1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/1

A.

ker je odprava nadzora na notranjih mejah EU eden največjih dosežkov evropskega povezovanja,

B.

ker območje brez notranjih meja ne more delovati brez deljene odgovornosti in solidarnosti pri upravljanju zunanjih meja,

C.

ker je treba v skladu s splošno zunanjo politiko EU pozornost nameniti sodelovanju z organi tretjih držav, ki so pristojni za varnost na mejah,

D.

ker zunanje meje EU vsako leto prečka 160 milijonov njenih državljanov, 60 milijonov državljanov tretjih držav, ki ne potrebujejo vizuma, in 80 milijonov tistih, ki vizum potrebujejo,

E.

ker morajo ukrepe za večjo varnost na mejah dopolnjevati ukrepi za lažji pretok potnikov in spodbujanje mobilnosti v vse bolj globaliziranem svetu,

F.

ker so v okviru integriranega upravljanja meja EU številni instrumenti in programi že bili vzpostavljeni ali so v pripravi oziroma so na stopnji razvoja politike,

G.

ker je Komisija navedla, da namerava leta 2009 oziroma 2010 predložiti zakonodajne predloge za uvedbo sistema vstopa/izstopa, program za registrirane potnike in elektronski sistem za odobritev potovanj,

H.

ker podobni sistemi že obstajajo v Avstraliji, v ZDA pa jih izvajajo kot del programa US-VISIT,

I.

ker ni celovitega osrednjega načrta za globalno strategijo EU za meje niti ni temeljitega pregleda in ocene obstoječih sistemov ali sistemov, ki so še v pripravi,

1.

se zaveda, da „osebe, ki so presegle dovoljeno obdobje bivanja“ in so v središču predlaganega sistema vstopa/izstopa, najverjetneje predstavljajo največjo kategorijo nezakonitih priseljencev v EU; vseeno zahteva več informacij o podatkih, ki jih je zbral zunanji pogodbenik in po katerih „je bilo leta 2006 v EU25 do osem milijonov nezakonitih priseljencev“ (6); vztraja tudi, da je treba jasno opredeliti izraz „oseba, ki je presegla dovoljeno obdobje bivanja“, vključno z morebitnimi izjemami, ki bi bile mogoče pod določenimi pogoji, ter da je treba izvesti podrobnejšo kvalitativno in kvantitativno analizo o grožnjah/tveganjih/stroških, ki jih te osebe predstavljajo za evropsko družbo;

2.

poudarja, da bi predlagani sistem in opozorila sicer lahko pripomogli k temu, da bi državljane tretjih držav odvrnili od prekoračitve dovoljenega časa bivanja ter ponudili podatke in informacije o vzorcih, vendar je še vedno potrebno sodelovanje z organi pregona, da bi prijeli posameznike, ki presežejo dovoljeni čas bivanja, zato meni, da predlagani sistem ne bo preprečil pojava prekoračitve dovoljenega obdobja bivanja kot takega;

3.

nima zadostnih informacij o načinu integracije sistema v obstoječi okvir in njegovem delovanju znotraj njega, o morebitnih potrebnih spremembah obstoječih sistemov in o njegovih dejanskih stroških; zato meni, da je dejanska nujnost uvedbe takšnega sistema dvomljiva;

4.

opozarja, da bo pravilno delovanje sistema vstopa/izstopa materialno, pa tudi operativno, odvisno od uspeha VIS in SIS II; poudarja, da ta dva instrumenta še vedno nista povsem operativna in ju torej ni mogoče ustrezno oceniti; poudarja, da se porajajo dvomi glede delovanja in zanesljivosti SIS II;

5.

ugotavlja, da je tudi glede na izkušnje iz ZDA nedvomno veliko težje nadzirati izstop kot vstop, zlasti v zvezi z izstopom na morju in kopnem; poleg tega je glede na iste izkušnje zelo zaskrbljen nad stroškovno učinkovitostjo takega sistema; zaradi tega poziva Komisijo, naj poišče dodatne informacije o dejanskih naložbah, ki jih zahteva takšen sistem;

6.

načeloma podpira zamisel o programu za registrirane potnike za državljane tretjih držav, ne glede na to, ali za njih velja vizumska obveznost ali ne, ker bi program lahko pripomogel k hitrejšemu pretoku potnikov in odpravi zastojev na vstopnih in izstopnih točkah, kakor tudi možno uporabo avtomatiziranih prehodov za državljane EU, saj veljavna zakonodaja Skupnosti ne dovoljuje poenostavitve mejnih kontrol, razen za državljane tretjih držav, ki živijo na mejnih območjih;

7.

kritizira pa terminologijo, ki je uporabljena v prej omenjenem sporočilu Komisije z naslovom „Priprava naslednjih ukrepov pri upravljanju meja v Evropski uniji“ („potniki, ki pomenijo majhno tveganje“/„dobroverni potniki“), saj bi lahko pomenilo, da je ogromno število potnikov vnaprej obravnavanih kot „potniki, ki pomenijo veliko tveganje“ ali „zlonamerni potniki“, zato priporoča uporabo izraza „pogosti potniki“;

8.

poudarja, da je v več državah članicah takšen program za registrirane potnike za državljane tretjih držav že vzpostavljen ali pa je v pripravi, in opozarja na nevarnost, da bi na koncu dobili preplet 27 sistemov, ki bi temeljili na različnih kriterijih, vključno s kriteriji glede varstva podatkov in pristojbin; se zaveda, da želijo Nizozemska, Nemčija, Združeno kraljestvo in agencija FRONTEX „Mednarodni program za pospešeno potovanje“ promovirati kot možen načrt za druge države članice;

9.

priporoča usklajen pristop, zato Komisijo poziva, naj pospeši postopek na podlagi najboljših praks v državah članicah in zagotovi, da bodo države članice še naprej delovale skladno s pravom Skupnosti;

10.

ugotavlja, da se programi za registrirane potnike za državljane tretjih držav dejansko razlikujejo od tistih za državljane EU; zato poudarja, da je treba te programe vedno jasno ločevati;

11.

priznava, da bi bilo pri varnostnih ukrepih nespametno nameniti pozornost samo državljanom tretjih držav, ki v EU potujejo iz držav z vizumsko obveznostjo; vseeno dvomi, da je predlagani sistem resnično potreben, in glede tega želi natančno pojasnitev; je prepričan, da prava pot naprej ni obsežno zbiranje splošnih podatkov, ampak zlasti tesno sodelovanje med obveščevalnimi službami;

12.

želi biti obveščen o natančnem časovnem razporedu in podrobnostih študije, ki jo predvideva Komisija;

13.

meni, da je nedopustno, da se Komisija pred sprejetjem prej omenjenega sporočila z naslovom „Priprava naslednjih ukrepov pri upravljanju meja v Evropski uniji“ ni posvetovala niti z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je že izrazil določeno število zadržkov v zvezi z njim, niti z delovno skupino za varstvo podatkov iz člena 29; zato zahteva, da se Komisija z omenjenima organoma posvetuje glede načrtovanih ukrepov iz tega sporočila, saj predlagani sestavni deli obsegajo obdelavo velike količine osebnih podatkov;

14.

se zaveda, da so biometrični podatki teoretično učinkoviti osebni identifikatorji, ker naj bi bile merjene značilnosti specifične za vsakega posameznika; vseeno poudarja, da biometrični podatki niso nikoli popolni in ne vedno natančni; zato opozarja, da bi bilo treba vedno poskrbeti za alternativne postopke in bolje oblikovati profile tveganj;

15.

vztraja na standardnem protokolu za uporabo in izmenjavo biometričnih podatkov in na dogovorih o nadzoru vmesnikov, ki bodo opisovali način uporabe protokola; nadalje meni, da bi za uporabo biometričnih podatkov moral veljati standard kakovosti, da pri sprejemanju ne bi prihajalo do razlik med različnimi sistemi, ki jih bodo uporabljale države članice;

16.

meni, da mora biti upoštevanje načela spoštovanja zasebnosti že pri načrtovanju (privacy by design) bistvena značilnost vsake pobude, ki bi lahko ogrozila osebne podatke posameznikov in vplivala na zaupanje javnosti v vse, ki z njimi razpolagajo;

17.

meni, da je cilj resnično integriranega upravljanja meja v EU upravičen, in se strinja, da je treba nenehno razvijati in krepiti skupno politiko EU o upravljanju meja;

18.

vseeno meni, da se pri upravljanju meja in priseljevanju daljnosežni predlogi kopičijo neverjetno hitro; zato Komisijo poziva, naj razmišlja o tem, ali je logistika na mejah potrebna in kakšni stroški so povezani z njo;

19

prav tako obžaluje, da politika upravljanja meja EU temelji na načelu, da je vsak potnik lahko osumljenec in mora zato dokazati svojo dobronamernost;

20.

kritizira dejstvo, da ni niti celovitega osrednjega načrta, kjer bi bili navedeni skupni cilji in struktura strategije upravljanja meja EU, niti podrobnosti o tem, kako naj bi vsi sorodni programi in sheme (obstoječi, v pripravi ali na stopnji razvoja politike) medsebojno delovali in kako bi jih lahko kar najoptimalneje medsebojno povezali; meni, da bi morala Komisija pri oblikovanju strukture strategije upravljanja meja EU naprej preučiti raven učinkovitosti obstoječih sistemov upravljanja meja v državah članicah, da bi med njimi ustvarila največjo možno sinergijo;

21.

poudarja, da sta najprej potrebna pregled in ocena obstoječih sistemov in sistemov v pripravi, in poudarja da je to, ali bo EU dosegla svoje strateške cilje, v veliki meri odvisno od uspešnega upravljanja soodvisnosti med sorodnimi programi, saj bosta podvajanje in neskladnost med njimi posledično negativno vplivala na organizacijsko zmogljivost in rezultate; meni, da je treba pred uvedbo novih instrumentov ali sistemov najprej doseči polno, varno in zanesljivo delovanje obstoječih orodij;

22.

meni, da je pred naložbami nujno treba natančno opredeliti operativni kontekst, da bi uskladili vse ukrepe in nastajajoče pobude; poudarja še, da je treba zelo natančno opredeliti, katere spremembe so potrebne in s tem zagotoviti skladno delovanje tehnologije in procesov, ter poudarja, da bi morale biti vse naložbe gospodarsko upravičene;

23.

izraža dvom glede potrebnosti in sorazmernosti predvidenih ukrepov, saj ti prinašajo visoke stroške in lahko ogrozijo zaščito osebnih podatkov, zato meni, da bi jih bilo treba pred vsakršnim uradnim predlogom oceniti z vidika teh meril;

24.

priznava, da bo iskanje pravega ravnovesja med prostim gibanjem vedno večjega števila ljudi prek meja in večjo varnostjo evropskih državljanov zelo zapleteno, ter ne zanika očitnih prednosti uporabe podatkov; hkrati meni, da je zaupanje javnosti v vladne ukrepe mogoče ohraniti samo, če so glede varstva podatkov zagotovljeni zaščitni ukrepi, nadzor in pritožbeni mehanizmi;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov in Evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex).

1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/5

A.

ker bi morale družbe uživati svobodo ustanavljanja na notranjem trgu, kot je zapisano v Pogodbi ES in kot to razlaga Sodišče,

B.

ker je čezmejna selitev družb eden od ključnih elementov pri dokončni vzpostavitvi notranjega trga,

C.

ker čezmejni prenos registriranega sedeža družbe ne bi smel povzročiti prenehanja ali kakršnekoli druge prekinitve oziroma izgube statusa pravne osebe,

D.

ker se pri čezmejnem prenosu registriranega sedeža ne bi smelo zaobiti pravnih, socialnih in davčnih pogojev,

E.

ker je treba zaščititi pravice drugih zainteresiranih strani, ki jih prenos zadeva, kot so manjšinski delničarji, zaposleni in upniki, itd.,

F.

ker se mora v celoti ohraniti zadevni pravni red Skupnosti, ki ureja pravice zaposlenih do čezmejnega obveščanja, posvetovanja in udeležbe, kot tudi varovanje predhodno veljavne pravice zaposlenih do udeležbe (direktivi 94/45/ES (10) in 2005/56/ES (11)), in ker posledično čezmejni prenos registriranega sedeža ne bi smel pomeniti izgube teh pravic,

G.

ker pravilo, po katerem mora družba ohraniti svojo glavno upravo in registrirani sedež v isti državi članici, nasprotuje sodni praksi Sodišča o svobodi ustanavljanja in zato krši pravo ES,

1.

poziva Komisijo, naj Parlamentu do 31. marca 2009 na podlagi člena 44 Pogodbe ES predloži zakonodajni predlog direktive, v katerem bodo določeni ukrepi za usklajevanje nacionalnih zakonodaj držav članic, da se znotraj Skupnosti olajša čezmejni prenos registriranega sedeža družb, ustanovljenih v skladu z zakonodajo ene izmed države članice („štirinajsta direktiva o pravu družb“), in nadalje poziva, naj se predlog pripravi v okviru medinstitucionalnih razprav in v skladu s spodnjimi natančnimi priporočili;

2.

ugotavlja, da lahko podjetja trenutno svoje sedeže prenesejo le prek razpustitve podjetja in ustanovitve nove pravne osebe v ciljni državi članici ali prek ustanovitve nove pravne osebe v ciljni državi članici ter kasnejše združitve obeh podjetij; nadalje ugotavlja, da je ta postopek povezan z upravnimi ovirami, stroški in socialnimi posledicami ter da ne nudi pravne varnosti;

3.

opozarja na svobodo ustanavljanja, ki jo za podjetja zagotavlja člen 48 Pogodbe ES in kot jo razlaga Sodišče (12);

4.

ugotavlja, da prenos sedeža družbe pomeni tudi prenos nadzora; opozarja, da je treba pri pripravi osnutka 14. direktive o pravu družb o čezmejnem prenosu registriranih sedežev družb zagotoviti ohranitev obstoječih pravic delničarjev, upnikov in delavcev ter obstoječe ravnotežje pri upravljanju družbe;

5.

predlaga, naj se nova direktiva sklicuje na Direktivo 94/45/ES in Direktivo 2005/56/ES, da se pri uporabi evropskih direktiv o pravu družb zagotovi skladnost in upoštevanje vsebine postopkov za udeležbo zaposlenih;

6.

meni, da je treba pred prenosom sedeža družbe predstaviti načrt prenosa in poročilo, v katerem so obrazloženi in utemeljeni pravni in ekonomski vidiki ter posledice prenosa za delničarje in zaposlene; opozarja, da je treba načrt prenosa in poročilo pravočasno posredovati vsem, ki so vpleteni;

7.

poudarja pozitivne učinke davčne konkurence na gospodarsko rast v okviru lizbonske strategije;

8.

ugotavlja, da bi moral biti prenos sedeža družbe davčno nevtralen;

9.

predlaga izboljšavo izmenjave informacij in medsebojne pomoči med davčnimi organi;

10.

zahteva preglednost glede uporabe nove direktive v državah članicah, zato predlaga obveznost poročanja držav članic Komisiji, po kateri se v evropskem registru podjetij zabeležijo podjetja, ki preselijo svoj registrirani sedež v skladu z direktivo; poudarja, da se je treba zaradi boljše priprave zakonodaje pri prenosu zahtev glede poročanja v nacionalno zakonodajo izogibati pretiravanju z informacijami, pod pogojem, da se zagotovijo zadostne informacije;

11.

potrjuje, da ta priporočila spoštujejo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov;

12.

meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic;

13.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in spremljajoča natančna priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/10

A.

ker so zakonodajni instrumenti prve faze vzpostavitve skupnega evropskega azilnega sistema omogočili sprejetje skupnih minimalnih standardov, ne pa tudi enakih pogojev dostopa do zaščite na celotnem ozemlju EU, zaradi česar še vedno prihaja do naknadnega gibanja in večkratnih prošenj,

B.

ker utegnejo biti zaradi meril o državi prvega vstopa v okviru dublinskega sistema nekatere države članice, zlasti tiste, ki so na zunanji meji EU, nesorazmerno obremenjene zgolj zaradi svoje izpostavljene geografske lege, in ker ima to škodljive posledice tako za države članice kot za prosilce za azil,

C.

ker ocena dublinskega sistema Komisije razkriva, da je moralo leta 2005 trinajst mejnih držav članic obravnavati rastoče izzive, ki izhajajo iz dublinskega sistema,

D.

ker Komisija v svojem poročilu o oceni direktive o sprejemu navaja resne težave pri izvajanju direktive, zlasti v zaprtih centrih in na tranzitnih območjih, kar so lahko med svojimi številnimi obiski neposredno ugotovile parlamentarne delegacije,

1.

ugotavlja, da je v zadnjem letu po vsem svetu število beguncev naraslo na več kot 12 milijonov, število notranje razseljenih oseb pa na 26 milijonov; v zvezi s tem podpira vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema in pozdravlja načrt azilne politike, ki ga je pripravila Komisija in služi kot načrt za dokončanje skupnega evropskega azilnega sistema;

2.

obžaluje, da se zaradi spremembe pravne podlage, do katere bo prišlo z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, načrtuje odložitev roka za dokončanje druge faze skupnega evropskega azilnega sistema – ki naj bi odpravila neprimerne razlike med azilnimi sistemi držav članic – v leto 2012;

3.

opozarja, da stopnje priznavanja kandidatov za status begunca za državljane nekaterih tretjih držav nihajo od približno 0 % do 90 % med državami članicami;

4.

poudarja, da mora uskladitev standardov za skupni azilni postopek in enoten azilni status privesti do visoke ravni zaščite v celotni EU ter ne sme temeljiti na najmanjšem skupnem imenovalcu, saj tako skupni azilni sistem ne bi imel dodane vrednosti;

5.

obžaluje, da je bil koncept instituta azila, ki je pomemben del demokracije in zaščite človekovih pravic, v zadnjih letih resno spodkopan; ponovno poudarja potrebo po polnem spoštovanju pravic in potreb prosilcev za azil ter načela nevračanja;

6.

opozarja, da bi morala EU na zunanjih mejah zagotoviti mehanizme za prepoznavanje prosilcev za azil in omogočiti osebam, ki imajo pravico do mednarodne zaščite, dostop do njenega ozemlja, tudi v okviru dejavnosti nadzora svojih zunanjih meja;

7.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija opredelila dostop do zaščite osebam, ki jo potrebujejo, kot enega od poglavitnih ciljev skupnega evropskega azilnega sistema;

8.

poziva Evropsko agencijo za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske Unije (Frontex), naj zagotovi natančne podatke o številu prosilcev za azil, ki so bili kot taki prepoznani med njenimi operacijami, in o usodi oseb, ki so bile med temi operacijami prestrežene in vrnjene v državo tranzita ali izvora; poziva Komisijo, naj predloži predlog za revizijo mandata agencije Frontex, da se izrecno navede, da so vprašanja zaščite in človekovih pravic sestavni del upravljanja zunanjih meja EU;

9.

pozdravlja dejstvo, da Komisija priznava potrebo po zagotavljanju skladnosti z drugimi politikami, ki vplivajo na mednarodno zaščito; zato poziva Komisijo, naj podpre in sproži pobude za revizijo in prilagoditev vseh politik in postopkov za upravljanje meja, kot sta agencija Frontex in evropski sistem nadzorovanja meja (EUROSUR), da se beguncem zagotovi dostop do zaščite v EU in se na zunanjih mejah EU doseže polno spoštovanje načela nevračanja; poleg tega poudarja, da je dolžnost nudenja pomoči, kakor je zapisana v Konvenciji Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu (UNCLOS), pravno zavezujoča za države članice, EU in agencijo Frontex;

10.

pozdravlja dejstvo, da je Sodišče v prej omenjeni sodbi C-133/06 razveljavilo odstavka 1 in 2 člena 29 ter odstavek 3 člena 36 direktive o azilu, ki sta obravnavala sprejetje in spremembo skupnega najosnovnejšega seznama varnih držav izvora ter skupnega seznama varnih tretjih držav;

11.

pozdravlja pozitivne izkušnje v nekaterih državah članicah, kjer se prosilce za azil – po predložitvi njihove prošnje za mednarodno zaščito – sprejme v ustanove, ki so odprte in v celoti vključene v lokalne skupnosti;

12.

meni, da so prosilci za azil ranljive osebe, za katere je treba zagotoviti primerne pogoje za sprejem; opozarja, da zaporniško okolje v nobenem primeru ne more pomagati pri premagovanju travmatičnih izkušenj, ki so jih preživeli v državah izvora ali med potjo v Evropo;

13.

pozdravlja določbe, omenjene v zadnjih predlogih Komisije, da države članice osebe ne bodo pridržale samo zato, ker je zaprosila za mednarodno zaščito; meni, da se prosilcev za azil, glede na njihov izrazito ranljiv položaj, načeloma ne bi smelo pridržati;

14.

obžaluje, da se prosilce za azil po nezakonitem vstopu na ozemlje v več državah članicah še vedno pridrži, in zato pozdravlja vključitev postopkovnih jamstev v zvezi s pridržanjem v direktivo o sprejemu; v zvezi s tem meni, da bi moralo biti pridržanje prosilcev za azil možno le v zelo jasno določenih izjemnih okoliščinah in da bi morali za takšno pridržanje veljati načeli nujnosti in sorazmernosti, tako glede načina kot glede namena takšnega pridržanja; meni tudi, da bi moral imeti prosilec za azil, če je pridržan, pravico do pravnega sredstva pred nacionalnim sodiščem;

15.

meni, da je treba natančneje opredeliti področje uporabe nove direktive o sprejemu, da se vanjo zajamejo centri za pridržanje, tranzitna območja, postopki na meji in osebe, premeščene v skladu z dublinskim sistemom;

16.

pozdravlja, da je v direktivi o sprejemu vzpostavljen formalni sistem za takojšnje prepoznavanje ranljivih oseb, zlasti mladoletnikov brez spremstva, starejših oseb, ki so odvisne od pomoči drugih, invalidov, nosečih žensk, staršev samohranilcev z otroki in oseb, ki so bile žrtve travmatičnih izkušenj (mučenje, posilstvo ter psihično, fizično in spolno nasilje);

