11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/1

1.1

Komisija je predložila predlog sklepa o „enotnem združenem programu“ na ravni Skupnosti na področjih javnega zdravja in varstva potrošnikov za obdobje 2007–2013. Predlog je podprt s strateškim dokumentom, ki obsega sporočilo in razširjeno študijo vplivov, ki jo sestavlja priloženi delovni dokument.

1.2

Tokrat je Komisija prvič opredelila skupno strategijo za zdravstveno politiko in politiko varstva potrošnikov in sicer za precej dolgo obdobje (sedem let). EESO priznava prizadevanja Komisije, da na novo spodbudi ti politiki, ki ju skupaj nadzoruje en generalni direktorat.

1.3

Komisija si prizadeva, da bi to novost utemeljila na pravni, gospodarski, socialni in politični podlagi. EESO pozdravlja vse dane informacije in skrbnost, s katero so bile v študiji vplivov razložene različne možnosti.

1.4

Obširna obravnava, ki jo je organiziral EESO ter številne pobude Komisije in Evropskega parlamenta so širokemu krogu pooblaščenih predstavnikov glavnih interesnih skupin omogočili, da so izrazili svoja stališča o besedilu, vsebini in predstavitvi ter podlagi predlogov Komisije.

1.5

Odbor je preučil predložene dokumente in obširne dodatne informacije, ki jih je dala Komisija, ter skrbno pregledal prispevke predstavnikov civilne družbe, ki neposredno sodelujejo na področjih javnega zdravja in varstva potrošnikov. Glede na navedeno gradivo in ob upoštevanju različnih pisnih prispevkov, ki so jih poslale reprezentativne organizacije, ki delujejo na omenjenih področjih, je EESO oblikoval splošno mnenje, da predlagani sklep o vzpostavitvi skupnega programa za zdravje in varstvo potrošnikov z več vidikov ni ustrezno utemeljen ali obrazložen. Navedeni razlogi ne izgledajo dovolj prepričljivo za utemeljitev izbrane opcije.

1.6

EESO še zlasti meni, da skupne in dopolnilne točke med zdravstveno politiko in politiko varstva potrošnikov še ne pomenijo, da se bodo med njima ustvarile tudi omenjene sinergije. Te točke bi lahko razvili in izvajali s posebnimi ukrepi sodelovanja in usklajevalnimi ukrepi s posebnim poudarkom predvsem na horizontalni naravi obeh politik, kot je to značilno na primer za okoljsko politiko.

1.7

Pravni podlagi za omenjeni politiki, ki sta opredeljeni v členih 152 in 153 Pogodbe, sta popolnoma različne narave. Zato je treba paziti, da se prepreči nasproten učinek, saj bi politiko varstva potrošnikov morali uskladiti s strogimi merili dopolnjevanja in subsidiarnosti, na katerih temelji politika javnega zdravja, v škodo pristojnostim EU na področju varstva potrošnikov. To bi lahko povzročilo tudi neželeno „potrošništvo“ javnega zdravja in mešanje pojmov „uporabnik“ in „potrošnik“, ki bi ju s tem vrgli v en sam koš zaradi njune skupne točke, „državljanstva“.

1.8

EESO tudi meni, da bi potrošniška politika v splošnem izračunu proračuna z enotno podlago lahko izgubila. Oblikovanje ločenih sklepov za vsako politiko EU, kot je veljalo do zdaj, bi imelo prednosti za obe politiki, posebej v času trenutne institucionalne krize in negotovosti glede finančne perspektive.

1.9

EESO meni, da predlagani sklep ne le ne zajema nekaterih bistvenih vidikov obeh politik, s čemer ne zagotavlja ustreznega financiranja, temveč morda celo ne upošteva resnično odločilnih, bistvenih in aktualnih vidikov. Predlagani ukrepi za izvajanje, spremljanje in ocenjevanje morajo biti oblikovani bolj inovativno, natančno in zavzeto.

1.10

EESO zahteva, da se natančneje opredelijo pristojnosti in odgovornosti inštituta za potrošnike in da se slednji ne obravnava le kot „oddelek“ izvajalske agencije za javno zdravje. Le tako ima lahko odločilen vpliv, kot bi bilo zaželeno, da bi lahko zagotovili učinkovitejše izvajanje sedanje zakonodaje ter prispevali k boljši obveščenosti, izobraževanju in varstvu potrošnikov.

2.1

V sporočilu z naslovom Bolj zdravi, varnejši, zadovoljnejši državljani: Strategija na področju zdravja in varstva potrošnikov Komisija predlaga, da Parlament in Svet sprejmeta sklep za vzpostavitev programa ukrepov Skupnosti na področju zdravja in varstva potrošnikov v obdobju 2007–2013.

2.2

Komisija je prvič predstavila novo strategijo in načrt ukrepov Skupnosti za obdobje 2007–2013, ki združuje politiko javnega zdravja in politiko varstva potrošnikov.

2.3

V sporočilu Komisija razlaga razloge za ta novi pristop ter navaja skupne cilje obeh politik in vlogo, ki jo imata v vsakodnevnem življenju ljudi. Razen tega Komisija predstavlja prednosti novega združenega programa v smislu sinergij, s pomočjo katerih bi lahko dosegli prihranek z enotnimi proračunskimi in upravnimi postopki ter posledično večjo učinkovitost.

2.4

Strategija, za katero se je odločila, temelji na potrebi po ustvarjanju sinergij med obema politikama, kar bi lahko pripomoglo k doseganju ekonomije obsega in prihrankov pri finančnem poslovodenju ter večjo upravno učinkovitost. To bi prav tako zagotovilo večjo skladnost med ukrepi in povečalo odmevnost teh vprašanj na političnem dnevnem redu.

2.5

Po mnenju Komisije morajo biti skupni cilji te skupne politike za obe področji naslednji:

2.6

Cilji, posebej povezani s politiko zdravja, so:

2.7

V zvezi s potrošniško politiko morajo cilji:

3.1.1

Pravne podlage politik Skupnosti v zvezi z javnim zdravjem in varstvom potrošnikov popolnoma različne. Zdravstvena politika je predvsem odgovornost držav članic, ukrepi EU so dovoljeni le tam, kjer dopolnjujejo nacionalne politike v zvezi s posebnimi vidiki, določenimi v členu 152 (1). Za potrošniško politiko, kot je določeno v Pogodbi, še posebej po Amsterdamski pogodbi, pa večinoma velja skupni pristop za spodbujanje pravic potrošnikov in zaščite njihovih interesov, še zlasti v zvezi z dokončnim oblikovanjem notranjega trga (2).

3.1.2

Zato ni nobene pravne podlage za sklicevanje na predvideno skupno pravno „istovetnost“ med členoma 152 in 153, na kateri bi temeljila strategija in združeni program za ukrepe na področjih javnega zdravja in varstva potrošnikov.

3.1.3

Razen tega je v državah članicah pravna in ustavna narava pravice do zdravstvenega varstva popolnoma različna od narave potrošniških pravic, te pravice pa so prav tako varovane na različne načine.

3.1.4

To ne pomeni, da EESO ne vidi trenutnega ključnega pomena vprašanj v zvezi z javnim zdravjem, ki bi že sama utemeljevala oblikovanje odločne evropske politike javnega zdravja, ki bi lahko bila tudi instrument za boj proti revščini in izključenosti. Obžaluje, da je neratifikacija ustavne pogodbe prispevala k temu, da na tem področju ni bilo storjenih korakov naprej.

3.1.5

EESO opozarja, da pojma „potrošnik“ in „pacient“ ne pomenita isto in da ju ne določajo isti parametri. Potrošniki niso izključno individualne osebe in svoje odločitve oblikujejo glede na trg, torej večinoma glede na gospodarske faktorje. Pacientov ne smemo obravnavati le kot potrošnike zdravil in zdravniških uslug, saj njihove pravice niso izključno gospodarske narave in se lahko primerjajo le s pravico do uporabe pravnih sredstev in pravico do izobraževanja, kar se odraža v zagotavljanju storitev splošnega pomena s strani držav.

3.1.6

Odbor priznava, da imata ti dve politiki skupne vidike, vendar ne meni, da je to značilnost le oziroma zlasti teh dveh politik (3). Komisija ni dovolj prepričljivo prikazala, da se lahko skupni vidiki ukrepov, ki naj bi bili izvedeni v obeh politikah, dosežejo le s pomočjo enotnega združenega programa, ali celo, da je to najprimernejši ali najkoristnejši način (4).

3.1.7

Nekatere potrošniške organizacije menijo, da ta integriran pristop prinaša različne težave. Z nekaterimi od njih se EESO strinja, vključno z:

3.1.8

Po drugi strani pa nobeden od šestih osnovnih razlogov, navedenih v oceni vplivov (str. 5–6), ne daje trdnih argumentov za skupno obravnavo obeh politik. Ustrezno usklajevanje politike, kot je določeno v odlični pobudi Komisije o upravnem sodelovanju med nacionalnimi organi (6), bi bilo lahko enako učinkovito.

3.1.9

Komisiji prav tako ni uspelo dokazati dolgoročnih dejanskih in osnovnih sinergij, ki bi jih ta uskladitev lahko spodbudila. Prav tako ne opredeljuje ekonomije obsega, ki bi jo ustvarila; nasprotno njena ocena vplivov daje vtis, da je ta rešitev cenovno nevtralna, ker bi enostavno seštevanje obeh politik dalo popolnoma enak finančni okvir (7).

3.1.10

Nasprotno bi v tako kritičnem času za finančno perspektivo EU ločeno obravnavanje obeh politik lahko prineslo prednosti, ker bodo tako možna pogajanja po dveh straneh in ker bo zagotovljena boljša vidnost ustreznih vidikov posameznih politik. Po mnenju organizacij, ki zastopajo interese teh dveh področjih, bi na ta način utegnili doseči boljše rezultate glede sredstev, dodeljenih obema politikama.

3.1.11

EESO je zelo zaskrbljen zaradi možnosti drastičnega znižanja finančne perspektive za obdobje 2007-2013. Sedanji, že tako slabo finančno podprt program, bi se lahko izkazal za popolnoma neizvedljivega, če ga ne bi popolnoma preoblikovali z določitvijo novih prednostnih nalog in ukrepov ter ga ponovno predložili v razpravo. Iz praktičnih razlogov je namreč nepredstavljivo, da bi program enostavno procentualno in sorazmerno prilagodili znižanju proračunskih sredstev.

3.1.12

Poleg tega pa lahko za različne vidike, za katere se upravičeno poudarja, da so skupni obema politikama, veljajo skupni in usklajeni ukrepi tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni ter tudi na drugih političnih področjih Skupnosti, kot so okolje, konkurenca, izobraževanje in kultura. Horizontalna narava obeh politik pomeni, da ju je treba samodejno obravnavati v vseh drugih politikah, kot je nazadnje priznala Komisija v vrsti primerov, navedenih v Prilogi 2 k sporočilu (str. 15).

3.2.1

Javno posvetovanje glavnih predstavnikov civilne družbe, ki jih program Komisije neposredno zadeva, s približno 70 udeleženci, je odločilno prispevalo k analizi sporočila in predloga Komisije. Res je, da obstajajo logistične ovire, ki omejujejo možnost poglobljene analize vseh vidikov. Vendar bi morala ocena predloga kljub temu vsebovati naslednje elemente: določitev ciljev, sredstev in njihovo ustrezno uporabo ter določitev ukrepov, ki bodo omogočali doseganje zastavljenih ciljev s pomočjo teh sredstev.

3.2.2.1

Komisija pravilno poudarja različne ukrepe, ki jih je treba sprejeti za vzpostavitev pravičnejšega varstva potrošnikov v EU, vendar ima pri tem v mislih minimalno raven varstva, kar potrjuje smernice, sprejete v njenih zadnjih zakonodajnih pobudah, ki dajejo prednost splošni uskladitvi z nizko stopnjo varstva interesov potrošnikov. Poleg tega EESO izraža zadržke glede sistematičnega izvajanja načela uporabe zakonodaje države izvora in svari pred nevarnostjo zmanjšanja varstva potrošnikov le na zagotavljanje informacij o blagu in storitvah (8).

3.2.2.2

EESO meni, da bi bila Komisija lahko bolj inovativna (9) in da bi bili lahko novi predlogi bolje izdelani (10). EESO je opozoril Komisijo na nekatere od pomanjkljivosti, ki še vedno obstajajo, ko je pripravil mnenje o Strategiji potrošniške politike za 2002–2006 (11). Pred kratkim je sprejel mnenje na lastno pobudo, na katerega zaključke se sklicujemo (12) in v katerem je poglobil in razširil to temo.

3.2.2.2.1

EESO predlaga, da se v sedanji program vključijo zlasti naslednja vprašanja:

3.2.2.3

V zvezi z načrtovanimi pobudami (ki jih Odbor pozdravlja ter podpira) obstaja splošno pomanjkanje praktičnih informacij o tem, kako in kdaj naj bi bile izvedene. To velja na primer za:

3.2.2.4

EESO ugotavlja, da glede cilja izboljšanja udeležbe civilne družbe in zainteresiranih strank pri oblikovanju politik in vključevanju potrošniške politike v druge politike Skupnosti, predvideni kazalniki za nadzor in oceno sinergij programa z izjemo prvega niso primerni za potrošniško politiko.

3.2.2.5

Poleg tega EESO meni, da bi bilo koristno določiti druge kazalnike za oceno potrošniške politike, ki bi bili zanesljivejši in bi zagotavljali tesnejšo povezavo s cilji iz priloge 3 programa.

3.2.2.6

Čeprav je predvidena priprava „letnih načrtov dela“ za izvajanje novega sedemletnega programa, se zdi, da ne bo uporabljen instrument iz načrta za 2002–2006, in sicer pregled tekočega programa ukrepov (14). Takšen pregled je še bolj nujen zdaj, ko je bil program podaljšan na sedem let.

3.2.2.7

EESO poudarja, da organizacijska struktura in operativne metode inštituta za potrošnike v okviru izvajalske agencije za javno zdravje še niso opredeljene. Zato priporoča, da se zagotovi njegova neodvisnost v okviru dobro določenih pristojnosti, da se prepreči da bi prinesel odvečno birokratsko breme.

3.2.2.8

Nazadnje predstavljajo sredstva, namenjena potrošniški politiki, manj kot 20 % celote in predstavljajo nič več kot 7 euro centov letno na potrošnika za sedem let programa. Morda se zdi, da so se sredstva glede na prejšnji program podvojila, vendar se je program skoraj dvakrat podaljšal — s štirih na sedem let.

3.2.2.9

Treba je dodati, da bi samo zaradi preprostega dejstva bližnjega pristopa novih držav članic moral nastati proračunski predlog, ki bi odražal še kaj več kot samo trajanje programa. Sredstva ne zadostujejo niti za izvedbo predvidenih ukrepov, saj bo precejšen delež porabljen za tekoče stroške inštituta.

3.2.3.1

EESO želi poudariti pozitivne vidike programa Komisije, zlasti cilj spodbujanja politike javnega zdravja, tako da jo obravnava kot prednostno nalogo in ji nameni več pozornosti ter učinkovitejše instrumente, kar je nujno potrebno. Ni treba omenjati nevarnosti pred pandemijo ptičje gripe, da se uvidi potreba po sodelovanju na ravni Skupnosti pri pomembnih vidikih javnega zdravja, kar pravilno izpostavlja Komisija (15).

3.2.3.2

V tem smislu EESO pozdravlja širše smernice za področje javnega zdravja, zlasti predlog za vključitev problematike s tega področja v druge politike Skupnosti ter zavezanost k preprečevanju, analizi informacij, tesnejšemu sodelovanju, izmenjavi izkušenj ter izboljšanju razširjanja informacij.

3.2.3.3

EESO je ravno tako vesel, da je Komisija prednost namenila boju proti neenakostim pri dostopu do zdravstvenih storitev, potrebi po spodbujanju zdravja otrok in razmeram, ki jih povzroča staranje oseb, ki so še dejavne na trgu dela.

3.2.3.4

Poleg tega EESO deli zaskrbljenost s Komisijo v zvezi z globalnimi grožnjami zdravju in vedno večji razširjenosti bolezni, povezanimi z določenimi življenjskimi navadami. Ravno tako podpira predlagano strategijo za izboljšanje ukrepov glede faktorjev, ki vplivajo na zdravje.

3.2.3.5

EESO ravno tako podpira prizadevanja Komisije za spodbujanje organizacij, dejavnih v zdravstvenem sektorju, ter krepitev njihove udeležbe v posvetovalnih telesih. Pozdravlja skrb Komisije za mobilnost pacientov, njeno spodbujanje sodelovanja med nacionalnimi zdravstvenimi sistemi, da bi bili kos izzivom, s katerimi se srečujejo, ter za krepitev postopkov za izmenjavo informacij o zdravstvenih vprašanjih.

3.2.3.6

EESO priznava, da se način, kako Komisija obravnava področje javnega zdravja, bolje ujema s potrebami sektorja tako v smislu določanja ciljev kot tudi načrtovanja ukrepov in dodeljenih sredstev — skoraj trikratnik zneska, ki je bil predviden v prejšnjem programu, in več kot štirikratnik zneska, ki je namenjen za področje varstva potrošnikov.

3.2.3.7

Sicer tudi tu ni videti pomembnih novosti (16); predlog preureja predvsem oblikovni del ne pa vsebine prejšnjih programov. Ugotovitve EESO o programu za 2001–2006 in o evropskem načrtu za okolje in zdravje za obdobje 2004–2010 tako ostajajo v celoti veljavne, še zlasti v zvezi s stalnim pomanjkanjem praktičnih in objektivno merljivih ciljev ter natančnega časovnega razporeda za njihovo dosego (17).

3.2.3.8

EESO bi želel vključitev posebnih ciljev glede na določene vidike prejšnjega programa, ki so bili iz sedanjega izločeni, kot so ukrepanje za boj proti neenakosti v zdravju, zlasti neenakost spolov, položaj starejših, najbolj prikrajšanih in skupnosti na robu družbe, zaupnost osebnih podatkov, osebni in biološki dejavniki, škodljivi učinki sevanja in hrupa ter odpornost na antibiotike.

3.2.3.9

EESO bi pozdravil, če bi se v program skladno vključila nekatera izjemno pomembna vprašanja, kot so debelost, HIV/aids, duševno zdravje (18), zdravje otrok in otroške bolezni ter staranje, ki so bila omenjena v opisu programa, medtem ko v predlaganem sklepu niso enakovredno zajeta.

3.2.3.10

Odbor je prav tako presenečen, da je predlog Komisije povsem spregledal nekatera današnja pomembnejša zdravstvena vprašanja, kot so zobozdravstvo, človekov vid, paliativna nega in lajšanje bolečin.

3.2.3.11

Odbor bi na splošno želel, da se Komisija bolj zavzame za vidike, kot so kakovost informacij na vseh ravneh in vseh področjih, preprečevanje splošnega tveganja, javna in zasebna partnerstva ter sodelovanje med državami članicami in na mednarodni ravni.

3.2.3.12

Končno bi EESO tudi želel, da bi program vseboval konkretne ukrepe, katerih cilj bi bil omogočanje primerljivosti različnih zdravstvenih sistemov v EU (19), spodbujanje varstva pacientov, ki se gibajo znotraj EU (EU zdravstveno zavarovanje), odločnejše spodbujanje sprejetja kodeksa „dobrih praks“, ustanavljanje in razvijanje „centrov odličnosti“ ter ustanovitev centra za epidemiologijo.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/7

1.1

EESO čestita Komisiji za vsebino predlagane reforme, ki lajša in pojasnjuje izvajanje uredbe, ki je zelo pomembna za dejansko uresničitev prostora svobode, varnosti in pravice v EU. Vendar pa so določeni novi odstavki lahko vir nejasnosti pri razlagi vsebine uredbe, zlasti odstavek 3 člena 8, ki pri izračunavanju rokov v primeru, da naslovnik zavrne sprejem listine, ker ni napisana v jeziku, ki ga razume, uvaja izjemo z namenom zaščititi prosilca v skladu z nacionalnimi določbami.

1.2

Prav tako bi bilo treba pri členu 14, kjer je naveden „ekvivalent“ potrdila o prejemu, natančno določiti, katere druge oblike dokaza vročitve listine s poštnimi storitvami so veljavne.

1.3

Ti dve točki bi bilo treba razjasniti in zlasti preveriti vse jezikovne različice, saj te včasih niso skladne. Problem se lahko reši pred objavo uredbe, kajti treba je vedeti, da bo vsaka država članica izvajala uredbo v skladu s svojo jezikovno različico.

1.4

EESO izraža zaskrbljenost nad dejstvom, da Komisija ni ocenila položaja glede izvajanja uredbe v novih državah članicah, kljub temu, da so bile priloge prilagojene novemu stanju.

1.5

EESO vsekakor ugotavlja, da je postopek, ki ga prinaša reforma, ustrezen, saj upošteva vse udeležene strani, predvsem pa ker je bil uporabljen eden od instrumentov, ustanovljenih za te namene, to je Evropska pravosodna mreža, ki omogoča upoštevati težave, odkrite pri izvajanju obeh postopkov.

2.1

Evropska komisija je ta predlog uredbe pripravila v skladu s členom 24 Uredbe (ES) 1348/2000 (1), ki predvideva, da Komisija po pregledu izvajanja uredbe v predvidenem obdobju, ki se izteče 1. junija 2004, vsebino določb prilagodi razvoju sistema vročanja. Pri predlagani spremembi ne gre zgolj za običajno formalno revizijo, temveč ta predlog sodi v okvir procesa poenostavljanja zakonodaje, ki ga je začela EU, in upošteva številne zakonodajne predloge, podane v istem obdobju s ciljem uresničevati resolucijo Sveta iz Tampereja o razvijanju območja svobode, varnosti in pravice, ki omogoča prost pretok oseb znotraj meja EU.

2.2

Izvajanje te uredbe je zelo pomembno za dobro delovanje notranjega trga. Čezmejni posli in pogodbe ter zlasti nove oblike poslovanja, podprte z novimi tehnologijami, zahtevajo ustrezne predpise o vročanju in pošiljanju sodnih in izvensodnih dokumentov iz ene države v drugo. Treba je poudariti, da se je EESO že opredelil (2) za to, da naj bo pravni instrument, ki bo urejal ta postopek, uredba, raje kot predlagana direktiva, saj je cilj dokončna harmonizacija na tem področju.

3.1

Cilj predloga reforme je poenostavitev, zato so bile vnesene spremembe v smislu povečanja pravne varnosti prosilca in naslovnika, saj je treba vzpostaviti temeljno načelo, na katerem bo trajno vzpostavljeno zaupanje v notranji trg.

3.2

Najprej so jasno določena pravila za izračun rokov (člen 7.2), ki nadomeščajo stara: nov rok za vročitev je mesec dni po prejemu listine in nacionalno pravo se uporablja le v odnosih med državnimi upravami (člena 9.1 in 9.2).

3.3

Pojasnjeno je na kakšen način lahko naslovnik zavrne sprejem listine, če ne razume jezika, v katerem je napisana. Predvidena je tudi možnost, da se listino prevede v jezik, ki ga naslovnik razume, pri čemer rok začne teči na dan vročitve prevoda (člen 8.1). Kljub temu pa je v novem odstavku 3 predvidena izjema: kadar je v skladu s pravom države članice listino treba vročiti v določenem roku, da se varujejo pravice prosilca, je za prosilca odločilen dan vročitve izvirne listine.

3.4

Pomemben je tudi predlagani popravek, ki se nanaša na stroške vročanja (člen 11.2) in predvideva, da vsaka država članica vnaprej določi fiksno pristojbino.

3.5

Pri vročanju s poštnimi storitvami (člen 14), je predvideno, da lahko vsaka država članica zahteva dokaz v obliki potrdila o prejemu ali „ekvivalenta“, vendar s tem ni omejena pravica oseb, ki imajo interes v sodnem postopku, da vročajo sodne listine prek sodnih uradnikov, uradnikov ali drugih pristojnih oseb zaprošene države članice (člen 15).

4.1

EESO meni, da je vsak predlog za spremembo zakonodaje pozitiven, če upošteva načelo poenostavitve (3) in obenem zagotavlja pravno varnost na določenem področju. Z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija pripravila poročilo, kot to predvideva uredba (člen 24), da so bile na sejah Evropske pravosodne mreže (4) pregledane in predebatirane izkušnje v zvezi z izvajanjem uredbe in da je na osnovi tako zbranih informacij ter ustreznih študij na tem področju Komisija sprejela poročilo (5), ki je bilo osnova za obravnavani predlog.

4.2

V tem okviru je treba priznati, da je bil z vključitvijo izračunov rokov za vročanje listin v pravo EU narejen velik korak v smeri poenostavitve, saj so pred tem številni nacionalni predpisi postopke le podaljševali. Ta sprememba tudi omogoča, da se udeležene strani seznanijo s postopki, ne da bi jim bilo treba preverjati, kakšni postopki veljajo v vsaki državi članici. Kljub temu pa se v odnosih med državami še vedno priznava uporaba nacionalnega prava, kot predvideva člen 9, ne da bi to škodovalo udeleženim posameznikom.

4.3

Predlagana sprememba besedila člena 8 (6), ki se nanaša na možnost, da naslovnik zavrne sprejem listine, če ne razume jezika, v katerem je napisana, ter na obveznost, da se da listino prevesti, v večji meri zagotavlja zaščito interesov udeleženih strani kot sedanje besedilo, zlasti zato, ker predpisani roki niso krajši, temveč začno teči na dan vročitve prevoda. Vendar pa novo besedilo na koncu odstavka 3 člena 8 poraja hud problem pri izvajanju omenjene določbe v državah članicah, saj uvaja izjemo, da se lahko uporabljajo nacionalni predpisi o izračunu rokov, s tem pa se naslovnik lahko znajde v položaju, ko ne more braniti svojih pravic.

4.4

EESO odobrava uvedbo fiksne pristojbine, ki jo vsaka država članica določi vnaprej, saj dejstvo, da znesek stroškov ni določen, lahko vzbuja nezaupanje med udeleženimi stranmi. Ta sprememba povečuje transparentnost postopka.

