8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/1

1.1

EESO je v svojem prejšnjem mnenju (1), v katerem je obravnaval tematiko nanoznanosti in nanotehnologij, ugotovil, da bi bilo dobro dodati preprosto pojasnilo s kratkimi definicijami najpogostejših izrazov. Razlog za to je tudi v dejstvu, da se mnenje nanaša na delno novo tematiko, katere značilnost je pogosto manj znano oziroma vsekakor manj uporabljano besedišče. Zdi se nam torej primerno te definicije dodati uvodu k temu mnenju.

1.1.1

Ker leta 2006 poleg Šestega okvirnega programa ostajajo v veljavi številni drugi evropski programi, nastali v začetku tega desetletja, so v opombah navedeni glavni programi, povezani z raziskavami in razvojem (R+R), še zlasti tisti, ki so posebnega pomena za nove države članice. Slednje namreč pred letom 2004 niso imele možnosti, da bi spremljale nastanek teh programov in razpravo o njihovih ciljih.

1.2.1

Nano. Označuje milijardinko celote. V našem primeru, ko govorimo o merah, pomeni nano milijardinko metra.

1.2.2

Mikro. Označuje milijoninko celote. V našem primeru torej milijoninko metra.

1.2.3

Nanoznanosti. Nanoznanosti so nov pristop tradicionalnih znanosti (kemije, fizike, biologije, elektronike itd.) do temeljne strukture in obnašanja materije na ravni atomov in molekul. So znanosti, ki proučujejo zmožnosti atomov, in to v različnih disciplinah (3).

1.2.4

Nanotehnologije. Tehnologije, ki omogočajo obdelavo atomov in molekul, tako da nastanejo nove površine in novi predmeti, ki zaradi različne sestave in nove razporeditve atomov dobijo posebne lastnosti, uporabne v vsakodnevnem življenju (4). Gre torej za tehnologije na ravni milijardinke metra.

1.2.5

Poleg navedene definicije kaže navesti še eno, z znanstvenega vidika bolj pomembno. Z izrazom nanotehnologija označujemo multidisciplinaren pristop k ustvarjanju materialov, naprav in sistemov, s pomočjo nadzora materije v nanometrskem merilu. Za to multidisciplinarnost, za doseganje usposobljenosti na področju nanotehnologij, je treba imeti obsežno znanje na področju elektronike, fizike in kemije.

1.2.6

Nanomehanika. Mere predmeta postanejo pomembne za določanje njegovih lastnosti, ko njihov razpon sega od nanometra do nekaj deset nanometrov (to so predmeti, ki jih sestavlja nekaj deset do nekaj tisoč atomov). V tem okviru ima predmet, ki ga sestavlja 100 atomov železa, povsem drugačne fizikalne in kemične lastnosti kot predmet, ki ga sestavlja 200 atomov, čeprav sta oba izdelana iz enakih atomov. Podobno so tudi mehanske in elektromagnetne lastnosti trdnega telesa, ki ga sestavljajo nanodelci, povsem drugačne od lastnosti tradicionalnega trdnega telesa enake kemične sestave; v njih se odražajo lastnosti posameznih enot, ki ga sestavljajo.

1.2.7

Mikroelektronika. Veja elektronike, ki se ukvarja z razvojem zelo miniaturiziranih integriranih vezij, izvedenih v eni sami plasti polprevodnikov. Danes zmore tehnologija mikroelektronike izdelati posamezne komponente velikosti približno 0,1 mikrometra oziroma 100 nanometrov (5).

1.2.8

Nanoelektronika. Znanost, ki se ukvarja s proučevanjem in izdelavo vezij, ki delujejo na povsem drugačnih osnovah kot sedanja (6): izdelana so s pomočjo „nesilicijevih“ tehnologij in materialov.

1.2.9

Nanoelektroniki se obeta, da bo postala eden od stebrov nanotehnologij, tako kot danes elektronika, ki jo najdemo v vseh znanstvenih panogah in industrijskih procesih (7).

1.2.10

Biomimetika  (8). Znanost, ki proučuje zakone, na katerih temeljijo molekularne strukture, ki obstajajo v naravi. Poznavanje teh zakonov bo omogočilo umetne nanomotorje, ki bodo delovali na podlagi enakih načel kot nanomotorji v naravi (9).

1.3.1

Odbor pozdravlja predloge Komisije za uresničevanje akcijskega načrta Nanoznanosti in nanotehnologije (N+N) do leta 2009, še zlasti glede na:

1.3.1.1

Člani promocijskega središča bodo morali imeti temeljite in potrjene znanstvene in upravljavske usposobljenosti ter visoko stopnjo senzibilnosti za splošni okvir, v katerega je umeščen razvoj N+N.

1.3.1.2

Tudi na področju N+N „raziskave in razvoj, ki jih financira Evropska skupnost, prispevajo k odločilni evropski dodani vrednosti. Razkrivajo potenciale, ki jih sposobnosti posameznih držav članic odločno presegajo, doslej pa so že omogočili evropski razvoj svetovnega pomena“ (10). Odtod pomen promocijskega središča Skupnosti, ki naj bi — z jasno opredelitvijo odgovornosti — upravljal s tem področjem.

1.3.2

Odbor meni, da imajo v revoluciji N+N pomembno vlogo sposobnost usklajevanja in ustvarjanje evropske kritične mase nanotehnologij na zanesljivih temeljih. To bo odločilno za sposobnost Evrope, da na področju, kjer se na svetovnem trgu agresivno pojavljajo vedno novi tekmeci, postane vodilna v svetu.

1.3.3

Za Odbor je temeljnega pomena, da EU uspe pripraviti akcijski načrt za N+N, ki bo znal izraziti enoten zagon upravljanja in združiti ravni Skupnosti, posameznih držav in regij ob upoštevanju načela subsidiarnosti. Ta načrt bo moral zagotoviti:

1.3.4

Odbor opozarja, da morajo akcijski načrt Skupnosti spremljati nacionalni akcijski načrti, ki naj zagotovijo stalno usklajevanje in primerjalno analizo (benchmarking) konvergenc in sinergij na področju infrastrukture, izobraževanja in usposabljanja, ocene tveganj, usposabljanja za varovanje varnosti pri delu, normativne in patentne standardizacije ter dialoga s civilno družbo — in še posebej s potrošniki.

1.3.5

Odbor meni, da bi morala evropska industrija okrepiti in pospešiti prizadevanja na področju raziskav in aplikacij N+N ter doseči vsaj enake ravni naložb kot njeni najrazvitejši tekmeci. To se lahko doseže z naslednjimi ukrepi: razvojem evropskih tehnoloških platform, spodbujanjem zaščite in industrijskega uveljavljanja N+N, spodbujanjem usposabljanja, usmerjenega k malemu podjetništvu, razvojem evropskih omrežij za inovacije in aplikacije N+N, podpiranjem multidisciplinarnega usposabljanja delavcev in tehničnega vodstvenega osebja, „podjetniških nanotehnologov“ in laboratorijev za prototipe in certificiranje, ustvarjanjem skupnega okvira za tehnično standardizacijo ter intelektualno in industrijsko lastnino.

1.3.6

Poročilo o nadzoru in spremljanju izvajanja akcijskega načrta Skupnosti in njegove skladnosti z drugimi politikami EU — to poročilo se pripravlja vsaki dve leti — bi moralo biti po mnenju Odbora opremljeno z letno oceno spoštovanja sprejetega časovnega načrta, ki bi vsebovala tudi ocene iz poročil držav članic o uresničevanju nacionalnih akcijskih načrtov.

1.3.7

To poročilo bi moralo biti razen Evropskemu parlamentu in Svetu posredovano tudi Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

2.1

Nanoznanosti in nanotehnologije (N+N) so hitro razvijajoče se in zelo obetavno področje za prenos temeljnih raziskav v uspešne inovacije. To je področje, ki je velikanskega pomena tako za krepitev konkurenčnosti celotne evropske industrije kot tudi za ustvarjanje novih izdelkov in storitev, s katerimi je mogoče povečevati družbeno blaginjo in izboljševati kakovost življenja državljanov.

2.2

Analitiki v splošnem izhajajo iz ocene, da bodo lahko materiali, izdelki in storitve na podlagi N+N do leta 2015 na svetovnem trgu ustvarili več sto milijard EUR (11) prometa, če bo uspelo vrhunske raziskave pretvoriti v tržljive izdelke, procese in storitve in če se bo — kot poudarja Komisija (12) — mogoče izogniti „ponovitvi evropskega paradoksa, ki smo mu bili priče pri drugih tehnologijah.“

2.3

Odbor meni, da bi bilo zato treba

2.4

Odbor je to temo (13) že obravnaval in med drugim priporočil:

2.5.1

Evropska komisija je v zadnjih petih letih s sredstvi Skupnosti podpirala približno 30 centrov odličnosti v zvezi z različnimi tematskimi prednostnimi usmeritvami okvirnega programa raziskav Skupnosti. Številni od teh centrov, dejavnih na področju N+N (14), so povezani z univerzami, raziskovalnimi središči in podjetji novih držav članic.

2.5.2

Po mnenju Odbora je pomembno, da Skupno evropsko raziskovalno središče še naprej podpira in spodbuja centre odličnosti — še zlasti na področju N+N — v novih državah članicah in v državah kandidatkah tako, da se ta tematika eksplicitno vključuje v programe dela Skupnega evropskega raziskovalnega središča.

2.5.3

Po mnenju Odbora bi morala Komisija podpirati tudi razvoj evropskih mrež za inovacije, aplikacijo in izdelavo prototipov N+N, še posebej za manjša podjetja, ki tvorijo daleč največji del industrijske strukture Evrope.

2.5.4

Še zlasti bi bilo treba predvideti posebne ponudbe storitev, da bi podjetjem pomagali pri prepoznavanju prednosti in nujnosti pri aplikacijah N+N in pomnožili število uspešnih pobud, kot sta Gate2Growth  (15) in Minanet  (16); zato bi bilo treba najti nove možnosti financiranja tveganja in dodatne sisteme zavarovanja poleg že obstoječih sistemov.

2.5.5

Odbor meni, da bi bilo treba naprej razvijati tudi PHANTOMS, pobudo Skupnosti, ki zadeva tehnologije informacijske družbe, vrhunsko mrežo za nanotehnologije v okviru programa Skupnosti IST/FET, in poskrbeti za njeno večjo prepoznavnost.

2.5.6

EESO nadalje opozarja, da je treba močneje spodbujati raziskovalne in inovacijske dejavnosti v novih državah članicah in državah kandidatkah, in meni, da bi bilo treba razvijati in olajšati sinergije s pobudama EUREKA in COST, ki že zajemata dejavnosti N+N, izvedene v številnih omenjenih državah.

2.6.1

Ocenjujejo, da so januarja 2005 celotni izdatki vlad, podjetij in finančništva na področju N+N v svetovnem merilu znašali približno sedem milijard EUR na leto (17) (dobra polovica tega denarja izvira iz javnih sredstev); od tega je bilo 35 % porabljenih v Severni Ameriki, 35 % v Aziji, 28 % v Evropi in drugod po svetu 2 %.

2.6.1.1

Z vidika izdatkov na prebivalca so bile konec devetdesetih let razlike v naložbah iz javnih sredstev zelo majhne (približno po 1 EUR v ZDA in na Japonskem ter pol EUR v EU); leta 2005 so ZDA porabile 5 EUR na prebivalca, Japonska 6,5 in EU 3,5 EUR. Projekcije za leto 2011 kažejo za ZDA in Japonsko več kot 9 EUR ter za EU 6,5 EUR na prebivalca (18).

2.6.2

Izdatki industrije znašajo v svetovnem merilu približno tri milijarde EUR na leto, od tega so 46 % porabila ameriška podjetja, 36 % azijska, 17 % evropska in manj kot odstotek podjetja drugod po svetu. Približno 1.500 podjetij je napovedalo, da se nameravajo intenzivno ukvarjati z raziskavami in razvojem N+N. Med temi podjetji je 80 % novoustanovljenih, in med slednjimi več kot polovica ameriških. Medijsko spremljanje področja nanotehnologij se je povzpelo z nekdanjih 7000 poročil in člankov na zdajšnjih 12.000 (19).

2.6.3

Vlada ZDA je v petih letih od konca leta 2000 do danes v nanotehnologije vložila več kot štiri milijarde dolarjev. Busheva vlada je samo za leto 2006 zahtevala milijardo dolarjev za raziskave na področju N+N, v okviru enajstih zveznih raziskovalnih agencij. Kot poudarja poročilo 5-Years Assessment on Nanotechnology Initiative 2005, so ZDA „na področju raziskav in razvoja nanotehnologij priznano vodilne v svetovnem merilu“; za javne in zasebne naložbe porabijo skupno tri milijarde dolarjev na leto, kar je približno tretjina vseh tovrstnih izdatkov na svetovni ravni.

2.6.3.1

ZDA vodijo tudi na področjih novoustanovljenih podjetij (start-ups), objav in patentov. Na zvezni ravni menijo, da so bili izdatki za novo znanje in nove infrastrukture „ustrezni in veliki, kar dolgoročno omogoča precejšnjo gospodarsko donosnost“.

2.6.4

Na Japonskem so letni izdatki leta 2003 dosegli približno 630 milijonov EUR, od česar je 73 % prispevalo ministrstvo za izobraževanje, 21 % pa ministrstvo za gospodarstvo, trgovino in industrijo. Raziskave se osredotočajo v glavnem na nanomateriale. Mitsui je sklenil, da bo v prihodnjih štirih letih v nanotehnologije vložil skoraj 700 milijonov EUR v obliki rizičnega kapitala, sklad za kritične tehnologije pa namerava za raziskave N+N porabiti približno 30 milijonov EUR (20).

2.6.5

Tajvan namerava do leta 2008 vložiti več kot 600 milijonov EUR na leto; na področju N+N je aktivnih približno 800 podjetij. Računajo, da bo do leta 2006 proizvodnja narasla na skoraj 7,5 milijarde EUR; število podjetij naj bi se do leta 2012 povečalo na 1500, skupna vrednost izdelkov pa na 25 milijard EUR — predvsem na različnih področjih nanoelektronike.

2.6.5.1

Nujni pogoj za ta razmah pa je rešitev problemov na področju intelektualne in industrijske lastnine.

2.6.6

Južnokorejska podjetja so bila med prvimi, ki so uspešno tržila izdelke na podlagi N+N (21). V Južni Koreji ocenjujejo, da potencial domačega trga za nanotehnologije znaša več kot dve milijardi EUR. Država je sprejela program N+N (Next Generation Core Development Program), za katerega so namenili 168 milijonov EUR; prednostne usmeritve programa so nanomateriali, nanokompozitni materiali in bionanotehnologije.

2.6.7

V Avstraliji je v zadnjih letih na področju N+N nastalo več kot 30 podjetij; njihovo število se vsako leto povečuje za 50 %. Javni in zasebni izdatki za raziskave N+N znašajo približno 60 milijonov EUR na leto in se osredotočajo v glavnem na nove materiale, biotehnologije in aplikacije na medicinsko-terapevtskem področju.

2.6.8

Glede Kitajske neka nedavno v Pekingu objavljena študija o razvoju nanotehnologij na Kitajskem v obdobju 2005-2010 (s projekcijami do leta 2015 (22)) navaja, da se Kitajska po registracijah novih nanotehnoloških podjetij ter po objavah in patentih s področja N+N uvršča v svetovni vrh in da ima notranji trg za izdelke in sisteme N+N, ki ga že zdaj ocenjujejo na več kot 4,5 milijarde EUR; leta 2010 naj bi se povečal na več kot 27 milijard in leta 2015 na več kot 120 milijard EUR (23).

2.6.9

Mednarodni položaj po mnenju EESO kaže, kako pomembno je v vseh državah članicah EU zagotoviti proaktivno okolje, naklonjeno raziskavam in inovacijam, da bi lahko uspešno sodelovali pri naložbah v raziskave in razvoj na tem področju.

3.1

Odbor je vedno poudarjal potrebo, da je treba — v okviru procesa za uresničevanje triodstotnega barcelonskega cilja — v absolutnem in relativnem smislu okrepiti napore, namenjene naložbam v R+R v Evropi. Upoštevajoč mednarodne trende Odbor meni, da je ta napor potreben predvsem na področju N+N.

3.1.1

Odbor meni, da bi bil ta napor oslabljen, če ne bi bil vključen v močan proces evropskega usklajevanja nacionalnih in regionalnih programov raziskav N+N, med drugim prek mehanizmov ERA-NET in ERA-NET PLUS (24). Ta napor bi morale spremljati akcije ozaveščanja in pomoči raziskovalnim središčem, industriji, univerzam, s programi COST (25), ESF (26), Eureka (27) in z uporabo posojil EIB.

3.1.2

Odbor meni, da bi takšno evropsko usklajevanje in sodelovanje moralo zadevati tudi akcije držav članic, namenjene razvoju interdisciplinarnih infrastruktur in centrov znanja ter odličnosti na področju N+N, med drugim tudi s ciljem njihovega povezovanja v vseevropsko mrežo, ki naj krepi sinergije in preprečuje nepotrebna podvajanja.

3.2.1

Odbor je prepričan, da mora biti takšen akcijski načrt zato, da bi bil izvedljiv in verodostojen, opremljen s podrobnim časovnim načrtom, s čimer bi bila jasno nakazana nujnost doseženega napredovanja na naslednjih področjih in omogočena boljša preverljivost:

3.2.2

Odbor močno podpira bistveno povečanje vlaganj v raziskave, inovacije in usposabljanje na področju N+N na ravni Skupnosti, vzporedno in v tesnem sodelovanju s povečanjem teh vlaganj v državah članicah in njihovih regijah.

3.2.2.1

Odbor s tem v zvezi poudarja, da je — v nasprotju s tem, kar se dogaja na drugih področjih raziskav — obseg finančnih sredstev Skupnosti, namenjenih N+N, enak ustreznemu obsegu držav članic (medtem ko finančna sredstva Skupnosti za raziskave na splošno dosegajo 4 do 5 % skupnih izdatkov EU za raziskave, znašajo izdatki držav članic 87 %).

3.2.3

Po mnenju Odbora bi moralo biti tematski prednostni usmeritvi N+N v sedmem okvirnem programu (2007 — 2013) namenjenih najmanj 10 % sredstev, določenih za specifični program Sodelovanje.

3.2.3.1

V programu Zmogljivosti bi morala biti MSP ustrezno upoštevana glede raziskav in inovacij na področju N+N, še posebej glede na nanotehnološka območja, mreže odličnosti in prednačrtovanje N+N (foresight N+N).

3.2.3.2

V specifičnem programu Človeški viri bi morala najti primerno mesto usposabljanje in mobilnost raziskovalcev s področja N+N; to mora, kar zadeva varnost in standardizacijo, veljati tudi za dejavnosti Skupnega raziskovalnega središča in za raziskovanje tehnoloških možnosti.

3.2.4

V okvirnem programu za konkurenčnost in inovativnost bi morala obstajati možnost, da od leta 2007 — kljub omejenim sredstvom, ki so programu na voljo — del svojih ukrepov nameni usposabljanju podjetniške kulture, usmerjene k organizacijskim uporabam raziskav N+N.

3.2.5

Odbor močno podpira razvoj evropskih tehnoloških platform po zgledu že obstoječih platform za nanoelektroniko ali nanomedicino. Takšne platforme so posebno primeren instrument za to, da se na podlagi deljene in skupne vizije (foresight) mobilizirajo vsi javni in zasebni akterji na različnih področjih (znanost, usposabljanje, tehnologija, industrija, finance) za projekte in pobude Skupnosti, posameznih držav članic/regij ali skupne projekte in pobude.

3.2.6

Odbor meni, da so naložbe v najzahtevnejše usposabljanje in izobraževanje temeljnega pomena. Novi programi Skupnosti za obdobje po letu 2006 bi morali izrecno predvidevati področja ukrepov, namenjenih multidisciplinarni podpori N+N.

3.2.7

Komisija bi morala olajšati industrijsko izkoriščanje N+N tako, da bi do leta 2007 v okviru delovnega programa N+N sedmega okvirnega programa uvedla:

3.2.8

Komisija bi morala že takoj okrepiti sistem etičnega nadzora za zagotovitev sistematičnega zaznavanja etičnih vprašanj, ki bi se utegnila pojaviti v zvezi z N+N, še zlasti na področjih medicine, kmetijstva in živil ter kozmetike.

3.3.1

Odbor poudarja, da morajo akcijskemu načrtu Skupnosti ustrezati nacionalni akcijski načrti, ki bi morali biti predloženi Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji v prvem polletju leta 2006. Cilj je zagotoviti konvergence in sinergije na področju infrastrukture, usposabljanja in izobraževanja, normativne in patentne standardizacije, ocene tveganj in dialoga s civilno družbo, potrošniki in mediji.

3.3.2

Države članice bi morale po mnenju Odbora namenjati N+N večji delež naložb iz javnih in zasebnih virov kot doslej; Evropskemu parlamentu in Svetu bi morale posredovati redna poročila o napredku na področju naložb in glede uresničevanja nacionalnih načrtov.

3.3.3

Ta poročila bi morala biti vključena v dveletno poročilo Skupnosti in še zlasti obravnavati naslednje točke:

3.3.4

Odbor meni, da morajo države članice izvajati usmerjene ukrepe za ohranjanje primernega ravnotežja med dvema zahtevama: potrebo po sodelovanju, razširjanju znanstvenih informacij in aplikacij, usmerjenih k varstvu zdravja in okolja po eni strani, ter potrebi po zaščiti izumov ter intelektualne in industrijske lastnine po drugi strani.

3.3.5

Odbor meni, da je tudi tu mogoče opaziti odsotnost evropskega patenta in enotnega evropskega patentnega prava, kar je negativno. To zadeva tako vprašanje, v katerih državah članicah je iznajdbe na področju biotehnologije mogoče patentirati, kot tudi enostaven dostop zainteresiranih akterjev do informacij o novih iznajdbah in patentih.

3.4.1

Odbor v celoti podpira v akcijskem načrtu predlagane usmeritve za razvoj sodelovanja in strukturiranega dialoga na mednarodni ravni. Vendar pa predlaga, da se dopolnijo z naslednjimi predlogi:

3.5.1

Odbor meni, da imajo lahko podjetja, še zlasti mala in srednje velika, od raziskovalnih dejavnosti na področju N+N in od njihovega širjenja, usmerjenega k prenosu tehnologije, veliko korist, predvsem z vključevanjem in prevzemanjem tehnologij varčevanja z energijo in varovanja okolja, nanotehnologij na področju informatike in novih materialov za uporabo pri procesih, izdelkih in storitvah, ter konvergenčnih tehnologij (nano-bio-info).

3.5.2

Odbor meni, da mora evropska industrija okrepiti in pospešiti napore na področju raziskav in uporabe N+N ter doseči vsaj takšno raven kot njeni najmočnejši tekmeci; to prizadevanje je treba močno spodbuditi z vzpostavitvijo naklonjenega normativnega in zakonodajnega okvira tako na ravni Skupnosti kot na ravni držav članic in regij.

3.5.3

Odbor je prepričan, da je takšen pristop, ki predvideva močno vključevanje podjetij, temeljnega pomena za razvoj, raziskave in aplikacije N+N, če bodo predvideni ukrepi podpore na evropski, nacionalni in regionalni ter predvsem na združeni ravni, z naslednjimi cilji:

3.5.4

Odbor poudarja, da delavci in tehnično ter znanstveno vodstveno osebje — še zlasti na področju N+N — so in morajo ostati dobra stran socialno odgovornih evropskih podjetij.

3.5.4.1

Odbor v tej zvezi poudarja pomen akcij, namenjenih zagotavljanju varnih proizvodnih procesov in okolij, primernih ukrepov usposabljanja uporabljenih človeških virov, zlasti na področjih diagnostike in medicinske terapevtike, s posebnim ozirom na vidike preventive in vnaprejšnjega ocenjevanja tveganj.To bi bilo mogoče doseči s pomočjo tehničnih navodil za ravnanje, certificiranih na evropski ravni.

3.5.4.2

Učinek nove organizacije dela, potrebne za uporabo N+N v proizvodnih dejavnostih, in učinek potreb po usposabljanju ter varstva in varnosti zdravja zaposlenih je treba temeljito oceniti in proučiti; te raziskave mora izvesti Evropski sklad za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer iz Dublina.