17.

meni, da bi bilo treba oblikovati enoten postopek vlaganja prošenj za azil in enotne standarde za pridobitev statusa begunca ali statusa osebe, ki potrebuje mednarodno zaščito, pri čemer bi ti zajemali vse prošnje za „mednarodno zaščito“ (status begunca, subsidiarna in začasna zaščita);

18.

pozdravlja načrt Komisije, da natančneje opredeli pogoje za odobritev subsidiarne zaščite, in predvsem njen predlog, da se ponovno preuči raven pravic in ugodnosti, ki se zagotovi upravičenim do tovrstne zaščite; to bi moralo zagotoviti večjo enakopravnost obravnave na višji ravni;

19.

pozdravlja namero Komisije, da spremeni direktivo o azilu, in poudarja, da bi moral enotni azilni postopek zagotavljati jasne, enotne in razumne časovne okvire, v katerih bi organi odločali o prošnji za azil, s čimer bi se izognili dolgim in neupravičenim čakalnim dobam, ki imajo lahko negativne posledice za zdravje in dobro počutje prosilcev za azil; ponovno poudarja, da je treba o dodelitvi statusa begunca ali nadomestne zaščite vedno odločati za vsak primer posebej in da to odločanje nikoli ne sme biti omejeno na posplošene ocene (npr. na podlagi državljanstva) ali izpolnjevanja pogojev (npr. v zvezi z razmerami glede človekovih pravic v državi izvora);

20.

meni, da bi bilo priporočljivo zbrati informacije o državah izvora, ki so na voljo različnim državam članicam, in spodbuja Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za vzpostavitev skupne baze podatkov; poudarja, da bi zbiranje in predložitev informacij o državah izvora ter upravljanje portala morali zagotoviti, da se vključijo poročila različnih priznanih strokovnjakov iz posameznih držav, da so informacije javno dostopne in ločene od tistih, ki jih uporabljajo nosilci odločitev (da ostanejo nepristranske in se izognejo političnemu vplivu), ter da se pri zbiranju podatkov o izvornih državah vzpostavi pravično ravnovesje med vladnimi, nevladnimi in mednarodnimi viri;

21.

pozdravlja prenovo Dublinske uredbe in predlagane določbe o mehanizmu za prekinitev premeščanja v skladu z dublinskim sistemom, če bi obstajali pomisleki, da bi ta premeščanja utegnila prosilcem preprečiti uživanje ustreznih standardov zaščite v odgovornih državah članicah, zlasti kar zadeva pogoje za sprejem in dostop do azilnega postopka, pa tudi v primerih, ko bi ta premeščanja povečala obremenitev držav članic, ki se soočajo z nesorazmernim pritiskom, predvsem zaradi njihove geografske lega ali demografskih razmer; vseeno poudarja, da bi te določbe nazadnje predstavljale politično izjavo in ne bi bile učinkovit instrument za resno podporo državam članicam, če ne bi prišlo do uvedbe dvojnega obvezujočega instrumenta za vse države članice, ki bi zagotavljal naslednje:

22.

meni, da bi morali imeti prosilci za azil na podlagi spremenjene Dublinske uredbe pravico, da se pritožijo na odločitev o premestitvi, in da bi takšna pritožba sodišča obvezovala, da po uradni dolžnosti preučijo potrebo po začasni prekinitvi izvajanja odločitve o premestitvi;

23.

odločno podpira ustanovitev evropskega urada za podporo prosilcem za azil, ki bi moral tesno sodelovati z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce in z nevladnimi organizacijami, ki se posebej posvečajo vprašanjem azila;

24.

meni, da bi morala biti ena od nalog evropskega urada za podporo prosilcem za azil natančno analizirati preostale razlike med nacionalnimi azilnimi sistemi in tako prispevati k njihovemu izboljšanju;

25.

meni, da bi morale dejavnosti evropskega urada za podporo prosilcem za azil vključevati razvoj smernic za podporo natančnejšemu ocenjevanju prošenj za azil, spodbujanje izmenjave dobre prakse, spremljanje izvajanja in uporabe ustrezne zakonodaje EU (podpora Komisiji pri opravljanju njene vloge varuha Pogodb);

26.

meni, da bi bilo treba praktično razmisliti o nadaljnji obravnavi tistih, ki so bili zaradi zavrnitve njihove prošnje za zaščito vrnjeni v državo izvora ali odhoda;

27.

odločno poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za vzpostavitev skupnega evropskega programa za usposabljanje na področju azila, glede na to, da je kakovost sprejetih odločitev na tem področju neposredno povezana s kakovostjo usposabljanja in informiranja tistih, ki sprejemajo odločitve na nacionalni ravni; meni, da bi posvetovanje o pripravi programov usposabljanja z organizacijami civilne družbe, ki so posebej dejavne na tem področju, zagotovilo učinkovitost v teh zadevah;

28.

meni, da bi morali imeti vsi nosilci odločanja enak dostop do strokovno in objektivno preverjenih informacij o državi izvora, kar je bistveno orodje za azilne organe in prizivna sodišča ter prosilce za azil, ki se zanašajo na to, da jim bodo te informacije v pomoč pri preverjanju njihove prošnje za mednarodno zaščito;

29.

poudarja, da bi morali organi oblasti med obdobjem čakanja upoštevati različne potrebe prosilcev za azil, ki so v bolj ranljivem položaju, kot so otroci, invalidi in ženske, ter zagotoviti potrebno infrastrukturo;

30.

priznava pomen vključevanja upravičencev do mednarodne zaščite, kar zadeva demokracijo, varnost in gospodarske vidike;

31.

obžaluje, da pravila o določitvi države, odgovorne za pregled prošnje za azil, ki jih določa Dublinska uredba, ne upoštevajo želje prosilca, in meni, da bi se morala pri tem določanju nekatera merila glede družinskih, kulturnih in jezikovnih vprašanj bolj upoštevati, da se spodbudi vključevanje prosilcev za azil;

32.

poziva Svet, naj doseže dogovor o razširitvi področja uporabe Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (10), da bi ta zajemala tudi begunce in upravičence do subsidiarne zaščite;

33.

pozdravlja predlog Komisije iz direktive o sprejemu, da se prosilcem omogoči lažji dostop do trga dela, glede na to, da je njihova vključitev v poklicno življenje bistven pogoj za njihovo integracijo v državo članici gostiteljici ter pomaga tudi pri razvijanju spretnosti, ki so koristne tako v času bivanja v državi članici gostiteljici kot v primeru vrnitve v državo izvora;

34.

meni, da bi moral azilni sistem pri določanju odgovorne države članice olajšati vključevanje tako, da bi poleg drugih elementov upošteval socialno, kulturno in jezikovno ozadje ter priznaval končan študij, poklicne kvalifikacije in usposobljenost prosilcev za azil, ki ustrezajo gospodarskim potrebam države članice gostiteljice;

35.

priporoča, da se ne razlikuje med pravicami beguncev in pravicami upravičencev do subsidiarne zaščite; zlasti poudarja, da je treba izboljšati dostop upravičencev do subsidiarne zaščite do socialnih in ekonomskih pravic, saj je to bistvenega pomena za njihovo integracijo;

36.

meni, da bi moral biti eden od ciljev skupnega evropskega azilnega sistema vzpostavitev učinkovitih mehanizmov solidarnosti, da se izboljšajo razmere v državah, kjer so tokovi prosilcev za azil največji ter imajo težave pri zagotavljanju primernih pogojev za sprejem, pri obravnavanju prošenj v predpisanih rokih in oblikah ali pri integraciji prosilcev, ki so dobili status beguncev;

37.

meni, da solidarnosti ni mogoče omejiti na zagotavljanje finančnih sredstev, in poziva k učinkovitemu izvajanju mehanizmov notranjega preseljevanja in premeščanja na prostovoljni podlagi, kot je predvideno v evropskem paktu o priseljevanju in azilu; meni, da bi to omogočilo upravičencem do mednarodne zaščite, da jih sprejme država članica, ki ni tista, ki jim je to zaščito odobrila;

38.

meni, da bi bilo treba preučiti možnost razširitve področja uporabe Direktive 2001/55/ES (11), da se omogoči sprejem še posebej za določene kategorije oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito za prehodno obdobje, tudi ko ne gre za množični prihod;

39.

spodbuja sestavo skupin strokovnjakov na področju azila pod okriljem prihodnjega evropskega urada za podporo prosilcem za azil, ki bi lahko pomagale državam članicam, ki se soočajo z nenadnim in množičnim prihodom prosilcev za azil in tega ne morejo obvladati;

40.

poziva Komisijo, naj preuči možnost oblikovanja evropskega mehanizma za prenos mednarodne zaščite – pod nadzorom prihodnjega evropskega urada za podporo prosilcem za azil –, da se beguncem na njihovo zahtevo omogoči gibanje v Evropi in s tem razbremeni nekatere države članice;

41.

pozdravlja namen Komisije, da izvede študijo o načinih za izboljšanje finančne solidarnosti v EU, in z veseljem pričakuje predloge, ki bodo pripravljeni v zvezi s tem;

42.

podpira sporazume o nadzoru meja med nacionalnimi organi, Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce in nevladnimi organizacijami v EU ter dodelitev sredstev v ta namen iz sklada EU za zunanje meje;

43.

poudarja, da bi moral biti skupni evropski azilni sistem popolnoma usklajen s cilji in dejavnostmi na področju zaščite beguncev v okviru instrumentov EU za sodelovanje z državami v razvoju (kot so Evropski razvojni sklad, instrument za razvojno sodelovanje, evropski sosedski in partnerski instrument ter evropski instrument za demokracijo in človekove pravice) ter sporazumov in partnerstev med EU in državami v razvoju (kot sta sporazum iz Cotonouja in strateško partnerstvo EU-Afrika);

44.

soglaša z mnenjem Komisije, da je azil sestavni del razvojnega sodelovanja s tretjimi državami in ne orodje za obvladovanje kriz; ponovno poudarja, da lahko razvojno sodelovanje, zlasti preprečevanje kriz, spremljanje človekovih pravic, preoblikovanje konfliktov in vzpostavljanje miru, služi kot sredstvo za preprečevanje razseljevanja; zato poudarja, da bi moral biti skupni evropski azilni sistem tesno povezan z evropskimi razvojnimi in človekoljubnimi politikami;

45.

pričakuje ocenjevanje regionalnih programov zaščite, ki bi se moralo izvesti v letu 2009; poudarja, da mora biti razvoj takšnih programov v celoti skladen z nacionalnimi in regionalnimi akcijskimi načrti in tematskim programom o migracijah in azilu v okviru instrumenta razvojnega sodelovanja ter, bolj splošno, ne sme biti nikoli sredstvo za izogibanje odgovornosti držav članic in EU; poziva Komisijo, naj izboljša usklajenost ukrepov, ki jih glede tega izvajajo njene različne službe, da se optimizira sinergija med njimi, ter naj Parlamentu poroča o svojem ukrepanju v zvezi s tem;

46.

priznava pomen krepitve sprejemnih zmogljivosti držav prvega azila in oblikovanja programa premeščanja, ki določa skupna merila in mehanizme za usklajevanje, na evropski ravni in v tesnem sodelovanju z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce;

47.

zahteva tudi, da se oceni ustreznost razpoložljivih sredstev za ukrepe v zvezi s tretjimi državami – na primer zaščita znotraj regije –, zlasti glede na izraženo mnenje Parlamenta, da je treba za te ukrepe zagotoviti dodatna sredstva, ne pa prerazporediti sredstva iz razvojnih skladov;

48.

poziva Komisijo, naj spodbuja večje sodelovanje držav članic pri prizadevanjih za ponovno naselitev beguncev po vsem svetu;

49.

z velikim zanimanjem se seznanja z zamislijo o uvedbi „postopkov varovanega vstopa“ in odločno spodbuja Komisijo, naj ustrezno preuči posebne postopke za tovrstne ukrepe in njihove praktične posledice;

50.

z zanimanjem pričakuje rezultate študije o skupni obravnavi prošenj za azil izven ozemlja EU, ki jo namerava Komisija izvesti v letu 2009, in svari pred morebitnimi skušnjavami, da bi se odgovornost za sprejem prosilcev za azil in obravnavanje njihovih prošenj prenesla na tretje države ali na Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce;

51.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic, agenciji Frontex in Uradu visokega komisarja Združenih narodov za begunce.

1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/16

A.

ker v skladu s členom 274 Pogodbe ES Komisija izvršuje proračun na lastno odgovornost v sodelovanju z državami članicami, pri čemer upošteva načela dobrega finančnega poslovodenja,

B.

ker se načelo učinkovitega notranjega nadzora vključuje med proračunska načela Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (Finančna uredba) (4), od njene spremembe z Uredbo (ES, Euratom) št. 1995/2006 z dne 13. decembra 2006 (5), kot je v akcijskem načrtu za integriran okvir notranje kontrole („akcijski načrt“) predlagala Komisija,

C.

ker je najboljši način, da Komisija pokaže svojo resnično zavezanost preglednosti in dobremu finančnemu poslovodenju ta, da po svojih najboljših močeh podpira pobude za izboljšanje kakovosti finančnega poslovodenja, da bi od Evropskega računskega sodišča (ECA) pridobila pozitivno izjavo o zanesljivosti (DAS (6)),

D.

ker je Ekonomsko-finančni svet v odstavku 5 svojih sklepov z dne 8. novembra 2005 ocenil, da so vzpostavitev integriranega notranjega nadzora ter jasnost in poenostavitev zakonodaje, ki velja za nadzor, bistvenega pomena, in je od Komisije zahteval, da oceni stroške kontrol po področjih odhodkov,

E.

ker je Komisija v podporo strateškemu cilju, da bi od Evropskega računskega sodišča prejela pozitivno izjavo o zanesljivosti, januarja 2006 sprejela akcijski načrt, ki temelji na priporočilih Računskega sodišča (7), resoluciji Parlamenta z dne 12. aprila 2005 o razrešnici za proračunsko leto 2003 (8) ter sklepih Ekonomsko-finančnega sveta z dne 8. novembra 2005,

F.

ker je akcijski načrt obravnaval pomanjkljivosti v takratnih nadzornih strukturah Komisije in opredelil 16 področij, na katerih je treba ukrepati do konca leta 2007, pri tem pa upošteval, da mora biti izboljšanje finančnega upravljanja v Uniji podprto z natančnim spremljanjem kontrol v Komisiji in državah članicah,

G.

ker je Evropsko računsko sodišče v odstavku 2.29 poglavja 2 (ki opisuje sistem notranje kontrole Komisije) svojega letnega poročila za leto 2007 poudarilo, da je v zbirnem poročilu Komisije za leto 2007 pozitivno ocenjen napredek, ki je bil do takrat dosežen pri izvajanju ukrepov, čeprav je v njem navedeno, da dokazov o uspešnosti ukrepov pri zmanjševanju stopnje napak pri transakcijah morda še nekaj časa ne bo,

H.

ker je v skladu z odgovorom Komisije na člen 2.30 letnega poročila Evropskega računskega sodišča za leto 2007 izvajanje ukrepov stalen proces in se dosledno upošteva; ker je učinek ukrepov neizogibno viden šele po njihovem izvajanju v letih 2006 in 2007 in bo prvo poročilo o učinku pripravljeno v začetku leta 2009,

1.

pozdravlja skupni napredek, dosežen pri razvoju akcijskega načrta, in dejstvo, da je bila večina ukrepov izvedena, pomanjkljivosti, opredeljene v akcijskem načrtu, pa v veliki meri odpravljene;

2.

poudarja, da bo učinkovit okvir integrirane notranje kontrole, kot je predviden v akcijskem načrtu Komisije, omogočil Komisiji in državam članicam boljše izvrševanje proračuna EU v skladu s političnimi cilji in prednostnimi nalogami Parlamenta;

3.

obžaluje odsotnost jasnega jezika in poziva Komisijo, naj navede, v kateri fazi postopka za doseganje integriranega okvira notranje kontrole je in kdaj naj bi bili vidni pozitivni učinki sprejetih ukrepov na zakonitost in pravilnost transakcij;

4.

vzame na znanje poročilo o učinku, ki ga je Komisija sprejela 4. februarja 2009 (KOM(2009)0043) in ga bo upošteval pri sprejemanju resolucije o razrešnici za proračunsko leto 2007;

5.

je seznanjen s prizadevanji Komisije, vendar obžaluje, da Komisija zaradi težav držav članic pri poročanju do sedaj ni mogla predstaviti celovitih in zanesljivih zneskov za izterjave in finančne popravke; poziva Komisijo, naj odpravi te težave, in od nje pričakuje, da bo predstavila natančen časovni razpored za razvoj in uporabo nove sheme poročanja;

6.

poudarja, da bo ocena uspeha akcijskega načrta temeljila na učinku ukrepov, in sicer na podlagi nižje stopnje napak in izboljšane ocene kontrolnih sistemov, ki jih je potrdilo Evropsko računsko sodišče;

7.

pričakuje, da se bodo takšne izboljšave odražale v letnem poročilu Evropskega računskega sodišča za leto 2008;

8.

poziva Komisijo, naj poveča preglednost v svoji oceni učinkov akcijskega načrta in naj v celoti nadzira njegovo izvajanje;

9.

obžaluje, da izvajanje dveh najpomembnejših ukrepov za Parlament zaostaja za načrtovanim koledarjem;

10.

posebej obžaluje, da še ni bil izveden ukrep 4 akcijskega načrta, ki predvideva vzpostavitev medinstitucionalne pobude o osnovnih načelih, ki jih je treba upoštevati v zvezi z dopustnimi tveganji pri transakcijah; se strinja z izjavo Evropskega računskega sodišča, objavljeno v mnenju št. 4/2006 (9), da še ni bilo razjasnjeno, kako bo opredeljen pojem „sprejemljive ravni tveganja“, četudi gre za bistven koncept sistema integrirane notranje kontrole;

11.

poudarja, da je Evropsko računsko sodišče v odstavkih 2.9 in 2.10 svojega letnega poročila za leto 2005 (10) že zavzelo stališče, da sta, ko gre za vzpostavitev integriranega okvira notranje kontrole, sorazmernost in stroškovna učinkovitost eden najpomembnejših ciljev, ki jih je odobrila Komisija;

12.

prav tako opozarja na zgoraj navedene sklepe Ekonomsko-finančnega sveta z dne 8. novembra 2005, sodeč po katerih Svet v skladu z mnenjem Sodišča št. 2/2004 meni, da mora z Evropskim parlamentom doseči sporazum glede tveganj, ki so dopustna pri transakcijah, povezanih z računi, ob upoštevanju stroškov in koristi kontrol za različna področja politik ter vrednosti zadevnih izdatkov;

13.

poudarja, da Evropsko računsko sodišče v točki (c) odstavka 2.42 svojega letnega poročila za 2007 poziva k napredku pri upoštevanju pojma dopustnega tveganja, v točki (c) odstavka 1.52 prvega poglavja (ki obravnava izjavo o zanesljivosti in podporne informacije) tega poročila pa navaja, da je ravnovesje med stroški in preostalim tveganjem za posamezna področja porabe tako pomembno, da bi moralo biti odobreno na politični ravni (tj. s strani proračunskega organa/organa za razrešnico) v imenu državljanov Unije;

14.

odločno poziva Komisijo, naj hitro sprejme obljubljeno sporočilo na to temo in si prizadeva za vnovično sprožitev medinstitucionalne razprave o dopustnem tveganju, kot je Parlament že zahteval v svoji resoluciji o razrešnici z dne 24. aprila 2007 za proračunsko leto 2005 (11) in v svoji resoluciji z dne 22. aprila 2008 za proračunsko leto 2006 (12); poziva Komisijo, naj v celoti objavi metode, uporabljene za določanje stopnje napak;

15.

zato meni, da bi morala Komisija ob spoštovanju načel sorazmernosti in stroškovne učinkovitosti kontrolnih sistemov oceniti obstoječe razmerje med sredstvi, ki so na voljo za posamezno politiko, ter delom teh sredstev, ki jih uporablja v kontrolnih sistemih glede na področje odhodkov, kakor je Parlament zahteval v resoluciji o razrešnici za proračunsko leto 2005;

16.

opozarja Komisijo, kako pomembno je, da izvede primerjalno analizo, ki bo edina omogočila določitev stopnje dopustnega tveganja, ter jo posreduje Parlamentu, Svetu in Evropskemu računskemu sodišču;

17.

meni, da mora biti razmerje med stroški in koristmi, ki trenutno obstaja med sredstvi, namenjenimi kontrolnim dejavnostim, in rezultati, ki jih te prinesejo, ključen dejavnik, ki ga mora Evropsko računsko sodišče upoštevati;

18.

poudarja izjemno pomembno ugotovitev, ki jo je Evropsko računsko sodišče navedlo v točki (d) odstavka 1.52 svojega letnega poročila za leto 2007, kjer pravi, „da bi bilo treba o shemi ponovno razmisliti, če je ni mogoče zadovoljivo izvajati tako, da so stroški na razumni ravni in tveganje dopustno“;

19.

v zvezi z ukrepoma 10 in 10N poziva Komisijo, naj predstavi zanesljive podatke o stroških kontrolnih sistemov in možnih sredstvih za poenostavitev, da bi poiskali boljše ravnotežje med potrebo po kontrolah ter zmanjšali upravno breme za vlagatelje in upravičence skladov EU;

20.

opozarja na svoje mnenje in mnenje Računskega sodišča o negativnem učinku zapletenih in nejasnih pravil ter kompleksnih zakonskih zahtev na zakonitost in pravilnost porabe EU; meni, da je potrebno vprašanje poenostavitve obravnavati kot pomembno točko v naslednji reformi finančne uredbe in prihodnji pravni podlagi za programe porabe EU;

21.

poudarja, da je Komisija pri izvajanju ukrepov 1, 3, 3N, 5, 10, 10a, 11N, 13 in 15 odvisna tudi od sodelovanja z državami članicami; poudarja, da v celoti podpira navedene ukrepe, zato poziva Komisijo, naj za njihovo čimprejšnjo celotno izvedbo uporabi vse razpoložljive instrumente;

