20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/1

A.

ker je Atul Khare, pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov, pristojen za ohranjanje miru, poročal varnostnemu svetu Združenih narodov, da je bilo na vzhodnokongovskem rudarskem območju med 30. julijem 2010 in 4. avgustom 2010 več kot 500 oseb žrtev masovnih skupinskih posilstev, med njimi mlada dekleta, 75-letnice ter dojenčki – za kar krivijo upornike, milice in kongovsko vojsko,

B.

ker je do teh spolnih napadov prišlo v bližini taborišča mirovne misije Združenih narodov, ki je le nekaj kilometrov od mesta Luvungi; ker naj bi delavci Združenih narodov vedeli, da so uporniki zasedli Luvungi in okoliške vasi v vzhodnem Kongu dan po začetku napadov 30. julija 2010, na sedežu Združenih narodov v New Yorku pa so za posilstva izvedeli šele dva tedna kasneje,

C.

ker ima misija Združenih narodov v Demokratični republiki Kongo (MONUSCO) pooblastilo po VII. poglavju ustanovne listine Združenih narodov, da lahko uporabi vsa potrebna sredstva za izvedbo svojega mandata zaščite, vključno z učinkovito zaščito civilistov, humanitarnega osebja in zagovornikov človekovih pravic, ki jim grozi neposredno fizično nasilje tujih ali kongovskih oboroženih skupin; podpirati mora tudi vladna prizadevanja proti nekaznovanosti in za zaščito civilistov pred kršitvami mednarodnih človekovih pravic in humanitarnega prava, vključno z vsemi oblikami spolnega in na spolu temelječega nasilja,

D.

ker so spopadi med kongovsko vojsko, milico Mai Mai, bojevniki Demokratičnih sil za osvoboditev Ruande (FDLR), Ljudsko fronto za pravico v Kongu (FPJC) in Gospodovo uporniško vojsko (LRA) kljub navzočnosti misije MONUSCO od leta 1998 zahtevali 6 milijonov življenj in še naprej posredno ali neposredno vsak mesec povzročajo na tisoče smrti, nevzdržno trpljenje, bedo in notranje razseljevanje, razmere v begunskih taboriščih pa se nezadržno slabšajo,

E.

ker so pripadniki kongovske vojske vpleteni v smrt in posilstva stotin civilistov; ker se v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo še vedno nadaljujejo posilstva, prisilno novačenje civilistov in otrok ter hude zlorabe človekovih pravic, za kar so krive uporniške skupine Gospodove uporniške vojske, bojevniki Demokratičnih sil za osvoboditev Ruande in celo kongovska vojska,

F.

ker se posilstvo v vzhodnem Kongu strašljivo pogosto uporablja kot orožje v vojni, lani jih je bilo namreč po podatkih Združenih narodov prijavljenih vsaj 8 300, številna pa niso bila prijavljena; ker je po podatkih visokega komisarja Združenih narodov za begunce v prvi polovici leta 2010 posilstvo prijavilo vsaj 1 244 žensk, kar je povprečno okoli 14 na dan; ker je treba spolno nasilje in nasilje na podlagi spola vedno obravnavati kot vojni zločin in zločin proti človečnosti,

G.

ker številna oborožena gibanja, tudi redna vojska v Demokratični republiki Kongo, uporabljajo sistematično posiljevanje kot del taktičnega zastraševanja za doseganje svojih vojaških in gospodarskih ciljev; ker ženske namerno napadejo vpričo družine ali cele vasi, da v skupnosti zasejejo strah; ker ta nasilna dejanja ženske oropajo položaja v družbi, zmožnosti, da bi skrbele za otroke, pogosto pa je zaradi okužbe z aidsom ogroženo tudi njihovo življenje,

H.

ker je neuspeh civilnih in vojaških tožilcev, da bi izvedli nepristranske preiskave proti tistim, ki so odgovorni za kršitve človekovih pravic, kriv, da so skupinska posilstva in spolni napadi za prebivalce Konga postali vsakdanji pojav in da je nastalo ozračje, v katerem se kršitve človekovih pravic dopuščajo,

I.

ker kongovska vojska še vedno nima zadostnih človeških, tehničnih in finančnih virov za izvajanje nalog v vzhodnih provincah države, kar skupaj s pomanjkanjem discipline in ustreznega usposabljanja v njenih vrstah še dodatno ovira njeno vlogo pri zaščiti prebivalstva in ponovnem vzpostavljanju miru,

J.

ker so mnoge nevladne organizacije v Demokratični republiki Kongo v zadnjem letu opazile povečano zatiranje zagovornikov človekovih pravic, novinarjev, opozicijskih voditeljev, žrtev in prič, kamor sodijo umori, nezakonite aretacije, pregon, grožnje po telefonu in večkratni pozivi k zglasitvi v uradih obveščevalnih služb,

K.

ker vojni zločinec Bosco Ntaganda še vedno ni bil aretiran, pač pa je bil imenovan celo na višji položaj v skupnih vojaških operacijah kongovskih in ruandskih sil na vzhodu Demokratične republike Kongo; ker nekdanjega kongovskega voditelja Jean-Pierra Bembo Gombo čaka postopek pred Mednarodnim kazenskim sodiščem zaradi vojnih zločinov, vključno s posilstvi,

L.

ker nezakonita trgovina z rudninami v Demokratični republiki Kongo številnim vpletenim omogoča, da še naprej kupujejo rudnine z območij, ki so pod nadzorom uporniških skupin, to pa pomeni, da financirajo te skupine, kar še podžiga in zaostruje konflikt,

M.

ker je novosprejeti ameriški zakon o „krvavih rudninah“ poskus, da bi ameriške potrošnike odvrnili od nakupa mobilnih telefonov, računalnikov in druge visoke tehnologije, ki jih ameriška podjetja izdelajo z rudninami iz rudnikov pod nadzorom upornikov; ker zakon poziva ameriška podjetja, med drugim proizvajalce blagovnih znamk v elektroniki, predelovalce rudnin in draguljarje, naj ameriški komisiji za borzni nadzor tudi letno poročajo, ali je v njihovih izdelkih uporabljeno zlato, tantal ali koltan, ki je bil neposredno uvožen iz Demokratične republike Kongo ali pretihotapljen prek devetih sosednjih držav,

1.

ostro obsoja množična posilstva in druge kršitve človekovih pravic, ki so jih med 30. julijem 2010 in 4. avgustom 2010 nad vsaj 500 ženskami v provinci Severni Kivu, pa tudi drugod v Severnem in Južnem Kivuju, zakrivile Demokratične sile za osvoboditev Ruande, hutujska uporniška skupina in milica Mai Mai;

2.

poziva k takojšnji zaustavitvi nasilja in kršenja človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo, zlasti v Severnem Kivuju; poudarja, da so potrebna nadaljnja prizadevanja za ustavitev dejavnosti lokalnih in tujih oboroženih skupin v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo;

3.

poziva Združene narode in vlado Demokratične republike Kongo, naj izvedeta nepristransko in poglobljeno preiskavo dogodkov ter zagotovi, da bodo kršitelji človekovih pravic in mednarodnega prava odgovarjali v skladu s kongovskim in mednarodnim pravom ter da jim bodo sodili;

4.

izraža globoko zaskrbljenost, da misija MONUSCO ni mogla uporabiti svojega mandata in pravil o uporabi oboroženih sil, da bi zagotovila zaščito pred tovrstnimi množičnimi posilstvi in drugimi kršitvami človekovih pravic s strani oboroženih gibanj v bližini svojega mirovnega oporišča; priznava pa, da je navzočnost misije še vedno potrebna, in poziva k vsem ustreznim ukrepom, da bi lahko v celoti izvedla svoj mandat in zaščitila ogrožene osebe;

5.

nujno poziva varnostni svet Združenih narodov, naj sprejme vse potrebne ukrepe, da bi resnično preprečili vse nadaljnje napade na civilno prebivalstvo v vzhodnih provincah Demokratične republike Kongo ter žrtvam zagotovili zdravstveno, pravno, socialno, humanitarno in drugo pomoč; zahteva, da se novi kodeks ravnanja misije MONUSCO učinkovito izvaja in da se oblikuje skupina za nadaljnje spremljanje na področju človekovih pravic;

6.

poudarja, da je nujno potrebna politična rešitev tega oboroženega konflikta; poziva vlado Demokratične republike Kongo, naj v tesnem sodelovanju z mednarodno skupnostjo in Afriško unijo povrne varnost in stabilnost prebivalcem vzhodnega Konga, vse oborožene skupine pa poziva, naj ustavijo vse napade, spoštujejo človekove pravice in se nemudoma povrnejo k dialogu v mirovnem procesu;

7.

poziva k takojšnji večji udeležbi žensk v vseh pobudah za iskanje rešitev spora v Demokratični republiki Kongo, tudi v vlogi posrednic in pogajalk, ter pri izvajanju ukrepov za rešitev konflikta;

8.

poudarja, da morajo biti rehabilitacija in reforma pravosodja (ki bo upoštevala vidik preprečevanja in varstva in se bo borila proti nekaznovanosti spolnega nasilja) ter pomoč žrtvam in njihovo ponovno vključevanje v družbo jedro programov za finančno pomoč; ob tem poziva, naj se primeri množičnih posilstev na vzhodu Demokratične republike Kongo posredujejo Mednarodnemu kazenskemu sodišču;

9.

poudarja, da je osrednja humanitarna prednostna naloga v Demokratični republiki Kongo oblikovanje prave državne vojske; poudarja, da sta za reformo kongovske vojske in izboljšanje discipline potrebna usposabljanje in izplačilo dostojnih plač;

10.

poziva parlament Demokratične republike Kongo, naj ustanovi državno komisijo za človekove pravice, kakor je določeno v ustavi, kar bi bil prvi korak k sprejetju zakona o zaščiti žrtev in prič zlorab na področju človekovih pravic, aktivistov s tega področja ter humanitarnih delavcev in novinarjev;

11.

poziva države na območju Velikih jezer, naj ohranijo visoko raven zavezanosti skupnemu spodbujanju miru in stabilnosti v tej regiji prek obstoječih regionalnih mehanizmov in naj okrepijo svoja prizadevanja za regionalni gospodarski razvoj, posebno pozornost pa naj namenijo spravi, varnosti prebivalstva, večji odgovornosti sodstva, vračanju beguncev in notranje razseljenih oseb ter njihovemu vključevanju v družbo;

12.

poziva Evropsko unijo in države članice, naj podpirajo dejavnosti misij EUSEC RD in EUROPOL RD; poziva k popolnemu izvajanju načela enakosti med spoloma v operacijah skupne varnostne in obrambne politike; ob tem poziva k močnemu vidiku spolov v civilnih in vojaških misijah, da bi povečali njihovo operativno učinkovitost, saj lahko EU kot ključna akterka ponudi veliko „dodano vrednost“ pri odzivanju na vprašanja žensk v oboroženih spopadih ter pri preprečevanju konfliktov;

13.

obžaluje vse več primerov nasilja nad humanitarnimi delavci in izraža priznanje skrajno težavnemu delu, ki ga humanitarne organizacije opravljajo na terenu in v izredno nevarnih razmerah;

14.

pozdravlja sprejetje novega ameriškega zakona o „krvavih rudninah“ ter poziva Komisijo in Svet, naj preučita možnost podobne zakonodajne pobude; poziva vlado Demokratične republike Kongo, naj v celoti izvaja pobudo EITI za preglednost v ekstraktivni industriji, da bi povečala preglednost in dobro upravljanje v tem sektorju; poziva Komisijo in Svet, naj se odločneje borita proti korupciji v Demokratični republiki Kongo, ki dodatno spodkopava človekove pravice in prispeva k njihovim kršitvam;

15.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici za skupno zunanjo in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, institucijam Afriške unije, Južnoafriški razvojni skupnosti (SADC), vladam z območja Velikih jezer, tudi kongovski in ruandski, generalnemu sekretarju Združenih narodov, posebni predstavnici OZN za spolno nasilje v oboroženih spopadih, generalnemu podsekretarju Združenih narodov za humanitarne zadeve in koordinatorju za nujno pomoč, varnostnemu svetu Združenih narodov ter komisiji Združenih narodov za človekove pravice.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/5

A.

ker je Evropska Unija odločno zavezana k odpravi smrtne kazni povsod po svetu in si prizadeva doseči vsesplošno sprejetost tega načela,

B.

ker je v boju proti smrtni kazni EU vodilni institucionalni akter v svetovnem merilu in so njene dejavnosti na tem področju ključna prednostna naloga njene zunanje politike na področju človekovih pravic; ker je EU tudi glavni donator za financiranje prizadevanj organizacij civilne družbe po svetu, da se doseže odprava smrtne kazni,

C.

ker je smrtna kazen najbolj kruta, nečloveška in ponižujoča kazen, ki krši pravico do življenja, kot je navedeno v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, in ker se pripor s trenutkom sprejema odločitve o smrtni kazni spremeni v mučenje, ki ni sprejemljivo za države, ki spoštujejo človekove pravice,

D.

ker so različne študije pokazale, da smrtna kazen nima vpliva na pogostnost nasilnih kaznivih dejanj,

E.

ker so po dokazih sodeč na smrt obsojeni pretežno ljudje iz prikrajšanih razmer,

F.

ker določbe protokolov št. 6 in 13 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic prepovedujejo državam članicam Sveta Evrope, da izvajajo smrtno kazen,

G.

ker si EU prizadeva, da tretje države razglasijo moratorij za izvajanje smrtne kazni in v določenem času odpravijo smrtno kazen ter ratificirajo ustrezne mednarodne instrumente ZN in druge instrumente, zlasti drugi izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah, ki predvideva odpravo smrtne kazni,

H.

ker je odprava smrtne kazni ena od tematskih prednostnih nalog za pomoč v okviru evropskega instrumenta za pospeševanje demokracije in človekovih pravic, ki je od leta 1994 po svetu financiral več kot 30 projektov s skupnim proračunom v višini več kot 15 milijonov EUR,

I.

ker mora z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe sklenitev trgovinskih sporazumov in na splošno mednarodnih sporazumov s tretjimi državami potrditi tudi Evropski parlament,

J.

ker statut Mednarodnega kazenskega sodišča, poleg Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando, posebnega sodišča za Sierro Leone, posebne porote za hujša kazniva dejanja v Diliju, Vzhodnem Timorju in izrednega zbora kamboškega sodišča, izključuje smrtno kazen za vojne zločine, zločine proti človeštvu in genocide, najhujše oblike kaznivih dejanj, zaradi katerih je mednarodna skupnost zaskrbljena in so v sodni pristojnosti teh sodišč,

K.

ker je generalna skupščina ZN v letu 2007 in 2008 sprejela zgodovinski resoluciji 62/149 in 63/168, ki pozivata k svetovnemu moratoriju za usmrtitve in k dokončni odpravi smrtne kazni, ter s tega vidika poudarja dejstvo, da se je število držav, ki podpirajo to resolucijo, povečalo in da je bila zato resolucija 63/168 sprejeta z veliko večino, in sicer s 106 glasovi za, 46 glasovi proti in 34 vzdržanimi glasovi,

L.

ker je 4. svetovni kongres proti smrtni kazni, ki je potekal februarja 2010 v Ženevi, pozval države, ki so dejansko odpravile smrtno kazen, naj jo odpravijo tudi s statutom, naj v svoje mednarodne odnose vključijo tudi vidik vsesplošne odprave smrtne kazni ter da naj mednarodne in regionalne organizacije podpirajo vsesplošno odpravo smrtne kazni s sprejetjem resolucij o moratoriju za usmrtitve,

M.

ker je 154 držav odpravilo smrtno kazen z zakonom ali v praksi, 96 od njih jo je odpravilo za vsa kazniva dejanja, 8 jo je ohranilo za izjemna kazniva dejanja, kot so dejanja, storjena v času vojne, 6 jih je razglasilo moratorij za usmrtitve, 44 držav pa smrtne kazni v praksi ne izvaja več (to so države, ki usmrtitve niso izvedle že vsaj 10 let, ali države, ki so se zavezale, da smrtne kazni ne bodo izvedle),

N.

ker je več kot 100 držav, ki so ohranile smrtno kazen za zločine, z zakonom prepovedalo usmrtitve mladoletnih prestopnikov, vendar poudarja, da majhno število držav nadaljuje z usmrtitvami le-teh, pri čemer gre za očitno kršenje mednarodnega prava, zlasti člena 6(5) Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, in predvsem poudarja, da je Iran priprl največ mladih prestopnikov,

O.

ker so po svetu trenutno številni dokazano evropski državljani obsojeni na smrt ali čakajo na izvršitev smrtne kazni ter poudarja, da je zato ključno, da se konsolidira in okrepi evropski odziv na morebitno usmrtitev evropskih državljanov,

P.

ker je predsednik ruske dume Boris Grizlov na srečanju v Moskvi s člani Nadzornega odbora Parlamentarne skupščine Sveta Evrope 23. marca 2010 izjavil, da Rusija ni ratificirala šestega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic glede odprave smrtne kazni zaradi terorističnih groženj v državi,

Q.

ker pozdravlja dejstvo, da je 11. februarja 2010 kirgizijski parlament ratificiral drugi izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah z namenom odprave smrtne kazni in da je 21. maja 2010 začasna kirgizijska vlada javno objavila končni osnutek ustave, ki med drugim prepoveduje smrtno kazen in ki je bil sedaj sprejet,

