zglednih centrov. Ni napak upati, da se bodo takšni centri v nekaterih državah petindvajsetčlanske Evropske unije hitro pojavili, predvsem če se Evropska unija obveže, da bo oblikovala instrumente za opazovanje, analiziranje in izmenjavo informacij o nacionalnih politikah, ob upoštevanju temeljnih načel iz naših pogodb, predvsem načel subsidiarnosti in nacionalne odgovornosti.

4.9

Pri tem razmišljanju se nedvomno ne sme pozabiti na uskladitev kazalnikov javnega zdravja. Takšna uskladitev omogoča boljše poznavanje ciljev na področju zdravstva, ki jih želi doseči Unija: zgovorni kazalci umrljivosti, izogibljive umrljivosti, števila bolnikov, izogibljivega števila bolnikov, ki nimajo nujno enakega pomena v vseh državah Evropske unije.

4.10

Razhajanja razkrivajo, da se dobljeni rezultati lahko še izboljšajo, če se zdravstvena oskrba pripelje na raven, ki jo dosega oskrba v najuspešnejši državi. Odstotek preživetja pljučnega raka po petih letih v Franciji in na Poljskem trenutno ni enak. Zdravljenje krvnih bolezni (levkemij) glede na uporabljene postopke v Angliji ne prinaša enakih rezultatov kot v Franciji.

4.11

Obveščanje bolnikov, strokovnih delavcev in nosilcev političnih odločitev je eden temeljnih ciljev tovrstnih usmeritev Evropske komisije.

4.12

Izobraževanje na področju zdravja bolnikom omogoča podrobnejšo razjasnitev predstav o zdravju, ki jih ima evropski državljan, predvsem kar zadeva njihova pričakovanja in obnašanje. Zdravje si lahko zamišljamo kot absolutno dobrino in mora v vsakem primeru pomeniti stanje, ki ga morajo varovati vsi pristojni organi. Zadovoljitev takšnega pričakovanja je povezana s povečanjem virov, namenjenih uresničevanjem ciljev na področju zdravstva, oskrbe ter pogosto preventive in okolja, da sistemov socialnega varstva ne bi nenehno spravljali neravnovesje ter v izkrivljen položaj.

4.13

Zdravstveno varstvo je postalo pravica in nova oblika moči, ki se ju poslužuje državljan Evropske unije (3).

4.14

Tehnološke rešitve, spoštovanje zasebnega življenja, dostop bolnikov do svoje zdravstvene kartoteke, svoboda obveščanja in varstvo podatkov so le nekatere izmed tem za odprto razpravo, da se zagotovi osveščenost vseh akterjev. Ta razprava mora biti stalna, kajti spremembe so hitre, odločitve, ki jih je treba sprejeti, pa nujne in/ali težke. Vsak od teh elementov pomeni prav toliko kriznih žarišč za vse tri akterje v trikotniku zdravja.

4.15

Uskladitev nacionalnih ciljev z evropskimi obveznostmi: primerjalna analiza zdravstvenih sistemov povzroča zahtevne strateške presoje, ki so nujne pri podpori evropskemu sodelovanju na področju zdravstvene oskrbe kot tudi pri spremljanju učinka Evropske unije na zdravstvene sisteme. Posebno pozornost je denimo treba nameniti multidisciplinarnim temam, ki imajo lahko težke posledice: dobra praksa in učinkovitost v zdravstvenem sektorju, staranje in zdravje, zdravje v novih državah članicah Evropske unije, ocena vpliva različnih dejavnikov na zdravje.

4.16

Po drugi strani je treba nujno raziskati sredstva pravne zaščite, ki bolnikom omogočajo pravico do vrhunske oskrbe v eni od držav Evropske unije. Ta bi morala na tej točki podati ustrezne predloge (razjasnitev uporabe sodnih praks, poenostavitev pravil pri usklajevanju sistemov socialne varnosti, olajševanje znotraj-evropskega sodelovanja).

4.17

Najbolj nepričakovana, vendar najbolj dobrodošla novica, ki jo je Komisija objavila v svojem sporočilu, je sprostitev kohezijskih in strukturnih skladov Evropske unije, s katero se skuša olajšati vlaganje na področje zdravja, razvoj zdravstvene infrastrukture in medicinskega znanja, ki so v okviru posredovanja postali prednostne naloge za finančne instrumente Skupnosti.

4.18

Evropski ekonomsko-socialni odbor se s to odločitvijo globoko strinja: odpira se novo področje razvoja in uspešnega delovanja Evropske unije, predvsem v okviru lizbonske strategije.

4.19

Evropski ekonomsko-socialni odbor načeloma podpira pristop Komisije na področju zdravstvenih poklicev. Razvoj zdravstvenih sistemov prehiteva dinamiko v zvezi s poklici ter znanjem in sposobnostmi. Zdravstvo nujno potrebuje visoko usposobljeno kvalificirano osebje in vzpostavitev stalnega vseživljenjskega izobraževanja.

4.20

Poslanstvo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora je spodbujanje zavesti o teh odločilnih izzivih, ki jih vprašanja zdravja pomenijo za Evropsko unijo, njeno povezanost in zmožnost, da postane na znanju temelječe gospodarstvo.