3.5.5

Evropski dialog o N+N z vsemi zainteresiranimi stranmi bi moral dobiti formalni okvir do konca leta 2007, z ustanovitvijo organa ali posvetovalnega foruma, ki bi moral imeti potrebno prepoznavnost in transparentnost, da bi lahko deloval kot kvalificiran in priznan sogovornik za medije in civilno družbo.

3.5.6

Uspešne pilotne pobude za ozaveščanje državljanov bi bilo treba konsolidirati do konca leta 2007. Že takoj bi jih bilo treba predstaviti na internetnem portalu Europa in jih posredovati drugim institucijam, še posebej Evropskemu parlamentu in Svetu. Zagotoviti jim bo treba tudi mednarodno odmevnost, z ustanovitvijo Interdisciplinarne nagrade N+N leta 2008; to nagrado bi podeljevali vsako leto v okviru Evropskega tedna N+N.

3.5.7

Komisija bi morala do leta 2007 uvesti certificirane metodologije za ocenjevanje tveganj pri aplikaciji in/ali rabi N+N in do prve polovice leta 2008 predlagati zadevne evropske smernice.

8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/10

1.1

Predlogi Komisije se nanašajo na vsebine oz. teme raziskav sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj (2007–2013) ter sedmega okvirnega programa Euratom (2007–2011). Odbor je že podal svoje mnenje o prejšnjih predlogih Komisije glede teh programov. Pričujoče mnenje Odbora zato dopolnjuje že pripravljeno mnenje o obeh okvirnih programih.

1.2

V prejšnjem mnenju je Odbor priporočil, da se v celoti zagotovijo nujno potrebne naložbe v raziskave in razvoj, ki jih je predlagala Komisija, ter da ne smejo postati predmet ali žrtev pogajanj o prihodnjem splošnem proračunu EU.

1.3

Cilj lizbonske strategije, da se Evropa razvije v vodilno gospodarstvo, zahteva bistveno povečanje naložb v raziskave in razvoj. Tu Evropa ne tekmuje le z državami, kot so ZDA, Japonska in Koreja, ampak tudi s Kitajsko, Indijo in Brazilijo. ZDA in Japonska sta pred kratkim določili naložbe v raziskave in razvoj za nacionalno prednostno nalogo za krepitev njune mednarodne konkurenčnosti ter zanjo zagotovili ustrezna sredstva. Glede na nenehni globalni razvoj, je torej cilj, da se 3 % BDP EU nameni področju raziskav in razvoja, ki ga je sprejel Svet v Barceloni v podporo lizbonske strategije in ki še ni dosežen, „premikajoči se cilj“. Kdor ga doseže prepozno, še vedno zaostaja.

1.4

Glede na splošni proračun, ki ga je medtem sprejel Svet, in njegove učinke na sredstva za raziskave, Odbor ponovno poudarja dodatno priporočilo, da se področju raziskav in razvoja nameni bistveno večji delež kot doslej, namreč približno 8 %, ter da do povečanja sredstev, predvidenega v sklepu Sveta, pride prej in nikakor šele čez sedem let.

1.5

Jedro predlogov Komisije predstavlja posebni program Sodelovanje. Odbor podpira spodbujanje pomembnih tem raziskovanj v programu, kot so energetika, zdravje, informacijska tehnologija, nanotehnologija, okolje, promet, socialno-ekonomske in humanistične vede ter varnost in vesolje. Poglavje 4 izčrpno obravnava ta program, pri čemer za posamezna področja priporoča povečano financiranje.

1.6

Odbor na splošno namesto toge porazdelitve proračunskih sredstev po različnih temah priporoča kar največjo prilagodljivost financiranja. S tem bi zagotovili, da bi se Komisija lahko med izvajanjem programa hitro in brez dodatnih političnih ukrepov odzvala na vmesne premike poudarka, novo porajajoča se vprašanja ali prestrukturiranje, potrebno zaradi horizontalne narave mnogih programskih tem.

1.7

Odbor ponovno izraža podporo posebnemu programu Zamisli in meni, da je njegov glavni izziv — poleg primernega financiranja — v postopku izbiranja predlogov za projekte in v upravljanju programa. Odbor pozdravlja, da bo za to zahtevno nalogo odgovoren neodvisni Evropski raziskovalni svet (ERC).

1.8

Odbor je že večkrat poudaril, da je ključ za uspešne in konkurenčne evropske raziskave in razvoj poleg kakovostne opreme, finančne podpore in primernih splošnih pogojev, v zadostnem številu visokokvalificiranih in ustvarjalnih znanstvenikov. Posebni program Človeški viri obravnava ukrepe, s katerimi se Komisija želi približati temu cilju. Odbor močno podpira te ukrepe. Poleg tega opozarja na svoje pripombe k Evropski listini za raziskovalce, ki jo je objavila Komisija.

1.9

Posebni program Zmogljivosti je zelo dober primer podporne vloge Skupnosti. To zlasti velja za tiste raziskovalne infrastrukture (velike naprave, znanstvene instrumente, računalnike itd.), katerih stroški in uporabnost presegajo zmožnosti posamezne države članice. Toda tudi podprogram raziskave v korist malim in srednjim podjetjem je v skladu s priporočili Odbora, da je treba mala in srednja podjetja tesneje vključiti v inovacijski proces.

1.10

Na koncu Odbor opozarja na svoje preteklo priporočilo, da je treba bistveno zmanjšati upravne stroške za vlagatelje predlogov za raziskave, poenostaviti postopke in hkrati zagotoviti največjo kontinuiteto instrumentov za spodbujanje raziskav in postopkov odobritve predlogov.

2.1

Predlogi Komisije v sedmih ločenih dokumentih dopolnjujejo predlog Komisije (1) o sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj (2007–2013) in sedmem okvirnem programu Euratom (2007–2011) ter vsebujejo podrobnosti glede vsebin oz. tem raziskav predvidenih podpornih ukrepov.

2.1.1

Zato to mnenje Odbora dopolnjuje mnenje o sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj (2007–2013) in programu Euratom (2007–2011) (2), vključno s pripombami in priporočili.

2.1.2

To mnenje zato primarno obravnava vsebine raziskav, ne pa struktur in instrumentov. Tako na primer ne obravnava ponovno pomembnega vprašanja izpopolnjevanja inovacijskega trikotnika „temeljne raziskave, uporabne raziskave in razvoj“ ali priporočila, da morajo biti uradniki Komisije, ki nadzorujejo projekt, tudi v prihodnosti strokovnjaki, ki obvladajo ustrezno strokovno področje, kar zahteva zadostno kadrovsko kontinuiteto. Ta stališča so obširno obravnavala pretekla mnenja (3).

2.1.3

Toda kljub temu je treba že na začetku omeniti pomemben vidik, ki se nanaša na dodeljevanje proračunskih sredstev oz. razčlenjevanje posameznih elementov programa. Glede tega je Odbor že priporočil kar največ prilagodljivosti, da se Komisija med izvajanjem programa lahko hitro in brez dodatnih političnih ukrepov odzove na vmesne premike poudarka, novo porajajoča se vprašanja ali prestrukturiranje, potrebno zaradi horizontalne narave mnogih programskih tem.

2.2

Komisija je predlagala povečanje sredstev za oba okvirna programa na skupno 72,7 (4) milijard EUR. To bi bilo še vedno manj kot 8 % predlaganega splošnega proračuna EU za obdobje 2007–2013 v višini 1.025 milijard EUR. V prej omenjenem mnenju o sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj je Odbor priporočil, da se v celoti zagotovijo nujno potrebne naložbe v raziskave in razvoj, ki jih je predlagala Komisija, ter da ne smejo postati predmet ali žrtev pogajanj o prihodnjem splošnem proračunu EU.

2.2.1

Toda na zasedanju Evropskega sveta 19. decembra 2005 je bil sklenjen dogovor o splošnem proračunu EU v višini 862,4 (5) milijard EUR. Temu ustrezno bi lahko prišlo tudi do manjšega obsega sredstev EU (6) za raziskave, kot ga je predlagala Komisija, toda „Evropski svet  (7) meni, da je treba financiranje za raziskave realno povečati tako, da bodo razpoložljiva sredstva do leta 2013 znašala okoli 75 % več kot leta 2006“. Komisija bo pripravila revidiran predlog v skladu s tem ciljem. Politični proces odločanja glede obeh okvirnih programov torej še ni zaključen.

2.2.2

Cilj lizbonske strategije, da se Evropa razvije v vodilno gospodarstvo, zahteva bistveno povečanje naložb v raziskave in razvoj. Tu Evropa ne tekmuje le z državami, kot so ZDA, Japonska in Koreja, ampak tudi s Kitajsko, Indijo in Brazilijo. ZDA in Japonska sta pred kratkim naložbe v raziskave in razvoj imenovali za nacionalno prednostno nalogo za krepitev njune mednarodne konkurenčnosti ter zanjo zagotovili ustrezna sredstva. Glede na nenehni globalni razvoj, je torej cilj, da se 3 % BDP EU nameni področju raziskav in razvoja, ki ga je sprejel Svet v Barceloni v podporo lizbonske strategije in ki še ni dosežen, „premikajoči se cilj“. Kdor ga doseže prepozno, še vedno zaostaja.

2.3

Glede na sedanji položaj Odbor meni, da je potrebna navedba iz prej omenjenega mnenja in da je treba znova opozoriti, da so (1.) učinkovite in kakovostne raziskave in razvoj, ki imajo zadostno podporo, odločilna osnova in predpogoj za inovacije, konkurenčnost in blaginjo ter tako tudi za razcvet kulture in socialnih storitev, da (2.) predlog Komisije (…) hkrati predstavlja tudi najmanjši možni vložek, ki ga bo dolgoročno treba še povečati, v prizadevanju, da položaja Evrope, zibelke sodobne znanosti in tehnike, ne bi postavili na kocko, ampak ga dolgoročno ohranili in okrepili, in da (3.) bo brez tega vložka lizbonske cilje tudi dolgoročno težko doseči.

2.4

Odbor poleg tega ponovno poudarja, da je evropsko sodelovanje na področju raziskav in razvoja učinkovit katalizator evropske integracije in kohezije. To je zlasti pomemben vidik v času, ko si Evropska unija prizadeva pridobiti javno podporo za evropsko ustavo. Nenazadnje so zadostne raziskave in razvoj ne le odločilnega pomena za lizbonske cilje, ampak tudi za reševanje sedanjih vprašanj in problemov, npr. na področju zdravstva, oskrbe z energijo, okolja itd.

2.5

Odbor zato ponavlja priporočilo, da se znotraj dogovorjenega splošnega proračuna EU področju raziskav in razvoja nameni bistveno večji delež kot do sedaj, namreč približno 8 %, ter da do povečanja sredstev, predvidenem v sklepu Sveta, pride prej in nikakor šele čez sedem let.

2.6

Odbor se je seznanil s predlogom Komisije (8) za vzpostavitev Evropskega tehnološkega instituta (EIT). Brez pripomb o vsebini predloga je treba vseeno poudariti, da izdatki, potrebni za ta predlog, nikakor ne smejo bremeniti proračuna posebnih programov.

2.7

Odbor hkrati opozarja na svoje preteklo priporočilo, da je treba bistveno zmanjšati upravne stroške za vlagatelje predlogov za raziskave, poenostaviti postopke in hkrati zagotoviti največjo kontinuiteto instrumentov za spodbujanje raziskav in postopkov odobritve. Odbor bo podal bolj podrobno mnenje o tej temi, ko bo obravnaval predloge Komisije o „pravilih za udeležbo“ (9).

3.1

Predlogi Komisije obsegajo in natančneje določajo celotno področje raziskav in razvoja v okviru sedmega okvirnega programa in programa Euratom, tj. skupek vseh tem, vsebin, metod in orodij raziskav. Predlagan je tudi prispevek Skupnega raziskovalnega središča k tem dejavnostim. Poleg tega so predstavljeni ukrepi za razvoj in krepitev potrebnih človeških virov. Gre za sedem dokumentov Komisije, ki vsebujejo tudi izčrpne informacije o posameznih podprogramih.

3.2

Povzetek strukture podprogramov (navedeni odstotki predstavljajo delež celotnega proračuna):

A — okvirni program za raziskave in razvoj (celotni proračun 72.726 milijonov EUR) 2007–2013

B — okvirni program Euratom (celotni proračun 3.092 milijonov EUR) 2007–2011

3.3

Poglavje 3 mnenja o sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj (CESE 1484/2005) vsebuje natančnejši opis predlogov Komisije.

4.1

Naslednje ugotovitve temeljijo na vsebini poglavij 4–6 prej omenjenega mnenja o sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj in so brez sklicevanja na ta dokument težko razumljive.

4.1.1

Odbor podpira namen Komisije, da upošteva horizontalno naravo mnogih programskih elementov in preko večtematskih pristopov podpira multidisciplinarnost.

4.1.2

Zato je Odbor obravnaval tudi vprašanje, ali je treba veje raziskovalnih dejavnosti, ki so povezane s tovrstnimi horizontalnimi temami kot npr. IKT v medicini, vključiti v IKT ali jih obravnavati kot del specializiranega podprograma zdravja. Tako glede IKT priporoča, da se del predvidenih dejavnosti IKT tesneje vključi v strokovne podprograme kot npr. zdravje, energetika, promet ali tudi družboslovne vede, ker se s tem težave posameznih področij postavijo v ospredje.

4.1.3

Toda na to vprašanje ni univerzalnega odgovora, ampak je treba obravnavati vsak primer posebej, glede na to, kje se po eni strani lahko pričakuje največ metodoloških sinergij in kje se po drugi strani lahko zagotovi najboljša povezava s konkretno problematiko. Odbor ponavlja priporočilo, da je v vsakem primeru treba „zagotoviti skupno usklajevanje in potrebne povezave“.

4.1.4

Odbor pozdravlja namen Komisije, da se bo prožno odzivala na porajajoče se potrebe, nova spoznanja in nepredvidene politične zahteve. Dejavnosti Komisije za podporo in usklajevanje predkonkurenčnih raziskav in razvoja bodo prispevale h krepitvi konkurenčnosti EU.

4.2.1

Zdravje. Odbor pozdravlja potrebno širino pristopa, od priprav oz. preprečevanja epidemij in pandemij do odzivanja na demografske spremembe z vsemi njihovimi socialnimi in zdravstvenimi učinki ter dolgoročnimi posledicami, vključno z raziskavami o staranju in invalidnosti (pri čemer gre pri slednjem za posebne, na primer socialne in tehnične, zahteve, ki presegajo zdravstvena vprašanja). Odbor podpira namen Komisije, da ne bo zanemarila raziskovanja redkih bolezni. Program naj bi obsegal vsa pomembna znanstveno-tehnična področja — vključno z biotehnologijo, genomiko, raziskovanjem izvornih celic in drugimi multidisciplinarnimi pristopi, vključno z vprašanjem o potrebnih standardih kakovosti in socialnih standardih. To velja tako za biomedicinske raziskave na univerzah, klinikah in javno financiranih raziskovalnih zavodih kot tudi za krepitev konkurenčnosti evropske medicinske in farmacevtske industrije. Zato Odbor predlaga potrditev predlaganega programskega okvira. Raziskave in razvoj na področju zdravja so v prednostnem evropskem in celo svetovnem interesu.

4.2.2

Prehrana, kmetijstvo in biotehnologija (biotehnologija je pomembna tudi za temo zdravja (točka (4.2.1)). Odbor meni, da si program pravilno prizadeva za razvoj oz. vzdrževanje evropskega biogospodarstva, ki temelji na znanju. Cilj je uporaba znanosti o življenju in tehnologiji, da bi zagotovili okolju prijazne in konkurenčne proizvode in procese v kmetijstvu, ribištvu, ribogojstvu, prehrambni, zdravstveni, gozdarski in sorodni industriji. Glede na posebno ostro konkurenco na področju kmetijstva z državami, kot npr. Brazilijo, je to prav tako zelo pomemben sektor. Nova možna veja razvoja bi bilo lahko gojenje rastlin, ki s kopičenjem škodljivih snovi prispevajo k čiščenju kontaminirane zemlje ali pa rastlin, ki ne absorbirajo škodljivih snovi iz kontaminirane zemlje in so zato varne za uporabo.

4.2.3

Informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT). Proizvodi in storitve sektorja IKT so na revolucionaren način obogatili in spremenili znanost, tehniko, upravljanje in celo vsakdanje življenje državljanov. Tako glede deleža financiranja kot tudi raznolikosti nalog IKT predstavlja največji element programa Sodelovanje, ki (lahko) vpliva na vsa druga področja. Cilj je zagotoviti inovativne proizvode in storitve, ki temeljijo na IKT, na področju znanosti, tehnike, upravljanja in logistike. Program IKT sega od razvoja nove strojne opreme (pri čemer npr. razvoj čipov jasno sovpada s programom nanotehnologije), sistemov programske opreme in omrežij do novih orodij programiranja, pri čemer je treba poudariti tudi pomen dostopnosti storitev IKT za vse skupine prebivalstva. Odbor hkrati opozarja na ugotovitve v točki 4.1.2. Upravičenost bistveno večjega obsega programa IKT je odvisna od tega, v kolikšni meri bo IKT tudi v prihodnosti prispeval k drugim programom.

4.2.4

Nanoznanosti, nanotehnologije, materiali in nove proizvodne tehnologije. Tudi tu gre za novo, izredno inovativno področje (11), ki se je v okviru medsebojnega učinkovanja temeljnih in uporabnih raziskav razvilo iz različnih virov in spoznanj s področja fizikalnih in kemijskih raziskav in tehnologije. To področje ima potencial za razvoj novih ali izboljšanih proizvodov in postopkov na mnogih področjih tehnologije. Hkrati je to področje tako raznoliko in razvejano, da je potreben velik pregled za prepoznavanje in izrabo skupnih lastnosti in prečnih povezav znotraj discipline, ki sega od atomske fizike do plazemske tehnologije, od nanomehanike do plemenitenja tekstila. Ker se nanoprocesi odvijajo na državljanom težko predstavljivi mikroskopski ravni, je od vsega začetka o tej temi potreben konstruktiven dialog s potrošniki, da se prepoznajo in preprečijo tveganja, po drugi strani pa pomirijo neutemeljene skrbi. Odbor zato pozdravlja in podpira širok pristop Komisije, ki zajema tudi prizadevanja za posredovanje znanja.

4.2.5

Energetika. Odbor je že večkrat opozoril na ključno temo energetike, ki jo je obravnaval že v številnih posebnih mnenjih, pri tem pa je poudaril tudi veliko potrebo po raziskavah (12). Srednje- in dolgoročno obstaja zelo resen energetski problem (13). Povezan je tako s pričakovanim pomanjkanjem virov in podražitvijo „klasičnih“ energetskih virov nafte in zemeljskega plina kot tudi z varnostjo oskrbe Evrope s temi viri in večinoma celo globalnimi posledicami izkoriščanja energije za okolje, predvsem za podnebje. Rešitev tega problema je le v izboljšanih ali novih, a kljub temu po možnosti stroškovno ugodnih tehnologij. Ključ za to je v energetskih raziskavah. Obsegati morajo vse vidike (14), od boljšega razvoja in — skladiščenja! — okolju prijaznih energetskih virov do tehnologije za varčevanje z energijo in učinkovito izkoriščanje energije, vključno s postopki za delno ali popolno ločevanje in hranjenje toplogrednih plinov. Zlasti pomemben je tudi prestop na visoko učinkovite elektrarne. Zato Odbor meni, da so predlogi Komisije pravilni in uravnoteženi, toda izraža veliko zaskrbljenost, ker je predviden delež proračunskih sredstev glede na ključen pomen naloge, ki jo je treba rešiti na tem področju, premajhen. Odbor priporoča povečanje sredstev.

4.2.6

Okolje (vključno s podnebnimi spremembami). Varstvo okolja je ključnega pomena za kakovost življenja in življenjske pogoje sedanje in prihodnjih generacij. Prepoznavanje in reševanje problemov, ki so povezani z varstvom okolja — ne glede na to, ali jih je povzročil človek ali narava — je posebno ambiciozen in morda ključen cilj. Ta naloga je tesno povezana z vprašanji z najrazličnejših raziskovalnih in političnih področij: gospodarske, energetske, zdravstvene in kmetijske politike, vključno z nadzornimi nalogami in, iz globalnih vidikov, mednarodnimi sporazumi. Medtem ko se okoljske raziskave osredotočajo bolj na prepoznavanje oz. zmožnost prepoznavanja različnih problemov in vzrokov zanje, iskanje rešitev intenzivneje poteka na drugih področjih, predvsem na področju energetike. To je treba upoštevati s proračunsko prožnostjo.

4.2.7

Promet (vključno z aeronavtiko). Evropski prometni sistemi so ključen element evropske gospodarske in družbene blaginje in njene kohezije. Cilj podprograma promet je razvoj integriranih, okolju prijaznih, „pametnih“ in varnih vseevropskih prometnih sistemov in prevoznih sredstev. Temu ustrezno obravnava konkretne tehnične in logistične razvojne cilje različnih prevoznih sredstev in prometnih sistemov. Razvoj/nadaljnji razvoj varčnih prevoznih sredstev z nizko stopnjo emisij (letala, avtomobili itd.) je znanstveno-tehnična naloga, ki je povezana s podprogramoma energetike in okolja, v katero se lahko vključijo tudi MSP. Pomemben instrument pri tem so tehnološke platforme (ACARE za aeronavtiko in zračni promet, ERRAC za železniški promet, ERTRAC za cestni promet, WATERBORNE za vodni promet, vodik in gorivne celice). Glede na pomen delujočega evropskega prometnega omrežja, tudi za nove države članice, in glede na stalno povečevanje celotnega prometa — v zvezi s tem je zelo aktualno in pomembno vprašanje preprečevanje prometnih zastojev — ter glede na pomen tega omrežja za evropsko konkurenčnost (in vpliva na okolje) je cilj tega podprograma prav tako zelo pomemben in ga Odbor podpira.

4.2.8.1

Po mnenju Odbora bi moral biti cilj tega programa prispevati k polnemu razumevanju zapletenih, med seboj povezanih socialno-ekonomskih, pravnih in kulturnih izzivov Evrope, vključno z vprašanjem o zgodovinskih koreninah in skupnih značilnosti Evrope ter njenih mejah in sosedih. Posebno pomembna naloga za duhovne temelje in ustvarjanje identitete Skupnosti, ki med drugim zadeva tudi odnose med državami članicami in evropskimi državljani, bi bilo izdelati skupen in za vse države članice enoten opis in oceno evropske zgodovine, ki bi postala temelj za učno snov pri pouku zgodovine v državah članicah, oz. okrepiti sedanja prizadevanja za to.

4.2.8.2

Toda to področje vključuje tudi vidike, kot so gospodarska, finančna in davčna politika, znanstvena politika, rast, zaposlovanje in konkurenčnost, socialna kohezija in trajnostni razvoj, kakovost življenja, izobraževanje, kulturna in pravno-politična vprašanja ter globalna soodvisnost. Zajema tudi posebne izzive sodobne družbe, kot so demografske spremembe (dejstva, posledice, ukrepi), migracije, socialno izključenost, kulturno delitev, razvoj in družbo znanja. Za boljšo povezanost in opredeljenost tega podprograma Odbor priporoča, da se tisti del podprograma znanost in družba iz programa Zmogljivosti, ki ne obravnava posredovanja znanja in boljšega razumevanja med znanostjo in družbo (glej tudi točko 4.5.3) ampak raziskovanje odnosov med znanostjo in družbo, vključi v podprogram socialno-ekonomske in humanistične vede. Na splošno Odbor meni, da je podprogram socialno-ekonomske in humanistične vede zelo pomemben, zlasti ker ima odločilno vlogo pri političnih posvetovanjih; treba bi ga bilo dopolniti z nekaterimi omenjenimi temami in zato po potrebi tudi relativno okrepiti.