R.

ker 43 držav na svetu še vedno uporablja smrtno kazen in ker je bilo največje število usmrtitev izvršenih na Kitajskem, v Iranu in Iraku, ker je samo Kitajska izvedla približno 5 000 ali 88 % vseh usmrtitev na svetu; ker je Iran usmrtil vsaj 402 osebi, Irak 77 in Savdska Arabija 69 oseb,

S.

ker Iran še vedno izvaja smrtno kazen s kamenjanjem, kar je v nasprotju z drugim izbirnim protokolom k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah,

T.

ker oblasti Severne Koreje sistematično izvajajo usmrtitve in je sodni sistem odvisen od države in ker se smrtna kazen uporablja za široko paleto kaznivih dejanj proti državi in se njena uporaba s kazenskim zakonikom periodično širi, medtem ko so državljani, vključno z otroki, prisiljeni prisostvovati javnim usmrtitvam,

U.

ker na Japonskem zaporniki in njihovi svojci ter odvetniki niso obveščeni o usodnem dnevu, dokler ta ne nastopi,

V.

ker je predsedniški svet Iraka nedavno ratificiral smrtne obsodbe vsaj 900 zapornikov, med njimi tudi žensk in otrok,

W.

ker poudarja, da je Belorusija edina evropska država, ki še vedno uporablja smrtno kazen v praksi; ker sta tako parlamentarna skupščina Sveta Evrope in Evropska unija večkrat pozvale Belorusijo, naj odpravi smrtno kazen, ker so podrobnosti o smrtni kazni v Belorusiji tajne in obstajajo resni pomisleki glede poštenosti sodnih procesov ter se smrtna kazen glede na zakon o izvrševanju kazenskih sankcij izvaja tajno z ustrelitvijo, uprava zapora obvesti sodnika o usmrtitvah in slednji nato obvesti svojce; ker se truplo usmrčene osebe ne izroči svojcem, da bi ga ti lahko pokopali, prav tako se jim ne sporoči kraja pokopa,

X.

ker ima 35 držav od 50, ki tvorijo Združene države Amerike, v veljavi smrtno kazen, čeprav 4 države niso izvedle usmrtitve že od leta 1976; ker se je v letu 2009, po izteku dejanskega moratorija, ki je bil v veljavi od septembra 2007 do maja 2008, število usmrtitev povečalo na 54, čeprav se je že sedmo leto zapored število obsodb na smrt v Združenih državah Amerike zmanjšalo na 106,

Y.

ker je treba pozdraviti, da so se nekatere države, vključno z zveznimi državami Montana, Nova Mehika, New Jersey, New York, Severna Karolina in Kentucky, izrekle proti smrtni kazni z ukrepi, ki vključujejo moratorij za usmrtitve ali odpravo smrtne kazni, pri čemer so obsodile usmrtitvi Terese Lewis v zvezni državi Virginija in Hollyja Wooda v zvezni državi Alabama kljub dokazom, da sta bila oba duševno prizadeta, ter izpostavile primera Mumie Abu-Jamala, obsojenega na smrt v zvezni državi Pensilvanija, in Troya Davisa v zvezni državi Georgia,

1.

ponovno ponavlja svoje dolgoletno nasprotovanje smrtne kazni v vseh primerih in v vseh okoliščinah ter še enkrat poudarja, da odprava smrtne kazni prispeva h krepitvi človekovega dostojanstva in postopnemu razvoju človekovih pravic;

2.

obsoja vse usmrtitve ne glede na kraj izvedbe; odločno poziva EU in njene države članice, naj zahtevajo izvajanje resolucije ZN o vsesplošnem moratoriju za usmrtitve, da bi v celoti odpravili smrtno kazen v vseh državah, ki jo še vedno izvajajo; poziva Svet in Komisijo, naj sprejmeta ukrepe za postopno omejitev uporabe smrtne kazni, pri čemer naj vztrajata, da se izvaja v skladu z minimalnimi mednarodnimi standardi; izraža svojo globoko zaskrbljenost glede kaznovanja mladoletnikov in duševno prizadetih oseb s smrtno kaznijo ter poziva k takojšnji in nepreklicni prekinitvi takšne prakse;

3.

poziva EU, naj pri prizadevanjih za odpravo smrtne kazni uporabi vsa diplomatska sredstva in sredstva pomoči, v obliki sodelovanja, ki so ji na voljo;

4.

poziva države, ki izvajajo smrtno kazen, naj nemudoma razglasijo moratorij za usmrtitve; nadalje spodbuja države, kot so Kitajska, Egipt, Iran, Malezija, Sudan, Tajska in Vietnam, naj objavijo uradne statistike o uporabi smrtne kazni v teh državah; prav tako poziva Severno Korejo, naj nemudoma in trajno preneha z javnimi usmrtitvami;

5.

poziva Japonsko, naj pojasni svoj sistem smrtne kazni;

6.

spodbuja države, ki niso odpravile smrtne kazni, naj spoštujejo zaščitne ukrepe, ki ščitijo pravice obsojenih na smrt, kot določajo zaščitni ukrepi Ekonomskega in socialnega sveta Združenih narodov; poziva Svet in Komisijo, naj spodbujata preostale države, ki niso podpisale in ratificirale drugega izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah, pa tudi tiste države članice, ki niso podpisale protokola št. 13 o smrtni kazni Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, naj to storijo;

7.

poziva države OVSE, zlasti Združene države Amerike in Belorusijo, naj nemudoma sprejmejo moratorij za usmrtitve;

8.

poziva Kazahstan in Latvijo, naj spremenita določbe v svoji nacionalni zakonodaji, ki še vedno dopuščajo smrtno kazen za določena kazniva dejanja v izrednih okoliščinah;

9.

izrecno poziva države članice EU in vse sopodpisnice resolucij generalne skupščine Združenih narodov iz leta 2007 in 2008, naj na 65. zasedanju generalne skupščine Združenih narodov v okviru zavezništva med več regijami vložijo tretjo resolucijo proti smrtni kazni, ki naj bi zlasti obravnavala:

10.

poziva države, članice OVSE, naj spodbudijo Urad za demokratične institucije in človekove pravice ter misije OVSE v sodelovanju s Svetom Evrope k organizaciji dejavnosti osveščanja proti smrtni kazni, zlasti preko medijev, uslužbencev organov pregona, oblikovalcev politike in splošne javnosti;

11.

poziva države članice OVSE, ki ohranjajo smrtno kazen, naj informacije v zvezi s smrtno kaznijo obravnavajo na transparenten način, pri čemer naj javno zagotavljajo informacije o identiteti posameznikov, obsojenih na smrt ali usmrčenih, ter o statistiki uporabe smrtne kazni v skladu z obveznostmi OVSE;

12.

poziva Svet in Komisijo, naj v okviru vzpostavitve Evropske službe za zunanjepolitično delovanje zagotovita vodenje za obsežno in učinkovito evropsko politiko proti smrtni kazni v zvezi s številnimi dokazano evropskimi državljani, ki jim grozi usmrtitev v tretjih državah, ki naj vključuje trdne in okrepljene mehanizme v zvezi s sistemom identifikacije, nudenjem pravne pomoči, pravnimi posegi EU in diplomatskim zastopanjem;

13.

nadalje spodbuja dejavnosti nevladnih organizacij, ki si prizadevajo za odpravo smrtne kazni, vključno z organizacijami Hands Off Cain, Amnesty International, Penal Reform International, Svetovno koalicijo proti smrtni kazni in Mednarodno Helsinško federacijo za človekove pravice, skupnostjo Sant’Egidio in organizacijo Reprieve; pozdravlja in podpira priporočila glede instrumenta EU za boj proti smrtni kazni, sprejeta na 12. forumu o človekovih pravicah med EU in nevladnimi organizacijami;

14.

se zavezuje k spremljanju vprašanja smrtne kazni in k obravnavi posebnih primerov s pristojnimi organi držav ter k preučitvi možnih pobud in priložnostnih misij v države, ki ohranjajo smrtno kazen, da se vladne oblasti pozove k sprejemu moratorija za usmrtitve z namenom njihove popolne odprave;

15.

poziva Svet in Komisijo, naj pri sklenitvi sporazumov z državami, ki še vedno uporabljajo smrtno kazen, ali državami, ki niso podpisale moratorija z namenom odprave smrtne kazni, le te izrecno spodbujajo naj to storijo;

16.

poziva visoko predstavnico EU za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Komisije in države članice, naj nastopajo enotno in ne pozabijo, da mora biti glavna politična vsebina resolucije sprejetje vsesplošnega moratorija kot ključnega koraka k odpravi smrtne kazni;

17.

zlasti poziva visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Komisije, naj s sistematično obravnavo smrtne kazni v političnih stikih z državami, ki so ohranile smrtno kazen, in z rednimi osebnimi posegi v imenu tistih, ki jim grozi bližnja usmrtitev, pokaže, da je odprava smrtne kazni dejansko njena politična prednostna naloga;

18.

opozarja, da je popolna odprava smrtne kazni ostaja med glavnimi cilji politike EU na področju človekovih pravic; ta cilj bo dosežen samo s tesnim sodelovanjem med državami, izobraževanjem, osveščanjem, učinkovitostjo in uspešnostjo;

19.

v ta namen spodbuja regionalno sodelovanje; poudarja, na primer, da je Mongolija januarja 2010 uradno razglasila moratorij za usmrtitve in da sedaj zaradi tega več držav, ki so ohranile smrtno kazen, razmišlja o ustavnosti te oblike kazni;

20.

poziva Svet in Komisijo, naj opredelita načine, s katerimi bosta izboljšala izvajanje in učinkovitost smernic EU glede smrtne kazni v sklopu sedanje revizije politike EU na področju človekovih pravic, zlasti z vidika načrtovane revizije smernic v letu 2011;

21.

poziva Svet in Komisijo, naj izkoristita svetovni dan in evropski dan boja proti smrtni kazni, da med drugim opozorita na primere Sakine Mohamadi Aštiani, Zahre Bahrami, Mumie Abu-Jamala, Troya Davisa, Olega Griškova, Andreja Burdika in Ebrahima Hamidija, Suliamona Olyfemija in Siti Zainab Binti Duhri Rupa;

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU, generalnemu sekretarju ZN, predsedniku Generalne skupščine ZN in vladam držav članic ZN.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/10

A.

ker morajo EU in države članice ob nesreči zaradi razlitja nafte na ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu nujno preučiti vse vidike črpanja in iskanja nafte v Evropski uniji ter nato izvesti ustrezne korake, da bi zagotovile, da se takšna ekološka nesreča ne bo zgodila v vodah Evropske unije,

B.

ker so najvišje stopnje previdnosti, varovanja okolja, varnosti in zaščite za delovanje na področju nafte v Evropi načela bistvenega pomena, ki morajo biti podlaga vsem ukrepom EU na tem področju,

C.

ker se večina črpanja in iskanja nafte odvija v vodah Severnega morja,

D.

ker vode EU mejijo tudi na države, ki niso del Evropske unije in za katere ne velja zakonodaja EU o obvezni skladnosti s predpisi, ki urejajo odgovornost in sanacijo škode,

E.

ker se vlaga prizadevanje za razširitev vrtanja in iskanja nafte na globlje in bolj oddaljene dele morja, kar je povezano z večjimi tveganji glede upravljanja in spremljanja operacij,

1.

izraža solidarnost z žrtvami razlitja nafte zaradi nesreče na ploščadi Deepwater Horizon in poziva Evropsko unijo, naj ponudi tehnične nasvete in podporo ter se tako odzove na nesrečo;

2.

priznava, da lahko pridobivanje nafte in plina na morju v Evropi še naprej pomembno prispeva k zanesljivi preskrbi v EU in dobrim varnostnim standardom industrije v Evropi;

3.

priznava, da je treba nujno sprejeti skupni evropski čezmejni sistem za preprečevanje razlitja nafte in odziv nanj;

4.

poziva Komisijo, naj do konca leta predloži poročilo o oceni stopnje onesnaženosti okolja in bioloških razmerah v Mehiškem zalivu;

5.

poziva Komisijo, naj pozorno spremlja rezultate preiskav ameriških pristojnih organov o človeških, naravnih in tehnoloških dejavnikih, ki so pripeljali do nesreče v Mehiškem zalivu, ter tako omogoči, da bodo sprejeti vsi sklepi, ki so potrebni zato, da bi preprečili takšne dogodke na priobalnih naftnih ploščadih v morskih in priobalnih vodah EU;

6.

poziva Komisijo, naj pripravi stroge politike za preprečevanje nesreč na naftnih ploščadih za vso EU in razširi področje uporabe direktive SEVESO II (5) na naftne ploščadi;

7.

poziva Komisijo, naj zlasti prouči zmogljivosti EU za takojšne posredovanje ob nesrečah na objektih v priobalnem pasu in skupaj z državami članicami razvije evropski akcijski načrt; ugotavlja, da je treba arktičnemu območju zaradi krhkosti in pomembnega vpliva na blažitev podnebnih sprememb nameniti posebno pozornost; poleg tega ugotavlja, da je treba upoštevati območja Sredozemskega, Baltskega in Severnega morja;

8.

pozdravlja, da Komisija izvaja preizkuse vzdržljivosti naftnih vrtin v vodah EU; jo poziva, naj opredeli vse vrzeli in pomanjkljivosti v regulativnem okviru na ravni EU ter naj Parlamentu čim prej posreduje svojo analizo;

9.

poziva Komisijo, naj pregleda zlasti veljavno zakonodajo, po kateri imetniki dovolilnic za črpanje nafte v priobalnem pasu lahko objekte oddajo v zakup tretjim osebam, da se zagotovi, da bo v poznejših pravdnih postopkih lažje oceniti odgovornost za nastalo škodo za človeška življenja in okolje, ki jo povzročijo naravne in druge nesreče na naftnih ploščadih v priobalnem pasu;

10.

odločno poziva Komisijo, naj po pregledu regulativnega okvira Parlamentu čim prej posreduje zakonodajne predloge, za katere meni, da so nujni za odpravo ugotovljenih vrzeli v ureditvenem režimu, ki se uporablja za črpanje in iskanje nafte ter za druge oblike izkoriščanja morskega dna v EU (na primer direktiva o okoljski odgovornosti (6), direktiva SEVESO II in ostala evropska zakonodaja);

11.

meni, da veljavna zakonodaja, ki obravnava okoljsko škodo, vsebuje nekaj pomembnih vrzeli na to temo, zato poziva Komisijo, naj razmisli o reviziji vsebine in širitvi področja uporabe veljavne zakonodaje EU (vključno z direktivo o okoljski odgovornosti, direktivo SEVESO II ter ukrepi, ki obsegajo paket Erika in tretji paket pomorske varnosti) in/ali uvedbi nove zakonodaje, če je to potrebno, da se upoštevajo vsa tveganja zaradi črpanja nafte v priobalnem pasu in okrepijo pravila glede odgovornosti v primerih nesreč, povezanih z nafto;

12.

ugotavlja, da ni kompenzacijskega sklada za primere nesreč, povezanih z nafto, in poziva Komisijo, naj v direktivo o okoljski odgovornosti vključi določbe o obvezni finančni varnosti;

13.

poziva Komisijo, naj v direktivi o okoljski odgovornosti zniža škodni prag in v njeno področje uporabe vključi škodo, povzročeno morskim vodam;

14.

poziva Komisijo, naj pri sedanjem pregledu direktive o presoji vplivov na okolje (7) zagotovi, da bo presoja obvezna za vse dejavnosti, povezane z morskim dnom, da bodo presoje vplivov na okolje kakovostne in da preveč tveganih dejavnosti, kot je vrtanje v morsko dno, ne bo dovoljeno izvajati, če se bo na podlagi presoje vplivov na okolje izkazalo, da tveganj ni mogoče v zadostni meri ublažiti;

15.

meni tudi, da morajo vsi zakonodajni predlogi zagotoviti celosten pravni okvir, ki:

16.

poziva Komisijo, naj predlaga zakonodajo, s katero bi zagotovili, da bodo na vseh naftnih ploščadih in vrtinah EU in tretjih držav, od roba Atlantskega oceana do Črnega morja veljali enako visoki varnostni standardi; poziva Komisijo in države članice, naj si z Mednarodno pomorsko organizacijo (IMO) prizadevajo za izboljšanje mednarodnih varnostnih in nadzornih pravil ter standardov;

17.

poziva Komisijo, naj prouči možnosti vzpostavitve učinkovitega sistema za nadzor nadzornikov, in poziva k zgodnji krepitvi inšpekcijskih metod ter obveznih minimalnih varnostnih pravil v EU;

18.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo vse določbe direktiv o presoji vplivov na okolje, o strateški okoljski presoji (8) in o habitatih, ki se nanašajo na presojo vplivov naftnih ploščadi na okolje, enotno uporabljale v vseh državah članicah;

19.

meni, da bi moral biti mandat Evropske agencije za pomorsko varnost (EMSA) s plovil razširjen tudi na objekte na morju, poziva, naj se prenosu takšnih novih nalog prilagodi tudi proračun agencije EMSA in število zaposlenih;

20.