22.

opozarja na zgoraj navedeno sporočilo iz leta 2008 (KOM(2008)0110), v katerem je Komisija izjavila, da so ukrepi 1, 3, 3N, 5, 8 in 13 zaključeni;

23.

kljub temu poudarja, da doslej ni bil seznanjen z obstojem dokumentacije ali dokazil, ki bi upravičevali to izjavo; zato je primoran izraziti resne dvome o tem, ali so bili ukrepi zaključeni, preneseni v prakso in ali so pripomogli k napredku pri izvajanju akcijskega načrta;

24.

poziva Računsko sodišče, naj podrobneje poroča o sodelovanju z nacionalnimi partnerskimi organi in navede, kdaj naj bi bili vidni pozitivni učinki sodelovanja;

25.

pozdravlja letne povzetke revizij in izjave na nacionalni ravni, prvič predstavljene dne 15. februarja 2008, ki so velik korak na poti do uresničitve cilja izboljšave upravljanja sredstev EU; obžaluje pa pomanjkljivo preglednost v zvezi z letnimi povzetki, ki jih Komisija ni posredovala Parlamentu;

26.

pozdravlja pripravo letnih povzetkov od leta 2008 naprej, oceno in izjave, ki jih je v letnih poročilih o dejavnostih za leti 2006 in 2007 podal generalni direktorat, zadolžen za strukturne sklade, vendar meni, da ukrepa 5 in 13 še zdaleč nista zaključena, saj Parlament ni prejel dovolj informacij;

27.

obžaluje, da Parlament od Komisije doslej še ni prejel popolnih informacij v zvezi z oceno in primerjalno analizo prvih predstavljenih letnih povzetkov;

28.

poudarja tudi, da Evropsko računsko sodišče v svojem letnem poročilu za 2007 navaja, da letna poročila zaradi nesorazmernih predstavitev še ne nudijo zanesljive ocene o delovanju in učinkovitosti sistema;

29.

obžaluje, da Komisija po besedah Evropskega računskega sodišča kljub velikim prizadevanjem ni predstavila popolnih podatkov ali dokazala, da je mogoče sčasoma predstavljene podatke brez dvoma uskladiti z objavljenimi finančnimi izkazi;

30.

poziva Komisijo, naj ta pomemben ukrep dokončno izvede ter tako izboljša izpolnjevanje zahtev za poročanje ter poveča natančnost podatkov, ki jih posredujejo države članice;

31.

poudarja, da utegnejo neodvisne vrhovne revizijske institucije kot zunanji revizorji nacionalne javne porabe igrati ključno vlogo pri reviziji javnih sredstev, čeprav niso del okvira notranje kontrole;

32.

v celoti podpira sodelovanje med nekaterimi nacionalnimi vrhovnimi revizijskimi institucijami in Komisijo, do katerega je prišlo na pobudo slednje, in spodbuja ohranjanje stikov s temi institucijami, da se ugotovi, kako je mogoče z njihovim delom povečati zanesljivost pri izvajanju programov v državah članicah;

33.

pozdravlja pobudo Komisije za razvoj strukturiranega pristopa k ohranjanju stikov z nacionalnimi vrhovnimi revizijskimi institucijami ter poziva Komisijo, naj zaključi izvajanje tega ukrepa v tesnem sodelovanju z Evropskim računskim sodiščem;

34.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/21

A.

ker se Uredba (ES) št. 1206/2001 ni izvajala tako učinkovito, kot bi bilo mogoče, in je zato treba sprejeti nadaljnje ukrepe, da bi se izboljšalo sodelovanje med sodišči držav članic na področju pridobivanja dokazov in povečala učinkovitost uredbe,

B.

ker se z Uredbo (ES) št. 1206/2001 želi izboljšati, poenostaviti in pospešiti sodelovanje med sodišči pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah,

C.

ker je Komisija sicer na koncu leta 2006 in v začetku leta 2007 poskrbela za razdelitev skupno 50 000 izvodov praktičnega vodnika državam članicam, vendar je bilo to storjeno veliko prepozno in je zato treba sprejeti več dodatnih ukrepov, da bi bili udeleženi v postopkih, zlasti sodišča in pravniki, bolje obveščeni o uredbi,

D.

ker je Komisija vseeno ugotovila, da je 90-dnevni rok za izpolnitev zaprosil za pridobivanje dokazov iz člena 10(1) uredbe prekoračen v znatnem številu primerov ter da je v „nekaterih primerih […] potrebnih celo več kot 6 mesecev“,

E.

ker je le v malo državah članicah že na voljo oprema za videokonference in se zato te ne uporabljajo v zadostni meri, in ker hkrati države članice ne spodbujajo dovolj uvajanja sodobne komunikacijske tehnologije, pa tudi Komisija ni predlagala jasnih izboljšav v zvezi s tem,

1.

obsoja zapoznelo predložitev prej omenjenega poročila Komisije, ki bi moralo biti po členu 23 Uredbe (ES) št. 1206/2001 predloženo do 1. januarja 2007, dejansko pa je bilo predloženo šele 5. decembra 2007;

2.

soglaša s Komisijo, da bi si morale države članice bolj prizadevati za to, da bi sodniki in pravniki v državah članicah bolj upoštevali uredbo, da se tako spodbudijo neposredni stiki med sodišči, saj se je izkazalo, da lahko neposredno pridobivanje dokazov iz člena 17 uredbe poenostavi in pospeši zbiranje dokazov, ne da bi povzročalo kakšne težave;

3.

meni, da je nujno treba upoštevati, da imajo osrednji organi iz uredbe še vedno pomembno vlogo pri nadzorovanju dela sodišč, ki so pristojna za obravnavanje zaprosil v skladu z uredbo, in pri reševanju nastalih težav; poudarja, da lahko Evropska pravosodna mreža pomaga pri reševanju težav, ki jih ne rešijo osrednji organi in da bi se lahko manj posluževali teh organov, če bi bila sodišča, ki zaprosijo, bolje seznanjena z uredbo; meni, da je lahko pomoč osrednjih organov odločilna za majhna lokalna sodišča, ki se prvič spopadajo s težavo pri pridobivanju dokazov v čezmejnem sporu;

4.

zagovarja obsežno uporabo informacijske tehnologije in videokonferenc, skupaj z varnim sistemom za pošiljanje in prejemanje elektronske pošte, ki bi morala sčasoma postati običajen način za posredovanje zaprosil za pridobivanje dokazov; ugotavlja, da nekatere države članice v svojih odgovorih na vprašalnik, ki ga je poslala haaška konferenca, omenjajo težave v zvezi z združljivostjo video povezav, in meni, da bi bilo treba to obravnavati v okviru evropske strategije na področju e-pravosodja;

5.

meni, da dejstvo, da v številnih državah članicah oprema za videokonference še ni na voljo, ter ugotovitev Komisije, da se sodobna komunikacijska sredstva še vedno redko uporabljajo, potrjujeta razumnost načrtov za evropsko strategijo na področju e-pravosodja, ki jih je nedavno priporočil Odbor za pravne zadeve Parlamenta; poziva države članice, naj namenijo več sredstev namestitvi sodobne komunikacijske opreme na sodišča ter usposabljanju sodnikov za njihovo uporabo, in poziva Komisijo, naj pripravi konkretne predloge za izboljšanje sedanjega stanja; meni, da je treba čim prej v ustreznem obsegu omogočiti pomoč in finančno podporo Evropske unije;

6.

meni, da bi si bilo treba v okviru strategije e-pravosodja prizadevati za pomoč sodiščem pri zadovoljevanju potreb po prevajalcih in tolmačih, ki nastanejo zaradi čezmejnega pridobivanja dokazov v razširjeni Evropski uniji;

7.

z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je Komisija prišla do zaključka, da je 90-dnevni rok za izpolnitev zaprosil za pridobivanje dokazov iz člena 10(1) uredbe prekoračen v velikem številu primerov ter da je v „nekaterih primerih […] potrebnih celo več kot 6 mesecev“; poziva Komisijo, naj čim prej predloži konkretne predloge za ukrepe, da bi se rešil ta problem, pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi možnost pritožbenega organa ali kontaktne točke v Evropski pravosodni mreži;

8.

obsoja dejstvo, da poročilo Komisije navaja, da se je zaradi Uredbe (ES) št. 1206/2001 pridobivanje dokazov izboljšalo v vseh pogledih, in tako daje napačno predstavo o razmerah; zato poziva Komisijo, naj omogoči praktično pomoč, med drugim v okviru strategije e-pravosodja, in si bolj prizadeva za uresničitev možnosti, ki jih daje uredba za izboljšanje delovanja civilnega sodstva za državljane, podjetja, pravnike in sodnike;

9.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/23

A.

ker je Parlament večkrat poudaril, da ima zakonodaja EU smisel samo v primeru, če jo države članice upoštevajo, in ker je zato treba izboljšati spremljanje prenosa in uporabe zakonodaje EU v državah članicah; ker je Parlament predlagal, naj pristojni poročevalec predloži poročilo o napredku po izteku roka za prenos,

B.

ker sta Parlament in Svet dne 17. maja 2006 sprejela Direktivo 2006/43/ES (direktivo) in se je 29. junija 2008 iztekel rok za prenos v državah članicah ter ker je treba preveriti, ali je bil prenos izveden pravilno,

C.

ker je Komisija objavila pregled napredka, ki sicer opredeljuje, katere člene kdo izvaja, vendar ne podaja informacij o poteku izvajanja in ne navaja, ali nacionalni predpisi dosegajo minimalni standard, ki ga določa direktiva,

D.

ker je cilj direktive, prvič, izboljšati kakovost revizij letnih računovodskih izkazov po vsej EU in tako povečati zaupanje v to poročanje in izboljšati stanje na finančnih trgih, in drugič, vzpostaviti enake pogoje za računovodski sektor na notranjem trgu,

E.

ker je treba preveriti izvajanje direktive v državah članicah glede na oba cilja,

1.

ugotavlja, da je bila direktiva sprejeta v odziv na krizo, ki je sledila propadu družbe Enron; poudarja, da trenutna finančna kriza opozarja na pomen visoko kakovostnih računovodskih in revizijskih praks; obžaluje, da je direktivo v celoti preneslo samo 12 držav; poziva Komisijo, naj zagotovi takojšen prenos in izvajanje;

2.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da prenos ključnih pojmov „subjekt javnega interesa“ (6) in „mreža“ (7) vodi do različnih razlag v državah članicah; v zvezi s tem poudarja, da direktiva za podjetja, opredeljena kot subjekt javnega interesa, in za računovodjo, ki revidira to podjetje, uvaja številne daljnosežne obveznosti; nadalje ugotavlja, da direktiva uvaja tudi številne dodatne obveznosti za revizijska podjetja, ki jih zajema opredelitev mreže; ugotavlja, da je potrebno nadaljnje spremljanje učinka opredelitve mreže in pomanjkanja pravne jasnosti glede odgovornosti podjetij za dejanja drugih podjetij, ki pripadajo isti mreži; se nasploh boji, da bo skupek opredelitev povzročil pravno negotovost in visoke stroške usklajevanja ter tako na koncu negativno vplival na izpolnitev cilja direktive; zato poziva Komisijo, naj celovito pregleda izvajanje opredelitev in vidne učinke njihove uvedbe ter po posvetovanju z državami članicami poskrbi za bolj jasne dolgoročne prednostne politične naloge EU na tem področju in poišče način, na katerega bi se te najbolje dosegle;

3.

ugotavlja, da številne države članice še ne izvajajo člena 41 direktive, ki določa, da morajo države članice od subjektov javnega interesa zahtevati ustanovitev revizijske komisije ali primerljivega organa; meni, da je ta zahteva pomembno sredstvo za zagotavljanje neodvisnosti obveznih revizij letnih računovodskih izkazov subjektov javnega interesa;

4.

poudarja, da zadnje izkušnje kažejo, da so potrebni pogosti in kakovostni stiki znotraj revizijskih komisij in med neodvisnimi direktorji, nadzornimi odbori in revizorji ter da bi morali člani neizvršnih odborov pozorno preučiti možnost srečanj, na katerih člani izvršnih odborov ne bi bili navzoči;

5.

ugotavlja, da določene države članice zahtevo direktive po izmenjavi revizorjev po največ 7 letih izvajajo z izjemno kratkimi dobami izmenjave na 2 ali 3 leta; dvomi, da bi tako kratke dobe izmenjave lahko pozitivno vplivale na kakovost in kontinuiteto obveznih revizij subjektov javnega interesa, in poudarja, da so ovira za to, da bi revizorji in revizijska podjetja dobro razumela revidirani subjekt;

6.

obžaluje, da sistema javnega nadzora, ki ga zahteva direktiva, niso uvedle vse države članice; nadalje ugotavlja, da obstajajo velike razlike med državami članicami, ki so uvedle javni nadzor; ugotavlja, da mora biti javni nadzor v skladu z direktivo organiziran tako, da ne pride do navzkrižja interesov; se glede na to sprašuje, ali nadzorni organi, neposredno povezani z nacionalnimi vladami, izpolnjujejo to zahtevo;

7.

meni, da je zelo pomembno, da se sodelovanje med organi javnega nadzora, ki ga zahteva direktiva, dejansko uresniči, saj tesno sodelovanje med nadzornimi organi pospešuje zbliževanje med državami članicami in lahko prepreči dodatna upravna bremena, ki izhajajo iz različnih nacionalnih postopkov in zahtev;

8.

poudarja, da so podrejene družbe, ki kotirajo, predmet obvezne revizije; priporoča, naj nacionalna zakonodaja predpisuje, da bodo matične družbe, ki imajo take podrejene družbe, predmet obveznih revizij, ki jih izvajajo revizorji z dovoljenjem v skladu z direktivo;

9.

meni, da je izvajanje člena 47 direktive, ki obravnava revizijske delovne papirje, precej nejasno; poudarja, da države članice sicer lahko dovolijo, da se revizijski delovni papirji ali drugi dokumenti, ki jih posedujejo zakoniti revizorji ali revizijska podjetja z njihovim dovoljenjem, prenesejo pristojnim organom tretje države, čeprav ostajajo pravna vprašanja in vprašanja glede varstva podatkov, ki jih bo treba obravnavati, da se zagotovi, da informacije, ki jih prejmejo revizorji EU od svojih strank, ostanejo zaupne in se ne razkrijejo javnosti tretjih držav, kjer so ta podjetja registrirana ali kjer je registrirano matično podjetje;

10.

poziva Komisijo, naj skrbno oceni vso nacionalno zakonodajo, ki prenaša direktivo, se odločno loti težav, opisanih v odstavkih od 1 do 9, in v roku 2 let o tem poroča Parlamentu; dvomi, ali je izbrani pristop minimalne uskladitve res prava pot k uresničitvi ciljev te in drugih direktiv, ki zadevajo notranji trg, saj bodo številna odstopanja, ki jih dovoljuje direktiva, povzročila nadaljnjo drobitev računovodskega trga; poziva Komisijo, naj med usklajevanjem poskrbi za jasne koncepte;

11.

poudarja, da ima nepotrebno odlašanje odobritve mednarodnih revizijskih standardov lahko negativen vpliv na zakonodajno okolje, kar bi povzročilo nadaljnjo razdrobljenost, to pa je v nasprotju s splošnim ciljem direktive; zato poziva Komisijo, naj se izogne nepotrebnim zamudam pri sprejemanju mednarodnih revizijskih standardov in sproži široko javno posvetovanje o njihovem sprejetju;

12.

meni, da je temeljito spremljanje in preverjanje pravilnega in pravočasnega izvajanja zakonodaje EU ključno sredstvo za boljšo uporabo zakonodaje EU in izogibanje praksi prekomernega normativnega urejanja, ki se lahko pojavi na primer na podlagi člena 40 direktive, ki določa neizčrpen seznam zahtev za pregledno poročanje;

13.

podpira, da Komisija svetuje državam članicam in z njimi tesno sodeluje, da bi tako zagotovila pravilne in pravočasne rezultate prenosa, na primer z delavnicami o prenosu za dosego soglasja o izvajanju posameznih določb zakonodaje Skupnosti; podpira uporabo primerjalnih tabel v postopku izvajanja kot sredstva za doseganje največjega možnega zbližanja; vseeno meni, da je za zagotovitev jasnih smernic državam članicam v postopku izvajanja treba storiti še veliko več in države članice usmeriti k nedvoumnemu izvajanju zakonodaje Skupnosti;

14.

odločno poudarja, da se vsak „kvazi-zakonodajni“ ukrep v okviru direktive lahko sprejme le z uporabo regulativnega postopka s pregledom, ki ga po potrebi spremlja ocena učinka ukrepa;

15.

pozdravlja Priporočilo Komisije 2008/362/ES z dne 6. maja 2008 o zunanjem zagotavljanju kakovosti za zakonite revizorje in revizijska podjetja, ki opravljajo revizije subjektov javnega interesa (8); podpira uveljavljeno mnenje, da je pomembno, da so neodvisni zunanji pregledi zagotavljanja kakovosti skladni s ciljem direktive glede izboljšanja kakovosti revizij in verodostojnosti objavljenih finančnih podatkov; poleg tega odobrava uveljavljeno mnenje, da je popolna neodvisnost in nepristranskost inšpekcij in inšpektorjev izjemnega pomena;

16.

poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami spodbuja nacionalne strukture zagotavljanja kakovosti, kar bo zagotavljalo neodvisno in zunanje zagotavljanje kakovosti za računovodska podjetja; poudarja, da se mora evropska zakonodajna oblast v zvezi s tem omejiti na splošne okvirne določbe, vsebovane v direktivi, in priporočilo ter da mora prepustiti stroki, da pravila natančneje opredeli;

17.

je seznanjen s Sklepom Komisije 2008/627/ES z dne 29. julija 2008 o prehodnem obdobju za revizijske dejavnosti nekaterih revizorjev ali revizijskih subjektov tretjih držav (9); poziva Komisijo, naj Parlament obvesti o nadaljnjem ukrepanju v zvezi v vprašanjem registracije revizorjev tretjih držav;

18.

ugotavlja, da lahko razlike med režimi odgovornosti v državah članicah privedejo do regulatorne arbitraže in spodkopavajo notranji trg, vendar se zaveda različnih stopenj izpostavljenosti, povezanih z velikostjo revizijskih podjetij in družb, ki jih obravnavajo; poudarja, da odškodninski zahtevki pogosto prihajajo iz tretjih držav, kjer so podlaga za spore največkrat dogovori o odvetniškem honorarju v določenem odstotku od dosežene odškodnine; ni naklonjen taki kulturi pravnih sporov v Evropski uniji in poziva k bolj temeljnemu reševanju škodljivih vplivov takih praks, katerih gonilo so provizije;

19.

opozarja na Priporočilo Komisije 2008/473/ES z dne 5. junija 2008 o omejevanju civilne odgovornosti zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij (10), po katerem naj države članice odgovornost računovodij omejijo glede na domače predpise in okoliščine; poleg tega opozarja na cilj priporočila, ki je doseči večjo konvergenco med državami članicami na tem področju, s tem pa spodbuditi enake pogoje za podjetja in računovodska podjetja; poudarja, da cilj omejevanja odgovornosti računovodij in računovodskih podjetij, kot je naveden v priporočilu Komisije, ne sme kršiti načel, ki v nekaterih državah članicah veljajo za civilno odgovornost, kot je načelo pravice do odškodnine za žrtve; poudarja, da priporočilo v kontekstu sedanje gospodarske in finančne krize ne bi smelo pod vprašaj postaviti kakovosti obvezne revizije ali zaupanja v njeno funkcijo; poziva Komisijo, naj Parlament najkasneje leta 2010 obvesti o učinku priporočila ter nadaljnjih ukrepih, pri čemer naj največjo pozornost nameni zlasti vprašanju, ali in v kakšni meri vpliva na večjo konvergenco med državami članicami, skladno s ciljem direktive; poudarja, da bo morala Komisija – če se bo izkazalo, da so potrebni nadaljnji ukrepi – izdelati oceno učinka, v kateri bo proučila možne posledice omejevanja civilne odgovornosti revizorjev in revizijskih podjetij na kakovost revizij, finančno varnost in koncentracijo na računovodskem trgu;

20.

pozdravlja posvetovanja, ki ga je začela Komisija o lastninskih pravicah v računovodskih podjetjih, in z zanimanjem pričakuje odziv zainteresiranih strani;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/27

A.

ker so na področju uprizoritvenih umetnosti neenakosti pri možnostih za zaposlitev in možnostih nasploh med ženskami in moškimi močno prisotne in zakoreninjene,

B.

ker je treba resno analizirati mehanizme, ki povzročajo te neenakosti med moškimi in ženskami,

C.

ker mora načelo enakosti med moškimi in ženskami veljati za vse akterje na področju uprizoritvenih umetnosti, in sicer v vseh vejah in strukturah (produkcija, razširjanje in poučevanje) ter na vseh področjih dejavnosti (umetniškem, tehničnem in upravnem),

D.

ker moški in ženske niso enako zastopani v različnih poklicih na področju uprizoritvenih umetnosti in ker je treba tej prvi obliki neenakosti dodati še različne pogoje dela in zaposlovanja ter razlike v dohodkih,

E.

ker so neenakosti dostopa do vodilnih položajev, produkcijskih sredstev in mrež za razširjanje različno prisotne v vseh vejah uprizoritvenih umetnosti,

F.

ker je treba za dosego enakosti v poklicih na področju uprizoritvenih umetnosti sistematično zagotoviti mešano zastopanost spolov,

G.

ker zgolj talent ne zadostuje za umetniško kakovost izvedbe ali uspešno poklicno pot in ker bi večje upoštevanje uravnovešene zastopanosti med moškimi in ženskami v poklicih na področju uprizoritvenih umetnosti temu dalo nov zagon,

H.

ker je treba zato spremeniti sedanjo segregacijo, ki še vedno vlada na področju uprizoritvenih umetnosti, pri čemer je treba poleg posodobitve in demokratizacije tega področja določiti tudi uresničljive cilje za dosego enakosti, s katerimi se bo spodbujala socialna pravičnost,