4.2.9.1

Državljani zahodnega sveta se po terorističnih napadih v preteklih letih bolje zavedajo potrebe po ustrezni varnosti, ki zahteva širok pravni, socialni, kulturni, pa tudi znanstveno-tehnični pristop. Varnost in raziskave na tem področju niso omejene le na skupno zunanjo in varnostno politiko, ampak se dotikajo tudi področij, kot so promet, zdravje (npr. program EU o varovanju zdravja), civilna zaščita (npr. naravne in industrijske nesreče), energetika in okolje.

4.2.9.2

Evropski državljani se še ne zavedajo v celoti ogromnega napredka na področju raziskovanja vesolja in vesoljske tehnologije. Ta napredek je pomemben tako iz geostrateškega vidika kot tudi v smislu razumevanja sveta; nenazadnje sta bila opazovanje neba in s tem pridobljeno znanje npr. o gibanju planetov odločilna izhodišča moderne naravoslovne znanosti. Poleg tega sta raziskovanje vesolja in vesoljska tehnologija vodilni področji za raziskovanje inovativnih tehnologij. Odbor meni, da je glede raziskovanja vesolja potrebno uravnoteženo sodelovanje predvidenega programa z že obstoječimi evropskimi organizacijami, kot sta ESA in ESO.

4.3

Zamisli. Tu Komisija s podporo raziskavam orje ledino. Tudi to je Odbor že večkrat pozdravil (15). Spodbujanje predlogov raziskav, ki resnično izstopajo v evropski konkurenci bo — ob opustitvi do sedaj običajne zahteve po čezmejnem sodelovanju — omogočilo odličnost, ki bo postala vidna in hkrati privlačila vrhunske evropske in mednarodne znanstvenike. To bo ustvarilo posebno plodna tla za inovacije. V zvezi s tem Odbor še enkrat poudarja, da je treba za preseganje povprečnosti vzeti v zakup tudi tveganje neuspeha. Zato je glavna težava — poleg ustreznega financiranja programa — v izbirnem postopku in upravljanju programa. Odbor zato meni, da je pravilno, da bo za to zahtevno nalogo odgovorna neodvisna evropska skupina posebno uspešnih in priznanih, skrbno izbranih znanstvenikov: Evropski raziskovalni svet (European Research Council, ERC).

4.4

Človeški viri. Odbor je že večkrat poudaril (16), da je ključ za uspešne in konkurenčne evropske raziskave in razvoj poleg vrhunske opreme in finančne podpore v zadostnem številu visokokvalificiranih in ustvarjalnih znanstvenikih. Zato je treba že v otroštvu in pri mladih vzbuditi zanimanje za znanost in tehniko, da bodo nadarjeni v zadostnem številu začeli ustrezen — zelo težak in zahteven — študij in ga tudi dokončali.

4.4.1

Odbor je že v mnenju o sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj (17) opozoril na ključno vlogo univerz kot raziskovalnih in izobraževalnih institucij ter na njihov nezadovoljiv položaj v Evropi. Med drugim je treba poskrbeti tudi za to, da so na voljo primerni strokovni in osebni splošni pogoji (18), ki raziskovalcem omogočajo, da se posvetijo doktorskemu delu, ki je pomembno za njihovo kariero. Po odlični izobrazbi diplomanti potrebujejo mednarodne izkušnje, privlačno okolje za raziskovanje, ki zagotavlja dovolj svobode, mednarodno konkurenčne pogodbe in načrtovanje kariere. (Odbor je že podal svoje deloma pozitivno in deloma kritično mnenje o „Evropski listini za raziskovalce“ (19), ki je povezana s to temo.)

4.4.2

Glede na pomen mednarodne mobilnosti raziskovalcev za znanost in raziskave, predvsem mobilnosti med državami, ki so na tem področju posebno napredne, je treba poskrbeti, da ne pride do enostranskega bega možganov; zato je treba med drugim tudi osebne dohodke oblikovati tako, da se npr. lahko tudi ameriške vrhunske znanstvenike privabi v Evropo, kar je sedaj skoraj nemogoče. Odbor zato podpira ta večkrat poudarjen cilj Komisije, da je treba izvajati potrebne instrumente in ustvariti splošne pogoje ter zagotavljati, da bodo države članice uporabljale instrumente, predlagane v programu Človeški viri, ki so deloma že na voljo. Poleg tega je za evropski raziskovalni prostor zlasti pomembno, da se ustvarijo privlačni pogoji za mobilnost in odstranijo ovire. Treba je pozdraviti, da Komisija aktivno zasleduje ta cilj.

4.5

Zmogljivosti. Ta program je dober primer podporne vloge Skupnosti.

4.5.1

To predvsem velja za cilj razviti/namestiti, ter skupno uporabljati ter izpopolniti raziskovalne infrastrukture — kot velike naprave, znanstvene instrumente, računalnike itd. — katere stroški in uporabnost presegajo zmožnosti posameznih držav članic. Pri tem Odbor pozdravlja, da bo v skladu s svojim preteklim priporočilom pri predlogu ustreznih projektov imel prednost pristop od spodaj navzgor.

4.5.2

Toda tudi druge naloge v sklopu programa Zmogljivosti, kot npr. raziskave v korist MSP in združenj MSP, ali regije znanja, sprostitev in razvoj raziskovalnega potenciala v konvergenčnih in najbolj oddaljenih regijah EU, so zelo pomembne, zlasti za nove države članice in MSP.

4.5.3

Namen podprograma znanost in družba je spodbujati usklajeno integracijo znanstvenih in tehnoloških prizadevanj ter s tem povezanih raziskovalnih politik v evropsko družbeno mrežo. Pri tem gre predvsem za sposobnost ustvarjanja, uporabe in širjenja znanja ter razvoja inovacij. Po eni strani si ta podprogram prizadeva evropskim državljanom posredovati sliko o znanosti, znanstvenikih in njihovih rezultatih. Odbor te cilje pozdravlja in predvsem v širjenju znanja vidi pomembno kulturno nalogo, ki spodbuja inovacije. Po drugi strani pa je treba raziskati, zakaj je del državljanov skeptičen glede znanosti (ali nekaterih znanstvenih področij), njenih metod in potencialnih vplivov. Odbor meni, da je treba raziskave o tem, ki so primarno sociološke narave, vključiti v podprogram socialno-ekonomske in humanistične vede, ki je del posebnega programa Sodelovanje, ter jih tako obravnavati v tam obstoječem širšem kontekstu evropskega sodelovanja.

4.6.1

Na področju raziskav fuzijske energije  (20) je treba sedaj (i) pripraviti in zaključiti izgradnjo mednarodnega termonuklearnega poskusnega reaktorja (ITER), (ii) izvesti vse potrebne priprave za njegovo obratovanje — vključno z izobraževanjem in usposabljanjem znanstvenikov, vključitvijo in mobilizacijo znanstvenega potenciala tako imenovanih pridruženih laboratorijev držav članic ter mednarodno delitvijo dela, (iii) spodbujati tehnološke dejavnosti za pripravo elektrarne DEMO (predvsem materiale in gorivni ciklus) ter (iv) razviti in izpopolniti različne koncepte (magnetne) konfinacije. ITER in nadaljnji razvoj morata biti tesno povezana z raziskovalnimi institucijami držav članic in uživati njihovo podporo. Predlogi Komisije so v skladu s temi nalogami in sprejetimi mednarodnimi obveznostmi; Odbor jih v celoti podpira.

4.6.2

Na področju jedrske fisije  (21) je treba (i) nadalje raziskati in izboljšati varnost obstoječih jedrskih elektrarn (to je predvsem naloga industrijskih proizvajalcev in upravljavcev) ter (ii) razviti nove koncepte reaktorjev s še boljšimi varnostnimi lastnostmi, boljšim izkoristkom goriva in ravnanjem z radioaktivnimi odpadki. V to so vključene tudi raziskave za predelavo izrabljenih goriv (pretvorba, predelava). Poleg tega je treba (iii) rešiti vprašanje končnega skladiščenja in zagotoviti politično soglasje, (iv) podpirati prizadevanja proti širjenju materiala za izdelavo jedrskega orožja ter (v) pridobiti dodatne podatke o bioloških vplivih (majhnih) doz sevanja (22) ter razviti ustrezne merilne tehnike (predvsem osebno dozimetrijo). Pomembna naloga v okviru tega je izobraževanje nove generacije ustrezno usposobljenih strokovnjakov. Odbor izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja novih kadrov v nekaterih državah članicah in krčenja strokovnega znanja ter opozarja na to, da bi bilo zaradi predvidene dolgoročne in globalne rabe jedrske energije treba tem vprašanjem dati večjo težo.

4.7.1

JRC je upravičeno vključen tako v dejavnosti sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj (2007–2013) kot tudi sedmega okvirnega programa Euratom (2007–2011). Ker to pomeni, da je JRC neposredno podrejen Komisiji in ker iz tega izhaja njegova moč za politično posvetovanje in prožno delovanje, je treba zagotoviti, da zanj veljajo visoki in transparentni standardi na področju medsebojnega pregleda, konkurence, postopkov zaposlovanja/kadrovske politike in spremljanja, ki veljajo za vse raziskovalne ustanove v državah članicah, in da je vključen v mednarodno raziskovalno skupnost. Odbor meni, da je taka vključitev pomembna tudi glede na prej omenjene socialno-ekonomske in humanistične vede.

4.7.2

K nalogam JRC v sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj (2007–2013) spada tudi splošna tema trajnostnega razvoja, pomembna za Skupnost (npr. podnebne spremembe, prehrana, energetika, promet, kemikalije, dekontaminacija). To vključuje razvoj znanstveno-tehnoloških referenčnih podatkov za različna področja varstva okolja in nadzora živil; to je tudi dragocen prispevek k oblikovanju zakonodaje Skupnosti. Naloga skupnosti je tudi priprava in širjenje mednarodno priznane referenčne osnove in spodbujanje skupnega evropskega merskega sistema. To bi lahko obsegalo usklajevanje porazdeljenega dela v nacionalnih ustanovah za metrologijo in standardizacijo ter hkrati sodelovanje v njihovih programih. V smislu enotnega evropskega trga in na splošno evropske integracije bi lahko razmislili o ustanovitvi Evropskega urada za standardizacijo ob vključitvi ustreznih nacionalnih laboratorijev ter institucij kot CEN in CELENEC, pa tudi ustrezne industrije in JRC.

4.7.3

Pravilno je, da JRC na področju sedmega okvirnega programa Euratom (2007–2011) podpira oblikovanje politike na jedrskem področju, vključno z izvajanjem in spremljanjem obstoječih strategij ter odzivi na nove zahteve. Odbor tudi meni, da je prav, da so prednostne naloge „jedrskega“ programa JRC ravnanje z jedrskimi odpadki, jedrska varnost in nadzor (pri čemer morajo biti te dejavnosti vključene in usklajene z dejavnostmi držav članic); prav v zvezi z njimi je javnost še posebej zaskrbljena in treba je najti zanesljive rešitve. Po mnenju Odbora je pomembna naloga tudi (nadaljnji) razvoj postopkov, ki dovoljujejo še boljši nadzor nad preprečevanjem širjenja materiala za izdelavo jedrskega orožja ali tehnologijami za izdelavo jedrskega orožja.

8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/17

1.1

Državam članicam mora biti dovoljeno, da na podlagi ocene tveganja uporabijo ukrepe, ki so strožji od ukrepov, ki bodo določeni, pod pogojem, da jih financirajo iz svojega nacionalnega proračuna.

1.2

Vsaka država članica naj imenuje en sam organ, pristojen za usklajevanje in spremljanje izvajanja varnostnih standardov.

1.3

Vsaka država članica naj pripravi nacionalni program na področju varnosti civilnega letalstva.

1.4

Komisija naj opravlja inšpekcijske preglede, vključno z nenapovedanimi pregledi, da bi spremljala, kako države članice uporabljajo novi akt, in ugotovila šibke točke v letalski varnosti.

1.5

Da bi lahko tranzitne potnike in tranzitno prtljago izvzeli iz pregleda ob prihodu z letom iz tretje države, kar je poznano kot koncept „enkratnega varnostnega pregleda“, ter omogočili potnikom, ki prispejo na takih letih, da se pomešajo z odhajajočimi potniki, ki so bili pregledani, je primerno spodbujati sklepanje usklajenih sporazumov med Skupnostjo in tretjimi državami, v katerih se prizna, da so varnostni standardi, ki se uporabljajo v tretji državi, enakovredni standardom Skupnosti.

1.6

Odbor pozdravlja pobudo Komisije in v celoti podpira osnovna načela predloga.

1.7

Pozdravlja tudi uvedbo skupnih pravil varnosti na letališču, postopki pa se po vsej Evropi zelo razlikujejo, zato je pomembno, da se poenotijo.

1.8

Glede na točko 5 poglavja 1.2 Priloge in glede na poglavje 11 Priloge, bi v zvezi s prostim gibanjem delavcev znotraj Skupnosti in razpoložljivostjo delavcev iz tretjih držav Komisija lahko ponudila pomoč nacionalnim oblastem, letališčem, letalskim družbam itd., tako da bi preverila osebne podatke potencialnih delavcev in s tem izpolnila zahteve za preverjanje preteklosti.

1.9

Cilj, ki je poudarjen v prvem odstavku tega člena, je treba spremeniti, da bo jasno, da so varnostni ukrepi namenjeni zaščiti civilnega letalstva pred dejanji nezakonitega vmešavanja, ki ogrožajo varnost civilnega letalstva. Ti ukrepi niso namenjeni drugim vrstam nezakonitega delovanja, kot sta na primer kraja in tihotapljenje.

1.10

Evropska komisija mora pripraviti in izvesti obširno politiko financiranja varnostnih ukrepov za letalstvo, ki bodo predstavljali del nacionalne varnostne obveznosti držav članic za zaščito državljanov pred grožnjo terorizma.

1.11

V uredbo je treba vključiti mehanizem za presojo vpliva na industrijo vsakega naslednjega predloga o varnostnih ukrepih. S tem bi zagotovili, da stroški in vplivi ukrepov ne bi bili nesorazmerno visoki glede na njihovo učinkovitost.

2.1

Zakonodajni predlog Evropske komisije je namenjen pojasnitvi pravnega okvira EU (uveljavljenega z že obstoječo Uredbo 2320/2002), kar bi bila osnova za enotno razlago mednarodnih zahtev, ki jih je določila Mednarodna organizacija civilnega letalstva. Tako bi preprečili dostop javnosti do občutljivih informacij in dali še večji poudarek razvijajočim se zahtevam na področju varnosti civilnega letalstva z izvajanjem te uredbe, to pomeni z uporabo Sklepa 1999/486/ES o komitologiji, ki določa postopek zakonodajnega odločanja z vključevanjem predstavnikov držav članic EU in Evropske komisije.

2.2

Namen predloga je nadomestitev sedanje uredbe zaradi vzpostavitve boljše zakonodaje, ki temelji na štirih načelih: na načelu poenostavitve, uskladitve, pojasnitve in krepitve stopenj varnosti.

3.1

Cilj tega predloga je dodatno pojasniti, poenostaviti in uskladiti pravne zahteve za izboljšanje splošne varnosti na področju civilnega letalstva.

3.2

Izkušnje so pokazale, da je uredba preveč podrobna in da jo je treba poenostaviti.

3.3

Ob priznavanju načela subsidiarnosti Komisija meni, da je zaželena višja stopnja usklajenosti varnostnih ukrepov in postopkov od sedanje.

3.4

Posledica tega je 25 nacionalnih sistemov, kar bi lahko povzročilo izkrivljanje konkurence in nezmožnost industrije, da bi izkoristila svoboščine enotnega trga.

3.5

Večje usklajevanje je tudi sestavni del „enkratnega varnostnega pregleda“ — koncepta, po katerem za transferne in tranzitne potnike, prtljago in tovor ni potreben ponovni pregled, saj se zaupa, da so bile izpolnjene izhodiščne stopnje varnosti na izvornem letališču odhoda. To pa seveda spet koristi subjektom, ki delujejo na visokokonkurenčnem trgu, pa tudi potnikom.

3.6

Komisija meni, da je sposobnost hitrega reagiranja (delovanja) glede na tveganja, ki stalno nastajajo, izredno pomembna za izboljšanje splošne ravni varnosti.

3.7

Meni tudi, da ni zaželeno, da so podrobni varnostni ukrepi in postopki na voljo javnosti. Ta problem se lahko reši z vključitvijo operativnih podrobnosti v izvedbeno zakonodajo. Odbor želi poudariti pomen tega, da ta nova pravila upoštevajo tako posebnosti oseb z zmanjšano mobilnostjo kot tudi priporočila zadnjega mnenja Odbora na to temo. Kljub temu, da so varnostni pregledi in ostali ukrepi, povezani z varnostjo, zakoniti in potrebni, lahko ustvarijo še večje ovire in omejijo pravice ljudi z zmanjšano mobilnostjo, kar bi bilo v nasprotju s prizadevanji Komisije v zadnjem času za zagotovitev enakih možnosti invalidom in ljudem z zmanjšano mobilnostjo v letalskem prometu glede na ostale potnike.

3.8

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2320/2002 določa skupna pravila na področju varnosti civilnega letalstva. Namen predloga je nadomestitev tega pravnega akta.

3.9

Tako bi bila Uredba (ES) št. 2320/2002 nadomeščena s poenostavljeno, bolj jasno uredbo, ki bi določala splošna načela.

3.10

Edina dodatna pristojnost, ki jo želi Komisija, se nanaša na pravila za varnostne ukrepe med letom. Zajema različne teme, kot je dostop do pilotske kabine, nemirni potniki in uradne osebe za varnost med letom („letalski šerifi“). Razen v izjemnih okoliščinah, Odbor ne priporoča letalskih šerifov.

3.11

Zahteva po varnostnem programu odraža trenutno najboljšo prakso na področju letalstva in kot taka ni bistveno breme za industrijo ali uprave. Letalske prevoznike Skupnosti morajo potrditi nacionalne oblasti prevoznikov, druge države članice pa jih morajo medsebojno priznati.

3.12

Člen 13 določa obveznost za vsako državo članico, da izvaja dejavnosti spremljanja skladnosti v okviru nacionalnega programa obvladovanja kakovosti.

3.13

Člen 14 omogoča inšpekcijske preglede Komisije, med drugim letališč Skupnosti.

3.14

Člen 17 nadomešča sedanji člen 10 o varnosti letov iz tretjih držav. Predvideva sporazume med Skupnostjo in tretjimi državami, ki bi omogočali transfer potnikov, prtljage in tovora na letališčih Skupnosti brez ponovnega pregleda in/ali dodatnih varnostnih ukrepov.

3.15

Ta cilj je treba doseči z vzpostavitvijo skupnih pravil in skupnih standardov na področju varnosti letalstva ter mehanizmov spremljanja skladnosti.

3.16

Vsebino Uredbe (ES) št. 2320/2002 je treba revidirati glede na pridobljene izkušnje in uredbo samo nadomestiti z novim aktom zaradi poenostavitve, uskladitve in pojasnitve sedanjih pravil ter izboljšanja ravni varnosti.

3.17

Glede na potrebo po večji prožnosti pri sprejemanju varnostnih ukrepov in postopkov, zaradi odzivanja na spreminjajoče se ocene tveganja in zaradi omogočanja uvajanja novih tehnologij, bi moral novi akt določiti osnovna načela, kaj je treba storiti za zavarovanje civilnega letalstva pred dejanji nezakonitega vmešavanja.

3.18

Novi akt bi moral obsegati varnostne ukrepe, ki bi veljali na krovu letala oziroma med letom letalskih prevoznikov Skupnosti.

4.1

Treba je določiti skupne standarde v zvezi s prepovedanimi predmeti, da bi se izognili zmedi in prerekanju pri varnostnem pregledu.

4.2

Pojem „stalno naključno preverjanje“ se pojavlja v Prilogi predloga uredbe, vendar ni opredeljen. Treba je dodati opredelitev pojma stalnega naključnega preverjanja, da se zagotovi enotna razlaga tega načela po vsej Evropi, kadar gre za varnostno preverjanje.

4.3

Strožje ukrepe bi morali uvesti le kot odgovor na posebne teroristične grožnje, ki so jih ugotovili organi držav članic s pomočjo ocene tveganja. Uvedba strožjih ukrepov je v nasprotju s cilji usklajevanja varnostnih ukrepov v letalstvu po vsej Evropi in z vzpostavitvijo območja varnosti z enim postankom. Vsi dodatni svarilni ali preventivni ukrepi, ki jih v prihodnje zahtevajo države članice, se morajo izvajati le po temeljitem posvetovanju z upravljavcem letališča, država članica pa mora te dodatne varnostne ukrepe plačati kot del vladne nacionalne varnostne obveznosti za zaščito državljanov pred terorističnimi dejanji.

4.4

Nekatere letalske družbe ne dovolijo kovinskega jedilnega pribora, t.j. nožev in vilic, druge pa, zato je treba spodbujati standardizacijo med vsemi letalskimi prevozniki.

4.5

Medtem ko so škarje, pilice za nohte in podobni predmeti prepovedani, steklenice niso. Steklenice so smrtno nevarno orožje, zlasti razbite. Predlagamo, da naj bodo vsi predmeti, kupljeni v brezcarinskih trgovinah, in vse steklenice, ki se nesejo na letalo, plastični, sicer jih je treba spraviti v prostor za prtljago. Za to bo pred izvajanjem potrebno soglasje na mednarodni ravni.

4.6

Reševalna oprema, kot sta gasilni aparat in sekira, mora biti zaklenjena v omarici osebja, potniki pa do te omarice ne smejo imeti dostopa.

4.7

Letalske družbe morajo uporabljati ojačene zabojnike za prtljago, kjer je le mogoče, da se preprečijo eksplozije kot je bila na letalu izraelske letalske družbe El Al.

4.8

Zaradi varnosti morajo tudi nacionalne oblasti izvajati strog nadzor nad tem, kolikšna količina pijače se sme postreči potnikom, da bi se izognili incidentom v zvezi z alkoholom.

4.9

Dostop do pilotske kabine je zaščiten z varnostnimi vrati, toda ugrabitelj lahko vseeno vstopi skozi tanko steno stranišča, ki je pogosto poleg pilotske kabine. To bi bilo treba spremeniti.

4.10

Člen 11 bi moral vključevati agente letalskih družb in agente družb, odgovornih za ravnanje z blagom, ki so pogosto zadolženi za varnost.

4.11

Glede na 11. poglavje Priloge se morajo vsi inštruktorji za varnost usposabljati na priznanih ustanovah, kot je evropski inštitut za usposabljanje na področju varovanja (EASTI), da bi tako dosegli standardizacijo modulov ICAO za usposabljanje na področju varnosti. Državne oblasti morajo pripraviti nacionalne programe usposabljanja z inštruktorji, kvalificiranimi v okviru EASTI.

4.12

Glede na točko 4.3 4. poglavja Priloge (s povečanim številom deportiranih oseb itd.), bi morale državne oblasti določiti minimalni rok, v katerem se prevozniki/letališče/osebje pripravijo na predlagani transport potnikov, ki bi utegnili povzročati težave na komercialnih letih.

8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/20

1.1

EESO pozdravlja predlog direktive, ki sodi v okvir tematske strategije za varstvo in ohranitev morskega okolja, ker omogoča vključitev in uskladitev nekaterih že obstoječih pravnih instrumentov, zlasti na področju metodologije ukrepov v morskem okolju, ki je podobna metodologiji, opredeljeni v okvirni direktivi o vodah.

1.2

Vendar pa EESO s kritičnega stališča meni, da je predlog direktive sicer potreben, a ni dovolj. Stanje naših morij in oceanov je namreč tako slabo, da bi bili potrebni strožji ukrepi za zagotovitev in nadzor izvajanja že obstoječih ukrepov. Poleg tega predlog le delno obravnava stanje morskega okolja, zato menimo, da bi cilje lažje dosegali z okvirno direktivo, saj bi ta pozneje lahko vključila in dodatno razvila vidike, ki jih trenutni predlog ne vključuje.

1.3

Uporaba obstoječih pravnih instrumentov ter instrumentov za upravljanje namesto ustvarjanja novih bo državam prihranila dodatne stroške in predvsem preprečila večanje birokracije. Tako bo obenem omogočena tudi vključitev predvidenih mehanizmov za udeležbo javnosti in zainteresiranih strani ter posvetovanje z njimi, kar je ključnega pomena za zagotovitev sodelovanja državljanov pri varstvu okolja.