poziva Komisijo, naj objavi letno poročilo, ki ga je pripravila v sodelovanju s pristojnimi organi držav članic in neodvisnimi strokovnjaki, da bi ocenili tehnično varnost in zaščito objektov in naftnih ploščadi v priobalnem pasu, ki obratujejo v morskih in priobalnih vodah EU;

21.

verjame, da je izjemno pomembno, da Komisija prouči vsa vprašanja financ in odgovornosti, ki so povezana z iskanjem na morju v EU, če je potrebno z uvedbo obveznega zavarovanja na celotnem področju EU ali drugih primernih instrumentov, kot je na primer ustanovitev posebnega Evropskega sklada, ki bi ga vzdrževali z obveznimi prispevki upravljavcev objektov na morju; meni, da morajo ti instrumenti popolnoma upoštevati odgovornost takšnih upravljavcev, zagotoviti zahteve po zadostnem zavarovanju upravljavcev ali druga finančna jamstva za obnovo in povračilo povzročene okoljske škode ter nudila dodatna finančna zagotovila, na primer v obliki skladov za obnovo in poplačilo škod v primerih, kjer upravljavec nima zadostnih finančnih zagotovil;

22.

poziva Komisijo, naj razmisli zlasti o obveznih zavarovalniških shemah na celotnem področju EU, ki bi bile oblikovane za izplačilo odškodnine prizadetim podjetjem v primeru razlitja;

23.

odločno poziva Komisijo, naj ob upoštevanju veljavnih mednarodnih in nacionalnih pravil na tem področju preuči razgradnjo obstoječe vrtalne infrastrukture in, če je potrebno, z zakonodajo razjasni odgovornosti upravljavcev, da bi zagotovili varno odstranitev in odgovornost za kakršno koli okoljsko škodo, ki nastane zaradi razgradnje infrastrukture na morju, in morebitno okoljsko škodo zaradi objektov na morju ali vrtin po njihovi razgradnji;

24.

poziva Komisijo, naj uvede strog obvezen okvir za razkritje podatkov s strani podjetij o okoljskih, družbenih in upravnih praksah in razmisli o ukrepih za povečanje sodelovanja institucionalnih vlagateljev s podjetji pri naložbenih tveganjih, povezanih s slabo okoljsko prakso;

25.

je seznanjen s poročilom, ki ga je o delovnih pogojih na Severnem morju pripravil britanski izvršilni organ za zdravje in varnost in iz katerega je razvidno, da sta se stopnji smrtnih in hudih poškodb v preteklem letu podvojili; poziva Komisijo, naj preuči te navedbe in sprejme ukrepe za zagotovitev visoke ravni zdravja in varnosti za osebe, ki delajo v sektorju vrtanja na morju;

26.

poziva Komisijo, naj bo dejavna pri zagotavljanju, da so dejavnosti tretjih držav in projekti pridobivanja nafte čim bolj skladni s strogimi okoljevarstvenimi standardi, in naj zagotovi posebne mehanizme za povračilo kakršne koli škode, ki bi nastala zaradi projektov pridobivanja nafte na morju, ki jih na mejah EU izvajajo tretje države;

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/14

A.

ker je konvencija o biološki raznovrstnosti največji svetovni sporazum o zaščiti biotske raznovrstnosti; ker jo je podpisalo 193 pogodbenic, tudi vseh 27 držav članic EU in Evropska unija,

B.

ker mora biti mednarodno leto biotske raznovrstnosti, ki so ga razglasili Združeni narodi, politična priložnost za okrepitev izvajanja vseh treh ciljev konvencije o biološki raznovrstnosti: ohranjanje in trajnostna raba biotske raznovrstnosti ter poštena in pravična delitev koristi, ki izhajajo iz uporabe genskih virov,

C.

ker Svetovna banka ocenjuje, da je 60 milijonov avtohtonih prebivalcev povsem odvisnih od gozdov; ker je krčenje gozdov velika ovira za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja zaradi izgube storitev ekosistemov, ki jih zagotavljajo gozdovi (na primer padavine, preprečevanje erozije tal in čiščenje vode),

D.

ker poročilo o modrem ogljiku (ki so ga objavile Organizacija za prehrano in kmetijstvo, Program Združenih narodov za okolje in Mednarodna zveza za ohranjanje narave in naravnih virov oktobra 2009) kaže, da degradacija obalnih območij (s prekomernim ulovom, uničevanjem mangrov in evtrofikacijo) in uničevanje morskih habitatov resno ogrožata zmožnost morja za absorpcijo ogljika ter da gre za zelo zaskrbljujoča pojava v okviru podnebne politike,

E.

ker je treba zapolniti velike vrzeli v izvajanju delovnih programov omenjene konvencije,

F.

ker je zaščita biotske raznovrstnosti bistvena sestavina za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja, cilj glede biotske raznovrstnosti za leto 2010 pa je bil na novo vključen v sklopu sedmega cilja razvojnih ciljev tisočletja („zagotoviti okoljsko trajnost“),

G.

ker je generalna skupščina Združenih narodov razglasila leto 2010 za mednarodno leto biotske raznovrstnosti; ker je tema mednarodnega dneva biotske raznovrstnosti za leto 2010 „biotska raznovrstnost za razvoj in zmanjšanje revščine“,

H.

ker 70 % revnega prebivalstva sveta živi na podeželju, njihovo preživetje in blaginja pa sta neposredno odvisna od biotske raznovrstnosti; ker je tudi revno prebivalstvo v mestih odvisno od biotske raznovrstnosti za storitve ekosistemov, na primer ohranjanja kakovosti zraka in vode ter razgradnje odpadkov,

1.

je izjemno zaskrbljen zaradi neizpolnitve globalnega cilja ohranjanja biotske raznovrstnosti, v skladu s katerim bi bilo treba do leta 2010 bistveno zmanjšati stopnjo izgube biotske raznovrstnosti, in cilja EU, v skladu s katerim bi bilo treba izgubo biotske raznovrstnosti zaustaviti;

2.

je globoko zaskrbljen nad pomanjkanjem občutka za nujnost preprečevanja izgube biotske raznovrstnosti v mednarodnem političnem programu;

3.

je zaskrbljen zaradi stalnega porasta nezakonite rabe genskih virov in razširjenosti biopiratstva v svetu;

4.

poudarja, da je mogoče z ustreznimi sredstvi in politično voljo doseči širše zmanjšanje izgube biotske raznovrstnosti; je prepričan, da obstaja veliko sinergij za zaščito podnebja, doseganje razvojnih ciljev tisočletja in ustavitev izgube biotske raznovrstnosti;

5.

poziva Komisijo in države članice, naj na COP 10 prevzamejo vodilno vlogo, da bi vse pogodbenice prepričale o nujnosti takojšnjega ukrepanja; zato jih tudi poziva, naj svoja stališča čim prej objavijo, in sicer še pred COP 10;

6.

da bi lahko imele vodilno vlogo, vztrajno poziva Komisijo in države članice, naj nastopijo enotno ter izboljšajo hitrost in učinkovitost svojih notranjih postopkov odločanja, da bi se lahko hitro sporazumele o notranjem stališču za COP 10, ter več sredstev in časa namenijo diplomatskim prizadevanjem v zvezi s tretjimi državami;

7.

z obžalovanjem ugotavlja neskladje v tem, da je Japonska kot država gostiteljica preprečila, da bi bil dosežen pomemben napredek pri zaščiti ogroženih morskih vrst, med drugim modrorepih tunov in kitov, v okviru drugih forumov, kot sta konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) ter mednarodna komisija za kitolov (IWC);

8.

poudarja, da se na podlagi sedanjih raziskav, kot je raziskava o ekonomiki ekosistemov in biotski raznovrstnosti (The Economics of Ecosystems and Biodiversity), ocenjuje, da znaša vrednost izgube blaginje zaradi izgube biotske raznovrstnosti trenutno približno 50 milijard EUR na leto (le malo pod 1 % BDP) in da se bo do leta 2050 povečala na 14 bilijonov EUR ali 7 % ocenjenega letnega BDP; poudarja, da je po ocenah omenjene raziskave donos naložb v ohranjanje biotske raznovrstnosti do stokrat višji;

9.

meni, da morajo sklepi, sprejeti na COP 10, upoštevati zlasti ugotovitve raziskave o ekonomiki ekosistemov in biotski raznovrstnosti ter temeljiti na njenih priporočilih, namreč da je treba stroške izgube biotske raznovrstnosti in vrednost biotske raznovrstnosti upoštevati v nacionalnih računih; poudarja, da v nasprotnem primeru ne bo mogoče spremljati finančnih in ekonomskih posledic sedanje krize na področju biotske raznovrstnosti na gospodarstvo; poudarja, da se je treba bolj posvetiti preučevanju in potrjevanju tržnih instrumentov, kot sta bančno poslovanje s habitati in plačilo ekosistemskih storitev, da bi omogočili zagotovitev ustreznih finančnih sredstev za biotsko raznovrstnost;

10.

poudarja pomen razvijanja in izpopolnjevanja metod za natančno oceno finančne vrednosti ekoloških storitev in določitev stroškov izgube biotske raznovrstnosti; meni, da bi tako dobili dragocene podatke, s katerimi bi seznanili oblikovalce politik, organizirali kampanje ozaveščanja in prispevali k širši javni razpravi;

11.

poudarja, da biotska raznovrstnost in ekosistemi prinašajo kolektivne koristi in jih je treba obravnavati kot skupne dobrine; vendar z zaskrbljenostjo opaža, da lokalne skupnosti pogosto prejmejo malo ali nič plačila za storitve, ki jih pomagajo ustvariti, čeprav jih po drugi strani izguba biotske raznovrstnosti in propad storitev ekosistemov najbolj prizadane; zato poziva nosilce odločanja v Nagoji, naj opredelijo politična orodja za obravnavanje te neenake porazdelitve koristi, ki izhajajo iz narave, ter naj razvijejo možnosti za zagotavljanje finančne in tehnične podpore skupnostim in posameznikom, ki so se zavezali zdravemu upravljanju naravnih virov;

12.

odločno poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo visoko zastavljene splošne cilje konvencije o biološki raznovrstnosti za leto 2020: zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti ter pravična porazdelitev vrednosti in ugodnosti biotske raznovrstnosti ter ekosistemskih storitev; odločno poziva Komisijo in države članice, naj se zavežejo k viziji za leto 2050 z zagotavljanjem varovanja, vrednotenja in obnove ekosistemov;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo merljive, visoko zastavljene, uresničljive in časovno omejene podcilje, ki bodo zlasti zagotovili, da se do leta 2020 doseže, da:

14.

poudarja, da je treba sprejeti konkretne kazalnike, ki bodo temeljili na znanstvenih podatkih in omogočili ocenjevanje napredka pri izpolnjevanju strateških ciljev;

15.

pozdravlja uvedbo instrumentov v Evropski uniji, kakršna sta Evropski informacijski sistem za biotsko raznovrstnost (BISE) ali referenčna stopnja za biotsko raznovrstnost, ki ju je določila Evropska agencija za okolje; meni, da gre za primerljive instrumente, ki bi lahko povečali učinkovitost mednarodnih sporazumov in ukrepov v okviru konvencije;

16.

poudarja, da brez uspešnega zaključka pogajanj o mednarodni ureditvi dostopa do genskih virov in delitve koristi na COP 10 ter sprejetja protokola h konvenciji o biološki raznovrstnosti s pravno zavezujočimi in nezavezujočimi določbami širši sporazum o strateškem načrtu konvencije po letu 2010 morda ne bo dosežen;

17.

ponovno potrjuje načelo, da življenjske oblike in procesi ne bi smeli biti predmet patentov; zato poudarja, da je treba v skladu s konvencijo o varstvu novih sort rastlin ohraniti „oprostitev za žlahtnitelje“;

18.

poudarja, da mora protokol o dostopu in delitvi koristi zagotoviti preglednost, pravno varnost in predvidljivost v zvezi z dostopom do genskih virov ter pošteno in pravično delitev koristi, ki izhajajo iz uporabe genskih virov, njihovih derivatov in tradicionalnega znanja o genskih virih;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj se zavzamejo, da se v protokol vključi načelo prostovoljnega soglasja po predhodnem obveščanju domorodnih in lokalnih skupnosti v zvezi z dostopom do tradicionalnega znanja o genskih virih;

20.

priznava, da je tradicionalno znanje o genskih virih pomembno za ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti ter za pošteno in pravično delitev koristi, ki izhajajo iz rabe genskih virov, ter da bi ga morali zato v protokolu o dostopu in delitvi koristi ustrezno obravnavati v skladu z deklaracijo ZN o pravicah avtohtonih ljudstev;

21.

zato poziva Komisijo in Svet, naj sprejmeta calijski osnutek besedila o delitvi koristi javno dostopnega tradicionalnega znanja, o delitvi koristi uporabe derivatov genskih virov ter o nadzoru in spremljanju uporabe genskih virov in poročanju o njihovi uporabi, hkrati pa naj sprejmeta tudi določbe o skupno dogovorjenih pogojih med uporabniki in dobavitelji genskih virov;

22.

priznava, da so države glede genskih virov za prehrano in kmetijstvo ter njihovega pomena za svetovno preskrbo s hrano medsebojno odvisne, zato je treba te genske vire upoštevati v pogajanjih o mednarodni ureditvi dostopa in delitve koristi;

23.

priznava, da obstajajo različna mnenja o retroaktivni uporabi prihodnjega protokola o dostopu in delitvi koristi, in poziva pogodbenice, naj poiščejo praktične in poštene rešitve za legitimne pomisleke;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj se odločno zavzamejo za nujnost nadaljnjega napredka pri opredeljevanju in varovanju ekološko ali biološko pomembnih morskih območij in vrst, ki so pod nacionalno jurisdikcijo, kot tudi tistih, ki niso;

25.

priznava, da je bil dosežen precejšen napredek pri izvajanju delovnega programa o zaščitenih območjih; vendar obenem poudarja, da je treba storiti še veliko, da bo ta program dokončno izpeljan;

26.

odločno poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo prednostna naloga na konferenci COP 10 krepitev ustrezne podpore in upravljanja zaščitenih območij ter obveščanje glavnih političnih nosilcev o koristih zaščitenih območij, po potrebi pa tudi zahtevajo povečanje sredstev;

27.

poudarja, da bi morali Komisija, Združeni narodi in države, udeležene v pravnih protokolih o določitvi naravnih parkov in zaščitenih območij, kot načelo v okviru Splošne deklaracije o človekovih pravicah vključiti pravno določbo, ki bo zagotavljala pravno in zakonsko zaščito zemljiškolastniških pravic avtohtonih ljudstev kot tradicionalnih lastnikov zemljišč, ohranitev njihovih družbenih dejavnosti in tradicionalno rabo njihove zemlje ter formalno priznala njihove pravice v sedanjih modelih upravljanja;

28.

poudarja, da je treba v okviru deklaracij o zaščitenih območjih in strategij ohranjanja oblikovati protokol, ki bo vseboval opredelitev celovitih tropskih sistemov, vključno z vodo;

29.

poudarja, da je treba določbe o varstvu biotske raznovrstnosti vključiti v podnebno politiko in kar najbolj izkoristiti medsebojne koristi obeh ciljev; poudarja tudi, da finančni prispevki za ohranitev biotske raznovrstnosti dejansko pozitivno vplivajo na strategije prilagajanja podnebnim spremembam in njihove blažitve, še zlasti ker je v večini nacionalnih načrtov prilagajanja, predloženih v okviru okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, poudarjena odpornost ekosistemov; zato poziva k nadaljnjim prizadevanjem za povečanje sinergij in povezanosti med biotsko raznovrstnostjo in podnebno politiko, zlasti med okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja in konvencijo o biološki raznovrstnosti; pri tem poziva, naj bo sekretariat konvencije o biološki raznovrstnosti pooblaščen, da prispeva k delovanju v okviru okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja;

30.

potrjuje velik pomen biotske raznovrstnosti in odpornih ekosistemov za ublažitev podnebnih sprememb in prilagoditev nanje, ob upoštevanju, da kopenski in morski ekosistemi zdaj vsrkavajo približno polovico antropogenih emisij CO2;

31.

poudarja, da je treba zaščititi odpornost ekosistemov s sprejetjem ukrepov, ki bodo preprečevali razširjanje gensko spremenjenih organizmov, pri tem pa dosledno upoštevati določbe kartagenskega protokola o biološki varnosti;

32.

pozdravlja ustanovitev Medvladne platforme o biotski raznovrstnosti in storitvah ekosistemov (IPBES), ki bi morala slediti modelu, določenemu v okviru Medvladnega foruma za spremembo podnebja (IPCC);

33.

poudarja, da je treba v programih za zaščito biotske raznovrstnosti in zmanjšanje revščine obravnavati prednostne potrebe revnih, z večjim poudarkom na lokalnem okoljskem upravljanju, zagotavljanju dostopa do virov biotske raznovrstnosti, zemljiški reformi in priznavanju običajnih pravic do posesti;

34.

poziva države članice in Komisijo, naj dajo nov zagon globalnemu zavezništvu o podnebnih spremembah in njegovemu podpornemu mehanizmu, da bi v državah v razvoju pospešili izgradnjo zmogljivosti in bazo znanja o pričakovanih učinkih upadanja biotske raznovrstnosti, ter ju učinkovito vključijo v razvojne načrte in proračune; poziva EU, naj v svoji strategiji razvojnega sodelovanja v celoti uporabi presojo ekosistemov tisočletja;