4.5

Kot je EESO že izpostavil v enem od svojih mnenj (7), bi bilo treba preučiti uporabo tehničnih inovacij in novih komunikacijskih sredstev — sprejemljivih tako za prosilce kot za naslovnike — kot sta elektronska pošta ali internet, pod pogojem, da se zagotovi pravna varnost.

4.6

Drugo vprašanje, ki bi ga bilo treba preučiti, je besedilo obrazcev v prilogi. Ti so namenjeni pravosodnim organom držav članic, ki so pošiljatelji in naslovniki. EESO meni, da bi bilo treba poleg interesov organov pošiljanja ali sprejemanja imeti v mislih tudi udeležene strani v sodnih in izvensodnih postopkih ter poenostaviti besedilo, da bi bilo tudi zanje razumljivo.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/9

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor poudarja, da je treba vsebino tega mnenja vključiti v dokument, ki bo nastal ob ponovnem pregledu bele knjige o „evropski prometni politiki do leta 2010: čas odločitev“ (KOM(2001) 370), ki je v teku.

1.2

Vlogi mednarodnih potniških železniških postaj v okviru železniških omrežij je treba nameniti pozorno obravnavo, še zlasti, ker so del železniške infrastrukture, spadajo med storitve, ki jih nudi mesto, in so del evropske arhitekturne dediščine.

1.3

V okviru širokega javnega in strokovnega posveta je treba nadaljevati proučevanje zahtev, ki jih morajo izpolnjevati železniške postaje, upoštevajoč tehnološki in tehnični napredek tretjega tisočletja. Na evropski, nacionalni in regionalni ravni je treba opredeliti alternativne možnosti zakonodajne ureditve v skladu z dejanskimi potrebami in načelom subsidiarnosti.

1.4

Pri pripravi predpisov Skupnosti je treba med zahtevami za mednarodne potniške železniške postaje upoštevati splošno izboljšanje varnosti potnikov in zaščito pred terorizmom.

1.5

Posebno pozornost je treba nameniti razvoju železniških postaj glede na njihovo gonilno vlogo in možnosti, ki jih nudijo pri zagotavljanja socialne in ekonomske kohezije v novih državah članicah.

1.6

V sodelovanju z Evropsko investicijsko banko (EIB) je treba proučiti možnosti za financiranje strukturiranega razvoja mednarodnih potniških železniških postaj v okviru javno-zasebnega partnerstva ali drugih ustreznih mehanizmov.

1.7

Prizadevati si je treba za to, da železniške postaje prednostno opravljajo funkcije, povezane z njihovo prvotno vlogo, ki je prevoz, namesto da se lotevajo drugih dejavnosti in se spreminjajo v trgovske in poslovne centre.

1.8

Razvoj železniških postaj mora prispevati k ohranitvi obstoječih delovnih mest in obenem spodbujati ustvarjanje novih. Pri analizi učinkov razvoja je seveda pomembno, da se ne omejimo zgolj na neposredne učinke, ampak upoštevamo tudi stranske učinke.

1.9

Treba je zagotoviti, da vzdrževanje in razvoj železniških postaj nista obravnavana prednostno samo v primeru infrastruktur velikih mestih z mednarodnim prometom, temveč prav tako v primeru železniških postaj, ki jih uporabljajo prebivalci in potniki najbolj prikrajšanih regij.

2.1

Železniške postaje lahko na kratko opišemo kot „izložbeno okno“ železniškega prometa.

2.2

Bela knjiga o evropski prometni politiki do leta 2010: čas odločitev iz leta 2001 ne spreminja splošnih ciljev politike Skupnosti. Večji poudarek daje razvoju tistih prevoznih sredstev, ki lahko razbremenijo cestni promet, ter potrebi po umestitvi uporabnika v ospredje prometne politike.

2.3

Železniške postaje imajo pomembno vlogo pri uresničevanju prostega pretoka blaga, oseb in storitev. Prispevajo lahko k temu, da se potniški promet odvija gladko, na najhitrejši in najučinkovitejši možni način. Zato je potrebno dobro delovanje enotnega trga, odprava administrativnih ovir in konkurenčna nevtralnost.

2.4

Prometna politika Unije je prav tako bistven instrument za uresničevanje ekonomske in socialne kohezije. Posebno pozornost namreč posveča prosti lojalni konkurenci, izboljšanju prometne varnosti in uveljavljanju okoljskih vidikov in vplivov.

2.4.1

Glede oživitve železniškega sektorja bela knjiga opozarja na protislovja, ki so značilna za sektor. Tako se po eni strani srečujemo z omrežjem prog za visoke hitrosti z zelo velikimi zmogljivostmi, ki povezujejo moderne železniške postaje, in po drugi strani s pogosto zastarelimi in nesodobnimi storitvami, ki so na voljo potnikom. Ti se pogosto zadržujejo v slabo vzdrževanih ali celo nevarnih železniških postajah, kjer se lokalne proge prepletajo s preobremenjenimi storitvami na dolge proge in pri katerih včasih prihaja do zamud.

2.4.2

Bela knjiga opozarja, da je treba z naložbami spodbujati sodelovanje med železniškim omrežjem za visoke hitrosti in zračnim prometom. Pri tem zlasti poudarja železniške postaje, ki so povezane z letališči. Na več mestih obravnava vlogo železniških postaj pri ponudbi storitev, ki potnikom olajšajo potovanje, še zlasti v zvezi z upravljanjem prtljage.

2.5

S sprejetjem prvega in drugega železniškega paketa (1) je Unija vedno bolj napredovala na področju liberalizacije pretoka blaga in nato še na področju poenotenja zahtev glede kakovosti. EESO upa, da bo tudi tretji železniški paket prinesel podobne rezultate. Unijo še čaka naloga dokončati in uresničiti posamezne stopnje prostega pretoka oseb. Ta dokument se nanaša na oblikovanje standardov kakovosti za mednarodni potniški promet in njihovo uporabo v državah članicah.

3.1

Železniški promet obravnava več uredb in direktiv Evropskih skupnosti. V tej zvezi naj opozorimo na uredbo o ustanovitvi Evropske železniške agencije (2) in na direktive o varnosti na železnicah Skupnosti (3), železniških infrastrukturah (4), dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti (5), interoperabilnosti evropskega železniškega sistema (6) in razvoju železnic Skupnosti (7). Ugotovimo lahko, da omenjena zakonodaja samo postransko obravnava vlogo železniških postaj.

3.2

Komisija se v prvi vrsti ukvarja z usklajevanjem tehničnih standardov. Tako je na primer govora o poenotenju višine peronov, da bi jih lahko uporabljale tudi osebe z omejeno gibljivostjo (Direktiva 2001/16/ES). Uskladitev električnega železniškega omrežja, varnostnih sistemov in drugih tehničnih zahtev ter licenc za strojevodje spadajo med ukrepe za spodbujanje interoperabilnosti. Sedanje pomanjkanje konkurence v železniškem sektorju je med drugim pripisati čakalni dobi na mejah nekaterih držav in različnim tehničnim zahtevam (širina prog, potrebne tehnične spremembe na lokomotivi in zamenjava strojevodje).

3.3

V zvezi z železniškimi postajami so pomembne zlasti direktive, ki se osredotočajo na varnost potnikov in njihove pravice (na primer Direktiva 2001/16/ES). Pri tem je treba omeniti tretji železniški paket, katerega cilj je uresničevanje pravic potnikov in ki si prizadeva za to, da potniki pravočasno, brez težav in ustrezno obveščeni dobijo vozovnice, ki jih po možnosti lahko tudi zamenjajo, ter obenem za obveščenost potnikov o pogojih uporabe vozovnic. Drugi sklop direktiv obravnava izboljšanje varnosti na železniških postajah. Železniške postaje velikih mest, in včasih tudi železniški vagoni, so zlasti v času izven prometne konice pogosto prizorišče nasilja. Uvedba poostrenih zahtev na področju varnosti in zagotovilo, da bo osebje železniške postaje ali vlaka v primeru nezaželenega dogodka priskočilo na pomoč, bi gotovo spodbujala ljudi k uporabi železniških storitev.

3.4

EESO v okviru svojih dejavnosti redno spremlja delo Komisije na področju železniškega prometa. Pripravil je več mnenj, med drugim o socialnih vidikih in vprašanjih financiranja, o evropskih metropolitanskih območjih in vseevropskih prometnih omrežjih (8).

4.1.1

Železniška omrežja za visoke hitrosti (TGV, HST, ICE), ki so v Evropi nastala vzporedno z vseevropskimi omrežji (TEN), so železniškim postajam v počasnem zatonu vrnila njihov pomen za mesto. Ko je železniški potniški promet postal mogoč tudi na daljše razdalje, ki so jih prej pokrivale samo letalske povezave (600-800 km), se je na železniških postajah povečalo število potnikov in spremenila njihova sestava, zaradi česar je prišlo do prevrednotenja železniške postaje v središču mesta.

4.1.2

Drugi dejavnik, ki je spremenil dojemanje železniške postaje kot prometnega vozlišča, ni neposredno povezan z vlogo omrežij za visoke hitrosti, temveč s spremembami funkcije predmestij in aglomeracij, ki so se iz enonamenskih spalnih naselij razvila v multipolarna in večnamenska urbanizirana območja. Vse te spremembe in spoznanje, da z izgradnjo novih cest ni mogoče slediti naraščanju avtomobilskega prevoza potnikov iz predmestij, ki se vsakodnevno vozijo na delo, so poudarili potrebo po vključevanju mestnega in primestnega prometa, pomen sodelovanja med prometnimi združenji, usklajevanja voznih redov, cenikov in sistemov vozovnic ter skupne uporabe infrastruktur potniškega prometa. Socialni nemiri, ki so pretresali pariško predmestje ob koncu leta 2005, opozarjajo na potrebo po hkratni uporabi več instrumentov za ukrepanje v prid socialne kohezije ter kažejo, da procesov, ki k temu prispevajo, ne moremo obravnavati kot zaključene.

4.1.3

Primestne povezave so pomemben del teh omrežij, v nekaterih primerih pa celo njihovo osnovno ogrodje. Iz tega stališča so železniške postaje zelo primerne, da igrajo pomembno vlogo v sistemih obveščanja potnikov in predstavljajo centre mobilnosti v zapletenih in medsebojno povezanih prometnih omrežjih.

4.1.4

Čeprav so železniške postaje za primestni promet in železniške postaje prometa za visoke hitrosti pogosto ločene, obstaja težnja po povezovanju obeh. Ob obnovi ali gradnji novih železniških postaj zato med osnovne zahteve spadajo zagotavljanje sodobne in visoko kakovostne intermodalnosti med mednarodnimi in nacionalnimi progami po eni strani ter med nacionalnim in mestnim prometom po drugi.

4.2.1

Železniške postaje vplivajo na postopno oblikovanje standardov in pojavljanje zahtev. Včasih so železniške postaje povezovale pripadnike celotnega naroda in prispevale k oblikovanju nacionalne identitete. Skupne identitete niso gradile infrastrukture kot take (čeprav so železniške proge nujen pogoj za njeno oblikovanje), temveč železniške postaje, predpisi, modeli in standardi.

4.2.2

Danes poenotenje železniških postaj, ki so del vseevropskega železniškega omrežja, ne spada več med cilje. Evropske identitete danes ne bi smeli izražati z opredeljevanjem arhitekturnih standardov za železniške postaje, temveč z določanjem standardov za storitve. Eden izmed najpomembnejših tovrstnih standardov se nanaša na uvajanje intermodalnih povezav, ki ohranjajo raznolikosti lokalnih instrumentov in so istočasno v skladu z zahtevami po kakovosti, ki se uveljavljajo v večjezikovni Evropi pri obveščanju potnikov, njihovem usmerjanju in zagotavljanju dobrega poteka potovanja. Pri tem je treba razlikovati troje: standarde obveščanja potnikov, standarde intermodalnosti in uveljavljanje funkcije centra mobilnosti.

4.2.3

Čeprav je treba te zahteve glede kakovosti storitev železniških postajah potrditi kot evropsko priporočilo ali smernico, to ne sme biti privilegij vseevropskega omrežja, pri čemer je treba strogo upoštevati načelo subsidiarnosti. Seveda ni napak, če se ti standardi v pripravi uvajajo tudi na drugih železniških postajah in vozliščih: kakovosti potovanja namreč ne bodo škodili, temveč ga izboljšali.

5.1

Mednarodne primerjave kažejo, da je bilo izhodišče razvoja železniških postaj v skoraj vseh državah drugo (spodbuda za dosego zadanega cilja na področju razvoja prometa ali mesta, pobude javnih organov oblasti ali zasebnega sektorja ali kombinacija vseh teh vidikov). V Veliki Britaniji, kjer je urejanje železniških postaj prepuščeno izključno tržnim mehanizmom, je bil razvoj: a) omejen na območje železnice, b) omejen na središče Londona, c) dosežen v obdobju velikega vzpona vrednosti nepremičnin, d) skoraj izključno namenjen izgradnji pisarn.

5.2

V Švici je bil oblikovan okoljsko osveščen nacionalni program za posodobitev železniškega omrežja, javnih prevoznih sredstev in primestnega železniškega prometa (t.i. S-Bahn v Zürichu, Baslu in Bernu). Kljub temu da so finančne težave švicarske železnice narekovale komercialno uporabo zemljišč okrog železniških postaj, ni prišlo do prodaje zemljišč, temveč je nastal program, opredeljen skupaj z železniško družbo (tako se ne uresničujejo samo interesi investitorjev, ampak tudi mest, javnih oblasti in železniške družbe).

5.3

Na Švedskem je proces sprožila privatizirana a ne fragmentarna železniška družba v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi s ciljem uvesti sodobna potovalna središča z vlaki, avtobusi, taksiji in parkirišči, vse pod isto streho. Sklenjeni dogovori so zajemali lokalne skupnosti in razna prevozna sredstva.

5.4

V Franciji je bila poglavitna spodbuda za razvoj izgradnja prog visoke hitrosti (TGV), ki je bila sklenjena na centralni ravni. Pomenila je priložnost za povezavo s Parizom. Vloga lokalne ravni v tem procesu je bila predvsem v lobiranju za pridobitev železniške postaje za visoke hitrosti (TGV).

5.5

Na Nizozemskem so državne službe, pristojne za promet in okolje, in železniška družba leta 1989 napovedale načrt za povečanje dejavnosti v okolici železniških postaj, v skladu z načelom strnjenega razvoja mest in spodbujanja javnih prevoznih sredstev. V obdobju pred privatizacijo so železniške družbe in lokalne skupnosti le z velikimi težavami dosegle, da so se jim pridružili tudi drugi partnerji.

5.6

Iz teh primerov se lahko naučimo, da je pomembno že pri zasnovi upoštevati vidike (prometnih) vozlišč in interese „kraja“ (mesta), da ne bi bili priča prevladi enostranskega pristopa. Prav tako je treba poleg bolj strnjenih stališč zastopnikov interesov mest in železniških omrežij upoštevati tržne in finančne vidike, da bi se izognili temu, da bi se o procesu odločalo izključno na podlagi kratkoročnih gospodarskih interesov ali, nasprotno, da bi pri zasnovi zahtevnejših projektov zanemarili vprašanje rentabilnosti. Specializirane študije kažejo, da se dogovor doseže lažje, kadar se železniška postaja gradi na povsem novem območju (Lille), saj lahko sicer spopad že obstoječih interesov močno zaplete razvoj projektov.

6.1

Zdi se smiselno, da se v Evropski komisiji razvije horizontalno medsektorsko sodelovanje, ki uslužbencem omogoča horizontalni pregled nad raznimi projekti v teku v okviru strukturnih skladov. Pregled bo nato omogočil določitev obsega pomoči Skupnosti za določeno dejavnost za vsak posamezen sektor.

6.2

Zdi se nujno, da ne pozabimo na vprašanje odgovornosti, ki jo ima razvoj omrežij za visoke hitrosti pri pojavljanju protislovij, ki so značilna za železnice, kot denimo prepletanje tradicionalnega in sodobnega. Izgradnja teh omrežij je bila v središču zanimanja namreč ravno zato, ker je pomenila odvrnitev od konvencionalnega železniškega sistema. Razvoj omrežij za visoke hitrosti spremljajo velikanski stroški, zaradi česar so drugi razvojni projekti lahko prikrajšani za finančna sredstva. Tako je v Franciji razvoj vlakov za visoke hitrosti (TGV) povzročil takšno poslabšanje stanja na nekaterih delih konvencionalnega omrežja, da je bilo ponekod treba uvesti velike omejitve hitrosti. To za uporabnike (potniški in tovorni promet) pomeni veliko izgubo časa in vprašamo se lahko, ali jo lahko nadoknadimo s hitrejšim potovanjem potnikov na progah za visoke hitrosti.

6.3

S stališča politike krepitve socialne kohezije in vključevanja najbolj zaostalih regij sta razvoj in spodbujanje uporabe konvencionalnih železniških prog koristnejša kot v primeru prog za visoke hitrosti, ki samo drvijo skozi regije, ne da bi jim omogočile, da se vključijo v promet. Morda bi bilo v nekaterih primerih bolj smiselno večjo pozornost posvetiti obnovi konvencionalnih železniških prog in pripadajočih infrastruktur, vzporedno z izgradnjo prog za visoke hitrosti. Železniška postaja je prva stična točka med temi oblikami razvoja in obnovo ter potniki.

7.1

Obstaja precejšna nevarnost, da bodo velike naložbe, ki jih vodijo kratkoročni interesi — morda samo špekulacije z nepremičninami –, postavile na kocko to, kar predstavlja očitno dodano vrednost železnic za potnike in mesta. V praksi bi to lahko pomenilo prodajo — utemeljeno z izgubami železnice — dragocenih zemljišč v mestnih središčih in izgradnjo pisarn ter trgovskih centrov namesto železnice. Vredno je torej razmisliti o naslednjih ugotovitvah.

7.2

Vzpostavitev neposredne povezave med središči mest je pomembna prednost ne samo s stališča železniških povezav visoke hitrosti, ampak tudi za vse mednarodne železniške povezave, vključno z vsemi deli vseevropskega omrežja.

7.3

Ravno v središču mesta je smiselno vzpostaviti gosto mrežo prog javnih prevoznih sredstev, ki omogoča dobro povezavo med železniško postajo in drugimi deli mesta.

7.4

Železniška postaja je center mobilnosti, osrednja informativna točka za prevozna sredstva, ki so del prometnega omrežja.

7.5

Prav tako je smiselno vzpostaviti povezavo med železniško postajo v središču mesta in bližnjim letališčem.

7.6

Železniških postaj ne moremo obravnavati ločeno: z oceno njihovega pomena na urbanistični in logistični ravni je treba dolgoročno gledano doseči največjo možno dodano vrednost, ki jo pomeni za mesto.

7.7

Izkušnje kažejo, da na funkcionalni ravni postopoma izginjajo jasne meje med mestnim tkivom in železniško postajo ter da se železniška postaja spreminja v donosen in hkrati privlačen javni prostor ravno z bogato ponudbo mestnih storitev.

7.8

Vendar to še ne pomeni, da so obstoječe železniške postaje vselej idealni prostor za gradnjo novih železniških postaj za proge visoke hitrosti v prihodnosti. Če proučimo doslej najuspešnejše projekte, lahko ugotovimo, da omogoča izgradnja novega mestnega središča znotraj mesta kot protiutež tradicionalnemu mestnemu središču najučinkovitejšo združitev energij iz razvoja železnic in zagona pri razvoju mesta. (Ne smemo pozabiti, da so najpogosteje navajani primeri, med drugim Lille, zelo specifični in jih je treba obravnavati kot izjeme, ki jih je težko posnemati.)

7.9

Ti primeri na splošno potrjujejo ugotovitve o razvoju železniških postaj za mednarodni potniški promet, v skladu s katerimi lahko država, lokalne skupnosti in zasebna podjetja v sodelovanju z železniškimi družbami pripravijo razvojne projekte, ki s posodabljanjem železniških postaj za mednarodni potniški promet omogočajo pluralizem interesov.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/13

1.1

EESO meni, da sta predloga ustrezno zasnovana, in se zavzema za predložene ukrepe za preprečevanje in nadzor nekaterih bolezni pri vodnih živalih.

2.1

Ribogojstvo je zelo pomembna industrijska panoga Skupnosti, zlasti na podeželskih in obalnih območjih. Leta 2004 je bilo v EU na področju ribogojstva vzgojenih rib, mehkužcev in rakov v vrednosti več kot 2,5 milijarde EUR. Vendar so finančne izgube zaradi bolezni (smrtnost, manjša rast in nižja kakovost) ocenjene na 20 % vrednosti proizvodnje. Predlog je namenjen uvedbi sodobne in ciljno usmerjene zakonodaje, ki znižuje stroške; že pri 20-odstotnem znižanju stroškov bi dodana vrednost letno znašala 100 milijonov EUR.

2.2

Veljavna zakonodaja je bila sprejeta pred dvema desetletjema, ko je EU štela le 12 držav članic. Takrat je bila namenjena predvsem zaščiti osnovne ribogojne dejavnosti EU, tj. gojenju salmonidov (postrvi in lososa) in ostrig. Zakonodajo je sedaj treba dopolniti, da bo zajemala širšo paleto dejavnosti in vrst ribogojstva, ki obstajajo v razširjeni EU, in upoštevala znaten razvoj v industriji, izkušnje, pridobljene v 15 letih od uvedbe zakonodaje, in znanstvene dosežke na tem področju. Prav tako je treba posodobiti predpise EU ter jih uskladiti z mednarodnimi sporazumi in standardi (denimo s Sporazumom o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih Svetovne trgovinske organizacije ter standardi Svetovne organizacije za zdravje živali).

3.1

Ta predlog bo razveljavil obstoječo primarno zakonodajo, tj. direktive Sveta 91/67/EGS, 93/53/EGS in 95/70/ES, in jih nadomestil z novo direktivo. Namen predloga je dopolnitev, preoblikovanje in poenotenje predpisov o zdravstvenem varstvu živali pri trgovanju s proizvodi iz ribogojstva, vključno s preprečevanjem in nadzorom bolezni, kar bi vodilo do večje konkurenčnosti ribogojnih proizvajalcev EU.

3.2

Predlog obravnava splošne zahteve za dejavnost ribogojne proizvodnje in predelovalne obrate, denimo pogoje za odobritev in predpise v zvezi z njihovim delovanjem.

3.3

Predlog zajema predpise o zdravstvenem varstvu živali, ki urejajo dajanje živali in proizvodov iz ribogojstva na trg, ter zdravstvene predpise za uvoz živali iz ribogojstva iz tretjih držav.

3.4

Razen tega predlaga določbe o obveščanju o določenih boleznih in njihovem nadzoru ter določbe o razglasitvi območij, ki so prosta bolezni.

3.5

Navaja tudi zahteve za pristojne organe držav članic in laboratorije ter v prilogah dodaja ustrezne smernice.

3.6

Pravna podlaga predloga je člen 37 Pogodbe. Temelji na načelu sorazmernosti. V skladu z ocenami naj bi bili finančni vplivi na proračun Skupnosti omejeni.

3.7

Vplivi na proračun se nanašajo v glavnem na dve področji:

3.8

Drugi predlog Komisije predvideva potrebne spremembe trenutnih postopkov, določenih v Odločbi Sveta 90/424/EGS, ki zagotavljajo finančni prispevek Skupnosti za veterinarske ukrepe v zvezi z živalmi iz ribogojstva. Spremembe naj bi upoštevale predlog za novo Direktivo o zdravstvenemu stanju vodnih živali in Evropski sklad za ribištvo.

3.9

Drugi predlog državam članicam dovoljuje uporabo proračuna, določenega v okviru operativnih programov v skladu z naslovom ΙΙΙ Evropskega sklada za ribištvo, za nadzor in izkoreninjenje nekaterih bolezni živali iz ribogojstva.

3.10

Postopki za zagotovitev finančne podpore morajo biti v skladu s trenutnimi postopki, ki veljajo za finančne prispevke za nadzor in izkoreninjenje bolezni živali.

3.11

Tudi drugi predlog temelji na načelu sorazmernosti in njegova pravna podlaga je člen 37 Pogodbe.

3.12

Predlog predlaga, da se v okviru Evropskega sklada za ribištvo zagotovijo prihodnji finančni prispevki Skupnosti za izkoreninjenje bolezni vodnih živali (člen 32 KOM(2004) 497). Vplive predloga na Evropski sklad za ribištvo pa je težko oceniti, kajti višina finančnih prispevkov bo odvisna od velikosti prizadetih gojilnic, vrednosti živali iz gojilnic itd.

4.1

Veljavna zakonodaja Skupnosti se nanaša zgolj na gojenje lososa, postrvi in ostrig. Ribogojni sektor se je od sprejetja zakonodaje močno razvil (gojenje rakov, dagenj, školjk, itd). EESO zato meni, da bi bila priporočljiva in potrebna sprememba zakonodaje, kajti njeno področje uporabe mora zajeti tudi druge vodne živali, ki jih gojijo ribogojni proizvajalci.

4.2

EESO predloga pozdravlja, saj pomembno prispevata k preprečevanju in nadzoru bolezni vodnih živalih.

4.3

EESO verjame, da je za razumen razvoj ribogojnega sektorja in povečanje produktivnosti na ravni Skupnosti treba določiti predpise o zdravju vodnih živali. Ti predpisi naj bi prispevali k uresničitvi notranjega trga in odpravi širjenja nalezljivih bolezni. Predpisi morajo biti prilagodljivi in upoštevati nenehen razvoj ter raznolikost ribogojnega sektorja.

4.4

EESO meni, da si je na ravni Skupnosti na področju preprečevanja, nadzora in izkoreninjenja bolezni vodnih živali poleg ukrepov treba prizadevati za boljše zavedanje in večjo pripravljenost pristojnih organov ter nosilcev dejavnosti ribogojne proizvodnje v državah članicah.