I.

ker ostajata sposobnost in nadarjenost zaradi obstoječih neenakosti neizkoriščeni, te neenakosti pa škodijo umetniški razgibanosti, razcvetu in ekonomskemu razvoju te dejavnosti,

J.

ker je zaradi zakoreninjenih predsodkov obnašanje do žensk pri izbiri in imenovanju ter v delovnih odnosih prepogosto diskriminacijsko; ker imajo ženske kljub višji stopnji izobrazbe, zanimanju za nenehno izobraževanje in boljšim sposobnostim povezovanja, pogosto nižje dohodke kot moški,

K.

ker so ovire za enakost med ženskami in moškimi v tej dejavnosti še posebej trdovratne, zaradi česar je treba sprejeti posebne ukrepe za zmanjšanje obstoječih neenakosti, pri tem pa upoštevati tudi, da bi to lahko v družbi kot celoti učinkovalo kot vzvod,

L.

ker so na področju socialne varnosti za umetnike, tako moške kot ženske, velike vrzeli, in so, predvsem za ženske, posledica tega slabši dohodki,

1.

poudarja, da so neenakosti med moškimi in ženskami močno razširjene in zakoreninjene na področju uprizoritvenih umetnosti, organizacija tega področja, temelječa na neenakosti med spoloma, pa glede na posebnosti njenih dejavnosti lahko vpliva na celotno družbo;

2.

vztraja, da je nujno spodbujati dostop žensk do vseh umetniških poklicev, v katerih so še vedno v manjšini;

3.

opozarja, da je delež žensk v umetniških poklicih in na uradnih položajih na kulturnem področju zelo majhen in da so ženske premalo zastopane na odgovornih delovnih mestih v kulturnih ustanovah ali na akademijah in univerzah;

4.

ugotavlja, da je treba sprejeti posebne ukrepe za to dejavnost, da bi pojasnili mehanizme in obnašanje, ki povzročajo navedene neenakosti;

5.

opozarja, da se obnašanje lahko spremeni samo z mešano zastopanostjo spolov, ki bo prinesla dopolnjujoča se stališča, metode in interese ter večstransko občutljivost;

6.

poudarja, da je treba spodbujati dostop žensk do vseh umetniških poklicev, vključno z uprizoritveno umetnostjo, kjer so zastopane v manjšini, države članice pa spodbuja k odpravi vseh ovir za dostop žensk na čelo kulturnih ustanov, akademij in univerz;

7.

poudarja, da diskriminacija žensk ovira razvoj tega kulturnega področja, ki je zaradi tega prikrajšano za sposobne in nadarjene ljudi, in opozarja, da nadarjeni za svoje priznanje potrebujejo stik z javnostjo;

8.

poziva k uvedbi ukrepov za večjo zastopanost žensk na vodilnih položajih v ustanovah, zlasti s spodbujanjem enakosti v kulturnih podjetjih in ustanovah ter v poklicnih organizacijah;

9.

poziva akterje na kulturnem področju, naj zagotovijo večjo zastopanost ustvarjalk in njihovih del pri organizaciji programov, pripravi zbirk, objavah ali posvetovanju;

10.

ugotavlja, da bo doseganje napredka v enakosti med ženskami in moškimi omogočilo postopno zagotovitev mešane zastopanosti spolov v delovnih skupinah, organizaciji programov in strokovnih srečanjih, kjer je danes pogosto značilno ločevanje spolov, kar ni v skladu z zahtevami sodobne družbe;

11.

poudarja, da je pomembno zagotoviti, če je le mogoče, anonimnost kandidatur, in vztraja, da je treba za zaposlitev orkestrskih glasbenikov ohraniti navado, po kateri avdicije potekajo za pregradno steno, tako da se lahko orkestrom pridružijo tudi ženske;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma predvidijo prve konkretne ukrepe v boju proti neenakosti na področju uprizoritvenih umetnosti, ki bodo v vseh njenih vejah zagotovili zastopanost vsaj tretjine oseb manjšinskega spola;

13.

spodbuja države članice:

14.

opozarja kulturne ustanove, da je treba nujno uresničiti demokratični pojem, v skladu s katerim morajo moški in ženske za enako delo prejemati enako plačo, kar ne velja vedno za umetniško področje in veliko drugih področij;

15.

spodbuja države članice, naj na področju uprizoritvenih umetnosti uvedejo primerjalne analize stanja v posameznih državah Unije, kar bo olajšalo oblikovanje in izvajanje skupne politike, pripravo statistik ter bo omogočilo primerjavo in oceno doseženega napredka;

16.

poziva države članice, naj izboljšajo socialne razmere na kulturno-umetniškem področju in upoštevajo različne zaposlitvene kategorije, da bi zagotovile boljšo socialno varnost;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom držav članic.

1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/30

A.

ker je bruto dohodek od spletnih iger na srečo v letu 2004 znašal od 2 do 3 milijarde EUR, kar je po ugotovitvah iz omenjene raziskave SICL približno 5 % celotnega trga iger na srečo v EU, in ker je njegova hitra rast neizogibna,

B.

ker je prihodek od iger na srečo, ki jih organizira ali dovoli vlada, daleč najpomembnejši vir dohodka za športne organizacije v številnih državah članicah,

C.

ker so igre na srečo, vključno s spletnimi, običajno dosledno urejene v vseh državah članicah na temelju načela subsidiarnosti, da bi zavarovali potrošnika pred zasvojenostjo in goljufijami, preprečili pranje denarja in druge oblike finančnega kriminala pa tudi vnaprejšnje dogovore o rezultatih ter ohranili javni red; ker Sodišče Evropskih skupnosti za te namene dovoljuje omejitve svobode ustanavljanja in opravljanja storitev zaradi splošnega interesa, če so sorazmerne in nediskriminacijske,

D.

ker vse države članice razlikujejo med takšnimi omejitvami glede na vrsto igre na srečo, kot so na primer kazinske igre, športne stave, loterija ali stave na konjskih dirkah; ker večina držav članic – tudi domačim ponudnikom – prepoveduje prirejanje spletnih kazinskih iger, veliko število pa jih podobno prepoveduje tudi sprejemanje spletnih športnih stav in prirejanje spletnih loterij,

E.

ker so dejavnosti iger na srečo izključene iz direktiv 2006/123/ES, 2007/65/ES in 2000/31/ES in ker je Parlament v svoji zgoraj navedeni resoluciji o Beli knjigi o športu izrazil pomisleke glede morebitne deregulacije iger na srečo,

F.

ker so države članice uredile svoje trge tradicionalnih iger na srečo, da bi zavarovale potrošnika pred zasvojenostjo, goljufijami, pranjem denarja in vnaprejšnjimi dogovori o rezultatih, ker je te politične cilje v sektorju spletnih iger na srečo veliko težje doseči,

G.

ker je Komisija proti desetim državam članicam začela postopek za ugotavljanje kršitev, da bi preverila, ali so nacionalni ukrepi, ki omejujejo čezmejno ponudbo storitev spletnih iger na srečo, večinoma športnih stav, skladni z zakonodajo Skupnosti, ker, kot je poudarila Komisija, ti postopki ne zadevajo monopolov in nacionalnih loterij, prav tako pa ne bodo vplivali na liberalizacijo trgov iger na srečo nasploh,

H.

ker je na Sodišče Evropskih skupnosti naslovljenih čedalje več predlogov za predhodno odločbo glede iger na srečo, kar očitno kaže na pomanjkanje jasnosti, kako razlagati in uporabljati zakonodajo Skupnosti v zvezi s temi igrami,

I.

ker neoporečnost v kontekstu te resolucije o spletnih igrah na srečo ne pomeni le zavezanosti preprečevanju goljufij in kaznivih dejanj, temveč tudi odvisnosti od iger na srečo in dostopa mladoletnikov do njih, in sicer s spoštovanjem varstva potrošnikov in kazenske zakonodaje, ter zavezanost preprečevanju nedovoljenega vpliva na izid športnih tekmovanj zaradi športnih stav,

J.

ker spletne igre na srečo združujejo nekaj dejavnikov tveganja, ki so povezani s problematičnim igranjem na srečo, med drugim lahek dostop do iger, raznovrstnost iger, ki so na voljo, ter manjše družbene omejitve (7),

K.

ker so se športne stave in druge spletne igre razvijale hitro in nenadzorovano (zlasti prek meja v internetu), je šport zaradi nenehne grožnje, da bodo rezultati vnaprej dogovorjeni, in zaradi „stav proti rezultatu“ za posamezne športne dogodke še posebej izpostavljen nezakonitemu ravnanju stavnic,

1.

poudarja, da imajo države članice v skladu z načelom subsidiarnosti in s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti interes in pravico do ureditve in nadzora svojih trgov iger na srečo ob upoštevanju svoje tradicije in kulture, da bi zavarovale potrošnika pred zasvojenostjo, goljufijami, pranjem denarja in vnaprej dogovorjenimi rezultati ter zaščitile priznane strukture, ki financirajo športne dejavnosti in druge socialne pobude v državah članicah; poudarja, da si vse interesne skupine želijo dobro nadzorovanih in urejenih trgov iger na srečo; poudarja, da bi morali ponudniki spletnih iger na srečo spoštovati zakonodajo države članice, kjer te storitve opravljajo in kjer ima prebivališče potrošnik;

2.

poudarja, da so storitve iger na srečo gospodarska dejavnost posebnega značaja, ker so z njimi povezana vprašanja socialnega in javnega reda ter zdravstvenega varstva in ker konkurenca na tem področju ne vodi do boljše delitve virov, zaradi česar je pri igrah na srečo potreben pristop več stebrov; poudarja, da pristop samo z vidika notranjega trga na tem občutljivem področju ni ustrezen, in poziva Komisijo, naj posebno pozornost posveti stališčem Sodišča Evropskih skupnosti glede tega vprašanja;

3.

odobrava prizadevanja Sveta za reševanje vprašanj na področju spletnih in tradicionalnih iger na srečo in stav, ki so se začela v času francoskega predsedstva; poziva Svet, naj še naprej organizira uradne posvete o morebitnih političnih rešitvah glede tega, kako opredeliti in odpraviti težave, ki jih povzročajo spletne igre na srečo, Komisijo pa poziva, naj ta proces podpre in opravi raziskave ter v skladu z željami Sveta pripravi ustrezne predloge za dosego skupnih ciljev na področju spletnih iger na srečo;

4.

poziva države članice, naj tesneje sodelujejo pri reševanju družbenih problemov in težav z javnim redom, ki izhajajo iz čezmejnih spletnih iger na srečo, kot so zasvojenost z njimi, zloraba osebnih podatkov ali kreditnih kartic; poziva institucije EU, naj tesno sodelujejo z državami članicami v boju proti vsem nedovoljenim ali nezakonitim spletnim igram na srečo ter zaščitijo potrošnike in preprečijo goljufije; poudarja, da se je treba sporazumeti o tem, kako to doseči;

5.

poudarja, da bi morali zakonodajalci in ponudniki tesno sodelovati z drugimi udeleženci na področju spletnih iger na srečo, na primer ponudniki iger na srečo, zakonodajalci, potrošniškimi organizacijami, športnimi organizacijami, panožnimi združenji in mediji, ter imeti skupno odgovornost za neoporečnost spletnih iger na srečo in obveščanje potrošnikov o možnostih negativnih posledic teh iger;

6.

ugotavlja, da so kriminalne dejavnosti, kot je pranje denarja ali črna ekonomija, povezane tudi z igrami na srečo in vplivajo na integriteto športnih dogodkov; meni, da ta grožnja integriteti športnih tekmovanj močno vpliva na udeležbo na najosnovnejši družbeni ravni, ki največ prispeva k javnemu zdravju in družbeni vključenosti; prav tako ocenjuje, da bi utegnilo zaupanje javnosti uplahniti, če bi šport obveljal kot orodje za neupravičeno pridobivanje finančnih koristi igralcev, funkcionarjev ali drugih, namesto da bi se spoštovale njegove vrednote in pravila in namesto da bi bil namenjen zabavi ljubiteljev športa;

7.

meni, da razmah spletnih iger na srečo omogoča nepošteno ravnanje, kot so goljufije, dogovarjanje o rezultatih, nezakoniti karteli za stave in pranje denarja, saj se spletne igre na srečo lahko hitro ustvarijo in odstranijo, pa tudi močno se je povečalo število čezmejnih izvajalcev; poziva Komisijo, Europol in druge nacionalne in mednarodne ustanove, naj pozorno spremljajo nova odkritja in poročajo o njih;

8.

meni, da varovanje neoporečnosti športnih dogodkov in tekmovanj zahteva sodelovanje lastnikov športnih pravic, izvajalcev spletnih stav ter javnih organov na nacionalni ravni, ravni EU in mednarodni ravni;

9.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo prireditelji športnih tekmovanj, stavnice in zakonodajalci v sodelovanju zasnovali ukrepe, s katerimi bo omejeno tveganje v zvezi z nezakonitimi športnimi stavami in vnaprej dogovorjenimi športnimi rezultati, ter raziskali možnosti za vzpostavitev izvedljivega, pravičnega in trajnostnega regulativnega okvira za zaščito integritete športa;

10.

poudarja, da so športne stave oblika komercialnega izkoriščanja športnih tekmovanj, in priporoča, da države članice organizatorje športnih prireditev zaščitijo pred nepooblaščeno komercialno uporabo tekmovanj, predvsem s priznanjem njihovih pravic, ter uvedejo mehanizme, ki bodo jamčili za pošteno plačilo v korist vseh ravni profesionalnega in ljubiteljskega športa; poziva Komisijo, naj preuči, ali bi bilo mogoče organizatorjem športnih prireditev podeliti pravice intelektualne lastnine (neke vrste avtorskih pravic (8)) za tekmovanja;

11.

meni, da priložnost za igranje spletnih iger na srečo kadar koli in v zasebnosti, s takojšnjimi rezultati in možnostjo igranja za velike vsote denarja, ki jo ponuja internet, omogoča nastanek zasvojenosti z igrami; vendar ugotavlja, da vpliv posameznih oblik spletnih iger na srečo na potrošnike še ni v celoti znan in da bi bilo treba to področje podrobneje raziskati;

12.

opozarja na vse pogostejše skrbi zaradi preveč preprostega dostopa mladih do spletnih iger na srečo, tako zakonitih kot nezakonitih, in poudarja, da je treba uvesti učinkovitejše preverjanje starosti in mladoletnikom preprečiti, da bi na spletnih mestih uporabljali brezplačne predstavitvene različice iger;

13.

opozarja, da zlasti mladi ne razlikujejo dobro med koncepti sreče, usode, naključja in verjetnosti; poziva države članice, naj se posvetijo glavnim dejavnikom tveganja, ki lahko povečajo verjetnost, da se bo pri (mladem) posamezniku razvila zasvojenost z igrami na srečo, in poiščejo načine, kako se s temi dejavniki spopasti;

14.

je zaskrbljen zaradi vse večjega medsebojnega vpliva televizije, mobilne telefonije in internetnih strani, ki ponujajo igre na srečo na daljavo ali spletne igre na srečo, namenjene zlasti mladim; meni, da bo ta razvoj prinesel nove izzive na področju predpisov in socialnega varstva;

15.

meni, da bodo spletne igre na srečo verjetno prinesle dodatno tveganje za potrošnike in da zato lahko države članice upravičeno omejijo prosto opravljanje storitev spletnih iger na srečo, da bi potrošnike zavarovale;

16.

poudarja, da so starši odgovorni za to, da mladoletnikom preprečijo igranje iger na srečo in njihovo zasvojenost s temi igrami;

17.

hkrati poziva države članice, naj namenijo ustrezna sredstva za raziskave, preprečevanje in reševanje problemov, povezanih s spletnimi igrami na srečo;

18.

meni, da bi bilo treba dobiček od iger na srečo porabiti za dobro družbe, na primer stalno financiranje izobraževanja, zdravstva, profesionalnega in ljubiteljskega športa ter kulture;

19.

podpira razvoj standardov za spletne igre na srečo, kar zadeva starostno omejitev, prepoved sistemov kreditiranja in bonusov, da se zaščiti ranljive igralce na srečo, informacije o možnih posledicah iger na srečo ter o tem, kje poiskati pomoč pri zasvojenosti, morebitno nevarnost za zasvojenost pri določenih igrah in tako dalje;

20.

poziva vse interesne skupine, naj obravnavajo vprašanje socialne osamitve, ki jo povzroča zasvojenost s spletnimi igrami na srečo;

21.

meni, da samoregulacija oglaševanja, promocije in zagotavljanja spletnih iger na srečo ni dovolj učinkovita, zato poudarja, da je potrebna tako ureditev kot sodelovanje med panogo in javnimi organi;

22.

poziva države članice, naj sodelujejo na ravni EU ter ukrepajo proti javnim in zasebnim ponudnikom spletnih iger na srečo, ki agresivno oglašujejo in tržijo svoje proizvode, na primer z brezplačnimi predstavitvenimi različicami iger, da bi zaščitile problematične igralce na srečo in ranljive potrošnike, kot so otroci in mladi;

23.

predlaga, da se preučijo možnosti za uvedbo največjega mesečnega zneska, ki ga posameznik lahko porabi za igre na srečo, ali da se ponudnikom spletnih iger na srečo naloži, naj uporabljajo predplačniške kartice za igranje, ki bi bile naprodaj v prodajalnah;

24.

ugotavlja, da je lahko kodeks ravnanja še vedno koristno orodje za doseganje nekaterih javnih (in zasebnih) ciljev ob upoštevanju tehnološkega razvoja, sprememb želja potrošnikov ali razvoja tržnih struktur;

25.

poudarja, da je kodeks ravnanja samoregulativni pristop, ki ga oblikuje panoga sama, in zato lahko služi kot dodatek zakonodaji, ne more pa je nadomestiti;

26.

poudarja tudi, da bo učinkovitost kodeksa ravnanja v marsičem odvisna od tega, ali ga bodo nacionalni zakonodajalci in potrošniki sprejeli, ter od njegovega izvajanja;

27.

poziva države članice, naj dokumentirajo obseg in rast svojih trgov spletnih iger na srečo in izzive, ki izhajajo iz teh iger;

28.

poziva Komisijo, naj začne raziskavo o spletnih igrah na srečo in nevarnosti nastanka zasvojenosti z njimi, na primer o tem, kako oglaševanje vpliva na zasvojenost z igrami na srečo, ali bi bilo mogoče oblikovati skupno evropsko kategorizacijo iger glede na možnost zasvojenosti ter kakšni bi lahko bili preventivni in kurativni ukrepi;

29.

poziva Komisijo, naj preuči predvsem vlogo oglaševanja in trženja (vključno z brezplačnimi predstavitvenimi različicami iger v spletu), ki mladoletnike neposredno ali posredno napeljujeta k igranju iger na srečo;

30.

poziva Komisijo, Europol in nacionalne organe, naj zbirajo in si izmenjujejo informacije o obsegu goljufij in drugih oblikah kaznivih dejanj v sektorju spletnih iger na srečo, na primer med udeleženci v sektorju;

31.

poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z nacionalnimi vladami preuči gospodarske in negospodarske učinke opravljanja čezmejnih storitev iger na srečo v povezavi z neoporečnostjo, socialno odgovornostjo, varstvom potrošnika in vprašanji obdavčenja;

32.

poudarja, da je stalno bivališče potrošnika pomemben podatek za države članice, če želijo učinkovito nadzorovati, omejevati in spremljati storitve iger na srečo, ki se opravljajo na njihovem ozemlju;

33.

poziva Komisijo in države članice, naj pojasnijo kraj obdavčitve spletnih iger na srečo;

34.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/35

A.

ker so standardi Evropske unije v zvezi z varnostjo hrane in njeno kakovostjo najstrožji na svetu,

B.

ker ti standardi izpolnjujejo pričakovanja potrošnikov EU in so sredstvo za ustvarjanje pomembne dodane vrednosti,

C.

ker potrošnike poleg varnosti hrane izjemno zanimajo tudi poreklo in metode proizvodnje živil; ker se je Evropska unija že odzvala na te težnje in uvedla štiri oznake kakovosti in porekla živil, in sicer zaščiteno označbo porekla (ZOP), zaščiteno geografsko označbo (ZGO), zajamčeno tradicionalno posebnost (ZTP) in ekološko živilo,

D.

ker so kakovostni evropski proizvodi del „žive“ kulturne in gastronomske dediščine Evropske unije in zato pomemben sestavni del gospodarskega in družbenega življenja mnogih regij EU, saj omogočajo dejavnosti, ki so zlasti na podeželskih območjih neposredno povezane z lokalnimi razmerami,

E.

ker potrošnik povezuje sheme za potrjevanje z zagotavljanjem višje kakovosti,

F.

ker posebni sistemi kakovosti Evropske unije pomenijo precejšnjo konkurenčno prednost za proizvode EU,

G.

ker so na trgu živilskih proizvodov EU prevladali veliki trgovci na drobno, ki proizvajalcem zaračunavajo stroške in premije za uvrstitev v asortiman, pa tudi neupravičen prispevek k stroškom za promocijo, kar zmanjšuje možnost, da bi večje število potrošnikov dosegli mali proizvajalci,

H.

ker je možno uporabiti nove tehnologije za navedbo podrobnih informacij o poreklu in značilnostih različnih kmetijskih in živilskih proizvodov,

I.

ker ponarejanje povzroča škodo proizvajalcem in tudi končnim potrošnikom,

1.

pozdravlja premislek, ki ga je spodbudila zelena knjiga Komisije, in podpira načrte Komisije za spodbujanje kakovosti kmetijskih proizvodov EU, ne da bi se ob tem proizvajalcem naložili stroški ali dodatne obveznosti;

2.