35.

opozarja, da je 80 % svetovnega prebivalstva odvisnega od tradicionalne medicine na rastlinski osnovi, biotska raznovrstnost pa lahko v številnih državah v razvoju pomaga omiliti nacionalne stroške oskrbovanja z zdravili, saj daje potrebno osnovo za tradicionalna zdravila in številna sintetična zdravila; zato poziva konferenco COP 10, naj sprejme ukrepe za boj proti biopiratstvu; poudarja, da je zaščita biotske raznovrstnosti neposredno povezana z uresničevanjem šestega razvojnega cilja tisočletja;

36.

poziva Komisijo, naj v strateške dokumente regij in držav vključi posebne ukrepe za uradno priznanje pravic podeželskega in domorodnega prebivalstva, da upravljajo naravne vire in imajo od njih koristi;

37.

je prepričan, da je reforma subvencij (v kmetijskem, ribiškem in energetskem sektorju) v EU bistvena za skladnost razvojne politike z namenom preprečiti škodovanje biotski raznovrstnosti in „storitvam ekosistemov“; obenem opozarja, da je treba morebitno odpravo škodljivih subvencij v državah v razvoju (zlasti v sektorjih goriva, hrane in vode) povezati z mehanizmi za reševanje vprašanja revnih, ki bi lahko utrpeli negativne posledice takojšnje odprave subvencij;

38.

podpira vlogo nacionalnih strategij in akcijskih načrtov o biotski raznovrstnosti za vključitev prispevka biotske raznovrstnosti k razvoju in zmanjšanju revščine;

39.

poudarja pomen biotske raznovrstnosti za omejitev pojavnosti bolezni, kakršna je malarija, za katero je dokazano, da je manj razširjena na območjih z ohranjenimi gozdovi in večjo raznovrstnostjo ptic;

40.

poudarja, da ekološka pridelava pripomore k ohranjanju tal, vode in biotske raznovrstnosti, obenem pa zagotavlja raznolikost, ki je potrebna za zdravo prehrano; zato poziva k večjim naložbam v trajnostno kmetijstvo za zanesljivejšo preskrbo s hrano in zmanjšanje revščine;

41.

poudarja, da je treba na konferenci COP 10 sprejeti priporočilo o biogorivih; poudarja, da je izjemno pomembno oceniti neposredni in posredni vpliv biogoriv na biotsko raznovrstnost; poudarja tudi, da je treba za biogoriva določiti merila certificiranja in trajnostna merila;

42.

kar zadeva nujne ukrepe, opozarja, da je treba dati prednost ukrepom proti invazivnim vrstam, ki že močno spodjedajo ravnovesje ekosistemov, kar ima izjemno negativne posledice za biotsko raznovrstnost v celoti;

43.

poudarja, da je treba močno povečati splošno financiranje za biotsko raznovrstnost, zlasti iz obstoječih virov financiranja ter iz novih in inovativnih virov, tudi iz novih in inovativnih tržnih instrumentov;

44.

zato poziva Komisijo in države članice, naj dovolj zgodaj pred konferenco COP 10 objavijo svoje finančne obveze za uresničitev ciljev konvencije o biološki raznovrstnosti;

45.

je prepričan, da zgolj javna poraba ne bo zadostovala za uresničitev cilja konvencije o biološki raznovrstnosti, in poudarja, da mora družbena odgovornost podjetij vključevati tudi vidik biotske raznovrstnosti;

46.

glede na zaključke raziskave TEEB poziva, naj bo COP 10 tudi priložnost za sporočilo zasebnemu sektorju o gospodarskih koristih njegove udeležbe v boju za ohranitev biotske raznovrstnosti;

47.

vendar poudarja, da bi moral sklep o zavezanosti podjetij poleg prostovoljnih zavez vsebovati tudi obveznosti, zlasti glede zagotavljanja informacij in dostopa do njih ter upoštevanja avtohtonih ljudstev in lokalnih skupnosti pri vzpostavljanju trajnega dialoga;

48.

odločno poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo in izvajajo inovativne sisteme za plačevanje ekosistemskih storitev s financiranjem iz zasebnih virov, pri tem pa naj zagotovijo največjo raven zaščite teh ekosistemov;

49.

vendar poudarja, da bi morali takšni sistemi upoštevati poučne izkušnje iz nedavne finančne krize in pomanjkljivosti sistemov za trgovanje z emisijami; nadalje poudarja, da bi moralo biti upoštevanje teh omejitev izrecno navedeno v nalogah posebne delovne skupine o finančnih inovacijah;

50.

meni, da bi bilo treba spremeniti instrumente za financiranje podnebnih sprememb, kot so REDD+, hitro financiranje, mehanizem čistega razvoja in skupno izvajanje, da bi vsebovali določbe o varovanju biotske raznovrstnosti ter človekovih pravic in pravic avtohtonih ljudstev in po možnosti zagotavljali vzajemne koristi za biotsko raznovrstnost;

51.

poudarja tudi, da morajo reforme vključevati nove opredelitve gozdov na podlagi bioma, ki so jih sprejeli Združeni narodi, da bi upoštevali velike razlike v biotski raznovrstnosti in vrednosti ogljika v različnih biomih, pri tem pa jasno razlikovali med avtohtonimi gozdovi in gozdovi, v katerih prevladujejo monokulture dreves in neavtohtone vrste; zato poziva Komisijo in države članice, naj delujejo v tej smeri v okviru pomožnega organa za znanstveno in tehnološko svetovanje;

52.

poudarja, da je treba najti rešitve za vključitev zunanjih stroškov, na primer za škodo, povzročeno za biotsko raznovrstnost, ali stroškov podpiranja biotske raznovrstnosti, v končno ceno izdelkov na trgu;

53.

meni, da je treba povečati sinergije med tremi konvencijami iz Ria o biološki raznovrstnosti (CBD), o podnebnih spremembah (UNFCCC) in o dezertifikaciji (UNCCD);

54.

poziva Komisijo in države članice, naj aktivno podprejo zamisel o srečanju na visoki ravni treh konvencij iz Ria kot delu vrha Rio+20 leta 2012;

55.

pozdravlja sporazum o vzpostavitvi medvladne znanstvenopolitične platforme o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES), ki so ga vlade dosegle junija 2010 v Busanu; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo vzpostavitev platforme IPBES kar najbolj zgodaj v letu 2011; meni, da morajo EU in države članice nujno zagotoviti ustrezna sredstva za raziskave o biotski raznovrstnosti, saj bo prispevek platforme IPBES odvisen od kakovosti raziskav, izvedenih v EU in na mednarodni ravni;

56.

poziva k izboljšanju ter boljši delitvi znanja in tehnologij na področju biotske raznovrstnosti, njene vrednosti in delovanja;

57.

vztraja, da je bistveni element v mednarodnih trgovinskih sporazumih trajnostna proizvodnja izdelkov, ki se tržijo; v zvezi s tem poudarja potrebo po vključevanju „netrgovinskih vprašanj“, vključno z načini proizvodnje in upoštevanjem biotske raznovrstnosti, v prihodnje sporazume STO;

58.

spodbuja Komisijo in države članice, naj vključijo okoljsko razsežnost v svoje odnose s tretjimi državami in nadaljujejo izvajanje „zelene diplomacije“;

59.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo posodobljeni glavni cilj za leto 2010 iz strateškega načrta za konvencijo o biološki raznovrstnosti, ki naj bi bil sprejet na konferenci COP 10 konvencije o biološki raznovrstnosti v Nagoji, vključen tudi kot posodobljen cilj sedmega razvojnega cilja tisočletja in da bo obravnavan kot bistveni del teh izjemno pomembnih ciljev, ki morajo biti uresničeni do leta 2015; poudarja, da je bistveno, da Komisija in države članice priznajo številne sinergije in medsebojne odvisnosti razvojnih ciljev tisočletja ter jih obravnavajo kot celoto;

60.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom pogodbenic konvencije o biološki raznovrstnosti ter njenemu sekretariatu.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/22

A.

ker so močni, stabilni in učinkoviti finančni trgi in institucije ključnega pomena za zadovoljevanje finančnih potreb različnih gospodarskih udeležencev EU ter spodbujanje rasti in zaposlovanja, inovativnosti in konkurenčnosti evropskega gospodarstva; ker je finančna funkcija še posebej pomembna za okrevanje gospodarstva; ker bi morala regulativna reforma finančnega sektorja težiti k finančni stabilnosti in trajnostni rasti,

B.

ker je treba sprejeti revidirane, strožje kapitalske zahteve ob ustreznem upoštevanju ekonomskega cikla in potekajočega gospodarskega okrevanja,

C.

ker Baselski odbor ne omogoča, da bi bile upoštevane vse zainteresirane strani ali načelo vzajemnosti,

D.

ker je treba nadzorovati in regulirati vse finančne trge, akterje in instrumente ter vso finančno infrastrukturo sistemskega pomena, kot so plačilni, klirinški in poravnalni sistemi, mehanizmi in platforme ter s tem povezano zagotavljanje skrbniških storitev, da se ohrani finančna stabilnost, ki je ključna javna dobrina; ker je kriza pokazala, da je bil bančni kapital očitno nezadosten z vidika solventnosti,

E.

ker je treba izboljšati bonitetne standarde in odpraviti pomanjkljivosti v zvezi s kakovostjo in višino kapitala, upravljanjem likvidnosti, samoregulacijo prek notranjih modelov ter prociklično naravo Basla II in direktive o kapitalskih zahtevah, ki jih je razkrila kriza,

F.

ker je treba razširiti izbor minimalnih instrumentov za posredovanje, ki so na voljo nadzornikom za obvladovanje krize,

G.

ker si je treba prizadevati za jasno in popolno ločitev med bančnimi storitvami za prebivalstvo in naložbenim bančništvom, da bi zagotovili, da se zavarovani depoziti ne uporabljajo kot zavarovanje za trgovalne dejavnosti,

H.

ker bi novi standardi morali upoštevati velikost, profil tveganja in poslovni model bank,

I.

ker je treba upoštevati skupni vpliv ustreznih elementov revidiranega okvira Basel II in drugih regulativnih pobud na realno gospodarstvo ter gospodarsko rast,

J.

ker so neuspehi trgov in predpisov brez primere v preteklosti spodbudili države G20, da so na srečanjih v Londonu, Pittsburghu in Torontu sklenile povečati kakovost kapitala, izboljšati kritje tveganj, omiliti procikličnost, uvesti v prihodnost usmerjeno oblikovanje rezervacij za kreditne izgube, odvrniti akterje od čezmernih finančnih vzvodov, uvesti kazalnik finančnega vzvoda, ki bi dopolnil na tveganju zasnovani okvir Basel II z namenom prehoda na obravnavo prvega stebra, in okrepiti zahteve glede likvidnosti,

K.

ker se direktiva o kapitalskih zahtevah v Evropi uporablja za vse kreditne ustanove in investicijska podjetja, ki uporabljajo najrazličnejše poslovne modele; ker druge države izvajanje pravil Basel II omejujejo na določeno število bank, ki uporabljajo poseben poslovni model; ker se zaradi takšnih razlik v obsegu uporabe porajajo dvomi glede združljivosti, enakih konkurenčnih pogojev in morebitne regulativne arbitraže,

L.

ker obstajajo pomembne evropske posebnosti, kot je dejstvo, da se podjetniški sektor v Evropi večinoma financira z bančnimi posojili; ker morajo revidirana baselska pravila ustrezno upoštevati takšne posebnosti; ker je zaželeno, da bi bila bančna posojila bolj ciljno usmerjena na specializirana področja, kot so denimo posojila malim in srednje velikim podjetjem, in da bi večja podjetja spodbujali k izdajanju obveznic neposredno vlagateljem,

M.

ker je enoten pristop za vse, ki ne upošteva specifičnega profila tveganja bank in raznolikosti evropskega bančnega sektorja, škodljiv za evropsko bančno industrijo in bi zato lahko oviral gospodarsko rast in gospodarsko okrevanje,

N.

ker v EU trenutno poteka obsežna reforma finančne ureditve, zato morajo biti reforme medsebojno skladne, poleg tega pa bi moral časovni potek izvajanja upoštevati skupni učinek ukrepov na realno gospodarstvo in ne bi smel škoditi gospodarskemu okrevanju,

O.

ker je zbliževanje v smeri enotne zbirke visoko kakovostnih svetovnih računovodskih standardov bistveno za ohranjanje enakih pogojev in zagotavljanje primerljivosti podatkov na svetovni ravni; ker je treba te standarde ustrezno nadgraditi z izkušnjami, pridobljenimi v krizi,

P.

ker bi morali vsi ustrezni organi strogo upoštevati načelo „vsebina pred obliko“, da se preprečijo neprimerni rezultati,

Q.

ker je mednarodna uskladitev poročanja za računovodske namene ter poročanja za regulativne in davčne namene bistvenega pomena, da se nadzornikom in vlagateljem zagotovijo enake pregledne in jasne informacije, in ker je treba omejiti dvojno poročanje, ker to ne izključuje bonitetnih filtrov, pod pogojem, da so uporabljeni v vseh izkazih,

R.

ker bi se banke morale bolj osredotočiti na ključne poslovne dejavnosti za realno gospodarstvo; ker bi morala Baselski odbor in Komisija to spodbujati,

S.

ker morajo reforme, ki jih predvideva revizija ureditve Basel II, potekati sočasno s strukturnimi reformami bančnega nadzora, za kar se zavzema Evropski parlament, in ker je treba sčasoma začrtati pot za oblikovanje in dosledno izvajanje ukrepov drugega stebra,

1.

pozdravlja zavezo G20, da poveča kakovost in višino kapitala, uvede standarde za upravljanje likvidnosti, obravnava procikličnost in dodatno razvije splošne bonitetne standarde v odgovor na finančno krizo;

2.

pozdravlja prizadevanja Baselskega odbora in Komisije, vendar poudarja, da je treba skrbno pripraviti in izvesti nove predpise glede kapitalskih zahtev, njihov učinek pa je treba analizirati med obsežnejšim in natančnim pregledom regulativnega okvira;

3.

izraža zaskrbljenost glede strukturnih primanjkljajev in neravnovesij v sedanjem predlogu ter nevarnosti škode za gospodarsko okrevanje in gospodarsko rast; meni, da bo treba ob upoštevanju trenutnih gospodarskih razmer spremljati, da banke stroškov, ki bodo nastali zaradi predloga, ki je še v pripravi, ne bodo prenašale na končne uporabnike finančnih storitev;

4.

poudarja, da je treba okrepiti povezave med postopkoma nadzornega pregleda (2. steber) in razkritja (3. steber), tako da se objavijo rezultati testov izjemnih situacij in kapitalskih dodatkov;

5.

opozarja na pomembne posebnosti evropskega bančnega sektorja, kot je raznolikost poslovnih modelov, ki delujejo v različnih pravnih oblikah, in dejstvo, da se podjetniški sektor v Evropi večinoma financira z bančnimi posojili, zato poziva k poglobljeni preučitvi mikro- in makroekonomskih posledic predlaganih novih pravil;

6.

poziva Baselski odbor in Komisijo, da ustrezno upoštevata te posebnosti in različne vrste tveganja, ki lahko prizadene bančni sektor; poudarja, da je treba v revidiranih pravilih Basel II jasno razlikovati med naložbenimi in tradicionalnimi bančnimi storitvami za prebivalstvo, pa tudi med transakcijskimi storitvami;

7.

poziva Komisijo, naj prevzame bolj proaktivno vlogo v postopku reformiranja pravil Basel II, naj dejavno spodbuja in ščiti evropske interese, usklajuje pristope držav članic, da bi dosegla najboljši rezultat za evropsko gospodarstvo, in Parlamentu redno poroča o potekajočih pogajanjih ter ga dejavno vključi v pogajalske procese;

8.

poudarja pomen mednarodnega sodelovanja in usklajevanja, da bi dosegli enake konkurenčne pogoje na mednarodni ravni in se izognili regulativni arbitraži, vendar opozarja, da ta cilj evropskega gospodarstva in evropske industrije ne sme postaviti v podrejen konkurenčni položaj, in meni, da je treba ohraniti raznolikost bančnega sektorja;

9.

poudarja, da so za oživitev evropskega gospodarstva potrebni dinamični finančni trgi, ki lahko financirajo naložbe in inovacije; svari pred pravili in zahtevami, ki bi ustvarile nov posojilni zlom ter destabilizirale gospodarski razvoj in evropske trge dela;

10.

poudarja, da je popolna zavezanost vseh strani, vključenih v baselski postopek in skupino G20, jasnemu in doslednemu časovnemu načrtu izvajanja pogoj za uspešno reformo, ki bo zagotovila enake mednarodne konkurenčne pogoje ter preprečila regulativno arbitražo; poziva Komisijo in Baselski odbor, naj poskrbita, da se bodo dogovorjeni standardi začeli izvajati sočasno;

11.

opominja, da naj bi bil sporazum Basel II, tudi potem ko bo revidiran, svetovni standard; je zato zelo zaskrbljen, da bodo omejitve v različnih nacionalnih zakonodajah, sprejete kot odgovor na krizo (zlasti reforma Wall Streeta v ZDA in zakon o varstvu potrošnika, ki uvaja omejitve zunanjih bonitetnih ocen), privedle do hudih odstopanj pri uporabi tega svetovnega standarda; zato poziva tako Baselski odbor kot Komisijo, naj temeljito ocenita takšno zakonodajo in njene posledice za izvajanje pravil Basel II in pogajanja o njihovi reviziji, in poziva Komisijo, naj Parlamentu poroča o rezultatih;