4.5

Trenutni sistem EU za odobritev pooblastil postavlja visoke zahteve, ki so strožje od zahtev konkurentov Evropske unije. To pa vpliva na rentabilnost sektorja. EESO meni, da na izpolnitev zahtev vplivajo predlagani register dejavnosti, ki vsebuje natančne podatke o produkcijskem sistemu obrata, odgovornosti nosilca ribogojne dejavnosti in veljavna odobritev za ribogojstvo.

4.6

Za preprečitev širjenja bolezni vodnih živali na ravni Skupnosti je treba uvesti usklajene zdravstvene določbe, ki urejajo dajanje proizvodov iz ribogojstva na trg, ter pripraviti seznam tovrstnih bolezni in vrst vodnih živali, ki so dovzetne za te bolezni.

4.7

Za zgodnjo prepoznanje morebitnega pojava bolezni vodnih živali morejo biti osebe, ki pridejo v stik z vodnimi živalmi dovzetnih vrst, zadolžene, da v primeru suma bolezni o tem obvestijo pristojne organe.

4.8

Države članice morajo opravljati rutinske, nerutinske in izredne preglede ter tako zagotoviti, da so nosilci dejavnosti ribogojne proizvodnje seznanjeni s splošnimi predpisi o nadzoru bolezni in da se po njih tudi ravnajo.

4.9

Znanje o doslej neznanih boleznih vodnih živali je vedno bolj obsežno. EESO zato verjame, da je za države članice in Komisijo bistvenega pomena, da so obveščene o pojavu bolezni ali o sumu pojava bolezni ter o sprejetih nadzornih ukrepih.

4.10

Za zaščito zdravstvenega stanja vodnih živali v Skupnosti je treba nujno zagotoviti, da pošiljke z živimi živalmi iz ribogojstva, ki potujejo po Skupnosti, izpolnjujejo ustrezne zdravstvene zahteve. Prav tako je treba zagotoviti, da živali in proizvodi iz ribogojstva, ki se uvažajo iz tretjih držav, niso okuženi z nalezljivimi bolezni.

5.1

EESO soglaša z mnenjem Komisije, naj posebne določbe ne veljajo za področje dajanja na trg okrasnih in drugih vodnih živali, ki živijo pod nadzorovanimi pogoji (akvariji ali ribniki). Vendar pa EESO meni, da naj splošne zdravstvene določbe trenutne direktive veljajo, ko vodne živali živijo izven zaprtih sistemov ali akvarijev ali pridejo v stik z naravnimi vodami Skupnosti. To velja zlasti za populacijo krapov (Cyprinidae), ker so priljubljene okrasne ribe, kot je koi krap, dovzetne za določene bolezni.

5.2

Države članice morajo določiti predpise o kaznih za kršitev določb te direktive. EESO meni, da morajo biti te kazni učinkovite.

5.3

V skladu s členom 5(2) mora država članica pred zavrnitvijo odobritve nosilca dejavnosti ribogojne proizvodnje upoštevati strategije za ublažitev tveganja, vključno z morebitno nadomestno umestitvijo dejavnosti. Vendar se EESO zaveda, da nadomestna umestitev pogosto ni mogoča, predvsem v primeru okužb s povzročitelji bolezni, ki izvirajo iz prosto živečih vodnih živali. EESO meni, da se tveganje tovrstnih bolezni lahko zmanjša z ustreznim upravljanjem v zaprtih in nadzorovanih sistemih, vzdrževanjem dobre higienske prakse, uporabo sistema za spremljanje zdravstvenega varstva živali in vsemi ostalimi ukrepi, ki jih določa trenutna direktiva Sveta.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/15

1.1

Sporočilo, ki ustanavlja okvirni program „Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov“, je del niza predlogov (1), ki določajo oblikovanje programa za izvajanje finančne perspektive (2) za obdobje 2007–2013 in ukrepe, opredeljene v sporočilu o političnih izzivih in proračunskih sredstvih razširjene Unije 2007/2013 (3)(glej mnenje EESO, poročevalec g. DASSIS (4)). Sporočilo predlaga, da se evropskemu območju svobode, varnosti in pravice leta 2006 namenijo sredstva (postavka 3, državljanstvo, svoboda, varnost in pravica) v višini 1.381 milijona EUR; ta znesek bo do leta 2013 postopoma dosegel 3.620 milijona EUR.

1.2

Na splošno bi si predlogi morali prizadevati za podobno intenzivno spodbujanje treh ciljev: svobode, varnosti in pravice v okviru uravnoteženega pristopa, ki temelji na teoriji demokratičnega načela, spoštovanja temeljnih pravic in svoboščin.

1.3

Od celotnega, prvotno predlaganega proračuna (9.500 milijonov EUR) je bil skupni znesek za okvirni program „Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov“ 5.866 milijonov EUR za obdobje 2007–2013, od tega je 1.184 milijonov EUR predvidenih za azil; 759 milijonov EUR za Sklad za vračanje; 1.771 milijona EUR za vključevanje državljanov tretjih držav in 2.152 milijona EUR za upravljanje zunanjih mej. Zneske, ki so dodeljeni državam članicam in neposrednim dejavnostim Skupnosti (nevladne organizacije in projekti), ni mogoče prenašati iz enega sklada v drugega.

1.4

Okvirni program za solidarnost ne vključuje agencij in drugih instrumentov Skupnosti s področja svobode, varnosti in pravice, kot so: Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah, ki je dejavna v okviru predlaganega okvirnega programa in nove finančne perspektive; sistem Eurodac (za primerjavo digitalnih prstnih odtisov), vizumski informacijski sistem in informacijski sistem Schengen II. Ti informacijski sistemi predstavljajo dolgoročne obveznosti in zakonodajni akti, na katerih temeljijo, ne vsebujejo določb, ki bi časovno omejevale njihovo trajanje.

1.5

Navedeni okvirni program si prizadeva predvsem zagotoviti potrebno skladnost med ustreznimi posegi na vsakem področju ukrepanja ter jasno povezuje politične cilje in razpoložljive vire za njihovo podporo. Komisija namerava poenostaviti in racionalizirati obstoječo finančno podporo. Okvirni program si prav tako prizadeva izboljšati transparentnost in povečati prožnost pri določitvi prednostnih nalog.

1.6

V skladu z dokumentom Komisije bi morala biti finančna solidarnost Evropske unije sposobna prispevati k štirim stebrom celostnega in uravnoteženega pristopa migracijskih tokov:

1.7

Predlog Komisije je obravnavala presoja vpliva (6), ki je v prilogi predloga.

2.1

Čeprav se program sklicuje na skladnost, zagotovljeno na vrhu v Tampereju in v haaškem programu, in je v skladu s členoma 62 in 63 Pogodbe, okvir programa le v manjši meri temelji na usklajeni zakonodaji, in sicer kljub prizadevanjem Sveta za sprejetje nekaterim skupnih ukrepov v okviru programa iz Tampereja (7). Zato je Evropski svet 4. in 5. novembra 2004 sprejel drugi večletni program za vzpostavitev skupnega območja svobode, varnosti in pravice, ki je znan kot haaški program.

2.2

Odbor opaža, da kljub haaškemu programu še vedno ne obstaja resnično zadovoljiv skupni politični pristop. Odbor je svoje stališče o akcijskem načrtu Komisije v zvezi z haaškim programom podrobno izrazil v mnenju o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu — Haaški program: Deset prednostnih nalog za naslednjih pet let — Partnerstvo za evropsko prenovo na področju svobode, varnosti in pravice  (8). Države članice izvajajo različne prakse glede na svoj geografski položaj. Zato so med njimi razlike v političnih smernicah in odgovornosti do državljanov Skupnosti ali državljanov tretjih držav, kar se kaže pri primerjavi politik v Skupnosti, ki so včasih različne ali si nasprotujejo glede na to, ali države so ali niso podpisnice Schengenskega sporazuma (I in II), Dublinskega sporazuma I in II (9) ali drugih programov Skupnosti, ki na primer ponujajo trajne rešitve za preselitev beguncev (10). Izkušnje kažejo, da za vodenje politik, ki omogočajo izboljšanje praks, uravnoteženost in vključevanje odgovornosti za dosego skupnega cilja, ne zadošča le ustanovitev skladov in finančnih instrumentov.

2.3

Na področju azilne ali humanitarne politike je priprava seznama „varnih“ tretjih držav še vedno sporno vprašanje, zlasti za priznane nevladne organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic in humanitarne pomoči. Odbor meni, da ni primerno obravnavati azila in priseljevanja v istem okviru, ker obstajajo opazne razlike med ukrepi in obsegom dejavnosti.

2.4

Čeprav se Odbor zaveda globalnega in celostnega cilja programa, je zadržan glede načina obravnave zaščite mej in vključevanja migrantov v isti pobudi. Vendar meni, da je treba te sklade upravljati usklajeno in povezano zaradi:

Poleg tega, in sicer še vedno ob upoštevanju globalnega cilja, Odbor poudarja, da morata biti ta dva programa dovolj jasno opredeljena za preprečitev zmot, ki bi lahko nastale.

3.1

Odbor poudarja, da sporočilo Komisije, ne more biti enako, glede na to ali bo ustavna pogodba ratificirana ali ne, in ali bo Listina o temeljnih pravicah vključena v Pogodbo.

3.2

Odbor odobrava ustanovitev Sklada za solidarnost, vendar poziva Komisijo, da ga prilagodi v skladu s haaškim programom in ob upoštevanju mnenja EESO (11).

4.1.1

Azil, priseljevanje, vključevanje, večrazsežnostni vidik, verodostojni odziv, trajna rešitev so samo nekateri od navedenih ciljev. Vendar bi za dopolnitev ekonomskega pristopa Komisije v zeleni knjigi o pristopu Skupnosti pri upravljanju migracij (12) sporočilo moralo poglobiti vidike osebnih in splošnih pravic na področju migracij, in sicer s pomočjo oblikovanja povezav s splošnim programom „Temeljne pravice in pravosodje“, ter se nanašati na Mednarodno konvencijo o zaščiti migrantov in njihovih družin (13).

Odbor prav tako spodbuja Komisijo, da več pozornosti posveti poročilu o oceni, ki ga vsake štiri leta pripravi neodvisni odbor pravnih strokovnjakov in ga predloži mednarodnemu odboru, ki izvaja institucionalni nadzor nad skladnostjo v zvezi z revidirano Evropsko socialno listino Sveta Evrope in to upošteva pri dodatnih predlogih.

Odbor opaža, da so za upravljanje teh strukturnih skladov večinoma pooblaščene države članice v okviru svojih odgovornosti v skladu z načeli subsidiarnosti. Glede načela sorazmernosti Odbor, kot je že poudaril v svojem mnenju o oceni haaškega programa in akcijskega načrta, meni, da „haaški program za prednostno nalogo določa ureditev za ocenjevanje obstoječih politik. Pred sprejetjem teh pobud je treba izvesti podrobno neodvisno študijo o njihovi učinkovitosti, dodani vrednosti in legitimnosti (usklajenost s človekovimi pravicami in svoboščinami)“ (14).

Odbor je prav tako zaskrbljen zaradi dogodkov, ki bodo sledili posvetovanju nevladnih organizacij in združenj organizirane civilne družbe in socialnih partnerjev, v zvezi z navedeno zeleno knjigo, ki je potekalo 14. junija 2005 in na katerem so številne organizacije nasprotovale prednosti gospodarskega pristopa pred človekovimi pravicami in menile, da je treba razumeti vse razsežnosti človeških, kulturnih, socialnih in pravnih posledic za vse begunce in gostujoče države.

4.1.2

Odbor bi rad, da pobuda Komisije vključuje predloge, ki jih je navedel v svojih prejšnjih mnenjih.

4.1.3

Odbor poudarja, da vprašanja v zvezi z migracijami oseb ne bi smeli že vnaprej obravnavati kot problem. Danes ima priseljevanje v primerjavi z nekdanjimi razmerami glede priseljevanja novo politično, gospodarsko in socialno realnost, ki jo družba kot celota mora obravnavati ob upoštevanju pravice oseb, da izberejo svojo usodo v mednarodnem, evropskem in nacionalnem pravnem okviru, ki so ga sprejele države članice in ki jih povezuje (15).

4.1.4

Vračanje, ki ga Komisija opredeljuje kot „rešitev“ ne bi smelo pomeniti nasprotja med pravicami do „zakonitosti“ in „nezakonitosti“ bivanja državljanov tretjih držav. Nepravilnost ni stalno stanje, ki je bilo namerno izbrano za domnevno izkoriščanje hipotetičnega statusa. Obstaja več različnih vzrokov za nepravilnost. Odbor je pripravil več mnenj, v katerih je poskušal evropskim institucijam predstaviti realnost gospodarskih razmer in položaj žrtev (16). Vsaka politika vračanja mora spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.1.5

Upravljanje mej in vizumov ne sme imeti prednost pred humanitarnimi, socialnimi, političnimi in pravnimi vidiki.

Ponavljajoči se vzroki, kot je na primer suša v podsaharski Afriki, zahtevajo še druga sredstva za razvoj, sodelovanje in boj proti globalnemu segrevanju, kot je 750 milijona EUR, namenjenih prisilnemu vračanju in 2,15 milijarde EUR za upravljanje zunanjih mej na konzularnem področju. Potrebna je politična ocena in trdna zavezanost k dolgoročnemu ukrepanju. Ker boj proti lakoti in suši, žal, ni eden izmed ciljev tisočletja, Odbor poziva Komisijo in Svet, da se dejavno ukvarjata s tem vprašanjem in:

Odbor meni, da prenos odgovornosti glede vračanja na tranzitne države ni ustrezna ali sprejemljiva rešitev. Po njegovem mnenju je treba izboljšati koordinacijo med institucijami Evropske unije in oblastmi tretjih držav, iz katerih prihajajo priseljenci. Vprašanje priseljevanja bi moralo prav tako biti del zunanjih odnosov Unije.

4.1.6

Prosto gibanje oseb se ne sme „upravljati“ (če si izposodimo izraz iz sporočila) na enak način kot finančna sredstva ali storitve.

4.1.7

Štirje finančni instrumenti, ki jih predlaga Komisija za pomoč dejavnostim držav članic na področju priseljevanja, bi se morali uporabljati skupaj z usklajeno politiko na tem področju, ki poleg tega vključuje ustrezno upravljanje migracijskih tokov, vključevanje državljanov tretjih držav, ki legalno prebivajo v državah članicah, in sicer pod enakimi pogoji kot veljajo za državljane EU.

Odbor želi na tem mestu izkoristi priložnost in opozarja na socialni damping, ki ga lahko povzroči opravljanje čezmejnih storitev, ker predstavlja glavni kanal zakonitega priseljevanja. Ta problem se zaradi prehodnih predpisov nanaša tudi na delavce iz novih držav članic Evropske unije.

Delo socialnih partnerjev in organizacij organizirane civilne družbe ima pri tem ključno vlogo, ki jo je treba podpreti in priznati.

„Dodatni nepravilni premiki“: zaradi zelo strogih predpisov in kot poudarja Odbor, direktive „Sprejem“, ki je Svet leta 2002 ni sprejel (kljub podpori Odbora in Evropskega parlamenta), so „dodatni“ pravilni premiki v skladu z zakonodajo in se nanašajo na osebe, ki prebivajo več kot 5 let v eni državi članici in ki vložijo prošnjo za prebivališče v drugi državi članici ali osebe, ki prebivajo manj kot 5 let eni državi članici in vložijo prošnjo za krajše bivanje v drugi državi članici. Odbor predvideva, da Komisija v sporočilu z „dodatnimi pravilnimi premiki“ misli na gibanje oseb, ki so nezakoniti priseljenci in iskalci azila, katerih prošnje so bile zavrnjene že v prvi državi gostiteljici. Take osebe nimajo samo pravice, da vložijo prošnjo, kar jim ni vedno dovoljeno v vseh državah članicah, temveč imajo tudi pravico do individualnega pregleda in suspenzivne pravice do pritožbe. V nekaterih državah članicah take pritožbe ne obstajajo, so nemogoče ali niso suspenzivne. Odbor razume, da mora biti možna uporaba finančnega instrumenta za izvajanje sporazumov Dublin in Dublin II, o čemer je izrazil svoje stališče. V tem okviru in kljub temu, da bi morala Komisija zagotoviti pravično razdelitev skladov in prispevati k pravični delitvi odgovornosti, bi morala posebno pozornost nameniti tudi državam članicam, ki najbolj občutijo migracijski pritisk in pri tem upoštevati ne samo njihov položaj držav ob meji, temveč tudi njihovo velikost (na primer Ciper, Malta) in njihovo splošno zmogljivost sprejema (azil, ponovna nastanitev, priseljevanje) ter najboljše prakse v skladu z njihovimi obveznostmi. Sporočilo ne določa dovolj natančnih smernic za pravično razdelitev odgovornosti. Finančne pomoči ne bi smele prejeti države, ki zapirajo ali zmanjšujejo zmogljivost svojih sprejemnih centrov.

4.1.8

„Integrirano upravljanje“ vračanja: Odbor v svojem strogo posvetovalnem pristopu kot skupščina, ki predstavlja civilno družbo, poudarja, da gre za človeška bitja in posameznike. Bolj primerno bi bilo razviti trajno sodelovanje, ki bi spoštovalo mirovne cilje in opredelilo uporabo meril za določitev stopnje prostovoljnega vračanja.

4.1.9

Odbor je presenečen ob branju predlaganega besedila, da bi v okviru posebnih ciljev, opredeljenih za Evropski sklad za vračanje, dejavnosti lahko: zagotavljale posebno pomoč kategorijam ranljivih oseb, kot so otroci in osebe, ki so bile izpostavljene mučenju, posilstvu ali drugim resnim oblikam psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja. Treba je opozoriti na to, da Ženevska konvencija določa postopke, posamezne ocene in pritožbe, do katerih so te osebe upravičene. Ker je evropska zakonodaja sprejela direktivo „priznanje statusa“ (17) in ker so države članice podpisale Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, si Odbor težko predstavlja, da bi osebe v takem položaju lahko sodile na področje „prostovoljnega vračanja“.

4.1.10

Komisija bi morala razmisliti o merilih za uspeh projekta prostovoljnega vračanja. Odbor razume, da tukaj ne gre za sodelovanje niti za razvoj osebnih načrtov za posameznike, temveč za vračanje po sodnem ali upravnem odloku in sklepu o vračanju in odstranitvi. Odbor zagovarja potrebo po upoštevanju in podpori Evropski konvenciji o človekovih pravicah in Listini o temeljnih pravicah ter skladnost z načeli, ki se lahko uporabijo: nobena oseba ne bi smela biti prisiljena v vračanje, če le-to ogroža njeno življenje. S tem v zvezi bi bilo treba poudariti sredstva za dostop do sodišča. Pritožbe bi morale biti vedno suspenzivne. Poleg tega bi se lahko pritožbe vložile samo na izjemni osnovi skladno s pristopom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope. To pa ni tisto, kar bi morda lahko razumeli iz nekaterih izrazov v predlogu (na primer izkaz stanja, točka 5.1.3).

Komisija bi morala predlagati podrobnejše določbe o izvajanju, ki zagotavljajo nasvet, materialno pomoč in druge ustrezne oblike podpore za vračanje. Prav tako bi morala predlagati določbe, ki vključujejo načine spremljanja in neodvisnega nadzora ter verodostojnost na področju zaščite, varnosti in dobrega počutja za povratnike.

—

podpira predlog za ustanovitev Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav za obdobje 2007–2013, Evropskega sklada za begunce, ki je podaljšanje obstoječega sklada in Sklada za zunanje meje;

—

poziva Svet, da skupaj pregleda in sprejme predlog sporočila, ki opredeljuje okvir splošnega programa „Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov“ in sklepe o oblikovanju posebnega sklada za izvajanje splošnega programa;

—

poziva Komisijo, da v svojem akcijskem načrtu v zvezi s haaškim programom upošteva priporočila EESO;

—

priporoča Svetu in Komisiji, da zagotovita preglednost delovanja novih strukturnih skladov z jasno povezavo med haaškim programom in obravnavanim sporočilom;

—

priporoča vključitev konkretnih določb v odločbe o ustanovitvi različnih skladov, da so nedržavni nosilci čim bolj zgodaj povezani z letnim in večletnim okvirom smernic, ki jih opredelijo države članice in Komisija.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/20

1.1

EESO predlaga, da se posebna pozornost nameni naslednjim področjem:

2.1

EESO pozdravlja predlog Komisije za priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta o transnacionalni mobilnosti v Skupnosti zaradi izobraževanja in usposabljanja: Evropska listina kakovosti za mobilnost (1). Mobilnost ljudi, ki živijo v Evropski uniji, in predlog za odstranitev ovir za mobilnost med državami članicami bosta v skladu s cilji lizbonske strategije prispevala h krepitvi konkurenčnosti EU.

2.2

EESO pozdravlja prizadevanja držav članic, Evropskega parlamenta, Sveta Evropske unije in Evropske komisije za odpravo ovir za mobilnost na področju izobraževanja in usposabljanja (2).

2.3

Mobilnost je na področju izobraževanja v EU prisotna že nekaj desetletij; v okviru različnih mobilnih programov so številni udeleženci pridobili nove izkušnje, hkrati pa so bile odpravljene kulturne in jezikovne ovire v Evropi.

2.4

EESC ugotavlja, da se je z izobraževalnimi in izmenjevalnimi programi Komisije število državljanov v državah članicah EU, ki so se v želji po izobraževanju podali v tujino, od leta 2000 potrojilo.

2.5

EESC meni, da so ti programi priložnost za vzpostavitev evropske družbe, ki se odlikuje po strpnosti in odprtosti do drugih religij, etničnih skupin, spolne usmerjenosti itd.

2.6

EESO soglaša z novo generacijo programov usposabljanja, ki ju je leta 2004 predlagala Komisija. Veliko zanimanje mladih za sodelovanje pri programih pomeni, da tudi oni neposredno prispevajo k uresničitvi ciljev lizbonske strategije.

3.1

EESO meni, da je naloga držav članic uskladiti posamezne programe na nacionalni in lokalni ravni.

3.2

Institucije, organizacije, univerze, šole in koordinatorji programov mobilnosti si morajo prizadevati za zagotovitev transparentnosti izbora udeležencev na vseh stopnjah. V praksi odgovorni za izbor udeležencev programov mednarodne izmenjevalne programe obravnavajo kot nagrado za doseganje določenih ciljev.

3.3

Obsežne informacijske kampanje bi lahko prispevale k boljši obveščenosti potencialnih udeležencev o programih. Pri tem je predvsem pomembno, da je čim več mladih Evropejcev obveščenih o ciljih programov in možnostih, ki jim jih ti programi nudijo.

3.4

EESO meni, da naj države članice udeležencem programov zagotovijo, da bodo izkušnje in izobrazbo, ki so jih slednji pridobili v okviru teh programov, tudi priznale.

3.5

Nadvse pozitivno je tudi spodbujanje mobilnosti za poklicno izobraževanje in prostovoljnih programov. Takšni programi nedvomno prispevajo k poklicnemu razvoju udeležencev in njihove sposobnosti prilagajanja delu v mednarodnem okolju.

3.6

Nekatere države članice, ki bodo kmalu zaključile z izvajanjem posameznih faz bolonjskega procesa, že izvajajo priporočila Evropske listine kakovosti za mobilnost zaradi izobraževanja in usposabljanja. Cilji listine in predlagani ukrepi naj se ocenijo pozitivno, saj imajo za cilj učinkovitejše izkoriščanje programov, ki jih je predlagala Komisija.

3.7

Odbor opozarja, da predlog Komisije vključuje le elemente, od katerih lahko pričakujemo pozitivni učinek na evropski ravni.

3.8

Pozitivni vidik predlogov Komisije, ki jih obravnava ta dokument, je dejstvo, da usklajevanje ne pomeni dodatnih finančnih stroškov, ki bi lahko predstavljali oviro pri izvajanju.

3.9

Načelo prostovoljnosti pri sprejemanju Evropske listine kakovosti za mobilnost lahko pomeni nevarnost, da države članice sprejmejo lastne pogoje, ki bi lahko negativno vplivali na uresničitev ciljev listine in zavirali izvajanje na nacionalni ravni.

3.10

EESO razen tega ugotavlja, da odzivi nekaterih organizacij civilne družbe opozarjajo, da nekatere organizacije pošiljateljice in gostiteljice niso primerno pripravljene na izvajanje programa, kar negativno vpliva na končno oceno udeležencev o programu.

3.11

EESO meni, da mora Komisija določiti datum za začetek veljave listine, ki bi države članice spodbudil k ukrepanju.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/22

1.1

EESO pozdravlja sporočilo kot priložnost za preučitev uspeha in pomanjkljivosti Evropskega leta invalidov 2003, za pridobitev spoznanj za pripravo drugih evropskih let in nadaljevanje pobud, ki so se izvajale med Evropskim letom invalidov 2003.

1.2

EESO se strinja, da je uspeh Evropskega leta invalidov 2003 v primerjavi s prejšnjimi evropskimi leti rezultat dejstva, da so ga zahtevale same invalidske organizacije, in njihove vključenosti v načrtovanje in izvajanje Evropskega leta invalidov. EESO poziva Evropsko komisijo in evropske institucije, da pri pripravah tovrstnih pobud v prihodnosti dajo prednost pristopu od spodaj navzgor.

1.3

EESO obžaluje, da v sporočilu ni podatkov o ukrepih na nacionalni in regionalni ravni ter meni, da bi morali v prihodnosti izdelati okvir, s katerim bi zagotovili primeren pretok informacij ter zbiranje in izmenjavo informacij o dobri praksi.

1.4

Ukrepi za izboljšanje splošne osveščenosti in prepoznavnosti v sredstvih javnega obveščanja so bili ocenjeni količinsko, z vidika kakovosti pa ne. EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj to vprašanje obravnava v prihodnjih pobudah.