4.21

Težave je treba analizirati in predvideti, da se spodbudi poklicna mobilnost, ne da bi se zaradi tega zamajali nacionalni sistemi. Evropski ekonomsko-socialni odbor v tej zvezi upa, da je osnutek direktive o kvalifikacijah, znanju in sposobnosti, ki je v glasovanju, bistven, koristen in nujen dokument za izgradnjo notranjega trga

4.22

Predvideni mehanizmi so koristni in dobro zamišljeni. Evropski ekonomsko-socialni odbor meni tudi, da bo prav tako zelo koristna in dobro sprejeta uskladitev kodeksa obnašanja zdravstvenih delavcev.

4.23

Vse to je predvideno, da bi preprečili pomanjkanje zdravstvenih delavcev, napovedano v prihodnjih letih. Vlaganje v zdravstvene poklice se izplača, je rentabilno in koristno, če želimo državljanom Evropske unije ponuditi kakovostno zdravniško oskrbo.

4.23.1

Izboljšanje zdravja in zdravstvene oskrbe zahvaljujoč informacijskim in komunikacijskim tehnologijam.

4.24

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da bodo iz tega izhajali najboljši argumenti za uvedbo reforme zdravstvenih sistemov ter izboljšanje kakovosti znotraj Evropske unije. Na mizi je že več elementov:

4.25

Informacijske mreže so že vzpostavljene in združenja bolnikov se lahko prepričajo, da je bila njihova zahteva izpolnjena. Vendar pa je treba nujno paziti na varstvo poklicne skrivnosti, ko gre za razmerje bolnik/zdravnik.

5.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je v svojem mnenju z dne 16. julija 2003, potem ko se je prepričal, kako zelo so pomembne te politike, sprejel predloge, ki jih je očitno Evropska komisija že prevzela, saj se kot rdeča nit vlečejo skozi argumente, ki jih razvija.

5.2

Sodelovanje med državami članicami mora omogočiti prepoznavanje skupnih ciljev, ki bi se lahko pojavili na nacionalnih ravneh, izbira primernih kazalnikov pa bo omogočila pazljivo spremljanje razvoja zdravstvenih politik v vsaki od držav Evropske unije.

5.3

Odbor vnovič opozarja, da eno od sredstev postaja nepogrešljivo: opazovalnica ali agencija naj bi zbirala opažanja, analize in izmenjave v zvezi z nacionalnimi zdravstvenimi politikami, vse ob doslednem upoštevanju veljavnih pogodb o subsidiarnosti in nacionalni pristojnosti: proces izboljšanja kakovosti zdravstvene oskrbe, prizadevanja javnih organov oblasti in upraviteljev za povečanje učinkovitosti vseh javnih ali zasebnih zdravstvenih ustanov, oblikovanje polov odličnosti in njihova vključitev v mrežo prek bogate ali revne Evropske unije.

5.4

Da bi ukrepali pred grozečim pomanjkanjem zdravstvenega osebja, je potrebna odločna, dolgoročna in daljnovidna politika zaposlovanja.

5.5

Na podlagi rezultatov zdravstvenih programov je treba nadaljevati informacijsko politiko na področju zdravja, pri čemer je treba upoštevati informacijske potrebe akterjev sistema – bolnikov, strokovnjakov, javnih oblasti -, in tudi vire informacij, kot sta Svetovna zdravstvena organizacija in Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj.

5.6

Evropski ekonomsko-socialni odbor lahko samo podpre željo Komisije po vzpostavitvi odprte usklajevalne metode (mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, julij 2003), pred tem pa zelo natančno opredeli svoj način delovanja in svoje obveznosti, ki denimo obsegajo zelo pomembne točke, kot so:

6.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor se jasno zaveda, da so zadnja tri sporočila sad razmišljanja petih pristojnih generalnih direktoratov Evropske komisije.

6.2

To dokazuje, da je Evropska skupnost dojela daljnosežen pomen zdravstvene politike za uspešno izvedbo notranjega trga in razširitev.

6.3

Gre za enega prvih primerov, ko je pet generalnih direktoratov Evropske komisije združilo svojo politično voljo, svoje pristojnosti in sredstva za skupni cilj: različnim državam Evrope dati na voljo sredstva, s katerimi bi uskladile svoje zdravstvene politike in politike socialnega varstva v prid vseh državljanov Evropske unije.

6.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor v zvezi s tem želi v svoji sredi oblikovati delovno skupino, ohlapno, vendar trajno strukturo, ki bi spremljala te politike in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru omogočila, da s svojimi pogledi, strokovnostjo in izkušnjami s tega področja da svoj prispevek k tej občutljivi in pomembni temi za vse državljane Evropske unije.

20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/60

—

Predlogu direktive Sveta za specifičen postopek sprejema državljanov tretjih držav za izvajanje znanstvenih raziskav,

—

Predlogu za priporočilo Sveta za lažji sprejem državljanov tretjih držav za izvajanje znanstvenih raziskav v Evropski skupnosti,

—

Predlogu priporočila Sveta za lažjo izdajo poenotenih viz držav članic za kratko bivanje znanstvenikov državljanov tretjih držav, ki potujejo po Evropski skupnosti za izvajanje znanstvenih raziskav

1.1

Predmet sporočila je predstavitev predloga direktive in dveh predlogov za priporočilo o lažjem dostopu državljanov tretjih držav v Evropsko skupnost za izvajanje znanstvenih raziskav.

1.2

Predlogi spadajo v okvir strateškega cilja za razvoj raziskav, ki si ga je Evropska unija zadala v Lizboni, da do leta 2010 postane najbolj kompetentno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu. Za dosega tega cilja bo Evropska unija predvidoma potrebovala 700 000 dodatnih raziskovalcev. Opredeljeni so bili naslednji konvergentni ukrepi: