8.3.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 70/1

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 18. decembra 2009 o enakosti žensk in moških – 2010 (KOM(2009)0694),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. novembra 2003 o izboljšanju kakovosti delovnih mest in pregledu novega napredka (KOM(2003)0728),

—

ob upoštevanju poročila Komisije iz leta 2004 z naslovom Nestalno zaposlovanje v Evropi: primerjalna študija tveganj, povezanih s trgom dela, v prožnih gospodarstvih,

—

ob upoštevanju predloga sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic – Del II integriranih smernic strategije Evropa 2020 (KOM(2010)0193),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. junija 2009 o prožni varnosti v času krize,

—

ob upoštevanju Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (2),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (3),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC (4),

—

ob upoštevanju dopolnilnega dokumenta Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer iz leta 2010 z naslovom Zelo netipična oblika dela (Very atypical work),

—

ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer iz leta 2008 o ukrepih za reševanje problema dela na črno v Evropski uniji,

—

ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer iz leta 2007 z naslovom Delovne razmere v Evropski uniji: vidik spola,

—

ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer iz leta 1998 z naslovom Negotovo zaposlovanje in delovne razmere v Evropi,

—

ob upoštevanju poročila Evrobarometra iz oktobra 2007 z naslovom Delo na črno v Evropski uniji,

—

ob upoštevanju poročila skupine strokovnjakov Evropske komisije za vidik spola in zaposlovanje iz leta 2009 z naslovom Spolna segregacija na trgu dela,

—

ob upoštevanju poročila skupine strokovnjakov Evropske komisije za vidik spola, socialno vključenost in zaposlovanje iz leta 2006 z naslovom Neenakost med spoloma pri tveganju revščine in družbeni izključenosti prikrajšanih skupin v tridesetih evropskih državah,

—

ob upoštevanju poročila Mednarodnega urada za delo (ILO) z naslovom Dostojno delo za delavce v gospodinjstvih, ki je bilo pripravljeno za 99. zasedanje Mednarodne konference dela junija 2010,

—

ob upoštevanju poročila Mednarodnega urada za delo (ILO) iz leta 2009 z naslovom Razsežnost spola v gospodinjskem delu v zahodni Evropi,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o vidikih enakosti spolov pri gospodarskem nazadovanju in finančni krizi (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. maja 2009 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. novembra 2008 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za moške in ženske (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2006 o prihodnosti Lizbonske strategije z vidika enakosti spolov (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. septembra 1998 o vlogi zadrug pri večjem zaposlovanju žensk (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. februarja 1998 o spoštovanju človekovih pravic v Evropski uniji (1996) (10),

—

ob upoštevanju mnenja strokovne skupine za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo pri Evropskem ekonomsko-socialnem odboru z dne 12. maja 2010 o profesionalizaciji dela v gospodinjstvih (SOC/372 – CESE 336/2010 končno),

—

ob upoštevanju publikacije Eurostata Statistics in Focus št. 12/2010 z naslovom Labour markets in the EU-27 still in crisis,

—

ob upoštevanju člena 48 poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0264/2010),

A.

ker individualizacija in vse večja prilagodljivost trga dela, zaradi katerih je vse manj kolektivnega pogajanja, postavlja delojemalce, zlasti ženske, ki morajo pogosto usklajevati družinske obveznosti, v ranljivejši položaj, ki nato lahko vodi v negotova delovna mesta, saj delodajalci laže poslabšujejo pogoje zaposlovanja,

B.

ker so delavke pretirano zastopane v negotovih zaposlitvah na trgu dela, ker so nekatere oblike negotovega dela, ki jih opravljajo ženske, na primer plačana gospodinjska pomoč in oskrba, na trgu dela nevidne in ker so v EU kljub obstoječemu zakonodajnemu okviru še vedno precejšnje razlike pri obravnavi žensk glede možnosti zaposlitve, kakovosti dela, minimalnega dohodka ter enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti,

C.

ker je prevelika zastopanost žensk v negotovih oblikah zaposlitve glavni dejavnik, ki prispeva k še vedno zelo veliki razliki v plačah med spoloma; ker bodo kakovostnejša delovna mesta za ženske zmanjšala razliko v plačah med spoloma,

D.

ker je neprostovoljno delo s krajšim delovnim časom v sektorju storitev razširjeno, zlasti v hotelirstvu in gostinstvu, izobraževanju, zdravstvu, socialnemu delu ter v službah, ki izvajajo storitve na ravni skupnosti, storitve socialnega varstva in osebne storitve, kjer je večina zaposlenih žensk,

E.

ker udeležba žensk na trgu dela odraža njihovo vlogo v gospodinjstvu, ženske pa se raje odločajo za delovna mesta, ki jim omogočajo združevanje plačanega in neplačanega dela,

F.

ker ima gospodarska in finančna kriza dvojni učinek na negotovo zaposlovanje, saj so se številna podjetja najprej odzvala tako, da so zmanjšala začasno zaposlovanje, in tudi ker se je bati, da mnogo stalnih delovnih mest, ki so bila izgubljena med recesijo, ne bo obnovljenih, temveč nadomeščenih z netipičnimi, če že ne negotovimi načrti zaposlovanja,

G.

ker negotovo delo pomeni netipično obliko zaposlitve, ki ima lahko katero koli od naslednjih značilnosti:

H.

ker imajo pogoji negotove zaposlitve, na primer nenapisane pogodbe, neprostovoljni krajši delovni čas in trajne razlike v plačah med spoloma, dolgotrajen učinek na socialno varnost in zaščito in pokojnine, za delavce pa je večje tudi tveganje revščine,

I.

ker ženske v določenih okoliščinah tvegajo, da bodo morale delati v človeka nevrednih delovnih pogojih, in ker zato zaslužijo posebno pozornost, zlasti nosečnice in doječe matere,

J.

ker so globalizacija in trenutne gospodarske razmere ter tehnološki napredek povzročili spremembe v zaposlitvenih razmerjih in vsebini nalog delavcev,

K.

ker so ženske z negotovo zaposlitvijo manjkrat seznanjene s svojimi pravicami in so bolj izpostavljene tveganju, da bodo izključene iz pravnega varstva in/ali nezakonito odpuščene,

L.

ker je treba poudariti pomen pravice vseh delavcev, vključno z ženskami z negotovo zaposlitvijo, do poklicnega izobraževanja in usposabljanja,

M.

ker je opredeljevanje žensk kot prinašalk dopolnilnega dohodka v družini nepravično napačno prikazovanje velikega dela zaposlenih žensk, ki so edine zaposlene v družini,

N.

ker je število neprijavljenih delavk vse večje, zlasti v sektorju pomoči na domu,

O.

ker oskrbo na domu, čiščenje in pripravo hrane večinoma opravljajo ženske; ker predstavlja v industrializiranih državah pomoč na domu od 5 do 9 % vseh zaposlitev; ker je tako delo navadno negotovo, slabo vrednoteno in neformalno in ker ranljivost gospodinjskih pomočnic pomeni, da lahko hitro postanejo žrtev diskriminacije ter neenakega in krivičnega ravnanja ali zlorabe,

P.

ker je pri negotovih zaposlitvah dekvalifikacija visoko usposobljenih delavcev pogost problem, zlasti pri delavcih, ki so odpuščeni, ali delavcih migrantih, ki sprejemajo nizko kvalificirano delo, da ostanejo na trgu dela, in ker take razmere, ki prizadenejo zlasti ženske, ogrozijo poklicni razvoj in doseganje ravni dohodka, primerne za usposobljenost, ki jo oseba osvoji in ima,

Q.

ker so delavke migrantke, ki sprejemajo nizko kvalificirano začasno delo na obrobju trga dela ali se zaposlijo kot gospodinjske pomočnice, lahko izpostavljene dvojni diskriminaciji, saj so poleg tega, da pogosto delajo v neurejenih, če ne nezakonitih delovnih razmerah, pogosteje žrtve slabega ravnanja, nasilja ali spolne zlorabe; ker se poleg tega pogosto ne zavedajo svojih pravic, imajo omejen dostop do javnih storitev in slabo poznajo lokalni jezik ter niso sposobne oblikovati mrež; in ker si tiste, ki delajo nezakonito, ne upajo obrniti na javne organe in zahtevati zaščito, saj se bojijo, da bodo vrnjene v matično državo,

R.

ker je sporazum Sveta Evrope z dne 24. novembra 1969 o zaposlitvi au-pair zastarel, zato ne rešuje problemov, ki se danes lahko pojavljajo v številnih državah članicah zaradi uporabe take oblike zaposlitve,

S.

ker EU ostaja zavezana vključevanju načela enakosti spolov; ker je treba v politiki zaposlovanja dejavno spodbujati enake možnosti za ženske in moške,

1.

opozarja, da je narava negotovega dela vezana na spol in opominja na premik na trgu dela od tipičnih k netipičnim oblikam zaposlitve, zaradi česar je treba preprečiti spreminjanje netipičnih oblik zaposlitev v negotove oblike; za preprečevanje takšnih težav je treba spodbuditi države članice in socialne partnerje, naj se lotijo vsebinskega usklajevanja zakonodajne in pogodbene ureditve tipičnega in netipičnega dela, s čimer bi preprečili, da bi najbolj udobna in najcenejša oblika dela izpodrinila ostale, obenem pa je treba upoštevati tveganje povečanja dela na črno;

2.

poziva Svet in Komisijo, da v smernicah za politike zaposlovanja držav članic in v novi strategij za enakost spolov določijo značilnosti negotovih zaposlitev;

3.

poziva države članice, naj sprejmejo zakonodajne pobude za odpravo pogodb brez določenega delovnega časa, ki so pogoste pri zaposlitvah, ki jih navadno sprejemajo ženske v sektorjih, kot so pomoč na domu, oskrba, gostinstvo in hotelirstvo, obenem pa naj uvedejo obsežne nadzorne instrumente za urejanje vseh oblik navzočnosti v podjetjih in na drugih delovnih mestih, ki so formalno dovoljene zaradi usmerjanja ali usposabljanja, v praksi pa postajajo dodaten vir zlorab, saj se za njimi skrivajo dejanske storitve, ki se opravljajo brez ustreznega plačila in zavarovanja;

4.

poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo strategije glede negotovih oblik zaposlitve, da bi poudarili dostojna in zelena delovna mesta ter vključili načelo uravnotežene zastopanosti spolov;

5.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za zmanjšanje dvojnega delovnega bremena delavk, kar je eden od razlogov za preveliko zastopanost žensk v negotovih oblikah zaposlitve; poziva k izboljšanju uravnoteženosti med delom in zasebnim življenjem v redni zaposlitvi, da bi zmanjšali obseg negotovih oblik zaposlitve;

6.

izraža razočaranje, ker sveženj delovne zakonodaje EU in prej omenjene direktive o delu za določen čas, delu za krajši delovni čas in začasno delo ne obravnavajo negotove narave zaposlitve na ustrezen način; zato poziva Komisijo in države članice, da sprejmejo nadaljnje posebne zakonodajne ukrepe, na primer uvedbo zavezujočih minimalnih socialnih standardov za delavce in zagotovitev enakega dostopa do socialnih storitev in ugodnosti za vse delavce, vključno s porodniškim dopustom, zdravstvenimi storitvami, starostnimi pokojninami ter izobraževanjem in usposabljanjem, ne glede na njihove pogoje zaposlitve; poleg tega poziva države članice, naj izvajajo zakonodajo, ki bo delavcem zagotavljala razumne omejitve delovnega časa, počitek in prosti čas;

7.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo delodajalci, ki delavke izpostavljajo zlorabam in škodljivemu ravnanju, čim prej privedeni pred sodišče;

8.

poudarja, da bi morale imeti ženske, ki opravljajo negotova dela, možnost, da zaščitijo svoje pravice, kot so dostojno plačilo, porodniški dopust, sprejemljiv in urejen delovni čas in nediskriminatorno delovno okolje, ki so zanje bistvenega pomena; poziva države članice, naj kaznujejo oviranje včlanjevanja v sindikate, poleg tega pa na splošno poziva države članice, naj ponudijo osnovne svetovalne storitve za ženske, ki jih svet delavcev ne more podpreti, na primer zaposlene v zasebnem gospodinjstvu; poziva socialne partnerje, naj vplivajo na večjo enakost spolov v vseh svojih telesih na vseh ravneh;

9.

poudarja, da so potrebni zakonodajni ukrepi, da se zagotovi enakost med spoloma in zmanjša spolna segregacija na trgu dela; zato opozarja na zgoraj omenjeno resolucijo z dne 18. novembra 2008 in poziva Komisijo, da predstavi predlog o uporabi načela enakega plačila za moške in ženske, ter poziva države članice k čim prejšnjemu prenosu Direktive 2006/54/ES;

10.

poziva države članice, naj uresničijo barcelonske cilje glede otroškega varstva, da bi izboljšali udeležbo žensk na trgu dela in njihovo finančno neodvisnost; poziva države članice, naj odpravijo ovire, ki ženskam onemogočajo, da bi delale toliko ur, kot želijo, torej ali krajši ali polni delovni čas;

11.

poudarja, da je treba premagati strokovno in sektorsko segregacijo na trgu dela, in sicer z boljšo ozaveščenostjo in izobraževanjem že od mladih let, na primer s spodbujanjem moških, da se odločajo za zaposlitve, ki se povezujejo z ženskimi veščinami, in obratno, z usmerjanjem študentk v naravoslovne študijske smeri, z bojem proti dojemanju zaslužka žensk samo kot dodatka k družinskemu proračunu ter z vključitvijo Evropskega inštituta za enakost spolov;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj načrtujejo in izvedejo ukrepe, ki bodo dekletom in mladim ženskam omogočili zadovoljivo izobrazbo, usposabljanje in študij, pri čemer je treba zlasti podpreti dekleta in mlade ženske iz priseljenskih družin; poleg tega poudarja, da si morajo ženske, ki so prekinile delo zaradi rojstva otroka, dejavno prizadevati za vrnitev na delo;

13.

poziva države članice, nas preprečujejo neprijavljeno delo z njegovim spreminjanjem v redno zaposlitev, in sicer s preventivnimi ukrepi, kot je zagotavljanje izvzetosti iz pregona za delavce, ki prijavijo svojo nezakonito zaposlitev, ter sprejemanje odvračalnih ukrepov zoper delodajalce; razen tega poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo zbiranje podatkov in spremljajo napredek na tem področju;

14.

poudarja, da je socialna zaščita bistveni sestavni del prožne varnosti; poudarja, da koncept prožne varnosti različno vpliva na moške in ženske ter teži h krepitvi trenutnih vlog glede na spol; opozarja države članice in socialne partnerje na sklepe Sveta z dne 8. junija 2009 o prožni varnosti v času krize, zlasti na vključevanje načela enakosti med spoloma pri izvajanju načel prožne varnosti;

15.

meni, da lahko vzdržnost sistemov pokojninskega zavarovanja, možnost posojil za projekte samopomoči ter ustvarjanje delovnih mest in sistemov alternativnih dohodkov izboljšajo pogoje za ženske z negotovo zaposlitvijo;

16.

si prizadeva, da bile v prihodnje tipične zaposlitve urejene skladno z načeli „dobrega dela“, ne pa spremenjene v negotova dela; meni, da bi morali biti trgi dela boljše regulirani, in sicer s strožjimi delovnimi inšpekcijami, da bi zmanjšali število negotovih delovnih mest;

17.

poziva Evropski svet, naj v okviru strategije EU 2020 sprejme jasne smernice in konkretne ukrepe za ohranjanje delovnih mest in ustvarjanje zaposlitvenih možnosti;

18.

v skladu z rezultati, pridobljenimi na terenu, poziva Komisijo, naj za države članice pripravi smernice o najboljših praksah v boju proti neposredni in posredni diskriminaciji, in sicer z vključevanjem enakosti spolov in zmanjševanjem negotovih zaposlitev pri ženskah;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj zakonsko uredijo socialni in pravni status sezonskih delavcev in jim zagotovijo socialno varnost; za sezonske delavce šteje tiste delavce, ki sklenejo delovne pogodbe za nedoločen ali določen čas, pri katerih sta čas trajanja in nadaljevanje odvisna od sezonskih dejavnikov, kot so vremenski cikel, državni prazniki in/ali žetve v kmetijstvu;

20.

opozarja na rezultate študij, ki kažejo, da je negotova zaposlitev, pri kateri ni nujno upoštevanje minimalnih zdravstvenih in varnostnih standardov, povezana z večjim številom poškodb in večjim tveganjem bolezni ter izpostavljenostjo nevarnosti; zato poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo spremljanje minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtev na delovnem mestu, s posebnim poudarkom na specifičnih tveganjih za delavke;

21.

poziva Komisijo, naj spodbuja države članice k izmenjavi najboljših praks in polni uporabi možnosti sofinanciranja, ki jih ponujajo strukturni skladi, zlasti Evropski socialni sklad, in sicer za zagotavljanje večjega dostopa do cenovno sprejemljivih, kakovostnih zmogljivosti za varstvo otrok ter oskrbo starejših, tako da ženskam teh nalog ne bi bilo treba opravljati na neformalni ravni; poleg tega poudarja, da je treba negotovo zagotavljanje oskrbe na domu, če je le mogoče, spremeniti v dostojne, stalne zaposlitve;

22.

poziva Komisijo, naj podpre države članice pri razvoju kampanje za postopno spremembo statusa delavcev z negotovo zaposlitvijo v status redno zaposlenih; poziva Komisijo, naj podpre program izobraževanja zaposlenih o vplivih in učinkih negotovih oblik zaposlitve, vključno z varnostjo in zdravjem pri delu;

23.

poziva Komisijo, naj predlaga nov evropski dogovor glede zaposlitve au-pair, ki naj zniža starostno mejo, ki je sedaj 30 let, da odrasli vzdrževalci družine v poznih dvajsetih letih ne bodo mogli biti nameščeni na to mesto, in v katerem bo poudarjeno, da je vloga teh oseb pomoč pri vsakdanjih družinskih opravilih in sodelovanje pri družinskih dejavnostih, vendar ne več kot 30 ur na teden, in da je namen takšne zaposlitve razvijanje kulturnega razumevanja in jezikovnega znanja teh oseb;

24.

poziva Komisijo, naj v okviru svoje strategije za enakost med spoloma okrepi zavezanost spodbujanju enakosti med spoloma v migracijskih politikah in politikah vključevanja, zlasti zato, da bi polno izkoristili zaposlitveno zmožnost preseljenk;

25.

opozarja, da je družbeno vključevanje preseljenk še težje kot vključevanje preseljencev, saj so izpostavljene dvojni diskriminaciji; zato spodbuja delodajalce, da sprejmejo posebne ukrepe za omogočanje družbenega vključevanja delavk migrantk, na primer s ponudbo jezikovnega izobraževanja in/ali podpornih storitev, in zagotovijo registracijo delavcev migrantov, da bi bili upravičeni do ugodnosti;

26.

opozarja zlasti na pomanjkanje raziskav o negotovem delu; poziva Komisijo in Eurofound, naj sodelujeta z Evropskim inštitutom za enakost spolov in začneta izvajati ciljne raziskave, da bi med drugim ocenili stroške dekvalifikacije in zmanjšanja blaginje, ki sta posledica negotove zaposlitve, pri čemer naj upoštevata vidik spola; poudarja, da bi se morali prihodnji evropski raziskovalni programi bolj osredotočiti na socialne vsebine, na primer na negotovo delo;

27.

odobrava splošne cilje pilotskih projektov, s katerimi se spodbuja spreminjanje negotovega dela v delo s pravicami, in poudarja, da je treba pri izvajanju projekta posebno pozornost posvetiti naravi negotovega dela in njegovi vezanosti na spol;

28.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

8.3.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 70/8

—

ob upoštevanju členov 4, 9, 14, 19, 151 in 153 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, sprejete leta 1979,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, ponovno potrjene na Svetovni konferenci ZN o človekovih pravicah leta 1993, zlasti njenih členov 3, 16, 18, 23, 25, 26, 27 in 29,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966,

—

ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja Združenih narodov iz leta 2000, zlasti zmanjševanja skrajne revščine in lakote (prvi cilj), zagotavljanja splošne osnovnošolske izobrazbe (drugi cilj) in enakih možnosti za oba spola (tretji cilj),

—

ob upoštevanju konvencij št. 26 in 131 Mednarodne organizacije dela (MOD) o določitvi minimalnih osebnih dohodkov ter št. 29 in 105 o odpravi prisilnega dela,

—

ob upoštevanju globalnega pakta o zaposlovanju Mednarodne organizacije dela,

—

ob upoštevanju agend Združenih narodov in MOD za dostojno delo,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih določb o socialnih pravicah,

—

ob upoštevanju členov 34, 35 in 36 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki opredeljujejo zlasti pravico do socialne pomoči in pomoči pri pridobitvi stanovanj, visoko raven varovanja zdravja ljudi in dostop do gospodarskih storitev splošnega pomena,

—

ob upoštevanju poročila Mednarodne organizacije dela „Svetovno zavezništvo proti prisilnemu delu. Svetovno poročilo v skladu z deklaracijo Mednarodne organizacije dela o temeljnih načelih in pravicah pri delu. Poročilo generalnega direktorja, 2005“,

—

ob upoštevanju Priporočila Sveta 92/441/EGS z dne 24. junija 1992 o skupnih merilih v zvezi z zadostnimi sredstvi in socialno pomočjo v sistemih socialnega varstva (priporočilo o minimalnem dohodku) (1),

—

ob upoštevanju Priporočila Sveta 92/442/EGS z dne 27. julija 1992 o zbliževanju ciljev in politik socialnega varstva (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta EPSCO, sprejetih na 2916. zasedanju 16. in 17. decembra 2008 (3),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1098/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti (2010) (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. septembra 2006 o evropskem socialnem modelu za prihodnost (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o spodbujanju socialne vključenosti in boja proti revščini, vključno z revščino otrok, v EU (6) in poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter priloženega mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0364/2008),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. maja 2009 o prenovljeni socialni agendi (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2008 o njenem priporočilu o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela, in svoje resolucije z dne 6. maja 2009 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela (8),

—

ob upoštevanju svoje pisne izjave št. 0111/2007 z dne 22. aprila 2008 o odpravi uličnega brezdomstva (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (KOM(2010)2020),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 27. aprila 2010 za odločbo Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (KOM(2010)0193),

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0233/2010),

A.

ker je Evropska komisija v socialni agendi za obdobje 2005–2010 leto 2010 razglasila za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti z jasnim ciljem, da se potrdi in okrepi politična zaveza EU, izražena na začetku izvajanja lizbonske strategije, za sprejetje ukrepov, ki „odločilno vplivajo na izkoreninjenje revščine“,

B.

ker sta revščina in socialna izključenost kršitvi človekovega dostojanstva in temeljnih človekovih pravic, in ker mora biti glavni cilj sistema dohodkovne podpore iztrgati ljudi iz revščine in jim omogočiti dostojno življenje,

C.

ker so se kljub gospodarski blaginji in vsem izjavam o zmanjševanju revščine socialne razlike poglobile in je 17 % prebivalstva (približno 85 milijonov ljudi) ob koncu leta 2008 živelo pod pragom revščine tudi po prejemu socialnih transferjev (10), medtem ko je bil njihov delež leta 2005 16 %, leta 2000 v EU-15 pa 15 %,

D.

ker je stopnja tveganja revščine pri otrocih in mladih do 17. leta starosti višja kot pri celotni populaciji in je leta 2008 v EU-27 dosegla že stopnjo 20 %, pri čemer je najvišja stopnja 33 %,

E.

ker so tudi starejši ljudje izpostavljeni višjemu tveganju revščine kot splošna populacija in je ta stopnja leta 2008 pri prebivalcih EU-27, starih 65 let ali več, znašala 19 %, leta 2005 19 % in leta 2000 17 %,

F.

ker se zaradi vse večjega števila negotovih delovnih mest in nizkih plač v nekaterih sektorjih visok delež delavcev, ki so izpostavljeni revščini, ne bo spremenil; ker je bila v EU-27 leta 2008 povprečna stopnja prebivalstva, ki je kljub zaposlitvi izpostavljeno revščini, 8 %, medtem ko je bila leta 2005 8 % in leta 2000 v EU-15 7 %,

G.

ker je Svet v svojem priporočilu 92/441/EGS z dne 24. junija 1992 predlaga državam članicam, naj priznajo osnovno pravico oseb do ustreznih virov in socialne pomoči, da bi živeli na človeku dostojen način; ker Svet v svojem priporočilu 92/442/EGS z dne 27. julija 1992 predlaga državam članicam, naj zagotovijo dostojen življenjski standard; ker je Svet v svojih sklepih z dne 17. decembra 1999 sprejel spodbujanje socialnega vključevanja kot enega od ciljev za posodobitev in izboljšanje socialne zaščite,

H.

ker predstavljajo ženske pomemben segment, ki je izpostavljen tveganju revščine, in sicer zaradi brezposelnosti, nedeljenih obveznosti oskrbe, negotovih zaposlitev in nizkih plač, diskriminacije pri plačah ter nižjih starostnih in drugih pokojnin,

I.

ker je tveganje skrajne revščine večje za ženske kot za moške; ker stalni trend feminizacije revščine v evropskih družbah kaže, da sedanji okvir sistemov socialne zaščite ter velik obseg socialnih in ekonomskih politik ter politik zaposlovanja v Uniji nista namenjena izpolnjevanju potreb žensk in upoštevanju razlik pri delu žensk; ker revščina in socialna izključenost žensk v Evropi zahtevata posebne in raznolike odzive politike, povezane s spolom,

J.

ker je tveganje skrajne revščine večje za ženske kot moške, zlasti v starosti, saj sistemi socialne zaščite pogosto temeljijo na načelu stalne plačane zaposlitve; ker pravica posameznika do primernega minimalnega dohodka ne bi smela temelji na prispevkih iz zaposlitve,

K.

ker je nezaposlenost med mladimi dosegla najvišjo stopnjo doslej s 21,4 % v Evropski Uniji, saj se giblje od 7,6 % na Nizozemskem do 44,5 % v Španiji in 43,8 % v Latviji, in ker so vajeništva in pripravništva, ponujena mladim, pogosto neplačana ali z nizkimi dohodki,

L.

ker je v EU vsak peti mlajši od 25 let brezposeln, med državljani EU pa brezposelnost najmočneje prizadene delavce starejše od 55 let, ki se morajo soočiti tudi s posebnim in resnim problemom, da v poznejših letih vse težje najdejo zaposlitev,

M.

ker je finančna in gospodarska kriza od septembra 2008 povzročila zmanjšanje števila delovnih mest za več kot 5 milijonov in povečala negotovost,

N.

ker ni uradnih evropskih podatkov o razmerah skrajne revščine, kot je na primer brezdomstvo, zaradi česar je težko slediti zadnjim trendom,

O.

ker bi moralo biti evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti priložnost za osveščanje glede revščine in posledično socialne izključenosti ter za izboljšanje političnih odzivov na slednjo; ker bi moralo spodbujati aktivno vključevanje, primeren dohodek, dostop do kakovostnih storitev in podporen pristop k dostojnemu delu, kar na ravni Evropske unije in med evropskimi regijami zahteva pravično porazdelitev bogastva ter ukrepe in politike, ki bodo zagotovili resnično ekonomsko in socialno kohezijo; ker lahko minimalni dohodek zagotovi primerno mrežo socialne varnosti za marginalizirane in ranljive ljudi,

P.

ker so cilji in temeljna načela evropskega leta boja proti revščini priznavanje pravic, deljena odgovornost in udeleženost, kohezija, zavezanost in konkretni ukrepi,

Q.

ker je treba ekonomske in finančne razmere v EU-27 pravilno oceniti, da bi države članice spodbudili k določitvi minimalnega dohodkovnega praga, ki bi povišal življenjski standard in hkrati spodbujal konkurenčnost,

R.

ker se je Evropska unija zavezala, da bo izpolnila cilje tisočletja Združenih narodov in resolucijo, ki razglaša drugo desetletje Združenih narodov za izkoreninjenje revščine (2008–2017),

S.

ker imata revščina in socialna izključenost več razsežnosti, ker obstajajo posebno ranljive skupine prebivalstva (otroci, ženske,starejše osebe, invalidi in drugi), med katere sodijo tudi priseljenci, etnične manjšine, velike ali enostarševske družine, kronični bolniki in brezdomci, in ker je treba ukrepe in sredstva za preprečevanje ter boj proti revščini in socialni izključenosti vključiti tudi v druge evropske politike; ker je treba oblikovati smernice za države članice in jih vključiti v nacionalne politike, da bi zagotovili kakovostne sisteme socialne varnosti in zaščite, univerzalen dostop do javne infrastrukture in kakovostnih storitev splošnega pomena, dostojnih in kakovostnih delovnih razmer in zaposlitev s pripadajočimi pravicami ter zagotovljenega minimalnega dohodka za preprečevanje revščine, ki vsakomur omogoča družbeno, kulturno in politično udeležbo ter dostojno življenje,

T.

ker izredno visoka stopnja revščine ne vpliva le na socialno kohezijo v Evropi, temveč tudi na njeno gospodarstvo, saj stalno izključevanje večjih delov družbe slabi konkurenco v gospodarstvu in povečuje pritisk na javne proračune,

U.

ker si je treba zastaviti globalen cilj, zlasti v okviru strategije Evropa 2020, in pri tem dati prednost ekonomski, socialni in teritorialni koheziji ter zaščiti temeljnih človekovih pravic, kar predpostavlja uravnoteženost gospodarskih politik, politik zaposlovanja, socialnih, regionalnih in okoljskih politik ter pravično porazdelitev bogastva in dohodka, pri čemer je treba upoštevati velik porast v deležu odvisnosti, zato je treba za vse odločitve izvesti študije o socialnih učinkih in uporabiti horizontalno socialno klavzulo iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (člen 9),

V.

ker je spoštovanje človeškega dostojanstva eno izmed osnovnih načel Evropske unije, katere delovanje stremi k spodbujanju polne zaposlenosti in družbenega napredka, boju proti socialnemu izključevanju in diskriminaciji ter spodbujanju pravičnosti in socialne zaščite,

W.

ker je treba zagotoviti uporabo, povečanje in boljšo izrabo strukturnih skladov pri preprečevanju revščine, socialnem vključevanju ter ustvarjanju dostopnih in kakovostnih delovnih mest s pripadajočimi pravicami,

X.

ker je vloga sistemov socialne zaščite zagotoviti raven socialne kohezije, ki je potrebna za razvoj, da se zagotovi socialno vključenost, in ublažiti socialne posledice ekonomske krize, zaradi česar je treba na nacionalni ravni uvesti zajamčen minimalen osebni dohodek za preprečevanje revščine, izboljšati stopnjo izobrazbe in usposobljenosti oseb, izključenih s trga dela zaradi konkurenčnih pritiskov, ter zagotoviti enake možnosti na trgu dela in pri uresničevanju temeljnih pravic,

Y.

ker je uvajanje in krepitev sistemov minimalnega dohodka pomemben in učinkovit način za odpravljanje revščine, in sicer s podpiranjem socialne integracije in dostopa do trga dela ter omogočanjem dostojnega življenja,

Z.

ker so sistemi minimalnega dohodka pomembno orodje za zagotavljanje varnosti osebam, ki morajo premagati posledice socialne izključenosti in nezaposlenosti, in za spodbujanje dostopa do trga dela; ker imajo taki sistemi minimalnega dohodka pomembno vlogo pri porazdelitvi bogastva in zagotavljanju solidarnosti ter socialne pravičnosti in ker imajo predvsem v času kriz vlogo proticiklične rezerve, saj zagotavljajo dodatna sredstva za krepitev povpraševanja in potrošnje na notranjem trgu,

AA.

ker je nedavna raziskava Eurobarometra o odnosu državljanov EU do revščine pokazala, da velika večina (73 %) meni, da je revščina težava, ki se v njihovih državah širi, 89 % vprašanih od svojih vlad zahteva nujno ukrepanje za boj proti revščini, 74 % vprašanih pa pričakuje, da bo v zvezi s tem tudi EU prevzela pomembno vlogo,

AB.

ker je treba upoštevati boleče socialne posledice gospodarske krize, zaradi katere je v zadnjih dveh letih več kot 6 milijonov evropskih državljanov ostalo brez dela,

AC.

ker je treba upoštevati gospodarsko in socialno krizo ter njen vpliv na naraščajočo revščino in izključenost ter vse večjo brezposelnost (s 6,7 % v začetku leta 2008 na 9,5 % ob koncu leta 2009), ko tretjina brezposelnih trajno ne najde zaposlitve, razmere v gospodarsko bolj ranljivih državah članicah pa so še slabše,

AD.

ker Svet in Komisija ter mednarodne organizacije, na primer Mednarodni denarni sklad, silijo nekatere države članice, naj kratkoročno zmanjšajo svoj proračunski primanjkljaj, ki ga je kriza poglobila, in zmanjšajo javno porabo, vključno s socialnimi izdatki, kar ogroža socialno državo in spodbuja revščino,

AE.

ker so socialne razlike v nekaterih državah članicah vse večje, kar je predvsem posledica gospodarskih razlik v razporeditvi dohodkov in bogastva, razlik na trgu delovne sile, pomanjkanja socialne varnosti in neenakega dostopa do socialnih funkcij države, namreč socialnega varstva, zdravstva, šolstva, sodstva itd.,

AF.

ker je treba upoštevati uporabo politike EU za socialno vključevanje, zlasti cilje in evropski program, ki so bili sprejeti z lizbonsko strategijo v začetku prvega desetletja tega stoletja, z uporabo odprte metode koordinacije in skupnih ciljev, ki naj bi jih dosegli z nacionalnimi akcijskimi načrti,

AG.

ker so v večini držav članic zaradi različnih dejavnikov številni brezdomci, zaradi česar so potrebni posebni ukrepi za njihovo socialno vključitev,

1.

poudarja potrebo po konkretnih ukrepih, ki bodo odpravili revščino in socialno izključenost, tako da bodo iskali načine za ponovno vključitev na trg dela, spodbujali pravično porazdelitev dohodka in bogastva, zagotavljali ustrezne dohodke ter tako dajali resničen smisel in pomen evropskemu letu boja proti revščini, hkrati pa zagotavljali močno politično zapuščino uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, vključno z zagotavljanjem sistemov minimalnega dohodka, ki bodo na podlagi različnih nacionalnih praks, kolektivnih pogodb ali zakonodaje držav članic preprečevali revščino in spodbujali socialno vključenost v vsej Evropski uniji, ter dejavno spodbujali primeren dohodek in sisteme socialne zaščite; poziva države članice, naj ponovno pregledajo politike za zagotavljanje primernega dohodka, saj je treba v boju proti revščini za prikrajšane družbene skupine na trgu dela ustvariti dostojna in trajna delovna mesta; meni, da bi moralo biti vsem delavcem omogočeno dostojno življenje; poleg tega meni, da politika socialne države pomeni tudi aktivno zaposlovalno politiko;

2.

opozarja, da zaradi trenutnega gospodarskega upada s povišanjem brezposelnosti in zmanjšanjem zaposlitvenih možnostmi mnoge ogrožata revščina in socialna izključenost, kar še zlasti velja za nekatere države članice, ki jih pesti dolgoročna brezposelnost ali nedejavnost;

3.

zahteva, da se v zvezi s primernostjo sistemov minimalnega dohodka doseže dejanski napredek, ki bo služil reševanju otrok, odraslih in starejših iz revščine ter jim omogočil uveljavljanje pravice do dostojnega življenja;

4.

poudarja razlike na različnih področjih (zdravje, nastanitev, izobrazba, dohodek in zaposlitev) med družbenimi skupinami, ki živijo v revščini, ter poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo te razlike pri ciljno naravnanih ukrepih, hkrati pa poudarja, da je vsesplošen dostop do trga dela eden najučinkovitejših načinov za zmanjševanje revščine;

5.

poudarja, da je treba posebej poudariti programe za vseživljenjsko učenje kot osnovno orodje za boj proti revščini in socialni izključenosti, tako da se poveča zaposljivost in dostop do znanja ter trga dela; meni, da je treba zagotoviti spodbude za povečano udeležbo delavcev, brezposelnih in vseh ranljivih družbenih skupin v programih vseživljenjskega učenja in sprejeti učinkovite ukrepe proti dejavnikom, zaradi katerih ljudje zapustijo šolanje, ter izboljšati raven poklicnih kvalifikacij in pridobivanje novih veščin, kar bi lahko vodilo k hitrejši ponovni vključitvi na trg dela, povečalo produktivnost in pomagalo ljudem najti boljšo službo;

6.

poudarja potrebo po ukrepanju na ravni držav članic za določitev minimalnega dohodkovnega praga na osnovi ustreznih kazalnikov, da bi zagotovili socialno-ekonomska kohezijo in s tem zmanjšali tveganje, da bi bili osebni prejemki za enake dejavnosti neenaki, in tveganje, da bi imeli v vsej Evropski uniji revne skupine prebivalstva, ter poziva, da morajo biti priporočila Evropske unije o tovrstnih ukrepih tehtnejša;

7.

poudarja, da mora biti zaposlovanje ena najučinkovitejših varovalk proti revščini in da bi morali posledično sprejeti ukrepe, ki bi spodbujali zaposlovanje žensk ter zastavljanje kvalitativnih ciljev za delovna mesta, ki so na voljo;

8.

poudarja potrebo po ukrepanju na evropski in nacionalni ravni za zaščito državljanov in potrošnikov pred nepravičnimi pogoji odplačevanja kreditov in kreditnih kartic ter po sprejetju pogojev, ki bi določali dostop do kreditov in preprečili, da bi se gospodinjstva pretirano zadolževala in tako zapadla v revščino in družbeno izključenost;

9.

poudarja, da imata revščina in socialna izključenost več razsežnosti, ter vztraja pri zagotavljanju vključevanja socialnih ciljev ter pri pomenu razsežnosti in socialne vzdržnosti makroekonomskih politik; meni, da morajo biti socialni cilji sestavni del strategije za izhod iz krize, pa tudi strategije Evropa 2020 ter ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, kar pomeni, da bi morali s presečnimi socialnimi smernicami in učinkovito presojo socialnega vpliva ponovno opredeliti prednostne naloge in politike, zlasti monetarne, zaposlovalne, socialne in makroekonomske politike, vključno s paktom stabilnosti in rasti, politike konkurence in notranjega trga ter proračunske in davčne politike; meni, da te politike ne smejo ovirati socialne kohezije in morajo zagotavljati izvajanje ustreznih ukrepov in spodbujanje enakih možnosti, da bi zagotovili trajen izhod iz krize in vrnitev k fiskalni konsolidaciji ter izvedli reforme, ki jih gospodarstvo potrebuje za povratek k rasti in ustvarjanja novih delovnih mest; poziva k oblikovanju politik za konkretno podporo državam članicam, ki jo najbolj potrebujejo, z ustreznimi mehanizmi;

10.

meni, da mora biti ustvarjanje delovnih mest prednostna naloga Komisije in vlad držav članic, kar je prvi korak k zmanjšanju revščine;

11.

meni, da bi morali biti sistemi minimalnega dohodka del strateškega pristopa k socialnemu vključevanju, kar bi vključevalo tako splošne politike kot ciljne ukrepe – v zvezi s stanovanjsko politiko, zdravstvenim varstvom, izobrazbo in usposabljanjem ter družbenimi storitvami – v pomoč osebam, da bi se lahko rešile revščine ter se aktivno usmerile k socialnemu vključevanju in dostopale do trga dela; meni, da dejanski cilj sistemov minimalnega dohodka ni le pomagati upravičencem, temveč jih zlasti spremljati od socialne izključenosti do aktivnega življenja;

12.

poudarja, da je treba pri določanju višine minimalnih dohodkov upoštevati nepreskrbljene osebe, zlasti otroke, da bi razbili začaran krog revščine; poleg tega meni, da bi morala Komisija pripraviti letno poročilo o napredku pri boju proti revščini otrok;

13.

vztraja, da je treba spremeniti politike proračunskega omejevanja, ki so bile naložene nekaterim državam članicam za spopadanje s krizo, in poudarja pomen solidarnostnih ukrepov, med drugim okrepitve mobilnosti, predvidevanja transferjev in zmanjšanja sofinanciranja v zvezi s proračunskim financiranjem, za ustvarjanje dostojnih delovnih mest, podpiranje produktivnih sektorjev ter boj proti revščini in socialni izključenosti, ne pa ustvarjati nove oblike odvisnosti ali dodatno poglabljati dolg;

14.

meni, da je uvedba sistemov minimalnega dohodka v vseh državah članicah – s posebnimi ukrepi za podporo oseb, ki imajo premajhne dohodke, kljub gospodarski oskrbi in ugodnejšemu dostopu do storitev – eden izmed najbolj učinkovitih načinov za boj proti revščini, zagotavljanje primernih življenjskih standardov in pospeševanje socialnega vključevanja;

15.

meni, da mora biti osnova sistemov primernega minimalnega dohodka najmanj 60 % mediane dohodka v zadevni državi;

16.

poudarja, da je v kontekstu povečevanja revščine potrebna ocena politike za socialno vključevanje, uporabe odprte metode usklajevanja, izpolnjevanja skupnih ciljev ter nacionalnih akcijskih načrtov, da bi dosegli odločnejše ukrepe na evropski in nacionalni ravni, ki bodo bolj vključujoči in skladni ter bolje oblikovani, usmerjeni pa bodo v izkoreninjenje skrajne revščine ter revščine otrok do leta 2015, pa tudi proti znatnemu zmanjšanju relativne revščine;

17.

potrjuje, da mora sisteme minimalnega dohodka, ne glede na njihovo pomembnost, spremljati usklajena strategija na nacionalni in evropski ravni, ki bo osredotočena na obsežne akcije in posebne ukrepe, kot so na primer politike trga dela za skupine, ki imajo najmanjše možnosti za dostop do trga dela, izobraževanje in usposabljanje manj kvalificiranih delavcev, minimalne plače, socialna stanovanja ter zagotavljanje cenovno dostopnih in kakovostnih javnih storitev;

18.

vztraja pri spodbujanju socialne povezanosti in vključenosti, da bi zagotovili učinkovito uresničevanje temeljnih človekovih pravic, in pri jasnih zavezah glede oblikovanja politik Evropske unije in nacionalnih politik za boj proti revščini in socialni izključenosti; meni, da je treba zagotoviti boljši univerzalen dostop do trga dela, javnih zdravstvenih storitev, izobraževanja in usposabljanja (od predšolske vzgoje do zaključka študija na prvi visokošolski stopnji), strokovnega usposabljanja, državnih stanovanj, oskrbe z energijo in socialne zaščite, kjer ni fizičnih in komunikacijskih ovir; meni, da morajo biti delovna mesta dostopna in kakovostna s pripadajočimi pravicami: meni, da morajo biti plače dostojne in da je treba pri pokojninah zagotoviti osnoven starostni dodatek, ki bo upokojencem, ki so delali vse življenje, zagotovil dostojen pokoj; dodaja, da morajo sistemi minimalnega dohodka za vse ščititi pred revščino in zagotoviti socialno, kulturno in politično vključenost ob spoštovanju nacionalnih praks, kolektivnih pogodb in zakonodaje držav članic; poleg tega meni, da bolj ko bodo države članice vlagale v različne politike, manjša bo dolgoročna potreba po sistemu za zagotavljanje zadostnega prihodka gospodinjstev; izpostavlja, da bi morali takšne ukrepe sprejeti ob strogem upoštevanju načela subsidiarnosti držav članic ter različnih praks, kolektivnih pogodb in nacionalnih zakonodaj; meni, da je mogoče le tako vsem zagotoviti pravico do sodelovanja v družbenem, političnem in kulturnem življenju;

19.

opozarja na potrebe mladih, ki se srečujejo s specifičnimi težavami pri iskanju lastnega mesta v gospodarskem in družbenem življenju ter so izpostavljeni tveganju zgodnjega prenehanja šolanja; poziva države članice, naj zagotovijo, da bo brezposelnost mladih postala poseben cilj z lastnimi prednostnimi nalogami, ki bodo vključevale posebne ukrepe in ukrepe za poklicno usposabljanje, podporo programov Skupnosti (vseživljenjsko učenje, Erasmus, Mundus) in spodbud za podjetništvo;

20.

poudarja, da sta stopnja osipa v šolah ter omejen dostop do višje in univerzitetne izobrazbe glavna dejavnika pri pojavu velike dolgoročne brezposelnosti, kar zelo slabo vpliva na socialno kohezijo; meni, da bo treba glede na to, da sta to dva izmed prednostnih ciljev v dokumentu Komisije o strategiji Evropa 2020, ustvariti osnovo za uvedbo posebnih ukrepov in politik za dostop mladih do izobrazbe s pomočjo štipendiranja, študentskih nepovratnih sredstev, študentskih posojil in pobud za bolj dinamično šolsko izobraževanje;

21.

meni, da mora Komisija preučiti vpliv, ki bi ga imel njen zakonodajni predlog o uvedbi evropske minimalne plače v vsaki državi članici; predlaga zlasti, da bi študija preučila razliko med primernim minimalnim dohodkom in minimalno plačo v zadevni državi članici, ter posledice, ki bi jih imela uvedba primernega minimalnega dohodka za vstop na trg dela;

22.

poudarja pomen sprejetja predpisov o nadomestilu za brezposelnost, ki bi prejemnike obvarovali pred revščino in spodbudili države članice k sprejetju ukrepov, ki bi olajšali vrnitev na trg dela za opravljanje manj privlačnih služb, med drugim s spodbujanjem mobilnosti znotraj Evropske unije;

23.

poudarja, da so investicije in sistemi minimalnega dohodka bistveni elementi pri preprečevanju in zmanjševanju revščine, da bi morali biti sistemi minimalnega dohodka tudi v času kriz upoštevani kot glavni element za spopadanje s krizami in ne kot stroškovni dejavnik ter da zgodnje investicije za boj proti revščini zelo prispevajo k zmanjševanju dolgoročnih družbenih stroškov;

24.

poudarja vlogo socialne zaščite, zlasti zdravstvenega zavarovanja, družinskih dodatkov, pokojnin in invalidskih dodatkov, ter poziva države članice, naj namenijo posebno pozornost najbolj ranljivim osebam, tako da jim zagotovijo minimalne pravice tudi v primeru brezposelnosti;

25.

ugotavlja, da so zadostna sredstva in ugodnosti osnova za dostojno življenje in temeljna človekova pravica, ki jo lahko uživamo v širšem kontekstu obširnih usklajenih ukrepov za boj proti socialni izključenosti ter aktivne strategije za spodbujanje socialnega vključevanja; poziva države članice, naj sprejmejo nacionalne politike za krepitev gospodarskega in socialnega vključevanja zadevnih oseb;

26.

poudarja, da število revnih zaposlenih narašča in da je ta nov izziv treba reševati s hkratno uporabo različnih instrumentov; zahteva, da mora biti plača, ki omogoča preživetje, vedno nad pragom revščine in da delavci, ki zaradi številnih razlogov ostajajo pod pragom revščine, dobijo dodatke, ki niso podvrženi nobenim pogojem in jih je lahko pridobiti; poudarja pozitivne izkušnje, ki jih imajo Združene države z uporabo negativne dohodnine za dvig delavcev z nizkimi dohodki nad prag revščine;

27.

poudarja, da Komisija v sporočilu z naslovom Evropa 2020 – strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast predlaga, da bi določili pet glavnih ciljev, ki bi jih morala Evropska unija uresničiti, med drugim zmanjšanje števila ljudi, ki jim grozi revščina, za 20 milijonov; opozarja, da doseganje tega cilja zaostaja za ambiciozno zastavljenimi cilji lizbonske strategije (premagovanje revščine), ki jih na žalost ni bilo mogoče uresničiti; meni, da morata biti revščina in socialna izključenost izkoreninjeni s kredibilnimi, konkretnimi in zavezujočimi ukrepi; meni, da je ta cilj prenizek in da ne smemo opustiti cilja Evrope brez revščine; meni, da je treba zato sprejeti ustrezne ukrepe in ta absolutni cilj združiti s ciljem za zmanjšanje revščine v vseh državah članicah, da bi vse spodbudili k uresničevanju tega cilja in s primernimi ukrepi zagotovili njegovo verodostojnost, zlasti kar zadeva učinkovitost politik podpore vzdrževanim osebam; meni, da je treba ta cilj doseči s konkretnimi in primernimi ukrepi, predvsem z uvajanjem sistemov minimalnega dohodka v vseh državah članicah Evropske unije;

28.

verjame, da bi morali dati prednost boju proti socialni neenakosti, posebno v smislu gospodarske neenakosti z vidika razporeditve dohodkov in bogastva, razlik na trgu delovne sile, pomanjkanja socialne varnosti in neenakega dostopa do socialnih funkcij države, kot so socialno varstvo, zdravstvo, šolstvo, sodstvo itd.;

29.

poziva Svet in države članice, naj osnujejo glavni cilj strategije Evropa 2020 za boj proti revščini na relativnih kazalnikih revščine (60 % srednjega dohodkovnega praga), ki jih je sprejel Evropski svet v Laeknu decembra 2001, ti kazalniki namreč postavljajo realnost revščine v kontekst posamezne države članice, saj odražajo razumevanje revščine kot relativnega pogoja;

30.

poziva države članice, naj iz glavnega cilja Evropske unije, ki je povezan z revščino, izpeljejo konkretne in dosegljive nacionalne cilje, ki bi temeljili na prednostnih vprašanjih strategije EU za socialno vključevanje, kot je na primer odprava brezdomstva do leta 2015, v skladu s pisno izjavo št. 0111/2007;

31.

meni, da morajo države članice in Komisija posebno pozornost nameniti brezdomcem in zanje sprejeti dodatne ukrepe, da bi do leta 2015 dosegli njihovo popolno vključitev v družbo, kar bo zahtevalo zbiranje primerljivih podatkov in zanesljivih statistik na ravni Skupnosti ter njihovo letno objavljanje skupaj s poročanjem o napredku in ciljih, opredeljenih v nacionalnih strategijah in strategijah Skupnosti za boj proti revščini in socialnem izključevanju;

32.

meni, da je dolžnost vsake države članice, da sprejme vse ukrepe, ki bi preprečili finančno negotovost njenih državljanov, da se ne bi pretirano zadolževali, zlasti v obliki bančnih posojil, in predvidi obdavčitev bank in finančnih institucij, ki odobravajo posojila kreditno nesposobnim;

33.

meni, da morajo države članice sprejeti izrecno obvezo za izvajanje aktivnega vključevanja: zmanjševanje pogojev, vlaganje v podporno aktiviranje, varovanje primernega minimalnega dohodka in ohranjanje socialnih standardov s prepovedjo zmanjševanja javne porabe v ključnih sektorjih, da revni ne bodo plačevali za krizo;

34.

meni, da raznolike izkušnje z minimalnimi plačami, kakor tudi brezpogojni osnovni dohodek za vsakogar, v povezavi z dodatnimi ukrepi socialnega vključevanja in zaščite dokazujejo, da je to učinkovit način za boj proti revščini in socialni izključenosti ter zagotavljanje dostojnega življenja za vse; zato poziva Komisijo, naj oblikuje pobudo za podporo nadaljnjim ukrepom v državah članicah, ki bodo upoštevali in spodbujali najboljšo prakso ter omogočili, da se – kot ukrep za odpravo revščine ter zagotavljanje socialne pravičnosti in enakih možnosti za vse državljane, katerih potrebo po pomoči je potrebno dokazati na regionalni ravni – za vsakega posameznika zagotovijo različni modeli primernega minimalnega in osnovnega dohodka za preprečevanje revščine ob upoštevanju načela subsidiarnosti in ne da bi to ogrožalo posebnosti posameznih držav članic; meni, da bi morala ta pobuda Komisije ob upoštevanju različnih nacionalnih praks, kolektivnih pogodb in zakonodaj držav članic voditi do oblikovanja akcijskega načrta, ki bi spremljal izvajanje evropske pobude o minimalnem dohodku v državah članicah, da bi bili uresničeni naslednji cilji:

35.

poudarja, da je ustrezen minimalni dohodek obvezen za dostojno življenje in da je skupaj z družbeno udeležbo predpogoj za to, da lahko ljudje popolnoma razvijejo svoje potenciale in so zmožni sodelovati v demokratičnem oblikovanju družbe; poudarja, da dohodki, ki zagotavljajo dostojno življenje, poleg tega na ravni nacionalne politike prispevajo k pozitivni dinamiki in s tem k blaginji;

36.

meni, da mora pobuda Komisije o zagotovljenem minimalnem dohodku upoštevati Priporočilo 92/441/EGS, ki priznava temeljno pravico posameznikov do ustreznih sredstev in spoštovanja človeškega dostojanstva, ter vztraja, da bi moral biti osnovni namen sistemov dohodkovne podpore pomagati ljudem iz revščine in jim omogočiti dostojno življenje, kar vključuje dostojno invalidnino in pokojnino; ob tem predlaga Komisiji, naj razmisli o oblikovanju skupne metode za izračunavanje minimalnega dohodka za preživetje in življenjskih stroškov (košarica dobrin in storitev), da bi zagotovili primerljive meritve stopenj revščine ter opredelili načine za socialno ukrepanje;

37.

poziva države članice, naj sprejmejo nujne ukrepe za večje izkoriščanje ugodnosti, spremljajo ravni njihovega neizkoriščanja in razloge za to ter upoštevajo, da po mnenju Organizacije za gospodarsko sodelovanju in razvoj od 20 do 40 % ugodnosti ni izkoriščenih, pri tem pa naj povečajo preglednost, zagotovijo učinkovitejše podatke in storitve svetovanja, poenostavijo postopke ter uvedejo učinkovite ukrepe in politike za boj proti stigmatizaciji in diskriminaciji prejemnikov minimalnega dohodka;

38.

poudarja pomembnost dodatka za brezposelnost, ki prejemnikom zagotavlja dostojen življenjski standard, in potrebo po skrajšanju odsotnosti z dela, med drugim z večjo učinkovitostjo državnih zavodov za zaposlovanje;

39.

poudarja, da je treba sprejeti pravila o socialnem zavarovanju, da bi vzpostavili povezavo med minimalno pokojnino in pragom revščine v vsaki državi članici;

40.

graja države članice, v katerih sistemi minimalnega dohodka ne ustrezajo relativnemu pragu revščine; ponavlja zahtevo, naj države članice čim prej izboljšajo razmere; zahteva, da Komisija v nacionalnih akcijskih načrtih obravnava tako dobro kot slabo prakso;

41.

poudarja močno starostno diskriminacijo v zvezi s sistemi minimalnega dohodka, kot je na primer minimalni dohodek za otroke, ki je pod pragom revščine, ali izključevanje mladih ljudi iz sistemov minimalnega dohodka zaradi pomanjkanja prispevkov za socialno varnost; poudarja, da to izpodbija brezpogojnost in dostojnost sistemov minimalnega dohodka;

42.

poudarja, da je treba nujno oblikovati in uporabljati primerne socialno-ekonomske kazalnike na različnih področjih, kot so zdravstvo, stanovanjska politika, oskrba z energijo, socialno in kulturno vključevanje, mobilnost, izobraževanje, dohodki (na primer Ginijev količnik za merjenje gibanj neenakosti porazdelitve dohodka), materialna prikrajšanost, zaposlovanje in storitve socialne pomoči, s katerimi bi lahko spremljali in merili napredek v boju proti revščini in pri socialnem vključevanju, nato pa jih vsako leto predstavili ob mednarodnem dnevu za odpravo revščine (17. oktober) ter pri tem izpostavili njihovo gibanje glede na spol, starostno skupino, družinsko okolje, invalidnost, priseljenski status, kronične bolezni in različne ravni dohodkov (60 % povprečne plače, 50 % povprečne plače, 40 % povprečne plače), tako da bi se upoštevala sorazmerna revščina, skrajna revščina in najranljivejše skupine; poudarja nujno potrebo po statističnih podatkih Evropske unije, ki ne spadajo med monetarne kazalnike o razmerah skrajne revščine, kot je na primer brezdomstvo, in ki jih statistični pregled dohodkov in življenjskih pogojev Evropske unije trenutno ne zajema; zahteva, da se ti socialno-ekonomski kazalniki v obliki poročila enkrat letno posredujejo državam članicam in Evropskemu parlamentu, ki bodo o njih razpravljali in določili nadaljnje konkretne možnosti ravnanja;

43.

vztraja, da potrebujemo specifične dodatne ukrepe za najbolj prikrajšane skupine (invalide ali kronične bolnike, enostarševske družine in družine z večjim številom otrok), ki imajo dodatne stroške zlasti za storitve osebne pomoči, rabo posebnih pripomočkov, zdravstveno oskrbo in socialno podporo;

44.

poziva Komisijo in države članice Evropske unije naj preučijo, kako bi lahko različni modeli brezpogojnih osnovnih dohodkov za vse, namenjenih preprečevanju revščine, prispevali k socialni, kulturni in politični vključenosti, pri čemer naj zlasti upoštevajo njihov nestigmatiziran značaj in njihovo sposobnost, da preprečijo prikrito revščino;

45.

meni, da je treba v zvezi s politikami za zmanjševanje revščine, ki spremljajo uvedbo primernega minimalnega dohodka v državah članicah, preoblikovati odprto metodo usklajevanja, tako da bo mogoča pristna izmenjava zgledov dobre prakse med državami članicami;

46.

ugotavlja, da bo minimalni dohodek dosegel svoj cilj v boju proti revščini le, če bo oproščen davkov, in zato svetuje, naj bo raven minimalnega dohodka vezana na spremembe komunalnih prispevkov;

47.

opozarja, da je tveganje skrajne revščine večja za ženske kakor za moške, če upoštevamo pomanjkljivosti v sistemih socialne zaščite in diskriminacijo, ki smo ji še vedno priča, zlasti na trgu dela, to pa zahteva celo vrsto specifičnih političnih rešitev, ki bodo upoštevale vidik spola in konkretne okoliščine;

48.

meni da revščina, ki prizadene zaposlene, kaže na neenake delovne razmere, in poziva k ukrepom za spremembo tega stanja, tako da bodo ravni dohodkov in minimalne plače, bodisi zakonsko določene, bodisi dogovorjene s kolektivnimi pogajanji, zagotovile dostojen življenjski standard;

49.

poziva k vključevanju ljudi, ki živijo v revščini (pri čemer je treba zelo spodbujati pobude za njihovo vključitev na trg dela), ter poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo dialog z ljudmi in organizacijami, ki zastopajo revne, njihovimi mrežami in socialnimi partnerji; meni, da je treba zagotoviti, da bodo osebe, ki živijo v revščini, in organizacije, ki jih zastopajo, obravnavane kot zainteresirane strani ter bodo prejemale podporo in finančne in druge vire, da bodo lahko sodelovale pri oblikovanju, uporabi in spremljanju politik, ukrepov in kazalnikov na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, zlasti v zvezi z nacionalnimi programi reform v okviru strategije Evropa 2020 in odprte metode usklajevanja na področju socialne zaščite in vključevanja; poudarja tudi potrebo po ukrepih proti delodajalcem, ki nezakonito zaposlujejo pripadnike marginaliziranih skupin za plačilo, ki je manjše od minimalnega dohodka;

50.

meni, da je treba usmeriti trajna in obsežna prizadevanja v boj proti revščini in socialni izključenosti, da bi izboljšali položaj ljudi, ki so najbolj izpostavljeni tveganju revščine in socialne izključenosti, kot so zaposleni na negotovih delovnih mestih, brezposelni, enostarševske družine, starejši, ki živijo sami, ženske, prikrajšani otroci, etnične manjšine, bolniki in invalidi;

51.

močno obžaluje, da nekatere države članice ne upoštevajo priporočila Sveta 92/441/EGS, ki priznava „osnovno pravico osebe do zadostnih sredstev in socialne pomoči za način življenja, ki je združljiv s človeškim dostojanstvom“;

52.

vztraja, naj bodo socialni partnerji enakovredno udeleženi pri izdelavi nacionalnih akcijskih načrtov za boj proti revščini in postavljanju referenčnih ciljev na vseh ravneh upravljanja;

53.

poudarja potrebo po načrtovanju in izvajanju usmerjenih ukrepov z aktivnimi zaposlovalnimi politikami na geografski, sektorski in podjetniški ravni ter z aktivno vključitvijo socialnih partnerjev, da bi povečali dostop do trga dela za ljudi iz sektorjev ali geografskih območij s posebej visoko ravnijo brezposelnosti;

54.

poudarja, da se je treba osredotočiti na izbrane dele prebivalstva (priseljence, ženske, brezposelne pred upokojitvijo itd.), da bi izboljšali veščine, preprečili brezposelnost in okrepili sistem socialnega vključevanja;

55.

poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo ukrepe za vključevanje mlajših in starejših na trg dela, saj sta ti dve ranljivi skupini med sedanjo recesijo zaradi pomanjkanja delovnih mest močno prizadeti;

56.

poudarja, da morajo sistemi minimalnega dohodka pokrivati stroške goriva, kar bi omogočilo revnim gospodinjstvom, ki jih je prizadela energetska revščina, da bi lahko plačala račune za energijo; sistemi minimalnega dohodka morajo biti izračunani na osnovi realnih ocen stroškov za ogrevanje doma glede na potrebe posameznega gospodinjstva, na primer družine z otroki, starejše osebe in invalidi;

57.

poudarja, da ima večina držav članic v EU-27 nacionalne sheme minimalnega dohodka, vendar ne vse; poziva države članice, naj zagotovijo sisteme minimalnega dohodka, ki preprečujejo revščino in spodbujajo socialno vključenost, ter izmenjujejo zglede najboljše prakse; priznava, da je dolžnost držav članic, v katerih je zagotovljena socialna pomoč, poskrbeti, da državljani razumejo svoje pravice in jih lahko uveljavljajo;

58.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic in držav kandidatk.

8.3.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 70/19

—

ob upoštevanju svojega sklepa z dne 7. oktobra 2009 o ustanovitvi, dodelitvi, številčni sestavi in dolžini mandata posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo (1), ki je bil sprejet v skladu s členom 184 poslovnika,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo (A7-0267/2010),

1.

ugotavlja, da so vzroki za sedanjo krizo raznovrstni, njeni učinki pa takojšnji in dolgoročni, ter meni, da so bili številni opozorilni znaki spregledani, razsežnost krize, njenih posledic in stranskih učinkov pa podcenjena;

2.

ugotavlja, da korenine krize, ki se je začela v Združenih državah zaradi tveganih hipotekarnih posojil, segajo daleč v preteklost;

3.

ugotavlja, da so svetovna neravnovesja, regulativno vodenje (ureditev in nadzor) in monetarna politika – poleg specifičnih dejavnikov, značilnih za finančni sistem, kot so kompleksnost in nepreglednost finančnih instrumentov, sistemi nagrajevanja na kratkoročnih temeljih in neprimerni poslovni modeli –glavni dejavniki, ki so prispevali k sedanji finančni krizi;

4.

meni, da je razmah navzkrižja interesov, osebnih interesov („vested interests“) in primerov akterjev, ki so preblizu, da bi se lahko pogovarjali („too close to talk“), v finančnem sektorju prispevalo k poslabšanju krize;

5.

ugotavlja, da je ameriška ekspanzionistična monetarna politika spodbujala presežek likvidnih sredstev v želji po velikih dobičkih in porast domačega povpraševanja, temelječega na potrošniških posojilih, torej na zadolževanju gospodinjstev, pa tudi veliko porabo države, ki je bila mogoča zaradi poceni kapitala;

6.

ugotavlja, da je na finančnih trgih prihajalo do špekulacij in da so nekateri vlagatelji poslovali zelo tvegano, stanje pa je še poslabšal oligopol bonitetnih agencij; ugotavlja tudi, da se tržno gospodarstvo obnese najbolje, kadar je pospremljeno z demokratično dogovorjeno in pregledno ureditvijo na več ravneh, pa tudi etiko in moralnostjo, ki krepita finančne in gospodarske sisteme in ne škodujeta realnemu gospodarstvu;

7.

ugotavlja, da je razmah kompleksnih zunajbilančnih proizvodov (namenske družbe, vrednostni papirji, zavarovani z dolžniškimi instrumenti, zamenjava neplačil itd.) in mehanizmov listinjenja, ki jih je omogočil nereguliran bančni sistem, sistemska tveganja povečal, ne zmanjšal; ugotavlja, da so ustanove, ki so se osredotočile na varčevalce ter financiranje malih in srednje velikih podjetij, dokazale svojo vrednost;

8.

meni, da neprimerni vzorci proizvodnje, distribucije in porabe v obdobju podnebnih sprememb, izgube biotske raznovrstnosti in izčrpavanja naravnih virov krepijo glavne vzroke krize;

9.

meni, da gospodarske in finančne vodstvene strukture, ki so obstajale ob izbruhu krize na svetovni ravni, v ZDA oziroma v Evropski uniji, niso bile usklajene in dosledne pri ločevanju makro- in mikrobonitetnega nadzora, osredotočile so se predvsem na mikrobonitetni nadzor finančnih ustanov po načelu „od spodaj navzgor“ in spremljanje makroekonomskih kazalnikov na ravni držav, zanemarile pa so sistemski vpogled v finančna in makroekonomska gibanja, za kar bi bilo potrebno spremljanje medsebojnih povezav finančnih institucij in držav;

10.

ugotavlja, da se je globalizacija razmahnila, ne da bi bile hkrati vzpostavljene oziroma razvite strukture svetovnega reda, ki bi pospremile povezovanje trgov, zlasti v zvezi s svetovnimi ravnovesji in neravnovesji ter finančnimi trgi; meni, da je proces skupine G20 korak v pravi smeri, vendar opozarja, da mora EU v tej skupini učinkovito zastopati svoja stališča;

11.

ugotavlja, da je Evropska unija julija 1990 omogočila prost pretok kapitala, ki ga predvidevajo pogodbe o EU, kar je prispevalo h gospodarskemu razvoju; ugotavlja pa tudi, da prostega pretoka kapitala ni pospremila z uskladitvijo davka na prihranke, ustrezno čezmejno ureditvijo in nadzorom na evropski ravni;

12.

obsoja dejstvo, da načela pakta za stabilnost in rast v preteklosti niso bila vedno spoštovana, in ugotavlja, da so med gospodarstvi v območju eura nastala občutna neravnovesja;

13.

ugotavlja, je neobstoj ustrezne ureditve, konkretnega nazora in instrumentov za obvladovanje nepredvidenih dogodkov v primeru bančne krize pokazal, kaj vse mora še narediti Evropska unija, da bo vzpostavila primerne mehanizme za upravljanje političnih izzivov, povezanih z notranjim trgom in prepletenim finančnim sistemom; ugotavlja, da bi bil še posebej potreben mehanizem za primer stečaja ustanov, ki poslujejo v več državah;

14.

ugotavlja, da se je javni primanjkljaj v Evropski uniji po podatkih Eurostata povečal z 2,3 % BDP v letu 2008 na 7,5 % BDP v letu 2010 oziroma z 2 % na 6,3 % v območju eura, razmerje med javnim dolgom in BDP pa se je povečalo z 61,6 % v letu 2008 na 79,6 % v letu 2010 v Evropski uniji in z 69,4 % na 84,7 % v območju eura, kar je v dveh letih uničilo skoraj dve desetletji prizadevanj nekaterih držav članic za proračunsko konsolidacijo; obžaluje to poslabšanje, saj bo zato odzivanje na brezposelnost in demografske izzive še težje;

15.

meni, da so bile evropske javne finance v slabem stanju že pred krizo: od 70. let prejšnjega stoletja se je javni dolg držav članic postopoma povečeval pod vplivom gospodarskih recesij, s katerimi se je soočala EU; ugotavlja, da so stroški načrtov za oživitev, vse manjši davčni prilivi in visoki stroški socialnega varstva povzročili, da sta se v vseh državah članicah povečala tako javni dolg kot razmerje javnega dolga in BDP, čeprav ne povsod enako;

16.

meni, da kriza še ni pokazala vseh svojih učinkov in da ni mogoče izključiti ponovnega poslabšanja, podobnega kot pri recesiji z dvema padcema, zlasti kar zadeva stopnjo brezposelnosti;

17.

ugotavlja, da je kriza vplivala na brezposelnost povsod v EU, čeprav se je stopnja brezposelnosti v EU-27 v povprečju povzpela samo za 1,9 %, in da se bodo negativni učinki na zaposlovanje še nadaljevali, saj se posledice gospodarskih trendov na trgu dela ponavadi pokažejo z zamudo; poudarja, da Komisija za leto 2010 napoveduje, da bo stopnja brezposelnosti v celotni EU znašala skoraj 11 %, kar bo imelo hude posledice za evropsko delovno silo;

18.

ugotavlja, da se socialni učinki krize zelo razlikujejo glede na državo članico: čeprav povprečna stopnja brezposelnosti znaša 10 %, v nekaterih državah dosega 20 % in celo 40 % med mladimi, kar kaže na to, kako zelo so ponekod potrebne strukturne izboljšave;

19.

meni, da je politika zmanjševanja javnega dolga sicer pomembna, vendar hitra konsolidacija javnih financ ne bi smela škodovati sistemom socialnega varstva in javnim storitvam, saj ti upravičeno veljajo za avtomatske stabilizatorje pri blaženju posledic krize; ugotavlja, da lahko pospeševanje učinkovitosti socialnega varstva in javnih storitev sočasno poveča gospodarsko učinkovitost in kakovost storitev; se zaveda, da bi lahko neuspeh pri vzpostavljanju ustreznega ravnovesja povzročil dolgoročno počasno rast, pospremljeno s trdovratno brezposelnostjo, s tem pa nepopravljivo izgubo evropske konkurenčnosti na svetovni ravni;

20.

ugotavlja, da visoka stopnja brezposelnosti ne povzroča le stroškov za socialno varstvo, temveč tudi visoke gospodarske stroške, saj brezposelni ne prispevajo veliko k domačemu povpraševanju ter plačujejo nižje davke in socialne prispevke; ugotavlja, da se s tem povečuje breme za tiste, ki delajo, in sicer v obliki višjih davkov, ter za naslednje generacije v obliki večjega dolga;

21.

na podlagi podatkov iz leta 2007 – najnovejših, ki so na voljo in ki se torej nanašajo še na obdobje pred krizo – ugotavlja, da je bilo v Evropski uniji 30 milijonov revnih delavcev in da po nedavnih podatkih 79 milijonov ljudi živi pod pragom revščine, ta številka pa se je od takrat po vsej verjetnosti še povečala;

22.

ugotavlja, da ima kriza poleg brezposelnosti še druge socialne posledice, na primer poslabšanje delovnih razmer, vse več težav pri zadovoljevanju osnovnih potreb in dostopu do osnovnih storitev za nekatere, naraščajoče število brezdomcev, prezadolženost in finančno izključenost;

23.

ugotavlja, da ima tokratna kriza, tako kot vsaka, negativne učinke na rast in zaposlovanje, ki najprej prizadenejo najbolj ogrožene, med drugim mlade, otroke in ženske, pa tudi etnične manjšine in priseljence;

24.

je zaskrbljen zaradi procikličnih vidikov regulativnih, bonitetnih, računovodskih in davčnih predpisov, ki povečujejo nihanja, neločljivo povezana z delovanjem tržnega gospodarstva;

25.

ugotavlja, da sredstva, ki so jih vlade porabile za reševanje bančnega sektorja, predstavljajo samo del stroškov, ki jih bo imela družba zaradi finančne krize, in da bodo svetovni stroški recesije in povečanja javnega dolga precejšnji, in sicer naj bi znašali približno 60 trilijonov USD;

26.

ugotavlja, da je kriza privedla do korenitega porasta državne pomoči po sprejetju začasnega okvira za državno pomoč, in obžaluje škodljive učinke, ki jih to utegne imeti za ohranjanje enakih konkurenčnih pogojev v Evropi; poziva Komisijo, naj odločno prevzame pobudo v boju proti protekcionizmu in izkrivljanju poštene konkurence;

27.

odobrava izredne ukrepe, ki so jih v zadnjih dveh letih uvedle ECB in državne centralne banke, da bi v državah članicah rešile banke, ki jim je grozil stečaj zaradi slabe aktive v nezaslišanem obsegu; še posebej pozdravlja dejstvo, da so bila tako zagotovljena jamstva za depozitne vloge strank teh bank, vendar poudarja, da je treba te izredne ukrepe postopoma opuščati, da se prepreči nepoštena konkurenca v bančnem sektorju;

28.

opozarja, da je Evropska unija oktobra 2008 sprejela načrt za oživitev gospodarstva v vrednosti 1,6 % svojega BDP (v primerjavi s 5 % na Kitajskem in 6,55 % v ZDA);

29.

pozdravlja stabilizacijski načrt v vrednosti 750 milijard EUR, ki ga je Ecofin sprejel 10. maja 2010 in ki uvaja mehanizem za finančno stabilnost, s katerim naj bi obvladovali tveganje plačilne nesposobnosti držav posojilojemalk, delno z uporabo člena 122 PDEU kot pravne podlage za načrt; ugotavlja, da je za odločitve Sveta o paketu ukrepov za rešitev iz krize značilen demokratični primanjkljaj, pa tudi pomanjkanje odgovornosti, saj se pri njihovem sprejemanju ni posvetoval z Evropskim parlamentom; zahteva, da je Evropski parlament kot sozakonodajalec udeležen v prihodnjih predlogih in odločitvah za rešitev iz krize;

30.

obžaluje premajhno usklajevanje med nacionalnimi načrti za prebroditev krize, ker bi multiplikacijski učinek in morebitni učinek vzvoda usklajevanja na ravni EU najverjetneje presegla učinke, ki jih je mogoče doseči z načrtovanjem na večinoma nacionalni ravni, saj obstaja tveganje, da si ti načrti medsebojno nasprotujejo; poziva k okrepitvi evropske razsežnosti pri prihodnjih načrtih za prebroditev krize in naložb v velikem obsegu;

31.

poziva Komisijo, naj pripravi podrobno poročilo o uspešnosti nacionalnih ukrepov za reševanje bank, nacionalnih načrtov za prebroditev krize in evropskega načrta za oživitev gospodarstva, sprejetih jeseni in pozimi 2008–2009, ob upoštevanju kratko- in dolgoročnih ciljev Unije, vključno s poglobljeno analizo posledic revidiranih mehanizmom državne pomoči, sprejetih v odgovor na krizo, in ob upoštevanju konkurence ter ohranjanja enakih konkurenčnih pogojev v EU, finančne reforme in ustvarjanja delovnih mest;

32.

ugotavlja, da nekatere države članice, zlasti tiste, ki so prejele pomoč EU zaradi težav s plačilno bilanco, trenutno nimajo možnosti, da bi pripravile konkretne nacionalne načrte za obnovo z elementi, ki bodo omogočali spodbude za rast in zaposlovanje, saj so vse možnosti do leta 2012 omejene zaradi krčenja javnih izdatkov, povečanja davkov in zmanjšanja javnega dolga;

33.

meni, da Unija ne more biti edino integrirano območje, kjer vprašanje energije, zlasti mešanice energetskih virov, ni obravnavano kot strateško vprašanje, tako interno kot v okviru odnosov s partnerskimi državami; meni, da bi bilo treba pobude v zvezi z energijo v EU sprožati na osnovi tesnega sodelovanja Komisije, držav članic in zadevnih industrijskih sektorjev, da se v državah članicah zagotovi zanesljiva oskrba z energetskimi viri, kot sta nafta in plin, prek razvejenega omrežja energetskih vodov, predvsem s sklepanjem pogodb o dobavi in organizacijo zmogljivosti za skladiščenje, pa tudi s financiranjem in usklajevanjem raziskav in razvoja v zvezi z novimi viri energije v okviru zadevnih programov, kot je sedmi program za raziskave 2007–2013 oziroma njegov naslednik;

34.

predlaga, da Komisija prevzame polno odgovornost za vodenje in financiranje projektov na naslednjih področjih:

35.

meni, da če obstaja sporazum o elementih vodenja in ukrepanja Unije na področju deljene pristojnosti in dodatnih ukrepov, mora Unija imeti na voljo sredstva za takšno strategijo, predvsem finančna;

36.

opozarja, da je končni cilj finančnega sistema zagotavljati instrumente, primerne za varčevanje in uporabo prihrankov za naložbe, ki podpirajo realno gospodarstvo in pospešujejo gospodarsko učinkovitost s prevzemom dela tveganja podjetij in gospodinjstev, optimizirajo dolgoročno financiranje pokojnin in ustvarjajo delovna mesta, kot kažejo primeri regionalnih in lokalnih bank, ki poslujejo s prebivalstvom; ugotavlja, da je ta funkcija zelo pomembna v trenutku, ko so potrebne nove možnosti za rast, ki predvidevajo znatne naložbe v čiste tehnologije;

37.

poudarja, da mora finančni razvoj služiti tudi pravičnosti z razširitvijo – pod pogojem, da je zagotovljena zadostna varnost – dostopa do posojil in zavarovanj za sloje prebivalstva, ki so zdaj od teh možnosti odrezani; vztraja, da reforma finančnih predpisov ne sme biti izpeljana samo zato, da se zagotovi finančna stabilnost, ampak mora upoštevati cilje trajnostnega razvoja;

38.

ugotavlja, da ta kriza kaže na omejitve sistema, ki se regulira sam, in pretiranega zaupanja v zmožnost tržnih udeležencev v finančnem sektorju in bonitetnih agencij, da pravilno ocenijo in ustrezno obvladujejo tveganja ter se izognejo moralnemu tveganju;

39.

pozdravlja najnovejše predloge Baselskega odbora za bančni nadzor (BCBS) in vlogo, ki so jo odigrale ustanove same, vendar glede na to, da bi preveč poenoten pristop škodoval finančnim ustanovam v EU, meni, da bi morali novo ureditev predlagati in uvesti v pravem trenutku, na osnovi temeljite ocene njenega vpliva na to, v kolikšnem obsegu finančne ustanove služijo realnemu gospodarstvu in družbi; se strinja s pomisleki, izraženimi v zvezi s primerno ravnjo zahtev za kapitalsko ustreznost in z dolžino prehodnih obdobij;

40.

ugotavlja, da je potrebna preglednost računovodskih izkazov tako podjetij kot držav članic, da se obnovi zaupanje; poziva Komisijo, naj torej preuči uporabo zunajbilančnih transakcij, nekrite obveznosti ter razmah namenskih družb in posebnih poslovnih subjektov ter razmisli o omejitvi njihove uporabe oziroma o zahtevi za njihovo obvezno knjiženje v objavljenih izkazih;

41.

ugotavlja, da je glavna pomanjkljivost v nadzornem sistemu postala očitna prav zaradi krize; poziva k temu, da se priložnosti za regulativno arbitražo po vsem svetu čim bolj omejijo z odločnim dogovorom na ravni G20 in v Evropski uniji ter da se, kjer je le mogoče, povsem odpravijo z uporabo skupnih pravil za finančne storitve;

42.

meni, da je treba odpraviti vrzeli v predpisih, ki hčerinskim družbam tujih finančnih podjetij omogočajo izvajanje obsežnih nereguliranih poslov v EU;

43.

ugotavlja, da je obstoječa mednarodna ureditev za obvladovanje krize v bančnem sektorju nezadostna, poziva Komisijo, naj pripravi konkretne predloge za okvir EU za čezmejno obvladovanje kriz v finančnem sektorju, pri tem pa upošteva pobude mednarodnih organov, kot sta skupina G20 in Mednarodni denarni sklad, da bi zagotovila enake konkurenčne pogoje na svetovni ravni,

44.

ugotavlja, da imajo standardi, zlasti če se upošteva poštena vrednost, prociklični učinek na odločanje, predvsem v finančnih ustanovah, ki so se nanje preveč zanašale; ugotavlja tudi, da je ta pomanjkljivost značilna tudi za nekatera regulativna, bonitetna in davčna pravila;

45.

se zaveda posebnih težav, povezanih s precejšnjim delom bančnega in zavarovalniškega sektorja, ki sta v številnih novih državah članicah v rokah tujih ustanov;

46.

meni, da je treba vzpostaviti ravnotežje med ukrepi za ohranjanje finančne stabilnosti in sposobnostjo bank za ponujanje posojil gospodarstvu; zelo pomembno je namreč, da je bančni sektor sposoben opravljati svoje temeljne naloge tako v normalnih obdobjih kot v obdobjih krize;

47.

ugotavlja, da se je zaradi velikosti finančnih ustanov in njihovih bilanc izoblikoval koncept „prevelike, da bi propadle“; poziva Komisijo, naj zato od bank zahteva, da vnaprej pripravijo dokumente s podrobnimi navodili za urejeno razpuščanje v primeru krize;

48.

pozdravlja pomembno vlogo Evropske centralne banke (ECB) v Evropskem odboru za sistemska tveganja (ESRB), saj bo lahko tako odločilno prispevala k finančni stabilnosti Evropske unije;

49.

poudarja, da je treba uvesti nove standarde za statistične podatke o finančnem sektorju ter okrepiti zmogljivosti Evropske komisije za spremljanje tveganj in nadzor;

50.

želi podpreti finančne inovacije, če vodijo k vzpostavitvi preglednih instrumentov, ki omogočajo financiranje koristnih tehnoloških inovacij, dolgoročnih naložb, pokojninskih skladov, delovnih mest in zelenega gospodarstva; pričakuje nadaljnje ukrepe EU na področju inovativnega financiranja s ciljem uporabe dolgoročnih prihrankov v korist trajnostnih, strateških dolgoročnih naložb in boljšega dostopa do finančnih storitev;

51.

ponovno poudarja bistven pomen nadzornega in regulativnega sistema, ki ne bo iz evidence izpustil nobene finančne transakcije in nobenega finančnega instrumenta; vztraja, da morajo za sklade hedge veljati ista pravila kot za vse druge investicijske sklade; poudarja, da se morata nadzor in regulacija osredotočiti na špekulativna gibanja na finančnih trgih, da bi omejila in obrzdala špekulacije zoper države, valute in gospodarstva;

52.

ocenjuje, da je površno vodenje finančnih ustanov prispevalo h krizi in ga je treba izboljšati, tako da bodo komisije za oceno tveganja delovale učinkovito, člani upravnega odbora dovolj dobro poučeni o proizvodih in vodenju ustanove, neizvršni direktorji pa prevzeli odgovornost za usklajevanje interesov vlagatelja in zaposlenih glede politike nagrajevanja;

53.

je seznanjen s pomanjkanjem vrednot in moralnosti pri ravnanju nekaterih akterjev na finančnih trgih in v ustanovah; poudarja, da morajo finančni trgi in ustanove kot del svoje družbene odgovornosti upoštevati interese vseh vpletenih strani, kot so njihove stranke, delničarji in zaposleni;

54.

meni, da je treba kot osnovo za razlikovanje med finančnimi institucijami, zlasti znotraj Unije, upoštevati dovolj obsežen niz meril za sistemsko tveganje; meni, da uporaba teh meril pomeni tudi vpogled v to, v koliko državah članicah ustanove poslujejo, kako velike so in, kar je najpomembnejše, kolikšna je njihova zmožnost, da zmotijo delovanje notranjega trga – ta vidik je bil poudarjen, ko je kriza pokazala, da je velikost samo eden od dejavnikov, ki ustvarjajo sistemsko tveganje;

55.

ocenjuje kot bistveno, da EU pri opredeljevanju novih pravil upošteva, da je treba ohraniti in povečati strukturno raznolikost finančnega sektorja, in je prepričan, da evropsko gospodarstvo potrebuje trdno mrežno regionalnih in lokalnih bank, kot so hranilnice in zadružne banke, hkrati pa priznava, da imajo različne banke različne izkušnje na posameznih področjih in različne glavne sposobnosti; ugotavlja, da se je raznolikost izkazala za koristno med finančno krizo in je prispevala k stabilnosti, enoličnost pa utegne privesti k šibkosti sistema;

56.

poziva k oživitvi vloge tradicionalnega bančnega poslovodje, ki pozna značaj, zgodovino in poslovni načrt prosilca za posojilo in je zato sposoben prevzeti preračunano tveganje na osnovi osebnega vedenja in v skladu z zakonodajo EU, kot je direktiva o kapitalskih zahtevah ali direktiva o potrošniških posojilih, ki predpisuje obveščanje in varstvo potrošnika;

57.

poudarja, da je treba nujno poiskati dolgoročne rešitve za težave, ki jih obsežni zasebni dolgovi povzročajo tako gospodinjstvom kot podjetjem, da bo mogoče znova oživiti pretok posojil podjetjem in posameznikom;

58.

poziva k povečani preglednosti v odnosih med državami članicami in njihovimi odnosi z vodilnimi finančnimi ustanovami;

59.

pozdravlja predlog Komisije z dne 2. junija 2010 in meni, da utegne poslovni model bonitetnih agencij privesti k navzkrižju interesov, saj je namen teh agencij merjenje finančne moči podjetij, ki jih plačujejo, njihov model pa ne omogoča ocene makroekonomskih vidikov odločitev; se zaveda, da so bonitetne agencije prispevale h krizi, ker so bile njihove spodbude vzpostavljene na škodljiv način, ki je bil v veliki meri posledica nezadostne konkurence; predlaga, da se preuči zanesljivost sistema, v katerem morajo vlagatelji in varčevalci plačevati za informacije, ki jih potrebujejo;

60.

poziva Komisijo, naj začne študijo izvedljivosti in učinka ustanovitve javne in neodvisne evropske bonitetne agencije, in meni, da bi morala računska sodišča kot neodvisni organi aktivno prispevati k bonitetnim ocenam državnih dolgov; meni, da bi takšna sprememba vodila k želeni pluralnosti referenčnih standardov; meni, da bi večja konkurenca na trgu bonitetnih storitev lahko izboljšala kakovost bonitetnih ocen;

61.

poziva Komisijo, naj preuči predloge o glasovalnih pravicah delničarjev, kar zadeva zagotavljanje večje preglednosti v zvezi z njihovo identiteto in strategijami ter spodbujanje dolgoročnih naložb;

62.

meni, da v času gospodarske in socialne krize Evropejci pričakujejo, da bodo vodilna načela pri sprejemanju odločitev na evropski ravni odgovornost, zanesljivost in solidarnost;

63.

ugotavlja, da so se že desetletja pred krizo številne evropske države soočale z nizko gospodarsko rastjo in visoko brezposelnostjo, ker niso bile sposobne reformirati svojih gospodarstev tako, da bi temeljila na znanju, in povrniti svoje konkurenčnosti na mednarodnih trgih, pa tudi zaradi majhnega domačega povpraševanja; se zaveda, da Evropa potrebuje bolj pregledne in učinkovite finančne trge ter večjo gospodarsko rast, ki vodi h kakovostnim delovnim mestom in družbeni vključenosti;

64.

ugotavlja, da ima Evropska unija več težav pri izhodu iz krize kot druge regije sveta, v veliki meri zaradi neprimernih, preskromnih in prepoznih političnih odgovorov in zaradi strukturnih pomanjkljivosti zmogljivosti za vodenje, in se zaveda tveganja, da bo kriza resno in trajno prizadela njen gospodarski, s tem pa tudi politični položaj na svetovnem prizorišču, ki ga bo morda lahko povrnila le dolgoročno in pod pogojem, da bo sposobna ceniti trajnost koncepta „evropskega načina življenja“, ne da bi spodkopala njegove ključne vrednote;

65.

meni, da bo morala Unija doseči večjo usklajenost pri oblikovanju politik, če se bo želela uspešno soočiti z izzivi, ki jo čakajo; posledično meni, da je nujno potrebna usklajenost izvajanih politik; meni, da bo pri tem odločilno ukrepanje institucij EU;

66.

ugotavlja tudi, da so strukture gospodarskega upravljanja v Evropski uniji pomanjkljive, ta razdrobljenost pa škodi njeni sposobnosti, da bi uveljavila svoj vpliv v razpravah o velikih makroekonomskih neravnovesjih, zlasti z ZDA in Kitajsko;

67.

meni, da je kriza pokazala, da so se ekonomske politike zadnja leta razvijale tako, da so privedle do skrb zbujajoče stopnje javnega dolga številnih držav, tako v območju eura kot zunaj njega;

68.

poudarja, da je dolgoročna vzdržnost javnih financ bistvena za stabilnost in rast; pozdravlja predloge Komisije za srednje- in dolgoročno okrepitev upravljanja v območju eura, s čimer bi preprečili, da bi se sedanja kriza valute ponovila, ter se strinja s Komisijo, da je treba v paktu za stabilnost in rast uvesti učinkovitejše mehanizme kazni in spodbud;

69.

poudarja, da je treba za ponovno vzpostavitev zdrave stopnje rasti in uresničevanje cilja trajnostnega gospodarskega razvoja in družbene kohezije pozornost nameniti predvsem reševanju trdovratnih in velikih makroekonomskih neravnovesij in razlik v konkurenčnosti; odobrava dejstvo, da je Komisija to potrebo priznala v sporočilu o usklajevanju ekonomskih politik;

70.

ugotavlja, da je kriza izpostavila strukturne pomanjkljivosti v določenih državah članicah EU in ugotavlja, da težave, ki jih imajo nekatere države članice s financiranjem svojih dolgov na trgu, lahko pripišemo neustreznemu upravljanju in, kot poroča IMF, lažnim alarmom, ki so jih sprožili mednarodni finančni trgi;

71.

meni, da je finančna kriza v Grčiji in v preostalih državah resno vprašanje za celotno območje evra in da odraža dejstvo, da se območje evra ni znalo spopasti s stranskimi učinki svetovnega finančnega sektorja;

72.

meni, da mora vsak nov model razvoja, ki temelji na splošno izraženi želji, da se ne vrača na status quo, povezati trajnost in solidarnost; predlaga, naj bo prihodnja strategija Unije trajnostna glede finančnih trgov, gospodarstva, odhodkov države, gospodarske in socialne dinamike, podnebja ter okolja;

73.

se zavzema za uvedbo davka na finančne transakcije, saj bi prihodki iz tega vira obrzdali špekulacije in tako izboljšali delovanje trga ter prispevali k financiranju svetovnih javnih dobrin in zmanjšali javnofinančne primanjkljaje; meni, da bi moral biti davek na finančne transakcije uveden v čim več državah, če to ne bi bilo mogoče, pa bi moral biti kot prvi korak uveden na ravni EU; poziva Komisijo, naj čim prej pripravi študijo izvedljivosti, pri tem pa upošteva konkurenčne pogoje na svetovni ravni in pripravi konkretne zakonodajne predloge;

74.

meni, da se morajo izhodne strategije osredotočiti na spodbujanje dolgoročne rasti, ki naj bo glavno merilo pri izbiri ustreznih politik, če se želimo izogniti nevarnosti strukturnih šokov po krizi; s tega vidika je vsebina svežnjev fiskalne politike bistvenega pomena. pri izbiri ustrezne politike je treba upoštevati srednje- do dolgoročne cilje, javne naložbe pa morajo biti pravilno usmerjene in osredotočene na inovacije, raziskovanje, izobraževanje in energetsko učinkovitost, nove tehnologije pa je treba obravnavati kot prednostno nalogo;

75.

opozarja, da so se največji uspehi Unije porajali iz uresničitve konkretnih projektov in izvajanja vsebinskih politik, kot so notranji trg, skupna trgovinska politika, evro, uvedba strukturnih reform in program Erasmus, pri katerih delo Komisije igra vodilno vlogo;

76.

meni, da solidarnost med generacijama pomeni, da niti mladi niti starejši prebivalci ne smejo biti preobremenjeni z dolgom, nastalim v preteklosti;

77.

ugotavlja, da je veliki zlom v novi luči prikazal demografski izziv in izziv financiranja pokojnin; meni, da financiranje pokojnin ne sme biti v celoti odgovornost javnega sektorja, marveč, da se je treba opreti na tripartitne sisteme, ki vključujejo javne, poklicne in zasebne sisteme pokojninskega zavarovanja, ki jih ustrezno zagotavljata posebna uredba in nadzor za zaščito vlagateljev; poleg tega meni, da bodo za pokojnine potrebne reforme v celotni Evropi, da bi prispevali k financiranju medgeneracijske solidarnosti; meni, da podaljšanje življenjske dobe zastavlja horizontalna vprašanja glede organizacije družbe, ki ji ni nihče pričakoval;

78.

meni, da Evropa potrebuje bolj združeno in učinkovito in manj birokratsko Unijo, in ne le več usklajevanja; meni, da mora Komisija, katere naloga je opredeliti in zagovarjati skupni evropski interes, v okviru svoje pravice do pobude dati prednost svoji obveznosti, da deluje v imenu Unije tam, kjer ima deljene pristojnosti oziroma pristojnost usklajevanja delovanja držav članic, z uresničevanjem in uveljavljanjem skupnih politik in postavljanjem mej za delovanje tržnih in državnih akterjev, ki bi omejevali notranji trg; meni, da mora Komisija za pravno podlago namesto direktiv uporabljati uredbe, da bi omogočila enotno sprejetje po vsej EU in preprečila izkrivljanje;

79.

poziva Komisijo, da tam, kjer je to potrebno, organizira sektorske okrogle mize, kar bo omogočilo sodelovanje vseh zainteresiranih strani na danem trgu, da bi spodbudili ponovno uvedbo resnične evropske industrijske politike kot tudi inovacije in ustvarjanje delovnih mest; v zvezi s temi prizadevanji spominja, da ne smemo pozabiti na zaveze, povezane s podnebnimi spremembami in možnosti nekaterih okolju prijaznih tehnologij; meni, da je treba bolje izkoristiti proračun EU, da bo res postal pospeševalec vseh nacionalnih prizadevanj na področju raziskav in razvoja, inovacij in ustvarjanja novih podjetij in delovnih mest; Komisijo poziva, naj predloži konkretne predloge za okrepitev sodelovanja med poslovnim in raziskovalnim sektorjem in spodbuja podjetniške grozde ter tako strategijo podpre z ustreznimi sredstvi; poudarja, da so glavno gonilo razvoja vsakega trga razmere svobodne in poštene konkurence, v katerih novinci brez težav vstopajo na trg in kjer ni privilegijev, ki bi to izkrivljali;

80.

Komisijo poziva, naj v celoti izkoristi namen okvirnega sporazuma glede posebnega partnerstva z Evropskim parlamentom, da bi določili prednostne naloge Evropske agende v interesu vseh prebivalcev; poziva k intenzivnemu dialogi z nacionalnimi parlamenti, zlasti o proračunskih in finančnih vprašanjih; odsvetuje kakršne koli poskuse ustanavljanja ločenih institucij na medvladni osnovi, ki bi določene države izločile iz odločanja in preprečevale, da bi stališča vseh držav članic imela enako težo;

81.

meni, da je za učinkovito gospodarsko upravljanje treba Komisiji podeliti resnično in večjo vodstveno odgovornost, s čimer bi ji bilo omogočeno, da uporabi obstoječa orodja, pa tudi orodja, ki jih je na novo zagotovila Lizbonska pogodba, na primer člene 121, 122, 136, 172, 173 in 194, ki Komisiji podeljujejo nalogo usklajevanja reformnih načrtov in ukrepov ter oblikovanja skupne strategije;

82.

meni, da mora biti krepitev gospodarskega upravljanja tesno povezana s krepitvijo demokratične legitimnosti evropskega upravljanja, ki ga je treba doseči ob tesnem in pravočasnem vključevanju v proces Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov;

83.

predlaga, da naj bo znotraj Evropske komisije za gospodarska in monetarna vprašanja odgovoren eden izmed njenih podpredsednikov; predlaga, naj bo ta podpredsednik zadolžen za to, da je gospodarska dejavnost EU skladna, za nadzor, kako Komisija izvaja svoje gospodarske in monetarne odgovornosti ter odgovornosti, povezane s finančnim trgom, ter za usklajevanje drugih vidikov gospodarske dejavnosti Unije; podpredsednik ali podpredsednica bi morala sodelovati pri delu Evropskega sveta, predsedovati Svetu Ecofin in Evroskupini ter zastopati EU v zadevnih mednarodnih organih;

84.

meni, da je treba za uresničitev strateških ciljev Unije do leta 2020 glede na proračunske težave, s katerimi se trenutno spopadajo države članice, in potrebe po velikih vlaganjih razviti nove finančne modele, ki zadevajo javne in zasebne sklade;

85.

države članice in Komisijo poziva, naj hitreje ustvarijo pogoje za tesno sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, med drugim tudi v obliki javno-zasebnih partnerstev, da bi rešili izzive dolgoročnih vlaganj na nacionalni in evropski ravni, ki vodijo do trajne, vključujoče in konkurenčne rasti;

86.

potrjuje svojo zavezanost k evru; prepoznava strateško funkcijo in vrednost skupne valute; poudarja preglednost in gospodarske koristi, ki jih je v območje evra prinesel evro; meni, da mora biti evro najprej in predvsem glavna opora stabilnosti za evropsko gospodarstvo;

87.

ugotavlja, da je glavni namen monetarne politike Evropske centralne banke ohranjati stabilnost cen; poudarja, da se cilj stabilnosti cen lahko učinkovito doseže le z ustrezno obravnavo temeljnih vzrokov inflacije; opozarja, da ima Evropska centralna banka v skladu s členom 127 Pogodbe o delovanju Evropske unije tudi nalogo, da podpira splošno gospodarsko politiko Unije; meni, da je bistvenega pomena, da države članice v območju evra in tiste s posebnim statusom strogo izpolnjujejo svoje obveznosti in ne vzbujajo dvomov glede skupnih ciljev stabilnosti cen, neodvisnosti Evropske centralne banke, proračunske discipline in spodbujanja rasti, zaposlovanja in konkurenčnosti;

88.

Evropski centralni banki čestita, da si prizadeva za nadzor inflacije, vendar jo poziva k večji vlogi pri nadzoru inflacije sredstev;

89.

ugotavlja, da monetarna unija potrebuje dobro usklajevanje gospodarskih politik, da bi se lahko spopadla z upadom gospodarske rasti; obžaluje, da je bil v ekonomski in monetarni uniji poudarek predvsem na „monetarni“ strani;

90.

se strinja z IMF, da krizno upravljanje ne more nadomestiti popravnih ukrepov in temeljnih reform, potrebnih za utrditev temeljev Evropske monetarne unije;

91.

poudarja potrebo po tem, da območje evra postane odpornejše z oblikovanjem institucionalne ureditve, ki temelji na pobudah in sankcijah za potrebne ukrepe;

92.

poudarja, da je Pakt stabilnosti in rasti edini obstoječi regulativni instrument, ki lahko zagotovi temeljni zakonodajni okvir za makroekonomske politike in javne finance v EU;

93.

ugotavlja, da je prehod na evro, kot kaže bilanca prvih desetih let skupne valute, spremljalo povečanje razlik v konkurenčnosti med gospodarstvi območja evra, kar je še poslabšalo razmere v gospodarsko šibkih državah in privedlo do velikega trgovinskega neravnotežja znotraj območja evra; kljub temu ugotavlja, da ima za Unijo kot celoto velike koristi, na primer z vidika relativne gospodarske stabilnosti, stabilnosti cen in nizke stopnje inflacije;

94.

poudarja, da mora veliko držav članic urediti svoje javne finance ter občutno zmanjšati ravni primanjkljaja in dolga; se strinja s Svetom, da je treba v vseh državah članicah zagotoviti vzdržnost javnih financ, povečano gospodarsko rast in zaposlovanje, zato meni, da je temu ustrezno treba opredeliti in izvesti načrte javnofinančne konsolidacije in strukturnih reform;

95.

ugotavlja, da bi to lahko privedlo do strategij za finančno konsolidacijo, ki bodo zelo omejile sposobnost vlad za ukrepanje; hkrati opozarja, da varčevalni paketi ne bi smeli voditi k ukrepom, ki bi lahko zavrli okrevanje gospodarstva, ustvarjanje delovnih mest in socialno kohezijo;

96.

meni, da je Pakt stabilnosti in rasti pomemben instrument za izvajanje pritiska na vzdržnost javnih financ, kar je prispevalo k gospodarski odgovornosti v območju evra; priznava, da je njegovo delo ovirala slaba uporaba, in da ni nudil zadostne pomoči za optimizacijo gospodarske politike vsake države članice in območja evra kot celote; meni, da ta instrument gospodarske politike ni bil zasnovan kot trajni proces popravnih ukrepov, ki naj bi nadomestil trenutna neravnovesja in pomagal prebroditi krizna obdobja oziroma obdobja zelo nizke rasti; meni, da bi morale države članice poleg uporabe obstoječih pravil uresničevati notranje politike za pospeševanje rasti, inovacij, konkurenčnosti in količinskega cilja, po katerem javnofinančni primanjkljaj ne sme preseči določene meje;

97.

meni, da Pakt stabilnosti in rasti ne upošteva drugih neravnovesij, ki na primer obstajajo glede zasebne zadolženosti in tekočega računa, ki prav tako vplivajo na monetarno unijo;

98.

ugotavlja, da je v prejšnjem zakonodajnem obdobju pri reviziji direktive o Eurostatu Svet nasprotoval, da bi bila Eurostatu podeljena pooblastila za nadzor na kraju samem, ki jih je zagovarjal Evropski parlament, kljub temu, da je postalo jasno, da je točnost statističnih podatkov, ki so jih sporočale nekatere države članice včasih vprašljiva;

99.

meni, da so avtorji Maastrichtske pogodbe načrtovali konvergenco konkurenčnosti med državami članicami v območju evra in niso pričakovali visoke stopnje razhajanj, kar je na koncu pripeljalo do vedno večjih odstopanj, ko so zaradi strahu, povezanega s solventnostjo, nekatere države članice povišale svoje premijske stopnje za tveganje;

100.

ugotavlja, da je v zadnjih mesecih prišlo do številnih začasnih sprememb glede uporabe norm evropske državne pomoči, zaradi česar so države članice lahko omejile učinke krize; ugotavlja, da obdobje rasti, kateremu se zdaj približujemo, potrebuje trdne temelje in v zvezi s tem se moramo postopoma vrniti v normalni sistem državne pomoči in tako zagotoviti enake konkurenčne pogoje v Evropi;

101.

poziva k okrepitvi določb Pakta stabilnosti in rasti, zlasti preventivnih ukrepov, pri čemer je sredstvo skupnega pritiska trenutno najmočnejši razpoložljiv instrument, s katerim se države članice pripravi k izpolnjevanju priporočil Sveta; poziva k temu, da bi Komisija izvajala ostrejši gospodarski nadzor; meni, da je treba preučiti možnost ustvarjanja spodbud za javnofinančno konsolidacijo;

102.

poziva k oblikovanju učinkovitega mehanizma kazni in spodbud, ki se bo uporabljal pri izvajanju Pakta stabilnosti in rasti, in pomagal preprečiti kakršno koli poslabšanje sedanje krize ter zagotovil, da v prihodnje ne bi prišlo do nove krize;

103.

meni, da morajo večstranski nadzor in zahteve za prilagoditev zadevati tako primanjkljaj kot presežek, ob upoštevanju posebnih razmer vsake države, na primer glede demografije, in da morajo vključiti raven zasebne zadolženosti, razvoj plač v primerjavi s produktivnostjo dela, delovnih mest – zlasti za mlade – in bilanco tekočih računov; meni, da je treba te elemente uporabiti kot opozorilne znake, če se jih ne more uporabiti kot merila, ki jih trenutno predvideva pakt za stabilnost; meni, da je na področju podatkov o javnih financah potrebna večja preglednost in pozdravlja predlog Komisije o kakovosti statističnih podatkov;

104.

poziva Komisijo, naj uveljavi okrepljen evropski mehanizem za sankcije, ki bo nedvomno pod njenim nadzorom, da bi države članice pripravil k spoštovanju pravil Pakta stabilnosti in rasti;

105.

meni, da se je pokazalo, da Pakt stabilnosti in rasti ni bil dovolj učinkovit pri usklajevanju fiskalnih politik, da so zaradi tega, ker se je opiral na politike posameznih držav, nastale težave z uveljavljanjem in poštenostjo informacij, da mu ni uspelo vzpostaviti povezave z ravnjo zaposlitve in ustvarjanjem delovnih mest, tako da bi nastala ustrezno uravnotežena mešanica politik, in da mu poleg tega ni uspelo obravnavati vprašanj resnične konvergence, konkurenčnosti in oblikovanja sinergij v območju evra; zato meni, da je potrebno nadaljnje usklajevanje med državami članicami in zlasti med gospodarstvi v območju evra, da bi povečali gospodarsko ravnotežje v tem območju;

106.

meni, da bi bilo treba širše smernice ekonomskih politik tako za stabilnost kot za rast, ki jih je pomagal oblikovati Parlament, uporabiti kot okvir za razpravo in oceno o proračunu držav članic, preden se jih predstavi posameznim nacionalnim parlamentom;

107.

meni, da bi morale države članice območja evra, poleg tega, da imajo enotno valuto, preiti na drugo raven, ki bi omogočila vzajemno oddajo in upravljanje dela državnega dolga držav članic, kar bi postavilo temelje za bolje pripravljen večstranski nadzor s pomočjo Evropskega denarnega sklada in evropskega instrumenta za finančno stabilnost ter zagotovilo večjo privlačnost trga celotnega območja kot tudi skupno upravljanje dolga;

108.

meni, da izvajanje strukturnih reform, zlasti prilagajanje in prenova sistemov socialne distribucije v novih državah članicah potrebuje močno podporo in solidarnost Unije; ne glede na svetovno finančno, gospodarsko in socialno krizo, morajo nove države članice, ki izpolnjujejo maastrichtska merila, še naprej širiti območje evra in ERM II; take odločitve bi med drugim dokazale stabilnost in trajnost območja evra samega;

109.

meni, da je zmanjševanje največjih razlik v konkurenčnosti znotraj območja evra z usklajevanjem rasti plač z rastjo produktivnosti in predvideno inflacijo, bistvena za izogibanje sporov v območju evra;

110.

zahteva znatno izboljšanje poteka socialnega dialoga o makroekonomskih vprašanjih, ki mora biti več kot samo obveščanje socialnih partnerjev o predlaganih ali sprejetih smernicah;

111.

Poziva Komisijo in Svet, naj določita širše skupne smernice EU za izvajanje trajnostnega tržnega gospodarstva; meni, da bi se morale te smernice oblikovati vsako leto na osnovi ocene, ki bi zajemala razvoj plač/produktivnosti na nacionalni in evropski ravni s pravim socialnim dialogom;

112.

poziva k skupni proračunski strategiji za povrnitev in ohranjanje EU kot dolgoročnega območja gospodarske rasti;

113.

meni, da lahko učinkovita javna poraba, zazrta v prihodnost (izobraževanje, usposabljanje, infrastruktura, raziskave, okolje, itd.) lahko stabilizira gospodarstvo s podpiranjem zdrave in trajnostne rasti skozi čas; meni, da je lahko kakovostna, odgovorna javna poraba, ki jo spremlja podjetniški in inovacijski potencial zasebnega sektorja, motor za gospodarski in socialni napredek;

114.

poudarja, kako pomembna je vzpostavitev močnejše povezave med instrumenti Pakta stabilnosti in rasti, makroekonomskimi instrumenti in nacionalnimi reformnimi programi v okviru strategije Evropa 2020, ki jih je treba predstaviti usklajeno, vanje pa vključiti boljšo primerjavo med nacionalnimi proračuni glede porabe v različnih kategorijah; meni, da države članice na svoje gospodarske politike ne bi smele gledati le kot na vprašanje nacionalnega interesa, temveč kot na stvar skupnega interesa, in bi morale svoje politike oblikovati temu primerno; opozarja države članice na okrepljeno vlogo širših smernic ekonomske politike;

115.

vztraja, da sta potrebna večja skladnost in dopolnjevanje med proračuni vseh 27 držav članic Unije in proračunom EU, če naj bo strategija Evropa 2020 verodostojna; poudarja, da bi moral proračun EU igrati večjo vlogo v smislu združevanja sredstev;

116.

meni, da imajo lahko pametno usmerjene javne naložbe velik učinek na dolgoročne naložbe; predlaga, da se pooblastila Evropske investicijske banke razširijo, tako da bo lahko izdajala evroobveznice za vlaganja v glavne strukturne projekte skladno s strateškimi prednostnimi nalogami EU;

117.

poudarja, da skupna valuta lahko deluje le, če bodo države članice uskladile svoje proračunske politike in druga drugi odprle svoje knjige; se zaveda, da ta proces terja tesno sodelovanje z nacionalnimi parlamenti;

118.

poziva Komisijo in Svet, da ob podpori Eurostata okrepita primerljivost odhodkov nacionalnih proračunov, da se opredeli dopolnilni ali konvergentni značaj izvajanih politik;

119.

meni, da bi si morala Unija in države članice prizadevati za uvedbo davčnih načel, ki bi prenehala spodbujati zadolževanje v javnem in zasebnem sektorju in kratkoročna plačila v zasebnem sektorju in ki bi po možnosti vključevala mehanizme bonus-malus glede meril dostojnega dela in okolja;

120.

ugotavlja, da bo okrepitev po finančni, gospodarski in socialni krizi in izhod iz državne dolžniške krize zahtevala dolgotrajni proces, ki mora biti dobro zastavljen in zagotoviti uravnotežen in trajnostni razvoj; priznava, da bodo morda med rastjo, pravičnostjo in finančno stabilnostjo potrebne sporazumne rešitve, ki pa morajo izhajati iz političnih odločitev; Komisijo poziva, naj predloži predloge za finančni razvoj, ki upoštevajo te cilje, zlasti glede strategije EU 2020, in naj pojasni vrste sporazumnih rešitev, ki bi lahko bile predmet političnega odločanja; upa, da bo na tej osnovi Unija lahko omogočila razpravo in dovolila primerjavo politik, po posvetovanju z vsemi stranmi, ki sodelujejo pri reformi finančnih trgov (banke, vlagatelji, varčevalci in socialni partnerji); poleg tega Komisijo poziva, naj Evropski parlament bolj vključi v ta proces, zlasti v načrtovanje in kasnejše uresničevanje strategije EU 2020;

121.

poziva Unijo, naj izboljša svoje proticiklične instrumente za upravljanje gospodarskih politik;

122.

meni, da Lizbonska pogodba zagotavlja vse instrumente, ki so v tem trenutku potrebni za vzpostavitev resničnega gospodarskega upravljanja Unije in boljšega nadzora stanja javnih financ v državah članicah;

123.

opozarja na pozive v poročilih Maria Montija in Louisa Grecha, ki ju je Evropski parlament sprejel 20 maja 2010, k bolj celostnemu pristopu k notranjemu trgu v smislu strategije in dojemanja, da bi notranji trg postal bolj učinkovit in da bi povrnili javno zaupanje; poudarja pomen pobude o zakonodajnih in nezakonodajnih predlogih iz Akta o enotnem trgu, da bi okrepili in posodobili notranji trg, dokončno oblikovali digitalni notranji trg ter obravnavali in presegli preostale ovire;

124.

meni, da je nujno, da Akt o enotnem trgu zajema ambiciozen načrt za socialno varstvo in varstvo potrošnikov, tako da se socialno klavzulo vključi v celotno zakonodajo, povezano z notranjim trgom, v zakonodajo o storitvah splošnega gospodarskega interesa, zakonodajni načrt za krepitev delavskih pravic, ambiciozni zakonodajni paket za varstvo potrošnikov, ki bo spremenil vsakodnevno življenje prebivalcev in izboljšal davčno usklajevanje z usklajevanjem davčne osnove za pravne osebe in stopnjami DDV;

125.

ugotavlja, da notranji trg potrebuje podporo vseh, saj je osrednji del evropskega projekta in temelj za izgradnjo trajnostnega bogastva v EU;

126.

poudarja, da je notranji trg eden od glavnih gonil evropske rasti: poudarja, da bi morala strategija EU 2020 delovati kot konkreten program za rast in zaposlovanje, da bi se lahko spopadli z gospodarsko krizo in okrepili notranji trg;

127.

meni, da pobude posameznih držav ne morejo uspeti brez usklajenega delovanja na ravni EU, zaradi česar je nujno, da Evropska unija nastopi odločno in enotno in uresničuje skupne ukrepe. Solidarnost, na kateri temelji evropski model socialne ekonomije in usklajevanje nacionalnih odzivov, sta najbolj pripomogla k temu, da smo se lahko izognili kratkoročnim protekcionističnim ukrepom posameznih držav članic; je zaskrbljen, ker bi lahko ponovni pojav gospodarskega protekcionizma na nacionalni ravni najverjetneje povzročil razdrobitev notranjega trga in zmanjšal konkurenčnost, zato ga je treba preprečiti; je zaskrbljen, saj bi lahko v številnih državah članicah pod pretvezo sedanje finančne in gospodarske krize utemeljevali ponovno oživitev protekcionističnih ukrepov, čeprav bi bilo treba zaradi te krize uporabiti skupne zaščitne mehanizme;

128.

meni, da napredek na notranjem trgu ne bi smel temeljiti na najmanjšem skupnem imenovalcu; zato Komisijo spodbuja, naj prevzame vodilno vlogo in predlaga drzne rešitve; spodbuja države članice, naj uporabijo metodo okrepljenega sodelovanja na področjih, kjer sporazuma med sedemindvajseterico ni mogoče doseči; preostale države se lahko tem pionirskim pobudam pridružijo pozneje;

129.

opozarja pred idejo, da se evropsko gospodarstvo lahko nekako razvija in raste brez svobodne in poštene trgovine z največjim možnim številom drugih držav po svetu, vključno s trenutno našo največjo partnerico, ZDA, in razvijajočimi se državami, kot so Kitajska, Indija in Brazilija; meni, da se mora Evropska unija opreti tudi na lastne sile z boljšo uporabo notranjega trga, saj je njena rast bistveno povezana z notranjim povpraševanjem;

130.

poudarja, da je treba v obdobju globalizacije sprostiti potencial notranjega trga za poslovanje, da bi pospešili ustvarjanje novih delovnih mest in inovacije v povezavi z novimi tehnologijami v Evropi;

131.

meni, da bi morala Komisija, če želi vzpostaviti učinkovit notranji trg, oblikovati jasne politične prednostne naloge s sprejetjem „Akta o enotnem trgu“, ki bo zajemal tako zakonodajne kot nezakonodajne pobude za oblikovanje zelo konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva;

132.

priznava, da je v okviru Evropske unije oblikovanje notranjega trga brez davčne uskladitve, zlasti glede davka pravnih oseb in opredelitve elementov socialnega varstva, pripeljalo tudi do prevelike konkurence med državami članicami, ki so želele privabiti davkoplačevalce iz preostalih držav članic; kljub temu ugotavlja, da je ena od največjih pridobitev notranjega trga odstranitev ovir za mobilnost in uskladitev institucionalnih predpisov, kar spodbuja kulturno razumevanje, povezovanje, gospodarsko rast in evropsko solidarnost;

133.

priporoča Komisiji, da izvede neodvisno analizo in opredeli dvajset glavnih virov nezadovoljstva v zvezi z enotnim trgom, s katerimi se soočajo državljani v vsakdanjem življenju, zlasti v povezavi s spletno trgovino, čezmejno zdravstveno oskrbo in vzajemnim priznanjem poklicnih kvalifikacij;

134.

poziva države članice, naj vendarle sprejmejo korelacijske tabele v zvezi z izvajanjem zakonodaje, da bodo zakonodajne pomanjkljivosti očitnejše;

135.

poudarja, da je dobro delujoč trg javnih naročil bistven za notranji trg; kljub temu ostaja zaskrbljen zaradi dejstva, da imajo javni organi še vedno precejšnje težave pri doseganju svojih političnih ciljev ob upoštevanju zapletenega sklopa pravil, prav tako pa pri omogočanju dostopa do javnih naročil malim in srednje velikim podjetjem;

136.

spodbuja Komisijo, naj pripravi predlog, ki bo uvedel klavzulo o začetku uporabe, po kateri bi zakonodaja EU o notranjem trgu v primeru, da je države članice ne prenesejo pravočasno, po določenem času začela veljati samodejno;

137.

meni, da bi sprejetje zdravih in učinkovitih predpisov za gospodarsko območje po krizi, kakršno smo doživeli, pomembno prispevalo h konkurenčnosti; meni, da so oblasti EU posebno odgovorne za to, da poskrbijo za uresničevanje tega načrta za spremembe, med drugim tudi s pomočjo nacionalnih političnih organov;

138.

meni, da bi morala Evropa ponovno postati ugoden prostor za naložbe in proizvodnjo, ter predstavljati svetovno merilo uspešnosti za inovacije in rast; meni, si morajo tako javne kot zasebne finančne institucije po svojih najboljših močeh prizadevati, da finančni trgi delujejo v prid realnega gospodarstva ter malih in srednjih podjetij;

139.

poziva Komisijo, da vsako leto pripravi oceno o potrebah za javne in zasebne naložbe in o načinu, na katerega se jih, oziroma bi jih bilo treba zadovoljiti;

140.

priznava, da za nadaljnji razvoj notranjega trga Unije potrebujemo usklajen pristop tako na nacionalni ravni kot na ravni EU, da se izkoristijo najboljše prakse na področju boja proti davčni goljufiji in utaji, ob istočasnem oblikovanju primernih pobud za davkoplačevalce, da pravočasno plačujejo svoje davke, in za davčne organe v državah članicah, da sprejmejo učinkovite preprečevalne ukrepe za vse vrste davčnih zlorab;

141.

meni, da bi zajezitev davčnih goljufij prispevala k zmanjšanju javnega primanjkljaja, ne da bi se zato povečali davki, ohranjeni pa bi bili izdatki za socialno varstvo; je zaskrbljen nad izkrivljanjem na notranjem trgu zaradi različnih stopenj davčnih goljufij v državah članicah; poziva Komisijo, naj pripravi oceno učinka, s katero bi ocenila različne težave, ki jih povzročajo davčne utaje in siva ekonomija v vseh državah članicah;

142.

poudarja, da za zagotovitev trajnostih javnih financ ne potrebujemo le odgovorne porabe sredstev, temveč tudi ustrezen in pravičen davčni sistem, bolj učinkovito delo nacionalnih davčnih organov pri pobiranju davkov ter okrepljen boj proti davčnim utajam; poziva Komisijo, naj predlaga niz ukrepov za pomoč državam članicam pri ponovnem vzpostavljanju ravnovesja na javnih računih in pri financiranju javnih naložb z uvedbo novih finančnih virov;

143.

ugotavlja, kot odziv na delo Maria Montija, da so povečanja javnih prihodkov, povezana z dobro gospodarsko uspešnostjo, zelo pogosto vodila k zmanjšanju davka; ugotavlja, da je treba zmanjšati obdavčitev dela, da se poveča evropska konkurenčnost; podpira predlog Maria Montija za vzpostavitev skupine za davčno politiko, ki bo združevala predstavnike držav članic, saj gre za pomemben način spodbujanja dialoga med evropskimi državami; poziva skupino, naj najprej razpravlja o okviru za davčni sistem, ki bi obravnaval okoljske cilje in podprl učinkovito uporabo virov; pozdravlja predlog direktive za skupno konsolidirano davčno osnovo za pravne osebe iz delovnega programa Komisije za leto 2011;

144.

priznava, da je glavna gonilna sila za izboljšanje institucij in gospodarsko rast v državah članicah njihova suverenost pri izbiri načina, na katerega odmerijo davek; meni, da je bistvenega pomena zmanjšanje davkov na delo, tako zaradi najrevnejših kot tudi zato, da se srednjemu razredu omogoči spodobno življenje od sadov svojega dela;

145.

zagovarja davčno strukturo, ki bi omogočila lajšanje bremena, ki pritiska na delo, in pospešila zaposlovanje, inovacije in dolgoročne naložbe, ter vzpostavila spodbude zanje;

146.

meni, da je treba kohezijsko politiko obravnavati kot eden od stebrov gospodarske politike Unije, saj prispeva k dolgoročni naložbeni strategiji EU;

147.

ugotavlja, da je kohezijska politika postala pomemben element v evropskem svežnju za oživitev gospodarstva, saj je javna politika, ki se lahko uporabi za odzivanje na krizo in za spodbujanje kratkoročnega povpraševanja ter obenem za vlaganje v dolgoročno rast in konkurenčnost;

148.

meni, da sposobnost kohezijske politike, da vzpostavi vez med oživitvijo in dolgoročno rastjo, izhaja iz treh osnovnih značilnosti: kohezijska politika določa strateške smernice, ki pogojujejo prenos sredstev, in so zavezujoče tako za države članice kot za regije; državam članicam in regijam dopušča manevrski prostor za prilagoditev ukrepov na lokalne posebnosti; in ima sposobnost za spremljanje in podporo pri doseganju ciljev;

149.

poudarja, da neenakomerno razporejene posledice krize na evropskem ozemlju odražajo razlike v konkurenčnih izhodiščih in različne stopnje zatekanja k proti kriznim ukrepom, kar se kaže v obstoju njihovih različnih dolgoročnih obetov; poudarja, da posledice krize lahko oslabijo ozemeljsko kohezijo, če jih ne odpravljamo s politikami, ki na raznolike načine rešujejo konkretne težave; ugotavlja, da je v nekaterih državah, ki jih je kriza najbolj prizadela, kohezijska politika prispevala k velikemu delu vseh javnih naložb;

150.

meni, da bo strategija po krizi učinkovitejša, če bodo regije in mesta vključene v njeno izvajanje; meni, da upravljanje na več ravneh nudi širši politični prostor, ki omogoča učinkovitejše spodbujanje oživitve gospodarstva v EU, saj imajo regionalne in lokalne ravni evropskega upravljanja sposobnost pretvorbe evropskih splošnih strateških ciljev v njihove lastne ozemeljske posebnosti in so zmožni izkoristiti orodja politike, ki so jim na voljo, in navdušenje vseh partnerjev – podjetja, univerze in civilna družba;

151.

poudarja, da imajo danes lokalni in regionalni organi na voljo veliko instrumentov; poudarja, da so za inovacije, ki lahko povečajo produktivnost in prinesejo nove tehnološke možnosti, ki lahko ustvarijo novo povpraševanje in trge, potrebni regionalni in lokalni poudarek ter integrirani lokalni pristop do vlaganj in politike rasti; meni, da so regija, mesto ali podeželsko področje lahko prostor, kjer se zberejo vsi partnerji in se najdejo vsi elementi, potrebni za dosego rešitve;

152.

zato izraža svojo zaskrbljenost zaradi pomanjkanja napredka pri vračanju moči skupnostim, glede na to, da lokalne in podeželske skupnosti ponujajo možnosti na področju gospodarstva, zaposlovanja in gradnje skupnosti, ter da nudenje podpore za te skupnosti omogoča zmanjševanje izključitve z okrepitvijo tkiva skupnosti in na ta način povečanja njene absorpcijske sposobnosti;

153.

poudarja, da je treba, glede na to, da bodo regije tudi v prihodnje krepile svojo vodilno vlogo pri izvajanju gospodarskega programa EU, okrepiti posojila na lokalni ravni, in da se ta pristop lahko spodbudi z močnimi regionalnimi bankami; ugotavlja, da je pri regulaciji sektorja finančnih storitev treba upoštevati potrebo po spodbujanju duha podjetništva in financiranju malih in srednjih podjetij, in da bi se morala finančna podpora za mala in srednja podjetja, predvidena v kohezijski politiki, usmeriti k financiranju tveganega kapitala, kar bi omogočilo večje sodelovanje bančnega sektorja in učinkovitejšo uporabo strukturnih skladov;

154.

poziva k dodatni reformi trenutne strukture kohezijske politike, s čimer bi omogočili, da se sredstva za države članice, regije in mesta ponudijo hitreje in učinkoviteje; poudarja, da potrebujemo večjo prožnost, in da mora Komisija to upoštevati pri oblikovanju prihodnje kohezijske politike;

155.

meni, da je nujno treba povezati vse dolgoročne naložbene strategije EU, ki jih podpira kohezijska politika, z rezultati na področju konkurenčnosti, inovacij, ustvarjanja delovnih mest, okolju prijazne rasti in izboljšav pri gospodarski, socialni in ozemeljski koheziji na evropski ravni, zlasti med starimi in novimi državami članicami;

156.

poziva, naj si strategija EU 2020 zada za cilj nudenje široke politične vizije za prihodnost EU kot konkurenčne, socialne in trajnostne Unije, kjer bosta skrb za ljudi in varstvo okolja v središču oblikovanja politik;

157.

meni, da je, če želimo doseči te cilje, čas za tesno uskladitev naših makroekonomskih politik, kjer bo prednostna naloga povečanje potenciala rasti Unije in osredotočanje na model vključujočega in trajnostnega razvoja, brez katerega ne moremo rešiti nobene naše težave; meni, da bi to moralo biti središče nove strategije EU 2020;

158.

priznava, da mora Unija, če želi preprečiti, da bi ukrepanje ob krizi eura povzročilo dolgo obdobje gospodarske stagnacije, hkrati z reformami za obnovo in izboljšanje konkurenčnosti izvajati tudi strategijo, usmerjeno v pospeševanje trajnostne gospodarske rasti;

159.

je seznanjen s petimi krovnimi cilji, ki jih je opredelil Evropski svet, glede stopnje zaposlenosti, raziskav in razvoja, zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, stopnje izobrazbe in socialne vključenosti; poudarja, da bi morali biti ti krovni cilji izraženi v okviru skladne in dosledne trajnostne razvojne strategije, ki bi združevala gospodarske, socialne in okoljske ukrepe;

160.

meni, da je treba izobraževanje postaviti v središče gospodarske strategije Unije, da se tako poveča celotna kakovost vseh stopenj izobraževanja in usposabljanja v EU, z združevanjem odličnosti in enakosti ter s preoblikovanjem izobraževalnega sistema; verjame, da mora izobraževanje za Unijo predstavljati javno dobro, pri čemer so naložbe na vseh področjih izobraževalnega sistema, tako glede kakovosti izobraževanja in širjenja dostopa do visokošolskega izobraževanja; predlaga, da se vzpostavi trajen, vključujoč sistem vseživljenjskega izobraževanja na evropski ravni, v okviru katerega bosta programa Erasmus in Leonardo za mobilnost v izobraževanju in usposabljanju postala splošno dostopna; poudarja, da je treba nujno povečati stopnjo naložb na področju raziskav in razvoja, zlasti glede na vmesno oceno sedmega okvirnega programa in prihodnjo finančno perspektivo EU;

161.

poudarja, da bi morali biti osrednji točki odpravljanje brezposelnosti mladih in spodbujanje učinkovitega usklajevanja veščin s potrebami na trgu; verjame, da moramo razviti javno-zasebna partnerstva v izobraževanju in uporabiti čezmejno mobilnost za študente in raziskovalce pri izmenjavah in delovnih praksah za spodbuditev mednarodne privlačnosti evropskih visokošolskih izobraževalnih ustanov, pri čemer moramo ohraniti cilj 3-odstotne porabe BDP, namenjen za raziskave in razvoj, ki bo povečal inovacije prek raziskav in visokošolskega izobraževanja;

162.