1.5

EESO meni, da bi morali uspeh Evropskega leta invalidov 2003 pretvoriti v politike in zakonodajo, ter izraža razočaranje nad političnim odzivom glede na visoka pričakovanja, ki jih je vzbudilo Evropsko leto invalidov.

1.6

EESO poziva Evropsko komisijo, da v prihodnjem dvoletnem poročilu o položaju invalidov oceni nadaljnje spremljanje političnih zavez, ki so bile dane med evropskim letom, in predvsem nadaljnje spremljanje resolucij Sveta o zaposlovanju, izobraževanju, e-dostopnosti in kulturi ter zagotovi priporočila za vključevanje vprašanj s področja invalidnosti v odprto metodo usklajevanja v okviru lizbonske strategije.

1.7

EESO obžaluje skope informacije o ukrepih držav članic za vključevanje vprašanj invalidnosti in poziva Evropsko komisijo k razvoju orodja za zbiranje in oceno informacij o politikah držav članic.

1.8

Evropsko leto invalidov 2003 je spodbudilo Odbor, da je sprejel številne pobude: ustanovitev delovne skupine za področje invalidnosti v Odboru; vključitev invalidnosti v svoje delo; sprejetje mnenj na lastno pobudo, ki obravnavajo invalide; upoštevanje zahtev dostopnosti pri obnovi svojega novega sedeža in spremembe Kadrovskih predpisov o zaposlovanju invalidov.

1.9

EESO poziva tudi k vključevanju vprašanj invalidnosti v vse politike EU in k razvoju strukturiranega dialoga z invalidskimi organizacijami, predvsem o pripravi zakonodaje o notranjem trgu.

2.1

EESO je z velikim zanimanjem prejel sporočilo Evropske komisije o izvajanju, rezultatih in splošni oceni Evropskega leta invalidov 2003.

2.2

Evropsko leto invalidov je 3. decembra 2001 uradno potrdil Svet (1). Kampanja je trajala skoraj leto in pol — priprave so se začele sredi leta 2002. Na voljo so bila omejena sredstva v znesku približno 12 milijonov EUR.

2.3

Glavni cilji Evropskega leta invalidov so bili povečati osveščenost glede pravic invalidov ter spodbuditi razmišljanje in razpravo o potrebnih ukrepih za spodbujanje enakih možnosti in za boj proti različnim oblikam diskriminacije, s katerimi se soočajo invalidi v Evropi. Poleg tega je bil cilj spodbujati in krepiti izmenjavo dobre prakse in strategij, ki so bile pripravljene na lokalni, nacionalni in evropski ravni, ter izboljšati komunikacijo glede invalidnosti in spodbujati pozitivno podobo invalidov.

2.4

Evropska komisija poudarja, da je bilo Evropsko leto invalidov rezultat partnerskega sodelovanja med EU, državami članicami in invalidskimi organizacijami, predvsem Evropskim forumom invalidov, skupaj z drugimi zainteresiranimi stranmi civilne družbe.

2.5

Evropska Komisija je na evropski ravni razvila vrsto dejavnosti, kot so kampanja za osveščanje javnosti s sloganom „vstopi“ („get on board“) in avtobus, ki je potoval po Evropi. Financirani so bili programi s področja mladih, izobraževanja in kulture, pobude s področja raziskav in informacijske družbe. Poleg tega je več institucij EU, med njimi Evropski parlament, Odbor regij in Evropski ekonomsko-socialni odbor, sodelovalo s posebnimi pobudami v okviru Evropskega leta invalidov 2003.

2.6

Pobude na nacionalni in regionalni ravni so bile osredotočene predvsem na povečanje osveščenosti glede pravic, dostopnost grajenega okolja, informacijsko družbo, promet, razvoj nove zakonodaje, poročanje in pomoč družinam. Komisija tudi poudarja, da je Evropsko leto invalidov pripomoglo k uvrstitvi invalidnosti na dnevni red politike.

3.1

EESO obžaluje, da je bilo sporočilo o oceni Evropskega leta invalidov 2003 sprejeto skoraj dve leti po njegovem zaključku. Hkrati pozdravlja priložnost, da preuči rezultate Evropskega leta invalidov in opozori na nekatere nadaljnje ukrepe.

3.2

EESO se strinja s pozitivno analizo rezultatov Evropskega leta invalidov 2003, ki je bilo kar se tiče prepoznavnosti teme in vključenosti javnosti ter z vidika ustvarjanja zagona za razvoj ukrepov in zakonodaje v vsej Evropi verjetno najuspešnejše evropsko leto.

3.3

Sporočilo je dober povzetek in dobra analiza ukrepov, ki so se izvajali na evropski ravni. Toda o pobudah na nacionalni in regionalni ravni je le malo podatkov. Koristno bi bilo izpostaviti pomembne projekte ali dejavnosti, ki so bile financirane v okviru Evropskega leta invalidov, da bi spodbujali izmenjavo dobre prakse in določili pobude, s katerimi bi lahko nadaljevali tako na nacionalni kot tudi evropski ravni.

3.4

Zanimiva je navedba v zunanji oceni, ki poudarja, da pilotni projekt, ki ga je začel Evropski parlament kot nadaljevanje Evropskega leta invalidov 2003, ni usklajen z dejavnostmi Evropskega leta invalidov. EESO meni, da bi lahko ta sredstva bolje porabili, če bi med Evropskim letom invalidov analizirali zanimive dejavnosti in partnerstva v sklopu kampanje.

3.5

V odločitvi o Evropskem letu invalidov 2003 je bila predvidena udeležba držav EFTA/EEA, pridruženih članic srednje in vzhodne Evrope, Cipra, Malte in Turčije, pri čemer so te države večinoma že postale članice EU ali pa so bile kandidatke za pristop. Toda v sporočilu ni podatkov o dejavnostih, ki so bile organizirane v teh državah, ne glede na to, ali je bil z Evropsko komisijo podpisan poseben sporazum ali ne.

3.6

Sporočilo tudi navaja, da se je poročanje medijev o invalidih povečalo za 600 % v letu 2003. Te rezultate bi bilo zanimivo primerjati s poročanjem medijev v letu 2004 in 2005, da bi ugotovili srednjeročen ali celo dolgoročen učinek teh kampanj.

3.7

Poleg tega ni bila izvedena analiza kakovosti informacij. Eden izmed ciljev Evropskega leta invalidov je bil spodbujati pozitivno podobo ljudi z različnimi vrstami invalidnosti. Poročilo vsebuje le malo podatkov, iz katerih bi bilo razvidno, ali je do tega dejansko prišlo in ali je nastala nova podoba invalidov.

3.8

Decentralizirana metoda je dopuščala, da so nacionalne oblasti in odbori ubrali različne pristope. Nekatere države so se raje osredotočile na omejeno število večjih projektov, spet druge so raje podprle večje število malih lokalnih pobud. Zanimivo bi bilo vedeti, kako učinkoviti so bili posamezni pristopi v smislu prepoznavnosti kampanje, pa tudi trajnosti pobud.

3.9

EESO opaža tudi, da se je stopnja vključenosti politike v Evropsko leto invalidov 2003 na nacionalni ravni zelo razlikovala od države do države. Toda EESO obžaluje, da ni bila izdelana nobena analiza, ki bi pokazala, ali je to prispevalo k nadaljnjim političnim pobudam v kateri izmed držav ali ne.

3.10

Na Evropski ravni je prišlo do velike politične angažiranosti, predvsem v obliki resolucij Sveta o zaposlovanju in usposabljanju, dostopu do kulturnih dejavnosti, izobraževanja in e-dostopnosti (2) ter pobud institucij EU o dostopnosti (3) in zaposlovanju.

3.11

Kot je predvideno v okviru akcijskega načrta za enake možnosti za invalide, bi morala Evropska komisija v naslednjem dvoletnem poročilu o položaju invalidov preveriti njihovo izvajanje.

3.12

Evropsko leto invalidov je bila odlična priložnost za izboljšanje osveščenosti glede ključne vloge, ki jo imajo lahko podjetja pri socialnem vključevanju invalidov in njihovem vključevanju na trg dela. Kot rezultat Evropskega leta invalidov sedaj vedno več podjetij zaposluje invalide ter pri oblikovanju svojih proizvodov in storitev upošteva zahteve splošne dostopnosti. Posebno pozitivna pobuda je bila „European Year Corporate Partnership“ (skupno partnerstvo evropskega leta), ki ga je spodbujala Evropska komisija in iz katere se je razvila mreža med podjetji in invalidi. To je bil eden dolgoročnih rezultatov Evropskega leta invalidov.

3.13

Podjetja s področja socialne ekonomije so bila med Evropskim letom invalidov zelo dejavna, saj so izvajala več sto pobud na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni. Posebno zanimiv je bil vodnik o tem, kako lahko socialnoekonomske organizacije prispevajo k socialnemu vključevanju invalidov in njihovem vključevanju na trg dela, ki ga je v sodelovanju z EESO izdala CEP-CMAF (European Standing Conference of Cooperatives, Mutual Societies, Associations and Foundations — Stalna evropska konferenca zadrug, organizacij za vzajemno pomoč, združenj in ustanov).

3.14

Leta 2003 smo bili tudi priča večjim prizadevanjem sindikatov za delavske pravice invalidov.

3.15

Evropsko leto invalidov je organizacijam pomagalo pridobiti ali izboljšati dostop do procesa odločanja in je morda invalidom dalo boljše možnosti pri zavzemanju za svoje pravice.

3.16

Skupina na visoki ravni za invalide, ki mora razviti jasen mandat in delovni program, mora organizirati izmenjavo dobre prakse in pregled političnih pobud.

3.17

Poleg tega je ključnega pomena, da so enake možnosti za invalide vključene v različne procese EU, kjer se uporablja odprta metoda usklajevanja. To je še posebno pomembno, ker je invalidska politika v veliki meri področje v nacionalni pristojnosti. Od konca Evropskega leta invalidov smo bili na žalost priča upadu sklicevanj in ciljev, ki so se nanašali na invalide, ki so sedaj izginili iz lizbonske agende.

4.1

K uspehu Evropskega leta invalidov 2003 je v precejšnji meri prispeval pristop od spodaj navzgor. Sporočilo poudarja, da je Evropsko leto invalidov nastalo na pobudo evropskega gibanja invalidov, ki ga je tudi spodbujalo. Gibanje je bilo tudi v veliki meri vključeno v priprave in razvoj kampanje. Razočarajoče je, da ta pristop ni bil upoštevan pri odločitvah za naslednja leta, kar je imelo očitne posledice za mobilizacijo in interes tako ciljnih skupin kot tudi splošne javnosti.

4.2

Treba je nadaljevati s tesno vključenostjo invalidskih organizacij v razvoj evropske kampanje za osveščanje v sklopu Evropskega leta invalidov in jo celo okrepiti v Evropskem letu enakih možnosti 2007 glede na pestrost vključenih zainteresiranih skupin. Ključnega pomena je ciljnim skupinam zagotoviti občutek, da orodja in okvir ustrezajo njihovim potrebam, ter da se jim prepusti pristojnost za dogodke, s čimer se lahko zagotovi njihov uspeh. Prav tako je pomembno, da se med odločitvijo za evropsko leto in njegovim uradnim začetkom zagotovi dovolj časa za pripravo.

4.3

Zunanji ocenjevalci so poudarili, da je bilo spoštovanje finančnih predpisov preveliko breme za države članice in izvajalce pa tudi za Evropsko komisijo, ki bi lahko namenila več časa dodatnim pobudam. Evropska komisija bi morala to upoštevati pri sedanjem pregledovanju finančnih predpisov in predpisov o izvajanju.

4.4

Poleg tega bi razvoj kazalcev in nadzornega sistema državam članicam omogočal, da beležijo podatke o svojih dejavnostih, kar bi omogočalo učinkovito spremljanje in zbiranje informacij o dobri praksi.

4.5

Evropsko leto mora biti ne le priložnost za izboljšanje osveščenosti ali praznovanje, ampak tudi odskočna deska za nadaljnje pobude. Evropsko leto invalidov 2003 je vzbudilo veliko pričakovanj tako na nacionalni kot tudi na evropski ravni. Pomembno je, da kampanje za povečanje osveščenosti postanejo stalna praksa ter da obstajata ustrezna politika in zakonodajni okvir, ki se odzivata na izzive med letom. Ključnega pomena za trajna partnerstva in inovativne projekte, ki se razvijajo med evropskim letom, je tudi dostopnost virov.

5.1

EESO se je med Evropskim letom invalidov 2003 zavezal k številnim pobudam. Poročilo je priložnost za pregled teh zavez in predlaganje prihodnjih ukrepov.

5.2

EESO je ustanovil delovno skupino za področje invalidnosti za pripravo in izvajanje dejavnosti EESO v Evropskem letu invalidov. Delovno skupino so sestavljali člani Odbora in uradniki.

5.3

EESO je podprl načela madridske deklaracije in se zavezal k njenemu širjenju (4). EESO je v pripravah na Evropsko leto invalidov 2003 (5) in njegovo nadaljevanje sprejel več mnenj in odzivov, ki so bili obširno razposlani evropskim institucijam in zadevnim organizacijam. Poleg tega je EESO organiziral dva seminarja, o zaposlovanju invalidov in o oceni Evropskega leta invalidov 2003.

5.4

EESO se je zavezal, da bo invalidnost vključil v svoje delo in v vseh svojih mnenjih upošteval interese, pravice in obveznosti invalidov. Čeprav je še vedno precej možnosti za izboljšanje, gre EESO v pravo smer. Vedno več mnenj Odbora upošteva vidik invalidnosti in tako pozornost drugih institucij usmerja na pravice invalidov.

5.5

EESO je sprejel mnenja, ki zadevajo invalide, na lastno pobudo in kot odziv na sporočila ali zakonodajne predloge (6). Zlasti je EESO pripravil mnenje o smernicah za vključevanje invalidskih organizacij in posvetovanje z njimi (7). Številna mnenja Odbora obravnavajo vprašanja invalidnosti v okviru zaposlovanja, socialne vključenosti in industrije (8). EESO se je tudi zavezal k rednemu ocenjevanju, ki ga bo izvajala delovna skupina Odbora v letu 2006.

5.6

Poleg tega je EESO pri obnovi svojega novega sedeža, ki je bil slovesno odprt maja 2004, upošteval zahteve dostopnosti. Z novim sedežem je EESO zagotovil skoraj enak dostop članom in javnim uslužbencem, ki so invalidi. Poleg tega je sedež EESO gostil seminarje, na katerih so sodelovale invalidske organizacije. To je zgled za druge institucije in organe EU.

5.7

EESO je seznanjen z revizijo Kadrovskih predpisov ES iz leta 2003 in določb, ki pospešujejo zaposlovanje invalidov. Toda EESO ugotavlja, da je potreben bolj proaktiven pristop, s katerim bi zagotovili večje zaposlovanje invalidov.

5.8

EESO poziva Evropsko komisijo, naj v okviru Evropskega leta enakih možnosti 2007 oceni spremembe Kadrovskih predpisov o zaposlovanju invalidov.

5.9

EESO tudi poziva k vzpostavitvi pripravniškega programa za invalide. Evropsko leto enakih možnosti 2007 bi lahko bil pravi čas za tovrsten pregled.

6.1

EESO je v svojih mnenjih vedno poudarjal, da je treba uspeh Evropskega leta invalidov meriti na podlagi njegovih konkretnih rezultatov.

6.2

EESO obžaluje, da Evropsko leto invalidov 2003 ni privedlo do sprejetja obsežne zakonodaje o nediskriminaciji invalidov na vseh področjih politike EU.

6.3

EESO je v svojem mnenju, ki je bilo sprejeto februarja 2004, pozdravil Evropski akcijski načrt o enakih možnostih iz leta 2003. EESO je v mnenju tudi poudaril, da je akcijski načrt premalo ambiciozen in predlagal, da Evropska komisija razmisli o dodatnih ukrepih (9).

6.4

EESO ugotavlja, da so bili prvo dvoletno poročilo o položaju invalidov in nove prednostne naloge za naslednjo fazo evropskega akcijskega načrta ravno objavljeni (10).

6.5

Treba bi bilo pripraviti priporočila o učinku evropskih strategij na socialno varnost, zaposlovanje in vseživljenjsko učenje o invalidih. To je posebej pomembno zato, ker invalidi niso omenjeni v prenovljeni lizbonski strategiji in programih nacionalnih reform, ki so bile predstavljene leta 2005. V zvezi s tem EESO pozdravlja delovni dokument o vključevanju invalidnosti v strategijo zaposlovanja (11) in Evropsko komisijo poziva k ocenjevanju izvajanja tega dokumenta.

6.6

EESO pozdravlja tudi predlog predsedstva Združenega kraljestva za letno ministrsko konferenco o invalidnosti, da bi spodbujali politično razpravo na visoki ravni z udeležbo invalidskih organizacij.

6.7

EESO meni, da bi morala Evropska komisija v sodelovanju z invalidskimi organizacijami razviti orodje za ocenjevanje vpliva zakonodaje EU na področje invalidnosti. Prav tako bi morala pripraviti tečaje za usposabljanje uradnikov v različnih generalnih direktoratih o uporabi tega orodja.

6.8

V skladu z Amsterdamsko pogodbo se je ES zavezala, da bo pri oblikovanju ukrepov za notranji trg upoštevala invalide. Na žalost ni prišlo do uresničevanja izjave 22. Posledica tega je, da je sedaj vedno več ovir za blago in storitve.

6.9

EESO poziva Evropsko komisijo k pobudi, ki bi združila uradnike, ki se ukvarjajo z vprašanji notranjega trga, in strokovnjake invalidskih organizacij, z namenom, da razvijejo strateški načrt.

6.10

EESO pozdravlja hiter sprejem uredbe o letalskih potnikih z omejeno mobilnostjo, ki bo prispevala k boju proti diskriminaciji, s katero se soočajo invalidi, ko potujejo z letali, in številnih drugih zakonodajnih pobud na področju prometa, ki krepijo pravice invalidov.

6.11

EESO poziva k vključitvi zahtev dostopnosti v vse pomoči, ki jih odobri EU, in v politiko javnega naročanja.

6.12

EESO tudi podrobno spremlja pogajanja o Mednarodni konvenciji o človekovih pravicah invalidov in pozdravlja predlog EU, da Evropske skupnosti postanejo podpisnice konvencije, ki bi tudi zagotavljala zaščito invalidom, ki živijo v EU, ter da pristopijo k aktom institucij in organov EU.

6.13

EESO meni, da obstaja potreba po nadaljnji zakonodaji proti diskriminaciji na vseh področjih, ki so v pristojnosti EU, in z veseljem pričakuje rezultate študije izvedljivosti o nadaljnjih zakonodajnih pobudah o nediskriminaciji. Poleg tega je prepričan, da bo naslednje leto predložen predlog direktive o invalidnosti.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/27

1.1

Pozdravlja sprožitev razprave o pristopu Skupnosti k sistemu ekološkega označevanja ribiških proizvodov.

1.2

Izraža svojo pripravljenost za aktivno sodelovanje pri nadaljnjem delu.

1.3

Komisiji priporoča, da poleg nujne koordinacije med njenimi službami, pristojnimi na področju ekološkega označevanja, ohrani tesno sodelovanje z mednarodnimi organizacijami s pristojnostmi na tem področju, kot so FAO (Organizacija za prehrano in kmetijstvo), STO (Svetovna trgovinska organizacija), OCDE (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj), UNCTAD (Organizacija Združenih narodov za trgovino in razvoj), ISEAL (Mednarodne socialne in okoljske akreditacije ter označevanje) in ISO (Mednarodna organizacija za standardizacijo).

1.4

Predlaga Komisiji, da si sočasno prizadeva za ohranitev stalnih stikov z akterji z okoljskega in socialnega področja in zlasti z akterji iz zadevnih sektorjev (ribištvo, predelovalni sektor in tržni sektor) ter s potrošniki.

1.5

Meni, da je ta trenutek zaradi kompleksnosti zadeve bolje izbrati tretjo od opcij, predlaganih v sporočilu Komisije, t.j. postavitev minimalnih zahtev za prostovoljne sisteme ekološkega označevanja.

1.6

Vendar opozarja, da morajo te minimalne zahteve biti zadosti stroge ter podkrepljene s pravili, ki bodo preprečevala in kaznovala njihovo kršenje.

1.7

Opozarja na dejstvo, da je treba ekološke oznake, ki so jih sprejele regionalne ribiške organizacije v skladu s predpisi, sprejetimi na ravni EU (kot npr. oznaka „Dolphin Safe“ organizacije APICD — Sporazum o mednarodnem programu za zaščito delfinov (1)) na vsak način upoštevati in zagotoviti, da jih bodo upoštevali tudi izvajalci dejavnosti pri izvajanju razvojnih standardov, ki morajo biti natančni.

1.8

Komisijo poziva, naj nameni posebno pozornost težavam; ki bodo nastale zaradi stroškov ekološke oznake za ribiške proizvode, kot tudi ustrezni porazdelitvi teh stroškov med členi vrednostne verige, t.j. med proizvajalci, predelovalno industrijo, distributerji in potrošniki.

2.1

Februarja 2004 je Svet Evropske unije sklenil, da mora vključiti v svoj dnevni red sprožitev razprave o ekološkem označevanju ribiških proizvodov. V svojem sporočilu o tej zadevi je Svet dejal, da bo predlagal pogoje za ugotavljanje metod ulova ter sledenje proizvodov od ulova do končnega potrošnika, pri čemer je treba zagotoviti spoštovanje odgovornih načinov ribolova in trženja.

2.1.1

Svet je bil mnenja, da „mora Skupnost voditi to razpravo, ki poteka v okviru različnih mednarodnih forumov“.

2.1.2

S pomočjo zgoraj omenjenega Sporočila je Komisija končno sprožila razpravo o pristopu Skupnosti k sistemu ekološkega označevanja ribiških proizvodov, tako da je ostale evropske institucije pozvala k oblikovanju stališč, da bi lahko predlagala zakonodajne pobude in nadaljnja ustrezna priporočila.

2.1.3

Torej mora Evropski ekonomsko-socialni odbor izraziti svoje poglede in oblikovati stališče o pobudi.

2.1.4

K „ribiškim proizvodov“ iz tega mnenja sodijo tudi ribogojni proizvodi, pri čemer pa je treba upoštevati okoljske posebnosti obeh vrst proizvodov.

2.2.1

Priprava Sporočila je zahtevala trdo delo, saj je bilo treba pregledati kompleksno praktično in pravno situacijo. Zato želi Evropski ekonomsko-socialni odbor odgovorni službi najprej čestitati za opravljeno delo. Naj spomnimo, da je Odbor na splošno že izrazil svoje mnenje o nekaterih vprašanjih, ki jih prinašajo ekološke oznake v praksi, in sicer v svojem mnenju o Etični trgovini in sistemih zagotavljanja jamstva potrošnikom. (2)

2.2.2

Da bi lahko razpravo umestili v primeren okvir, je treba poudariti, da je odbor agencije Združenih narodov FAO, pristojen za ribištvo, pred nedavnim (11. in 13. marca letos) sprejel svoje lastne Direktive za ekološko označevanje rib in ribiških proizvodov, ki se nanašajo na morsko ribištvo . Te direktive so bile predložene v mnenje strokovnjakom in izdelane v oktobru 2004. (3) Razprava se je v FAO začela že leta 1998.

2.2.3

Pričujoče mnenje se ne more poglobljeno ukvarjati z direktivami iz prejšnjega odstavka. Kljub temu pa je treba poudariti, da te vsebujejo minimalne zahteve in merila za določanje primerov, v katerih se ekološka oznaka lahko podeli določenemu ribolovnemu območju, pri čemer se razume, da je ribolovno območje enota za certifikacijo. Če povzamemo: zahtevajo se pravila, upravni okvir za nadzor, preverjeni znanstveni podatki o staležu in učinkih ribolova v zadevnem ekosistemu. Po drugi strani pa je FAO izdelala smernice za določitev pravil za trajnostni ribolov in zlasti za utemeljene mehanizme za akreditacijo in certifikacijo. Posebej je treba poudariti, da smernice FAO kot bistvene zahteve za delovanje sistema za ekološko označevanje vsebujejo naslednje elemente: transparentnost, sodelovanje zainteresiranih strank, pravila za uradno obveščanje, vzpostavitev registra, preučitev in revizijo postopkov in pravil, obstoj zadostnih človeških in finančnih virov, predložitev računov ter dostopnost informacij in sistemov za vzdrževanje, prekinitev in ukinitev akreditacije ter ustrezne pravice do vložitve pritožbe.

2.2.4

Hkrati se je treba zavedati, da je ekološko označevanje sorazmerno nova dejavnost, razširjena predvsem v državah Organizacije za sodelovanje in gospodarski razvoj (OCDE) (4) in da ta trenutek poteka delo v Svetovni trgovinski organizaciji (STO). Hkrati je Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) pripravila svoja lastna metodološka in konceptualna merila za upravljanje okoljske kakovosti s serijo standardov ISO 14.000. Komisija si bo morala vztrajno prizadevati za sprejetje pravil v skladu z obstoječimi mednarodnimi smernicami in pravili.

2.2.5

Številne države članice in, v skladu z njihovimi ustavami, nekatere regionalne oblasti, imajo pristojnosti na tem področju. Na podlagi teh so bili v nekaterih primerih že oblikovani predpisi, v drugih pa se še oblikujejo. V Evropski uniji tako obstajajo zelo različne vrste ekoloških oznak, javnih in zasebnih, čeznacionalnih, nacionalnih in regionalnih. Tako stanje lahko povzroča/ustvarja zmedo pri potrošnikih in operaterjih na različnih trgih. (5)

2.2.6

Zaradi različnih predpisov in ekoloških oznak, ki trenutno obstajajo na različnih trgih, je treba razviti multidisciplinaren pristop z namenom usklajevanja.