poudarja, da je zagotavljanje poštene konkurence na trgih strateških proizvodov, kot so kmetijski in živilski proizvodi, primarni cilj, ki služi splošnemu interesu EU; ocenjuje, da je bistveno, da tudi pri uvoženih proizvodih, ki v splošnem ne izpolnjujejo podobnih standardov, kot so standardi Skupnosti, prisotna poštena konkurenca; meni, da je treba tudi kakovostne standarde EU za proizvode iz tretjih držav, ki vstopajo na notranji trg, določiti na podlagi sporazuma s Svetovno trgovinsko organizacijo (STO);

3.

meni, da je treba izboljšati nadzor in usklajevanje med različnimi organi, da bi tako zagotovili, da uvoženi živilski proizvodi izpolnjujejo standarde EU glede varstva okolja, varnosti hrane in dobrega počutja živali; je seznanjen s sklepi Sveta za kmetijstvo z dne 19. decembra 2008 o varnosti kmetijskih proizvodov iz tretjih držav in o upoštevanju standardov Skupnosti; vendar v teh sklepih pogreša trdno politično voljo za okrepitev nadzora Skupnosti v tretjih državah;

4.

poudarja, da politika na področju kakovosti v prihodnje ne more biti ločena od skupne kmetijske politike ali izzivov, med katere spadajo tudi podnebne spremembe, zaščita biotske raznovrstnosti, zanesljiva preskrba z energijo in upravljanje vodnih virov;

5.

ocenjuje, da ukrepi za povečanje proizvodnje, ki so se sprejeli zaradi splošnega povišanja cen surovin, ne bi smeli biti izgovor za znižanje standardov;

6.

poudarja, da mora cilj višjih standardov varnosti hrane, dobrega počutja živali in varstva okolja zagotavljati tudi doseganje tako visoke kakovosti proizvodov, da bo kmetom ponujala veliko konkurenčno prednost, in da morajo kmetje zaslužiti dovolj, da si povrnejo stroške zaradi zahtev EU o varnosti hrane, dobrem počutju živali in varstvu okolja; meni, da bi moralo, v primeru da konkurenčna prednost kmetov ne zadošča za povračilo stroškov zaradi zahtev EU, imeti financiranje skupne kmetijske politike bistveno vlogo, saj bi ga evropski kmetje morali uporabiti za zagotavljanje varnosti hrane, dobrega počutja živali in varstva okolja v kmetijstvu;

7.

ocenjuje, da mora biti evropska politika na področju kakovosti pripravljena na reformo skupne kmetijske politike po letu 2013; meni, da mora Evropska unija v okviru skupne kmetijske politike zagotavljati zlasti finančno pomoč, da bi spodbudila proizvodnjo visokokakovostnih evropskih agroživilskih proizvodov; poudarja, da je treba v večji meri podpirati organizacije proizvajalcev, da zlasti mali proizvajalci ne bi bili prikrajšani;

8.

opozarja, da se Evropska unija v mednarodni pogodbi o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo zavezuje, da bo izvedla ukrepe za ohranitev genskih virov; zato poziva Komisijo, naj vzpostavi posebne programe za pospeševanje prodaje, ki bodo spodbujali uporabo rastlinskih vrst, ki jim grozi genska erozija; poudarja, da naj bi bilo s tem za kmete in vrtnarje privlačnejše gojenje vrst, ki so navedene kot rastlinski genski viri ter da je treba vzpostaviti podobne programe za pospeševanje prodaje za rejne živalske vrste, ki jim grozi izumrtje;

9.

opozarja, da so evropski proizvajalci zaradi vse večje liberalizacije svetovnih kmetijskih trgov neposredno izpostavljeni mednarodni konkurenci in da lahko vsak dodaten ukrep, ki se jim naloži, poslabša njihov konkurenčni položaj, da pa lahko liberalizacija kmetom v EU prinese tudi prednosti, če jim uspe prodreti s svojimi proizvodi na trg in prejeti zanje priznanja; opozarja tudi, da lahko kmetje EU zahteve potrošnikov med drugim obrnejo sebi v prid tako, da oskrbujejo potrošnike z lokalno pridelanimi visokokakovostnimi proizvodi in upoštevajo strožje standarde dobrega počutja živali in varstva okolja;

10.

zlasti poudarja, da se mora Komisija pogajati o netrgovinskih zadevah v okviru STO tako, da čim več uvoženih proizvodov izpolnjuje iste zahteve, kot so naložene kmetom v EU, tako da bo kakovost kmetijskih proizvodov, ki izpolnjujejo zahteve EU o varnosti hrane, dobrem počutju živali in varstvu okolja, zagotavljala kmetom očitno konkurenčno prednost;

11.

izraža zaskrbljenost zaradi vpliva velikih trgovinskih verig na splošno kakovost živilskih proizvodov v EU, pa tudi zaradi dejstva, da se na trgih, za katere je značilna močno koncentrirana distribucija, pojavlja težnja po poenotenju in zmanjšanju raznolikosti agroživilskih proizvodov, zaradi česar je na policah manj tradicionalnih in več predhodno obdelanih proizvodov; predlaga Komisiji, naj določi predpise za postopek nabavne dražbe, ki so ga uveljavile nekatere velike evropske nakupovalne centrale, saj ima uničujoče posledice za kakovostne proizvode;

12.

izraža zaskrbljenost zaradi zapletenosti sistema EU glede osnovnih standardov in številnih predpisov, ki jih morajo upoštevati kmetje v EU; si prizadeva za poenostavitev in zagovarja pristop, po katerem mora biti vsak nov predpis preverljiv po merilih primernosti, potrebnosti in sorazmernosti;

13.

poziva k dodatni poenostavitvi tržnih standardov z razjasnitvijo osnovnih meril, ki jih je treba uporabljati; poziva k oblikovanju smernic EU o uporabi splošnih rezerviranih navedb, kot so „nizka vsebnost sladkorja“, „nizkoogljičen“, „dietičen“ ali „naraven“, za preprečevanje zavajajočih praks;

14.

izraža zaskrbljenost zaradi nezadostne obveščenosti večine evropskih potrošnikov o prehranjevalni verigi, zlasti kar zadeva poreklo proizvodov in surovin; je naklonjen uvedbi obvezne navedbe kraja proizvodnje primarnih proizvodov v obliki označbe države porekla, da bi tako ustregli želji potrošnikov po več informacijah o poreklu proizvoda, ki ga kupijo; meni, da bi bilo treba ta sistem uporabljati tudi za predelane živilske proizvode in za zagotovitev podatkov o poreklu glavnih sestavin in surovin ter navesti njihov kraj porekla in kraj, kjer je bil proizvod nazadnje predelan;

15.

meni, da je avstralski model sistema za označevanje države porekla odličen primer, če se istočasno upoštevajo posebne danosti različnih proizvodnih sektorjev v EU, saj označuje različne stopnje, na primer: „proizvedeno v/na“ za živila, izdelana v zadevni državi iz sestavin s poreklom iz zadevne države, ali „izdelano v/na“ za živila, ki so bila v zadevni državi bistveno predelana, ali „izdelano v/na… na osnovi lokalnih ali uvoženih sestavin“; opozarja, da tudi druge pomembne trgovinske partnerice Evropske unije, kot so Združene države ali Nova Zelandija, uporabljajo podobne sisteme označevanja;

16.

meni, da tržni standardi ne smejo ovirati dostopa proizvodov na trg na podlagi njihovega videza, oblike ali velikosti, če ti proizvodi izpolnjujejo standarde varnosti hrane;

17.

meni, da mora skupna oznaka kakovosti EU z besedilom „proizvedeno v Evropski uniji“ na koncu zagotoviti, da zahvaljujoč zahtevnim standardom, v skladu s katerimi so proizvedeni, proizvodi EU na trgu pozitivno odstopajo;

18.

meni, da je treba spodbujati predvsem neobvezne rezervirane navedbe in ne toliko obveznih tržnih standardov; vendar meni, da je lahko uvedba takšnih usklajenih opredelitev, ki naj bi zadovoljile vse udeležence, zaradi različnih prehranjevalnih navad in tradicij povezana s težavami, poleg tega pa lahko povzroči povečanje količine informacij, s katerimi se sooča potrošnik, kot tudi potrebo po vzpostavitvi nadzornega sistema za preverjanje uporabe teh navedb;

19.

je naklonjen ukrepom za poenostavitev predpisov Skupnosti, če ti ne vodijo v razvodenitev teh predpisov, in omejitev področij, ki so prepuščena samoregulaciji; meni, da je treba oblikovati skupne tržne standarde, ki se lahko učinkoviteje določijo; v zvezi s tem meni, da je treba spodbujati koregulacijo v okviru običajnega postopka za sprejetje zakonodaje Skupnosti na tem področju; poziva, naj bodo v ta postopek vključeni nacionalni organi, predstavniki živilskega sektorja in kmetje;

20.

poudarja, da morajo sistemi kakovosti hrane potrošnikom ponujati informacije in jamstvo o pristnosti lokalnih sestavin in proizvodnih postopkov; zato meni, da se morajo takšni sistemi izvajati in upravljati z okrepljenim nadzorom in sistemi sledljivosti;

21.

meni, da je treba uvesti preglednejše sisteme označevanja, ki jih bo prepoznala večina potrošnikov, ter da je za pregledno označevanje porekla treba tako pri proizvodih iz EU kot tudi pri proizvodih, uvoženih iz tretjih držav, navesti poreklo bistvenih kmetijskih sestavin, ki opredeljujejo proizvod;

22.

meni, da je treba zagotoviti, da se kot surovine uporabljajo izključno originalni proizvodi z ZOP, zgolj če se pri označevanju in reklamiranju predelanega proizvoda uporablja zaščiteno ime; poudarja, da se na ta način po eni strani preprečuje zavajanje potrošnikov, po drugi strani pa spodbuja povpraševanje po proizvodih z ZOP;

23.

meni, da je smotrno določiti pravila za uporabo navedb „gorski“ in „otoški“, saj bi to dalo veliko dodatno prednost kmetijskim proizvodom in živilom iz teh območij z omejenimi možnostmi; meni, da je treba pri uporabi navedb „gorski“ in „otoški“ obvezno dodati državo porekla proizvoda;

24.

v zvezi s tem opozarja, da povprečen potrošnik ne pozna dobro razlike med ZOP in ZGO in da je treba potrošnike na to razliko opozoriti z obveščevalno kampanjo;

25.

nasprotuje določitvi strožjih meril za ocenjevanje, ki bi temeljila na primer na izvoznih možnostih in trajnosti; opozarja, da obstajajo številni primeri proizvodov, ki se sicer ne izvažajo, vendar so vseeno zelo pomembni za oblikovanje lokalnih gospodarstev ter za ohranjanje socialne kohezije;

26.

poudarja, da so označbe porekla del pomembne evropske dediščine, ki jo je treba ohraniti, zaradi njene znatne gospodarske moči in njenih temeljnih družbenoekonomskih učinkov za številne regije EU; meni, da so te označbe jamstvo za kakovost, ki ga je treba okrepiti, zlasti s strožjim nadzorom upravljanja označb porekla v združenjih, ki so zanje zaprosila; meni, da te označbe potrošnikom pomagajo izbirati med proizvodi;

27.

meni, da je treba bolje razjasniti razlike med blagovnimi znamkami in označbami porekla ter sprejeti ukrepe za dejansko uporabo veljavnih predpisov Skupnosti, ki preprečujejo registracijo blagovne znamke, ki bi vsebovala ZOP/ZGO ali bi se nanjo sklicevala, gospodarskim subjektom, ki ne zastopajo organizacij proizvajalcev teh ZOP/ZGO; meni, da je nujno treba izvesti promocijske kampanje z lastnim proračunom za informiranje potrošnikov o prednostih teh javnih shem za potrjevanje;

28.

meni, da bi morali imeti proizvajalci proizvodov z geografskimi označbami na voljo instrumente, ki bi jim omogočali primerno upravljanje proizvedene količine blaga, da bi se ohranila kakovost in ugled geografskih označb;

29.

meni, da morajo imeti zaščitni ali drugi pristojni organi v primeru uporabe proizvoda z ZGO v sestavljenem kuhanem proizvodu – ob spremembi lastnosti proizvoda z ZGO – možnost, da izvajajo usmerjene kontrole za preverjanje, ali se lastnosti proizvoda z ZGO niso preveč spremenile;

30.

poziva k boljši zaščiti registriranih označb, zlasti v nekaterih fazah embaliranja in trženja teh proizvodov izven območja proizvodnje ter kadar obstaja nevarnost neprimerne uporabe teh označb; poziva k uporabi predpisov Skupnosti, ki prepovedujejo registracijo označbe z imenom, podobnim imenu že registrirane ZOP ali ZGO;

31.

zagovarja oblikovanje skupnih predpisov za proizvajalce proizvodov z geografskimi označbami, ki bodo določali pogoje za njihovo uporabo, tudi pri označevanju predelanih proizvodov;

32.

je naklonjen poenostavitvi postopka registracije označb porekla in skrajšanju časa, potrebnega za pridobitev teh označb;

33.

opozarja, da se stopnja zaščite označb porekla v državah članicah razlikuje, in meni, da bi bilo zaželeno uskladiti zakonodajo in postopke na tem področju, zlasti pravila o zaščiti po uradni dolžnosti;

34.

meni, da bi bilo treba okrepiti mednarodno zaščito označb porekla; poziva Komisijo, naj zlasti na politični ravni okrepi svoja prizadevanja za izboljšanje zaščite ZGO v pogajanjih v Svetovni trgovinski organizaciji (bodisi za razširitev zaščite v skladu s členom 23 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine na vse proizvode bodisi za vzpostavitev večstranskega registra ZGO), pa tudi v okviru pogajanj o sprejetju novih držav v STO ter tekočih pogajanj o dvostranskih sporazumih;

35.

meni, da mora ta mednarodna zaščita s strani EU veljati za proizvode, ki se izvažajo, in za tiste, ki se ne, se pa lahko razlikuje glede na dejansko nevarnost ponarejanja proizvodov znotraj EU, tako da so proizvodi, za katere je nevarnost ponarejanja večja in ki se izvažajo, pod mednarodno zaščito znotraj STO, medtem ko bi se za proizvode z manjšo nevarnostjo ponarejanja na bolj lokalnih tržiščih lahko uporabljal enostavnejši postopek, ki bil po priznanju s strani države članice sporočen Komisiji (primerljiv s sedanjo začasno zaščito) in užival pravno varstvo Skupnosti;

36.

opozarja, da tretje države na svojem območju sistematično neupravičeno uporabljajo nekatere označbe, s čimer zavajajo potrošnike in ogrožajo ugled originalnih proizvodov; poudarja, da je zaščita označbe v tretji državi izjemno dolgotrajen postopek, ki ga posamezne organizacije proizvajalcev le težko izvedejo, saj ima vsaka država posebne sisteme in postopke zaščite; poziva Komisijo, naj deluje posvetovalno ter organizacijam proizvajalcev pri sklepanju dogovorov s tretjimi državami zagotovi znanje in izkušnje, pa tudi pravno podporo;

37.

meni, da mora biti uporaba zaščitenih označb porekla in zaščitenih geografskih označb pod nadzorom Skupnosti in nacionalnim nadzorom, in zagovarja stroge kazni za odvračanje od nezakonite uporabe teh instrumentov, tako da bi jih bile države članice v primerih ponarejanja ali imitacije zaščitenih označb dolžne izvajati; predlaga, da se ustrezna določba vključi v člen 13 Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (3); je naklonjen poenostavljenemu pridobivanju ZOP in uvedbi strogega nadzora, za kar morajo poskrbeti organi posamezne države članice, da bi zagotovili izvedbo vseh stopenj v postopku proizvodnje v zadevni geografski regiji;

38.

meni, da nadzor trga glede izvajanja vseh določb o ZOP in ZGO sicer predstavlja večje upravno breme za države članice, vendar bo znatno prispevalo k učinkovitejši zaščiti; je naklonjen zagotavljanju tehnične pomoči Skupnosti pri izvajanju nadzora s strani držav članic, da bi tako zagotovili čim bolj enotno uveljavitev zaščite ZOP in ZGO v EU;

39.

meni, da je treba z evropsko finančno pomočjo okrepiti dejavnosti obveščanja in populariziranja teh sistemov na notranjem trgu pa tudi v tretjih državah; meni tudi, da je treba za programe Skupnosti za obveščanje o proizvodih v EU in pospeševanje njihove prodaje povečati del sofinanciranja EU; upa, da se bo Komisija še naprej zavzemala za spodbujanje zamisli ZGO v tretjih državah, zlasti z večjo tehnično podporo v povezavi z organizacijami proizvajalcev ZGO;

40.

priporoča vzpostavitev evropske agencije za kakovost proizvodov, ki bi tesno sodelovala z Evropsko agencijo za varnost hrane in s službami Komisije, pristojnimi za zaščito kakovosti živil; ta agencija bi odločala tudi o vse številnejših prijavah tretjih držav za priznanje ZOP, ZGO ter zajamčene tradicionalne posebnosti (ZTP);

41.

poudarja pomen Uredbe (ES) št. 1829/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2003 o gensko spremenjenih živilih in krmi (4) za svobodno izbiro potrošnikov; poziva Komisijo, naj predloži zakonodajni predlog tudi za obvezno označevanje živalskih proizvodov, kot so mleko, meso in jajca, če so živali za njihovo proizvodnjo hranjene z gensko spremenjeno krmo;

42.

je naklonjen ohranitvi in poenostavitvi sistema zajamčene tradicionalne posebnosti (ZTP), vendar izraža razočaranje nad pomanjkljivo učinkovitostjo tega instrumenta, ki je do zdaj omogočil registracijo zelo nizkega števila ZTP (registriranih je dvajset posebnosti, trideset vlog pa se še obravnava); poudarja, da je treba seznam ZTP iz člena 3(2) Uredbe Sveta (ES) št. 509/2006 z dne 20. marca 2006 o zajamčenih tradicionalnih posebnostih kmetijskih proizvodov in živil (5), pri katerem uporaba imena proizvoda ali živila ni pridržana izključno za proizvajalce, ki upoštevajo specifikacijo, odpraviti, saj slabi zaščito ZTP; opozarja, da predstavlja ureditev ZTP še vedno koristen instrument za zaščito mrež in da obstaja še veliko prostora za razvoj, če bodo izpolnjeni določeni pogoji;

43.

meni, da je opredelitev pojma „tradicionalni“ proizvod, kot ga navaja Uredba (ES) št. 509/2006, nezadostna; meni, da bi povezava med tradicionalnimi proizvodi in državo, v kateri se ta tradicija neguje, oziroma izključna uporaba te označbe s strani proizvajalcev, ki upoštevajo tradicionalne specifikacije, povečala vrednost statusa ZTP;

44.

meni, da ima ekološka pridelava zelo velik potencial za rast kmetijstva EU ter da je treba prek programov za njeno spodbujanje krepiti verodostojnost logotipa EU; ugotavlja, da države članice postopek potrjevanja kljub enotnim standardom, ki jih določa uredba Skupnosti, sprejeta na tem področju, uporabljajo različno, tako da prenesejo drage nadzorne naloge po izbiri na nadzorne organe ali državno odobrene kontrolne organe; ugotavlja, da se postopek potrjevanja med državami članicami razlikuje in je drag; podpira usklajevanje pravnih predpisov o zgornjih mejnih vrednostih za prepovedana fitofarmacevtska sredstva v proizvodih ekološke pridelave; načelno podpira predlog za uvedbo oznake EU za ekološke proizvode;

45.

meni, da je potrebna večja enotnost pri tipologiji organov in postopkov za nadzor in potrjevanje ekoloških proizvodov, da se potrošnikom zagotovita varnost in zaupanje z novim logotipom EU za proizvode ekološke pridelave, ki zagotavlja enotna merila za proizvodnjo, nadzor in potrjevanje na ravni EU in prispeva k reševanju težav ter okrepljeno spodbuja notranji trg za ekološke proizvode;

46.

meni, da bo označevanje proizvodov iz običajnega kmetijstva na način, ki bo vzbujal občutek, da ti proizvodi prihajajo iz ekološke pridelave, morda oviralo razvoj notranjega trga za ekološko pridelane proizvode v EU; zato izraža zaskrbljenost spričo prizadevanj za razširitev uporabe znaka za okolje tudi na živilske proizvode, ki niso proizvedeni v skladu z načeli ekološkega kmetijstva;

47.

priporoča, da je treba pri svežih ali predelanih proizvodih ekološke pridelave, uvoženih iz tretjih držav, obvezno navesti državo porekla, neodvisno od tega, ali se uporabi tudi znak EU za ekološke proizvode;

48.

meni, da je za boljše delovanje notranjega trga za ekološke proizvode v EU treba:

49.

pozdravlja vzpostavitev služb za tradicionalne in ekološke proizvode na ravni držav članic; meni, da mora imeti vsaka država članica javne ali zasebne ustanove za preverjanje lokalne ekološke pridelave in kakovosti ter za promocijo, ki jih priznavajo proizvajalci in potrošniki;

50.

priznava, da imajo potrošniki vedno večje zahteve glede kakovosti hrane in živil, ne zgolj glede varnosti, temveč tudi glede etičnih vprašanj, kot so okoljska trajnost, zaščita dobrega počutja živali in tehnologije gensko spremenjenih organizmov (GSO); poziva Komisijo, naj zagotovi merila za pobude za kakovost, kot so prostovoljni sistemi označevanja izdelkov brez GSO, ki bodo potrošnikom zagotovili jasno izbiro;

51.

meni, da je treba spodbujati okolju prijazne proizvodne postopke; zato obžaluje, da ni nobene ureditve Skupnosti za integrirano pridelavo, ki bi z ustreznimi informativnimi in trženjskimi kampanjami, ki poudarjajo dodano vrednost te oblike proizvodnje, omogočala opozarjanje na prizadevanja kmetov v EU;

52.

meni, da predpisi EU za usklajevanje standardov niso potrebni; meni, da oblikovanje dodatnih shem za potrjevanje živil na ravni Skupnosti ni potrebno, saj bi to razvrednotilo že obstoječe sheme in zavajalo potrošnike;

53.

poudarja, da razvoj oznak kakovosti, vključno s povezanimi dejavnostmi obveščanja, ne sme povzročiti zaostritve upravnih bremen za proizvajalce; v zvezi s tem želi, da bi imeli proizvajalci pri uporabi teh oznak kakovosti pravico do pobude, posegi organov Skupnosti pa bi bili omejeni na varstvo teh oznak kakovosti, kar zagotavlja, da proizvajalci za svoj trud prejmejo primerno nadomestilo in da so potrošniki zaščiteni pred ponaredki ali drugimi oblikami prevar;

54.

poudarja, da bi obstoječi sistemi potrjevanja poleg upoštevanja zakonskih predpisov z natančnim nadzorom morali zagotavljati tudi druge pomembne elemente varnosti hrane, npr. sledljivost; poudarja, da bi morale zahteve za potrjevanje odražati zahteve družbe in je zato potrebna državna podpora za stroške, ki jih utrpijo kmetje; zagovarja spodbujanje dejavnega sodelovanja organizacij proizvajalcev, saj se posamezni kmetje ne morejo uspešno upirati odvečnim predpisom trgovine glede potrjevanja;

55.

opozarja, da zasebni sistemi potrjevanja proizvajalcev trenutno ne izpolnjujejo namena posredovati potrošnikom značilnosti zadevnih proizvodov, temveč so zgolj sredstvo za dostop do trga in s tem povečujejo birokratsko breme za kmete ter predstavljajo za številna živilska trgovska podjetja dober posel; meni, da se kopičenja teh sistemov potrjevanja ne sme spodbujati, saj za del proizvodnega sektorja predstavljajo omejevanje dostopa do trga;

56.

opozarja, da sedanje kopičenje zasebnih sistemov potrjevanja ovira dostop do trga delu sektorja in da ti sistemi ne prispevajo k boljšemu posredovanju značilnosti proizvoda potrošniku; poziva Komisijo, naj si prizadeva za vzajemno priznavanje zasebnih sistemov potrjevanja, da zajezi njihovo kopičenje in izključevanje kakovostnih proizvodov s trga; meni, da je treba izdelati smernice Skupnosti, ki bi zajemale vidike, katerih ti sistemi niso mogli urediti, kot so na primer navedbe, ki zvišujejo vrednost proizvoda, saj je te treba določati z objektivnimi lestvicami in podatki;

57.

opozarja, da imajo regionalni proizvodi velik pomen za lokalno gospodarstvo in lokalne skupnosti, zato je treba zavrniti predloge, ki merijo na omejitev števila registriranih geografskih označb;

58.

meni, da ni treba pripravljati nikakršnih novih oblik spodbujanja tradicionalnih proizvodov, ki bi povzročile razvrednotenje sistema ZTP;

59.