12.

poziva Komisijo, naj pojasni vlogo zunanjih bonitetnih ocen pri likvidnostnih rezervah in zagotovi, da morebitna nadomestna merila, ki utegnejo priti v poštev, ne bodo omejevala obsega sredstev, za katera naj bi bila ustvarjena rezerva; poziva tudi, naj morebitna nadomestna merila, če bodo sprejeta, nadomestijo zunanje bonitetne ocene in se ne uporabljajo poleg njih, da se zagotovi enake konkurenčne pogoje na mednarodni ravni;

13.

poziva Komisijo, naj poglobi čezatlantski dialog z ZDA o ureditvi finančnega sektorja;

14.

poudarja, da mora časovni načrt izvajanja odražati celoten vpliv revidiranih standardov na panogo, na njeno sposobnost dajanja posojil realnemu gospodarstvu in na proces gospodarskega okrevanja; je seznanjen s spremembo časovnega načrta, ki jo je napovedal Baselski odbor, da se bolje zagotovi nemoten prehod na nove standarde;

15.

opozarja, da je treba Parlament kot demokratično izvoljen evropski organ vključiti v pogajanja, ter poziva Komisijo in Baselski odbor, da sprejmeta potrebne ukrepe za njegovo redno sodelovanje;

16.

znova izraža pomisleke glede omejenosti predpostavk, ki jih določajo banke v zvezi s korelacijami in na katerih temeljijo vidiki metodologije za izračun predpisanih kapitalskih zahtev; v tem kontekstu poudarja pomen ustreznega nadzora in spremljanja internaliziranih ocen bank, ki uporabljajo pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen (IRB); ugotavlja tudi, da je treba poskrbeti, da se ne uvedejo neprimerne spodbude;

17.

poziva Komisijo, naj nadaljuje postopek povezovanja nadzornih funkcij EU za bančni sektor z vzpostavitvijo novega evropskega finančnega nadzornega sistema in Evropskega odbora za sistemska tveganja;

18.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo pred začetkom izvajanja revidiranih pravil Basel II opravljena ustrezna ocena njihovega morebitnega vpliva na realno gospodarstvo, s posebnim poudarkom na financiranju malih in srednje velikih podjetij ter prilagodljivosti bančnega sektorja v kriznih obdobjih;

19.

meni, da je treba razširiti izbor minimalnih instrumentov za ukrepanje, ki so na voljo nadzornikom za obvladovanje krize, poleg tistih iz člena 136 direktive 2006/48/ES, da bodo vključevali vsaj naslednje pristojnosti: zahtevati prilagoditev kapitala, likvidnosti, poslovnih dejavnosti in notranjih procesov; priporočiti ali zahtevati spremembo uprave; omejiti pogoje bančnih licenc; uvesti „oporoke“ s podrobnostmi za urejeno razpuščanje finančnih ustanov; odrediti celotno ali delno prodajo; ustanoviti premostitveno banko ali razdeliti banko na dobro in slabo; zahtevati zamenjavo dolga za lastniški delež z ustreznimi odbitki; postaviti zahteve za zadržanje dobička in dividend ter omejitve za konsolidacijo kapitalskih zahtev in zagotoviti, da delničarji plačajo pred davkoplačevalci; prestrukturirati in prenesti sredstva ter obveznosti na druge institucije, da bi zagotovili nepretrganost sistemsko pomembnega poslovanja; določiti merila za vrednotenje oslabljenih sredstev; uvesti začasno javno kontrolo; razpustiti propadle banke;

20.

poziva Komisijo, da ustvari spodbude za bančni sektor za obvladovanje tveganja in dobička, usmerjene v dolgoročne rezultate, ter spodbudi banke, da ohranijo dejaven in dolgoročen interes za posojila v svoji računovodski evidenci brez čezmernega zanašanja na listinjenje in zunajbilančne strukture in da v celoti konsolidirajo nekatere zunajbilančne postavke, na primer družbe, ustanovljene za posebne namene (SPV);

21.

ugotavlja, da so dolgoročne naložbe, kot je infrastruktura za distribucijo energije, odvisne od listinjenja;

22.

predlaga, da se Baselski odbor, Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO), Uprava za mednarodne računovodske standarde (IASB) itd. vključijo v svetovno strukturo, ki bi lahko bila Mednarodni denarni sklad, da se vzpostavi resnična organizacija financ in zagotovi sodelovanje vseh zainteresiranih strani pri oblikovanju pravil in sposobnosti preverjanja izvajanja;

23.

meni, da je treba rešiti vprašanje finančnih ustanov, ki so prevelike, da bi lahko dopustili njihov propad, zato bi morale biti kapitalske zahteve in proticiklične rezerve sorazmerne velikosti, stopnji tveganja in poslovnemu modelu finančne ustanove;

24.

podpira pobudo za povečanje kakovosti in višine kapitala kot odgovor na krizo ter je seznanjen z odločitvijo Baselskega odbora z dne 12. septembra 2010 o povišanju minimalnih kapitalskih zahtev, uvedbi rezerve za ohranjanje kapitala in občutnem povečanju deleža skupnega kapitala; opominja, da je to vprašanje tesno povezano z računovodskimi pravili, kar zahteva dosleden pristop, tudi ob upoštevanju svetovne konvergence;

25.

je seznanjen s sklepom Baselskega odbora s konca julija 2010, da bo dovolil razumno priznanje manjšinskih deležev, odloženih davčnih terjatev in naložb v druge finančne ustanove; meni, da bi utegnile biti potrebne nadaljnje prilagoditve;

26.

poudarja, da je treba kapital ne glede na uporabljeno pravno obliko opredeliti na uravnotežen način na podlagi kakovosti kapitalskih instrumentov (trajnost, absorbiranje izgube, prilagodljivost plačila), da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje in da ne bi ustvarili podrejenega konkurenčnega položaja za kateri koli poslovni model nedelniških družb, zlasti zadrug, vzajemnih družb in hranilnic;

27.

poziva Baselski odbor in Komisijo, da pri opredelitvi upravičenih kapitalskih instrumentov ustrezno upoštevata potrebe in posebnosti nedelniških družb (zadrug, vzajemnih družb in hranilnic), ki obsegajo velik delež evropske bančne industrije;

28.

poziva Komisijo, da pregleda predlagana merila upravičenosti za temeljni kapital prvega reda in omeji seznam na tista merila, ki so potrebna za zagotavljanje kakovosti kapitala (trajnost, absorbiranje izgube, prilagodljivost plačila);

29.

poziva Baselski odbor in Komisijo, naj zagotovita, da se pri izračunu konsolidiranega kapitala uravnoteženo in preudarno upoštevata tako tveganje kakor kapital ter da se ustrezno prizna zlasti kapital, prejet od manjšinskih delničarjev, ki neposredno prispeva h kapitalu kreditnih institucij iste bančne skupine (manjšinski delež), ter da za holdinge regionalnih zadružnih bank in hranilnic v matični instituciji ne veljajo omejitve (ni odbitka lastnih sredstev);

30.

poudarja pomembno vlogo, ki jo je imel varnostni kapital med krizo; poziva Komisijo in Baselski odbor, da priznata vlogo prilagodljivega varnostnega kapitala v kriznih razmerah in spremljata tržno sprejemanje zamenljivih instrumentov;

31.

poziva Komisijo, naj ustrezno upošteva obstoječe razlike med davčnimi in računovodskimi bilancami stanja, da bi onemogočili nastanek podrejenega konkurenčnega položaja;

32.

poziva Baselski odbor in Komisijo, naj pojasnita obravnavanje vzajemnih sporazumov o navzkrižnih finančnih holdingih;

33.

poziva Komisijo, naj upošteva uravnoteženo obravnavo med nerealiziranimi dobički in izgubami, da bi omejili nestanovitnost in procikličnost;

34.

poziva Komisijo, da opravi izčrpno raziskavo o kapitalskih instrumentih pred krizo in po njej, da bi ocenili pomen posebnih kapitalskih instrumentov in njihovo vlogo v kriznih razmerah;

35.

meni, da je razvoj visokokakovostnih standardov likvidnosti odločilni del odgovora na krizo; meni, da bi se morali likvidnostni standardi dovolj razlikovati, glede na posebnosti poslovnega modela in profila tveganja banke; meni, da je treba upoštevati dejstvo, da se lahko tveganje določenih sredstev v času spreminja, in mehanizme, s katerimi je mogoče to vprašanje rešiti;

36.

je seznanjen, da sprememba ročnosti sama po sebi izpostavlja banke dolgemu/kratkemu likvidnostnemu tveganju;

37.

meni, da bi bilo treba zato, da ne bi v neugoden položaj postavili bank, priznanih kot finančni konglomerati, ki imajo deleže v zavarovalniških družbah, dvojno štetje lastnih sredstev med bankami in zavarovalnicami obravnavati v skladu z obstoječim režimom direktive o finančnih konglomeratih;

38.

poziva Baselski odbor in Komisijo, naj ponovno preučita umeritev stopenj likvidnosti in financiranja;

39.

meni, da mora „kazalnik kritja likvidnosti“ bolj upoštevati tveganje koncentracije upravičenih sredstev v vsaki likvidnostni rezervi, spodbujati diverzifikacijo in odvračati od čezmerne koncentracije v en sam razred sredstev, vključno z vladnim dolgom; meni, da bi morala biti likvidnostna rezerva v največji možni meri sestavljena iz sredstev, ki ostajajo visoko likvidnostna tudi v obdobjih hudih pretresov, in da bo ta kazalnik, če bo primerno zamišljen, povečal odpornost ustanov na likvidnostno tveganje;

40.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo v njenem naslednjem predlogu o pregledu direktive o kapitalskih zahtevah IV likvidnostni standardi pokrivali zunajbilančne obveznosti;

41.

poziva, da se v primeru določitve standarda strukturne likvidnosti (npr. kazalnik neto stabilnega financiranja) ustrezno priznajo stabilni viri financiranja, značilni za Evropo (npr. hipotekarne obveznice); meni, da bi morali nacionalni organi držav članic gostiteljic v vsakem primeru imeti dostop do informacij o likvidnosti podružnice;

42.

poziva Komisijo, naj določi merila za visokokakovostna likvidna sredstva ob upoštevanju opredelitve upravičenih sredstev Evropske centralne banke za posle monetarne politike (instrument repo);

43.

poziva Komisijo, naj ves državni dolg evroobmočja vključi kot visokokakovostna likvidna sredstva, ne glede na njegovo specifično oceno, da se zmanjša nesorazmerni učinek ukrepov bonitetnih agencij;

44.

kljub temu opozarja na možnost, da lahko visokokakovostna likvidna sredstva v obdobju krize hitro postanejo nelikvidna, zato poziva kreditne ustanove, naj opravijo teste izjemnih situacij, ki ne bodo omejeni na kazalnik kritja likvidnosti in kazalnik neto stabilnega financiranja;

45.

poziva Komisijo in Baselski odbor, naj ustrezno upoštevata pravne subjekte v skupini ali mreži bank v povezavi z likvidnostnimi zahtevami; poziva, da se transakcije in obveznosti v takšnih skupinah ali mrežah obravnavajo kot občutljive za tveganje in po potrebi drugače kot transakcije in obveznosti med tretjimi strankami;

46.

pozdravlja prizadevanja za omejitev čezmerne rasti posojil in tveganja posojilnih mehurčkov;

47.

izraža zaskrbljenost zaradi morebitne prociklične narave fiksne rezerve za ohranjanje kapitala, specifične za vsako banko, kakršna se predlaga zdaj; meni, da bi morale biti rezerve za ohranjanje kapitala in proticiklične rezerve dovolj velike, da bodo absorbirale izgube v obdobjih krize; meni, da je treba rezerve načrtovati in razvijati vzporedno, da bodo učinkovite;

48.

pozdravlja poskus opredelitve niza usklajenih makroekonomskih spremenljivk za oblikovanje učinkovitih proticikličnih rezerv;

49.

pozdravlja koristi, ki jih ima oblikovanje v prihodnost usmerjenih rezervacij (pristop, ki temelji na pričakovani izgubi) kot možen dodatni ukrep za zmanjšanje procikličnosti in spodbujanje priznavanja pričakovanih posojilnih izgub glede na poslovni cikel;

50.

meni, da mora imeti prihodnji Evropski bančni organ vodilno vlogo pri opredeljevanju in izvajanju ukrepov, povezanih s kapitalskimi zahtevami in standardi proticikličnih kapitalskih rezerv, na ravni EU;

51.

poziva k mednarodnemu zbliževanju poročanja za računovodske namene in poročanja za regulativne namene, zlasti v zvezi s pristopom, ki temelji na pričakovani izgubi pri čistem poslovnem izidu, da bi upoštevali izkušnje, pridobljene v krizi, ter zagotovili uporabo iste vrste jasnih in preglednih informacij pri pripravi informacij za nadzornike in vlagatelje; opozarja, da je treba omejiti dvojno poročanje; meni, da morajo ta prizadevanja temeljiti na inovacijah in nadalje raziskovati inovacije, kot so regulativne informacije ali preudarni filtri v izkazih;

52.

poudarja, da proticiklična ureditev zahteva usklajena merila, da bodo lahko nadzorni organi celostno in natančno spremljali finančne trge in tržno okolje, vključno s popolno izmenjavo informacij, sinhronizacijo regulativnih ukrepov ter spremljanjem izpostavljenosti in tveganja v realnem času, tudi z zahtevami za kontrolne zapise za vse transakcije finančnih trgov;

53.

glede na kompleksnost finančnega sistema priznava, da je koncept kazalnika finančnega vzvoda zelo uporabno in preprosto varovalo, ki ga je težko zlorabiti in ki ščiti pred čezmernimi finančnimi vzvodi in čezmernim tveganjem; svari, da mora biti enotni, pavšalni kazalnik finančnega vzvoda, da bo lahko učinkovit, izmerjen tako, da bo upošteval razlike med poslovnimi modeli in profili tveganja kreditnih ustanov;

54.

meni tudi, da mora takšen kazalnik, da bi bil učinkovit, vključevati vse zunajbilančne postavke in izvedene finančne instrumente, da mora biti jasno opredeljen, preprost in mednarodno primerljiv ter da mora upoštevati predpisano neto izravnavo in različne računovodske standarde, ki se uporabljajo v svetu;

55.

vendar je zaskrbljen, da grobi kazalnik finančnega vzvoda sam po sebi ne bo ustrezno upošteval tveganja in da utegne biti „kazen“ za subjekte, ki zagotavljajo tradicionalne bančne storitve z nizkim tveganjem (npr. potrošniško, podjetniško in nepremičninsko financiranje ter transakcijske bančne storitve), ali gospodarstva, kjer se podjetniški sektor financira večinoma s posojili; zato poudarja pomembnost nadzornih organov, ki spremljajo spremembe finančnih vzvodov in splošne ravni teh vzvodov, saj pomembne spremembe lahko napovejo prirastna tveganja; je tudi zaskrbljen, da bi utegnil „grobi“ (nediferencirani) kazalnik finančnega vzvoda, če bi bil edino merilo, spodbuditi preusmerjanje finančnih sredstev v bolj tvegana posojila;

56.

poziva Baselski odbor in Komisijo, naj primerno ocenita možnosti kazalnika finančnega vzvoda za kapital prvega in drugega reda, ob upoštevanju posebnosti bančne industrije EU;

57.

poziva Baselski odbor in Komisijo, naj preučita tudi možnosti za določitev varovalnih meja za poslovne dejavnosti, tveganju prilagojeno aktivo in portfelje; meni, da bi bilo treba v tem kontekstu razmisliti o tem, ali bi sredstva merili kot neto ali bruto zneske;

58.

poleg tega poziva Baselski odbor in Komisijo, naj z uporabo spodnje meje, ki je povod za regulativni poseg, preučita sorazmernost v okviru grobega kazalnika finančnega vzvoda;

59.

je seznanjen z odločitvijo Baselskega odbora o uvedbi obdobja spremljanja v drugem stebru z namenom prehoda na obravnavo prvega stebra; poziva Komisijo, naj v zakonodajni predlog direktive o kapitalskih zahtevah vključi določbo o pregledu;

60.

ugotavlja, da je kazalnik finančnega vzvoda orodje, ki je potrebno za ugotavljanje skupne izpostavljenosti bank, vendar poziva Komisijo, naj oblikuje regulativna orodja za učinkovito zmanjševanje čezmernega kazalnika finančnega vzvoda (zlasti pretirano zanašanje na kratkoročno financiranje in dolgoročne medbančne kredite);

61.

poziva k nadaljnjemu premisleku o alternativnih oblikah kazalnika finančnega vzvoda v drugem stebru; poudarja, da bi kazalnik finančnega vzvoda na primer lahko imel prožno zgornjo mejo, nadzorni organi pa bi ob prekršitvi te meje lahko ukrepali;

62.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da kazalnik finančnega vzvoda ne bo vodil do neprimernega listinjenja, na katerega je opozorila finančna kriza, ali nadomestkov in manjših posojil, zlasti v povezavi z dajanjem posojil v realnem gospodarstvu (to so verjetni načini, s katerimi bi banke zmanjšale kazalnik finančnega vzvoda);