2.2.7

Evropska unija je prvi usklajeni sistem ekološkega označevanja vzpostavila z Uredbo Sveta 880/92 (6) z dne 23. marca 1992. Z revizijo te uredbe pred petimi leti s pomočjo trenutno veljavne uredbe (7) je bil vzpostavljen sistem ekološkega označevanja za različne kategorije proizvodov, med katerimi niso všteti ribiški proizvodi. Zato mora Komisija podrobno preučiti možnost razširitve trenutno veljavne ekološke oznake na ribiške in ribogojne proizvode.

2.2.8

Ne smemo pozabiti, da se razprava o sistemih ekološkega označevanja ribiških proizvodov odvija v okviru tekočih politik Evropske unije. Konkretno se sklicujemo na Šesti akcijski program Skupnosti na področju okolja, ki je bil sprejet s skupnim sklepom Evropskega parlamenta in Sveta 1600/2002/ES dne 22. julija 2002 (8), ter akcijski načrt Skupnosti za vključitev zahtev za varstvo okolja v skupno ribiško politiko (9), v katerem je pregled ekoloških oznak za ribiške proizvode obravnavan kot dopolnilen ukrep.

2.2.9

Četudi je stanje sorazmerno drugačno, želi Odbor Komisijo in ostale institucije ter zainteresirane stranke Unije spomniti na obstoj sistema za usklajeno in poenoteno uporabo oznake, ki jo nedvomno lahko obravnavamo kot ekološko, saj zagotavlja usklajenost z direktivami na področju recikliranja (10)V mislih imamo tako imenovano „zeleno točko“, ki se v večini držav Evropske unije uporablja za embalažo, ki jo je mogoče reciklirati. Ta oznaka je bila prvotno registrirana blagovna znamka nemške družbe z omejeno odgovornostjo, ki je leta 1996 svoj sedež prenesla v Bruselj ter začela izdajati dovoljenja za uporabo znamke v obliki sodelovanja z večino držav članic in tretjih držav, kot tudi z izvajalci gospodarskih dejavnosti, vključenimi v pravilno upravljanje recikliranja embalaže. Danes pravno podlago določajo direktive Skupnosti in nacionalna razvojna pravila, kar bi v praksi lahko pomenilo, da se bo prek zasebnika (Packaging Recovery Organisation Europe s.p.r.l.), ki bo nadzoroval usklajevanje meril in razvoj le-teh s strani različnih nacionalnih teles v večini držav članic, uveljavi en sam logotip z jasnim sporočilom (11).

2.2.10

Glede na povedano Odbor meni, da razprava v Evropski uniji o ekološkem označevanju ribiških in ribogojnih proizvodov poteka ob pravem času. Zato se je treba izogniti zamudam in pretiranemu podaljševanju rokov, nujnih za obravnavo tako kompleksnega vprašanja. Razprava mora temeljiti na smernicah FAO ter se odvijati s pomočjo multidisciplinarnega pristopa in merila za usklajevanje, ne da bi pri tem zanemarjali lastna merila Evropske unije, pač pa da bi ta kolikor je mogoče izboljševali. Glavni cilji pri tem morajo biti varstvo okolja in virov ter storitev potrošniku.

3.1.1

Organizacija FAO, ki ima pristojnosti na področju ribištva, in je zato referenca za različne regionalne ribiške organizacije, ki jih povezuje obstoječe pomorsko pravo, temelječe na Konvenciji ZN, je sprejela pristop k označevanju ribiških proizvodov, da bi zaščitila ribolovna območja. Pristop se le posredno nanaša na ostale faze trženja proizvodov.

3.1.2

Na drugi strani pa je cilj prizadevanj drugih mednarodnih organizacij, kot sta STO (12) in UNCTAD, zagotoviti, da sistemi ekološkega označevanja ne povzročajo nedovoljenih ovir za mednarodno trgovino ali oškodujejo držav v razvoju (13), in sicer v splošnem okviru Sporazuma o tehničnih ovirah v trgovini. Te organizacije si prizadevajo za določitev komplementarnih trajnostnih ukrepov na področju ribištva, kot je ekološko označevanje, ki bodo združljivi z mednarodnimi pravili za preprečevanje ustvarjanja tehničnih ovir v mednarodni trgovini ali sprejemanja ukrepov s podobnim učinkom. Organizacije upoštevajo tudi potrebo po sodelovanju, tako da se državam brez tehničnih in finančnih sredstev, potrebnih za uvedbo ekoloških oznak, omogoči ustrezna podpora. V tem smislu Odbor meni, da ekološko označevanje ribiških proizvodov samo po sebi ni ovira mednarodni trgovini, če se v predpisih, ki ga določajo, predvidijo potrebni mehanizmi, ki bodo zagotavljali preglednost ter enakost pri dostopu.

3.1.3

Delo organizacije ISO in drugih organizacij na področju standardizacije pa je bolj usmerjeno v metodologijo in dobre prakse na področju ravnanja z okoljem in s tem povezanega ekološkega označevanja; dokumentov, ki bi posebej obravnavali ribiške proizvode, ni na razpolago.

3.1.4

Le FAO se izrecno ukvarja z ekološkim označevanjem ribiških proizvodov. Vendar se strinjamo s Komisijo, da je treba pri sprejemanju odločitev upoštevati ne le sklepe različnih mednarodnih organizacij, ampak tudi cilj usklajevanja različnih pristopov, ki izhajajo iz specifičnosti teh teles.

3.1.5

Glede na povedano EESO meni, da je pri mednarodnem delu in pri prihodnjem zakonodajnem predlogu Komisije treba upoštevati obsežen pravni red Skupnosti ter izkušnje, na katerih temelji trenutni sistem EU za ekološko označevanje (kot tudi vzporedne izkušnje z „zeleno točko“). Pristojne službe na področju ribištva morajo zato usklajevati svojo dejavnost s pristojnimi službami na področju okolja in harmonizacije trgov, da ne pride do neželjenih motenj ali povečanja števila različnih ekoloških oznak, ki bodo prispevale le k še večji zmedi, namesto da bi igrale svojo vlogo v odnosu do operaterjev trga in končnih potrošnikov. Kljub težavam, ki jih vse to povzroča, mora Komisija določiti časovni razpored, s čimer bo zagotovila, da pri njenem predlogu ne bo prihajalo do zamud, ki bi segale čez prvo polovico leta 2006.

3.2.1

Ker ne obstajajo osnovni predpisi, ki bi omogočali postavitev dovolj strogih pogojev za usklajevanje, kar je dobro pojasnjeno v dokumentu Komisije, so se pojavila različna stanja, med katerimi nekatere lahko služijo za zgled, druge pa za primer praks, ki se jih je treba izogibati.

3.2.2

Preučitev razpoložljive literature (14) in veljavnih mednarodnih predpisov pripelje do zaključka, da mnogoterost stanj ni zmeraj v skladu z zahtevami transparentnosti in nepristranskosti, bistvenimi za sisteme ekološkega označevanja.

3.2.3

V določenih primerih smo priča prostovoljnim mehanizmom, ki so plod sodelovanja med izvajalci dejavnosti na trgu ter organizacijami civilne družbe. Zadevne organizacije razpolagajo s standardi za akreditacijo, certifikacijo in uporabo ekološke oznake, ki so jasni in javno dostopni. Uporabljajo se za različna ribolovna območja v različnih državah sveta. Take organizacije imajo posvetovalne odbore in nadzorne mehanizme.

3.2.4

V drugih primerih, navedenih v sporočilu Komisije, pa gre za preproste zasebne logotipe, za katere predpisi ali ne obstajajo ali pa niso javni, in katerih uporaba ni v skladu s kodeksi o dobrih praksah na področju ekološkega označevanja. Eden od takih primerov lahko služi za ponazoritev škodljivih učinkov ekološkega označevanja ribiških proizvodov, ki je v nasprotju z mednarodno zakonodajo, ustvarja neželene ovire v mednarodni trgovini in temelji na metodologiji, ki niti približno ni v skladu s priporočili na področju ekološkega označevanja. Po besedah višjega uradnika take okoliščine ustvarjajo razmere „dejanskega monopola“.

3.2.5

Taki primeri služijo za ponazoritev dejstva, da je sedanjemu stanju, v katerem je mogoče ustanavljati ekološke oznake brez pravne podlage ali celo v nasprotju z obstoječimi mednarodnimi predpisi ter predpisi Skupnosti, treba narediti konec, saj škodi proizvajalcem, potrošnikom in drugim zainteresiranim strankam.

3.2.6

V primeru tune iz vzhodnega Pacifika je pristojna regionalna ribiška organizacija, Medameriška komisija za tropsko tuno, podprla sprejetje Sporazuma o mednarodnem programu za ohranjanje delfinov (APICD) (15), h kateremu je prostovoljno pristopila Evropska unija s sklepom Sveta 1999/337/ES z dne 26. aprila 1999 (16). Ta sporazum ureja ekološko oznako, ki jo podpira tudi Evropska skupnost in o kateri trenutno poteka razprava v Evropskem parlamentu. (17)

3.2.7

Na to posebno situacijo je treba gledati kot na ozadje pri preučevanju predpisov in predlogih predpisov na tem področju, saj bi Evropska unija morala v primerih, ko se neka regionalna ribiška organizacija, pristojna za določeno ribolovno območje, sklicuje na načela FAO, pri tem pa promovira svojo lastno ekološko oznako: kot prvo, sodelovati pri delu, da se zagotovi, da sta metodologija za certifikacijo in izstavljanje oznak v skladu z nujnimi zahtevami, in kot drugo, razmisliti o uporabi takih oznak v okviru svojih lastnih predpisov ter prepovedi tistih oznak, ki niso v skladu z le-temi.

3.2.8

Odbor ugotavlja, da bi vse zasebne ekološke oznake za ribiške in ribogojne proizvode morale biti podvržene strogim merilom akreditacije in neodvisne certifikacije ter da bi Komisija v zakonodajnem predlogu, ki ga bo pripravila, morala razmisliti o ustanovitvi javnega registra, dostopnega vsem zainteresiranim ter akterjem s področja ribištva in ribogojstva, ki bo vseboval podatke v dokaz, da so oznake v uporabi v skladu z zakonsko določenimi zahtevami.

4.1.1

Ekološko označevanje se mora jasno razlikovati od splošnih pravil za označevanje prehrambnih proizvodov. Uporaba ekološke oznake sama po sebi ne pomeni spoštovanja pravil, ki jih je v vsakem primeru treba spoštovati, tudi, ko ne gre za ekološko označene proizvode, pač pa spoštovanje višjih okoljevarstvenih standardov, ki v našem primeru vključujejo odgovorne prakse ribištva, ohranjanje staležev, ki jih pokriva ekološka oznaka, ter maksimalno zmanjšanje škode za biološko raznovrstnost in pomorsko okolje na splošno.

4.1.2

Oznaka za ribiške proizvode, kot tudi za druge ekstraktivne ali ribogojne proizvode, se lahko uporablja za nepredelane proizvode (cele sveže ali zamrznjene ribe), predelane ribje proizvode, ki so lahko zamrznjeni, v solnici, v konzervah, predkuhani ali pripravljeni. V prvem primeru mora ekološka oznaka zagotavljati, da so uporabljene metode ulova v skladu ne le z nadzornimi standardi zadevnega ribolovnega območja ampak tudi s kodeksom FAO za odgovorno ribištvo. V drugem primeru mora ekološka oznaka ribiškega proizvoda zagotavljati, da pravilno izvajanje pravil sledljivosti za prehrambne proizvode resnično pomeni, da je predelan in tržen proizvod, ki je ponujen potrošniku, resnično ribiški proizvod, ki si zasluži ekološko oznako.

4.1.3

Za pravilno izvajanje ekološkega označevanja ribiških proizvodov ne zadostuje splošen okvir predpisov. Vzpostaviti je treba jasen mehanizem za akreditacijo organov za certifikacijo, dodeljevanje ekoloških oznak, reševanje sporov, nadzor in kazni za zlorabo ali kršenje pravil. Tak mehanizem naj bi služil za razlikovanje ribiških proizvodov z ekološko oznako od ostalih ribiških proizvodov.

4.1.4

EESO meni, da naj bi ta jasni mehanizem, naveden v točki 4.1.3, bil register, naveden v točki 3.2.8. Pravila in register morajo zagotavljati, da sistem temelji na transparentnosti. Sistem mora nuditi informacijo potrošniku in ustvarjati zaupanje, potrebno za premostitev vrzeli, ki trenutno obstaja med potrošniki, ki kažejo zanimanje za okoljske vidike proizvoda (trenutno okrog 44 %) ter tistimi, ki se resnično odločijo tudi za nakup takih izdelkov (trenutno okrog 10 %).

4.1.5

Podatki, ki izhajajo iz zgoraj navedenega poročila EVER in stališče organizacije EUROPECHE/COGECA (18), izraženo v njenem obvestilu v zvezi s temo tega mnenja, so dokaj črnogledi glede verjetnosti, da bo ekološka oznaka nasplošno ter zlasti ekološka oznaka za ribiške proizvode prinesla dodano vrednost proizvajalcem, potrošniku pa pregledno in natančno informacijo. V vsakem primeru pa varstvo okolja v širšem smislu, skupaj z bojem proti lakoti, dandanes postaja eden od glavnih izzivov človeštva. Zato je bistveno, da si Evropska unija prizadeva za vodilno vlogo v procesih, ki odgovornim potrošnikom omogočajo, da prepoznajo in izberejo proizvode, katerih ekstrakcija, predelava in trženje so bili izvedeni v skladu z okoljevarstvenimi merili.

4.1.6

Odbor je bil obveščen o uradnem stališču WWF (Svetovni sklad za varstvo narave) ter je vesel, da se to navkljub logičnim razlikam v pristopih na določenih področjih v glavnem sklada s pogledi, izraženimi v tem mnenju, zlasti glede potrebne strogosti pravil za ekološko označevanje ribiških proizvodov.

4.1.7

Odbor meni, da je treba v pravilih, ki jih bo predlagala Komisija, zlasti upoštevati možnost, da bi lahko bila ekološka oznaka za ribiške proizvode instrument za podporo ribiške industrije, saj bi stroške oznake lahko prevzela celotna trgovinska veriga, ne da bi pri tem potrošnik bil na škodi. Tako bi ribiči in podjetja bili ozaveščeni o potrebi po izvajanju trajnostnega ribolova in ribogoja, da se ohrani stalež, ki je temelj ribiške dejavnosti in celotne sledeče trgovinske verige.

4.1.8

Odbor želi Komisijo opozoriti, da je ekološko označevanje ribiških in ribogojnih proizvodov povezano s finančnimi stroški, ki jih bo morala absorbirati proizvodna veriga, preden proizvod doseže potrošnika. Mala in srednje velika podjetja in izvajalci dejavnosti v državah v razvoju bi lahko v določenih okoliščinah imeli težave z dostopom do ekološke oznake. Zato morajo pravila, ki bodo sprejeta, vsebovati mehanizme za posredovanje, ki bodo vključevali organizacije proizvajalcev, ribiška združenja in sporazume o partnerstvu. V vsakem primeru pa so potrebna velika prizadevanja za ozaveščanje in obveščanje glede ekološkega označevanja. EESO s tem v zvezi meni, da morajo financiranje teh dejavnosti zagotoviti javne ustanove.

4.1.9

Zato je treba vsakršno prizadevanje Evropske unije na tem področju obravnavati kot prvi korak na tej poti. Ta korak pa mora biti dovolj daljnosežen, da se omogoči določitev:

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/32

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se strinja z Evropskim parlamentom, da je vprašanje večje zastopanosti žensk v organih odločanja ekonomsko-socialnih interesnih skupin v EU pomembno. Podpira poziv Parlamenta nacionalnim organizacijam, ki jih to zadeva, in njihovim evropskim federacijam ter Evropski komisiji, da bi tej temi namenili več pozornosti in jo obravnavali bolj sistematično. Parlament je Evropsko komisijo pozval, naj začne zbirati podatke in vzpostavljati podatkovno bazo o zastopanosti žensk v organih odločanja ekonomsko-socialnih interesnih skupin v EU. Odbor je seznanjen, da je Komisija s tem že začela. Meni, da lahko veliko prispevata tudi Evropski inštitut za enakost spolov in Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev. Kar zadeva kazalnike, Odbor pripominja, da Komisija trenutno dela na podlagi devetih meril, ki jih je leta 2003 zasnovalo italijansko predsedstvo EU.

1.2

Parlament je svojo analizo usmeril predvsem na organizacije delodajalcev in na sindikate. Zdi se, da se je pri sindikatih pojavilo več pozitivnih premikov, kot pa izhaja iz parlamentarne resolucije in poročila. Po drugi strani pa bi pri ocenjevanju položaja in razvoja na delodajalski strani ter pri drugih ekonomsko-socialnih interesnih skupinah morali tudi močneje upoštevati — oziroma se močneje zavedati –, da te organizacije delujejo drugače kot organizacije, katerih člani so fizične osebe.

1.2.1

Vse ekonomsko-socialno interesne skupine, zastopane v EESO, imajo svoje značilnosti. Ni pa nujno, da bodo politike s pozitivnim učinkom na eno vrsto organizacije imele podoben učinek na druge.

1.2.2

Tako Odbor z zanimanjem spremlja akcijski okvir ETUC, UNICE/UEAPME in CEEP za enakost spolov, še posebej prednostni položaj, ki ga te organizacije namenjajo ženskam na področju odločanja. Odbor z zanimanjem pričakuje objavo napovedanih letnih nacionalnih poročil in evropskega poročila o napredku.

1.3

EESO tako kot Parlament podpira obstoječe politike EU za uravnoteženo udeleženost moških in žensk v procesih odločanja in se strinja s Parlamentom, da je za izvedbo sprememb in za dosego uravnotežene zastopanosti potrebna dejanska politična volja. V mnogih organizacijah, ne samo v delodajalskih in delojemalskih, se takšna politična volja zares odraža. EESO predlaga, da organizacije rezultate svojih prizadevanj redno posredujejo Komisiji, ta pa naj v tesnem sodelovanju z evropskimi federacijami dograjuje omenjeno računalniško bazo podatkov in kot dopolnitev pobude italijanskega predsedstva EU iz leta 2003 pripravi ustrezne kazalnike za okrepitev vpliva žensk v ekonomsko-socialnih organih odločanja.

1.4

V organizacijah, ki pošiljajo svoje predstavnike v nacionalne in mednarodne forume in morebiti na pogajanja v okviru socialnega dialoga, je treba posebno pozornost nameniti zlasti ravni upravnega odbora. Vendar pa je treba upoštevati tudi raven vodilnih delavcev, s katere številne organizacije že zdaj izbirajo pooblaščene delegate, če želijo prispevati k močnejši zastopanosti žensk.

1.5

Ločene in pomožne strukture ter mreže ženskega osebja in članov so pomembno prispevale k pozitivni spremembi v nekaterih organizacijah. Ker ti instrumenti ne bodo nujno pozitivno učinkovali vedno in na vse, EESO meni, da je pomembno aktivneje spodbujati njihov razvoj, tudi glede zunanje zastopanosti organizacije.

1.6

Usposabljanje in izobraževanje ter strategije za izboljšanje združljivosti družine in poklica se zdijo najprimernejše metode za podpiranje poklicnega napredovanja žensk v organizacijah. Podpiranje takšnih strategij ostaja prednostna naloga pristojnih služb Komisije, ki razvijajo ukrepe proti diskriminaciji in za razširjanje enakih možnosti. Delodajalci in sindikati imajo pri tem pomembno vlogo.

1.7

Veliko strokovnjakov predlaga kvote. Sisteme kvot, ki so se v nekaterih državah na politični ravni in v socialnih organizacijah izkazali za učinkovite, bi morale te organizacije in Komisija podrobneje preučiti, da bi določili dejavnike, ki pojasnjujejo njihovo učinkovitost in uspešnost.

1.8

Odbor bi želel, da bi države članice pri imenovanju članov EESO za mandatno obdobje 2006–2010 (na predlog ekonomsko-socialnih interesnih skupin) delež premalo zastopanega spola zvišale na 30 %, v naslednjem mandatu pa na 40 %.

1.9

EESO bo ugotovitve zdaj opravljene raziskave ponovno pregledal v obdobju 2006/2007, po začetku svojega novega štiriletnega mandata. To bo tudi priložnost, da ugotovi, ali se politike in prakse organizacij v novih državah članicah zelo razlikujejo od tistih v starih državah članicah. EESO predlaga Parlamentu, naj do takrat pripravi ponoven pregled sedanjega položaja v primerjavi z resolucijo in poročilom iz leta 2002.

2.1.1

Januarja 2003 je Evropski parlament zaprosil EESO za mnenje o zastopanosti žensk v organih odločanja „socialnih partnerjev“ (1). Namen tega zaprosila je bil dopolniti statistične podatke, ki jih je imel na voljo Parlament pri pripravi resolucije in poročila o zastopanosti žensk med socialnimi partnerji EU (2002/2026 INI), in priporočiti nadaljnjo strategijo za izboljšanje zastopanosti žensk v različnih organih teh „socialnih partnerjev“.

2.1.2

V svoji resoluciji je Parlament ugotovil, da so v organih in strukturah, v katerih „socialni partnerji“ obravnavajo socialno politiko, ženske premalo zastopane. Meni, da so potrebni programi in strategije za bolj uravnoteženo zastopanost. Evropsko komisijo in „socialne partnerje“ je pozval k sistematičnemu zbiranju pomembnih podatkov in ustreznemu ukrepanju za povečanje vpliva žensk v ekonomskih in socialnih organih odločanja, ne zgolj z boljšo zastopanostjo v teh organih, temveč tudi z vključitvijo vidikov enakosti spolov v svojo politiko.

2.1.2.1

V tem okviru je bilo ugotovljeno tudi, da so neobvezujoče izjave o namerah nezadostne in da je v organizacijah, v katerih se srečujejo „socialni partnerji“, potrebna dejanska politična volja za izvedbo sprememb in doseganje uravnotežene zastopanosti.

2.1.3

V svoji resoluciji in poročilu Parlament ni omenil EESO.

2.1.4

EESO je najbolj reprezentativno združenje predstavnikov ekonomsko-socialnih interesnih skupin („organizirane civilne družbe“) v EU. Njegova naloga ni svetovati organizacijam, ki jih zastopa, glede politik zastopanosti žensk v organih odločanja ali glede politike enakosti spolov, vendar pa njegova sestava na nek način odraža te politike. Parlament uvršča EESO med organizacije in strukture, kjer se ekonomsko-socialne interesne skupine posvetujejo o socialni politiki. Od njegovih članov se lahko pričakuje, da bodo dober vir podatkov in nasvetov za Parlament.

2.2.1

EESO se strinja s Parlamentom, da je zastopanost žensk v organih odločanja ekonomsko-socialnih interesnih skupin v EU pomembna tema. Prav tako se strinja, da sta boljša statistična osnova in več podatkov o politikah teh organizacij pomembna predpogoja za izvajanje politike EU o bolj uravnoteženi zastopanosti moških in žensk v procesu odločanja.

2.2.1.1

EESO je seznanjen, da je Evropska komisija začela zbirati ustrezne podatke in vzpostavljati podatkovno bazo, za katero je dal pobudo Parlament, ter določati kazalnike za povečanje vpliva žensk v ekonomskih in socialnih organih odločanja v EU. Komisija sicer poudarja, da je težko priti do podatkov o interesnih skupinah, za katere gre. Pričakuje se, da bo glede tega v prihodnosti Evropski inštitut za enakost spolov lahko pomagal v takšni meri, kot to že sedaj počne Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer.

2.2.1.2

Poleg tega bi morala Evropska komisija nadaljevati z razvojem splošnih politik, ki bi povečale možnosti za večjo udeležbo žensk pri odločanju, kot npr. v politiki proti še vedno navzoči diskriminaciji na delovnem mestu, v politiki za izboljšanje združljivosti družine in poklica v državah članicah EU, v politikah enakosti spolov in programih za enakost na delovnem mestu.

2.2.2

EESO lahko na splošno podpre zahteve Parlamenta, naslovljene na delodajalce, delojemalce in organizirano civilno družbo v EU. Na večino teh se je obrnil z raziskavo, zasnovano na vprašalniku, ki je bil leta 2003 poslan vsem (takratnim) 222 članom (2). Vprašalnik je izpolnilo 107 članov, kar pomeni, da je bil odziv približno 50 % (3).

2.2.2.1

Odziv je bil kar enakomerno porazdeljen med tri skupine v EESO, s 34 % iz 1. skupine (delodajalci), 31 % iz 2. skupine (delojemalci) in 34 % iz 3. skupine (različni interesi).

2.2.2.2

V času raziskave je bil odstotek zastopanosti žensk v EESO 23 % (4).

2.2.2.3

Organizacij z višjim odstotkom ženske zastopanosti je med tistimi, ki so izpolnili vprašalnik, najbrž nekoliko več. Zaradi tega se morda celoten rezultat nekoliko nagiba v prid ženskam.

2.2.3

Vprašalnik po vrsti obravnava vrsto in značaj zastopane organizacije, vodstvene strukture, zastopanost organizacije na različnih ravneh v združenjih in forumih, prisotnost žensk v organizacijah in politiko enakosti spolov.

2.2.4

Zajeti so bili tudi rezultati gradiva članov EESO s sestanka strokovnjakov in članov EESO, na katerem so obravnavali položaj in izkušnje v Belgiji, Španiji in v skandinavskih državah. To gradivo je zajemalo predvsem sindikate. Tako kot v resoluciji in v poročilu Parlamenta pa je bilo le malo podatkov glede položaja pri delodajalcih, skoraj nobenih pa o drugih organizacijah (5).

2.2.5

Rezultati raziskave in ovrednotenje drugega podatkovnega gradiva so okrepili začetni vtis ob resoluciji Parlamenta: a) da je statistična osnova zares zelo skromna; da so edina izjema sindikati, vendar gradivo tudi v tem primeru ne odraža dobro pozitivnega razvoja v bližnji preteklosti (6) in b) da informacij o posameznih organizacijah ni enostavno primerjati oziroma je to celo problematično, npr. ko gre za organizacije s članstvom fizičnih oseb (kot so sindikati), in organizacije, katerih člani so prav tako organizacije (kot so podjetja). Različne značilnosti organizacij (npr. organizacije kmetov ali malih in srednje velikih podjetij) lahko zahtevajo različne metode ocenjevanja uravnotežene zastopanosti moških in žensk. Treba je tudi poudariti, da nizka zastopanost žensk v organih odločanja ni nujno dokaz pomanjkanja politike enakosti spolov v organizaciji.