želi, da bi se okrepilo sodelovanje z Mednarodno organizacijo za standardizacijo (ISO) in razširilo izvajanje alternativnih sistemov, kot je sistem analize tveganj in kritičnih kontrolnih točk (HACCP);

60.

opozarja, da je imela Evropska unija na mednarodni ravni s svojimi glavnimi trgovinskimi partnericami težave s konkurenco; izraža zaskrbljenost zaradi pritiska proizvodov iz držav v vzponu, ki ne dosegajo enake stopnje varnosti in kakovosti kot evropski proizvodi ter katerih nadzor je pogosto sporen; v zvezi s tem poudarja, da je treba izvajati načelo upravičenega dostopa na trg, ki ga je Parlament priporočal v številnih resolucijah;

61.

poziva k sklenitvi številnejših dvostranskih sporazumov s ključnimi trgi in sporazumov o boju proti ponarejanju; poziva Komisijo, naj sodeluje pri reševanju vprašanja mednarodne zaščite blagovnih znamk, pa tudi ZGO, ZOP in ZTP;

62.

meni, da je treba javnost bolje seznanjati o prednostih politike EU za zagotavljanja kakovosti in varnosti hrane; izraža obžalovanje, da evropski državljani nimajo enostavnega dostopa do obširnih informacij o prispevku Evropske unije na tem področju; priporoča Komisiji in državam članicam, naj okrepijo svoja prizadevanja za širjenje informacij in spodbujanje standardov kakovosti in varnosti hrane, ki veljajo za proizvode iz EU;

63.

poudarja vlogo, ki jo lahko ima financiranje Skupnosti; ugotavlja, da znaša v konvergenčnih državah članicah prispevek Skupnosti za programe izboljšanja kakovosti do 75 %; opozarja, da so se zaradi svetovne finančne krize kreditni pogoji za male proizvajalce zaostrili, kar bo znatno omejilo dostop teh proizvajalcev do sofinanciranja;

64.

meni, da je treba spodbujati nastajanje kmečkih tržnic, mest, kjer kmetijska podjetja neposredno prodajajo regionalne in sezonske proizvode v lastni režiji, saj zagotavljajo pravične cene in visokokakovostne proizvode, krepijo povezavo proizvoda z območjem pridelave in osveščajo potrošnike za zavestno izbiro glede na vidike kakovosti; meni, da bi morale države članice spodbujati nastajanje prodajnih lokacij, na katerih bi lahko proizvajalci svoje proizvode ponujali neposredno potrošniku;

65.

predlaga vzpostavitev programov za spodbujanje prodaje za lokalne trge, da bi podprli lokalne in regionalne pobude za predelavo in trženje; meni, da je to mogoče doseči na primer z organizacijami proizvajalcev, ki povečujejo ustvarjanje vrednosti na podeželskih območjih in ki s preprečevanjem dolgih prevozov dajejo dober zgled za boj proti podnebnim spremembam;

66.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/43

1.

pozdravlja objavo poročil Komisije o politiki konkurence za leti 2006 in 2007;

2.

še naprej podpira dejavnejšo vlogo Parlamenta pri razvoju politike konkurence z uvedbo postopka soodločanja;

3.

čestita Komisiji za njeno učinkovito delovanje na področju nezakonitih kartelnih dogovorov in za rekordni znesek denarnih kazni, naloženih kršiteljem;

4.

v zvezi s pregledom delovanja Uredbe (ES) št. 1/2003 (19) s strani Komisije poziva Komisijo in Svet, naj vključita načela o izreku globe v navedeno ter naj izboljšata in natančneje opredelita ta načela ter s tem zadostita zahtevam splošnih pravnih načel;

5.

podpira uporabo revidiranega obvestila o prizanesljivosti in postopka za spodbujanje zagotavljanja informacij o delovanju nezakonitih kartelnih dogovorov;

6.

pozdravlja objavo bele knjige o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES, vendar poziva, da se reforme izvajajo na način, ki bo v Evropski uniji preprečil ponovitev napak sistema ZDA;

7.

poziva Komisijo, da v prihodnjih poročilih priskrbi boljše informacije o vlogi in vključenosti Komisijinega uradnika za zvezo s potrošniki v primere v zvezi s konkurenco;

8.

izraža zaskrbljenost nad preprečevanjem zlorabe tržnega položaja s strani velikih korporacij ter poziva Komisijo, da opravi analizo učinkov na konkurenco v primeru neenakega razmerja med dobavitelji, zlasti proizvajalci hrane in trgovci na drobno, glede na morebitne zlorabe prevladujočega položaja; se veseli poročila delovne skupine Komisije o kupni moči;

9.

poziva Komisijo, da razmisli o reviziji uporabe zlorab v storitvenem sektorju, kar lahko malim podjetjem onemogoči potegovanje za delo; ugotavlja težavo samozaposlenih in samostojnih delavcev, katerim se včasih odreka možnost uporabe standardnih tarif v primerih, ko so skoraj v celoti ekonomsko odvisni od enega ali le nekaj velikih uporabnikov njihovih storitev, in poziva Komisijo, naj preuči, kako se lahko organizirajo, se pogajajo in sklenejo kolektivne pogodbe v skladu z načeli konkurenčnega prava;

10.

poziva Komisijo, naj pregleda svoje notranje postopke za izbiro tem za sektorske preiskave;

11.

poziva Komisijo, naj preuči možnost izvedbe sektorske preiskave spletnega oglaševanja;

12.

poziva Komisijo, naj analizira možnost nacionalnih razlik pri uporabi pravil o javnih naročilih ter morebitno izkrivljanje konkurence, ki iz tega izhaja;

13.

ugotavlja, da Komisija poroča o rekordni aktivnosti v zvezi z: protimonopolnimi denarnimi kaznimi za kartele, številom obvestil Komisiji o združitvah in številom obvestil Komisiji o državni pomoči; zato poziva Komisijo, da nujno opravi pregled kadrovskih virov in tako generalnemu direktoratu za konkurenco zagotovi ustrezno število osebja, ki bo zmoglo obvladovati naraščajoč obseg dela;

14.

poudarja, da je treba uporabo pravil konkurence pri združitvah in pridobitvah oceniti z vidika celotnega notranjega trga in ne le nekaterih njegovih delov;

15.

pozdravlja dokazano učinkovitost prestrukturiranja oddelka za nadzor združevanja v generalnem direktoratu za konkurenco v skladu s sektorskimi smernicami z okrepljeno ekonomsko analizo ter medsebojnim pregledom, ki je razvidna iz poročil Komisije o politiki konkurence za leti 2006 in 2007;

16.

pozdravlja napovedan začetek pregleda uredbe o združitvah (20); ponovno opozarja, da sedanje določbe ne zadostujejo za obravnavo vse bolj povezanih in zapletenih evropskih trgov ter da bi bilo treba opraviti pregled, ki bi omogočil iskanje doslednega pristopa pri ocenjevanju primerljivih združitev;

17.

ugotavlja rekordno raven obvestil o državni pomoči ter pozdravlja objavo uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ki zajema tudi mala in srednje velika podjetja, pomoč za raziskave in razvoj v korist malih in srednje velikih podjetij, pomoč za zaposlovanje, usposabljanje in regionalno pomoč;

18.

še posebej pozdravlja možnost subvencioniranja delodajalcev pri plačevanju stroškov varstva otrok in staršev njihovih zaposlenih;

19.

je zaskrbljen nad povečanjem koncentracije trga in konflikta interesov v bančnem sektorju; svari pred morebitnimi svetovnimi sistemskimi tveganji, ki izhajajo iz konfliktov interesov in koncentracije;

20.

pozdravlja revizijo preglednice državne pomoči, vendar poziva Komisijo, da analizira učinkovitost državne pomoči ter da revizija preglednice opredeli države članice, ki jim ni uspelo ustrezno izterjati vrnitve nezakonite državne pomoči;

21.

pozdravlja objavo revidiranih smernic Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja, ki zagotavljajo državam članicam, da lahko s pomočjo za tekoče poslovanje, ki v celoti krije razliko med stroški proizvodnje in tržno ceno, podpirajo proizvodnjo obnovljivih virov energije in energetsko učinkovito soproizvodnjo;

22.

glede na precejšnje razlike med politikami držav članic ponovno poziva k nadaljnjemu napredku pri pojasnjevanju veljavnih pravil o konkurenci in njihovi praktični uporabi v povezavi s storitvami splošnega gospodarskega interesa;

23.

obžaluje, da potrošnike energije v EU še vedno bremenijo nesorazmerna povečanja cen in izkrivljena konkurenca na energetskem trgu, ki je bila ugotovljena s sektorsko preiskavo Komisije; ponovno poudarja pomen v celoti vzpostavljenega in dobro delujočega notranjega trga za energijo;

24.

podpira Komisijo pri njenem prizadevanju za nadaljnji razvoj EU trgov plina in elektrike; pri tem je ključni element ločitev prenosnih omrežij na eni strani ter proizvodne in dobavne dejavnosti na drugi strani (ločitev);

25.

izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja preglednosti pri oblikovanju cen goriva na EU trgih; poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezen nadzor nad konkurenčnim ravnanjem na teh trgih;

26.

poziva k vzpostavitvi mehanizmov, ki bi zagotavljali, da sprejetje sistema trgovanja z emisijami ne bi povzročalo izkrivljanj na notranjem trgu ali v odnosu do zunanjih konkurentov;

27.

ugotavlja, da je Svet dne 9. oktobra 2007 pozval Komisijo, da razmisli o poenostavitvi postopkov in se tako osredotoči na vprašanje, kako je možno v kritičnih okoliščinah hitro izvesti preiskave v zvezi z državno pomočjo;

28.

pozdravlja takojšen odziv Komisije in pojasnilo v zvezi z upravljanjem finančne in gospodarske krize ter uporabo državne pomoči; je seznanjen s povečanjem državne pomoči in pozdravlja nadaljnje podrobne smernice, ki bi imele za cilj bolje usmerjeno državno pomoč;

29.

priznava uporabnost člena 87(3)(b) Pogodbe v primeru okoliščin, s katerimi se sedaj srečujejo gospodarstva držav članic, ki so posledica pretresov na finančnih trgih; vendar meni, da mora Komisija še naprej budno spremljati svežnje finančnih ukrepov in zagotavljati združljivost nujnih ukrepov z načeli poštene konkurence;

30.

svari pred dejansko ukinitvijo pravil o konkurenci; poudarja, da je treba natančno nadzirati reševalne akcije in zagotavljati, da so skladne z določbami Pogodbe; zahteva, da Komisija v svojem naslednjem letnem poročilu o politiki konkurence poda izčrpno naknadno poročilo Parlamentu in parlamentom držav članic glede uporabe pravil o konkurenci za vsak posamezen primer;

31.

izraža zaskrbljenost zaradi še vedno trajajočega krčenja gospodarske dejavnosti v Evropski uniji, ki naj bi se zavleklo v leto 2009; meni, da bi bilo primerno, da se v okviru pravil o konkurenci uvede ustrezne odzivne mehanizme, na primer pomoč za prestrukturiranje ali sklad za prilagajanje globalizaciji, da se prepreči učinek kreditne krize na rast in zaposlovanje;

32.

poziva Komisijo, naj prizna potrebo po uvedbi mehanizma, ki čim bolj preprečuje izkrivljanje konkurence in možnost zlorabe privilegiranih položajev s strani upravičencev, kar omogočajo državna jamstva;

33.

poziva Komisijo, naj uveljavi omejitve pri delovanju finančnih institucij pri prejemu državne pomoči, da bi preprečila vključevanje takšnih institucij v agresivne širitve na podlagi jamstev in v škodo konkurentov;

34.

pozdravlja bistveno zmanjšanje razlike v cenah novih motornih vozil v Evropski uniji, ki je posledica izvajanja uredbe o skupinskih izjemah za motorna vozila ter pričakuje oceno Komisije o učinkovitosti te uredbe;

35.

pozdravlja ukrepanje Komisije pri zmanjšanju cen gostovanja v mobilni telefoniji; vendar ugotavlja, da se cene zadržujejo tik pod regulirano omejitvijo cen; poziva k sprejetju ukrepov v podporo cenovni konkurenci, namesto da bi regulirali maloprodajne cene;

36.

pozdravlja prispevek generalnega direktorata Komisije za konkurenco k beli knjigi o športu, s čimer se med drugim opozarja na ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti in na prakso odločanja Komisije z ozirom na uporabo člena 81 in 82 Pogodbe ES na področju športa;

37.

poziva Komisijo, naj bolj upošteva mednarodno razsežnost svojih politik, ko gre za konkurenčnost Evropske unije na svetovni ravni, ter naj pri trgovinskih pogajanjih zahteva spoštovanje in izvajanje načela vzajemnosti;

38.

meni, da je bistvenega pomena, da se v okviru pogajanj o dvostranskih trgovinskih sporazumih ustrezno obravnava politika o konkurenci; poziva k dejavni vključitvi generalnega direktorata za konkurenco v ta pogajanja, da se zagotovi medsebojno priznavanje konkurenčnih praks, zlasti na področju državnih pomoči, javnih naročil, storitev, vlaganj in olajšanja trgovine;

39.

poziva Komisijo, naj pregleda strukturo svoje zastopanosti v Mednarodni mreži za konkurenco in na evropskem dnevu konkurenčnosti, da bi zagotovila boljšo obveščenost širše javnosti o ključnem pomenu politike konkurence za spodbujanje gospodarske rasti in zaposlovanja;

40.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/48

A.

ker 23 milijonov MSP v EU predstavlja približno 99 % vseh podjetij in zagotavljajo 100 milijonov delovnih mest, igrajo bistveno vlogo pri gospodarski rasti, socialni koheziji in ustvarjanju delovnih mest, so glavni vir inovacij in so bistvena za trajnost in širitev zaposlovanja,

B.

ker morajo biti MSP v osrčju vseh politik Skupnosti, kar bi jim omogočilo, da se razvijejo in prilagodijo zahtevam globalizacije, sodelujejo v trikotniku znanja ter se prilagodijo okoljskim in energetskim izzivom,

C.

ker se je poslovno okolje za MSP kljub predhodnim pobudam Evropske unije od leta 2000 izboljšalo le malo oziroma ni bilo zabeleženih nobenih znatnih izboljšanj,

D.

ker so MSP v veliki večini primerov mikropodjetja, obrtna podjetja, družinska podjetja in zadruge, ki so naravni inkubatorji za podjetništvo in imajo zato pomembno vlogo pri spodbujanju vključevanja v družbo in samozaposlovanja,

E.

ker MSP nimajo dovolj podpore, da bi se branila pred nepošteno poslovno prakso zunaj meja, kot jo na primer izvajajo goljufiva podjetja za imeniške storitve,

F.

ker se evropska MSP kljub razlikam med njimi soočajo z istimi izzivi pri uresničevanju vseh svojih zmožnosti na področjih, kot so sorazmerno višji upravni stroški in stroški zagotavljanja skladnosti v primerjavi z večjimi podjetji, dostop do financ in trga, inovacije in okolje,

G.

ker se mora kot bistveni prispevek za vzpostavitev prijaznega okolja za MSP spremeniti odnos do vloge podjetnikov in prevzemanja tveganja: politični vodje in mediji bi morali pozdraviti, upravni organi pa podpirati podjetništvo in z njim povezano pripravljenost na prevzemanje tveganja,

H.

ker se morajo MSP ob pričetku procesa internacionalizacije soočati s specifičnimi težavami, kot so pomanjkanje mednarodnih izkušenj, premalo izkušenih človeških virov, zelo zapleten mednarodni regulativni okvir ter potreba po uvajanju organizacijskih sprememb in drugačne podjetniške kulture,

I.

ker Parlament pogosto z obžalovanjem ugotavlja, da Evropska listina o malih podjetjih ni pravno obvezujoča, kar onemogoča njeno dejansko izvajanje in zlasti njenih deset priporočil, ki večinoma ostajajo le mrtva črka na papirju; ker je posledično v zgoraj omenjeni resoluciji z dne 19. januarja 2006 pozval Svet, naj se posveti temu vprašanju,

1.

podpira omenjeno sporočilo Komisije z dne 25. junija 2008, v katerem je izražen namen, da se pripravi ambiciozna politična agenda za spodbujanje rasti MSP na osnovi desetih vodilnih načel in da se pri pripravi politik na vseh ravneh uveljavi načelo „Najprej pomisli na male“;

2.

obžaluje, da Akt za mala podjetja ni pravno zavezujoč instrument; meni, da je resnično inovativni vidik Akta njegova namera postaviti načelo „Najprej pomisli na male“ v središče politik Skupnosti; poziva Svet in Komisijo, naj se pridružita Parlamentu pri naporih za uveljavitev tega načela kot obvezujočega pravila v obliki, ki jo je treba še določiti, da bi zagotovili, da se primerno uporablja v vsej prihodnji zakonodaji Skupnosti;

3.

poudarja, da je izjemno pomembno, da se omenjenih deset vodilnih načel izvaja na evropski, nacionalni in lokalni ravni; zato poziva Svet in Komisijo, naj se močno politično obvežeta k zagotavljanju primernega izvajanja; poziva Komisijo in države članice, naj si v tesnem sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi prizadevajo opredeliti prednostne naloge ter naj zlasti na nacionalni ravni nujno začnejo izvajati akcijski načrt o Aktu za mala podjetja, ki ga je sprejel Svet za konkurenčnost 1. decembra 2008, da zagotovijo, da bodo vse zainteresirane strani učinkovito udejanjile ta vodilna načela;

4.

poziva Komisijo, naj še naprej spodbuja vidnost in osveščenost glede politik, ki se nanašajo na MSP, tako da poveže obstoječe instrumente in sklade Skupnosti zanje v okviru ločene postavke v proračunu Unije;

5.

je trdno prepričan, da je uvedba mehanizmov spremljanja bistvena za nadzor ustreznega in hitrega izvajanja političnih pobud, ki so se že začele; zato poziva Svet, naj ukrepe, ki bi jih bilo treba sprejeti na ravni držav članic, vključi v lizbonski proces in o napredku letno poroča Parlamentu;

6.

poziva Komisijo, naj vzpostavi sistem analiz za spremljanje napredka, doseženega po uveljavitvi desetih vodilnih načel s strani Komisije in držav članic; poziva Komisijo, naj vzpostavi standardna ocenjevalna merila za ocenjevanje doseženega napredka; poziva države članice, naj v svoja prihodnja letna poročila o nacionalnih programih reform vključijo svoja prva poročila o doseženem napredku;

7.

poudarja potrebo po posebni pozornosti za obrtna, družinska, mikro in individualna podjetja na ravni EU ter na nacionalni in regionalni ravni ter poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo regulativne, upravne in davčne ukrepe ter ukrepe za vseživljenjsko učenje, ki namenjene posebej njim; prav tako poziva k priznanju posebnosti pripadnikov svobodnih poklicev ter poudarja potrebo, da se jih obravnava enako kot druga MSP, če to ni v nasprotju z veljavnim pravom, ki ureja te poklice; opozarja na pomembno vlogo združenj MSP za trgovce, obrtnike in druge poklice; poziva Komisijo in države članice, naj si skupaj prizadevajo za izboljšanje poslovnega okolja za ta podjetja ter pravnega okvira za njihova poklicna in panožna združenja;

8.