63.

poziva k okrepljenim standardom v zvezi s testi izjemnih razmer, testiranjem za nazaj (back-tests) in obravnavanjem tveganja zaradi neugodnih gibanj ter k ocenam dolgoročnih družbenih in okoljskih tveganj, ki izhajajo iz tega, da gospodarske družbe in projekti prejemajo bančna posojila;

64.

poziva Baselski odbor in Komisijo, naj preučita alternative za boljše obravnavanje tveganja popravkov kreditnega vrednotenja, ki nastane zaradi poslabšanja kakovosti posojil nasprotnih strank bank;

65.

meni, da se poslov kreditnih izmenjav ne sme uporabljati za izogibanje kapitalskim zahtevam;

66.

poziva k temu, da mora biti kreditno tveganje nasprotne stranke sorazmerno s tveganjem, stroški kapitala za transakcije, ki niso vključene v centralni kliring, pa večji kot za transakcije prek centralne pogodbene stranke, pod pogojem, da slednja izpolnjuje zahteve na visoki ravni, ki jih mora opredeliti evropska zakonodaja ob upoštevanju standardov, dogovorjenih na mednarodni ravni, in ob upoštevanju morebitnih stroškov, ki jih ima lahko podjetniški sektor z uporabo izvedenih finančnih instrumentov za zavarovanje poslovnih dejavnosti; poziva, da se v primerih dvostranskega kliringa spodbujajo najvišji standardi;

67.

opozarja, da je kriza pokazala, da je medsebojna povezanost finančnih ustanov večja od povezanosti finančnih ustanov in podjetij, ter meni, da bi morale biti kapitalske zahteve za kreditno tveganje nasprotne stranke strožje za izpostavljenost finančnih institucij drugim finančnim institucijam in da bi morale odražati tudi dinamično naravo tega tveganja v času; poudarja, da je treba podrobno spremljati medsebojno povezanost, da bi odkrili koncentracijo transakcij med velikimi akterji in posledično sprejeli regulativne ukrepe, povezane s kreditnim tveganjem nasprotne stranke;

68.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic, evroskupini in Evropski centralni banki.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/30

A.

ker se je zaradi vertikalnih skladov na področju zdravja zmanjšala smrtnost, povezana s pomembnimi boleznimi, kot so tuberkuloza, malarija itd., in ker se morajo prizadevanja nadaljevati v tej smeri,

B.

ker mora mednarodna skupnost, vključno z EU, podpreti države pri izvajanju njihove nacionalne zdravstvene politike, pri čemer mora biti jedro ukrepov zdravstvena oskrba, ki jo financirajo javni organi in ki je vsem dostopna;

C.

ker morajo osnovni zdravstveni sistemi zagotoviti zdravljenje vseh bolezni in sta torej oba pristopa, horizontalen in vertikalen, potrebna in dopolnilna,

D.

ker dobro strukturiran horizontalen pristop omogoča načrtovanje sistemov zavarovanja (vzajemne zdravstvene zavarovalnice, mikro zdravstveno zavarovanje itd.), v katerih upravičenci postanejo akterji lastnega zdravja,

E.

ker zdravje ni blago, ne v Afriki niti drugje, in ker je treba poiskati nepridobitniški pristop do zdravstvenega zavarovanja, ki temelji na vrednotah solidarnosti in demokracije,

F.

ker so v Afriki v letih 90 nastale številne pobude za vzpostavitev sistemov zdravstvenega zavarovanja in ker je treba podpirati socialni zagon, ki je nastal na podlagi teh pobud,

G.

ker se izrazi po državah, kjer se govorijo angleščina, francoščina ali afriški jeziki, razlikujejo in ne pomenijo vedno istih pojmov, saj nekateri govorijo o „vzajemni zdravstveni zavarovalnici“ (ang. mutual health organisations), drugi o „zdravstvenem zavarovanju na ravni skupnosti“ (ang. Community Based Health insurance) ali pa o „mikro zdravstvenem zavarovanju“, in ker ti izrazi zajemajo širok spekter solidarnostnih sredstev, ki temeljijo na vzajemnosti glede tveganj pri delnem ali celotnem kritju stroškov zdravstvenih storitev,

H.

ker izraz „vzajemen“ nosi poudarek na socialnem gibanju in skupnem delovanju skupine, izraz „zavarovanje“ pa temelji na 1) predhodnem plačilu prispevkov, preden se pojavi tveganje, 2) delitvi tveganj in 3) pojmu poroštva; ker je pojem vzajemnost po platformi iz Abidžana mogoče opredeliti kot neodvisno neprofitno združenje, ki temelji na solidarnosti in demokratični udeležbi, predvsem preko prispevkov njegovih članov, in katerega cilj je, istočasno s politiko zavarovanja in medsebojne pomoči, izboljšanje dostopa članov in njihovih družin do kakovostnih zdravstvenih storitev,

I.

ker prebivalci zaradi socialnih in humanitarnih razmer, v katerih živijo, vedno ne razumejo pojma zavarovanja in posledično koristnosti prispevkov za zavarovanje za bolezni, ki se morda ne bodo pojavile, še zlasti ker raznovrstne nevladne organizacije istočasno nudijo brezplačno zdravstveno nego in zdravila,

J.

ker je bila diaspora iz podsaharske Afrike v različnih državah gostiteljicah ozaveščena o uporabnosti in koristnosti vzajemnih zdravstvenih zavarovalnic, ki so v državah gostiteljicah zelo razvite, in ker diaspora pogosto vzdržuje posebne odnose z matičnimi državami,

K.

ker v Afriki ni mogoče imeti enotnega zdravstvenega sistema kot v Evropi, kjer obstajajo razlike med splošnimi sistemi socialne varnosti na eni strani in sistemi obveznega socialnega zavarovanja na drugi strani,

1.

opozarja, da zdravje odraža socialno-gospodarsko raven, demokratičnost in dobro upravljanje držav;

2.

opozarja na vpliv zunanjih dejavnikov na gospodarstvo podsaharskih držav, na primer predpisov o mednarodnem trgovanju, politik sodelovanja, finančne krize, podnebnih sprememb, politike velikih farmacevtskih podjetij in politike velikih mednarodnih finančnih institucij;

3.

poudarja, da lahko ti zunanji dejavniki dramatično zmanjšajo manevrski prostor držav, ki si prizadevajo, da bi zagotovile dobro upravljanje, in lahko močno vplivajo na zdravje prebivalcev;

4.

opozarja, da je splošna pravica do zdravja transverzalna pravica, ki je neločljivo povezana z drugimi pravnimi sektorji, kot so zdravstvena in socialna zakonodaja, delovna zakonodaja in civilna zakonodaja;

5.

opozarja mednarodno skupnost na njene obveznosti pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja in Evropsko unijo na njene zaveze o okrepitvi pomoči zdravstvenim službam v državah podsaharske Afrike;

6.

opozarja na pravico žensk, da brez pritiskov obvladujejo vprašanja v zvezi s svojim reproduktivnim zdravjem, naj bo to reprodukcija, kontracepcija, prekinitev nosečnosti ali spolno prenosljive bolezni; obsoja pohabljanje ženskih spolnih organov in nezaslišano nasilje, katerega žrtve so še vedno ženske, saj posilstvo ostaja vojno orožje; zato se zavzema za to, da bi ženske v teh primerih s horizontalnim pristopom imele pravico dostopati do zdravstvene oskrbe in poziva k diagonalnemu pristopu, ki bo dajal prednost temu področju zdravstva;

7.

opozarja, da ima vsak otrok pravico do dostopa do programov cepljenja in imunizacije; prav tako opozarja, da zaradi bolezni, ki bi jih bilo mogoče preprečiti in pozdraviti, vsako leto še vedno umre 8,8 milijona otrok, mlajših od pet let (od tega polovica v podsaharski Afriki);

8.

opozarja, da sta glavna vzroka smrti otrok v podsaharski Afriki pljučnica in driska;

9.

je zaskrbljen, da bi zasebne organizacije, ki pridobivajo evropska sredstva in zagotavljajo zdravstveno oskrbo afriškega prebivalstva, lahko pod vplivom verskih gibanj omejile nekatere prakse zdravljenja ali preprečevanja na področju reproduktivnega zdravja;

10.

poudarja, da morajo zasebne organizacije, ki prejemajo evropska sredstva, na področju reproduktivnega zdravja nuditi storitve ob spoštovanju temeljnih pravic, dostojanstva in osebne svobode;

11.

obsoja širjenje sektaških organizacij, ki zlorabljajo lahkovernost najbolj izpostavljenega prebivalstva in nudijo lažno zdravljenje, ne da bi se lokalne oblasti na to odzvale;

12.

je zaskrbljen zaradi naraščajočega pojavljanja trgovanja z zdravjem in medicine dveh hitrosti v državah, ki poznajo politične težave in pomanjkljivosti v smislu dobrega upravljanja;

13.

podpira delo, pogosto občudovanja vredno, nevladnih organizacij, ki se odpirajo v regijah, prizadetih zaradi konfliktov, a opozarja, da takšno delo v izrednih razmerah ne more dolgo trajati, niti nadomestiti trajnostnih sistemov zdravstva in zavarovanja;

14.

izpostavlja zelo pomembno vlogo, ki jo imajo pri zviševanju ravni zdravja prebivalstva in spodbujanju zdravstvene vzgoje nedržavni akterji, verske organizacije, med njimi zasebne neprofitne bolnice;

15.

poziva Komisijo, naj za dosego trdnih in trajnih rezultatov podpre krepitev nacionalnih zdravstvenih sistemov, še zlasti z metodo, ki namenja osrednje mesto javnemu interesu in upošteva pomen, ki ga ime za zdravstveni sektor javno-zasebno partnerstvo, med drugim njegov neprofitni vidik, v skladu z merili učinkovitosti in pravičnosti;

16.

ugotavlja, da velik del prebivalstva podsaharske Afrike, zlasti na podeželskih območjih, ne more kriti niti splošnih stroškov zdravljenja in zdravil;

17.

je zelo zaskrbljen, ker po afriškem trgu krožijo zdravila s preteklim rokom ali pokvarjena in ponarejena zdravila, na kar se nacionalne oblasti in mednarodna skupnost ne odzivajo dovolj resno;

18.

je zaskrbljen nad hudim pomanjkanjem ustrezno usposobljenih zdravstvenih delavcev in nad dejstvom, da veliko zdravnikov ne ostane v svoji državi; predlaga, da se jim ponudijo vizumi za večkratni vstop, da bodo lahko nadaljevali svoje izobraževanje v Evropi, vendar pa bodo ostali v Afriki;

19.

obžaluje dejstvo, da v številnih afriških državah primanjkuje usposobljenih zdravstvenih delavcev, zdravnikov, medicinskih sester in farmacevtov, ter da mnoge izmed njih zaposlijo evropske države, s čimer afriške države ostajajo brez pomembnega vira za razvoj;

20.

poudarja, da je v državah v razvoju še vedno razširjena pogubna bolezen, kot je rak pri otrocih, in poziva Komisijo, naj spodbuja kampanje obveščanja, ki bodo promovirale zgodnje diagnosticiranje in učinkovito zdravljenje;

21.

pozdravlja, da kljub tem socialnim, gospodarskim in političnim težavam nekatere podsaharske države poskušajo izvesti politike, primerne za izboljšanje ali omogočanje dostopa svojih državljanov do zdravstvene oskrbe, četudi osnovne; zahteva od Komisije, naj natančno oceni rezultate v zvezi z napredkom na področju zdravja (umrljivost mater in otrok), ki je bil dosežen zahvaljujoč mehanizmu finančne pomoči splošnim proračunom držav; zahteva, da se preučijo tudi drugi mehanizmi financiranja;

22.

opozarja na pomen vzgoje o zdravju in higieni v zdravstvenih politikah;

23.

meni, da je potrebno, da države organizirajo funkcionalne zdravstvene storitve, družbeno učinkovite in finančno dostopne, pri tem pa vključijo organizacijska vprašanja povpraševanja po zdravstvenih storitvah in torej vloge vzajemnih zdravstvenih zavarovalnic v zdravstvenem sistemu; meni, da je za tako delovanje potrebna vzpostavitev registra matičnih podatkov o prebivalstvu;

24.

poudarja bistveno vlogo, ki jo imajo lahko lokalne oblasti pri izboljševanju preventive in dostopa do zdravstvenih storitev;

25.

pozdravlja uspeh, ki so ga dosegli vertikalni skladi glede privlačnosti za donatorje in napredka na področju nazadovanja pomembnih bolezni, kot so aids, tuberkuloza, malarija, otroška paraliza in druge hude bolezni; vendar vztraja pri dejstvu, da takšen vertikalni pristop ne more v nobenem primeru nadomestiti horizontalnega in trajnostnega pristopa na področju osnovne zdravstvene oskrbe;

26.

opozarja, da lahko le horizontalen pristop v smislu osnovnih zdravstvenih storitev s sodelovanjem javnih oblasti, a tudi številnih drugih udeležencev, dokončno privede do trajnega izboljšanja življenjskih in zdravstvenih razmer prebivalstva;

27.

opozarja, da je malo verjetno, da bi te države lahko kratkoročno financirale izključno na podlagi proračunskih prihodkov državne zdravstvene sisteme in da je treba poiskati mešano obliko financiranja; nadalje poudarja, da predstavlja sofinanciranje pomemben vzvod za partnerske države pri prevzemanju projektov;

28.

pozdravlja diagonalni pristop nekaterih vertikalnih skladov, ki so sklenili, da bodo namenili del svojih sredstev za utrditev zdravstvenih sistemov v državah, prizadetih zaradi omenjenih bolezni; vendarle poudarja, da je treba spodbujati zdravstveno sodelovanje, zlasti prek telemedicine, ki bo temeljilo na rednem povezovanju in izmenjavah med bolnicami ter javnimi in zasebnimi zdravstvenimi delavci s severne in južne poloble, pri čemer naj se posebna pozornost nameni usposabljanju lokalnih zdravstvenih delavcev;

29.

ocenjuje, da bi bilo treba vzpostaviti strateška partnerstva med glavnimi akterji na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni ter da mora potekati institucionalni dialog med vlado, izvajalci zdravstvenih storitev in vzajemnimi zavarovalnicami, da bi lahko oblikovali zdravstveno politiko in vodili njeno vzpostavitev;

30.

ocenjuje, tako kot Mednarodna zdravstvena organizacija, da mora razširitev zdravstvenih storitev spremljati socialno varstvo, ki bo temeljilo na predplačilu in razporeditvi sredstev, in ne na neposrednemu plačilu uporabnikov, ter da so reforme, katerih cilj je vzpostavitev univerzalnega kritja, nujen pogoj za izboljšanje enakosti na področju zdravja;

31.

meni, da lahko sistem zdravstvenega zavarovanja prispeva k finančni utrditvi zdravstvenega sistema in da je treba vsa prizadevanja usmeriti v njegovo učinkovito strukturo na lokalni ravni;

32.

ugotavlja, da obstajata dva glavna sistema, ki lahko zagotavljata brezplačno zdravstveno varstvo tam, kjer je to potrebno, in sicer splošni sistem socialne varnosti, ki se financira z davki, in sistem obveznega socialnega zavarovanja;

33.

meni, da mora sistem zdravstvenega zavarovanja biti solidarnosten in prilagojen kulturnemu, socialnemu in političnemu okviru, v katerega sodi; ne more biti torej preprost prenos uvoženega modela in niti nespremenjena dediščina kolonialne preteklosti;

34.

meni, da mora sistem zdravstvenega zavarovanja omogočati dostop do oskrbe vsem, ne sme biti dobičkonosen in mora biti participativen;

35.

meni, da lahko sistem zdravstvenega zavarovanja pomaga usmerjati in vpliva na zdravstveno politiko države, v kateri se izvajajo njegove dejavnosti, v korist svojih upravičencev;

36.

meni, da so vzajemne zavarovalnice najboljša rešitev za oblikovanje socialne dinamike na osnovi vrednot solidarnosti in omogočanje dostopa do storitev za vse;

37.

meni, da imajo vzajemne zdravstvene zavarovalnice pomembno vlogo pri izboljševanju socialne kohezije, so sposobne delovati za dostop do kakovostnih storitev in resnično udeležbo državljanov pri usmerjanju in izvajanju zdravstvenih politik, v sočasni povezavi s formalnimi sistemi socialnega varstva;

38.

trdi, da so vzajemne zdravstvene zavarovalnice znale prilagoditi zavarovalniške poklice socialno-gospodarskim značilnostim prebivalstva v neformalnem gospodarstvu, ki ostaja izključeno iz formalnih režimov in komercialnih zavarovanj; zato pomeni ustrezen odgovor, da bi dosegli cilj splošnega zavarovanja v državah z nizkimi in srednjimi dohodki;

39.

trdi, da vzajemne zavarovalnice nimajo glavnega cilja nadomestiti države, ampak pomenijo alternativno možnost za preseganje ovir za dostop do zdravstvenih storitev in omogočanje boljšega dostopa do kakovostnih storitev za vse državljane ne glede na njihove prihodke, sočasno pa spodbujajo države, da ponovno vlagajo v to področje;

40.