1.4

EESO želi podati nekaj priporočil, za katere meni, da so potrebna za izboljšanje vsebine predloga direktive. Komisija naj naš prispevek oceni kot prispevek dela civilne družbe, na katerega se predlog nanaša.

1.4.1

Najprej je treba pojasniti in okrepiti funkcijo Komisije pri usklajevanju in nadzoru regionalnih skupnosti, zadolženih za ocenjevanje in določanje ciljev ter ukrepov na področju morskega okolja, ki je v njihovi pristojnosti, s ciljem zagotoviti, da bodo ukrepi usklajeni in uravnoteženi v vseh obalnih območjih, saj ne smemo prezreti čeznacionalne narave morij in oceanov. Centralizirano usklajevanje bi omogočilo tudi sprejemanje ukrepov v tretjih državah, v katerih je ukrepe Skupnosti mogoče izvajati, zlasti v tistih, s katerimi nas vežejo mednarodni sporazumi.

1.4.2

V obstoječe opredelitve, zlasti v opredelitev dobrega stanja okolja na podlagi splošnih indikatorjev kakovosti, je treba vključiti tudi kvantitativne indikatorje, tako kot v primeru kontinentalnih voda v okvirni direktivi o vodah, saj je dobro stanje morskih voda v veliki meri odvisno od količine. Kot poudarjamo v točki 5.5, bi morali okoljski cilji biti vsaj enaki tistim, ki jih navaja sporočilo, saj bi preveč splošna oblika, v kateri so podani v predlogu direktive, lahko ogrozila njihovo učinkovitost.

1.4.3

Določitev posebnih območij, ki so posebna zato, ker v njih ni mogoče doseči okoljskih ciljev, je dvoumna in lahko v praksi pripelje do zlorab. Zato je razloge za poseben status takih regij, kakor tudi postopke za njegovo potrditev v Komisiji, treba določiti zelo jasno in strogo.

1.5

Končno želimo opozoriti na dve točki, ki sta velikega pomena za učinkovito izvajanje ukrepov iz predloga direktive. Prva se nanaša na takojšnje izvajanje vseh do sedaj določenih ukrepov na področju morskega okolja, kot so ukrepi iz paketov ERIKA I, II in III, zlasti tistih, ki se nanašajo na sprejemna pristanišča, čezevropsko mrežo za spremljanje pomorskega prometa, vzpostavitev sistema nadzora registracije plovil v državah članicah, preučevanje in popisovanje v morje odvrženih odpadkov (vključno z bombami, kontejnerji z radioaktivnimi snovmi) itd.

1.5.1

Druga točka, na katero opozarjamo in ki jo je treba upoštevati, so raziskave morskega okolja. Vse širše in bolj poglobljeno znanje bo omogočilo določitev jasnih ciljev ter programov ukrepov za ponovno vzpostavitev dobrega stanja okolja. Zato pa je potrebno večje vključevanje v evropske okvirne programe raziskav.

2.1

Predlog direktive temelji na sporočilu Komisije iz leta 2002 (1) in določa strategijo za varstvo in ohranitev morskega okolja z okoljevarstvenega vidika, z namenom spodbujati trajnostno rabo morij in ohranitev morskih ekosistemov. V Šestem akcijskem programu za okolje je že bila omenjena potreba po določitvi ukrepov za zaščito in ohranitev morskega okolja. Program poudarja, da cilja trajnostne rabe morij in oceanov ne bo možno doseči z individualnimi politikami. Hitro ukrepanje je postalo nuja, saj so se uresničile številne nevarnosti, na katere je opozoril Šesti program, in to v obsegu, ki ga niso predvidele niti najbolj pesimistične napovedi (2).

2.2

Izhodiščna točka strategije, ki jo predlaga sporočilo, je stanje evropskega morskega okolja, ki se zelo slabša in na katerega vplivajo podnebne spremembe, onesnaževanje morij z nevarnimi snovmi, komercialni ribolov, evtrofikacija morij ter dodatna nevarnost: uvajanje eksogenih vrst. Če k temu prištejemo še ovire institucionalne narave, kot so izključna pristojnost držav članic na področju njihovih teritorialnih voda, mednarodne konvencije z vplivi tudi na tretje države ter številni sporazumi na globalni ravni (3), ki jih je težko izvajati in nadzorovati, potem vidimo, kako pomembno je, da strategijo kljub dobro znanim oviram dobro oblikujemo.

2.3

Sočasno s predlogom direktive je Komisija predstavila še eno sporočilo (4), v zvezi s katerim EESO ni bil zaprošen za pripravo mnenja in v katerem je Komisija napovedala, da bo kmalu pripravila zeleno knjigo o strategiji za morsko okolje. Menimo, da bi Komisija morala upoštevati vsebino in ugotovitve naših mnenj. To bi najlaže dosegli z novim posvetovanjem, v okviru katerega bi uporabili naša znanja ter mnenja s področja politik, ki vplivajo na morsko okolje (ribolov, promet, hidrokarbonati itd.). EESO želi kot predstavnik civilne družbe izraziti svoje stališče o tej tematiki.

3.1

Predlog direktive vsebuje instrument za izvajanje strategije za varstvo in ohranitev morskega okolja. Poleg tega upošteva mednarodne konvencije, zlasti tiste, ki so jih Komisija in države članice sklenile v okviru Organizacije združenih narodov (5), ter regionalne sporazume (6), katerih cilje naj bi direktiva pomagala izpolnjevati.

3.2

Predlog direktive ima pet poglavij. Prvo vsebuje splošne določbe, v katerih so opredeljeni predmet (člen 1), področje uporabe (člen 2), morske regije in podregije (člen 3), morske strategije (člen 4), pravila za usklajevanje in sodelovanje med državami članicami (člen 5) ter pristojne organe (člen 6).

3.3

V zvezi s prvim delom je treba poudariti vsebino člena 4 o morskih strategijah, ki bi jih morale oblikovati države članice za vsako morsko regijo. Strategije bi morale vsebovati vsaj naslednje:

Poleg strategij je treba najkasneje do leta 2016 izdelati program ukrepov s ciljem doseči dobro ekološko stanje morij in oceanov.

3.4

V drugem in tretjem poglavju so predstavljene morske strategije. Drugo poglavje vsebuje standarde za pripravo teh strategij, tretje pa programe ukrepov.

3.4.1

V ukrepih za pripravo morskih strategij je izhodišče zahteva, da morajo države članice izdelati začetno presojo stanja morskih voda (člen 7). Ta mora vključevati različne elemente, zlasti gospodarsko in socialno analizo uporabe voda ter stroške, ki jih povzroča poslabšanje njihovega stanja. Nato se opredelijo dobro okoljsko stanje (člen 8 in priloga II) ter okoljski cilji (člen 9 in priloga III), nazadnje pa se določita način priprave programov za nadzor (člen 10 in prilogi II in IV) ter metoda, ki se uporablja za odobritev (člen 11).

3.4.2

Tretje poglavje ureja programe ukrepov, ki jih morajo izvesti države članice za vsako od morskih območij, ki jim pripadajo (člen 12 in priloga V), s ciljem doseči dobro ekološko stanje. Glede na začetno presojo morajo države članice programe ukrepov poslati Komisiji v odobritev (člen 15). Predvideni so ad hoc ukrepi za posebna območja (člen 13).

3.5

Četrto poglavje vsebuje določbe o posodabljanju strategij za posamezna morska območja (člen 16) kot tudi zahtevo po pripravi vmesnih poročil vsake tri leta (člen 17). Posebej je treba izpostaviti vsebino člena 18, ki vsebuje določbe o posvetovanju z javnostjo in o obveščanju javnosti, v skladu z Direktivo 2003/35/ES. V tem poglavju je določena tudi obveznost Komisije, da pripravi ocenjevalna poročila o izvajanju direktive (člen 19) ter da vsebino direktive pregleda po petnajstih letih od začetka njene veljavnosti.

3.6

Zadnje, peto poglavje, predvideva tehnične določbe, ki jih spremljajo napotila na priloge k direktivi (člen 21), ter „odbor“, ki bo Komisiji pomagal pri delu (člen 22).

4.1

Predlog direktive je treba obravnavati v povezavi z že omenjenim sporočilom Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu — Tematski strategiji za varstvo in ohranitev morskega okolja naproti (za podrobnejše informacije glej mnenje EESO/578/2003 o tem sporočilu). Njegove najpomembnejše točke so:

4.2

EESO v svojem mnenju izraža naslednja stališča:

4.3

S tega vidika direktiva vključuje pomembne elemente mnenja EESO, ki jih razlaga na svoj način, in določa metodologijo za izvajanje ukrepov, ki je podobna metodologiji okvirne direktive o vodah. Vendar pa so med njima bistvene razlike, zlasti pri vlogi Komisije in držav članic ter pri razčlenitvi različnih elementov. Razlogi za razlike ali njihov namen niso jasno razloženi, predvsem pa je nasprotij zelo veliko, npr.:

4.4

EESO meni, da je predlog direktive:

4.5

Izvajanje direktive skoraj v celoti pripada državam članicam. Komisija pa usmerja ukrepe ter sprejme ali zavrže opredelitve ekološkega stanja, okoljskih ciljev in indikatorjev, načrta za nadzor in programa ukrepov za posebna območja, mutatis mutandi.

4.6

Direktiva ne uvaja novih zakonodajnih instrumentov ali instrumentov upravljanja, ampak poziva k uporabi obstoječih instrumentov Skupnosti in tistih, ki izhajajo iz mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Evropska unija.

4.7

Direktiva pojasnjuje način sodelovanja javnosti in zainteresiranih strani v okviru držav članic.

5.1

Izkušnje z izvajanjem najbolj daljnosežnih evropskih ukrepov v državah članicah (okvirna direktiva o vodah, direktiva o celovitem preprečevanju in nadzoru onesnaževanja — direktiva IPPC) kažejo na to, da mora Komisija igrati dejavno vlogo ne le pri nadzoru, ampak tudi pri usklajevanju in centralizaciji ukrepov podpore državam članicam, pri čemer je treba upoštevati načelo subsidiarnosti. S tem namenom bi morala Komisija organizirati in voditi forum pristojnih oblasti vseh morskih območij ali podobmočij, ki bi se ga udeležile zainteresirane strani s preverjenimi izkušnjami na tem področju ter pristojne oblasti s področja ribiške politike in radionukleidov.

5.2

Predlog direktive bi poleg opredelitev potrebe po informiranju in odobritvi predloga za začetno presojo, dobrega ekološkega stanja, okoljskih ciljev, programa nadzora in programov ukrepov (vključno z ukrepi ad hoc za posebna območja), moral določiti tudi postopek za izvajanje in rok za obravnavo morebitnih zavrnitev. Postopek bi moral predvideti udeležbo zainteresiranih strani in javnosti na splošno ter vsebovati zadostne spodbude.

5.3

Vsebina začetne presoje je opisana v prilogi II. V preglednici, ki zajema „pritiske in vplive“, bi bilo koristno določiti (v skladu z merilom iz sporočila, ki je bilo objavljeno pred oblikovanjem predloga Komisije) antropogene razloge ter njihovo povezavo s pritiski in vplivi ter elementi in cilji zaščite morskega okolja, da se zagotovi ustrezna povezava z ukrepi in politikami strategije.

5.4

Opredelitev „dobrega stanja okolja“ in „ekološkega stanja morskega okolja“ temelji na „splošnih kakovostnih indikatorjih, merilih in standardih“. Treba bi bilo vključiti tudi količinske indikatorje, saj so ti potrebni za spremljanje nekaterih spremenljivk, ki se nanašajo tako na začetno oceno kot na dobro ekološko stanje. Za spremljanje spremenljivk v programih nadzora so prav tako potrebne količinske reference (npr. gostota rastlinskega planktona).

5.5

Merila za okoljske cilje, določene v členu 9 in prilogi III, so preveč splošna. Treba bi bilo določiti minimalna merila in cilje, pri čemer bi bilo treba upoštevati vsaj naslednje elemente sporočila iz leta 2002:

5.6

Program ukrepov (člen 12, priloga IV) mora vključevati najmanj ukrepe, ki so obvezni po evropski zakonodaji, zlasti tiste, ki veljajo za obalne vode. Z akcijskim načrtom na področju slednjih se skuša preprečiti škoda, ki nastaja zaradi različnih vzrokov onesnaževanja, navedenih v prejšnji točki. Poleg tega bi bilo v program treba vključiti obvezne ukrepe, ki izhajajo iz mednarodnih konvencij in sporazumov, ter ad hoc ukrepe, namenjene ublažitvi poslabšanja morskega okolja v posebnih območjih. Prednost tako oblikovanega programa bi bila, da bi združil vse ukrepe in pobude, ki so sedaj razpršene v različnih določbah in pravnih predpisih, ter tako olajšal njihovo izvajanje.

5.6.1

Vendar pa je treba zagotoviti, da programi ukrepov ne bodo omejeni le na to. Kot smo že poudarili, minimalne zahteve niso zadostovale za preprečitev poslabšanja okolja, zato še toliko manj lahko zadostujejo za dosego cilja dobrega ekološkega stanja morskega okolja. V tem smislu bi bilo koristno poskrbeti za redno razširjanje dobrih praks na področju ekotehnologije (ekološka stranišča, detergenti brez fosfatov, tamponska območja, omejitve za obalna območja itd.) med obalnimi državami.

5.7

Predlog direktive državam članicam omogoča, da določijo posebna območja, v katerih okoljskih ciljev ni mogoče doseči zaradi:

5.7.1

To besedilo je oblikovano dvoumno in lahko povzroči zlorabe pri uporabi, zato je treba:

5.8

Pri usklajevanju in sodelovanju je treba upoštevati tretje države, ki mejijo na morja in oceane EU, in sicer ne le tistih, s katerimi nas vežejo mednarodni sporazumi. Te države je treba spodbuditi k sodelovanju, da bomo skupaj lahko dosegali čim boljše rezultate na področju varstva okolja.

5.9

Predlog direktive usmerja udeležbo zainteresiranih strani in javnosti v okviru obstoječih državnih sistemov, ki pa so v številnih državah dvomljivega značaja, ponekod zaradi pomanjkanja preglednosti, drugod zaradi zamud pri reševanju prošenj ali pa zaradi nejasne opredelitve organizacij „zainteresiranih strani“. Zato bi morala Komisija določiti praktičen in učinkovit postopek za zbiranje in upravljanje pritožb zainteresiranih strani ter javnosti. Ta postopek bi moral javnosti zagotavljati pravico do informacij, posvetovanja in udeležbe. V skladu s tem in kot smo že omenili, bi bilo iz postopka za odobritev treba izključiti merilo mutatis mutandis.

8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/24

1.1

Tik pred prevzemom predsedstva EU je avstrijska vlada posvetovalno komisijo za spremembe v industriji uradno zaprosila za pripravo raziskovalnega mnenja o spremembah v industriji in širitvi EU: preverjanje posledic v obmejnih regijah. Raziskovalno mnenje se izda preden institucija EU, ki sprejema odločitve, sprejme predlog ali politično odločitev.

1.2

Prehod na tržno gospodarstvo ter preoblikovanje notranjega trga EU in pravil konkurence sta v številnih regijah Srednje in Vzhodne Evrope ustvarila novo dinamiko. Pristop novih držav članic iz Srednje in Vzhodne Evrope je zbližal obmejne regije in v številnih primerih oživil nekdanje trgovske in poslovne vezi. Vseeno je ta nova dinamika ustvarila tudi težave in razkrila infrastrukturne primanjkljaje obmejnih regij, ki sodelujejo med seboj.

1.3

Za natančnejše obravnavanje sprememb v industriji v čezmejnih regijah razširjene Evrope, ter za zbiranje podatkov, potrebnih za pripravo mnenja, sta posvetovalna komisija za spremembe v industriji in Evropski center za spremljanje sprememb (EMCC) 17. in 18. oktobra 2005 v Bratislavi pripravila delavnice. Tega dogodka, ki je potekal v čezmejni regiji CENTROPE, so se udeležili člani posvetovalne komisije za spremembe v industriji, predstavniki socialnih partnerjev iz Avstrije, Slovaške in Madžarske ter strokovnjaki.

2.1

Približno 33 % prebivalstva EU (1) danes živi v obmejnih regijah, ki obsegajo približno 40 % celotnega evropskega ozemlja.

2.2

Meje EU so se od podpisa Pogodbe ESPJ neprestano spreminjale. Kaže, da se bo ta proces srednjeročno še nadaljeval. Glede na spremembe, ki so s tem povezane, mora EU sistematično posodabljati politiko obmejnih regij.

2.2.1

Regije v državah kandidatkah, ki mejijo na EU, so že v obdobju priprav na pristop ter v okviru procesa približevanja zakonodaj in družbeno-gospodarskih struktur začele sodelovati s sosednimi regijami EU.

2.2.2

„Železna zavesa“ je bila meja posebne vrste. Velik del te meje je zdaj znotraj meja EU-25. Ko je leta 1989, devet let po gibanju Solidarnost iz leta 1980, padel berlinski zid, regije blizu meje, ki je dežele nekdanjega sovjetskega bloka ločevala od preostale Evrope, zlasti območja „nikogaršnjega prostora“, niso imele praktično nobene infrastrukture. Kljub znatnemu napredku pri odpravljanju posledic političnih odločitev, ki so povzročile takšen položaj, težave še zdaleč niso odpravljene.

2.2.3

Druga posebna meja EU je Sredozemsko morje. Čeprav politika sodelovanja med EU in sredozemskimi državami obstaja že več let, jo je mednarodni razvoj dogodkov v zadnjem času potisnil v ozadje prednostnih nalog EU.

2.3

V obmejnih regijah novih držav članic so se pred njihovim pristopom oblikovale različne čezmejne pobude (npr. evroregije) kot nova oblika čezmejnega sodelovanja, ki temelji na sporazumih med sosednjimi obmejnimi območji. Nobene zahteve ni bilo po urejanju delovanja evroregij z medvladnimi sporazumi. Takšne pobude temeljijo na načelu svobodne izbire lokalnih oblasti in drugih zainteresiranih strani. Sodelovanje prek evroregij je bilo namenjeno skupnemu reševanju težav ne glede na politične meje in začetku gospodarskega sodelovanja na področju komunikacij in okolja.

2.4

V praksi je od 90. let naprej medregionalno sodelovanje v EU potekalo zlasti v okviru zaporednih programov INTERREG. EESO je sodeloval tudi pri nekaterih vidikih tega sodelovanja ter je pripravil mnenja o medregionalnem sodelovanju, ki temeljijo na izkušnjah, med drugim sredozemskih regij in območja ob Baltskem morju (2)  (3)  (4).

2.4.1

EESO je sklenil, da je medregionalno sodelovanje, ki ga spodbuja Skupnost mogoče opredeliti glede na:

2.4.2

V mnenju o INTERREG je Odbor izjavil, da so bile v 90. letih vezi med različnimi kategorijami sodelovanja nekoliko selektivne. Sodelovanje je na primer delovalo le na nekaterih ravneh ter je bilo omejeno na nekatere prostorske kategorije in geografska območja.

2.4.3

Pomemben dosežek EU v čezmejnih regijah Francije, Belgije, Nemčije in Luksemburga, ki so bile predmet intenzivnega prestrukturiranja, je bila uporaba metod za boj proti odseljevanju s teh območij in preprečevanje njihovega preoblikovanja v prave „postindustrijske“ puščave. Sredstva in ukrepi pogodbe ESPJ so veliko prispevali h končnemu rezultatu procesa prestrukturiranja.

2.5

Zdaj se po Evropi izvaja približno 180 čezmejnih pobud. Večina teh pobud so instrumenti za blažitev negativnih vplivov meja. Na ozemlju novih držav članic je dvaintrideset evroregij; zato je jasno, da nove države članice zelo dejavno podpirajo načelo čezmejnega sodelovanja.

2.6

Večina od 32 čezmejnih regij, ki segajo v „nove“ in „stare“ države članice EU, mora šele sprejeti skupno pobudo, ki je neposredno povezana z industrijsko politiko, čeprav številna skupna podjetja neposredno zadevajo to področje politike.

2.7

Nove pobude na področju industrijske politike so se — praviloma — pojavile v čezmejnih regijah, ki so v bližini metropolitanskih območij (npr. v trikotniku Dunaj, Budimpešta, Bratislava) ali predstavljajo območje, ki zajema industrijska središča ali skupine večjih mest, ki nimajo metropolitanskih značilnosti (območje okrog Katovic in Ostrave ob meji med Češko republiko in Poljsko).

2.7.1

Zanimiv nov primer spremembe v industriji je regija Furlanija — Julijska krajina na italijansko-slovenski meji, kjer je pred širitvijo EU in po njej nastal preporod proizvodnih dejavnosti, zlasti v pohištvenem sektorju.

3.1.1

Značilnosti čezmejnih regij z razvojno industrijsko politiko, opisane v tem mnenju, so bile najprej opredeljene na podlagi opažanj regije CENTROPE (5).

3.1.1.1

Ta regija obsega območja treh novih in ene stare države članice (v Avstriji zvezne dežele: Dunaj, Dolnja Avstrija in Gradiščanska, v Češki republiki okrožje Južna Moravska, v Slovaški republiki okrožji Bratislava in Trnava ter na Madžarskem županiji Győr-Moson-Sopron in Vas) in se nahaja na trikotniku, ki ga tvorijo glavna mesta teh treh držav. Celotna regija združuje področja s problemi, ki so značilni za oddaljene regije in sosednja, gospodarsko dinamična, urbana osrednja območja.

3.1.1.2

To območje je v 90. letih preživelo intenzivno prestrukturiranje, ki so mu neposredno sledile naložbe v dele te regije. Naložbe so vodile do sprememb na trgih dela; mnogo zlasti starejših delojemalcev je odšlo v pokoj in vzporedno z naložbami — ki niso bile zmeraj na istem mestu — je se kasneje pojavilo povpraševanje po delovni sili.

3.1.1.3

Širitev EU je na stičišču med štirimi državami članicami: Avstrijo, Češko republiko, Slovaško republiko in Madžarsko združilo raznovrstne regionalne trge dela. Integracija teh trgov predstavlja izzive. Odseljevanje podjetij in delovne sile v mesta ter pomanjkljiva (prometna) infrastruktura še zmeraj obremenjujejo trg dela glede na njegovo strukturo. Slednjega pa obremenjujejo tudi izrazite razlike v plačah med Avstrijo in novimi državami članicami EU ter napovedano pomanjkanje delovne sile.

3.1.1.4

Pojavljajo se prvi znaki nastanka čezmejnih proizvodnih omrežij. K temu procesu je prispeval razvoj prometne infrastrukture, za katerega je potrebna znatna naložba. To je v zameno zapolnilo obstoječe vrzeli in ponovno vzpostavilo stare vezi.

3.1.2

Tuje in domače naložbe zelo spodbujajo spremembe v industriji teh regij, tudi v malih in srednje velikih podjetjih. V državah, kjer so bile posebne gospodarske cone ali industrijske cone ustanovljene pred pristopom, je bila večina naložb „usmerjenih“ v cone, ki so redko sovpadale s čezmejno regijo (glej mnenje EESO CCMI/025). To pomaga razložiti majhno število čezmejnih regij, v katerih se je razvila nova industrijska politika.

3.1.2.1

Glavno gonilo za rast so bile naložbe v razvoj obstoječih podjetij („brown-fild investment“) in novih podjetij („green-field investment“) ter selitev podjetij. Odpiranje novih trgov, razlike v obdavčevanju podjetij, občutne razlike v plačah in državne podpore so bili med drugim gonilne sile teh naložb. Ti dejavniki so podprli postopek prestrukturiranja in prispevali h gospodarski rasti.

3.1.2.2

Pomagali so privabiti delojemalce z visoko in srednjo izobrazbo ter zmanjšali stroške dela in stroške, ki niso povezani z delom. Znatno se je povečalo povpraševanje po upravljavcih strojev, serviserjih, strojnikih, varilcih, strojnih inženirjih in strokovnjakih za IT, kar je vedno bolj opazno v proizvodnih sektorjih EU.

3.1.2.3

Posledično je ta ukrep izboljšal sposobnosti upravljanja, vzpostavil politiko človeških virov ter omogočil funkcionalne odnose med delavci in delodajalci. Zagotovil je tudi pridobitev sredstev za naložbe in pripomogel k ustvarjanju vezi med dobaviteljem in stranko.