meni, da predlogi Komisije ne vključujejo jasne strategije za izboljšanje pravnega statusa in pravic samozaposlenih oseb, zlasti če je njihov položaj primerljiv z zaposlenimi osebami; poziva Komisijo, naj samozaposlenim osebam zagotovi pravico do dogovora o standardnih tarifah, organiziranja dela in sklepanja kolektivnih pogodb, če sodelujejo z velikim naročnikom v prevladujočem položaju, če to ne škoduje šibkejšim potencialnim strankam in ne izkrivlja trga;

9.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo usmerjene podporne ukrepe in individualno podporo v obliki informacij, svetovanja in možnosti dostopa do tveganega kapitala pri ustanavljanju podjetij v sektorju MSP;

10.

poudarja potrebo po oblikovanju socialnega in ekonomskega modela, ki vzpostavlja primerno varnostno omrežje za ustvarjalne podjetnike v okviru MSP, ki jih pogosto zaznamujejo nestabilni delovni pogoji;

11.

z obžalovanjem ugotavlja, da se ženske soočajo s težavami pri ustanavljanju in ohranjanju podjetij zaradi dejavnikov, kot so pomanjkljive informacije, pomanjkanje stikov in dostopa do mreže, diskriminacija zaradi spola in stereotipi, slabe in neprilagodljive storitve za varstvo otrok, težave pri usklajevanju poslovnih in družinskih obveznosti ter razlike v pristopu žensk in moških do podjetništva;

12.

pozdravlja predlog ustanovitve evropskega omrežja podjetnic-ambasadork, programe mentorstva, ki bodo ženske spodbudili k ustanovitvi lastnega podjetja, in spodbujanje podjetništva med diplomantkami; ne glede na to opozarja, da v mnogih podjetij še vedno obstaja spolno razlikovanje, ki je, in bo še dolgo časa, zelo resna težava, saj EU, dokler bodo ženske na trgu dela diskriminirane, izgublja sposobne delavke in podjetnice in posledično tudi denar; zato meni, da je treba v projekte za spodbujanje podjetništva žensk vložiti še več denarja;

13.

poudarja, da žensko podjetništvo privablja ženske na trg dela ter izboljšuje njihov ekonomski in socialni položaj; vendar obžaluje, ker na tem področju obstaja velik razkorak med moškimi in ženskami, zlasti pri plačah, kljub velikemu zanimanju za ženske, in ker odstotek žensk podjetnic v Evropski uniji ostaja sicer nizek, čemur je razlog nepriznan (na primer neplačan), pa vendar bistven prispevek, ki ga imajo ženske pri vsakodnevnem upravljanju družinskih MSP;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo kulturni in ustvarjalni sektor kot gonilo ekonomskega in socialnega razvoja v EU, ki predstavlja 2,6 % delež BDP in 2,5 % delovne sile EU; poudarja pomen MSP za poživitev sektorja informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) in kreativne industrije;

15.

poudarja, da gospodarski sektor kulture zaznamujejo MSP ter da je ta sektor še zlasti pomemben za zagotavljanje trajnostnega regionalnega zaposlovanja;

16.

pozdravlja namero Komisije, da poda predlog direktive o možnosti znižanih stopenj DDV za delovno intenzivne storitve, opravljene na lokalni ravni, ki jih običajno nudijo predvsem MSP; vendar poudarja, da to ne sme voditi v izkrivljanje konkurence in da ne sme biti dvoumnosti glede vprašanja, katere storitve so zajete;

17.

ugotavlja, da je treba MSP zagotoviti možnost nakupa na drobno, okolju prijaznih izdelkov in od lokalnih proizvajalcev, s čimer bodo postala bolj okolju prijazna in učinkovita;

18.

pozdravlja hitro sprejetje splošne skupinske izjeme za državno pomoč ter ukrepov o statutu evropske zasebne družbe in o znižanih stopnjah DDV;

19.

pozdravlja predlog Komisije za znižanje stopenj DDV za storitve, ki se zagotavljajo na lokalni ravni; poziva Komisijo, naj sprejme dodatne ukrepe za sprostitev pravil o državni pomoči, da bi tako spodbudili zagotavljanje možnosti glede podeljevanja javnih naročil lokalnim podjetjem, zlasti lokalnim MSP;

20.

podpira zamisel o podaljšanju trenutnega izvzetja iz pravil ES o konkurenci za državno pomoč za filmsko produkcijo do leta 2012 ter meni, da je to velika podpora ustvarjalnim MSP;

21.

podpira nova pravila za državno pomoč iz Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe ES (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) (3), ker pod določenimi pogoji MSP izvzemajo iz pravil za prijavo;

22.

ugotavlja, da so MSP kljub jasni zavezi v Evropski listini za mala podjetja brez vpliva v socialnem dialogu; poziva k formalnemu popravku te pomanjkljivosti z ustreznimi predlogi v okviru Akta za mala podjetja;

23.

meni, da je treba v okviru Akta za mala podjetja večjo pozornost nameniti področju delovnega prava v zvezi z načelom prožne varnosti, ki zlasti MSP omogoča, da se na tržne spremembe odzovejo hitreje ter tako ob upoštevanju nujne socialne zaščite omogočajo višjo stopnjo zaposlenosti in konkurenčnost podjetja, zlasti njegovo mednarodno konkurenčnost; v zvezi s tem opozarja na resolucijo z dne 29. novembra 2007 o oblikovanju skupnih načel prožne varnoste (4);

24.

poleg tega poudarja pomen delovnega prava, zlasti doseganja njegove najučinkovitejše uporabe pri MSP, na primer prek boljšega svetovanja ali poenostavitve upravnih postopkov, ter poziva države članice, naj posebno pozornost MSP namenijo pri posebnih pristopih k prožni varnosti, tudi z aktivno politiko trga dela, saj so MSP zaradi nizkega števila zaposlenih znotraj in navzven bolj prilagodljiva, vendar potrebujejo tudi večjo varnost zase in za svoje delavce; meni, da je glede na dejstvo, da si MSP pogosto ne morejo privoščiti pravne službe ali službe za upravljanje človeških virov, nujno, da jim delovno pravo kot eden od temeljev prožne varnosti nudi zanesljivo pravno podlago; poudarja, da je po podatkih Eurostata v letu 2003 91,5 % evropskih podjetij zaposlovalo manj kot 10 ljudi;

25.

meni, da je treba sprejeti ukrepe za boj proti delu na črno, ki je nesporen vir nepoštene konkurence za delovno intenzivna MSP;

26.

poziva države članice, naj v osrednjih gospodarskih dejavnostih pospešijo vključevanje MSP, katerih lastniki so pripadniki etničnih manjšin, z razvijanjem programov za raznolikost ponudnikov, katerih cilj bo zagotavljanje enakih možnosti premalo zastopanim podjetjem, ki na razpisih konkurirajo z večjimi podjetji;

27.

poudarja pomen statuta evropske zasebne družbe kot nove dopolnilne pravne oblike, če se ta osredotoči na MSP, ki želijo sodelovati v čezmejnih dejavnostih, in če ga večja podjetja ne morejo zlorabiti za spodkopavanje in izigravanje pravnih določb v državah članicah, s pomočjo katerih se krepi sistem upravljanja podjetij, ki upošteva interese vseh zainteresiranih strani;

28.

poziva javne oblasti, naj v skladu z načelom, da je dostop do informacij predpogoj za pridobitev samih informacij, in ob upoštevanju pomembne vloge interneta v tem pogledu kolikor je mogoče poenostavijo spletišča institucij, da bodo uporabniki hitro prepoznali in razumeli mehanizme podpore, ki so jim na voljo;

29.

poudarja, da so inovacije pomembne za MSP, in da je težko izkoriščati možnosti za raziskave; meni, da bi nacionalne akademije znanosti in raziskovalni inštituti lahko bili pomembni pri spodbujanju inovacij in zmanjševanju ovir pri raziskavah za MSP; meni, da se ni treba osredotočati zgolj na visokotehnološke inovacije, ampak je treba upoštevati tudi tehnologijo nižje in srednje ravni ter neformalne inovacije; meni, da bi Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo lahko imel pomembno vlogo pri krepitvi raziskav in razvoja ter inovacij za MSP; poziva države članice, naj povečajo število pobud, ki bi znižale prag za dostop MSP do raziskav; je prepričan, da bi morali biti vsi raziskovalni in tehnološki programi Skupnosti zasnovani tako, da bi olajšali čezmejno udeležbo MSP;

30.

podpira pobudo Komisije za izboljšanje dostopa do Sedmega okvirnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) (5);

31.

poziva Komisijo in države članice, naj uveljavijo boljše okvirne pogoje, namenjene oblikovanju spodbudnega okolja za inovacije v MSP zlasti z uvajanjem izboljšav pri varovanju pravic intelektualne lastnine ter z učinkovitejšim bojem proti ponarejanju po vsej Evropski uniji; meni, da lahko dobro uravnotežena pravila o pravicah intelektualne lastnine zagotovijo njihovo zaščito ter pretok in izmenjavo informacij in idej; poudarja, da MSP potrebujejo podporo pri dostopanju do zaščite pravic intelektualne lastnine, ohranjanju teh pravic s pomočjo ustreznih organov, pristojnih za pravice intelektualne lastnine, ter uporabi svojih pravic intelektualne lastnine za privabljanje finančnih sredstev;

32.

poziva Komisijo in države članice, naj od svojih poslovnih partnerjev zahtevajo doslednejšo uporabo sporazuma STO o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) ter naj naredijo vse potrebno za sprejetje dvostranskih, regionalnih ali večstranskih sporazumov za boj proti ponarejanju in piratstvu, kot je trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA);

33.

meni, da celotni potencial e-trgovine za MSP še ni popolnoma izkoriščen ter da je treba še veliko narediti za vzpostavitev enotnega evropskega elektronskega trga za izdelke in storitve, na katerem bi lahko MSP igrala vodilno vlogo pri nadaljnjem povezovanju trgov EU;

34.

meni, da je treba za krepitev inovacij in povečanje konkurenčnosti gospodarstva EU spodbujati grozdenje MSP; zato poziva Komisijo, naj podpira izboljšanje upravljanja grozdov, zlasti z izmenjavo najboljših praks in programov usposabljanja, oblikuje in razširja orodja za ocenjevanje uspešnosti grozdov, spodbuja sodelovanje med skupinami in nadalje poenostavi upravne postopke za sodelovanje grozdov v programih EU;

35.

poziva, naj se v Aktu za mala podjetja upoštevajo povezave MSP (povezane skupine), saj je pri povezanih skupinah tveganje plačilne nesposobnosti očitno manjše kot pri posameznih podjetjih;

36.

je trdno prepričan, da imajo patenti pomembno vlogo pri inovacijah in gospodarski uspešnosti, saj inovatorjem omogočajo povrnitev vlaganj v inovacije in zagotavljajo potrebno varnost naložb, deležev in posojil; zato meni, da je treba hitro doseči sporazum o patentu Skupnosti, ki bi zagotovil cenovno ugodno, učinkovito, prilagodljivo in visoko kakovostno pravno varstvo, prilagojeno potrebam MSP, ter o usklajenem evropskem sistemu za patentne spore;

37.

poudarja, da je treba spodbujati inovativna in predkomercialna javna naročila, saj to prinaša dodatno vrednost za organe, državljane in udeležene družbe, ki sklepajo pogodbe; poziva države članice, naj povečajo delež inovativnih javnih naročil ter udeležbo inovativnih MSP v postopkih javnih naročil; poziva Komisijo, naj spodbudi razširjanje najboljših praks na tem področju, na primer glede razpisnih meril in postopkov ter povezav za delitev tveganj in znanja;

38.

meni, da je mogoče pri mednarodnih javnih naročilih, kjer omogočajo nove tehnologije čezmejno e-trgovino, z novimi oblikami na primer kombinatoričnih dražb za konzorcije MSP, spletnimi objavami in oglaševanjem razpisov bistveno povečati trgovino javnih naročil, ne samo v Evropski uniji, temveč tudi globalno, in s tem spodbujati čezmejno e-trgovino;

39.

opozarja na potrebo po zadostnem številu tehnično in strokovno usposobljenega osebja; zato meni, da je treba več vlagati v izobraževanje in da je treba okrepiti vezi med izobraževalnimi zavodi in MSP, da bi v nacionalne izobraževalne programe vključili spodbujanje samozaposlovanja, kulture podjetništva in poslovne ozaveščenosti; spodbuja nadaljnjo širitev sistemov mobilnosti posameznikov, kot sta Erasmus za mlade podjetnike in Erasmus za pripravnike, zlasti v zvezi z udeležbo žensk; podpira predvideno širitev obsega programa Leonardo da Vinci ter oblikovanje evropskega kreditnega sistema za poklicno izobraževanje in usposabljanje; poziva države članice, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji in ponudniki usposabljanja oblikujejo programe na delu temelječega poklicnega usposabljanja in prekvalifikacije ter programe vseživljenjskega učenja, posebej prilagojene potrebam MSP, ki bodo sofinancirani iz Evropskega socialnega sklada; poziva Komisijo, naj olajša izmenjavo najboljših praks pri inovativnem usposabljanju in ukrepov za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja ter spodbuja enakost spolov;

40.

poudarja pomen spodbujanja mladih podjetnikov in žensk v podjetništvu, med drugim z uvajanjem programov tutorstva in mentorstva; poudarja, da je vse več žensk in mladih podjetnikov dejavnih v MSP, čeprav še vedno predvsem v najmanjših podjetjih (mikropodjetjih), ob prenosu poslovanja in dedovanju, zlasti v primeru družinskih podjetij, pa so še vedno občutljivi na škodljive vplive stereotipov in predsodkov; zato od držav članic zahteva, naj upoštevajo vpliv staranja prebivalstva in izvajajo ustrezno politiko in mehanizme, zlasti z uvedbo diagnostičnih, informacijskih, svetovalnih in podpornih orodij za prenos poslovanja;

41.

opozarja, da sedmi okvirni program vsebuje mehanizem za porazdelitev finančnega tveganja, ki bi naj omogočal lažji dostop do posojil Evropske investicijske banke (EIB) za obsežne projekte; poziva Komisijo, naj oceni, v kolikšni meri MSP uporabljajo ta mehanizem, in na podlagi ocene po potrebi poda predloge;

42.

pozdravlja uvedbo enotnega evropskega omrežja, ki povezuje storitve, ki jih sedaj zagotavljajo evropski informacijski centri in inovacijski relejni centri, da bi tako s širokim obsegom storitev podprli MSP pri vseh njihovih prizadevanjih za inovacije in konkurenčnost;

43.

poziva Komisijo, naj oceni sodelovanje MSP v Okvirnem programu na področju inovativnosti in konkurenčnosti (6) ter po potrebi posreduje predloge;

44.

poudarja, da se MSP v Evropi še vedno financirajo v prvi vrsti iz lastne dejavnosti in s krediti in posojili finančnih ustanov; ugotavlja, da so MSP obravnavana kot bolj tvegana, kar jim otežkoča dostop do finančnih virov; poziva finančne ustanove, Komisijo in države članice, naj s skupnimi močmi zagotovijo dostop MSP do finančnih sredstev in jim omogočijo okrepitev njihovega kapitala tako, da dobiček ponovno vložijo v podjetje; meni, da se ne bi smelo zahtevati plačilo stroškov pred začetkom delovanja MSP, da bi jim zagotovili možnost, da oblikujejo svoja finančna sredstva in vire; v zvezi s tem opozarja na nevzdržnost sedanjega finančnega stanja in potrebo po takojšnjem ukrepanju;

45.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za promocijo in obveščanje o obstoju evropskih skladov in državnih pomoči za MSP ter poskrbijo, da bosta omenjena instrumenta bolj dostopna in razumljiva;

46.

poziva države članice, naj ustvarijo boljše pogoje, ki bodo MSP omogočili vlaganja v strokovno usposabljanje, tudi z neposrednimi davčnimi olajšavami in prek kompenzacij med davčnimi organi in Evropsko unijo;

47.

priznava, da lahko sistemi obdavčenja držav članic ovirajo prenos poslovanja, zlasti v družinskih podjetjih, kar povečuje tveganje likvidacije ali zaprtja podjetja; zato poziva države članice, naj pozorno revidirajo svoje pravne in davčne okvire, da bi se izboljšali pogoji za prenos poslovanja, zlasti v primerih upokojitve lastnika ali bolezni; je prepričan, da bi takšne izboljšave olajšale nadaljevanje poslovanja podjetij, zlasti družinskih, ohranjanje delovnih mest in ponovne naložbe dobička;

48.

je zelo zadovoljen z nedavno uskladitvijo lizbonske strategije in kohezijske politike; meni, da bi lahko usmeritev regionalnih skladov proti podjetništvu, raziskavam in inovacijam prineslo velike zneske, ki bi bili na voljo za spodbujanje podjetniških zmogljivosti na lokalni ravni;

49.

poudarja, da so dinamični finančni trgi bistvenega pomena za financiranje MSP ter da je treba odpreti evropske trge tveganega kapitala, tako da se izboljša razpoložljivost in dostopnost tveganega kapitala, dolžniško-lastniškega financiranja in mikrokreditov; zato meni, da bi morala imeti MSP v običajnih okoliščinah dostop do posojil, ki jih nudijo akterji na kapitalskih trgih, ki lahko učinkoviteje ocenijo njihove možnosti za uspeh in zadovoljijo njihovim potrebam;

50.

podpira odločitev Sveta in EIB o sprejetju vrste reform za razširitev finančnih produktov za MSP v ponudbi skupine EIB ter o znatni količinski in kakovostni razširitvi ponudbe njenih globalnih posojil bančnim partnerjem;

51.

poudarja, da imajo MSP omejene možnosti dostopa do sredstev, kar je velika ovira pri njihovem nastajanju in rasti; v zvezi s tem pozdravlja odločitev EIB, da za dodatnih 30 000 milijonov EUR poveča finančna sredstva, namenjena garancijam in drugim finančnim instrumentom za MSP; poziva EIB, naj oblikuje nove vrste finančnih instrumentov in konkretne nove rešitve za spopadanje z ovirami poroštva pri dostopanju do posojil; prav tako poziva države članice, naj glede na trenutno gospodarsko krizo spodbudijo banke, naj MSP zagotovijo dostop do posojil pod razumnimi pogoji;

52.

pozdravlja nedavno pobudo za Skupno ukrepanje za podporo mikrofinančnih institucij v Evropi (JASMINE), ki bo koristna za ustanavljanje podjetij in bo zlasti spodbudila podjetništvo med mladimi in ženskami; poziva države članice, naj v sodelovanju z združenji MSP in posojilnimi ustanovami prevzame proaktivno vlogo pri zagotavljanju informacij o dostopu do mikrokreditov in alternativnih oblik financiranja ter o vlaganju zahtevkov zanje;

53.

poudarja pomembno vlogo evropske investicijske banke in Evropskega investicijskega sklada pri izboljšanju sredstev za MSP, zlasti ob nedavnih neravnovesjih in pretresih kreditnega trga; poziva Komisijo in države članice, naj dalje preučuje morebitne izboljšave veljavnih bančnih pravil in drugih finančnih uredb, vključno s preglednostjo bonitetnih ocen, za olajšanje dostopa MSP do sredstev; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami in EIB vzpostavi prave okvirne razmere za razvoj vseevropskega trga tveganega kapitala;

54.

poudarja, da v enem od štirih primerov MSP propadejo zaradi zamud pri plačilih, v večini primerov zaradi javne uprave; poudarja, da utegne sedanji izpad kreditov nesorazmerno prizadeti MSP, saj večje stranke pritiskajo na manjše dobavitelje, naj jim odobrijo odložene plačilne roke; v zvezi s tem pozdravlja predlog Komisije za revizijo Direktive 2000/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. junija 2000 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (7) ter poziva države članice, naj izboljšajo plačilne navade v javni upravi; poziva, naj se na ravni Skupnosti določijo usklajeni roki za plačila, po možnosti skrajšani za plačila MSP, in kazni v primeru zamud;

55.

pozdravlja ukrepe za izboljšanje oskrbe MSP s kapitalom, predlagane v Aktu za mala podjetja; z ozirom na finančno krizo poziva zlasti k širjenju oziroma nadaljevanju preizkušenih državnih programov za podporo MSP ter k širjenju njihove podpore na finančne posrednike;

56.

opaža ogromen potencial Okvirnega programa EU za konkurenčnost in inovacije za odpravo neuspešnosti trga pri financiranju MSP, za spodbujanje ekoloških inovacij ter za podpiranje podjetniške kulture;

57.

poudarja, da lahko standardizacija vodi do inovacij in konkurenčnosti tako, da olajša dostop do trgov in omogoča interoperabilnost; poziva Komisijo, naj izboljša dostop MSP do standardov in njihovo udeležbo v postopku standardizacije; poziva Komisijo, naj še naprej spodbuja standarde Skupnosti v mednarodnem okolju;

58.

poudarja pomembnost vključevanja Evropske podjetniške mreže, nacionalnih organov za upravljanje projektov, gospodarskih in industrijskih zbornic ter javnih organov v promocijo možnosti, ki jih nudijo programi EU za raziskave, razvoj in inovacije ter strukturni skladi EU, vključno s pobudo Skupnosti o skupnih evropskih sredstvih za mikro, mala in srednja podjetja (JEREMIE), na lokalni ravni;

59.

ugotavlja, da javna naročila pokrivajo približno 17 % BDP EU; poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo dostop in udeležbo MSP pri javnih naročilih z uporabo možnosti, predstavljenih v omenjenem evropskem kodeksu najboljših praks, kar bo olajšalo dostop MSP do javnih naročil, med drugim z:

60.

poleg tega spodbuja države članice, naj sprejmejo naslednje ukrepe:

61.

ugotavlja, da obstaja potreba po svetovalnih storitvah glede sistema, ki bi pomagale pri vsakodnevnem delovanju MSP med njihovim celotnim življenjskim ciklom z namenom optimizacije njihovih naložb;

62.

meni, da napredne aplikacije za e-poslovanje, ki temeljijo na uporabi interoperabilnih elektronskih podpisov in certifikatov o pristnosti, predstavljajo bistveno gonilo za konkurenčnost MSP, zato morajo Komisija in države članice spodbujati njihovo uporabo;