2.2.6

Ena od kritičnih pripomb na resolucijo Parlamenta je bila, da se je resolucija osredotočila samo na kvantitativne vidike zastopanosti in ob tem zanemarila kvalitativne vidike odločanja v organizacijah, kjer imajo ženske včasih večjo vlogo, kot bi lahko sklepali po njihovi uradni zastopanosti. Čeprav se EESO strinja, da so ti vidiki pomembni, se je odločil, da jih ne bo v celoti obravnaval. Vendar pa je v svoje vprašalnike vključil zastopanost žensk v vodstvenih organih. Kvalitativnim vidikom odločanja bi morale gospodarske in socialne interesne skupine skupaj s svojimi evropskimi združenji ter tudi Parlamentom in Komisijo namenjati več pozornosti.

2.2.7

Glede politik in prakse ekonomsko-socialnih interesnih skupin v EU se je EESO odločil na celovit način analizirati politiko zastopanosti (na državni in evropski ravni — vključno s socialnim dialogom — ter na mednarodni ravni).

2.2.7.1

Evropski sveti delavcev v raziskavo niso bili vključeni. Za to bi bil potreben obsežen, ločen raziskovalni projekt, za kar pa so drugi bolje opremljeni kot EESO (7).

2.2.8

EESO opozarja na akcijski okvir za enakost spolov z dne 1. marca 2005, ki so ga zasnovali ETUC, UNICE/UEAPME in CEEP. V tem okviru je spodbujanje udeleženosti žensk v organih odločanja ena od štirih prednostnih nalog.

2.3.1

Skoraj polovica obeh osnovnih vrst organizacij, zastopanih v EESO (na eni strani različne krovne organizacije, na drugi organizacije s člani posamezniki), ima visok delež ženskega članstva (40 % ali več). Le 10–15 % se jih uvršča v kategorijo z nizkim deležem žensk (0–19 %). V celoti je delež ženskega članstva v zastopanih organizacijah 36-odstoten. (Opomba: kot je bilo že navedeno, je bil v času raziskave delež članic v EESO 23 %).

2.3.2

Ženske v teh organizacijah so večidel vodstveno osebje, manj pogosto pa se kot delegatke udeležujejo kongresov organizacije, pripadajo poslovodstvu ali celo upravnemu odboru.

2.3.3

To je verjetno ena od glavnih razlag za relativno nizek delež ženskega članstva v EESO, saj veliko članov prihaja iz upravnih odborov.

2.3.4

Organizacije, ki v EESO pošiljajo veliko žensk, te predstavnice izbirajo izmed svojega vodstvenega osebja ali pa imajo druge (prožnejše) postopke in predstavnikov ne izbirajo izključno na najvišji notranji ravni odločanja.

2.3.5

Pri zastopanosti na nacionalnih ali mednarodnih forumih dajejo organizacije prednost mešanemu zastopstvu. Člani upravnih odborov so šele na drugem mestu.

2.3.6

Velik del organizacij, zastopanih v EESO (približno četrtina), ne sodeluje v odboru za socialni dialog. Tretjina organizacij, zastopanih v tem odboru, pa pošilja mešano zastopstvo ali člane upravnih odborov.

2.3.7

Kot je ugotovil Parlament, je ena izmed politik za dosego bolj uravnotežene zastopanosti žensk v organih odločanja vzpostavitev struktur za ženske v organizacijah. Obenem Parlament omenja, da te strukture pogosto predstavljajo le simbolično gesto ali pa so omejene na ločen forum za razprave. Po mnenju Parlamenta takšne strukture žensk ne smejo ločevati od procesov odločanja, temveč nasprotno, jih močneje vključevati. Odbor to stališče podpira.

2.3.7.1

Parlament opozarja tudi, da je mentorstvo (spremljanje) v organizacijah in povezovanje v mreže žensk zelo pomembno pri njihovi pripravi na vodilne položaje.

2.3.8

Med organizacijami, katerih predstavniki so odgovarjali na vprašalnik EESO (33 %), ima le manjšina ločeno ali pomožno organizacijo za ženske članice. V skoraj vseh primerih so te strukture zastopane v vodstvu organizacij in približno polovica ima druge načine vplivanja v organizacijah. V 15 % organizacij so žensko vodstveno osebje in ženske članice oblikovale mrežo, v 4 % organizacij pa imajo oboje (to pomeni ločene/pomožne organizacije in mreže).

2.3.8.1

Ločene organizacije in mreže so predvsem v organizacijah 2. skupine (to so sindikati), približno 50 do 75 %. V 3. skupini je takih 19 do 39 %, v 1. skupini pa je ta pojav bistveno redkejši, 6 do 19 %. Pomožne organizacije niso neobičajne v organizacijah kmetov (33 %), v potrošniških in zdravstvenih organizacijah pa jih je približno 10 %.

2.3.9

46 % organizacij, ki so odgovarjale na vprašalnik, je pritrdilo, da imajo njihove organizacije strategijo za spodbujanje kariere žensk, še posebej za njihovo pripravo na vodilne položaje. Na prvem mestu so politike za usposabljanje (26 %), sledijo izboljšanje združljivosti družine in poklica oziroma možnosti oskrbe (22 %) ter monitoring/benchmarking (nadziranje in primerjalna analiza) (19 %). Vendar pa ima te oblike za spodbujanje kariere le četrtina organizacij.

2.3.10

Posebna pozornost je namenjena ženskemu osebju in je navedena tudi v statistični zbirki o deležu žensk v organizaciji. Skoraj polovica zastopanih organizacij (48 %) je poročala, da takšno statistiko vodi, večina pa jih je navedla, da te podatke letno dopolnjuje (67 %).

2.3.10.1

Organizacije 2. skupine so na tem področju najbolj dejavne (precej nad 50 %), sledijo jim organizacije 3. skupine s približno 33 %. Odstotni delež je v 1. skupini sorazmerno nizek. Tu je vidna precejšnja razlika med zelo nizkim deležem navedb, da vodijo statistiko (1 %), in navedb, da imajo politike za spodbujanje kariere (11 %).

2.3.11

V 75 % od 61 primerov, kjer je prisotna politika za spodbujanje kariere žensk, so vprašani poročali o uspehu. 40 organizacij ima oddelek ali uslužbenca, zadolženega za politiko enakosti spolov, v polovici teh organizacij je temu namenjeno delovno mesto s polnim delovnim časom.

2.3.11.1

Uspeh v smislu povečanja števila žensk na vodilnih položajih je navedlo 49 % vprašanih, 46 % pa večje število žensk na vodstvenih položajih.

2.3.12

Politike enakosti spolov so najpogostejše v sindikatih (2. skupina) (68 %), sledijo organizacije 3. skupine s 25 % in 1. skupina s 5 %.

2.3.13

Več organizacij (33 članov) je navedlo, da se vprašanja o politiki spodbujanja kariere za ženske in pobudah za enakost spolov ne nanašajo na njihove organizacije.

2.3.14

Delež žensk oziroma moških pri zastopanosti gospodarskih in socialnih organizacij v EESO se zdi v glavnem povezan z razmerjem med moškimi in ženskami pri zastopanosti na mednarodni ravni, veliko manj z razmerjem pri socialnem dialogu in sploh nič z razmerjem pri zastopanosti v nacionalnih forumih.

2.3.15

Ob upoštevanju dejstva, da je po podatkih anketirancev pri 1. skupini razmerje moških in žensk v njihovih organizacijah 70/30 %, je njihovo razmerje v EESO relativno visoko (35 %) in občutno višje kot pri 2. skupini (25 %, razmerje moških in žensk v članstvu organizacije pa je 60/40 %) in 3. skupini (27 % oz. 65/35 %).

2.3.16

Raziskava kaže, da razmerje moških in žensk na vodilnih položajih v organizacijah močno določa zastopanost moških in žensk v EESO (glej točki 2.3.2 in 2.3.3). Parlament je pozval socialne partnerje (ekonomsko-socialne interesne skupine), da „preučijo svoje mehanizme zastopanja in postopke izbora, da glavno vlogo namenijo uravnoteženi zastopanosti žensk in moških in to vključijo v svoje ustanovne listine“ (8).

2.3.16.1

V svoji raziskavi je EESO glede na številčno razmerje moških in žensk v upravnih odborih zastavil vprašanje glede imenovanja članov v upravnih odborih. Izkazalo se je, da je kooptiranje za ženske še posebno neugodno, temu so sledili upravni odbori, ki jih imenujejo zastopane organizacije. Postopke, ki veljajo za pozitivnejše, je navedlo premalo vprašanih, da bi jih lahko jemali kot trdno podlago za sklepanje.

2.3.17

Glede povprečnega številčnega razmerja moških in žensk v organih odločanja pri strategijah za spodbujanje kariere žensk se je izkazalo, da k močnejši zastopanosti žensk v organih odločanja najbrž lahko vodijo le številčno opredeljeni cilji. Dvojno kandidaturo in kvote (ki imajo v političnih razpravah političnih strank v EU pomembno vlogo) so vprašani le redkokdaj omenili.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/37

1.1

Cilj predloga Komisije je razširiti pooblastila Evropskega centra za nadzor nad rasizmom in ksenofobijo (EUMC) ter ustanoviti Agencijo Evropske unije za temeljne pravice v skladu s sklepom Sveta z dne 13. decembra 2003.

1.2

Glavna razlika med obstoječo zakonodajo in obravnavanimi predlogi je razširitev področja delovanja, ki je zdaj omejeno na rasizem in ksenofobijo, še dalj od sistemov ureditve, ki jih priznavajo Združeni narodi, Mednarodna organizacija dela in Svet Evrope, na vsa področja temeljnih pravic, določenih v Listini, brez poseganja na področja, ki jih že pokrivajo druge agencije EU.

1.3

Agencija bo podrobno spremljala stanje na področju temeljnih pravic pri izvajanju zakonodaje Unije tako na ravni EU kot na ravni držav članic ter tudi v državah kandidatkah in tistih možnih državah kandidatkah, ki bodo sodelovale pri dejavnostih Agencije. Komisija bo lahko od Agencije poleg tega zahtevala, da posreduje podatke in analize, ki se nanašajo na tretje države, s katerimi je Skupnost sklenila pridružitvene sporazume ali sporazume z določbami o spoštovanju človekovih pravic ali pa je začela, oziroma namerava začeti, pogajanja za takšne sporazume.

1.4

Cilj Agencije je pristojnim institucijam, organom, uradom in agencijam Skupnosti, kakor tudi državam članicam pri izvajanju prava Skupnosti, zagotoviti pomoč in strokovno znanje o temeljnih pravicah, da bi jim s tem pomagali, da bi te pravice dosledno spoštovali kadar sprejemajo ukrepe ali oblikujejo akcijske načrte na področjih, za katere so pristojni.

1.5

Znotraj tematskih področij bo Agencija popolnoma neodvisno zbirala in ocenjevala podatke o praktičnih vplivih ukrepov Unije na temeljne pravice in o dobrih praksah na področju spoštovanja in spodbujanja temeljnih pravic, izražala mnenja o političnem razvoju na področju temeljnih pravic, povečala osveščenost javnosti glede vseh pravnih besedil in instrumentov, na katere se EU sklicuje, in spodbujala dialog s civilno družbo, ter se usklajevala in povezovala z različnimi udeleženci s področja temeljnih pravic. Agencija ne bo imela mehanizmov za reševanje sporov.

1.6

Predlog pooblašča agencijo za izvajanje dejavnosti tudi na področjih iz naslova VI Pogodbe o Evropski uniji.

2.1

Odbor pozdravlja sklep Sveta o ustanovitvi Agencije Evropske unije za temeljne pravice (v nadaljevanju Agencija), ki uveljavlja načela in prakse Unije, navedene v členu 6 PEU. Sklep uvaja mehanizem za spremljanje temeljnih pravic v Uniji, ki bi lahko prispeval k izboljšanju usklajevanja politik na področju temeljnih pravic, ki jih izvajajo države članice. Odbor pozdravlja številne elemente iz predloga Komisije, zlasti naslednje:

2.2

Odbor pozdravlja 2. odstavek uvodnih izjav predloga uredbe, ki priznava področje uporabe obstoječih pravic za varstvo državljanov EU in tretjih držav v Uniji. Uvodna izjava navaja, da „Listina Evropske unije o temeljnih pravicah potrjuje pravice, ki izhajajo zlasti iz skupnih ustavnih tradicij in skupnih mednarodnih obveznosti držav članic, iz Pogodbe o Evropski uniji, Pogodb Skupnosti, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, socialnih listin, ki sta jih sprejela Skupnost in Svet Evrope, ter iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti in Evropskega sodišča za človekove pravice.“

Odbor priznava potrebo po pravem ravnovesju med varnostnimi, zlasti protiterorističnimi ukrepi, ter varstvom in promoviranjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Uniji. Kot posledica napadov z dne 11. septembra in nedavnih bombnih napadov v Madridu in Londonu, bi lahko z novimi protiterorističnimi ukrepi, ki so jih sprejele države članice, ogrožali človekove pravice in temeljne svoboščine. Vendar pa je ena glavnih šibkih točk evropskega sodelovanja na področju varnosti dejstvo, da te politike ne sodijo v okvir Skupnosti in da se večinoma oblikujejo po medvladni metodi (tretji steber EU). Vloga Evropske unije je zato na tem področju zelo omejena. Zaradi izključitve Evropskega parlamenta in Sodišča Evropskih skupnosti postopek odločanja ni dovolj pregleden. Razširitev pristojnosti nove Agencije na tretji steber EU (Naslov VI PEU) je ključni element za ohranitev ustreznega ravnovesja med svobodo, varnostjo in pravico v politikah Unije (1).

2.3

Odbor priznava strokovnost in obstoječi mehanizem za spremljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v okviru Sveta Evrope, vključno z zavezujočimi socialnimi pravicami revidirane Evropske socialne listine. Ravno tako priznava pristojnost Sveta Evrope in Evropskega sodišča za človekove pravice, da primere kršitev človekovih pravic obravnavata v skladu z mednarodnimi konvencijami in zakoni, za katere Agencija ni pristojna. Zato je nujno okrepiti usklajevanje in sodelovanje med Agencijo in Svetom Evrope.

Tako kot Sodišče Evropskih skupnosti v svojih mnenjih in sodbah se mora tudi Agencija pri razlagi in uporabi primarne in sekundarne zakonodaje sklicevati na mednarodne dokumente.

Odbor ponovno zahteva, da EU pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in revidirani Socialni listini Sveta Evrope, ko bo za to imela ustrezne pristojnosti.

2.4

Glavna skrb Odbora je, da predlog ne spodbuja ali podpira večjega vključevanja organizirane civilne družbe v upravni odbor ter forum za temeljne pravice (v nadaljevanju forum) nove Agencije. To pa je v nasprotju z belo knjigo o evropskem upravljanju, ki navaja da civilna družba igra pomembno vlogo pri upoštevanju interesov državljanov in zagotavljanju storitev, ki zadovoljujejo človekove potrebe. Civilna družba vedno bolj vidi Evropo kot dobro platformo za spreminjanje političnih usmeritev in družbe. To daje prave možnosti za razširitev razprave o vlogi Evrope. Predstavlja tudi priložnost za dejavnejše vključevanje državljanov pri doseganju ciljev Unije in jim daje na voljo strukturirano pot za povratne informacije, kritike in nasprotovanja (2).

2.5

Upravnega odbora in foruma ne bi smeli sestavljati le odvetniki in akademiki, temveč širša in bolj raznovrstna publika, zlasti člani nevladnih organizacij, socialni partnerji, kulturne, verske in humanistične organizacije, ki se zavzemajo za temeljne pravice socialno izključenih ter zapostavljenih skupin v naši družbi.

3.1.1

Lahko bi utemeljevali, da uporaba člena 308 PES in sklep Sveta v skladu z naslovom VI ne predstavljata zadovoljive pravne podlage za zagotavljanje, da ima agencija pristojnosti na področjih, ki jih zajema zakonodaja Unije. Člen 308 PES pooblašča Skupnost (ne Unijo), da soglasno sprejema ukrepe za doseganje ciljev Skupnosti, če PES ne predvideva potrebnih pooblastil. Splošni cilj Skupnosti je zagotoviti, da pri izvajanju svojih dejavnosti popolnoma spoštuje in varuje temeljne človekove pravice, vendar pa v ta namen v Pogodbi ni predvidenih posebnih pristojnosti.

3.1.2

Predlog sklepa Sveta pooblašča agencijo, da izvaja svoje dejavnosti tudi na področjih iz naslova VI Pogodbe o Evropski uniji.

3.1.3

Odbor poudarja, da sta varstvo in spodbujanje človekovih pravic skupni vrednoti in cilja Unije, kot to izraža člen 6(4) PEU, ki pravi: „Unija si zagotovi potrebna sredstva za doseganje svojih ciljev in izvajanje svojih politik“. Zato Odbor poziva Svet, da Agenciji zagotovi trdno pravno podlago v skladu s členom 6(4) in ji s tem zagotovi potrebne pristojnosti za izpolnjevanje svojih nalog.

3.2.1

Odbor priporoča, da se v člen 2 o cilju Agencije vstavi nov odstavek, ki pravi, da je eden od ciljev Agencije oblikovati priporočila, ki jih lahko institucije, organi, uradi in agencije Skupnosti ter njenih držav članic uporabljajo pri sprejemanju ukrepov in pripravi dejavnosti na področju temeljnih pravic in obveščati nacionalne agencije za človekove pravice o možnostih uporabe pravnih sredstev, za zaščito pravic oseb ali skupin, ki so diskriminirane zaradi zakonodaje ali državnih praks, ki ne spoštujejo načela pravne države.

Agencija mora pripraviti letno poročilo o izvajanju temeljnih pravic v EU in občasna poročila o svojih odnosih z mednarodnimi institucijami, predvsem na področju trgovine in razvojne pomoči, pridružitvenih sporazumov in sporazuma iz Cotonouja .

3.2.2

Odbor tudi priporoča, da se predvidi možnost, da Agencija na zahtevo Evropskega parlamenta, Sveta ali Komisije pripravi oceno skladnosti predlogov nove zakonodaje ali politike EU (vključno z zunanjimi politikami, kot je trgovanje z državami v razvoju) z Listino temeljnih pravic, kljub pravici, da sama sproži pobudo za oceno katerekoli teme v predlagani evropski zakonodaji, s soglasjem ali na predlog njenih odborov.

3.3.1

Povratne informacije posvetovanja so pokazale, da 90 % sodelujočih želi, da bi se tudi nova Agencija temeljito osredotočala na boj proti rasizmu in ksenofobiji. Zato pozdravljamo predlog Komisije, člen 5(1)(b), da bi morala Agencija v okviru večletnega programa v tematska področja svojih dejavnostih vedno vključevati problematiko rasizma in ksenofobije.

3.3.2

Vendar pa je Odbor mnenja, da je zaradi vključitve boja proti rasizmu in ksenofobiji, ki jo predvideva člen 5(1)(b), v novi Agenciji treba znotraj upravnega odbora ustanoviti poseben odbor za rasizem in ksenofobijo, ki bi usmerjal in dodeljeval potrebna sredstva.

3.6.1

Odbor je zaskrbljen, ker predlog ne spodbuja in podpira širše zastopanosti organizirane civilne družbe v forumu. V tem bi moral biti zastopan najširši spekter interesnih skupin, kot so NVO, socialni partnerji, kulturne, verske in humanistične organizacije, ki se ukvarjajo z varstvom človekovih pravic. Odbor meni, da bi vsaj tretjina članov foruma morali biti predstavniki organizirane civilne družbe.

3.6.2

Komisija predlaga, da bi forumu predsedoval direktor Agencije. Forum naj bi bil priložnost za preizkušanje idej za upravni odbor kot celoto in ne le za direktorja. V skladu s tem bi mu moral predsedovati predsednik upravnega odbora, da se zagotovi tesna povezava med obema organoma.

3.6.3

Strokovno znanje obstoječe mreže neodvisnih strokovnjakov na področju temeljnih človekovih pravic je dragoceno. Odbor priporoča, da bi bila mreža zastopana v forumu.

3.7.1

Za zagotovitev neodvisnosti Agencije je treba vzpostaviti mehanizme, ki bodo v omogočali skrbeti, da Agencija v največji možni meri spoštuje „pariško načelo“ ZN glede statusa in delovanja nacionalnih institucij za varstvo človekovih pravic. Odbor zato predlaga naslednjo klavzulo, ki naj zamenja člen 15(1): „Agencija mora izvrševati svoje naloge v popolni neodvisnosti“:

„Agencija mora opravljati svoje naloge popolnoma neodvisno, v skladu s pariškimi načeli ZN o statusu in delovanju nacionalnih institucij za varstvo človekovih pravic.“

3.8.1

Zato Odbor predlaga, da se naslednja klavzula vstavi pred člen 19(1):

„(1a) Agenciji mora Evropska unija zagotoviti ustrezna finančna sredstva, da bo lahko izvrševala svojo funkcijo v okviru letnega proračunskega obdobja. Agencija lahko v izrednih primerih zaprosi za dodatna sredstva za izvedbo dodatnih nalog, ki v letnem proračunu niso predvidene.“

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/41

1.1

V zadnjih desetih, petnajstih letih se je zanimanje evropskih institucij za dialog s civilno družbo, zlasti z evropsko organizirano civilno družbo, neprestano večalo. Spoznale so, da politika dejansko ne more biti dobra, če ne prisluhne državljanom in če ljudje, na katere se nanašajo odločitve Skupnosti, pri tem ne sodelujejo oziroma se z njimi ne strinjajo.

1.2

Z izkušnjami in strokovnim znanjem predstavnikov civilne družbe, dialogom med njimi ter oblastmi in javnimi institucijami na vseh ravneh, pogajanji ter prizadevanjem za zbliževanje in celo soglasje je možno priti do predlogov, ki so v splošnem interesu. S tem se povečata kakovost in kredibilnost političnih odločitev, saj državljani bolje razumejo in sprejemajo te odločitve.

1.2.1

S tem, ko imajo državljani možnost sodelovati kot posamezniki in na kolektivni ravni pri vodenju javnih zadev s posebnim prispevkom organizirane civilne družbe, participativna demokracija bogati predstavniško demokracijo in tako krepi demokratično legitimnost Evropske unije.

1.3

Ponovno bi bilo treba poudariti, da je Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) zaradi svoje sestave, vloge in nalog, ki so mu bile s pogodbami dodeljene, od samega začetka v celoti vključen v evropsko participativno demokracijo in je njen najstarejši sestavni del.

1.4

„Pravica do soudeleženosti“, ki jo že dolgo zahtevajo civilna družba in organizacije, ki delujejo na evropski ravni, dobiva danes prav poseben pomen. Vprašanja in izzivi, s katerimi se Evropska unija danes srečuje, zahtevajo mobilizacijo vseh ljudi na terenu in njihovih predstavnikov.

1.5

To nujnost so med drugim prepoznali na lizbonskem evropskem svetu 23. in 24. marca 2000 v povezavi z izvajanjem lizbonske strategije (1), ponovno pa je bila poudarjena na evropskem svetu 22. in 23. marca 2005 v povezavi z oživitvijo te strategije (2).

1.6

Komisija je v beli knjigi o evropski upravi iz julija 2001 (3) sodelovanje civilne družbe pri oblikovanju in izvajanju politike Unije hkrati določila kot temeljno načelo dobre uprave in eno glavnih področij ukrepanja za prenovitev metode Skupnosti in izboljšanje demokratičnega delovanja institucij.

1.7

Načelo participativne demokracije je določeno tudi s členom I-47 Pogodbe o Ustavi za Evropo  (4). Zato morajo evropske institucije kljub nepredvidljivim zapletom v postopku ratifikacije ustavne pogodbe slediti tej logiki in vzpostaviti pravo participativno demokracijo. Da pa bi slednja lahko ugodila zahtevam moderne evropske uprave, bi bilo treba uvesti instrumente, s pomočjo katerih bi evropski državljani in zlasti organizacije, v katerih delujejo, dobili možnost, da razpravljajo, da se jim prisluhne ter da učinkovito prispevajo in dejansko vplivajo na razvoj Unije in njeno politiko v okviru pravega strukturiranega civilnega dialoga z organizirano civilno družbo.

1.8

EESO si aktivno prizadeva za razvoj participativne demokracije skupaj z drugimi evropskimi institucijami in predstavniškimi organizacijami civilne družbe.

1.8.1

EESO je oktobra 1999 organiziral prvo konvencijo o vlogi in prispevku organizirane civilne družbe za graditev Evrope. Od takrat je objavil več mnenj za nadaljnji razvoj in močnejše strukturiranje dialoga med organizacijami civilne družbe in evropskimi institucijami. (5)  (6)

2.1

Akterji civilnega dialoga na evropski ravni so organizacije, ki predstavljajo posebne in/ali splošne interese državljanov. Zato so evropske organizacije socialnih partnerjev že po svoji naravi del civilnega dialoga. V tem kontekstu je civilni dialog odličen primer izvajanja načela participativne demokracije v praksi. Vendar je treba ponovno poudariti osnovno razliko med socialnim in civilnim dialogom. Evropski socialni dialog je jasno opredeljen, kar zadeva njegove akterje ter njegov namen in postopke, in evropski socialni partnerji imajo skoraj zakonodajno pristojnost (8) Njegova posebnost so posebna pooblastila in pristojnost njegovih akterjev, ki delujejo neodvisno.

2.2

Na evropski ravni imajo te organizacije veliko oblik in nazivov: združenja, zveze, skladi, forumi in mreže so najbolj pogosta imenovanja (9). Pogosto so te različne organizacije uvrščene pod „nevladne organizacije“. S tem izrazom so označene vse samostojne in neprofitne strukture. Precej teh evropskih organizacij deluje tudi na mednarodni ravni.