3.1.2.4

V tej naložbi so bile udeležene velike družbe v EU ter tudi mala in srednje velika podjetja ter družbe zunaj EU. Te družbe so zbrale naložbe, ustvarile multiplikacijski učinek, vzpostavile povezave z lokalnimi podjetji ter ustvarile vezi z domačimi podjetji in tujimi podružnicami.

3.1.3

Analiza zadevnih strukturno-industrijskih sprememb, ki potekajo v čezmejnih območjih, na splošno navaja, da je metoda, uporabljena na teh območjih, metoda „korak za korakom“.

3.1.3.1

V prvem koraku je bila izvedena proizvodna dejavnost delovno intenzivnega značaja, ki so jo opravili manj usposobljeni delavci; drugi korak je vključeval bolje usposobljene delavce in bolj zapletene storitve. V primeru, ko je bil prvi korak uspešen, je bil izveden poskus izvajanja nekaterih dejavnosti zunaj družb — vendar še vedno znotraj regije — za dosego nižjih stroškov dela.

3.1.3.2

Dvosmerne strukturne združitve so znatno vplivale na strukturna vprašanja, povezana s spremembami v industriji. Cilj je bil pridobitev konkurenčne prednosti v omrežju ali regiji z delitvijo na naraščajoče združitve (tujih podjetij v regiji in zunaj nje) ter padajoče združitve (na lokalnem območju).

3.1.3.3

Uporabljeni so bili tudi pristopi s povečanim tveganjem (na podlagi načela „snežne kepe“), ki so povzročili tvorbo močnejših vezi. „Enklave“ razširjenega podjetja, ki so nastale kot posledica tega postopka, so bile označene glede na enostavnost, s katero so bile preseljene v druga nova podjetja.

3.1.3.4

Vse bolj običajen pristop k razvoju v čezmejnih regijah, tudi v novih državah članicah, je ustanovitev novih podružnic podjetja s strani dinamičnih vlagateljev, ki so sprejeli drugi korak razvoja v dani regiji. Tudi industrijska politika se v teh regijah spodbuja z združevanjem podjetij, ki imajo pogosto mednarodni značaj in se ukvarjajo z, na primer, čezmejnim interaktivnim upravljanjem s kadrovskimi viri.

3.2.1

Eden od izzivov industrijske politike je uporaba neposrednih spodbud ter uvedba simetričnosti med podjetji. Družbe, ki povezujejo mala in srednje velika podjetja v omrežja, imajo velike težave pri uvedbi take simetričnosti.

3.2.1.1

Kot opisuje Roberto Pedersini v svoji predstavitvi (glej opombo 5) je lahko tudi skrajšanje obdobja delovanja podjetja na srednji rok učinkovit del industrijske politike v bližnji prihodnosti, ki bo nedvomno povzročil socialne posledice in mora biti izveden z uporabo primernih jamstvenih mehanizmov, doseženih s socialnim in gospodarskim dialogom.

3.2.2

Zelo pomemben izziv za razvoj celotne EU in prihodnosti industrijske politike v celotni Skupnosti in zlasti v čezmejnih regijah so razlike pri davkih podjetij predvsem v zvezi z davki na pravne osebe (6).

3.2.2.1

Zelo pomembno je določiti, ali mora biti davek na pravne osebe usklajen, in ugotoviti, kako mora biti določena davčna osnova — tj. glede na lokacijo registriranega sedeža (obdavčevanje matične države — HST) ali glede na enotno konsolidirano davčno osnovo za pravne osebe (CCCTB).

3.2.2.2

Sistem HST izključuje uporabo različne zakonodaje za določitev davčne osnove v čezmejnih regijah EU. Vendar pa ta sistem vključuje večja tveganja (7).

3.2.2.3

Uporaba možnosti CCCTB bo pomenila, da bodo vsa podjetja, ki delujejo v čezmejnih regijah, uporabljala enotna načela za določitev davčne osnove (8), ne glede na državo registriranega sedeža. Razen tega metoda CCCTB ne bo zahtevala sprememb obstoječih nacionalnih predpisov, ampak le soglasje za uvedbo novih, dodatnih vseevropskih predpisov za družbe, ki poslujejo v več državah.

3.2.2.4

Slabost možnosti CCCTB je tveganje, da bosta dve podjetji iz dane države s podobnimi možnostmi in podobno prisotnostjo na domačem trgu uporabljali različne metode za določanje davčne osnove.

3.2.3

Eden od najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na razvoj industrijske politike v teh regijah, je sedanje stanje in stopnja razvoja prometne infrastrukture v regiji in na njenih vstopnih prehodnih ozemljih. Zato je treba, razen velikih naložb v gradnjo in posodobitve prometnega omrežja regije, ustvariti in upravljati skupne prometne projekte na sodoben način, osredotočen na inovacije in znanstveno raziskovanje

4.1

Zasnova čezmejne regije z novo operativno industrijsko politiko je na splošno ter glede na posebne primere in lokacije zelo zapletena. Zato Odbor meni, da je med naslednjim predsedstvom pomembno postaviti natančno in razpoznavno opredelitev izraza „REGIJA“ v čezmejnem in industrijskem smislu. Ta opredelitev mora ločevati regije, ki mejijo na države, ki niso članice EU, in upoštevati, ali je zadevna sosednja država kandidatka.

4.1.1

V zvezi z regijami v novih državah članicah in tistimi, ki mejijo na stare države članice EU, je pomembno ugotoviti, kako se lahko razlikuje med posledicami sprememb, ki so bile v 90. letih izvedene v teh regijah, in tistimi, ki so nastale s pristopom k EU, ter doseči učinkovitost instrumentov Skupnosti, uporabljenih na teh območjih pred pristopom in po njem.

4.1.2

Delo novega predsedstva, v sodelovanju z EESO, mora zagotoviti tudi odgovore na naslednja vprašanja:

4.2

Glede na pristop, ki je značilen za čezmejne regije razširjene EU in ki ga označujejo:

EESO meni, da je zelo pomembno, da se zagotovi kohezija in prepreči padec konkurenčnosti pri delovnih in socialnih standardih. Zato je treba zagotoviti, da se ti postopki izvajajo z uporabo instrumentov sodobnih odnosov med delavci in delodajalci, vzpostavljenih v EU, zlasti na področju socialnega dialoga ali dialoga zainteresiranih strani.

4.2.1

Ob upoštevanju težav na trgu delovne sile, ki so značilne za čezmejne regije in nastanejo zaradi preteklega zapostavljanja, prestrukturiranja in dinamičnih sprememb zaradi izvajanja posebne industrijske politike v takih regijah, EESO predlaga uporabo posebnih obdobij za mehanizme spodbujanja zaposlovanja, ki jih je EU v preteklosti pogosto uporabljala in vključujejo subvencioniranje podjetij, ki ustvarjajo stalna delovna mesta.

4.2.2

Ta pristop bi moral biti podprt s formalnimi zaščitnimi ukrepi za preprečitev zlorab javnih sredstev in zagotovitev, da so delovna mesta, ustvarjena na ta način, resnično nova in stalna. Podrobnosti takih zaščitnih ukrepov so bile predvidene v revidiranih direktivah EU o javnih naročilih.

4.2.3

Državno pomoč ali sredstva iz strukturnih skladov pa ne smejo prejemati zlasti tista podjetja, ki so po prejetju prejšnje pomoči delovna mesta preselila kam drugam ali so med selitvijo podjetja odpustila delovno silo, zaposleno v podjetju na prvotni lokaciji, ne da bi pri tem upoštevala nacionalne in mednarodne pravne predpise

4.3

Odbor ugotavlja, da je sposobnost dostopa zainteresiranih strani iz teh regij do sredstev iz strukturnih skladov EU zelo pomemben in morda odločilen dejavnik, ki je zdaj in v preteklosti vplival na izvajanje in razvoj industrijske politike v čezmejnih regijah v razširjeni Evropi. Povečevanje vloge strukturnih skladov v teh regijah je nadvse pomembno za blažitev posledic intenzivnih postopkov prehoda in pomoč regijam, da se prilagodijo dinamičnem značaju uporabljenih politik.

4.3.1

Na podlagi tega Odbor, v skladu z mnenjem (9) o Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi evropske skupine za čezmejno sodelovanje (GECT), zlasti poudarja potrebi po razširitvi določb uredbe v zvezi s ciljem in sestavo GECT z dodatkom besedila „ter gospodarskih in socialnih interesnih skupin ter drugih organizacij civilne družbe ...“.

4.3.1.1

Pravni subjekti, ustvarjeni v skladu z GECT in drugimi strukturnimi skladi, morajo biti pristojni za usklajevanje različnih virov financiranja ter pripravo in uresničitev projektov sklada za podporo industrijske politike v dani regiji. To financiranje bi bilo dostopno predstavnikom različnih strank, vključenih v regije. Ustanovitev takšnih pravnih subjektov bi lahko ustvarila pobudo za čezmejno sodelovanje ter dajala tem regijam večji občutek identitete in željo po usklajevanju njihovih predpisov.

4.3.2

Pri ustvarjanju in izvajanju projektov, ki jih podpirajo strukturni skladi, je treba izkoristiti priložnost za združevanje virov javnega financiranja s sredstvi zasebnih vlagateljev, ne da bi bil javni delež označen kot prepovedana pomoč. Merilo ne bi koristilo podjetju, ampak regiji — z ustvarjanjem delovnih mest, razvojem infrastrukture in produktivnostjo gospodarstva.

4.4

Odbor meni, da je razvoj trgov dela v teh regijah dejavnik za spremembe v industriji, ki ga ne bi smeli podcenjevati. Trenutno še zmeraj obstajajo začasne ovire za prosti pretok delavcev pri čezmejni mobilnosti znotraj EU. Odbor države članice poziva, da resnično preučijo, ali bi lahko predhodno obdobje predčasno zaključili. Pri tem je treba na vseh ustreznih ravneh primerno vključiti socialne partnerje in se z njimi posvetovati.

4.4.1

Pri spodbujanju boljših pogojev za mobilnost delavcev v čezmejnih regijah je treba upoštevati, da lahko nastanejo nacionalne in etnične napetosti. Poseben položaj in izkušnje regij, kjer so različne kulture in narodi dolgo medsebojno delovali, pomenijo, da je treba ta težavna vprašanja premagati in zmanjšati bolj učinkovito kot na drugih območjih. Tudi socialni dialog in zavezanost civilne družbe sta lahko zlasti pomembna pri reševanju težav medsebojnih odnosov med različnimi narodi, kulturnimi in etničnimi skupinami (10).

4.5

Ukrep v zvezi z dinamičnimi strukturnimi spremembami v čezmejnih regijah mora biti predmet strokovne ocene in akademske študije, ki se izvajata pod pokroviteljstvom uspešnih predsedstev EU, ker se spontane pobude lahko izkažejo za neučinkovite ali celo onesposobijo ukrep.

8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/31

1.1

Amsterdamska pogodba je začela veljati leta 1999. Eden izmed njenih ciljev je ohraniti in razvijati „…Unijo kot območje svobode, varnosti in pravice, na katerem se prosto gibanje oseb zagotavlja v povezavi z ustreznimi ukrepi glede kontrole na zunanjih mejah, azila, priseljevanja ter glede preprečevanja kriminala in boja proti njemu.“ (1)

1.2

To je naznanilo revolucionarni mejnik, s katerim je bila migracijska politika prenesena s tretjega stebra Evropske unije, ki temelji na medvladnem sodelovanju, na prvi steber, kjer pobude za politike daje Evropska komisija. Tudi 1. maj 2004 je pomenil začetek novega obdobja na področju migracijske politike v 25 državah članicah, saj se je ta postopna sprememba iz nacionalne politike nadalje razširila v skupno politiko.

1.3

Britansko predsedstvo je 17. decembra 2005 doseglo sporazum o finančni perspektivi 2007–2013, finančnem okviru Unije v naslednjem obdobju (2).

1.4

Skrb za varnost državljanov EU v 25 državah članicah poteka v okviru naslova Državljanstvo, svoboda, varnost in pravica, s predvidenimi izdatki za različne pobude na področjih, kot je varovanje mej. Pričakuje se, da bodo stroški iz tega naslova v naslednjih osmih letih znatno narasli. Vendar pa so na področju socialnih politik tudi pobude, ki se odražajo v socialnih projektih, kot sta Evropski sklad za begunce in Integracijski sklad, s ciljem zagotavljati storitve priseljencem držav članic.

1.5

Evropski svet je v Solunu junija 2003 poudaril tudi potrebo po preučitvi „pravnih sredstev, ki bodo državljanom tretjih držav omogočila priselitev v Unijo, ob upoštevanju sprejemnih zmogljivosti držav članic“. (3)

1.6

Takšna preučitev, še posebej ocena sprejemnih zmogljivosti posameznih držav članic, mora upoštevati ne le število prebivalcev, površino in gospodarsko moč posamezne države, temveč tudi število že priseljenih oseb ter sedanje migracijske tokove. Teh podatkov pa ni mogoče pravilno oceniti brez uskladitve statističnih metapodatkov (pravila za zbiranje podatkov) v državah članicah, s čimer se zagotovi notranja skladnost statistike v vsej EU.

1.7

Pomanjkanje usklajenosti statističnih podatkov je deloma posledica različnih opredelitev migracije, ki pa so spet povezane z razlikami v zakonodaji s področja migracij. Zbirke podatkov so deloma neučinkovite in pomanjkljive, kar ovira vzpostavitev in razvoj postopnega usklajevanja.

1.8

Poleg tega ilegalne migracije in delo na črno na splošno naraščata, deloma ju pospešuje omejevanje legalnih migracijskih poti. Zelo verjetno je, da so statistične ocene za takšna področja, kot so ilegalne migracije, netočne. Zlasti v tem primeru med različnimi nacionalnimi statističnimi organi obstajajo razlike glede obsega in načina statističnih izračunov, zato je še pomembneje, da države članice uskladijo svoje metapodatke. V ZDA se je na primer vprašanje pomanjkljivih poročil o dejanskem številu ilegalnih priseljencev pojavilo med razpravo o tem, ali je treba številke, ki jih je pokazal popis prebivalstva, spremeniti na osnovi podatkov o neevidentiranih prebivalcih, ki so bili pridobljeni s tehnikami vzorčenja. Poleg te tehnike obstajajo tudi druge metode, ki se lahko uporabljajo za zbiranje podatkov. V Franciji na primer so v zbiranje podatkov vključene lokalne oblasti.

1.9

Osnutek ustavne pogodbe priznava „pravice držav članic, da določijo obseg sprejema državljanov tretjih držav, ki od tam prihajajo na njeno ozemlje, da bi si poiskali delo, bodisi kot zaposleni ali samozaposleni“ (4) EESO je že izrazil mnenje, da ta omejitev v ustavi ne ovira Unije pri doseganju visoke stopnje usklajenosti zakonodaje o sprejemu migrantov. EESO je poudaril potrebo po dejavni politiki EU za področje ekonomskih migracij ter potrebo po usklajeni zakonodaji. (5)

1.10

Nadaljnji razvoj pravnega okvira za priseljevanje je deloma potreben tudi zaradi demografskih razmer in izvajanja lizbonske strategije. EESO je omenil, da „če upoštevamo demografski razvoj v Uniji ter lizbonsko strategijo, bi Evropa morala vzpostaviti aktivno politiko sprejemanja ekonomskih priseljencev. Kljub posebnim potrebam in značilnostim vsake države, je skupna značilnost vseh držav članic odprtost za ekonomsko migracijo.“ (6) Evropska unija in države članice zahtevajo zakonodajo, ki dovoljuje migracijo delavcev po legalnih in transparentnih poteh. Odbor priznava, da je kljub temu poudarek na ekonomskem vidiku migracije, to je na zmanjšanju, in priznava, da morajo države članice sprejeti tudi aktivne politike za vstop neekonomskih priseljencev.

1.11

Veliki migracijski tokovi državam sprejemnicam povzročajo tudi težave s prilagajanjem, ki so posledica s tem povezanih pritiskov na javne storitve, možni pa so tudi vplivi na pogoje na trgu delovne sile. Te posledice so različne glede na sprejemno zmogljivost države sprejemnice. Za obveščanje javnosti o posledicah migracijskih tokov so potrebne natančne statistične informacije, usklajene v vseh državah članicah. Natančni statistični podatki lahko tudi prispevajo k srečevanju ksenofobičnih teženj, ki se lahko pojavljajo kot del javnega mnenja, na primer mišljenje, da „priseljenci odžirajo službe lokalnemu prebivalstvu“ in „nas preplavljajo“.

1.12

Zanesljive statistične informacije lahko pomagajo pri oblikovanju skupnega pravnega okvira, ki bi prispeval k varstvu pravic priseljencev. Odbor spodbuja Komisijo, da poudari pomen natančne primerjave in razlage statističnih informacij ter prepreči napačno razlago podatkov.

1.13

Priseljeni delavci predstavljajo pomemben del delovne sile, zato je za uresničevanje mobilnosti delovne sile v vsej EU treba upoštevati posledice, ki jih imajo omejitve mobilnosti znotraj posamezne države članice ter premeščanje priseljenih delavcev, ki prihajajo iz držav zunaj EU. Takšni notranji tokovi v EU bi poleg tega zmanjšali težave s prilagajanjem, s katerimi se soočajo skupnosti, ki sprejmejo priseljence, vendar imajo manjšo sprejemno sposobnost.

1.14

Odbor izhaja iz stališča, da je za zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic in varstvo človekovega dostojanstva vsakega posameznika treba vsak postopek zbiranja/obdelave osebnih podatkov v statistične namene ali/in za kakršno koli drugo uporabo statističnih podatkov, zbranih na ta način, popolnoma zaščititi pred zlorabo postopkov ali drugimi kršitvami.

2.1

Statistični podatki, ki odražajo politično, socialno in ekonomsko stanje, pa tudi nacionalni odnos držav EU do vprašanja migracij, lahko vplivajo in prispevajo k oblikovanju analiz in pregledov migracijske politike v teh državah.

2.2

Natančni statistični podatki so zelo pomembni pri pripravi točnih načrtov o priseljencih držav članic EU, vključno z velikostjo in drugimi demografskimi značilnostmi. Odbor poziva Komisijo, da poudari potrebo po natančnih statističnih podatkih na tem področju, tako da bodo države članice prepoznale pomembnost te teme in zanjo namenile več sredstev.

3.1

Značilnosti tega migracijskega scenarija si moramo zapomniti. Prvič, pri preseljevanju zaradi iskanja boljših življenjskih pogojev prevladuje smer vzhod-zahod. Drugič v nove države EU prihaja več priseljencev iz držav zunaj Evropske unije, ki jih očitno pritegnejo možne prednosti, povezane s članstvom te države v EU, ter dodatna prednost, ki jo ta država omogoča kot odskočna deska na zahod. Statistične informacije o vzorcih migracije so zelo pomembne za države članice pri proučevanju preteklih in sedanjih migracijskih tokov ter pri napovedih za prihodnost, pa tudi pri analiziranju demografskih, socialnih in ekonomskih posledic in možnosti, ki bodo vsekakor vplivale na politike na teh področjih.

4.1

Večina držav članic EU je že izdelala natančne statistike o državi, iz katere prihajajo prosilci za azil. Vendar pa so za prihodnje nadnacionalne primerjave še vedno potrebni bolj poglobljeni statistični podatki, ki bi temeljili na usklajenih kriterijih članic.

4.2

Predlagana zakonska ureditev splošnega okvira za zbiranje in urejanje statističnih podatkov je zlasti potrebna v tistih državah, kjer ni niti centralne podatkovne baze o migracijah in azilih, ker različne oblasti vodijo lastne baze podatkov.

4.3

Ena izmed temeljnih vlog statistike je vpliv na razvoj in revizijo politik. Podatki o otrocih, mladoletnih osebah brez spremstva, nosečnicah in invalidih med ilegalnimi priseljenci so na primer vodili k razvoju nacionalnih politik o izpustitvi „ranljivih skupin“ iz pripora in o „mladoletnih osebah brez spremstva“. Prihodnje analize statističnih podatkov, s katerimi pridobimo več demografskih in socialno-ekonomskih informacij, vključno z jezikom, ki se uporablja, razen golih številk, torej vplivajo na oblikovanje politik, te pa vplivajo na vključevanje priseljencev na trg delovne sile.

4.4

Vodenje bolj natančne in obsežne statistike omogoča boljšo izdelavo napovedi in s tem zagotavlja temelje, na katerih je mogoče na primer načrtovati vire, potrebne v prihodnosti. Statistika zagotavlja tudi zanesljive instrumente za podporo pri razdeljevanju sredstev. Če letna statistika recimo pokaže, da v državo redno vstopa določeno število mladoletnih oseb brez spremstva, je treba načrtovati oz. povečati sredstva za zagotavljanje posebnih nastanitvenih možnosti in podpornih storitev zanje.

4.5

Dobro vodenje statistike bo pomagalo pri zagotavljanju storitev, ki bodo ustrezale potrebam njihovih uporabnikov, pa tudi pri zagotavljanju pravičnega in sorazmernega razdeljevanja sredstev med državami članicami.

4.6

Tudi primerjalna analiza vse zakonodaje o priseljevanju, ki velja v EU-25, bi gotovo pomagala Evropski komisiji pri boljšem usklajevanju politike priseljevanja na ravni EU. Čeprav je priseljevanje domena pravosodja in notranjih zadev, evropskih državljani, zlasti iz držav, ki jih ta človeški pojav prizadeva, vedno glasneje zahtevajo, da se težave rešujejo na ravni EU. Cilj takšne analize bi bil delovati v smeri statističnega usklajevanja z namenom, pomagati politikam EU na področju migracij, da postanejo bolj koherentne.

4.7

Zanesljivi statistični podatki in analize značilnosti ilegalnih priseljencev bi državam članicam EU pomagale razumeti dejanske vzroke ilegalnega priseljevanja. Takšni podatki bi lahko vključevali socioekonomske razmere, iz katerih ti priseljenci izhajajo, njihove usposobljenosti, prizadevanja in razloge za izselitev. Lahko bi vodili k boljšemu stanju informacij o priseljencih in organizaciji sredstev za izobraževalne programe za te osebe. Zbiranje statističnih podatkov o številu priseljencev, ki so obveščeni o prošnjah za mednarodno zaščito ali o številu vloženih, odobrenih in zavrnjenih prošenj za različne vrste statusov (člen 4), je prav tako ključnega pomena pri oblikovanju politik zaščite priseljencev. Zbiranje in obdelava podatkov bi morala potekati pod nadzorom javnih oblasti držav članic, ki bi v ta namen prejele nova sredstva glede na osebje, usposobljenost in instrumente. Njihova naloga bi bila jamčiti za zaupnost zbranih osebnih podatkov in pripraviti letno poročilo za njihov parlament. Primerjanje takšnih informacij in statističnih podatkov zahteva skupne napore držav članic in zaposlitev poklicnih tolmačev za komunikacijo s priseljenci, s čimer bi dobili vse podatke, potrebne za uspešno analizo. Takšen način zbiranja podatkov bi državam članicam pomagal pri izvajanju ustreznih ukrepov. Zgoraj navedeni programi prispevajo k vključevanju priseljencev v družbe držav članic. Pri zbiranju podatkov, med drugim tudi o socialnih razmerah priseljencev, so na voljo določeni skladi. Takšni statistični instrumenti bi bili na področju varstva človekovih pravic v pomoč tudi organom, kot je evropska opazovalnica.

4.8

Potrebni so tudi podatki o centrih za pridržanje in odprtih centrih za namestitev ilegalnih priseljencev. Tako bi Evropska komisija lahko predlagala splošno politiko za ureditev tega vprašanja.

4.9

Države članice bi tudi morale sodelovati pri primerjavi podatkov o delu (legalnem in nelegalnem) in namestitvi priseljencev. Ti podatki bi EU-25 dali informacije o težnjah, kar bi lahko vodilo k oblikovanju politik za izboljšanje življenja in razmer priseljenih delavcev. Torej bi bila naloga držav članic, da zagotovijo zaupnost zbranih osebnih podatkov, in naloga pristojnih služb, da pripravijo letno poročilo za njihov parlament.