63.

poudarja pomen notranjega trga za MSP in opozarja, da mora biti spodbujanje dostopa MSP do notranjega trga prednostna naloga;

64.

ugotavlja, da še vedno obstajajo nekatere omejitve, zaradi katerih MSP ne morejo v celoti izkoristiti prednosti notranjega trga; zato meni, da je treba izboljšati pravni in politični okvir notranjega trga, da bi tako olajšali čezmejno delovanje MSP; prav tako ugotavlja, da bi jasno zakonodajno okolje dalo MSP večje spodbude za trgovanje na notranjem trgu; meni, da bi morale države članice oblikovati centre za stike in spletne portale;

65.

poudarja, da je boljše obveščanje o dostopnosti do trga in izvoznih priložnosti znotraj enotnega trga bistveno tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni EU; zato poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo informacijske in svetovalne storitve, zlasti sistem za reševanje težav SOLVIT;

66.

podpira pozive k zagotavljanju svetovalnih storitev držav članic za pomoč MSP, da bi se branila pred nepoštenimi poslovnimi praksami, kot jo na primer izvajajo zavajajoča podjetja za imeniške storitve, kar bi okrepilo zaupanje MSP za čezmejno delovanje; poudarja pomen vloge Komisije pri lajšanju usklajevanja dela takšnih svetovalnih služb in sodelovanja z njimi, da se zagotovi ustrezno in učinkovito obravnavanje čezmejnih pritožb; kljub temu vztraja, da mora biti Komisija v primeru, da takšni mehki ukrepi ne bi bili uspešni, pripravljena sprožiti ustrezne zakonodajne spremembe, ki bi MSP zagotovila podobno varstvo kot potrošnikom, kadar so šibkejša stranka v takšnih poslih;

67.

poudarja, da je samo 8 % MSP udeleženih pri čezmejnih dejavnostih, kar krni njihove možnosti za rast; meni, da je bistveno okrepiti notranji trg; meni, da bi morale države članice sodelovati pri usklajevanju upravnih zahtev pri dejavnostih znotraj Skupnosti; poziva države članice, naj hitro prenesejo in začnejo izvajati Direktivo o storitvah (8) s posebnim poudarkom na interesih MSP, ter spodbuja čim prejšnji sprejem statuta evropske zasebne družbe;

68.

podpira skupno in usklajeno osnovo za obdavčitev gospodarskih družb; poziva k oblikovanju storitve v zvezi z DDV po načelu „vse na enem mestu“, kar bi podjetnikom omogočilo izpolnjevanje obveznosti v državi izvora posla;

69.

poziva Komisijo, naj nenehno izboljšuje okvirne zahteve za dostop MSP na tuje trge in naj spodbuja posredovanje informacij; spodbuja postavitev evropskih podpornih centrov za podjetja na Kitajskem in v Indiji ter na vseh trgih v vzponu, ki bi tesno sodelovali z nacionalnimi podpornimi centri, ki že delujejo na teh trgih; ker je mogoče skromno sodelovanje MSP v čezmejnih dejavnostih razlagati tudi s pomanjkanjem jezikovnih znanj in večkulturnih kompetenc, so za uresničitev tega izziva potrebno obsežnejše ukrepanje; vseeno opozarja, da potrebujejo MSP boljši dostop do informacij in strokovnih nasvetov v svoji matični državi;

70.

poudarja pomen napredka v trgovinskih pogajanjih, ki bi še zmanjšal regulativne trgovinske ovire, ki nesorazmerno vplivajo na MSP;

71.

poziva Komisijo, naj v svoj delovni program doda vključitev enakovrednega obravnavanja MSP v pravila STO o dostopu do javnih naročil; poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni težavam, s katerimi se soočajo MSP pri carinskih formalnostih, zlasti z omogočanjem čim cenejšega prilagajanja njihovih informacijskih sistemov sistemom, ki jih uporabljajo nacionalni carinski organi, in poenostavitvijo pogojev za dostop do statusa gospodarskega subjekta;

72.

meni, da je nujno treba skrajšati birokratske postopke za vsaj 25 %, kjer je to mogoče, in pripraviti sodobne upravne postopke, ki bodo prilagojeni potrebam MSP; zato se zavzema za spodbujanje znanja na področji informacijskih in komunikacijskih tehnologij med MSP, zlasti med podjetnicami in mladimi podjetniki, ter za boljšo uporabo digitalne tehnologije, da se jim omogoči časovni in denarni prihranek ter vlaganje tako nastalih sredstev v razvoj; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo pobude za izmenjavo in promocijo najboljših praks, določijo merila uspešnosti ter oblikujejo in promovirajo smernice in standarde za malim in srednjim podjetjem prijazne upravne postopke; je prepričan, da je treba v bližnji prihodnosti izvesti predlogov skupine neodvisnih zainteresiranih strani na visoki ravni za upravne obremenitve, da bi dosegli cilj zmanjšanja upravnih bremen brez tveganja za dostop MSP do finančnih sredstev;

73.

meni, da je treba za MSP in še zlasti za mikropodjetja uporabiti take oblike obdavčevanja, s katerimi se čim bolj zmanjša upravna obremenitev, s čimer bi olajšali zagon dejavnosti in spodbudili inovativnost in naložbe ves čas njihovega delovanja;

74.

poudarja bistven pomen presoje vpliva prihodnjih zakonodajnih pobud na MSP; zato poziva k obvezni, sistematski in usmerjeni presoji vpliva za MSP, tako imenovani „presoji za MSP“, obstajati pa mora tudi možnost neodvisne ocene rezultatov te presoje, ki bi morala biti na voljo zakonodajnim organom EU; meni, da je treba posebno pozornost nameniti vplivu na MSP, vključno z upravnim bremenom; poziva Komisijo, naj presojo za MSP uporabi za vse predloge zakonodaje EU, ki zadevajo podjetja, tudi v primerih poenostavitve obstoječe zakonodaje in umika zakonodajnih predlogov; spodbuja države članice, naj uvedejo podobne presoje za MSP na nacionalni ravni;

75.

meni, da se mora vsa nova zakonodaja, na primer zakonodaja za odpravo zamud pri plačilih ali zakonodaja na področju avtorskih pravic, prava gospodarskih družb ali konkurenčnega prava (kot so predpisi, sprejeti za lažje pridobivanje podatkov v zasebnih tožbah zaradi protikonkurenčnega ravnanja, ali predpisi v skladu z Uredbo o splošnih skupinskih izjemah za državne pomoči) oblikovati tako, da ne diskriminira MSP, ampak jih podpira in spodbuja zagotavljanje njihove storitve na notranjem trgu;

76.

poudarja potrebo po ustreznem in pravočasnem vključevanju MSP v oblikovanje politik; zato meni, da je treba obdobje za posvetovanje s Komisijo podaljšati na najmanj 12 tednov od datuma, ko je posvetovanje mogoče v vseh jezikih Skupnosti; priznava bistveno in koristno vlogo predstavniških organizacij podjetij, zato poziva Komisijo, naj, kjerkoli je to primerno, vključi MSP in njihove predstavniške organizacije v strokovne skupine za svetovanje in skupine na visoki ravni;

77.

poziva Komisijo, naj spodbudi poenostavitev in uskladitev prava družb ter zlasti računovodskih pravil na notranjem trgu, da se zmanjša upravno breme za MSP in poveča preglednost za vse zadevne interesne skupine; poziva Komisijo, naj močno spodbudi uporabo novih tehnologij, kot je razširljiv jezik za poslovno poročanje XBRL (eXtensible Business Reporting Language), in sicer naj predloži časovni načrt za uvedbo poročanja XBRL v Evropski uniji, da bi to v razumnem času to postalo obvezno, ter naj spodbuja in podpira množično uporabo tega odprtega standarda;

78.

spodbuja uvedbo „statističnih počitnic“ za mikropodjetja, ki bi jim omogočila, da se začasno izognejo obveznim statističnim pregledom, široko uporabo načela „samo enkrat“ za informacije, ki jih podjetja predložijo javnim organom, ter nadaljnji razvoj e-uprave;

79.

poudarja, da je treba določiti skupne datume za začetek veljave nove zakonodaje Skupnosti, ki zadeva MSP; poziva države članice in zveze MSP, naj na kratek in razumljiv način obveščajo MSP o spremembah zakonodaje, ki jih zadeva;

80.

spodbuja države članice, naj v sodelovanju z združenji MSP na podlagi obstoječih struktur, kot sta Evropska podjetniška mreža in pisarne Europe Direct, oblikujejo nacionalne fizične ali elektronske informacijske točke in agencije za podporo MSP v skladu z načelom „vse na enem mestu“, ki bodo omogočale dostop do različnih virov informacij in podpornih storitev, zasnovanih glede na življenjski cikel podjetja;

81.

priznava težave, s katerimi se soočajo nova podjetja pri ustanavljanju zaradi sistemov, ki se v državah članicah razlikujejo; zato meni, da je treba vzpostaviti enoten sistem ustanavljanja podjetij, po katerem bi se postopek izvajal korak za korakom in omogočal ustanovitev podjetja v 48 urah;

82.

ponovno poudarja, da finančne določbe programov Skupnosti zlasti pri MSP pogosto sprožijo postopke, ki so po nepotrebnem zapleteni, dolgi in dragi; poziva Komisijo, naj ponovno oživi center za spremljanje evropskih MSP, objavi podatke o njihovi udeležbi v vsakem programu Skupnosti skupaj z analizo koristi in v skladu z ugotovitvami poda predloge o povečanju njihove udeležbe; poziva Komisijo, naj v različnih vejah politike okrepi vlogo in vidnost določenih MSP; spodbuja tudi vse pobude, ki omogočajo razvoj „duha MSP“ v javnih organih pri oblikovanju politik, kot je Komisijin „Program za podjetniške izkušnje“, ki evropskim javnim uslužbencem omogoča, da se seznanijo z MSP;

83.

obžaluje prakso pretirano natančnega izvrševanja predpisov (t. i. „gold plating“) s strani držav članic, ki je zlasti škodljiv za MSP, in poziva Komisijo, naj preuči, kateri nadaljnji ukrepi bi lahko bili sprejeti za njeno preprečitev; poziva k naknadni oceni učinka, ki bo analizirala, kako se odločitve v državah članicah in na lokalni ravni dejansko izvajajo;

84.

poziva k posebni spletni strani Evropske unije za MSP, ki naj vsebuje informacije in prijavnice za projekte EU, nacionalne telefonske številke, povezave do partnerjev, trgovinske informacije, podatke o raziskovalnih projektih ter internetno svetovanje, poročila in informacije o novih predpisih;

85.

poziva Komisijo, naj z državami članicami začne postopek poenotenja obrazcev, ki jih morajo podjetja priložiti kandidaturam ali ponudbam;

86.

pozdravlja nagradni natečaj za najboljšo zamisel za zmanjšanje birokracije za javne organe, ki so sprejeli inovativne ukrepe za skrajšanje upravnih postopkov na lokalni, regionalni in nacionalni ravni;

87.

poziva k 30-dnevnemu plačilnemu roku kohezijskih skladov Evropske unije za že odobrene projekte, da se zagotovi nepretrgan napredek, preživetje in učinek teh projektov;

88.

priznava, da bi prizadevanja za izboljšanje trajnosti lahko bila pomemben vir (ekoloških) inovacij in bistveno sredstvo za konkurenčnost industrije; opozarja, da MSP običajno niso dovolj osveščena glede novih energetsko učinkovitih in okolju prijaznih rešitev ali nimajo dovolj sredstev zanje; zato poziva Komisijo, naj preuči, kako bi Skupnost lahko pomagala MSP, da bodo bolj učinkovita pri porabi virov in energije;

89.

ponovno poudarja pomen, ki se pripisuje družbeni odgovornosti manjših podjetij, kjer so potrebne horizontalne povezave, mreže in storitve; meni, da navajanje certifikata programa Skupnosti za okoljsko upravljanje in presojo (EMAS) ni učinkovito, ker odvrača pozornost od že obstoječih certifikatov in ker je vezan zgolj na okoljske izzive;

90.

pozdravlja nedavne pobude za pomoč MSP pri prilagajanju okoljski zakonodaji tako, da se med drugim zagotovijo znižana plačila agencijam, dostop do informacij o okoljevarstvenih standardih ali uvedejo posebne izjeme pri zakonodaji Skupnosti;

91.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/60

A.

ker so se z nedavnima širitvama v Evropski uniji pojavili novi izzivi, povezani s socialno vključenostjo, ki jih je treba obravnavati v okviru novih demografskih in ekonomskih okoliščin, in čeprav se morajo z njimi soočiti vse države članice, so še posebej prizadete države članice v srednji in vzhodni Evropi, ki so v zadnjih dvajsetih letih doživele strukturne, gospodarske in družbene spremembe; zato ugotavlja, da so ranljive skupine družbe, kot so Romi, v zelo ogroženem položaju,

B.

ker v državah članicah, kjer so industrijske panoge propadle, razvoj regij upada, kot posledica pa so zlasti številni Romi zaradi hitro naraščajoče revščine odrinjeni na rob družbe; ker Parlament ugotavlja in ponovno poudarja, da je bilo v tem procesu razvrednoteno njihovo nacionalno državljanstvo in državljanstvo Unije in da jim širitev ni prinesla ustreznih ugodnosti, s čimer se je povečala njihova odrinjenost na rob družbe na več področjih in nevarnost večplastne diskriminacije proti njim,

C.

ker se je treba v strateški politični akciji za spodbujanje enakih možnosti za Rome spopasti z izjemno zapleteno družbeno nevarnostjo, saj Romi, ki so največja evropska narodnostna manjšina, doživljajo enake neugodnosti kot druge skupine, in ker k delovanju proti temu lahko najučinkoviteje pripomorejo samo celovita strategija za Rome in usklajeni sklopi instrumentov v celi vrsti sektorskih politik ter njihovo ustrezno financiranje,

D.

ker so nomadi poseben etnični pojav, ki bi ga tako z vidika človekovih pravic kot socialnih vprašanj in vprašanj trga dela lahko upravičeno obravnavali kot posebno temo,

E.

ker proces vključitve Romov v družbo ni enostranski, temveč večstranski in ker morajo Romi dejavno sodelovati v procesu odločanja pri pripravi politike socialnega vključevanja,

F.

ker razmere, v katerih živijo Romi, njihovo zdravstveno stanje in izobrazbena raven, določajo njihov socialni položaj in možnosti na trgu dela, so pa tudi pogosto razlog za njihovo izključenost iz večinskih družb in za rasizem, vse to pa onemogoča boljšo kakovost življenja in s tem preprečuje tudi uživanje najbolj temeljnih človekovih in državljanskih pravic,

G.

ker nekakovostna prometna infrastruktura, pomanjkanje javnih organov in storitev, še zlasti kakovostnih izobraževalnih ustanov in zdravstvene nege, ter selitev podjetij silijo mlade ljudi v to, da zaradi ekonomskih razlogov zapustijo dom, s čimer se poglabljajo regionalne razlike in getoizacija,

H.

ker je zelo pomembno, da se tik pred iztekom drugega obdobja lizbonskega procesa nujno pretehta socialni položaj in zaposlitvene možnosti Romov in se odloči, kako ukrepati,

I.

ker priznava pomen strukturnih in kohezijskih skladov za spodbujanje vključevanja in ker ugotavlja, da si zaradi zapletenosti socialnih problemov ni mogoče predstavljati, da bi jih rešili zgolj s projektnim sistemom, ki je značilen za omenjene sklade,

J.

ker je nedvomno pomembno priznati preteklo dobro prakso, vendar je njena veljavnost časovno in prostorsko omejena,

K.

ker so sedaj številne romske skupnosti nagnjene k temu, da ostanejo na enem mestu in se ne premaknejo na področja, kjer bi lahko imele večje možnosti za zaposlitev,

1.

meni, da je potreben usklajen pristop k izboljšanju delovnih in življenjskih pogojev romske skupnosti, ki bi bil usmerjen k trem ciljem:

2.

opozarja, da politike, namenjene Romom, v številnih primerih niso izboljšale njihovega položaja; poziva, naj zainteresirane strani romske skupnosti kot oblikovalci političnih odločitev sodelujejo pri vseh ukrepih EU in držav članic, ki jih še zlasti zadevajo, da bo spoštovana njihova zmožnost in odgovornost za lastno organizacijo;

3.

ugotavlja, da romskim otrokom zgodnji razvoj in kakovostno izobraževanje zaradi neenakega dostopa do storitev in socialno-ekonomskih neugodnosti, s katerimi se srečujejo, nista dostopna; ugotavlja, da ta odrinjenost negativno vpliva tudi na njihov čustveni, socialni, fizični in osebni razvoj ter na njihove prihodnje možnosti na trgu dela, torej na njihovo vključitev v družbo;

4.

meni, da so izobraževalni sistemi selektivni in da navkljub prizadevanjem držav članic za odpravo segregacije številni in različni sistemi, ki so bili domnevno s tem namenom oblikovani, pogosto le še povečujejo razlike med skupinami v družbi in v zelo slab položaj postavljajo revne, še zlasti Rome, ki tako drsijo po spirali navzdol; zato poudarja potrebo po ciljno usmerjenih izobraževalnih politikah, ki bodo obravnavale romske družine in spodbujale njihovo dejavno udeležbo;

5.

poudarja, da je navkljub povečanju deleža mladih Romov v srednjem in visokem izobraževanju v nekaterih državah članicah njihova splošna stopnja izobrazbe daleč pod povprečjem EU; opozarja na razkorak med pomanjkanjem delovne sile na eni strani in visoko stopnjo brezposelnosti, povezano z nizko ravnijo znanj in spretnosti Romov na drugi; zato poziva države članice in EU, naj kot prednostno nalogo podpirajo Rome za povečanje njihovih kvalifikacij; poudarja, da je položaj Romov, ki nimajo formalnih kvalifikacij, na trgu dela mogoče izboljšati tudi s sistemom za priznavanje praktičnih spretnosti;

6.

poziva države članice, naj romskim ženskam in dekletom zagotovijo enakopraven dostop do kakovostnega izobraževanja ter naj uvedejo spodbude (npr. priložnosti za poklicni razvoj), s katerimi bodo v šole na socialno in ekonomsko prikrajšanih območjih, zlasti v podeželskih občinah z velikim deležem romskega prebivalstva, privabile kakovostne učitelje;

7.

poziva države članice, naj izboljšajo dostop Romk do poklicnega izobraževanja ter to izobraževanje prilagodijo potrebam lokalnih trgov dela, da bi Romke pridobile spretnosti, ki bi bile zanimive za trg;

8.

ugotavlja, da se velika večina Romov po diplomi in končanem študiju ne vrne v svojo skupnost in da nekateri zanikajo svoj izvor ali jih skupnost ne sprejme, ko se poskusijo vrniti;

9.

priporoča pripravo celovitega svežnja programov, s katerim bi Rome spodbujali in jih motivirali, da se po diplomi vrnejo v skupnost ter da znotraj skupnosti in v njenem interesu poiščejo zaposlitev;

10.

meni, da romski državljani v nekaterih državah članicah dejansko na poseben način vplivajo na demografsko piramido; ugotavlja, da je delež romskih otrok med prebivalstvom visok, njihova pričakovana življenjska doba ob rojstvu pa je za 10 let nižja kot pri pripadnikih večinskega prebivalstva;

11.

meni, da čeprav države članice uporabljajo precejšnja sredstva EU in svoja sredstva za pomoč dolgotrajno brezposelnim Romom pri iskanju zaposlitve, na ravni EU še ni skladne rešitve: države članice rešujejo položaj na zelo različne načine in v zelo različnem obsegu, pri čemer njihovi ukrepi niso zagotovili možnosti za trajno vrnitev Romov na trg dela, so pa, na primer javni programi zaposlovanja, dodatno poslabšali njihovo stigmatizacijo; zato poziva tako EU kot države članice, naj svojo strategijo nadomestijo s celovitim pristopom, ki bo obravnaval vse vidike prikrajšanosti Romov;

12.

poziva države članice, naj programe poklicnega izobraževanja prilagodijo potrebam lokalnih trgov dela in uvedejo spodbude za delodajalce, ki zagotavljajo delo nekvalificiranim osebam (tudi Romom) ter jim nudijo usposabljanje in možnosti za pridobitev praktičnih izkušenj neposredno na delovnem mestu;

13.

poziva nacionalne in lokalne oblasti, naj vsako leto glede na spol ocenijo delež ponovno zaposlenih dolgotrajno brezposelnih (tudi Romov), ki so zaključili usposabljanje na trgu dela, ter na osnovi pridobljenih izkušenj pripravijo nove metodologije in začnejo programe usposabljanja, prilagojene lokalnim zmožnostim in ekonomskim potrebam;

14.

poziva države članice, naj uporabijo sredstva EU, da bi ohranile in zaščitile tradicionalne dejavnosti Romov;

15.

podpira stališče Komisije, da so odrasli Romi zaradi številnih neugodnosti, s katerimi se soočajo, med delovno populacijo in pri vseživljenjskem izobraževanju zelo slabo zastopani, da pogosto nimajo dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij in da jih je veliko med dolgotrajno brezposelnimi ali zaposlenih na družbeno manjvrednih delovnih mestih, kar povzroča ogromne ovire pri njihovem ponovnem vključevanju na trg dela; zato poziva k učinkovitemu izvajanju Direktive 2000/78/ES, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu;

16.

meni, da je treba sprejeti posebne ukrepe Skupnosti za spodbujanje dostopa Romov do programov poklicnega usposabljanja;

17.

opozarja države članice, da ta socialna dvoreznost pogosto prisili romske iskalce zaposlitve iz zakonite v sivo ekonomijo in da so potrebna usklajena prizadevanja na ravni EU in držav članic, da bi te delavce ponovno zakonito zaposlili in bi pridobili z delom povezane pravice in pravice do socialnega varstva;

18.

meni, da bi bilo treba sprejeti ukrepe za spodbujanje vključujoče socialne in ekonomske politike, vključno z ad hoc ukrepi za zagotovitev dostojne nastanitve;