spodbuja napore nekaterih držav, ki se zavedajo lokalnih razmer in potreb ter podpirajo pobude na sektorski ravni (kmetje, pridelovalci kave, skupine žensk, prebivalci skupne četrti), na ravni etničnih skupin ali skupnosti ali tradicionalne oblike, kot na primer tontine;

41.

ugotavlja, da različne države, kot so Burundi, Burkina Faso, Zelenortski otoki, Senegal, Benin, Ruanda, Tanzanija, Gana, Nigerija, Gvineja ali Kamerun izvajajo sisteme, ki se včasih zelo razlikujejo, a so uspešni;

42.

vztraja, da je treba sisteme prilagoditi vrednotam solidarnosti in afriške kulture, saj je pojem družine v Afriki širši, zaradi česar se postavlja vprašanje glede števila upravičencev do vzajemne pomoči, če je prilagojena zahodnemu modelu;

43.

poudarja vlogo, ki jo ima lahko diaspora iz podsaharske Afrike pri ozaveščanju svojih rojakov o koristih uvedbe zdravstvenih zavarovalnic v njihovih državah;

44.

vztraja pri medsebojni odvisnosti sistemov zavarovanja in strukturiranju horizontalne zdravstvene oskrbe, saj prebivalci ne vidijo koristi vplačevanja prispevkov, če dostop do oskrbe in zdravil ni zajamčen;

45.

prepričan je, da pristop v smislu zavarovanja zahteva široko ozaveščanje prebivalstva prek prilagojenih programov;

46.

zahteva, da Komisija nadaljuje poudarek v svojih programih na konkretnih projektih, usmerjenih v socialno-ekonomske dejavnike zdravja – pitna voda, cestna infrastruktura, varnost hrane, dostojni življenjski in delovni pogoji, zaščita okolja, boj proti podnebnim spremembam;

47.

poziva države članice in evropske laboratorije, naj se v skladu z določbami sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine dogovorijo o partnerskem pristopu, ki bo zagotavljal zaščito patentov za razvite trge in vseboval prostovoljne licenčne sporazume, podporo zdravstvenim programom, prenos tehnologij in povečanje zmogljivosti lokalne proizvodnje, da bi v državah z nizkimi dohodki omogočili znižanje cen zdravil (cene po stopnjah ali različne cene);

48.

poziva Evropsko unijo, naj v sporazume o gospodarskem partnerstvu ne vključi določb o pravicah intelektualne lastnine, saj bi te dodatno ovirale dostop do osnovnih zdravil; v zvezi s tem opominja, da se je EU v skladu z deklaracijo iz Dohe iz leta 2001 o sporazumu o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine in javnem zdravju zavezala, da bo javnemu zdravju namenila prednost pred svojimi trgovinskimi interesi, in poziva EU, naj okvir sporazumov o gospodarskem partnerstvu uporabi za pomoč državam AKP pri uporabi prožnosti, predvidenih z deklaracijo iz Dohe;

49.

zahteva, da Komisija uvede pregledne zdravstvene kazalnike financiranja za različne države: stroški bolezni v smislu oskrbe in nezmožnosti za delo, stopnja smrtnosti otrok in mater, število prebivalstva, raven dohodkov v državi itd.;

50.

zahteva, da Komisija podpre horizontalni model zdravstva in v svojih načelih zdravstvene politike upošteva vlogo vzajemnih zdravstvenih zavarovalnic kot mehanizma varovanja zdravja, v kombinaciji z drugimi načini, da bi prispevali k širitvi zdravstvenega zavarovanja;

51.

poziva Komisijo, naj zagotovi dostop do sistema zdravstvenega varstva skupinam, ki težko dostopajo do zdravstvene oskrbe, na primer živinorejcem;

52.

zahteva, da Komisija sprejme odločno stališče na srečanju Svetovnega sklada za boj proti aidsu, tuberkulozi in malariji, ki bo potekalo v New Yorku oktobra 2010, in začne konkretne projekte za obdobje 2011–2013;

53.

zahteva, da Komisija dopolni svojo pomoč vertikalnimi skladom s priporočili za vzpostavitev „diagonalnega“ prizadevanja za podporo osnovni oskrbi v ustreznih državah; prav tako poziva Komisijo, naj za vertikalne sklade oblikuje priporočila za oblikovanje srednjeročnih izhodnih strategij, namenjenih partnerskim državam, in sicer sorazmerno s tem, kako te izpolnjujejo zastavljene cilje;

54.

poziva Komisijo, naj zagotovi večjo skladnost politik zunanjih odnosov in pripravi Sporočilo o socialnem varstvu v razvojnem sodelovanju, kot je predlagano v sklepih Sveta o spodbujanju zaposlovanja s pomočjo razvojnega sodelovanja EU (21. junij 2007). To sporočilo mora biti vezano na konkreten in časovno omejen akcijski načrt, za katerega se namenijo sredstva;

55.

poziva Komisijo, naj podpre uvedbo zdravstvenih izkaznic v partnerskih državah Evropske unije in naj glede na potrebe na regionalni ravni skupaj s temi državami vzpostavi ravnotežje med potrebami in sredstvi na tem področju;

56.

poziva Komisijo, naj k okrepitvi horizontalnih sistemov zdravstvenega varstva doda tudi ukrepe v okviru humanitarne pomoči za zdravje, upoštevajoč pristop LRRD (povezovanje nujnega ukrepanja, rehabilitacije in razvoja);

57.

zahteva, da Evropska unija ovrednoti potencial, ki ga pomenijo vzajemne zdravstvene zavarovalnice v organizaciji povpraševanja po zdravstvu, in da podpre številne obstoječe pobude vzajemnega zavarovanja, katerih cilj je olajšati dostop do zdravstvene oskrbe;

58.

poziva države članice EU, naj v okviru različnih strokovnih področij vladam držav v razvoju nudijo večjo tehnično in finančno pomoč pri izvajanju in širitvi sistemov socialnega varstva;

59.

odločno poziva Komisijo, države članice in mednarodne finančne institucije, kot je Evropska investicijska banka, naj podprejo razvoj sistemov vzajemnega zdravstvenega zavarovanja in njihovo financiranje, na primer s kreditnimi garancijami, (so)financiranjem naložb v klinike ali s financiranjem plač (v celoti ali delno) zdravstvenega osebja;

60.

poziva evropske zavarovalnice, banke in vzajemne zavarovalnice, naj dajo pobudo za prenos svojega širokega znanja in številnih izkušenj, pridobljenih v več kot dvestoletni zgodovini zavarovalništva, v nove sisteme zavarovanja v državah v razvoju; poziva Komisijo, naj takšne pobude dejavno podpre in olajša njihovo izvajanje;

61.

poziva EU, naj dejavno podpira razvoj trajne osnovne zdravstvene infrastrukture – bolnice, dispanzerji in lekarne, usposabljanje zdravstvenih delavcev in dostop do zdravil;

62.

zahteva, da Komisija zagotovi, da se evropske politike na področju reproduktivnega zdravja odločno spodbujajo pri vseh združenjih, ki pridobivajo evropska sredstva;

63.

zahteva, da Svet izvaja pritisk na države članice, da bodo spoštovale svoje finančne zaveze v zvezi s pomočjo razvojnemu sodelovanju; še zlasti obžaluje dejstvo, da nekatere države članice mednarodnemu sodelovanju ne namenjajo 0,56 % BDP;

64.

poziva vse države članice in Komisijo, naj vsaj 20 % vseh izdatkov za razvoj namenijo osnovnim zdravstvenim storitvam in izobraževanju, zvišajo prispevke v svetovni sklad za boj proti HIV/aidsu, tuberkulozi in malariji ter povečajo financiranje drugih programov, namenjenih krepitvi zdravstvenih sistemov, in prednostno obravnavajo zdravje mater in boj proti umrljivosti otrok;

65.

zahteva, da Komisija spoštuje opombe in priporočila, ki jih je nanjo naslovilo Evropsko računsko sodišče (dokument 10/2008) v zvezi s pomočjo za razvoj, ki jo Komisija nudi zdravstvenim službam v podsaharski Afriki v okviru svojih zavez za dosego ciljev tisočletja, ki jih je treba nujno uresničiti do leta 2015;

66.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/39

1.

vztraja, da se je pokazalo, da je kohezijska politika, ki je namenjena zmanjševanju razlik v razvoju med evropskimi regijami in spodbujanju rasti za doseganje ekonomske, socialne in območne kohezije, bistvenega pomena za proces evropske integracije, da je to politika z evropsko dodano vrednostjo, saj omogoča modernizacijo in trajnostno rast ter dokazuje evropsko solidarnost, in da je treba zaradi njenih značilnosti v skladu z duhom pogodb zagotoviti regionalno politiko na evropski ravni, ki se bo izvajala na celotnem ozemlju Unije in bo zajemala vse evropske regije;

2.

ugotavlja, da sedanje kopičenje kratko in dolgoročnih izzivov (1), s katerimi se sooča EU, zahteva sprejetje prilagojene strategije EU 2020, ki bo zmožna oblikovati okvir, ki bo ugoden za stabilno in trajno gospodarsko rast ter ustvarjanje delovnih mest v Evropi poudarja, da je za uspeh te strategije bistveno izvajanje kohezijske politike, ki pa bo hkrati ostala samostojna politika, ki bo nudila okvir za močno sinergijo med vsemi evropskimi politikami;

3.

zavrača vse poskuse za ponovno nacionalizacijo politike; nadalje meni, da je nujno, da se regionalna razsežnost v celoti upošteva v predlagani reviziji proračuna EU ter v prihodnjem finančnem okviru, saj sedanji finančni okvir močno vpliva na regionalni razvoj, in da je močna in dobro financirana regionalna politika EU nepogrešljiv pogoj za dosego socialne, ekonomske in teritorialne kohezije;

4.

opozarja na dejstvo, da v skladu z določbami Lizbonske pogodbe teritorialna kohezija zahteva ciljno usmerjen pristop k teritorialnemu razvoju, ki zagotavlja policentričen razvoj tako, da ustvarja sinergijo in se izogiba sektorski razpršenosti regionalnih političnih virov, zaradi česar je potrebna zadostna prožnost, da bi se lahko zadovoljile regionalne posebnosti in podprle regije, ki zaostajajo v prizadevanjih za prebroditev socialnoekonomskih težav; meni, da morajo oddaljene regije, obmejne regije, regije s posebnimi geografskimi značilnostmi in druge regije, ki se soočajo s posebnimi razvojnimi izzivi, še naprej koristiti postavke iz posebnih določb;

5.

poudarja, da je treba uporabljati pretekle izkušnje, primere najboljše prakse in uspešne pobude Unije, da bi se sprejel bolj usmerjen pristop k urbani dimenziji kohezijske politike; nadalje poudarja, da imajo mesta dinamično vlogo v regionalnem ekonomskem razvoju, saj pozitivno spodbujajo podeželje okoli njih, zato meni, da je treba v naslednjem programskem obdobju nameniti sredstva za naložbe v mestne in obmestne projekte ter da je treba preučiti uporabo ustreznega instrumenta za dosego teh ciljev;

6.

poudarja, da sodi upravljanje na več ravneh med glavna načela kohezijske politike in je bistveno za zagotovitev kakovosti postopka odločanja, strateškega načrtovanja in izvajanja ciljev; zato meni, da mora biti integriran pristop do izvajanja politike v prihodnje obvezen; meni tudi, da sta načelo subsidiarnosti v svoji okrepljeni in razširjeni obliki, kot jo opredeljuje PDEU, ter bolje opredeljeno načelo partnerstva in preglednosti bistvena elementa za pravilno izvajanje vseh politik EU in ju je treba temu primerno okrepiti;

7.

meni, da mora osnovna zasnova sedanjih ciljev ostati ista in da je treba okrepiti območno sodelovanje, ki ima jasno evropsko dodano vrednost, hkrati pa je treba oceniti druge ukrepe, med drugimi v zvezi z namembnostjo sredstev in dobro prakso, ter opredeliti skupne težave in njihove rešitve; meni, da med te ukrepe sodijo oblikovanje skupnih ciljev in razumna uporaba skupnih virov ter da je treba porabo osredotočiti na glavne prednostne cilje, ki predstavljajo evropsko dodano vrednost;

8.

poziva, naj kohezijska politika za obdobje po letu 2013 ponudi preprost, pravičen in pregleden prehodni režim, ki bo upošteval pretekle izkušnje in najnovejše smernice v socialnem in ekonomskem razvoju v zadevnih regijah, prav tako pa naj omogoči, da bodo regije lahko nadaljevale lastno pot k rasti in razvoju;

9.

meni, da mora BDP ostati glavno merilo pri ugotavljanju, ali je regionalna pomoč potrebna, drugi merljivi kazalniki pa se lahko dodajo, če se izkaže, da so potrebni, pri čemer se nacionalnim organom omogoči, da na ustrezni ravni odločanja uvedejo še druge kazalnike, ki upoštevajo posebne značilnosti regij in mest;

10.

vztraja, da mora evropski socialni sklad ostati v okviru uredbe o splošnih določbah v zvezi s skladi kohezijske politike, vendar pa mora imeti lastna pravila;

11.

poziva, naj se razvoj podeželja v okviru drugega stebra skupne kmetijske politike usklajuje s cilji kohezijskega razvoja in upravlja na regionalni ravni, da bo prilagojen potrebam;

12.

želi, da se kohezijska politika in njen sistem izvajanja bolj usmerita v rezultate in povečano učinkovitost, kar bi vzpostavilo pravo ravnovesje med kakovostjo izvedbe in finančnim nadzorom; poudarja, da so za to potrebne pomembne izboljšave pri sistemih spremljanja in ocenjevanja, izboljšana učinkovitost administracije in zmanjšanje obsega napak, kot tudi opredelitev ciljev in merljivih kazalnikov, ki bodo primerljivi po vsej EU;

13.

se strinja, da je treba nadalje poenostaviti izvajanje politike, ob tem pa je potrebna tudi poenostavitev nacionalnih in regionalnih postopkov; v zvezi s tem poudarja, da je treba doseči pravo ravnovesje med preprostostjo postopkov in učinkovitostjo ter finančnim upravljanjem, da bo kohezijska politika postala uporabniku prijazna in bolj vidna;

14.

spodbuja uporabo instrumentov finančnega inženiringa, uporabo obnovljivih skladov in globalnih nepovratnih sredstev ter poziva, naj se poenostavi dostop do tveganega kapitala in mikrofinanc; meni, da bi morale države članice bolj uporabljati tehnično pomoč, ki je na voljo, da bi okrepile zmožnosti lokalnih in regionalnih organov ter drugih udeležencev, zlasti nevladnih organizacij ter malih in srednjih podjetij;

15.

meni, da je regionalna razvojna politika jedro ekonomskega, socialnega in območnega razvoja Unije in si zato zasluži formalno ministrsko strukturo, ki bo omogočila politični forum, ter nadalje meni, da je treba okrepiti vlogo Komisije pri upravljanju in oblikovanju politike;

16.

naroči svojemu predsedniku, da to resolucijo pošlje Svetu in Komisiji.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/41

1.

je seznanjen z osrednjo vlogo, ki jo ima Evropski socialni sklad (ESS)pri izboljšanju zaposlovanja in možnosti za zaposlitev, spodbujanju delavcev pri prilagajanju njihovih usposobljenosti zahtevam na trgu dela in pri njihovem vključevanju na trga dela ter krepitvi socialnega vključevanja;

2.

opozarja na štiri smernice za zaposlovanje, ki jih je sprejel Evropski parlament, in pozdravlja dejstvo, da sta med temi cilji spodbujanje zaposlovanja in odpravljanje revščine v okviru vključevanja oziroma ponovnega vključevanja v poklicno življenje;

3.

poudarja, da je za verodostojnost strategije bistven dejanski napredek pri doseganju ciljev strategije Evropa 2010, zlasti na področju zaposlovanja in socialnem področju;

4.

meni, da je mogoče cilje, zastavljene v strategiji Evropa 2020, doseči z uporabo instrumentov, namenjenih podpori malih in srednjih podjetij ter prilagajanju izobraževalnih sistemov, poklicnega izobraževanja in usposabljanja potrebam malih in srednjih podjetij;

5.

meni, da je treba za pospešitev rasti in produktivnosti ter učinkovitejše zaposlovanje v Evropi več pozornosti nameniti pravilno delujočemu trgu dela in socialnim pogojem;

6.

poleg tega meni, da je treba za doseganje ciljev strategije Evropa 2020 veliko pozornosti nameniti posodabljanju izobraževalnih sistemov ter poklicnega izobraževanja in usposabljanja, dostojnemu delu, vključno z bojem proti negotovemu in neprijavljenemu delu, enakosti spolov, vzpostavljanju razmer za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter zagotavljanju, da bodo osebe, ki so sedaj izključene iz trga dela, lahko vstopile nanj;

7.

meni, da je treba okrepiti Evropski socialni sklad kot glavno gibalo, na katerem temelji strategija Evropa 2020; poudarja, da je za ustvarjanje novih in boljših delovnih mest pomembno, da države članice uporabljajo Evropski socialni sklad za naložbe v znanje, zaposlovanje, usposabljanje in prekvalificiranje;

8.

meni, da je učinkovitost Evropskega socialnega sklada odvisna od njegove prilagodljivosti na različne težave, ki nastajajo zaradi lokalnih in prostorskih posebnosti; zato pri določanju njegovih ciljev spodbuja pristop od spodaj navzgor;