4.10

Statistične podatke je mogoče uporabiti tudi v kampanjah za ozaveščanje javnosti in vključevanje priseljencev. Statistični podatki, zlasti o socialnih razmerah, iz katerih priseljenci izhajajo, in izobraževanju, ki so ga bili deležni, bi državljanom EU lahko tudi pomagali pri vključevanju teh priseljencev. Zato Odbor spodbuja Komisijo, da poudari pomen vodenja podatkov o socialnih in izobraževalnih vidikih.

4.11

Statistični podatki o izdatkih države sprejemnice, potrebnih za nadzor, pripor, vrnitev priseljencev v domovino in njihovo vključevanje so ravno tako izredno pomembni, saj bi tako države EU-25 lahko pomagale pri oblikovanju splošnega sklada in politike o priseljevanju, temelječo na solidarnosti. Statistični podatki lahko prispevajo tudi k boljši oceni potreb po financiranju.

4.12

Odbor spodbuja Komisijo, da uvede nova merila za prihode priseljencev, ki bi vključevali tiste, ki prispejo po zračnih, kopenskih ali morskih poteh, da bi pripravili obsežnejše statistične podatke o preprečevanju nezakonitega vstopa in bivanja (člen 5) ter za izboljšanje virov podatkov in standardov kakovosti (člen 9).

5.1

V zadnjih letih je Evropa doživela valove ilegalnih priseljencev iz podsaharske Afrike in drugih afriških držav. Ilegalni priseljenci in prosilci za azil so pogosto osebe, ki so pobegnile iz svoje matične države, ker so bile preganjane med drugim zaradi svoje vere, rase in političnega prepričanja, pa tudi zaradi državljanske vojne, lakote, revščine, naravnih nesreč in ekonomskih razlogov. Mnogi so bili priča poboju družinskih članov, mučenju in drugim zlorabam ali pa so jih ločili od družine. Takšne izkušnje so razlog, da so ti priseljenci pogosto travmatizirani, ranljivi in potrebujejo zaščito. Kakovostne statistične informacije o razlogih za izselitev lahko opredelijo vzroke priseljevanja in pomagajo pri nadaljnjem razvoju in ocenjevanju ukrepov na področju azila in trgovine z ljudmi.

5.2

Države, v katere prihajajo ilegalni priseljenci, in vse osebe, ki z njimi delajo, morajo spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih človekovih pravic, nacionalne zakonodaje s področja priseljevanja in beguncev. Le tako jim bodo lahko ponudili zaščito. Varnostne sile (vojska in policija) v ciljnih državah so na začetku dolžne izvajati dejavnosti za reševanje priseljencev in njihovih življenj ter zagotoviti minimalne standarde EU za sprejetje priseljencev. Pozneje je po potrebi na voljo zdravstvena oskrba, pa tudi — če je to mogoče — določitev države, iz katere ilegalni priseljenec prihaja, in zbiranje drugih demografskih podatkov. Priseljenec ima tudi temeljno pravico do podatkov o tem, kako lahko zaprosi za azil. Pri oblikovanju ukrepov v zvezi z zaščito priseljencev je pomembno tudi zbiranje statističnih podatkov, na primer, o številu priseljencev, obveščenih o vlogi za mednarodno zaščito, o številu oddanih vlog, številu sprejetij in zavrnitev različnih vrst statusov (člen 4).

5.3

Države, v katere prihajajo priseljenci, morajo upoštevati obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih človekovih pravic in ki so jih prevzele ob podpisu mednarodnih ali regionalnih konvencij, deklaracij ali pogodb. Evropska unija kot del temeljnih pogojev pravnega reda Skupnosti zahteva, da države članice podpišejo Konvencijo o beguncih iz leta 1951 ter Protokol in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1967. Temeljna podlaga za te konvencije je Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948, ki vsebuje tudi pravico do prošnje za azil. Konvencija o beguncih je pomemben del mednarodnih človekovih pravic. Sledile so še druge konvencije, vključno s Konvencijo proti mučenju iz leta 1984, in Konvencijo o pravicah otroka (7). Države članice morajo upoštevati direktive EU, zlasti 2003/9/ES o minimalnih standardih za sprejem (8), 2004/83/ES o minimalnih standardih za priznanje in status (9) ter 2005/85/ES o minimalnih standardih za postopke v državah članicah za odobritev in preklic statusa begunca (10).

5.4

Zato je zelo pomembno, da države članice delujejo v skladu z naštetimi konvencijami, kar bo zagotovilo, da prosilci za azil dobijo osnovno zaščito in niso „obsojeni“, še preden je njihova prošnja za azil ocenjena, in se jih obravnava humano ter prejmejo status begunca ali kakšen drug status.

5.5

Primerljive analize o tem, kako države članice uporabljajo opredelitve v zvezi s priseljevanjem, določene v členu 2, in določbe člena 4 (glej sporočilo Komisije KOM(2005) 375 končno), močno prispevajo k zagotavljanju mednarodne zaščite priseljencev.

8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/35

1.1

Predlog uredbe se nanaša na področje, ki ga pokriva člen 65 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, pravna podlaga zanj pa je člen 61(c) iste pogodbe. Glede na poseben značaj zahtevkov za preživnino in čezmejne izterjave preživnine je predlog v skladu z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti, tako z vidika pravnih institucij in nacionalnih zakonodaj kot z vidika vpletenih strank.

1.2

To vprašanje se nanaša tako na družinsko pravo kot na izterjavo preživnine, s socialnega vidika pa lahko vodi do obubožanja, kar je prav tako treba upoštevati.

1.3

Predlog izpolnjuje tudi zahteve po jasnosti in pravni varnosti strank, tretjih oseb in upravnih organov ter varuje osebne podatke pred uporabo, ki ni povezana z reševanjem sporov in izvrševanjem preživninskih obveznosti.

1.4

Odbor odobrava zakonodajno pobudo Komisije, z nekaterimi posebnimi pripombami, in pozdravlja prizadevanja za pripravo učinkovitih zakonodajnih ukrepov, predvsem zato, ker so bila pred izjemno kakovostnim oblikovanjem zakonodajnega predloga izvedena predhodna posvetovanja in presoje učinkov. Strinja se tudi z izbranim pravnim instrumentom — uredbo — in s pravno podlago, ki je bila določena, saj je ta kljub razlikam med nacionalnimi zakonodajami (ki bodo še naprej obstajale) primernejša za usklajevanje zadev z evropsko komponento.

1.5

Haaško konvencijo o pravu, ki se uporablja za preživninske zadeve, je ratificiralo le malo držav članic, vendar pa jih je večina (17 od 25) ratificirala konvencijo o izvrševanju sodnih odločb v preživninskih zadevah. Kljub temu se lahko izkaže, da takšne odločbe zaradi pridržkov in možnosti, da država s sklicevanjem na domači javni red zavrne sodno odločbo, izdano v drugi državi članici, ni mogoče izvršiti, pa čeprav izhaja iz ene od držav pogodbenic. Takšna situacija ovira prost pretok sodnih odločb na območju Skupnosti, kar je treba odpraviti.

1.6

Zato Odbor poziva Svet k sprejetju predlagane uredbe, ki bi vzpostavila pravno varnost in preživninskim upravičencem zagotovila konkretne ukrepe za čezmejno izvrševanje izterjave preživnine, kar je v interesu Evropejk in Evropejcev.

1.7

Odbor poziva tudi vladi Združenega kraljestva in Irske, da razmislita o možnostih pristopa k izvajanju te uredbe (opt in), ter vlado Danske, da poenostavi izvrševanje sodnih odločb na področju preživninskih zadev v skladu s haaško konvencijo o izvrševanju sodnih odločb v preživninskih zadevah, ki jo je ratificirala, ter da v ta namen vzpostavi ad hoc sodelovanje z drugimi državami članicami, kadar prejme takšne zahtevke.

2.1.1

Program vzajemnega priznavanja v civilnih zadevah, sprejet 30. novembra 2000, poziva k odpravi postopka exequatur v korist preživninskih upravičencev, za katere že velja uredba „Bruselj I“ (1) o vzajemnem priznavanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Ta program med drugim predvideva, da je včasih v okviru uskladitve postopkov potrebno in celo nujno oblikovati določeno število postopkovnih pravil za čim bolj učinkovito izvrševanje sodnih odločb, izdanih v drugi državi članici, v zaprošeni državi, zlasti z opredelitvijo elementov premoženja zavezanca.

2.1.2

Vzajemno priznavanje mora potekati v okviru sodelovanja med pravosodnimi organi držav članic ter z uskladitvijo kolizijskih pravil.

2.1.3

Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu pripravlja posodobitev obstoječih konvencij. Po mnenju Komisije se ukrepi EU in mednarodni ukrepi medsebojno dopolnjujejo. Haaška pobuda bo omogočila prihodnji razvoj sodelovanja s tretjimi državami in morda rezultate, ki bi se kasneje lahko prenesli na raven EU.

2.2.1

Cilj predloga je odstraniti vse ovire, ki preživninskim upravičencem s prebivališčem v eni od držav članic Evropske unije onemogočajo izterjavo preživnine v drugi državi članici.

2.2.2

Preživninski upravičenci morajo imeti možnost brezplačno pridobiti izvršilni naslov, ki je neposredno izvršljiv v evropskem pravosodnem prostoru in jim omogoča redno prejemanje zneskov, ki jim pripadajo.

2.2.3

Glede na dejstvo, da v preživninskih zadevah ni enotnega režima, je enoten in ambiciozen instrument, ki pokriva vsa ustrezna področja pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, nujno potreben. Pojma preživnine in preživninskega upravičenca se v posameznih državah precej razlikujeta; neizvrševanje sodnih odločb dopuščajo pridržki, določeni v haaški konvenciji iz leta 1973 (člen 26), ki ima trenutno prednost pred zakonodajo Skupnosti. Zato predlagamo razveljavitev te izjeme, predvidene v členu 71 uredbe Bruselj I, s pomočjo ad hoc instrumenta za izterjavo zahtevkov za preživnino.

2.3.1

Uskladitev kolizijskih pravil; uporaba usklajenih pravil za določitev prava, ki se uporablja, poenostavi pretok sodnih odločb, saj so tako izdane v skladu s pravom, ki je na zadosten in neizpodbiten način povezan z družinskim položajem upravičenca in zavezanca.

2.3.2

Priznavanje in neposredna izvršljivost odločbe na celotnem območju Evropske unije.

2.3.3

Konkretni izvršilni ukrepi, ki jih sprejme država, v kateri ima zavezanec svoje prebivališče, vključno z dostopom do informacij o njegovem finančnem položaju in vzpostavitvijo pravnih instrumentov, ki omogočajo neposredne odtegljaje pri plači ali z bančnega računa.

2.3.4

Krepitev prednostnega značaja zahtevkov za preživnino; krepitev pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah: v ta namen so uredbi priloženi enotni vzorci listin.

3.1

Odbor priznava potrebo in sorazmernost predloga posebne uredbe o čezmejni izterjavi zahtevkov za preživnino. Kot lex specialis ima prednost pred drugimi splošnimi določbami o sodelovanju v civilnih zadevah. Uredba vzpostavlja prednost prava Skupnosti na področju, ki je bilo po volji posameznih držav do sedaj izključeno, ne da bi spreminjala notranje pravo držav članic.

3.2

Predvideni načini ocenjevanja premoženja zavezanca in odtegovanja zneskov zagotavljajo spoštovanje zasebnosti in zaupne narave podatkov. Vendar pa mora zavezanec upravičenca in sodišče izvora obveščati o vsaki spremembi zaposlitve ali bančnega računa.

3.3

Uredba prinaša ugodne rešitve za preživninskega upravičenca, vendar pa upošteva tudi pravico zavezanca do pritožbe nad odločbo ali vložitve zahtevka za revizijo zneska pri sodišču izvora. Vložena zahteva za revizijo zadrži vse izvršilne ukrepe.

3.4

Uporablja se izvršilni postopek po pravu države članice izvršitve, ne glede na državo članico izvora sodne odločbe.

3.5

Predhodna objava zelene knjige (2), organizacija posvetovanj in srečanj strokovnjakov ter študije stanja v vsakih državi članici so omogočile oblikovati koherenten, jasen, s praktičnega vidika dobro zasnovan predlog, ki bo omogočil odstraniti obstoječe ovire na področju čezmejne izterjave zahtevkov za preživnino.

8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/37

1.1

EESO pozitivno ocenjuje cilje, ki jih predlaga Komisija, in jih podpira kljub različnim ocenam ukrepov za doseganje teh ciljev.

1.2

Odbor predvsem dvomi o tem, ali določila o odstopanjih in izjemah prispevajo k dejanskemu doseganju ciljev. To velja tako za izjeme pri prenosljivosti kot tudi za dolga prehodna obdobja za znižanje zahtev za dokončno pridobitev pokojninskih pravic.

1.3

Predvsem je cilj izboljšanja mobilnosti in zagotavljanja učinkovite dodatne zaščite prihodka v starosti mogoče doseči le s prilagoditvijo različnih davčnih sistemov v državah članicah.

1.4

Zato je pri nadaljnji obravnavi predloga direktive treba upoštevati naslednje:

2.1

Komisija nato navaja ovire, ki jih je treba odstraniti:

Poleg tega Komisija meni, da se lahko mobilnost poveča le z (boljšim) informiranjem delojemalcev o posledicah menjave delodajalca na pravice iz dodatnega pokojninskega zavarovanja.

2.2

Komisija meni, da je predlog logičen naslednji korak dolgoletne izmenjave informacij in izkušenj na evropski ravni. Zaradi različnih predstav o namenu in instrumentih ukrepanja Skupnosti ni prišlo do pogajanj o sporazumu med socialnimi partnerji.

2.3

Na podlagi člena 42 in 94 Pogodbe ES želi Komisija s predlogom doseči skupna načela za oblikovanje ustrezne zakonodaje v državah članicah. S tem naj bi tudi dosegli, da ustanavljanja podjetij v drugi državi članici ne omejujejo težave pri zaposlovanju usposobljenega osebja, ker ga pravila, ki urejajo sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja, vežejo na druga podjetja.

2.4

Komisija izbiro instrumenta direktive utemeljuje s tem, da je le tako mogoče vzpostaviti ravnovesje med potrebnimi pravicami delojemalcev glede prostega pretoka in potrebno prilagodljivostjo nacionalnih zakonodajalcev pri izvajanju direktive ob upoštevanju nacionalnih posebnosti sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja.

3.1

V direktivi so v skladu z opredelitvami v Direktivi 98/49/ES opredeljeni uporabljeni pojmi za to področje.

3.2

V predlogu je določeno načelo, da se prispevki, ki jih delojemalec oz. delodajalec v imenu delojemalca plača v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, ob prenehanju delovnega razmerja ne smejo izgubiti, tudi če iz teh prispevkov delojemalec še ni pridobil pravic za kasnejše plačilo pokojnine. Zato je treba zagotoviti, da se plačani prispevki lahko izplačajo ali prenesejo.

3.3

Da bi zagotovili, da ravno mladi delojemalci ob menjavi delodajalca ne izgubijo svojih pravic, po mnenju Komisije najnižja starost, pri kateri lahko delavec pridobi pravice iz dodatnega pokojninskega zavarovanja v državah članicah, ne sme presegati 21 let.

Poleg tega lahko čakalna doba, tj. čas, ki mora preteči po začetku delovnega razmerja, da lahko delojemalec vstopi v sistem dodatnega pokojninskega sistema, znaša največ eno leto.

Prav tako ne sme biti obdobje, ki mora preteči od začetka plačevanja prispevka, da delavec doseže pravice, daljše od dveh let.

3.4

Komisija meni, da je treba predvideti pošteno prilagoditev mirujočih pravic do pokojnine, pri čemer je izbor oblike in sredstev prilagajanja prepuščen državam članicam. V primeru, da pravice do pokojnine predstavljajo majhen znesek, ima poleg tega sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja ob menjavi delodajalca poleg možnosti prenosa tudi možnost izplačila sredstev, ki pomenijo pokojninske pravice, če ta znesek ne presega določene mejne vrednosti (ki jo določijo države članice).

3.5

Za spodbujanje mobilnosti in preprečevanje neugodnih posledic za delojemalce ob menjavi delojemalca, je treba olajšati prenos pridobljenih pravic iz sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja enega delodajalca v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja novega delodajalca. V okviru tega pri prenosu ne sme priti do neugodnih finančnih posledic, na primer zaradi različnega obračunavanja ali prekomernih upravnih stroškov.

3.6

Delojemalcu mora biti vedno pridržana pravica odločitve, ali želi svoje pravice prenesti ali pustiti v starem sistemu.

3.7

V skladu s predlogom morajo biti delojemalci poleg tega na lastno zahtevo in v določenem roku obveščeni, kakšne posledice ima menjava delovnega mesta za pravice iz sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja.

3.9

Poleg tega za podporne sklade, podjetja, ki so oblikovala knjigovodske rezervacije z namenom izplačati pokojnino svojim zaposlenim, in sklade dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki se financirajo iz sprotnih prejemkov, velja neomejena izjema glede možnosti prenosa. Komisijo je treba obvestiti o konkretnih razlogih. Zadevna država članica mora sporočiti, kateri ukrepi za zagotavljanje prenosljivosti so bili sprejeti ali so načrtovani. Najkasneje leta 2018 je treba preveriti, ali so potrebni dodatni ukrepi za izboljšanje prenosljivosti tudi za te sisteme.

4.1

Ker so stališča socialnih partnerjev glede obsega in vsebine ureditve na evropski ravni preveč različna, je bila opuščena možnost iskanja sporazuma med socialnimi partnerji, ki je predvidena v členu 139 Pogodbe ES.

4.2

Toda EGB, UNICE in CEEP so v preambuli okvirnega sporazuma o pogodbah za zaposlitev za določen čas priznali, da „so v poklicnih sistemih socialne varnosti potrebne inovacije, ki bodo te sisteme prilagodile današnjim razmeram in predvsem omogočile prenosljivost pravic.“

4.3

To jasno izraža splošen namen, da se je treba temeljito spoprijeti s potrebo po prilagoditvi pravnih podlag za pridobivanje in ohranjanje pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja. Čeprav so delovna razmerja za določen čas drugo vprašanje kot prost pretok delavcev, pogodbeni partnerji priznavajo, da se pogoji zaposlitve spreminjajo in da to terja prilagoditev poklicnih sistemov socialne varnosti.

4.4

To med drugim ustreza tudi pomembni vlogi, ki jo imajo socialni partnerji v večini držav članic pri oblikovanju sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ker pa so (morajo biti) ukrepi socialnih partnerjev omejeni na nacionalno raven, je kljub temu namen Komisije za pripravo direktive smiseln.

4.4.1

Sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja je treba podrobno določiti na ravni držav članic tudi s pomočjo kolektivnih pogodb med socialnimi partnerji. Predpisi na ravni EU o pogojih za pridobitev pravic bi se zato morali osredotočiti na načelna vprašanja in dajati le smernice za ukrepe, ki jih je treba sprejeti na ravni posameznih držav, pri čemer je treba dati socialnim partnerjem dovolj manevrskega prostora za pogajanja o kolektivnih pogodbah.

4.4.2

Člen 4 predloga direktive je treba nadomestiti z naslednjim besedilom: „Če se določijo pogoji za pridobitev pravic kot npr. najnižja starost, čakalna doba in/ali obdobje, po preteku katerega delavec pridobi pravice, morajo biti ti pravični in temeljiti na objektivnih (in ne diskriminatorskih) razlogih.“

4.5

Menjava delodajalca lahko pomeni negativne posledice za pridobivanje in stopnjo pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja.

To vpliva na odločitev delojemalca za ali proti menjavi delodajalca, čeprav je ta odločitev odvisna od cele vrste dejavnikov.

4.6

Storitve iz obveznega pokojninskega zavarovanja tudi v državah članicah, kjer je obvezno pokojninsko zavarovanje najpomembnejši vir dohodka v starosti, predvsem zaradi demografskih sprememb ne bodo zadoščale za zagotavljanje življenjskega standarda. Zato so sistemi dodatnega pokojninskega zavarovanja vedno bolj pomembni, čeprav tudi na te sisteme lahko negativno vplivajo demografske spremembe.

4.7

Ker priznava temeljni cilj evropskega notranjega trga, zagotoviti prost pretok oseb, pa tudi z vidika potrebe po izboljšanju okvirnih pogojev za sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja, je treba pozitivno oceniti pristop Komisije, da je treba odstraniti ovire mobilnosti pri sistemih dodatnega pokojninskega zavarovanja.

4.8

Poleg tega člen 40 Pogodbe ES zavezuje Svet, da „…izda direktive ali pripravi uredbe, v katerih so navedeni potrebni ukrepi za vzpostavitev prostega gibanja delavcev“. Tako člen 40 krepi podlago za direktivo, ki je v členu 42.

4.9

Odstranjevanje ovir mobilnosti je pomembno tudi za doseganje temeljnega cilja lizbonske strategije, tj. krepitev evropskega gospodarstva z vzpostavitvijo družbe znanja. Družba znanja je predpogoj za družbeni razvoj in hkrati najpomembnejši dejavnik produktivnosti. Temelji na sposobnosti državljanov za razvoj novih idej in inovacij. Za krepitev družbe znanja je potrebna neprestana izmenjava znanj in izkušenj. Mobilnost delojemalcev lahko k temu pomembno prispeva. Poleg tega je tudi zagotavljanje socialne kohezije del lizbonske strategije. Zato lahko cilje predloga direktive Komisije podpremo tudi s tega vidika.

4.10

Omeniti je treba, da je že Uredba Sveta št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, obravnavala vprašanje preprečevanja negativnih posledic (tudi) za pokojninsko zavarovanje. Predvidela je odstranitev ovir oz. negativnih posledic prostega pretoka, kar je bil eden prvih instrumentov socialne politike. V tem smislu predlog Komisije dosledno nadaljuje to politiko, predvsem tudi glede na to, da obstaja pravna vrzel glede sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jo je glede na njihov vedno večji pomen za zagotavljanje življenjskega standarda treba zapolniti.

4.11

Ukrepi za odstranjevanje ovir mobilnosti prihajajo ob pravem času, glede na to, da je Komisija leto 2006 razglasila za Evropsko leto mobilnosti delavcev.

4.12

Sistemi dodatnega pokojninskega zavarovanja se razlikujejo v državah članicah. Zato je logično, da lahko le s skupnim evropskim okvirom pride do postopnega prilagajanja teh različnih sistemov s ciljem olajšati prehod iz enega v drug sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja.

4.13

Če to velja za evropsko raven, bi k zagotavljanju enakih življenjskih in delovnih pogojev le malo pripomoglo, da se na eni strani izboljša prilagajanje glede čezmejnih prenosov, po drugi strani pa se zanemarja prenose znotraj držav članic. Zato se zdi primeren pristop Komisije, da se odstranijo tako čezmejne ovire mobilnosti za delojemalce kot tudi tiste znotraj posameznih držav.

4.14

Toda osnutek direktive ne zajema pomembnega področja, namreč vprašanja prilagajanja davčne obravnave sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja, kjer različna davčna obravnava v državah članicah predstavlja bistveno oviro mobilnosti, ker so lahko delojemalci dvakrat obdavčeni (za prispevke in prejemke). Razlog za to je, da bi vključitev obdavčevanja zahtevala soglasno potrditev Sveta, kar prinaša tveganje, da pride do ustavitve postopka priprave direktive. Komisija se je zato skušala lotiti obdavčevanja v sporočilu z dne 19. aprila 2001 in trenutno poteka postopek za ugotavljanje kršitev proti več državam članicam. Odbor meni, da brez teh ukrepov Komisije ni mogoče doseči cilja izboljšanja prenosljivosti pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja.

5.1

Veliko govori v prid temu, da dolge čakalne dobe, dolgo obdobje za dokončno pridobitev pravic in visoka minimalna zahtevana starost dejansko lahko negativno vplivajo na odločitev za menjavo delovnega mesta.

Zato je pristop Komisije za zmanjšanje čakalne dobe, znižanje zahtevane minimalne starosti za pridobitev pokojninskih pravic in obdobja, po katerem delavec dokončno pridobi pravice, korak v pravo smer. Tako je mogoče izbrane ukrepe obravnavati kot prvi korak na poti k cilju popolne odprave teh ovir.