2.3

Evropske organizacije usklajujejo delo svojih članov in partnerjev v različnih državah članicah in zunaj njih. Poleg tega se vse pogosteje združujejo v evropske mreže, na primer na področju socialnih zadev, okolja, človekovih pravic, razvoja, potrošniške politike in socialne ekonomije.

2.4

Da bi ponazorili obseg evropskih organizacij civilne družbe in način, kako so povezane, je mnenju dodan seznam najpomembnejših organizacij, zvez in mrež z različnih področij civilne družbe na evropski ravni, z izjemo socialno-poklicnih organizacij. V dokumentu je obravnavanih približno dvajset različnih področij.

2.4.1

Iz tega pregleda je razvidno, da postaja evropska organizirana civilna družba vse bolj strukturirana in da je tudi sestava samih organizacij različna: lahko so sestavljene samo iz nacionalnih organizacij (v nekaterih primerih celo iz regionalnih ali lokalnih organizacij) določenega področja; njihove članice so lahko tako evropske kot tudi nacionalne organizacije, lahko so pravne ali fizične osebe z vseh ravni. Povezovanje v mreže navadno poteka na dva načina: mrežo sestavljajo evropske organizacije z določenega področja ali pa so v njej združene nacionalne in evropske organizacije.

2.5

Seveda imajo nekatere evropske organizacije civilne družbe — da ne omenjamo nekaterih nacionalnih organizacij in mrež — izkušnje in strokovno znanje, na podlagi česar lahko sodelujejo pri postopkih posvetovanja v okviru oblikovanja politik Unije. Jasno pa je tudi, da se zaradi pomanjkanja objektivnih meril ocenjevanja reprezentativnost evropskih organizacij civilne družbe — z izjemo organizacij socialnih partnerjev — pogosto postavlja pod vprašaj. Področje združenj velja za razdrobljeno, saj se z njim ukvarja cela vrsta organizacij. Pogosto daje vtis, da preveč predstavlja posebne interese svojih članov namesto splošnega interesa in da je premalo transparentno. Mnogi menijo, da ni sposobno dejansko vplivati na postopek oblikovanja politik in priprave odločitev.

3.1

EESO je že večkrat poudaril, da lahko predstavniki civilne družbe samo z jasno določeno reprezentativnostjo učinkovito sodelujejo v postopku oblikovanja politike in priprave odločitev Skupnosti.

3.1.1

Zahteva po reprezentativnosti je hkrati temeljno načelo demokracije in je v skladu z željo, da bi organizacijam civilne družbe omogočili večjo prepoznavnost in vpliv na evropski ravni.

3.1.2

V tej smeri je EESO izdelal merila za reprezentativnost, ki jih je nazadnje objavil v mnenju z dne 20. marca 2002 o beli knjigi o evropski upravi (10). Da bi lahko bila reprezentativna, mora evropska organizacija izpolnjevati naslednjih devet pogojev:

3.1.3

Vendar je v istem mnenju EESO predlagal, da „je potrebna razprava o teh merilih z institucijami in organizacijami civilne družbe, ki bo podlaga za nadaljnje sodelovanje“.

3.2

Zdi se, da je potrebno jasno razlikovanje med „posvetovanjem“ , ki je teoretično odprto vsem organizacijam z izkušnjami na določenem področju, in „sodelovanjem“ , ki je priložnost za posamezno organizacijo, da uradno in aktivno sodeluje v kolektivnem procesu odločanja v splošnem interesu Unije in njenih državljanov, da bi se izognili morebitnim nesporazumom v zvezi s področjem uporabe meril reprezentativnosti iz tega mnenja. Ta postopek, ki temelji na demokratičnih načelih, omogoča organizacijam civilne družbe učinkovito sodelovanje v oblikovanju politike in priprave sklepov o razvoju in prihodnosti Unije in njene politike. (11)

3.2.1

Čeprav se to razlikovanje dozdeva nekoliko akademsko, je vendarle pomembno: reprezentativnost je predpogoj za sodelovanje, saj zagotavlja legitimnost. V postopku posvetovanja je cilj slišati stališča in zbrati strokovne izkušnje predstavnikov civilne družbe brez vnaprej določenih pogojev. Posvetovanje pa kljub temu ostaja zelo pomemben del civilnega dialoga.

3.3

Komisija je v prej navedeni Beli knjigi o evropski upravi za nekatera področja, kjer je posvetovanje že precej uveljavljeno, predlagala sklepanje partnerskih sporazumov, ki bi presegali minimalne standarde posvetovanja, veljavnih za vse njene službe. Vendar je Komisija za sklenitev teh sporazumov kot pogoj postavila jamstva organizacij civilne družbe glede njihove odprtosti in reprezentativnosti, ni pa se lotila meril, ki naj bi jih pri tem uporabljali.

3.4

V sporočilu z dne 11. decembra 2002 (12) o določitvi splošnih načel in minimalnih standardov za posvetovanje med Komisijo in zainteresiranimi stranmi je navedena razlika med „odprtim“ posvetovanjem s celostnim in neizključujočim pristopom ter „ciljnim“ posvetovanjem, kjer se zainteresirane strani (ciljne skupine) določijo na podlagi „jasnih“ in „preglednih“ izbirnih meril. Vendar tudi ta merila niso določena.

3.4.1

V istem sporočilu je Komisija poudarila tudi pomen, ki ga pripisuje prispevku evropskih predstavniških organizacij, vendar je navajala to, kar je EESO že opravil glede meril reprezentativnosti za izbor organizacij, ki bi sodelovale v civilnem dialogu.

3.5

Pogodba iz Nice je okrepila vlogo Odbora kot privilegiranega posrednika med organizirano civilno družbo in instancami odločanja Unije; povečala je odgovornost Odbora za

3.6

Vendar je treba poudariti, da se to mnenje ne nanaša na:

3.7

Priprava tega mnenja je povezana predvsem s pojasnitvijo in racionalizacijo odnosov Odbora z evropskimi organizacijami in mrežami civilne družbe. Njegov namen je, da z večjo legitimnostjo teh organizacij in mrež poveča kredibilnost dialoga z organizirano civilno družbo.

3.7.1

To je del želje po okrepljenem in strukturiranem dialogu z evropsko organizirano civilno družbo, ki obenem poteka

3.8

To mnenje bi lahko poleg tega:

3.9

EESO v tem kontekstu poudarja, da ima vzpostavitev sistema akreditiranja organizacij civilne družbe pri evropskih institucijah prednosti in slabosti. Zdi se mu, da to mnenje ni primerno za oceno koristi takšnega sistema. Meni pa, da je to vprašanje tesno povezano z vprašanjem reprezentativnosti in bi ju bilo zato treba vzporedno obravnavati v okviru obširne razprave, v kateri bi sodelovale vse zadevne strani, evropske institucije in organizacije civilne družbe.

4.1

EESO se zaveda, da samo delno odraža različnost in razvoj t. i. „organizirane civilne družbe“, zato se je lotil pobud in izvedel reforme, da bi zagotovil čim večjo zastopanost organizirane civilne družbe.

4.2

Tako so s strukturami in delom Odbora na različne načine vse bolj povezane tiste evropske organizacije in mreže, ki še niso — vsaj ne neposredno — zastopane v Odboru, čeprav ta povezava ne temelji na merilih za reprezentativnost.

4.2.1

Tako vse tri skupine  (14) Odbora priznavajo evropske organizacije in jim dajejo status registrirane organizacije. Načelno imajo člani Odbora neposredne ali posredne stike s temi organizacijami, vendar to ni pogoj.

4.2.2

Na ravni strokovnih skupin  (15) so evropske organizacije, ki dejansko prispevajo k pripravi mnenj, pogosto vključene v njihovo delo. Obveščene so o tekočem delu, posredujejo svoje pripombe, predstavljajo jih lahko strokovnjaki in sodelujejo lahko na obravnavah in konferencah, ki se organizirajo.

4.2.3

EESO organizira dogodke (konference, seminarje, obravnave itd.) v zvezi s temami, ki zajemajo več področij, kot na primer nedavno o lizbonski strategiji, trajnostnem razvoju in finančnih perspektivah za obdobje 2007–2013. Omeniti je treba tudi srečanja, namenjena spremljanju dela Evropske konvencije (16) .

4.2.3.1

Sodelujoči iz organizirane civilne družbe so izbrani na pragmatičen način na podlagi predlogov skupin, članov Odbora, strokovnih skupin ali sekretariata. Ti dogodki so načelno odprti za predstavnike organizacij civilne družbe, ki so same izrazile željo po sodelovanju.

4.3

To sodelovanje se je leta 2004 obogatilo z ustanovitvijo povezovalne skupine med EESO in predstavniki glavnih področij evropske organizirane civilne družbe. Trenutno je v njej poleg desetih predstavnikov Odbora (predsednik Odbora ter predsedniki treh skupin in šestih strokovnih skupin) še štirinajst članov iz glavnih organizacij in mrež, ki delujejo na področjih, zastopanih v okviru povezovalne skupine, ne glede na to, ali imajo te organizacije status registrirane organizacije ali ne.

4.3.1

Naloga te povezovalne skupine je zagotavljati na eni strani usklajen pristop Odbora do evropskih organizacij in mrež civilne družbe in na drugi strani spremljanje izvajanja skupno sprejetih pobud.

4.4

Ta študija prikazuje dosedanji pragmatičen pristop Odbora, ki na splošno deluje kot odprt in neizključujoč, hkrati pa postopno oblikuje svoje odnose z evropsko organizirano civilno družbo. V zvezi z dodeljevanjem statusa registrirane organizacije in sektorskim posvetovanjem, ki ga opravljajo strokovne skupine, pa je pristop selektivnejši.

4.5

V zvezi s tem je bilo v končnem poročilu ad hoc skupine za strukturirano sodelovanje z evropskimi organizacijami in mrežami civilne družbe z dne 10. februarja 2004 poudarjeno, da „vprašanje zastopanosti nedvomno zahteva resno obravnavo“, vendar „ne sme ovirati kakršnegakoli napredka“, in predlagalo pristop, „ki vključuje določeno mero previdnosti, hkrati pa zahteva odprtost in pragmatičnost“.

5.1

Jasno je, da merila, ki jih je EESO objavil v mnenju o beli knjigi o evropski upravi, niso vsa enako jasno izražena. Zato bi bilo nujno natančneje določiti njihov pomen in obseg, da bi postala merljiva in uporabna v praksi.

5.2

V tem kontekstu je po mnenju Odbora potrebna vzpostavitev jasnega, poenotenega in enostavnega postopka ocenjevanja zastopanosti evropskih organizacij civilne družbe ter izogibanje kompleksnim in spornim vprašanjem.

5.3

Ta postopek mora omogočati pregled meril, ki bi bil prilagojen sedanji sestavi in načinu delovanja evropskih organizacij. Temeljiti bo moral tudi na sodelovanju samih organizacij v postopku posameznega ocenjevanja. EESO nikakor ne namerava ovirati avtonomije teh organizacij.

5.4

Zato bi moral postopek temeljiti na naslednjih načelih:

5.5

Odbor predlaga, da bi postopek zajemal tri merila za ocenjevanje:

5.5.1

Prvi dve merili za ocenjevanje sta jasni in se nanašata na samo sestavo posamezne organizacije. S tem ponujata dobre možnosti za sorazmerno objektivno oceno zastopanosti organizacije ob sočasni ohranitvi dinamike civilne družbe. Tretje merilo je bolj kompleksno.

5.6

EESO meni, da predlagani pristop ni posebno breme ali ovira za zadevno organizacijo, temveč zahteva preglednost njene sestave in načina delovanja. Preglednost je temeljno demokratično načelo v splošnem interesu, ki omogoča različnim interesnim družbenim skupinam, posameznikom in javnim oblastem, da se seznanijo s sestavo in dejavnostjo organizacij in si o tem ustvarijo lastno mnenje.

5.7

Na podlagi teh načel in meril za ocenjevanje bi moral biti Odbor sposoben razviti postopek za ocenjevanje reprezentativnosti evropskih organizacij civilne družbe. Ta postopek bi lahko zaživel z vzpostavitvijo posebnega instrumenta za ocenjevanje, in sicer predvsem v sodelovanju s povezovalno skupino z evropskimi organizacijami in mrežami civilne družbe.

6.1

EESO meni, da obstaja neposredna in tesna povezava med merili, ki jih je že predlagal, in statuti evropskih organizacij civilne družbe.

6.2

Načeloma bi morale imeti vse organizacije, ki delujejo na evropski ravni –ne glede na to, ali so pravne osebe ali ne — statut članov (17).

6.3

Glede na merila Odbora (18) in v želji, da bi se začela v celoti uporabljati, bi morali statuti evropskih organizacij določati:

6.4

Ker ni evropske zakonodaje, vsaka posamična organizacija sama sprejema svoj statut v okviru veljavne nacionalne zakonodaje (19).

6.4.1

Zato bi bilo koristno omeniti, da je Evropska komisija leta 1991 (20) predlagala zakonodajno besedilo za ustanovitev „evropskega združenja“. Namen navedenega besedila je bila vzpostavitev pravne oblike za združenja, ki so že imela člane v več državah članicah po zgledu delniških družb in vzajemnih družb. Materialne določbe v tem predlogu sovpadajo z zgornjim predlogom o vsebini statutov.

6.4.2

Predlog, za katerega se je izrekel EESO (21), je bil blokiran zaradi nasprotovanja nekaterih držav članic in ga je Komisija zdaj celo umaknila. EESO je še vedno prepričan, da je tak statut nujno potreben za potrditev pravice do združevanja, ki je temeljna svoboščina po Listini temeljnih pravic Unije in izraža evropsko državljanstvo. Poleg tega meni, da bi morala načela iz člena I-47 ustavne pogodbe spodbujati k ponovnemu odprtju tega vprašanja.

6.4.3

Zato se Odbor ponovno zavzema za ustanovitev evropskega statuta mednarodnih združenj po zgledu statuta evropskih političnih strank, ki je začel veljati novembra 2003 (22), kar se ujema s predlogi iz tega mnenja.

6.5

Kljub temu pa bi morale organizacije članice z ustreznimi mehanizmi in postopki zagotavljati preverjanje statutarnih določb in njihove uporabe v okviru internih demokratičnih postopkov odločanja posamezne organizacije.

6.6

Da bi zagotovili dejansko transparentnost delovanja evropskih organizacij civilne družbe, bi morali biti ti statuti, letna finančna poročila in poročila o delu ter vse informacije o finančnih obvezah organizacij članic in njihovih virih financiranja javni in po možnosti objavljeni tudi na spletni strani posamezne organizacije.

7.1

EESO je med drugim predlagal merilo, po katerem mora imeti evropska organizacija v večini držav članic svoje organizacije-članice, ki so priznane kot reprezentativne glede interesov, ki jih zastopajo.

7.2

Za uporabo tega merila v praksi mora biti po mnenju Odbora evropska organizacija zastopana v več kot polovici držav članic Evropske unije, da bi jo lahko šteli kot reprezentativno. Takšna zahteva je nujna, čeprav je položaj postal z nedavno širitvijo Unije bolj zapleten.

7.3

Da bi omogočili oceno te zasidranosti, bi morala vsaka evropska organizacija javno objaviti seznam svojih organizacij-članic, ne glede na to, ali gre za organizacije, ki so neodvisne od zunanjih interesov (pravne osebe) in predstavljajo civilno družbo svojih držav članic, in/ali za evropska združenja takšnih organizacij .

7.4

Težavnejša je ocena, kako je treba presojati status evropske organizacije — ali nacionalnih organizacij, ki so njene članice — kot priznane, reprezentativne organizacije. Takšna ocena bi morala upoštevati oporne točke, ki jih navajamo v nadaljevanju.

7.5

Vodilno načelo bi moralo določati, da morajo za članstvo organizacije — bodisi nacionalne bodisi transnacionalne — v evropski organizaciji veljati ne samo merila članstva, določena s statutom zadevne evropske organizacije, temveč tudi merila, ki jih določa statut same organizacije članice.

7.6

Zato bi morale tudi nacionalne organizacije članice enako kot evropska organizacija, katere članice so, javno razgrniti svoj statut in poročilo o delu, ki odražata strukturo organizacije in način njenega delovanja. Dobro bi bilo tudi poznati, kakor to zahteva Svet Evrope, število posameznih članov, ki so neposredno ali posredno povezani z organizacijo.

8.1

Navedena merila je zaradi njihove narave sorazmerno lahko objektivno ocenjevati. Težavnejša pa je uporaba in ocena kvalitativnih meril, čeprav statut organizacije, zlasti njegovi cilji in načini delovanja ter geografskega obsega ponujajo določene oporne točke za oceno. Kvalitativna merila sicer lahko postanejo nezadostna za oceno reprezentativnosti neke organizacije, zato so bolj instrument za ocenjevanje sposobnosti prispevanja posameznih organizacij.

8.2

V tem kontekstu je treba znova poudariti, da v tem mnenju niso obravnavane organizacije, ki imajo zahtevane izkušnje za sodelovanje v odprtem posvetovanja (glej zgoraj), temveč tiste, ki morajo dejansko formalno sodelovati v postopku oblikovanja politik. S tem je torej upravičena bolj natančna analiza.

8.3

Kvalitativna merila se torej nanašajo na izkušnje organizacije in njeno sposobnost formuliranja interesov državljanov v odnosu do evropskih institucij; s tem sta povezana tudi zaupanje in ugled, ki ga organizacija ima pri teh institucijah in pri drugih delih organizirane civilne družbe v Evropi.

8.4

Zato je treba oceniti sposobnost prispevanja evropske organizacije na podlagi njene kvalitativne reprezentativnosti glede na stopnjo vključenosti v postopek posvetovanja z evropskimi institucijami, ki jo lahko organizacija s svojim delom izkaže.

8.5

Zadevne evropske organizacije morajo zato nujno razgrniti poročilo o svojem delu in vse druge pomembne informacije na pregleden način. Uporabiti bi bilo mogoče tudi „kazalce učinka“, ki se uporabljajo v glavnem v akademskem in raziskovalnem okolju in bi jih bilo treba določiti v sodelovanju z evropskimi organizacijami civilne družbe.

8.6

EESO si bo na tem področju vsekakor prizadeval za transparentno, pragmatično in objektivno ocenjevanje v okviru dinamičnega in odprtega postopka.

v obliki dialoga med evropskimi organizacijami civilne družbe o razvoju in prihodnosti Unije in njene politike;

v obliki rednega strukturiranega dialoga med vsemi temi organizacijami in Unijo ter

v obliki vsakodnevnega dialoga znotraj sektorja med organizacijami civilne družbe in njihovimi sogovorniki v okviru zakonodajne in izvršne oblasti.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/48

1.1

Komisar Laszlo Kovacs je 13. maja 2005 zaprosil EESO za raziskovalno mnenje o skupni konsolidirani davčni osnovi za pravne osebe. Komisar je poudaril, da bi ta davčna osnova odpravila veliko problemov, s katerimi se srečujejo podjetja, ki opravljajo svojo dejavnosti v več državah EU. Predlog je dobil veliko podporo gospodarstva in številnih vlad.

1.2

Komisija je od leta 2001 izdala več sporočil in poročil o obdavčevanju dohodkov pravnih oseb, vključno z glavnim poročilom o obdavčevanju dohodka podjetij iz oktobra 2001.

1.2.1

Po neuradnem dokumentu iz julija 2004 o skupni konsolidirani davčni osnovi za pravne osebe in razpravi Sveta ministrov je bila ustanovljena posebna skupina, ki jo sestavljajo strokovnjaki iz držav članic. Skupina bo do leta 2007 podrobno pregledala vse praktične vidike uvedbe skupne davčne osnove. Tako kot to mnenje se bodo tudi razprave ukvarjale le z osnovo za izračun davka od dohodkov pravnih oseb in ne z davčnimi stopnjami za izračun tega davka. Izpuščeno bo tudi vprašanje obdavčitve v matični državi. To bi mogoče lahko bil začasni pilotski projekt, medtem ko je skupna davčna osnova krovni projekt.

1.3

Razprava se ne osredotoča izključno na oblikovanje sistema skupne davčne osnove, temveč tudi na dejstvo, da to mora biti konsolidirana osnova. To se izrecno nanaša na tiste družbe, ki opravljajo dejavnosti v več državah članicah. Te družbe morajo imeti možnost za poenotenje svoje davčne osnove in za izračun dobička skupine v celoti, da bi skupna davčna osnova imela najboljše učinke. Izračuni bi v tem primeru bili konsolidirani. Zaradi tega bodo potrebni sistemi za porazdelitev dobička med različne dele družbe.

1.4

Razprava se ukvarja le z davkom od dohodkov pravnih oseb, ne pa z vsemi vrstami obdavčenja dohodkov podjetij. Obstaja veliko vrst podjetij, na primer prostovoljne organizacije in združenja, ki se med različnimi državami članicami razlikujejo. Če se skupna davčna osnova uvede za delniške družbe, se razmerje med temi družbami ter drugimi vrstami družb in dejavnosti spremeni glede obdavčevanja dobička. Zaradi tega bi lahko bili potrebni popravki na nacionalni ravni na področju obdavčevanja dobička drugih vrst podjetij in dejavnosti. Omenjena skupina strokovnjakov Komisije in držav članic ter to mnenje tega področja ne obravnavata.

2.1

Več mnenj EESO je obravnavalo probleme, ki jih povzroča obstoj različnih davčnih stopenj za obdavčevanje dohodkov pravnih oseb v državah EU. EESO si prizadeva za svobodno in pošteno konkurenco, ki spodbuja čezmejno dejavnost, ne da bi pri tem odpravili nacionalne osnove za obdavčitev podjetij (1). EESO bi raje začel s tem, da bi poskušal najti rešitve za skupno davčno osnovo za pravne osebe, in šele nato začel razpravljati o davčnih stopnjah (2).

2.2

Skupna davčna osnova za pravne osebe bi lahko zmanjšala ali celo odpravila večino sedanjih ovir za čezmejne dejavnosti družb v Evropski uniji. Ti problemi vključujejo:

2.2.1

Čeprav je obdavčevanje dohodkov pravnih oseb pomembno za ustvarjanje ugodnega ozračja, ne smemo pozabiti, da lahko obstajajo tudi drugi dejavniki, ki so pomembni z vidika čezmejne trgovine in kraja opravljanja dejavnosti (3).

2.3

EESO je tudi poudaril, da problem ni samo v različni davčni osnovi. Obstajajo tudi številne praktične razlike med ureditvami, ki so povezane na primer s pobiranjem davkov, računovodsko obravnavo in postopki za reševanje sporov. Nekaj teh problemov je mogoče zmanjšati z izvajanjem praktičnih pravil, ki morajo spremljati skupno davčno osnovo (4).

2.3.1

Največja praktična prednost skupne davčne osnove bi bila mogoče v tem, da bi podjetja morala poznati samo eno zbirko predpisov in načinov njihovega izvajanja. Namesto vodenja ločenih računovodskih evidenc za različne dele podjetja, bi lahko uporabljali skupno računovodstvo. Skupna davčna osnova bi lahko poleg ustvarjanja enakih konkurenčnih pogojev prispevala k učinkovitosti podjetij in davčnih oblasti (5).

2.4

EESO je pozval tudi k razširitvi razprave o skupni davčni osnovi, ki naj bi poleg osnovnih vprašanj zajela tudi čezmejne probleme. Ko bo skupna davčna osnova oblikovana, bo morala olajšati poslovanje ne samo podjetjem, ki opravljajo čezmejne dejavnosti, ampak tudi podjetjem, ki delujejo le na domačem trgu. Glavni cilj — tj. zagotoviti enake konkurenčne pogoje za podjetja, ki opravljajo dejavnosti v več državah — ne sme ustvarjati novih razlik med temi podjetji in tistimi, ki delujejo le na domačem trgu.

2.4.1

Pri tem je cilj olajšati poslovanje tudi malim podjetjem, ki opravljajo dejavnosti večinoma le na domačem trgu. Poskusi ustvarjanja enostavnih, jasnih davčnih predpisov so v zvezi s tem ravno tako osrednjega pomena (6).

2.5

Kot je EESO že izjavil, skupna davčna osnova ne more biti prostovoljna, tj. ni mogoča izbira možnosti med obdavčevanjem po nacionalnem davčnem sistemu ali obdavčevanjem po posebnem sistemu za podjetja, ki opravljajo čezmejne dejavnosti. EESO zato meni, da mora biti po sprejetju skupne davčne osnove za pravne osebe ta obvezna (7).

2.6

EESO je vedno dosledno zagovarjal čim tesnejšo povezavo med predpisi za skupno davčno osnovo in mednarodnimi računovodskimi standardi. Odbor se zaveda, da se lahko MSRP (International Financial Reporting Standards — mednarodni standardi računovodskega poročanja) v mednarodnem računovodstvu uporablja samo kot izhodišče za predpise za davčno osnovo.

2.7

Neželena posledica nezmožnosti Sveta ministrov in Evropskega parlamenta, da sprejmeta odločitev o skupni davčni osnovi za pravne osebe, je ta, da se stališča, ki bi jih bilo treba sprejeti, tako ali drugače na koncu znajdejo na Evropskem sodišču. Dokler obstajajo razlike, bodo potrebne sodne odločbe v zvezi z različnimi davčnimi sistemi. Sodbe Sodišča v zvezi z notranjim trgom vplivajo na davčne sisteme držav članic kljub dejstvu, da niso bile sprejete nobene politične odločitve (8). Jasna ponazoritev tega je primer „Marks & Spencer“, o katerem je pred kratkim razsodilo Evropsko sodišče (9).

2.8

Želja EESO, da bi obravnavali obdavčevanje dohodkov pravnih oseb s širšega političnega stališča, pomeni, da je treba davčno nevtralnost obravnavati ne samo v zvezi z davkom od dohodkov podjetij, ampak tudi v zvezi z dvema proizvodnima dejavnikoma: delom in kapitalom. Vendar je to načelno stališče v veliki meri odvisno od izbrane davčne stopnje (10).