9.

meni, da so trajnostna gospodarska rast in politike za ustvarjanje delovnih mest v Evropi temeljni pogoji za doseganje socialne in teritorialne kohezije;

10.

opozarja, da je teritorialna kohezija sicer pomembna, vendar je še bolj pomembno ohraniti napore za doseganje socialne kohezije v skladu s predpisi in naravo pogodb, zlasti s členom 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

11.

poudarja, da se regionalna politika in socialna politika EU medsebojno povezujeta in sta bistveni za uspeh strategije Evropa 2020, ter poziva Komisijo, naj zagotovi jasen okvir za vzpostavitev močnih sinergij med vsemi evropskimi politikami in strukturnimi skladi;

12.

poudarja, da bi bilo treba okrepiti gospodarsko, socialno in teritorialno kohezijo z izboljšanjem zaposljivosti in možnosti za zaposlitev, s spodbujanjem visoke stopnje zaposlovanja in z zagotavljanjem številčnejših in boljših delovnih mest;

13.

zato poudarja, da je treba z vsemi možnimi napori zagotoviti usklajeno medsebojno sodelovanje politik in instrumentov ter njihovo vzajemno podporo, s čimer bi prebivalcem v Evropi omogočili najti kakovostno zaposlitev, napredovati na poklicni poti, poiskati izhod iz revščine z vključevanjem v poklicno življenje s pomočjo usposabljanj, odpraviti vse oblike socialne izključenosti in na splošno izkoriščati prednosti prihodnje rasti;

14.

priznava, da so strukturni skladi večinoma še vedno glavno orodje financiranja za doseganje socialnih ciljev; in poziva Komisijo, naj spodbuja sinergije z drugimi programi in podpira usklajenost večletnih okvirnih programov, kot so Daphne, Progress, program javnega zdravja ter program „Evropa za državljane“;

15.

poziva Komisijo, naj s poenostavitvijo (zlasti nadzora), prožnostjo in izboljšanjem in naknadnega spremljanja postopkov ter poudarjanjem razsežnosti socialnega vključevanja okrepi potencial strukturnih skladov, da bi državam članicam omogočili čim bolj izboljšati učinkovitost socialne politike in politike zaposlovanja ter da bi omogočili trajnostno rast; poudarja, da mora biti evropski socialni sklad pri dodeljevanju sredstev bolj pregleden, da bodo napori Evropske unije za povečanje zaposlenosti dejansko opaženi;

16.

poudarja pomen Evropskega socialnega sklada kot glavnega orodja za odpravljanje brezposelnosti in izboljšanje izobraževanja ter vseživljenjskega poklicnega usposabljanja zaposlenih, zlasti med sedanjo krizo zaposlovanja, pa tudi za odpravljanje revščine in izključevanja;

17.

meni, da je treba okrepiti vlogo Evropskega socialnega sklada pri izboljšanju zaposljivosti in prilagodljivosti delavcev; poziva Komisijo, naj v okviru prihodnje zgradbe strukturnih skladov preuči vse možnosti politike za povečanje prispevka Evropskega socialnega sklada, da bi okrepili socialni model Evropske unije; meni, da je veliko prednosti v tem, da bi za Evropski socialni sklad še naprej veljala osnovna uredba o splošnih določbah o skladih, vendar bi moral imeti svoja pravila;

18.

meni, da zaradi prostega pretoka oseb na notranjem trgu v nekaterih delih EU, zlasti v večjih mestih, nastajajo nove težave pri zagotavljanju socialnega varstva oseb, ki se ne morejo same vzdrževati, kar povečuje pritisk na zasebne (dobrodelne) in javne službe, ki zagotavljajo nujno pomoč, na primer brezdomcem in skupinam, ki so odrinjene na rob družbe;

19.

poudarja, da načelo partnerstva prispeva k preglednosti in poenostavitvi in da je zato treba partnerjem podeliti večjo moč, da bodo lahko pravilno opravili svojo nalogo; poudarja, da je treba še bolj okrepiti partnerski pristop in zagotoviti podporo Evropskega socialnega sklada za izgradnjo zmogljivosti in usposabljanje partnerjev;

20.

meni, da ima Evropski socialni sklad pomembno vlogo pri spodbujanju socialne razsežnosti gospodarske rasti ter dejavnega sodelovanja državljanov v družbi in na trgu dela, s čimer spodbuja enake možnosti za vse kot nosilec socialne in medgeneracijske solidarnosti ter oblikovanja vključujoče oziroma bolj vključujoče družbe, namen česar je zmanjšati revščino;

21.

meni, da bi lahko bili rezultati evropskega leta 2010 boja proti revščini in socialni izključenosti Komisiji v pomoč, da bi Evropski socialni sklad bolj učinkovito uporabila za boj proti revščini in socialnemu izključevanju v EU, in sicer s podpiranjem boljšega izobraževanja za prihodnja delovna mesta;

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/44

1.

odobri stališče Sveta;

2.

ugotavlja, da je akt sprejet v skladu s stališčem Sveta;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj akt podpiše s predsednikom Sveta v skladu s členom 297(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

4.

naroči svojemu generalnemu sekretarju, naj po tem, ko je bilo preverjeno, da so bili vsi postopki pravilno zaključeni, podpiše pravni akt in ga v soglasju z generalnim sekretarjem Sveta da objaviti v Uradnem listu Evropske unije;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/45

A.

ker Lazaros Stavru Lazaru izpolnjuje pogoje, ki jih določa člen 286(1) Pogodbe o delovanju EU,

1.

odobri njegovo imenovanje za člana Računskega sodišča;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in v vednost Računskemu sodišču, pa tudi drugim institucijam Evropske unije in revizorskim organom držav članic.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/46

A.

ker Gijs M. de Vries izpolnjuje pogoje iz člena 286(1) PDEU,

1.

odobri predlog Sveta, da se Gijsa M. de Vriesa imenuje za člana Računskega sodišča;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in v vednost Računskemu sodišču, kot tudi drugim institucijam Evropske unije in revizorskim organom držav članic.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/46

A.

ker je Evropska unija vzpostavila primerne zakonodajne in proračunske instrumente za zagotavljanje dodatne podpore delavcem, ki so jih prizadele posledice velikih strukturnih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih, ter za pomoč pri njihovi ponovni vključitvi na trg dela,

B.

ker je bilo za vloge, predložene po 1. maju 2009, področje uporabe Evropskega sklada za prilagajanje globalizaciji (ESPG) razširjeno na podporo delavcem, ki so postali presežni neposredno zaradi svetovne finančne in gospodarske krize,

C.

ker mora biti finančna pomoč Evropske unije za presežne delavce dinamična ter na razpolago čim hitreje in na najučinkovitejši način v skladu s skupno izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, sprejeto na usklajevalnem sestanku 17. julija 2008, in ob upoštevanju medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 glede sprejetja sklepov za uporabo ESPG,

D.

ker je Španija zaprosila za pomoč v zvezi z 703 presežnimi delavci v 82 podjetjih, ki delujejo v panogi, razvrščeni v oddelek 14 NACE Revizija 2 (proizvodnja oblačil), v regiji Galicija na ravni NUTS II,

E.

ker vloga izpolnjuje merila za upravičenost do pomoči, določena v uredbi ESPG,

1.

poziva zadevne institucije, naj ukrenejo vse potrebno za pospešitev uporabe sredstev ESPG;

2.

opozarja, da so institucije zavezane zagotoviti nemoten in hiter potek postopka za sprejetje sklepov o uporabi ESPG, iz katerega se zagotavlja enkratna in časovno omejena individualna podpora za delavce, ki so postali presežni zaradi globalizacije ter finančne in gospodarske krize; poudarja vlogo, ki jo lahko ESPG igra pri ponovnem vključevanju presežnih delavcev na trg dela;

3.

poudarja, da bi bilo treba v skladu s členom 6 uredbe ESPG zagotoviti, da se s sredstvi tega sklada podpira ponovno vključevanje posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja; poudarja, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev;

4.

ugotavlja, da so med informacijami iz usklajenega svežnja prilagojenih storitev, za katere je predvideno financiranje iz ESPG, tudi natančne informacije o njihovem dopolnjevanju z ukrepi, ki se financirajo iz strukturnih skladov; ponovno poziva, naj se v letnih poročilih predstavi tudi primerjalna ocena teh podatkov;

5.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija po številnih opozorilih Evropskega parlamenta, da je bil ESPG ustanovljen kot ločen in poseben instrument z lastnimi cilji in roki ter da je zaradi tega treba opredeliti ustrezne proračunske vrstice za prerazporeditve, v okviru uporabe ESPG predlagala alternativni vir odobritev plačil za neporabljena sredstva ESPG;

6.

ugotavlja, da se bodo za uporabo ESPG v tem primeru sredstva za odobritve plačil prenesla iz proračunske vrstice, namenjene podpori malim in srednjim podjetjem in inovacijam; obžaluje resne napake, ki jih je naredila Komisija pri izvajanju programov za konkurenčnost in inovativnost, zlasti med gospodarsko krizo, ki bi morala znatno povečati potrebe po takšni podpori;

7.

opozarja, da bi morali delovanje in dodano vrednost ESPG oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006, med vmesnim pregledom večletnega finančnega okvira 2007–2013;

8.

pozdravlja novo obliko predloga Komisije, kjer so v obrazložitvenem memorandumu podane jasne in podrobne informacije o vlogi ter analiza meril za upravičenost do pomoči, pojasnjeni pa so tudi razlogi za odobritev vloge, kar je v skladu z zahtevami Parlamenta;

9.

odobri sklep, priložen tej resoluciji;

10.

naroči svojemu predsedniku, da podpiše ta sklep skupaj s predsedujočim Svetu ter poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

11.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo skupaj s prilogo posreduje Svetu in Komisiji.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/50

A.

ker je Evropska unija vzpostavila primerne zakonodajne in proračunske instrumente za zagotavljanje dodatne podpore delavcem, ki so jih prizadele posledice velikih strukturnih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih, ter za pomoč pri njihovi ponovni vključitvi na trg dela,

B.

ker je bilo za vloge, predložene po 1. maju 2009, področje uporabe Evropskega sklada za prilagajanje globalizaciji (ESPG) razširjeno na podporo delavcem, ki so postali presežni neposredno zaradi svetovne finančne in gospodarske krize,

C.

ker mora biti finančna pomoč Evropske unije za presežne delavce dinamična ter na razpolago čim hitreje in na najučinkovitejši način v skladu s skupno izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, sprejeto na usklajevalnem sestanku 17. julija 2008, in ob upoštevanju medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 glede sprejetja sklepov za uporabo ESPG,

D.

ker je Danska zaprosila za pomoč v zvezi s 1 443 presežnimi delavci v treh podjetjih skupine Danfoss Group, ki delujejo v panogi, razvrščeni v oddelka 27 in 28 NACE Revizija 2 v regiji Syddanmark na ravni NUTS II,

E.

ker vloga izpolnjuje merila za upravičenost do pomoči, določena v uredbi ESPG,

1.

poziva zadevne institucije, naj ukrenejo vse potrebno za pospešitev uporabe sredstev ESPG;

2.

opozarja, da so institucije zavezane zagotoviti nemoten in hiter potek postopka za sprejetje sklepov o uporabi ESPG, iz katerega se zagotavlja enkratna in časovno omejena individualna podpora za delavce, ki so postali presežni zaradi globalizacije ter finančne in gospodarske krize; poudarja vlogo, ki jo lahko ESPG igra pri ponovnem vključevanju presežnih delavcev na trg dela;

3.

poudarja, da bi bilo treba v skladu s členom 6 uredbe ESPG zagotoviti, da se s sredstvi tega sklada podpira ponovno vključevanje posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja; poudarja, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev;

4.

ugotavlja, da so med informacijami iz usklajenega svežnja prilagojenih storitev, za katere je predvideno financiranje iz ESPG, tudi natančne informacije o njihovem dopolnjevanju z ukrepi, ki se financirajo iz strukturnih skladov; ponovno poziva, naj se v letnih poročilih predstavi tudi primerjalna ocena teh podatkov;

5.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija po številnih opozorilih Evropskega parlamenta, da je bil ESPG ustanovljen kot ločen in poseben instrument z lastnimi cilji in roki ter da je zaradi tega treba opredeliti ustrezne proračunske vrstice za prerazporeditve, v okviru uporabe ESPG predlagala alternativni vir odobritev plačil za neporabljena sredstva ESPG;

6.

ugotavlja, da se bodo za uporabo ESPG v tem primeru sredstva za odobritve plačil prenesla iz proračunske vrstice, namenjene podpori malim in srednje velikim podjetjem ter inovacijam; obžaluje resne napake, ki jih je naredila Komisija pri izvajanju programov za konkurenčnost in inovativnost, zlasti med gospodarsko krizo, ki bi morala znatno povečati potrebe po takšni podpori;

7.

opozarja, da bi morali delovanje in dodano vrednost ESPG oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006, med vmesnim pregledom večletnega finančnega okvira 2007–2013;

8.

pozdravlja novo obliko predloga Komisije, kjer so v obrazložitvenem memorandumu podane jasne in podrobne informacije o vlogi ter analiza meril za upravičenost do pomoči, pojasnjeni pa so tudi razlogi za odobritev vloge, kar je v skladu z zahtevami Parlamenta;

9.

odobri sklep, priložen tej resoluciji;

10.

naroči svojemu predsedniku, naj podpiše ta sklep skupaj s predsedujočim Svetu ter poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

11.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo skupaj s prilogo posreduje Svetu in Komisiji.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/53

A.

ker je Evropska unija vzpostavila primerne zakonodajne in proračunske instrumente za zagotavljanje dodatne podpore delavcem, ki so jih prizadele posledice velikih strukturnih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih, ter za pomoč pri njihovi ponovni vključitvi na trg dela,

B.

ker je bilo za vloge, predložene po 1. maju 2009, področje uporabe Evropskega sklada za prilagajanje globalizaciji (ESPG) razširjeno na podporo delavcem, ki so postali presežni neposredno zaradi svetovne finančne in gospodarske krize,

C.

ker mora biti finančna pomoč Evropske unije za presežne delavce dinamična ter na razpolago čim hitreje in na najučinkovitejši način v skladu s skupno izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, sprejeto na usklajevalnem sestanku 17. julija 2008, in ob upoštevanju medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 glede sprejetja sklepov za uporabo ESPG,

D.

ker je Danska zaprosila za pomoč v zvezi s 198 presežnimi delavci v podjetju Linak, ki deluje v panogi elektronike in mehanike v regiji Syddanmark na ravni NUTS II,

E.

ker vloga izpolnjuje merila za upravičenost do pomoči, določena v uredbi ESPG,

1.

poziva zadevne institucije, naj ukrenejo vse potrebno za pospešitev uporabe sredstev ESPG;

2.

opozarja, da so institucije zavezane zagotoviti nemoten in hiter potek postopka za sprejetje sklepov o uporabi ESPG, iz katerega se zagotavlja enkratna in časovno omejena individualna podpora za delavce, ki so postali presežni zaradi globalizacije ter finančne in gospodarske krize; poudarja vlogo, ki jo lahko ESPG igra pri ponovnem vključevanju presežnih delavcev na trg dela;

3.

poudarja, da bi bilo treba v skladu s členom 6 uredbe ESPG zagotoviti, da se s sredstvi tega sklada podpira ponovno vključevanje posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja; poudarja, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev;

4.

ugotavlja, da so med informacijami iz usklajenega svežnja prilagojenih storitev, za katere je predvideno financiranje iz ESPG, tudi natančne informacije o njihovem dopolnjevanju z ukrepi, ki se financirajo iz strukturnih skladov; ponovno poziva, naj se v letnih poročilih predstavi tudi primerjalna ocena teh podatkov;

5.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija po številnih opozorilih Evropskega parlamenta, da je bil ESPG ustanovljen kot ločen in poseben instrument z lastnimi cilji in roki ter da je zaradi tega treba opredeliti ustrezne proračunske vrstice za prerazporeditve, v okviru uporabe ESPG predlagala alternativni vir odobritev plačil za neporabljena sredstva ESPG;

6.

ugotavlja, da se bodo za uporabo ESPG v tem primeru sredstva za odobritve plačil prenesla iz proračunske vrstice, namenjene podpori malim in srednje velikim podjetjem ter inovacijam; obžaluje resne napake, ki jih je storila Komisija pri izvajanju programov za konkurenčnost in inovativnost, zlasti med gospodarsko krizo, ki bi morala znatno povečati potrebe po takšni podpori;

7.

opozarja, da bi morali delovanje in dodano vrednost ESPG oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006, med vmesnim pregledom večletnega finančnega okvira 2007–2013;

8.

pozdravlja novo obliko predloga Komisije, kjer so v obrazložitvenem memorandumu podane jasne in podrobne informacije o vlogi ter analiza meril za upravičenost do pomoči, pojasnjeni pa so tudi razlogi za odobritev vloge, kar je v skladu z zahtevami Parlamenta;

9.

odobri sklep, priložen tej resoluciji;

10.

naroči svojemu predsedniku, naj podpiše ta sklep skupaj s predsedujočim Svetu ter poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

11.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo skupaj s prilogo posreduje Svetu in Komisiji.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 371/56

1.

sprejme svoje stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.

poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.