5.2

Toda treba je upoštevati tudi morebitne učinke predlaganih predpisov predvsem za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki ga financirajo delodajalci. Treba je upoštevati tudi pomisleke, da so lahko posledice teh ukrepov visoki finančni stroški. To bi lahko ogrozilo pripravljenost za nadaljnje vzdrževanje tovrstnih sistemov.

5.3

Prostovoljni prispevki delodajalcev so po drugi strani pomemben instrument kadrovske politike. Z vidika „tekmovanja za najboljše glave“ bi bilo zato tudi ob spreminjajočih demografskih trendih in vedno večjemu povpraševanju po kvalificirani delovni sili v interesu delojemalcev, da delavci predčasno in po kratkem obdobju zaposlitve pridobijo pokojninske pravice. Poleg tega je dodatno pokojninsko zavarovanje le eden izmed instrumentov kadrovske politike, kjer je v ospredju vedno socialni vidik. Po drugi strani daljše čakalne dobe in obdobja, po preteku katerih delavec pridobi pravice, nagradijo zvestobo delojemalca in tako povečajo dolžino zaposlitve v podjetju.

5.4

Na splošno je treba upoštevati tudi, da so v državah članicah razlike v razmerju med sistemi dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jih financirajo (izključno) delodajalci, in tistimi, ki jih financirajo delojemalci z lastnimi prispevki. Da bi upoštevali te razlike, bi lahko predvideli možnosti, da države članice razlikujejo te sisteme glede na to, kako se financirajo.

5.5

Treba je jasno poudariti pristop Komisije k odstranjevanju ovir konkurenčnosti za podjetja, ki želijo odpreti podružnice v drugih državah EU. Dolgi roki in visoka zahtevana vstopna starost zavezujejo zaposlene in s tem ovirajo mobilnost.

5.6

Komisija med drugim upošteva potrebo po postopnem prilagajanju s tem, ko dopušča možnost podaljšanja roka za izvajanje predpisa glede rokov za pridobitev pravic.

5.7

Glede ohranitve mirujočih pravic do pokojnine ni mogoče zanikati, da bi obveznost prilagajanja lahko pomenila večje stroške za sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja.

Po drugi strani je to v prvi vrsti odvisno od oblike prispevkov. V primeru sistema z vnaprej določenimi prispevki prilagoditev mirujočih pravic ni preveč smiselna, ker je vrednost zbranega kapitala odvisna od razmer na trgu kapitala in donosa. To pa bi lahko imelo negativne posledice za sisteme z vnaprej določenimi prejemki, ker se prispevki več ne plačujejo.

5.8

Glede na vlogo dodatnega pokojninskega zavarovanja pri ustreznem dopolnjevanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja pa se zdi prilagoditev potrebna. Besedilo predloga v sedanji obliki le malo obvezuje države članice k sprejetju ustreznih ukrepov, pa tudi primeri iz uvodne izjave 7 se lahko obravnavajo le kot pobude. Poleg tega ni jasno, ali različno prilagajanje na podlagi ocene zvestobe delojemalcev in obveznost prilagajanja izplačil in ne pravic ustrezata predstavi Komisije o pravičnem prilagajanju.

5.9

Možnost, da se pravice, ki ne dosegajo mejne vrednosti, določene z nacionalnim postopkom, ne prenesejo ampak se izplačajo, se zdi ustrezna.

5.10

Toda odločitev, ali se pravice izplačajo ali ohranijo, mora v celoti ostati v pristojnosti sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja. Tudi pravice, ki se v skladu s splošnimi predpisi ocenjujejo kot majhne vrednosti, so lahko pomembne za posameznega delojemalca kot reden dodatek k pokojnini. Izplačilo, ki bi bilo v nasprotju z njegovo voljo, bi lahko predstavljalo oviro pri menjavi delodajalca.

5.11

EESO podpira cilje predloga Komisije glede prenosljivosti pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja. Zlasti pozdravlja, da se Komisija ni omejila izključno na predloge za izboljšanje prenosljivosti pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, ampak želi z obširnejšim pristopim odstraniti ovire mobilnosti, ki izhajajo iz sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja.

5.12

Glede predpisov o prenosu je zlasti treba v pozitivnem smislu poudariti, da v skladu z načrti Komisije pri prenosu ne bi smelo priti do negativnih finančnih posledic za delojemalce. To služi namenu direktive, saj se bo delojemalec, ki bo v dvomih, odločil za prenos pravic in tako za menjavo delodajalca le, če se lahko prenos izvede brez negativnih finančnih posledic za delojemalca.

5.13

Konkretni predlogi glede zahtev boljšega obveščanja lahko pripomorejo k uresničevanju cilja direktive, čeprav je treba upoštevati, da morajo biti te zahteve sorazmerne s konkretnimi možnostmi, predvsem v primeru manjših podjetij.

5.14

Toda kritično je treba pripomniti, da se odstavek 1 člena 6 v povezavi z opredelitvijo v členu 3f lahko tolmači tako, da imajo pravico do prenosa pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja le delojemalci, ki se odločijo zamenjati delovno mesto. To bi pomenilo zelo neugoden položaj za delojemalce, ki so odpuščeni z delovnega mesta. Zato se tudi v smislu potrebnega cilja, preprečiti revščino v starosti, zdi primerno, da se v področje uporabe odstavka 1 člena 3 vključi vse oblike menjave delodajalca.

5.15

Možnost, da za določene sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja načeloma ne velja prenosljivost, bi lahko bila v nasprotju s temeljnim ciljem direktive. Države članice bi Komisijo sicer morale obvestiti, katere ukrepe so sprejele za vključitev teh sistemov, toda to morda ne bo dovolj glede na dolgoletne razprave in nujno potrebo po razvoju stabilnega drugega pokojninskega stebra. Po drugi strani pa zaradi raznolikosti sistemov v državah članicah Komisija lahko pričakuje, da bodo njeni predlogi sprejemljivi le ob ustreznih prehodnih obdobjih. Zato bi bili lahko predvideni ustrezni roki in pogoji.

8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/42

—

spodbujanje medkulturnega dialoga kot orodja, ki evropskim državljanom in vsem, ki začasno ali stalno živijo v Uniji, pomaga pridobiti znanja, usposobljenosti in zmožnosti, ki jim bodo omogočala, da se prilagodijo bolj odprtemu, a tudi bolj celostnemu okolju, in da premagajo težave in izkoristijo možnosti, ki jim jih nudi dinamična in pluralistična družba, ne samo v Evropi, ampak tudi v svetu;

—

usmerjanje pozornosti evropskih državljanov in vseh, ki živijo v Evropski uniji, na pomen razvoja dejavnega in v svet odprtega evropskega državljanstva, ki spoštuje kulturno raznolikost in je osnovano na skupnih vrednotah Evropske unije: spoštovanju človekovega dostojanstva, svobode, enakosti, nediskriminacije, solidarnosti, načel demokracije in pravne države ter človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin.

—

povečanje opaznosti in usklajenosti vseh programov in ukrepov Skupnosti, ki prispevajo k medkulturnemu dialogu;

—

poudarjanje prispevka različnih kulturnih dediščin k našemu načinu življenja; ozaveščanje evropskih državljanov in vseh, ki živijo v Evropski uniji, zlasti mladih, o pomenu iskanja sredstev, da se prek medkulturnega dialoga uresniči dejavno evropsko državljanstvo, odprto v svet, ki spoštuje kulturno raznolikost in temelji na skupnih vrednotah Evropske unije;

—

prispevanje k inovacijam ter horizontalni in nadsektorski razsežnosti pobud s ciljem spodbujanja medkulturnega dialoga zlasti med mladimi.

2.1

Odbor pozdravlja dejstvo, da se v predlogu odločbe pojem „dejavnega evropskega državljanstva“ ne nanaša samo na državljane Evropske unije, navedene v členu 17 Pogodbe ES, temveč na vse, ki začasno ali stalno živijo v Evropski uniji.

2.2

Odbor odobrava, da predlog odločbe predvideva tudi okrepitev sodelovanja s tretjimi državami prek medkulturnega dialoga.

2.3

Odbor je vesel tudi dejstva, da je medkulturni dialog opredeljen kot orodje za sodelovanje, ki vzpostavlja partnerske odnose in tako krepi stabilnost ter demokracijo tako znotraj kot zunaj Unije.

2.4

Odbor ceni, da predlog odločbe podpira in celo krepi poenotenje in usklajevanje ukrepov ter programov za izvajanje skupnih strategij evropskih institucij. Dejavnosti in sodelovanje različnih institucij na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter na ravni EU zaradi kulturne raznolikosti dejansko zaznamujejo pomanjkanje enotnosti, razhajanja in razlike v učinkovitosti in rezultatih. Če bi evropske kulture zares vzpostavile stalen dialog, prek katerega bi lahko izražale svojo identiteto, bi s tem izboljšale in spodbudile delovanje, učinkovitost in uspešnost različnih evropskih, nacionalnih, regionalnih in lokalnih institucij.

2.5

Odbor je zadovoljen, da ima vsakdo možnost evropsko kulturno dediščino ne le spoznati, temveč jo tudi izkoristiti in živeti po zaslugi razvoja na področju izobrazbe, inovacij in enakosti možnosti za vse, spodbujanja medkulturnega dialoga na ravni Skupnosti in koordinacije dialoga na ravni držav članic.

2.6

Odbor pozdravlja dejstvo, da sodelovanje med državami članicami v okviru Evropskega leta medkulturnega dialoga spodbuja doseganje ciljev Skupnosti in zato podpira razglasitev leta 2008 za Evropsko leto medkulturnega dialoga.

2.7

Odbor predlaga, da izkoristimo priložnost Evropskega leta medkulturnega dialoga in za razlike, neenakosti, nasprotovanja in konflikte, do katerih očitno prihaja iz gospodarskih, socialnih, okoljskih in političnih razlogov, ne krivimo etike in kulture, temveč da začnemo spoznavati in sprejemati raznolikost naših kultur in se izogibati konfliktov tako, da prepoznavamo njihove vzroke, ter da kot orodje za njihovo preprečevanje uporabimo medkulturni dialog.

2.8

V ta namen in v skladu s svojimi mnenji ter dodatnim mnenjem o socialni razsežnosti kulture „EESO […] vztraja pri tem, da Evropska unija postane prostor avtorefleksije, izpraševanja med kulturnimi politikami držav članic, prostor, primeren za nove razprave o kulturi. Priprave na leto medkulturnega dialoga (2008) bi morale biti za Komisijo priložnost, da predstavi zelo podrobno poročilo o dejanski razsežnosti tega dialoga, o ovirah, ki ostajajo, ali novih, ki nastajajo, in o novih zamislih, ki bi se lahko oblikovale, da bi se tak dialog res lahko poglobil. EESO je pripravljen aktivno sodelovati pri pripravi tega poročila, zlasti s pristopom socialne razsežnosti kulture […]“  (1).

3.1

EESO je kot posvetovalni organ Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije vzpostavil posebne odnose med evropskimi kulturami. Njegovi člani so pravi Evropejci, saj spoštujejo vrednote in kulture različnih socialnih partnerjev in jih pri pripravi mnenj uravnoteženo upoštevajo ter sporazumno sprejemajo odločitve v interesu evropskih državljanov (2).

3.2

Člani EESO po zaslugi aktivnega sodelovanja in dejavnosti na ravni EU pa tudi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni predstavljajo, spodbujajo in uresničujejo medkulturni dialog v civilni družbi.

3.3

EESO opozarja Evropski parlament, Svet in Komisijo na dejstvo, da v besedilu Skupnosti niso dovolj jasno omenjene kulture tretjih držav in njihove raznolikosti, saj se pri opredelitvi ciljev predlog Komisije sklicuje na člen 151 Pogodbe ES (obveznost držav članic, da se medsebojno spoštujejo). Čeprav je treba izključiti vsako zakonodajno vmešavanje Evropske unije, morajo Evropska komisija in druge institucije države članice pozivati k spodbujanju spoštovanja kulturne raznolikosti in podpori miroljubnega dialoga med različnimi kulturami.

3.4

Naš čas na žalost vedno bolj zaznamujejo napetosti zaradi konfliktov med različnimi kulturami in verami, kar postavlja vprašanje: ali ne bi bilo treba v Pogodbo vključiti tudi medsebojno spoštovanje različnih kultur? Ti konflikti in napetosti kažejo, da si mora Evropska unija zadati stalen cilj medsebojnega spoštovanja raznih kultur. Spodbujanje evropskih kulturnih vrednot se lahko v sedanjem obdobju „krize evropske zavesti“ in medkulturnih konfliktov razume kot znak optimizma in zaupanja v prihodnost Evrope. Zato si mora Evropska unija prizadevati za vzpostavitev kulturnega in verskega dialoga z drugimi narodi, na primer s spodbujanjem kulturnega turizma (3).

3.5

Medkulturni dialog mora temeljiti zlasti na spodbujanju spoštovanja različnih kultur, običajev in tradicij državljanov, ki živijo na območju Unije.

3.6

Naraščajoča mobilnost državljanov EU in vedno večje število priseljenih delavcev, ki jim pogosto sledijo njihove družine ali sorodniki, kažeta na potrebo po prizadevanju za spodbujanje spoštovanja kultur in tradicij, ki se razlikujejo od tistih, ki so se razvile v Evropi; to nalogo bi morale izvajati evropske institucije in države članice v okviru svojih nalog usklajevanja.

3.7

EESO na podlagi dokumentov Unesca predlaga razširitev nalog Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije, da bo postal koordinacijski organ na ravni Skupnosti, ki bo v interesu medsebojnega poznavanja in spoštovanja različnih kultur spodbujal kulturno integracijo na desetine milijonov priseljenih državljanov.

3.8

EESO obžaluje, da predlog med instrumenti za dosego zastavljenih ciljev ne omenja ustanovitve medija na ravni Skupnosti, na primer radijske ali televizijske postaje, ki bi oddajala v vseh jezikih EU. Vendar pa je Komisija medtem objavila Belo knjigo o evropski komunikacijski politiki, ki je sledila Akcijskemu načrtu za boljše obveščanje o Evropi in Načrtu D za demokracijo, dialog in debato. Vsi ti dokumenti poudarjajo dialog z evropskimi državljani. Zasebni mediji, tako elektronski kot pisni, niso dovolj za popolno uresničitev ciljev Skupnosti.

3.9

EESO je že v več mnenjih izrazil zaskrbljenost glede financiranja projektov, nadaljnjega izvajanja ciljev, zastavljenih v okviru zelo koristnega koncepta evropskega leta, in uravnoteženega uresničevanja teh ciljev (4).

Uvedba koncepta evropskih let že sama po sebi zahteva oceno, da se ugotovi, kako vzbuditi in obdržati pozornost javnosti ter hkrati doseči in zagotoviti ravnovesje med zahtevami po trajnosti. Dejansko ni mogoče zagotoviti nadaljevanja programov, ki so bili zasnovani za eno leto — sredstva za naslednja leta niso zagotovljena, opaziti pa je tudi razlike pri izvajanju ciljev. Postavlja se torej vprašanje, kako lahko obravnavani predlog s cilji, ki so bili zastavljeni samo za eno leto, vsem državljanom in institucijam zagotovi medsebojno poznavanje in sprejemanje njihovih kultur.

3.10

Jasno je, da ciljev Evropskega leta enakih možnosti za vse in Evropskega leta medkulturnega dialoga ter dejavnega državljanstva in participativne demokracije, predvidenih v strategiji Evropske komisije o obveščanju, ni mogoče uresničiti z individualnimi letnimi programi. Treba je torej uskladiti programe in uporabo sredstev, da bo cilje mogoče izvajati dolgoročno ali celo trajno.

3.11

EESO dvomi, da je v okviru predlaganega proračuna mogoče doseči prednostne cilje. Večina proračuna je namreč namenjena podpori dejavnosti na ravni EU in lahko se vprašamo, ali predvidenih osem prireditev ni v nesorazmerju z zastavljenimi cilji. Zato je negotova tudi podpora za lokalne pobude državljanov.

3.12

EESO predlaga, da Komisija glede na različne oblike medkulturnega dialoga oblikuje ne samo kvantitativne, temveč tudi kvalitativne kazalce za oceno izvajanja ciljev evropskega leta. EESO se obvezuje, da bo kot predstavnik civilne družbe pri tem sodeloval.

3.13

EESO predlaga, da se na osnovi dogodkov in dejavnosti v Evropskem letu medkulturnega dialoga 2008 pripravi enciklopedija evropske kulture, ki bi bila podlaga za priročnik evropskih kultur, na katerem bi lahko temeljil razvoj evropskega državljanstva. Zbirka najboljših praks in priročnika bi bila nujno potrebna za spodbujanje vključevanja priseljenih delavcev in njihovih družin.

4.1

EESO podpira Splošno deklaracijo Unesca o kulturni raznolikosti („Kulturna bogatost sveta je njegova raznolikost v dialogu“) (5) in cilje, določene v Konvenciji o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja (6), med njimi predvsem cilj „spodbujati medkulturnost, da se razvije kulturna interakcija v duhu izgradnje mostov med narodi“.

4.2

Med cilji Evropskega leta medkulturnega dialoga je predstavitev različnih oblik umetniškega izražanja človeških čustev kot ene od ključnih vrednot evropske kulturne dediščine. Spoznavanje in sprejemanje kulturne raznolikosti je neločljivo povezano s poznavanjem, priznavanjem in sprejemanjem čustev in vrednot drugih. Ker so glavna ciljna skupina mladi, je treba posebno pozornost nameniti zdravemu čustvenemu razvoju in zato podpreti pobude, ki prispevajo k razvoju multikulturne zavesti.

4.3

EESO odobrava predlog za ustanovitev Evropskega dneva medkulturnega dialoga, ki bi lahko bil na dan, ki ga je Unesco že uvedel kot Svetovni dan kulturnega razvoja — 21. maj. Na ta dan bi lahko institucije EU podelile simbolične nagrade izobraževalnim ustanovam ali organizacijam civilne družbe, ki so se izkazale pri vpeljavi in izvajanju medkulturnega dialoga. Potekale bi lahko tudi svečane prireditve.

4.4

Vključitev organizacij civilne družbe, izobraževalnih ustanov in evropskih državljanov je odločilnega pomena za spodbujanje medkulturnega dialoga. Zato EESO pozdravlja zamisel o uvedbi nagrade, čeprav le simbolične (zmagovalci bodo med drugim lahko uporabili logotip dneva medkulturnega dialoga), za evropske državljane, organizacije civilne družbe in izobraževalne ustanove, ki so se izkazali pri spodbujanju medkulturnega dialoga, zlasti s pobudami za seznanjanje mladih o pomenu medsebojnega spoštovanja tradicij in kulturnih vrednot v družbi, ne samo na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, temveč tudi na ravni Skupnosti.

4.5

EESO se strinja s Komisijo in Evropskim parlamentom, da morajo biti mladi glavna ciljna skupina pobud za spodbujanje medkulturnega dialoga. Vendar pa EESO evropske institucije kljub temu opozarja, da ne smejo zapostavljati starejših generacij.

5.1

EESO opozarja, da je treba za bolj učinkovito izvajanje ciljev, ki jih določa predlog odločbe, uskladiti in poenotiti cilje in sklop instrumentov Evropskega leta enakih možnosti za vse (2007) in Načrta D za demokracijo, dialog in debato.

5.2

Zaradi raznolikosti pobud različnih držav članic za spodbujanje dialoga med vsemi kulturami EESO meni, da bi morale evropske institucije ustanoviti koordinacijski organ za usklajevanje, spodbujanje in širjenje teh pobud.

5.3

Med uspešnimi medkulturnimi pobudami je treba omeniti program Leonardo, ki spodbuja evropsko razsežnost izobraževanja s podpiranjem oblikovanja inovativnih pobud na tem področju in projektov v okviru mednarodnih partnerstev (7), fundacijo Anna Lindh (8) ter EuromedCafé (9), ki spodbuja medkulturni dialog med evropskimi in sredozemskimi državami.

5.4

Predlog odločbe, ki upošteva tudi globalizacijo gospodarstva, si prizadeva za spodbujanje skladnosti in koordiniranje kulturne raznolikosti in s tem ustvarja dodano vrednost ter nov zagon za dosego ciljev obnovljene lizbonske strategije.

5.5

EESO želi skupaj z NVO sodelovati pri naslednjih dejavnostih:

Na podlagi navedenega bo EESO pripravil ustrezen dodaten predlog.

8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/46

1.1

EESO podpira ukrepe, ki jih je v okviru akcijskega načrta o invalidnosti (Disability Action Plan, DAP) za obdobje 2006–2007 predlagala Evropska komisija.

1.2

EESO meni, da bi moralo biti spremljanje direktive o enaki obravnavi pri zaposlovanju in delu še naprej prednostna naloga za programsko obdobje DAP.

1.3

EESO poziva Komisijo, da pripravi predlog direktive o invalidnosti, ki bo sledila študiji izvedljivosti za področje nediskriminacijske zakonodaje na evropski ravni.

1.4

Očitno pomanjkanje konkretnih ukrepov v evropski strategiji zaposlovanja je jasen znak za nezadostno zavezanost EU. ESZ je bila eden glavnih mejnikov za preizkus zavezanosti EU in držav članic za izvajanje DAP. Preizkus ni prestala nobena stran. Revidirani cilji evropske strategije zaposlovanja bi morali okrepiti vključevanje problematike invalidnosti kot integriranega načela v smernice zaposlovanja in nacionalne programe reform.

1.5

EU se mora zavezati za uresničevanje načela vključevanja pri pobudah, kot so:

1.6

EESO obžaluje pomanjkanje zanimanja, ki je razvidno iz prizadevanj držav članic za vključevanje problematike invalidnosti v pripravo nacionalnih politik. Uspeh DAP je odvisen od pripravljenosti držav za uresničevanje načel akcijskega načrta.

1.7

EESO poleg tega spodbuja evropske institucije, da upoštevajo in prevzamejo cilje DAP na evropski ravni. Prizadevanja za komunikacijo znotraj Skupnosti in krepitev ozaveščenosti bi morala zagotoviti boljšo prepoznavnost problematike invalidnosti pri pripravi evropskih politik.

1.8

Organizacije na evropski ravni, kot so Evropski invalidski forum in druge reprezentativne nevladne organizacije bi morale nadaljevati delo ob podpori v okviru novega programa Progress.

1.9

EESO glede agende o prihodnosti Komisijo poziva, da nameni pozornost naslednjim specifičnim vprašanjem:

2.1

EESO je z velikim zanimanjem prejel sporočilo. (2)

2.2

Cilj Evropskega akcijskega načrta (DAP) (3), ki je bil kot večletni akcijski načrt sprejet za obdobje 2004–2010, je vključiti vprašanje invalidnosti v vsa pomembna politična področja Evropske unije in pripraviti konkretne ukrepe za boljše vključevanje invalidnih oseb v evropsko družbo.

2.2.1

Prednostne naloge v prvi fazi akcijskega načrta DAP so bile usmerjene v dostop invalidnih oseb do trga dela, uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije ter dostopnost javnih poslopij.

2.2.2

Prednostne naloge za drugo fazo DAP so osredotočene na dejavno udeležbo invalidnih oseb v družbi, dostop do kakovostnih storitev pomoči, oskrbe in zdravstvenih storitev, izboljšanje dostopnosti do blaga in storitev ter povečanje možnosti za analizo.

2.3

DAP predvideva pripravo dvoletnega poročila o položaju invalidnih oseb, ki bi služilo ponovnemu pregledu ciljev, ter analizo položaja invalidnih oseb v referenčnem obdobju.

2.4

EESO obžaluje, da je bila končna oblika dvoletnega poročila zgolj kratko sporočilo; prvi del sporočila je dvoletno poročilo za obdobje 2004–2005, drugi del pa je akcijski načrt za drugo fazo 2006–2007.

2.4.1

Podatki iz prilog k sporočilu so za oceno izredno zanimivi. Kljub temu EESO obžaluje, da je obseg podatkov omejen, saj analiza ne upošteva vseh trenutnih pobud v EU. Države bi morale v vprašalniku, ki ga je za poročilo pripravila Evropska komisija, navesti več podatkov.