2.9

Integracijo spremlja povečana konkurenca, ki lahko okrepi učinkovitost in poveča rast. Vendar to pomeni, da tisti, ki niso kos ostrejši konkurenci, ne morejo nadomestiti slabe produktivnosti z znižanjem davka od dohodkov pravnih oseb. Če hočemo doseči pozitivne učinke integracije, je treba odpraviti tiste vidike obdavčitve dohodkov pravnih oseb, ki bi lahko izkrivljali konkurenco (11).

2.10

Skupna (in upamo, da tudi obvezna) davčna osnova bi zagotovila večje možnosti spremljanja davčnih plačil, saj bi morali organi oblasti poznati le en sistem in bi lažje med seboj komunicirali. Tudi preiskovanje utaj davkov bi bilo precej lažje. Neobvezna skupna davčna osnova (kadar je mogoče izbirati med skupno davčno osnovo in izračunom nacionalne davčne osnove, ki se še naprej uporablja za domača podjetja) bi poleg tega ustvarila razmere, v katerih bi države članice (in ne podjetja) imele opravka z več davčnimi sistemi.

3.1

Davčni prihodki od podjetij se razlikujejo glede na državo, v kateri se davek pobira. Najpomembnejši vzrok za to so različne davčne stopnje (med 12,5 % in 40 %), ker pa so davčne osnove različne, ni vedno jasno, koliko so razmere odvisne od razlik med davčnimi stopnjami (12).

3.2

Komisija je zbrala informacije o tako imenovani „implicitni davčni stopnji“ z namenom, da bi pojasnila delež dobička podjetij, ki je dejansko obdavčen, saj se razprave ponavadi osredotočajo le na primerjave davčnih stopenj, kar je lahko zavajajoče; na primer, čeprav je davčna stopnja visoka, so lahko davčni prihodki nizki, če je veliko odbitkov. Davčni prihodki se lahko razlikujejo tudi glede na to, kako učinkovito je pobiranje davkov in kakšni nadzorni ukrepi se uporabljajo. Obseg sredstev podjetja, ki se nameni plačilu davka od dohodkov pravnih oseb, je odvisen tudi od učinkovitosti ali zbirokratiziranosti davčne ureditve (13).

3.3

OECD je leta 1990 ugotovila, da se 60 % svetovne trgovine opravi znotraj posameznih skupin podjetij. Razlike med nacionalnimi davčnimi sistemi so zato za podjetja problem, saj se nanašajo ravno na te družbe.

3.4

Gospodarski vpliv skupne davčne osnove za pravne osebe je težko izračunati. Nedavna študija ocenjuje, da je med 0,2 in 0,3 % BNP. Izračuni obsegajo samo skupne predpise za davčno osnovo; konsolidacija in administrativni prihranki niso upoštevani. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da obdavčevanje dohodkov pravnih oseb v celoti predstavlja približno 3 % BNP (14).

3.5

Danes največja podjetja opravijo večino čezmejnih dejavnosti. Zaradi tega jim razlike pri obdavčitvi dohodka od pravnih oseb predstavljajo problem. Vendar pa so tista podjetja, ki opravljajo dejavnosti v več državah, pridobila potrebno strokovno znanje in izkušnje ter uspela pokriti dodatne stroške. Verjetno pa so razlike v davčnih sistemih najbolj vplivale na tista mala in srednja podjetja, ki so nameravala opravljati dejavnosti izven matične države, vendar so se premislila. Skupni predpisi bi znatno zmanjšali ovire, s katerimi se soočajo podjetja, ki želijo začeti opravljati svoje dejavnosti v več državah. Veliko prostora je za večjo integracijo in večjo konkurenco, ki bi lahko bila ena največjih koristi od skupnega sistema za izračun davčne osnove za pravne osebe.

4.1

Na področju davka od dohodkov pravnih oseb so bile do zdaj sprejete samo tri direktive. Direktiva Sveta 90/435 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic določa, da se dividende odvisne družbe iz ene države ne obdavčijo v državi članici matične družbe. Status davčnega nezavezanca se lahko nadomesti s predpisom, ki dovoljuje, da se davek, ki je plačan v državi odvisne družbe, odšteje od davčnega dolga v državi matične družbe.

4.2

Direktiva Sveta 90/434/EGS o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic ureja obdavčitev, kadar se podjetja reorganizirajo. Čeprav ni nobenega civilnopravnega zakona, ki bi urejal čezmejne združitve in razdružitve, jih ta direktiva, ki ureja predvsem odprodaje, še vedno ne zajema.

4.3

Tretja direktiva, sprejeta pred nedavnim, se ukvarja z obdavčitvijo obresti in plačili licenčnin med združenimi podjetji (2003/49). Direktiva odpravlja na viru odtegnjeni davek v takih čezmejnih plačilih.

4.4

Od leta 1997 se uporablja kodeks ravnanja za obdavčevanje pravnih oseb, po katerem države članice ne smejo privabljati investicij s škodljivimi ukrepi na davčnem področju. Kodeks od držav zahteva zavezo, da ne bodo sprejemale novih škodljivih davkov in da bodo preverile svoje veljavne določbe. Kodeksu je dodan seznam 66 davčnih ukrepov, za katere se šteje, da so škodljivi, zaradi česar jih zdaj razveljavljajo.

5.1

Predpisi o odbitkih, ki se lahko odštejejo od davčne osnove pred izračunom davka, so področje izračuna davčne osnove, na katerem so razlike med državami največje; zato je to pomembna tema razprav med državami članicami. Odbor bi rad v tej zvezi poudaril zlasti to, da si je treba prizadevati za široko osnovo obdavčevanja dohodkov pravnih oseb. Vendar si je treba zapomniti, da bo lahko zaradi širše davčne osnove potrebna presoja davčne stopnje.

Na žalost pa je treba razpravo začeti z osnovami. Že zdaj se lahko izdatki obravnavajo na različne načine, kadar jih je treba razvrstiti kot običajne izdatke in zato vključiti v izračun davčne osnove ali kadar se lahko odštejejo od dobička, ker je davčna osnova fiksna. Davčne strokovnjake čaka veliko dela, preden bodo lahko izdelali skupni predlog.

5.2

Sistem davčne osnove mora biti konkurenčen, da bi ustvaril ugodno ozračje za investicije v EU, vendar pa na splošno ne sme vplivati na vrsto investicij ali na izbiro države članice, v kateri se bodo izvajale. Donosnost je odločilnega pomena, ne pa način iskanja finančnih sredstev za investicijo. Jasno je, da morajo obstajati možnosti za spodbujanje okolju prijaznih investicij ali za njihovo usmerjanje v zapostavljene regije, vendar je bolj primerno, da se za to uporabijo druga sredstva in ne skupna davčna osnova za pravne osebe.

5.2.1

Ravno tako je pomembno jasno razlikovanje od davka od dohodka posameznikov ali dohodnine. Dividende delničarjev so predmet davka od dohodka posameznikov in ne smejo biti tema razprav o obdavčevanju dobička podjetij. Poleg tega je to vprašanje, ki ni povezano z odločitvijo o kraju, kjer bo družba opravljala dejavnost.

5.3

Tudi če je možen dogovor o skupni davčni osnovi, mora ta vključevati različna pravila za nekatere sektorje. Na primer, mogoče je, da bodo nekateri sektorji, kot so bančništvo in finančni sektor, potrebovali posebne predpise o rezervacijah, zlasti panoga življenjskega zavarovanja, za katero so rezervacije pogosto zelo pomembne. Drug primer je gozdarstvo, v katerem se lahko v skrajnih primerih dohodek realizira v stoletnih presledkih.

5.4

Drugi vidik se nanaša na vprašanje, ali se podjetje financira v glavnem s posojili ali s svojim lastnim kapitalom. Če se plačilo obresti za posojilo prizna kot odbitek davka, se obdavči le manjši del dohodka podjetja v obliki dobička od manjšega števila delnic. Če ni nobenih posojil in se vse financira z notranjimi delnicami, potem se vse obdavči kot dobiček. Ne bi smeli dopustiti, da davek od dohodkov pravnih oseb vpliva na izbiro financiranja, če je to le mogoče.

5.5

Ko se ugotovi, kateri odbitki se lahko dovolijo, se je treba odločiti samo še o tem, kdaj in kako jih je mogoče odbiti. Največja razlika med državami članicami je pri vprašanju, ali se lahko vsaka vrsta investicije odpiše posamično ali pa je mogoče združiti vse investicije. Za podjetja je združevanje lažje, saj ni treba delati izračunov za posamezne stroje ali kose opreme.

5.6

Da bi uvedli konsolidirano davčno osnovo, pri kateri se dobiček izračuna za celotno skupino podjetij, je treba to skupino opredeliti. Možnosti za to opredelitev so: lastniški delež v vsakem delu podjetja ali povezanost dejavnosti posameznega dela podjetja z dejavnostmi matičnega podjetja. Zdi se, da je treba izbrati kombinacijo teh meril, ker ni razloga, da bi oblikovali konsolidirano davčno osnovo za podjetja z istimi lastniki, če opravljajo dejavnosti v različnih sektorjih.

5.7

Ko se doseže dogovor o davčni osnovi za izračun davka od dohodkov pravnih oseb, ostane še vedno problem konsolidacije: kako razporediti dobiček podjetja med državami v primeru podjetij, ki delujejo v različnih državah? Skupna davčna osnova ni dovolj, da bi preprečila uporabo davčnega sistema za prenos dobička; obstajati mora tudi enostavni, logični sistem za porazdelitev dobička med državami članicami (torej med državami z različnimi davčnimi stopnjami). Ko se na tak način združijo dobički različnih delov podjetja iz različnih držav, je treba pospešiti tudi sodelovanje med davčnimi organi.

5.7.1

Glede na te zahteve se lahko zgledujemo po sistemu, ki ga uporabljajo v Kanadi (polovica dobička se porazdeli v skladu z deležem delovne sile in polovica v skladu z deležem prodaje).

5.8

Da bi bila porazdelitev enostavna za izvajanje v praksi, je treba poenotiti več predpisov in ne samo tiste, ki urejajo izračun davčne osnove. Izračune bi bilo na primer treba izdelati vsake pol leta in davek plačevati istočasno v vseh državah. Standardizirana elektronska plačila bi morala biti dodatna zahteva.

5.9

Med najpomembnejšimi učinki skupne davčne osnove je preglednost sistema. Nestrokovnjaku se zdi, da to velja le za davčne stopnje. Da bi pokazali, kako je to lahko zavajajoče, bi bilo treba primerjati davčno stopnjo za pravne osebe z davkom od dohodkov pravnih oseb kot deležem BDP. Najnižji delež BDP (0,8 %, vrednost iz leta 2003) je v Nemčiji, kjer je davčna stopnja 39,5 %. To verjetno vsaj delno odraža probleme pri določanju, kaj sestavlja davčno osnovo. V „novih“ državah članicah je vrednost v povprečju 2,7 % BDP ob davčnih stopnjah od 15 do 35 %. V večini „starih“ držav članic je vrednost okoli 3 % BDP, vendar ob davčnih stopnjah, ki se gibljejo med 12,5 in 38 % (15). Pomembno je, da so take nepričakovane razlike razvidne, ne samo za podjetja, temveč tudi za parlamentarno demokracijo.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/53

1.1

Raziskovanje energetske učinkovitosti je za podjetja postalo nuja. Zato so prostovoljni sporazumi odgovor na glavne izzive povečanja stroškov energije.

1.2

EU bi lahko igrala še posebno pomembno vlogo, s tem da bi informacije o najboljših praksah in novostih na tem področju oblikovala v sistem. Generalni direktorat za energijo bi lahko postal informacijsko središče za energetsko učinkovitost.

1.3

Kampanje za ozaveščenost javnosti so tudi zelo koristne. Potekati morajo v neposredni bližini končnih uporabnikov in ustreznih sektorjev. Zato morajo nacionalne in lokalne oblasti prevzeti odgovornost za te dejavnosti.

1.4

Zatekanje k predpisom naj bo raje izjema kot pravilo, saj je bilo sprejetih že več pravnih instrumentov, njihovo izvajanje pa je treba še oceniti.

1.5

Energetska učinkovitost ni zgolj moto, luksuz ali nekakšen izum. Z mednarodnega vidika se bodo potrebe po energiji še naprej večale, zlasti zaradi hitrega razvoja gospodarstev v vzponu, kot so Kitajska, Indija ali Brazilija, zato je energetska učinkovitost v najboljšem interesu javnosti, podjetij in držav članic EU. Mednarodna agencija za energijo napoveduje, da se bodo svetovne potrebe po energiji do leta 2030 povečale za 60 %, medtem ko Evropska unija, ki je v 80 % odvisna od fosilnih goriv, predvideva v istem obdobju povečanje uvoza energije s 50 na 70 %. Toda v primerjavi z državami proizvajalkami energije in drugimi velikimi državami porabnicami EU na svetovnem trgu energije ne nastopa kot enoten akter. Ravno zato se je Tony Blair v času predsedovanja Svetu na neuradnem vrhu v Hampton Courtu oktobra lani zavzemal za vzpostavitev skupne energetske politike.

1.6

Ne smemo spregledati dejstva, da lahko imajo vedno večje potrebe in vedno večji energetski stroški velik vpliv na gospodarsko rast Evropske unije. Nekatere sektorje, ki porabijo veliko energije, bodo spodbujali k selitvi proizvodnje in tako posledično škodovali družbenemu položaju držav članic, v katerih so sistemi socialne varnosti že tako preobremenjeni zaradi staranja prebivalstva in upadanja stopnje rodnosti. V tem pogledu so ukrepi za večjo energetsko učinkovitost zelo smiselni, saj na koncu prispevajo k zmanjšanju stroškov in s tem večji konkurenčnosti.

1.7

Konkurenčnost na področju energetskih virov lahko prav tako vodi k povečanim političnim napetostim in celo ogrozi mir in stabilnost nekaterih regij, to pa je grožnja, ki se zlahka razširi z mednarodnim terorizmom.

1.8

Nenazadnje je zmerna, učinkovita in gospodarna raba energetskih virov tudi pomemben stabilizacijski dejavnik za naš planet in prihodnje generacije.

1.9

EESO meni, da zelena knjiga o energetski učinkovitosti Narediti več z manj postavlja nekaj pomembnih vprašanj in predlaga izvedljive ukrepe. Popolnoma podpira načrt za zmanjšanje porabe energije za 20 % in meni, da je zelo pomembno ne samo hitro doseči cilj zmanjšanja porabe za 1 % na leto, ampak tudi določiti cilj za učinkovito zmanjšanje porabe za 2 % v drugi fazi.

1.10

Meni tudi, da so prostovoljni sporazumi z velikimi gospodarskimi sektorji brez dvoma uspešna in zaželena rešitev za omejevalne uredbene ukrepe, kjer je to pač mogoče.

Dva največja porabnika energije sta sektorja prometa in gradnje, zato si je tukaj treba intenzivno prizadevati za inovacije.

Nadaljnja in postopna vpeljava novosti v delovanju na področju energetske učinkovitosti ustreza potrebam porabnikov in industrije. Države članice in Evropska unija morajo biti dejavno vključene v skupne politike za spodbujanje energetske učinkovitosti, izmenjavo najboljših praks in širjenje najboljših tehnologij ter informacijske kampanje in pobude za gospodinjstva in porabnike.

—

opozoriti na energetsko učinkovitost,

—

predložiti konkretne ukrepe in skupne dejavnosti v okviru kjotskega sporazuma,

—

pojasniti posamezne vloge Skupnosti in držav članic,

—

izkoristiti možnosti za izboljšanje energetske učinkovitosti, s ciljem doseči zmanjšanje energetske intenzivnosti za 1 % vsako leto; dodatni cilj velja za izvedljivega,

—

širiti nove tehnologije.

—

potreba po trajnostnem razvoju,

—

gospodarska potreba,

—

potreba po politični neodvisnosti.

3.1

Komisija je 22. junija 2005 objavila zeleno knjigo z naslovom Zelena knjiga o energetski učinkovitosti oziroma Narediti več z manj. Ta dokument se je pojavil po objavi predloga direktive o učinkovitosti končne rabe energije in energetskih storitvah in po parlamentarnih razpravah o tem predlogu ter po tem, ko je EESO dobil zadolžitev za pripravo raziskovalnega mnenja o energetski učinkovitosti. Glede na to, da zelene knjige navadno prehitijo pravna besedila, se zdi ta vrstni red dogodkov nekoliko nenavaden, vendar je okvir zelene knjige dejansko širši od predloga direktive. Raziskovalno mnenje EESO velja upoštevati kot prispevek k posvetovalnemu delu, ki ga je opravila Komisija.

3.2

V uvodu Komisija ugotavlja, da so potrebe po energiji vedno večje, kljub lepim besedam o racionalni rabi energije, in meni, da je priporočljivo, da se EU „potrudi za ponovno oživitev programov, ki spodbujajo energetsko učinkovitost na vseh ravneh evropske družbe“. Meni, da bi EU lahko prihranila vsaj 20 % sedanje porabe energije. EESO izraža zadovoljstvo, da Komisija in Parlament pripisujeta tolikšen pomen ciljem in diverzifikaciji preskrbe. Meni, da se oblikuje pobuda, vredna truda, ki mora z razvojem nove tehnologije voditi tudi k ustvarjanju novih delovnih mest. Vendar glede na vedno večjo globalno konkurenco je treba zagotoviti, da energetske politike ne bodo vodile v povečanje stroškov energije. Zato utegnejo certifikati za emisije CO2 predstavljati precejšnji strošek v sektorjih z visoko porabo energije (npr. industrija cementa) in spodbujati selitev proizvodnje. Socialno-ekonomskih učinkov ukrepov, ki se načrtujejo oziroma že izvajajo, se ne sme podcenjevati.

3.3

Kot je navada pri zelenih knjigah, Komisija postavlja 25 vprašanj o predstavljenih možnostih, o katerih se bo razpravljalo na javnem posvetovanju. Določa ukrepe, ki se bodo izvajali na ravni EU, nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter končno ukrepe mednarodnega sodelovanja, z navezovanjem na politike in ustrezne sektorje, vse pa ponazarja s primeri.

3.4

Presenetljivo pa o nekaterih vprašanjih kljub pomembnosti niso razpravljali. Vprašanje mestne in javne razsvetljave na splošno sploh ni bilo omenjeno; prav tako niso bila omenjena vprašanja proizvodnje z uporabo recikliranih izdelkov, ki je v nekaterih primerih energetsko učinkovitejša (kovine, aluminij itd.), oziroma izkoriščanje bioplina iz odlagališč.

3.5

Cilj zelene knjige je opredeliti pomanjkljivosti (pomanjkanje ustreznih spodbud, informacij, organizacije, pomanjkanje razpoložljivih finančnih mehanizmov), ki trenutno onemogočajo izboljšanje učinkovitosti. Spodbujati je treba tiste ukrepe, ki lahko zagotovijo neto prihranek, po tem ko je že bila upoštevana nujna naložba. Odgovore na ta vprašanja pričakujemo v obliki predlogov ali primerov, s pomočjo katerih bo predlagani cilj dosežen. Na podlagi zelene knjige bo v letu 2006 pripravljen akcijski načrt.

3.6

Komisija je optimistična, saj meni, da lahko temeljita izvedba vseh ukrepov po letu 2001 (direktiva o energetski učinkovitosti zgradb; direktiva o spodbujanju kombinirane proizvodnje) skupaj z novimi ukrepi vodi k prihrankom energije približno 1,5 % letne porabe in tako doseže ravni porabe iz leta 1990.

4.1

Energetska veriga vključuje proizvajalca, transporterja, distributerja in porabnika. Zato je pomembno biti dejaven na vseh stopnjah verige, od ponudbe do povpraševanja. Dejavnost se lahko dokaže kot najbolj učinkovita na dveh koncih verige: proizvodnji in porabi.

4.2

Rezultate učinkovitosti redno uvajajo v proizvodne metode.

4.2.1

Kombinirana proizvodnja toplote in elektrike si prizadeva obnoviti energijo, ki bi se sicer izgubila; uporabljajo se tudi nove tehnologije, ki omogočajo uporabo alternativnih virov energije. Tako zajetje in izraba plina iz rudnikov omogoča oskrbo z električno energijo obratov za kombinirano proizvodnjo (npr. Freyming Merlebach, Lorraine). Tudi toploto iz plavžev je mogoče obnoviti in ponovno izkoristiti (to tehniko uporabljajo v Brescii, Italija).

V nordijskih državah so nekatere obrate za kombinirano proizvodnjo toplote in elektrike spremenili, da zdaj uporabljajo les, in predstavljajo začetek razvoja lokalne lesne industrije.

Poleg tega morajo raziskave za rešitev težav, kot sta zamašitev in nenormalno izgorevanje, voditi k izboljšanju delovanja teh obratov.

4.2.2

Izkoriščanje bioplina iz odlagališč omogoča uporabo vira energije, ki je že bil izgubljen, hkrati pa je to prispevek k boju proti učinku tople grede. Ta vrsta novosti in ponovno izkoriščanje spodbujata gradnjo obratov v bližini mesta porabe, kar omogoča, da se izognemo oziroma zmanjšamo možnost izgube energije zaradi transporta.

4.2.3

Pri proizvodnji elektrike so se pokazali vidni rezultati učinkovitosti na primer na področju sončne in vetrne energije. Podobno lahko pričakujemo tudi v vseh večjih elektrarnah nove generacije, klasičnih in jedrskih.

4.3

Tehnologijo za varčevanje z energijo se redno uvaja tudi na različna področja porabe energije. Višji stroški elektrike pri končnem uporabniku silijo industrijo, da uvaja nove tehnike.

4.3.1

Na področju avtomobilskega prometa imajo novosti in napredek vpliv na posebnosti motorja, kakovost in učinkovitost goriva ter razvoj pnevmatik. Poraba pri avtomobilih se je v zadnjih desetih letih zmanjšala, toda treba se je zavedati, da ima to izboljšanje protiutež v povečanju števila vozil. Večjo uporabo biogoriv se spodbuja z raznimi davčnimi spodbudami, npr. tako, da se biogoriva obdavči po drugačni stopnji kot naftna goriva (5).

Avtomobilska industrija je z EU sklenila prostovoljni sporazum z namenom doseči povprečno raven emisij CO2 140 g/km v letu 2008. Parlament in Svet želita, da si Evropsko združenje proizvajalcev avtomobilov (ACEA) zastavi cilj 120 g/km v letu 2010. V vsakem primeru bodo osebna vozila, ki bodo prišla na trg v letu 2008/2009, porabila 25 % manj goriva kot v letu 1998, če bodo dogovor spoštovali.

4.3.2

Promet: lokalne oblasti po vsej Evropi vodijo mestne prometne politike, namenjene izboljšanju kakovosti javnega prometa in manjši uporabi zasebnih vozil. V Franciji mora na primer vsaka občina pripraviti načrt mobilnosti v mestu in ga predložiti v odobritev. Drugje so sprejeli strožje ukrepe, kot je na primer uvedba cestnine v Londonu.

4.3.3

Spodbujati je treba uporabo prometnih sredstev, ki izgubljajo priljubljenost (železnica) in katerih delež na trgu prevoza tovora vztrajno pada (-7 %), ter plovnih vodnih poti. Pri tovornem prevozu je treba povedati, da kljub velikim besedam na teh dveh pomembnih področjih energetske učinkovitosti ni bilo opaznega napredka, zlasti če upoštevamo pomanjkanje infrastrukture in visoke stroške za njeno izgradnjo oziroma modernizacijo (kanal na Renu ali železniška povezava čez Alpe). Poleg tega izgradnja te vrste infrastrukture pogosto, upravičeno ali ne, povzroča nasprotovanje okoljevarstvenikov.

4.3.4

Tudi na področju javne razsvetljave so novosti glede varčevanja z energijo. Sistemi za spremljanje omrežja na daljavo omogočajo sprotni nadzor delovanja omrežja in regulacijo električnega toka ter prilagoditev napetosti glede na aktualne potrebe. Na ta način lokalna skupnost varčuje z energijo.

Zastarele svetilke javne razsvetljave (živosrebrne žarnice) pogosto zamenjujejo z visokotlačnimi natrijevimi lučmi, ki so šibkejše in cenejše. Razvijajo tudi bele diode, ki ne porabijo veliko energije, in sončno energijo. Za razsvetljavo gospodinjstev se vedno več uporabljajo žarnice z majhno porabo energije, zato je tudi poraba na splošno manjša. Nekateri ponudniki električne energije strankam ponujajo darilne bone za nakup žarnic z majhno porabo energije (Italija).

4.3.5

Zgradbe: uporaba direktive o energetski učinkovitosti stavb bi morala kmalu pokazati rezultate. Izolacijske norme so omogočile precejšen napredek v vseh novih zgradbah, tudi na področju zasteklitve.

4.3.6

Več velikih industrijskih sektorjev, kot je avtomobilska industrija, je prav tako sklenilo prostovoljne sporazume za izboljšanje energetske učinkovitosti svojih izdelkov, ki morajo poleg tega upoštevati evropske standarde za označevanje izdelkov. Razvijajo se tudi obrati za kombinirano proizvodnjo, namenjeno industrijski porabi. Treba je omeniti, da nekateri sektorji, ki so sicer veliki porabniki energije, kot je sektor aluminija, pomembno prispevajo k zmanjševanju porabe energije, ker uporabljajo reciklirane izdelke.

4.4

Navedeni primeri kažejo, da je energetska učinkovitost postala naraven in truda vreden proces za gospodarske akterje, zlasti če upoštevamo stalno višanje stroškov energije. To vodi k ugotovitvi, da so prostovoljne dejavnosti srednje- in dolgoročno lahko ravno tako učinkovite kot predpisi.

—

ta cilj bi moral biti povezan z izvajanjem direktive o okoljsko primerni zasnovi naprav, ki so porabniki energije;

—

obravnavati bi bilo treba oblikovanje prostovoljnih obveznosti v industriji.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/61