2.4.2

EESO obžaluje, da podatki v prilogah še niso bili prevedeni v vse uradne jezike Evropske unije in so na voljo le v angleškem jeziku.

2.5

Invalidne osebe predstavljajo 10 % prebivalstva, odstotek pa sorazmerno s staranjem naše družbe narašča. To pomeni, da v razširjeni Evropski uniji živi več ko 50 milijonov invalidnih oseb (4).

2.6

Invalidne osebe — moški in ženske, dečki in deklice — predstavljajo raznoliko, nehomogeno skupino ljudi. To raznolikost bi bilo treba upoštevati pri oblikovanju politik na vseh ravneh.

2.7

EESO se je redno in izrecno zavzemal za polno vključevanje invalidnih oseb in zahteval posebno direktivo o invalidnosti (5).

2.8

V mnenju o akcijskem načrtu 2004–2006 je Odbor navedel posebna priporočila (6). Nekatera priporočila so bila sicer upoštevana, večina pa žal ne. To velja zlasti za zahtevo po posebni direktivi o invalidnosti in vključevanje vprašanja invalidnosti v evropsko strategijo zaposlovanja.

2.9

EESO ta akcijski načrt ocenjuje z vidika sedanjih pogajanj v okviru konvencije ZN o pravicah invalidnih oseb (7).

3.1

EESO se strinja s Komisijo glede pomembnosti ciljev, določenih za drugo fazo akcijskega načrta DAP.

3.2

EESO meni, da bi Evropska komisija pri obravnavi vprašanja invalidnosti v različnih dokumentih morala uporabiti družbeni pristop, kar bi na širšem področju invalidnosti spodbudilo uporabo bolj nevtralnega jezika, ki se ravna po načelu vključenosti. Nekateri dokumenti, ki jih je pripravila Komisija in so bili prevedeni iz angleščine, uporabljajo jezik, ki ni popolnoma v skladu s tem družbenim pristopom k vprašanju invalidnosti.

3.3

EESO prav tako kot Komisijo skrbi pomanjkanje ustreznih statističnih podatkov o invalidnih osebah, ki so nujni za prihodnje oblikovanje politik na tem področju. Obstoječe raziskave trenutno zajemajo le invalidne osebe, ki so poklicno dejavne oz. zaposlene, kar pomeni, da ne upoštevajo večine invalidnih državljanov (ljudi, ki živijo v zavodih, otrok).

3.4

EESO izraža zaskrbljenost glede dejstva, da obstaja velika razlika v stopnji zaposlenosti med neinvalidnimi in invalidnimi osebami. Eurostat je leta 2003 potrdil, da „so invalidne osebe dejansko veliko manj vključene v trg dela: 78 % težjih invalidov v starosti med 16 in 64 leti je izključenih iz trga dela, pri osebah brez DZPI pa ta odstotek znaša 27 %. Celo med delovno sposobnimi težjimi invalidi je stopnja brezposelnosti skoraj dvakrat večja kot pri neinvalidnih osebah. Le 16 % ljudi, ki potrebuje pomoč pri delu, to pomoč tudi dejansko dobi (8).“

3.5

EESO se v nekaterih vidikih ne strinja v celoti z razlogi, ki jih je Komisija navedla v svojem poročilu, da bi razložila, zakaj je stopnja nedejavnosti pri invalidnih osebah dvakrat višja kot pri ostalih prebivalcih. Trditev glede t.i. „pasti, ki jo predstavljajo socialni prejemki“ (9), je pomanjkljiv razlog, ki vso odgovornost nalaga na ramena invalidnih oseb.

3.5.1

Za negativnimi statističnimi podatki se skrivajo bolj zapletene ovire, kot je nepripravljenost delodajalcev, da bi zaposlovali invalidne osebe, delovna mesta, ki niso prilagojena invalidom, neenak dostop do trga dela, pomanjkanje pomoči za neodvisno življenje (osebna pomoč ali pripomočki za podporo invalidom), diskriminacija invalidnih oseb na področju prevoza, izobraževanja, dostopa do blaga in storitev, IKT in podobno. Čeprav 43,7 % invalidnih anketirancev meni, da bi ob ustrezni pomoči lahko bili poklicno dejavni, jih le 15,9 % to pomoč tudi dejansko prejema (10).

3.5.2

Zato EESO meni, da bi vsakršna revizija sistemov socialne varnosti in programov zaposlovanja morala upoštevati splet razlogov, ki invalidni osebi onemogočajo vključitev v trg dela oz. obstanek na njem (11).

3.6.1

EESO pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija sprejela resne ukrepe za spremljanje prenosa in izvajanja direktive o zaposlovanju (12). Spremljanje naj bi potekalo v sodelovanju s socialnimi partnerji in predstavniki nevladnih organizacij. EESO je prepričan, da je direktiva o zaposlovanju, ki iz več razlogov, med katerimi je tudi invalidnost, prepoveduje diskriminacijo na področju zaposlovanja, zakonsko obvezujoča in ni zgolj pravni „izziv“ ter da ima Komisija osrednjo vlogo kot varuh direktive in njenega učinkovitega izvajanja.

3.6.2

EESO se ne strinja z izjavo Evropske komisije o prepoznavnosti invalidnosti v evropski strategiji zaposlovanja (ESZ) (13). ESZ vprašanje invalidnosti ni upoštevala v zadostni meri in to se dogaja, odkar so nacionalni reformni programi pozabili na to razsežnost.

3.6.3

Odbor je že podprl uredbo Komisije o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe o ES za državne pomoči na področju zaposlovanja  (14) in izjemna pravila za državno pomoč za vključevanje invalidnih oseb v splošni trg dela.

3.6.4

EESO močno spodbuja socialne partnerje, da sprejmejo nadaljnje ukrepe za zaposlovanje invalidnih oseb. Socialni partnerji so v letu 2004 pripravili poročilo o pobudah na tem področju (15).

3.6.5

EESO prav tako podpira pobude Evropskega socialnega sklada za vključevanje invalidnih oseb v trg dela. Pobuda EQUAL je veliko prispevala k spodbujanju enakosti invalidnih oseb. Nov okvir Evropskega socialnega sklada bi moral pri projektih, ki jih financira ESS, upoštevati nekatera načela, na katera sedanja zakonodaja pozablja, kot sta načeli dostopnosti in „oblikovanja za vse“.

3.6.6

EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija začela izvajati Akcijski načrt Skupnosti za boj proti diskriminaciji  (16).

3.6.7

EESO meni, da morajo drugim pobudam, kot sta srečanje na vrhu na temo enakosti in Evropsko leto enakih možnosti 2007, slediti učinkovite politične odločitve ali ukrepi in zakonodaja.

3.6.8

EESO obžaluje, da invalidske organizacije na nacionalni ravni večinoma niso sodelovale pri oblikovanju nacionalnih programov reform. Prenovljena lizbonska agenda bi morala za boljše doseganje ciljev okrepiti sodelovanje civilne družbe.

3.6.9

EESO meni, da je dialog s civilno družbo — socialnimi partnerji in ustreznimi nevladnimi organizacijami na evropski in nacionalni ravni — pomemben za zagotovitev učinkovitosti strategij zaposlovanja. Sodelovanje predstavnikov nevladnih organizacij za področje invalidnosti ima pri tem odločilen pomen.

3.7.1

EESO je pred nedavnim izrazil svoje stališče k Evropskemu letu invalidov in Evropsko komisijo pozval, da v prihodnjem dvoletnem poročilu o položaju invalidov oceni nadaljnje spremljanje političnih zavez, ki so bile sprejete med evropskim letom, in predvsem resolucij Sveta o zaposlovanju, izobraževanju, e-dostopnosti in kulturi ter predloži priporočila za vključevanje vprašanj invalidnosti v odprto metodo usklajevanja v okviru lizbonske strategije  (17).

3.7.2

EESO pozdravlja najboljšo prakso v okviru uredbe o letalskih potnikih, iz katere so jasno razvidne koristi postopkov za zagotavljanje enakih možnosti za vse.

3.7.3

Odbor pozdravlja dosežke (18) na področju dostopnosti IKT za invalidne osebe in nadaljnje pobude (19) na tem področju. Tudi razmere na drugih področjih bi lahko izboljšali, kot denimo na področju telekomunikacije z regulativnim okvirjem in pri televizijskem predvajanju.

3.7.4

EESO meni, da so Evropski strukturni skladi instrument Evropske unije za promocijo njenih načel. Nediskriminacija in dostopnost bi morali biti vključeni v zakonodajni okvir in oblikovanje skladov. Vprašanje invalidnosti bi morala vključevati vsa področja skladov.

3.7.5

EESO izraža zaskrbljenost glede različnega obsega tega varstva. Obseg varstva in pravice posameznikov so odvisne od kraja njihovega bivanja.

3.7.6

Odbor prav tako skrbi dejstvo, da poročilo o prvi fazi DAP zanemarja ali nezadostno obravnava nekatere vidike diskriminacije invalidnih oseb: posledice diskriminacije invalidnih oseb bi bilo treba na primer oceniti z vidika vrste vzrokov za diskriminacijo, kot so spol, rasa, etnična pripadnost, vera ali prepričanje, starost ali spolna usmerjenost  (20); pravico invalidov do neodvisnega življenja.

EESO meni, da invalidnost ni izključni dejavnik, ki označuje invalidne osebe. Njihovo vsakdanje življenje prav tako lahko oblikujejo in nanj vplivajo druge razmere.

4.1

Evropska komisija je sprejela nove cilje za drugo fazo. EESO izraža zadovoljstvo glede dejstva, da so ti cilji še naprej osredotočeni na glavne težave, s katerimi se soočajo invalidne osebe.

4.2

EESO se ne strinja z izjavo, da je „vključevanje problematike invalidnosti na nekaterih področjih uspelo, zlasti na področju zaposlovanja, IKT in izobraževanja“. To je v nasprotju z nekaterimi izjavami v skupnih poročilih o vključenosti, ki navajajo, da „ob upoštevanju gospodarskih rezultatov, ki se jih v najboljšem primeru lahko označi kot nedoločljivi, ni bistvenega izboljšanja razmer. Ocena izvajanja lizbonske strategije je jasno pokazala, da med cilji, za katere so se države članice zavezale v splošnih ciljih, in političnimi prizadevanji za njihovo uresničitev obstaja velik prepad“ (21).

4.3

EESO meni, da ima skupina EU na visoki ravni za invalidnost pri izvajanju DAP velik pomen, ki bi ga bilo treba še okrepiti; skupina bi morala pripraviti konkretne ocene in priporočila ter jih predložiti Svetu EU v sprejetje.

4.3.1

EESO močno podpira vključevanje Evropskega foruma invalidov in drugih specifičnih organizacij, ki združujejo ljudi z zdravstvenimi težavami, v razprave skupine na visoki ravni, s čimer bi zagotovili udeležbo invalidskih organizacij pri oblikovanju politik, ki obravnavajo invalidne državljane v Evropi.

4.4

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je Evropska komisija sprožila ukrepe za začetek postopka za ugotavljanje kršitev za države, ki direktive o enaki obravnavi pri zaposlovanju in delu 2000/78 še niso oz. niso pravilno prenesle na nacionalno raven (22).

4.5.1

Druga faza DAP je osredotočena na dejavno vključevanje invalidnih oseb in temelji na pojmovanju invalidnosti med državljani (23), kar pomeni, da imajo invalidi enake osebne izbire in nadzor v svojem vsakdanjem življenju kot neinvalidne osebe.

4.6.1

EESO je v prejšnjem mnenju opozoril na dejstvo, da prenovljena lizbonska strategija  (24) invalidov ne omenja.

4.6.2

EESO opozarja, da povečanje stopnje zaposlenosti in dejavnosti invalidov ni možno brez izboljšanja delovnih pogojev in boja proti diskriminaciji na področjih, kot so izobraževanje, prevoz, IKT, dostop do blaga in storitev itd.

4.6.3

EESO meni, da je pri reviziji ciljev evropske strategije zaposlovanja treba upoštevati vključevanje problematike invalidnosti kot integriranega načela. V nasprotnem primeru bo varstvo invalidov še naprej močno omejeno.

4.6.4

Evropski strukturni skladi bodo bistveno prispevali k vključevanju, če bodo upoštevali načelo nediskriminacije in dostopnosti za invalide. V novem programskem obdobju strukturnih skladov je treba preprečiti nastajanje novih grajenih ovir, ter hkrati spodbujati, da se pri uporabi sredstev iz skladov močneje upošteva cilj vključevanja.

4.6.5

Nova uredba Evropske komisije o skupinskih izjemah za pomoč, namenjeno zaposlovanju in usposabljanju, mora vzpostaviti pošten sistem, ki bo spodbujal udeležbo invalidov na trgu dela. Nova revizija bi morala postopke poenostaviti tako, da bi imeli delodajalci lažji dostop do sredstev podpore za zaposlene invalide.

4.6.6

Podjetja s področja socialne ekonomije lahko pomembno prispevajo k vključevanju invalidov na trg dela.

4.7.1

EESO se strinja z Evropsko komisijo, da je to vprašanje izrednega pomena.

4.7.2

EESO meni, da mora vsakršna dejavnost za spodbujanje kakovostnega življenja invalidov v evropski družbi temeljiti na osnovnih človekovih pravicah, kot so:

4.7.3

EESO zato pozdravlja izjavo Komisije, da bo podpirala neodvisno življenje, deinstitucionalizacijo in odpravo segregacije ljudi, ki živijo v velikih zavodih.

4.7.3.1

EESO poziva Komisijo, da zagotovi, da vse zainteresirane skupine na področju neodvisnega življenja, kot so javne oblasti na nacionalni ravni, organizacije, ki zastopajo invalide in EU, dejavno sodelujejo v tem postopku.

4.7.3.2

Pojem neodvisno življenje ne pomeni le živeti v družbi, temveč tudi biti njen enakovreden člen. Neodvisno živeti pomeni dejavno sodelovati pri vseh vidikih družbe.

4.7.3.3

EESO meni, da bi moral vsakršen ukrep za revizijo zdravstvenih storitev spodbujati neodvisno življenje invalidnih oseb. Poseben cilj glede deinstitucionalizacije in razvoja altenativnih možnosti, ki bi bile umeščene v skupnost, bi moral biti vključen v novo strategijo o dolgoročni oskrbi, pa tudi v novo strategijo socialnega varstva. Alternativne možnosti bi morale vključevati pobude, kot so osebna pomoč, pripomočki in storitve za podporo invalidom, informacije, usposabljanje, sodelovanje invalidov pri zagotavljanju podpore ipd.

4.7.4

EESO poziva k izboljšanju standardov kakovosti storitev za invalidne osebe. Te standarde bi bilo treba določiti v sodelovanju z invalidskimi organizacijami. Vsak model storitev za podporo in oskrbo bi moral temeljiti na kakovosti, stalnosti, dostopnosti in finančni vzdržnosti.

4.7.5

Tudi odprta metoda usklajevanja na področju zdravja bi morala upoštevati potrebe invalidov in njihove temeljne pravice pri dostopu do storitev.

4.8.1

EESO pozdravlja uredbo o letalskih potnikih z omejeno mobilnostjo ter pobude na širšem področju prevoza (železniški in avtobusni prevoz ter pomorski promet) in turizma, ki bodo omogočile prosto gibanje invalidnih oseb.

4.8.2

Dostop do novih tehnologij je za premostitev digitalnega razkoraka v evropski družbi bistvenega pomena. EU mora zagotoviti, da bodo projekti v okviru 7. okvirnega programa izboljšali raziskave novih tehnologij, pripomočkov za podporo invalidom ter blaga in storitev po načelu „oblikovanje za vse“.

4.8.3

EESO meni, da bi bilo med trenutnimi pogajanji o direktivi o storitvah na notranjem trgu treba pri obravnavi dostopa do blaga in storitev v EU upoštevati potrebe invalidnih potrošnikov.

4.8.4

EESO Evropski komisiji svetuje, da naj prihodnje sporočilo o družbenih storitvah splošnega pomena upošteva načela stalnosti, dostopnosti in evropske standarde kakovosti, pa tudi finančno vzdržnost.

4.9.1

Evropska unija mora biti sposobna ocenjevati položaj invalidnih oseb.

4.9.2

EESO meni, da bi bilo treba poskrbeti za zanesljivejše in bolj primerljive podatke o invalidnih osebah. Sedanji statistični podatki EU vključujejo ocene na osnovi spola in starosti. Za oceno položaja invalidov in oblikovanje politik v prihodnje je treba nujno poskrbeti za vsestransko podrobno analizo statističnih podatkov na ravni EU.

4.9.3

Potrebne so nadaljnje akademske raziskave, osredotočene na potrebe invalidov, ki jih bodo izrazili invalidi sami, pa tudi boljša ocena večkratne diskriminacije.

8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/52

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor obžaluje, da so bile strateške smernice kohezijske politike 2007–2013 predstavljene eno leto po predlogih za proračunsko načrtovanje in uredb o strukturnih skladih za to obdobje, namesto da bi bile predstavljene istočasno ali prej. V teh okoliščinah so smernice bolj dodatne določbe kot pa prave smernice, kar bi morale biti.

1.2

Zaostanek je še toliko bolj vreden obžalovanja, ker so takšne smernice nujne zaradi kohezijskih vprašanj za obdobje 2007–2013, ki so raznolika in kompleksna: spremljanje širitve, konsolidacija eura, nadoknaditi zamude lizbonske strategije ob pospešeni globalizaciji. Ob težavah z nezadostno rastjo, precejšnjimi razlikami med državami članicami in proračunom Skupnosti, ki je preveč omejen, ima Unija še vedno prednosti, ki pa so še vedno bolj potencialne kot pa dejanske (utrditev razširjenega enotnega trga, infrastruktura za prihodnost, reforme za prilagoditev).

1.3

EESO meni, da povezave med prednostnimi nalogami strateških smernic in cilji strukturnih skladov niso jasne in da je treba pogoje za njihovo izvajanje pojasniti. Tako prva prednostna naloga, ki skuša doseči večjo privlačnost za naložbe, postavlja osrednje vprašanje nujnosti krepitve zaupanja v razvoj same Unije. Druga prednostna naloga, ki je namenjena spodbujanju inovacij in podjetništva, postavlja vprašanje stalne nezadostnosti sredstev Skupnosti (ni napredka pri patentih Skupnosti, vrzeli v pravnem statusu evropskih podjetij, intervencije v okviru skladov so preveč omejene na subvencije). Tretja prednostna naloga predvideva ustvarjanje novih in več delovnih mest in postavlja vprašanje, kako ob pritiskih globalizacije nadoknaditi zamude lizbonske strategije in doseči zaenkrat še oddaljeno izboljšanje gospodarskega in socialnega delovanja enotnega trga.

1.4

EESO in Evropski parlament izražata zaskrbljenost zaradi omejenosti proračuna Skupnosti za obdobje 2007–2013, ki ga je decembra 2005 pripravil Svet EU: določena zgornja meja 1,045 % BDP (t.j. 0,36 % kohezijskih sredstev) pomeni nižja proračunska sredstva kot pred širitvijo s 15 na 25 držav članic, čeprav so se izzivi notranjih neenakosti in mednarodne konkurence znatno povečali. Zato je osrednje vprašanje, na katerega morajo odgovoriti strateške smernice za obdobje 2007–2013, kako narediti več z manj. Kot rešitev EESO priporoča večjo prerazporeditev sredstev za kohezijsko politiko, usmerjanje intervencij in posodobitev načinov upravljanja.

1.5

EESO priporoča večjo prerazporeditev sredstev za kohezijsko politiko s pomočjo inovativnega finančnega mehanizma Unije.

1.5.1

Strukturni skladi morajo biti sposobni poleg subvencij uporabiti še druge instrumente in skupaj z EIB in EIS razviti posojila, oprostitev plačila obresti, jamstva za posojila in pomoč v obliki investicijskega in tveganega kapitala.

1.5.2

Taka prerazporeditev bi na ravni, ki je veliko širša kot le program Jeremie, povzročila multiplikacijski učinek intervencij v okviru skladov ter boljše dopolnjevanje z naložbami javnega in zasebnega kapitala, kar bi nadomestilo premajhna proračunska sredstva.

1.5.3

Zato EESO zagovarja znatno povečanje posojil in jamstev Unije, okrepljeno partnerstvo z bančnim in finančnim sektorjem ter ustrezne spremembe novih predpisov o strukturnih skladih. Ti trije pogoji zahtevajo, da Evropska komisija v zvezi s tem poda nujne predloge.

1.6

EESO priporoča, da naj bodo intervencije v okviru strukturnih skladov bolj usmerjene na prednostne interese Evrope.

1.6.1

Poleg neposredne pomoči najbolj prikrajšanim državam in regijam, ki se mora nadaljevati in še povečati, to zajema tudi krepitev financiranja vseevropskih infrastrukturnih omrežij in pomoč obmejnim območjem, delno tudi z javno-zasebnimi partnerstvi.

1.6.2

Zato EESO poziva k temeljiti ponovni oceni proračuna za vseevropska omrežja, ki pri pripravi proračuna decembra 2005 niso bila upoštevana, kljub ciljem lizbonske strategije.

1.6.3

S tem se tudi domneva, da se pomoč Skupnosti namenja bolj za pomoč državam članicam pri izvajanju smernic, odločb in obveznosti Skupnosti, bodisi da to zajema prenos direktiv ali izvajanje lizbonske strategije. Še enkrat bo treba pregledati zlasti proračun za pomoč pri usposabljanju, ki je bil decembra 2005 prav tako zmanjšan.

1.7

EESO priporoča tudi posodobitev metod upravljanja kohezijske politike, da bi se tako spodbujala preglednost in interakcija.

1.7.1

To pomeni, da je pomoč Skupnosti tako kot državnih pomoči lahko povsem združljiva z evropsko politiko konkurence.

1.7.2

Zahteva tudi boljšo povezanost akterjev organizirane civilne družbe, predvsem socialnih partnerjev, pri pripravi, izvajanju in spremljanju evropske kohezijske politike.

1.7.3

Zato EESO zahteva, da so združenja socialno-poklicnih akterjev predmet jasnih določb, vključenih v strateške smernice. Pogoji za njihovo izvajanje morajo biti v vsaki državi članici natančno opredeljeni v prilogah k dokumentom za načrtovanje in pregled.

2.1

Sporočilo Komisije o strateških smernicah 2007–2013, ki je bilo sprejeto 5. julija 2005, je nadaljevanje vrste predhodnih predlogov.

2.1.1

Smernice za proračun Skupnosti 2007–2013, predstavljene 17. februarja 2004, so bile izračunane na osnovi stopnje 1,14 % BNP.

2.1.2

Osnutki uredb o spremembah določb o strukturnih skladih (ESRR, ESS, Kohezijski sklad) za obdobje 2007–2013, so bili predstavljeni 14. julija 2004 (1); Komisija je za te sklade predlagala tri cilje:

2.1.2.1

konvergenčni cilj, ki bo nadomestil sedanji cilj 1, namenjen manj razvitim regijam Unije, predvsem tistim, v katerih je BNP nižji od 75 % povprečja EU; za ta cilj je namenjenih 78,54 % sredstev;

2.1.2.2

cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, ki bo nadomestil sedanji cilj 2, bo v pomoč drugim regijam EU; predvsem bo namenjen izvajanju lizbonske strategije in izboljšanju zaposlenosti; za ta cilj je namenjenih 17,22 % sredstev;

2.1.2.3

cilj evropskega teritorialnega sodelovanja, ki bo nadomestil sedanji programa Interreg; za ta cilj je namenjenih 3,94 % sredstev.

2.1.3

Komisija je 14. julija 2004 predstavila tudi osnutek statuta evropske skupine za čezmejno sodelovanje, ki bo omogočala take pobude znotraj Skupnosti (2).

2.2

Strateške smernice za kohezijsko politiko 2007–2013, ki jih je Komisija predstavila 5. julija 2005, določajo tri prednostne naloge, ki so sicer oblikovane drugače kot prej omenjeni cilji strukturnih skladov, vendar se z njimi ujemajo:

2.2.1

prva prednostna naloga strateških smernic je izboljšati privlačnost za naložbe;

2.2.2

druga prednostna naloga je spodbujati inovacije in podjetništvo;