meni, da se mora strategije EU 2020, kot jo predlaga Komisija, osredotočiti predvsem na to, da postane notranji trg manj birokratski, s tem, da se do leta 2012 zmanjšajo upravna bremena za podjetja za 25 %, in se usmeriti k učinkovitosti z uporabo interneta kot stebra e-trga po vsej EU, kar bo ustvarilo nove storitve in nova delovna mesta;

163.

meni, da bi bilo treba okrepiti strukturo upravljanja strategije EU 2020, da bi zagotovili, da bo dosegla svoje cilje; meni, da potrebujemo širšo uporabo zavezujočih ukrepov, da bo nova strategija uspešna, in ne, da še naprej uporabljamo odprto metodo usklajevanja na področju gospodarske politike; poziva Svet in Komisijo, naj predlagata gospodarsko strategijo za oživitev gospodarstva, ki bo temeljila zlasti na instrumentih EU, ne pa izključno na medvladnih pobudah;

164.

zaveda se, da samo dobro vodenje oziroma gospodarsko upravljanje ne bo zadoščalo, da bi se Evropski uniji zagotovila potrebna strategija rasti kot odgovor na krizo in za soočanje s svetovno konkurenco; vendar je prepričan, da je deset let EMU pokazalo, v kakšni meri, v okviru sui generis evra, je bilo to potrebno;

165.

opozarja, da mora strategija EU 2020 imeti za cilj zmanjšanje revščine v EU za polovico, in poudarja, da je večina Evropejcev, ki sedaj živi v revščini ali jim ta grozi, žensk, zlasti starejših, priseljenk, mater samohranilk in skrbnic; poleg tega meni še, da bi bilo treba upoštevati vidik življenjskega poteka, saj revščina staršev neposredno vpliva na življenje, razvoj in prihodnost otrok;

166.

poziva k opredelitvi ambiciozne dolgoročne strategije proti revščini, da bi zmanjšali neenakosti in socialno izključenost, z daljnosežnim ciljem zmanjšanja revščine in revščine pri zaposlenih; predlaga vzpostavitev okvirne politike EU o sistemu minimalnih plač, ob upoštevanju načela subsidiarnosti, različnih praks, pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb in nacionalne zakonodaje v državah članicah glede evropskih meril, ki upoštevajo življenjsko raven vsake države članice; poziva tudi k otroškim dodatkom, z enakim ciljem kot je navedeno zgoraj, torej za zmanjšanje revščine, neenakosti in socialne izključenosti;

167.

meni, da bi morale države članice pripraviti razprave v njihovih zadevnih nacionalnih parlamentih pred sprejetjem svojega programa za stabilnost in rast (EU 2020);

168.

ugotavlja, da pregled stanja na področju inovacij, ki ga je opravila Komisija, kaže, da Evropa na področju raziskav in inovacij še vedno znatno zaostaja za Japonsko in Združenimi državami;

169.

meni, da Evropska unija, poleg sredstev za mala in srednja podjetja, potrebuje proaktiven in usklajen pristop za financiranje razvoja in inovacij in da mora biti v ospredju novih zaposlitvenih sektorjev in pritegniti zasebne naložbe;

170.

ugotavlja, da je prehod k energetsko učinkovitemu gospodarstvu, kot način za povečanje energetske varnosti EU, ena izmed prednostnih nalog Komisije in držav članic; meni, da bi morala EU spodbuditi inovacije za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, pri čemer je treba poudariti lokalne vire z nizkimi emisijami ogljika;

171.

meni, da je medsebojna povezanost energetskega omrežja osrednjega pomena za delovanje notranjega trga v sektorju energije, kot tudi za obsežno pridobivanje energije iz obnovljivih virov; poudarja pomen razvoja inteligentne mreže;

172.

poudarja, da morajo biti mala in srednja podjetja hrbtenica razvoja obnovljivih in energetsko učinkovitih tehnologij; ugotavlja, da je oblikovanje finančnih instrumentov za spodbujanje energetske učinkovitosti in inovacij na področju uporabe obnovljive energije osrednjega pomena;

173.

meni, da morajo biti naložbe za obnovo nepremičninskega parka in skupnega prevoza prednostna naloga za zmanjšanje stroškov za energijo in energetske revščine ter za vzpostavitev učinkovitega kroga delovanja;

174.

poziva k pravičnemu in nepristranskemu postopnemu prehodu k zelenemu gospodarstvu; meni, da je treba brezposelnost, ki izhaja iz prehoda, vnaprej predvideti s povečanjem izobraževanja in sposobnosti delavcev glede novih tehnologij; ugotavlja, da predstavlja energetska revščina vir znatne in rastoče skrbi;

175.

poziva Komisijo, da razvije in predstavi mehanizem, kjer bi malim in srednjim podjetjem ter drugim inovatorjem ponudili sredstva za zmanjševanje tveganja v javno-zasebnih partnerstvih z zasebnimi delniškimi skladi, in kjer bi denar iz Evropske investicijske banke, skupaj z javnim denarjem iz držav članic, s podporo mehanizmov za jamčenje tveganja Evropskega investicijskega sklada, ki je razporejen v okviru zasebnega delniškega sklada, omogočil, da se projekti do 80 % financirajo z zasebnim kapitalom;

176.

podpira vzpostavitev finančnih institucij, ki bodo nudile financiranje za inovacijske projekte po Uniji, ki so bistvenega pomena za prihodnji trajnostni razvoj;

177.

poziva Komisijo, da si prizadeva za odpravo upravnih ovir, in izboljša pogoje za inovacijo, na primer z uvedbo enotnega patenta EU; ugotavlja, da dobronamerni programi za spodbujanje konkurenčnosti in oblikovanje trajnostnega gospodarstva ne delujejo pravilno, saj se mala in srednja podjetja, univerze in multinacionalke odvrača od udeležbe v evropskih programih;

178.

ugotavlja, da fiskalna in monetarna politika nista nadomestilo za strukturno reformo, ki mora reševati osnovne pomanjkljivosti evropskega gospodarstva – strmo naraščajoči dolgovi in primanjkljaji, starajoče se prebivalstvo, verjetnost povečanja inflacije ali procesa deflacije, zelo verjeten nov pojav inflacije, tveganja za industrije, ki so nastala zaradi politik za podnebne spremembe, zlasti zaradi negotovosti glede novih ciljev in standardov, nizke produktivnosti in pomanjkanja konkurenčnosti; poziva k večji učinkovitosti pri uporabi javnega denarja tako na evropski kot na nacionalni ravni; meni, da je treba pri sprejemanju usklajenih politik in ciljev upoštevati razlike v časovni usklajenosti in intenzivnosti krize kot tudi različna predhodna fiskalna in monetarna stališča posameznih držav članic; verjame, da bodo ta prizadevanja vodila k hitrejši resnični konvergenci med nacionalnimi gospodarstvi;

179.

meni, da mora biti evropska zmagovalna strategija temeljiti na trdni fiskalni politiki, ki spodbuja inovacije, izobraževanje in zaposljivost delovne sile, saj je to edini način za spodbuditev trajnostne produktivnosti, zaposlovanja in rasti;

180.

poudarja, da so spopadanje s podnebnimi spremembami in pomanjkanjem virov ter zaustavljanje izgube biotske raznovrstnosti okvirni pogoji za prihodnjo evropsko gospodarsko rast; ugotavlja, da mora ta rast zato biti ločena od uporabe virov in mora temeljiti na zelenih inovacijah in ekološko trajnostnem gospodarskem napredku;

181.

pozdravlja strategijo, ki jo je marca 2007 sprejel Evropski svet in ki ima za namen povečanje energetske neodvisnosti Evropske unije in opredelitev jasnih obvez za boj proti podnebnemu segrevanju; meni, da je kriza še dodatno okrepila pomen te strategije; vendar meni, da se mora ta strategija, če želi biti uspešna, poleg elementov za urejanje enotnega trga, spremeniti v neposredne ukrepe Unije;

182.

meni, da je eden od velikih izzivov, s katerimi se sooča EU, ohranjanje svoje konkurenčnosti, povečanje rasti in spopadanje z visoko stopnjo nezaposlenosti;

183.

ponovno poudarja, da mora biti visoka kakovost delovnih mest osrednja prednostna naloga strategije 2020, in da je večja osredotočenost na dobro delujoče trge dela ter na socialne razmere bistvena za izboljšanje stopnje zaposlitve; zato poziva k oblikovanju novega programa za spodbujanje dostojnega dela, zagotavljanje pravic delavcev po vsej Evropi ter izboljšanje delovnih pogojev;

184.

meni, da mora nova strategija bolj poudariti dostojno delo, vključno z bojem proti delu na črno in zagotavljanjem, da se ljudem, ki so trenutno izključeni iz trga dela, omogoči ponovni dostop do njega;

185.

meni, da mora nova strategija spodbujati trge dela, ki hkrati povečujejo spodbude in izboljšujejo pogoje pri delu ter dodatno spodbujajo delodajalce, da zaposlijo nove in ohranijo obstoječe delavce;

186.

poudarja pomen obravnavanja vse manjše konkurenčnosti Evrope na svetovni ravni; ob upoštevanju predvidenega dolgoročnega pomanjkanja delovne sile meni, da se ne bi smeli posvečati samo krizi, temveč bi morali iskati evropske programe, ki bodo omogočili migracijo izobražencev in preprečili beg evropskih možganov;

187.

meni, da je trden in odločen ukrep za delovna mesta toliko bolj potreben, saj Uniji na podlagi obetov nizke rasti grozi oživitev brez oblikovanja delovnih mest;

188.

spodbuja Unijo, da poveže svoje ukrepe za delovna mesta z ukrepi za boj proti revščini in socialni izključenosti, vključno z učinkovitim delovanjem notranjega trga za delavce v EU, da kriza ne bi še bolj povečala neenakosti;

189.

poziva države članice in Komisijo, naj do leta 2020 dosežejo 75-odstotno stopnjo zaposlenosti za moške in ženske z zmanjšanjem razdrobljenosti trga dela ter z odločnejšim prizadevanjem za uskladitev dela, skrbi za druge in družinskega življenja;

190.

meni, da se morajo prizadevanja za podporo ustvarjanja delovnih mest osredotočiti na zaposlovanje mladih, kar pa v zameno zahteva podporo pri nudenju programov, ki upoštevajo enakost spolov, s katerimi se mladim nudijo sposobnosti, potrebne v realnem gospodarstvu;

191.

poudarja, da je treba ustvariti odprte in konkurenčne trge dela, ki bodo delodajalcem zagotavljali večjo prožnost, hkrati pa ponujali podporo za brezposelne, katerim bo v primeru izgube delovnega mesta ponujena aktivna pomoč za ponovno zaposlitev;

192.

verjame, da mora izobraževanje za Unijo predstavljati skupno dobro, z naložbami na vseh področjih izobraževalnega sistema, tako glede kakovosti izobraževanja oziroma glede števila oseb, ki imajo dostop do visokošolskega izobraževanja; predlaga, da se vzpostavi trajen in vključujoč sistem vseživljenjskega izobraževanja na evropski ravni, ki bo vključil oblikovanje programov Erasmus in Leonardo za mobilnost v izobraževanju in usposabljanju;

193.

opozarja, da so delovna mesta odločilna gonilna sila gospodarstva, saj prispevajo h kupni moči; meni, da mora Evropska unija slediti cilju polne kakovostne zaposlenosti, in da je trajno delovanje notranjega trga pogojeno z dostojnim trgom dela, ki je naklonjen inovacijam;

194.

poziva države članice, da nemudoma prek političnih ukrepov, povezanih z delovno silo in trgom, rešijo tako ciklično kot dolgoročno dimenzijo brezposelnosti;

195.

meni, da Evropa potrebuje trdno rast, s katero bi podprla svoj socialni sistem, ki prispeva h konkurenčnosti evropskega socialnega tržnega gospodarstva;

196.

ugotavlja, da je pomembno pospeševati mobilnost, ki tudi lajša iskanje kvalifikacij, ki jih zahtevajo podjetja, in izboljšuje delovanje notranjega trga, vključno v času krize; ugotavlja, da mora mobilnost delavcev spremljati izboljšanje delovnih pogojev;

197.

ugotavlja, da mala in srednja podjetja ter podjetniki igrajo pomembno vlogo v vseh gospodarstvih in so osrednji proizvajalci delovnih mest in dohodka ter pogonska sila za inovacije in rast; meni, da so mala in srednja podjetja bistvenega pomena za nadaljnji razvoj, rast in blaginjo v EU in da je konkurenčnost EU na svetovni ravni mogoče okrepiti z dajanjem prednosti malim in srednjim podjetjem;

198.

verjame, da je čas, da pogledamo v prihodnost in se naučimo iz preteklih lekcij in tako čez čas dosežemo strukturne spremembe, ki bodo naredile naša mala in srednja podjetja bolj konkurenčna in pripravljena, da se soočijo z dodatnim pritiskom, ki bo prišel iz globaliziranega okolja in naše konkurenčne sposobnosti, da vstopimo v še bolj inovativne trge, in na ta način morebiti zagotovimo delovna mesta za veliko najbolj ranljivih članov delovne sile in njihove družine;

199.

priznava, da je treba sedanjo opredelitev malih in srednjih podjetji v EU ponovno pregledati, in da je treba merila, ki zadevajo število zaposlenih, zmanjšati, da se tako omogoči boljše usmerjanje politik za mala in srednja podjetja;

200.

ugotavlja, da industrije ter malih in srednje velikih podjetij ne bo mogoče spodbuditi k inovacijam samo z večjo dostopnostjo do kapitala nasploh, temveč je treba zagotoviti tudi večjo raznolikost virov financiranja;

201.

ugotavlja, da je treba v okviru oživitve posebno pozornost nameniti vlogi malih in srednjih podjetij glede produktivnosti in oblikovanja novih dobrin, ter da se zato izvajajo mehanizmi, ki preprečujejo izhod malih in srednjih podjetij iz trga, povečanje brezposelnost in podaljševanje gospodarske negotovosti; meni, da je treba zagotoviti tudi učinkovito porazdelitev sredstev iz Evropskega socialnega sklada;

202.

meni, da moramo mala in srednja podjetja obravnavati kot motor za manjše naložbe, ki se financirajo iz kohezijskega sklada; verjame, da so v tem okviru osrednjega pomena dodeljevanje sredstev za univerze in spodbujanje partnerstva z malimi in srednjimi podjetji;

203.

se zaveda, da notranji trg EU prispeva k ustvarjanju plodnega poslovnega okolja po vsej Uniji in hkrati ustvarja koristi za potrošnike; ne glede na to se zaveda, da se mala in srednja podjetja pri delovanju na notranjem trgu soočajo s številnimi izzivi, pogosto ne dosežejo svoje maksimalne učinkovitosti in jih je treba podpirati, zlasti na mikro ravni, da se jim omogoči delovanje na celotnem notranjem trgu, prav tako se zaveda, da je treba nadgraditi njihov dostop do informacij na ravni, ki omogoča ustanovitev vseevropskih platform, ter da bodo le takrat lahko mala in srednja podjetja izkoristila poslovne priložnosti, poiskala dopolnjevanja in nazadnje našla sredstva za dostop do trgov znotraj Unije;

204.

meni, da je ohranjanje dejavnih in produktivnih državljanov po upokojitvi tudi v gospodarskem interesu Evrope in da izgubo njihovih izkušenj lahko ublažimo s spodbujanjem starejših državljanov, da ostanejo dejavni v manj formalnih strukturah in omrežjih na podlagi lastne državljanske udeležbe in povezovanja z gospodarskimi akterji in univerzami; meni, da bi lahko imela mala in srednja podjetja največ koristi iz takšnega omrežja neformalnih struktur, s katerim se lahko posvetujejo, saj si večina teh podjetij težko privošči te storitve pri svetovalnih službah, ki delujejo v gospodarstvu; poudarja, da se znanje, ki so si ga nabrali starejši državljani, mora posredovati v dobro vseh z vzpostavitvijo omrežja na ravni EU;

205.

poziva Evropsko unijo, da podpre svojo mrežo malih in srednjih podjetij, ki so vodilna sila pri ustvarjanju delovnih mest, z lajšanjem njihovega dostopa do posojil, zlasti s podporo sistemov za kreditna jamstva in z oblikovanjem novih standardiziranih proizvodov, ki bodo omogočili zbiranje posojil ali lastnih sredstev za ta podjetja; poziva Unijo, naj oblikuje jamstveni sklad EU za mala in srednja podjetja; poziva tudi k oceni obstoječih shem financiranja, zlasti programa za konkurenčnost in inovativnost (CIP), in k prizadevanjem, da bodo posojila, ki jih jamči EU, dostopna podjetjem v vseh državah članicah in k razvoju storitev za mala in srednja podjetja ter strukture za socialni dialog;

206.

poziva Unijo, naj si prizadeva za bolj uravnoteženo strukturo financiranja malih in srednjih podjetij; meni, da je treba povečati delež kapitalskih trgov pri financiranju malih in srednjih podjetij; meni, da je treba povečati in spodbuditi delež financiranja malih in srednjih podjetij s pomočjo kapitalskih trgov, tveganega kapitala, zasebnih vlagateljev in javno-zasebnih partnerstev; poziva Komisijo in države članice, naj občutno zmanjšajo birokratski postopek javnega naročanja za mala in srednja podjetja ter birokracijo, kar je bistveno za dobro delovanje teh podjetij;

207.

spodbuja ustanovitev specializiranih borz, ki poslujejo izključno z malimi in srednjimi podjetji ter so za njih lahko dostopne, da se olajša proces poslovanja z delnicami; meni, da bi se morala mala in srednja podjetja bolj osredotočiti na delnice, in v skladu s tem predlaga odpravo negativnih davčnih spodbud za obe strani trga, vlagatelje in sam trg;

208.

poziva države članice EU, naj razmislijo o možnosti usklajene obdavčitve malih in srednjih podjetij; meni, da je dokončna vzpostavitev notranjega trga nujna za zagotavljanje čezmejnega financiranja in poslovnih priložnosti za mala in srednja podjetja, da se spodbudi gospodarska oživitev EU;

209.

poudarja, da je zelo zaželeno, da se vzpostavi naravna povezava med industrijo in inovacijami ter posledično izobraževanjem; inovatorji, vključno z malimi in srednjimi podjetji, morajo biti v ospredju naložb na evropski in nacionalni ravni. Poudarja, da novoustanovljena inovacijska mala in srednja podjetja po definiciji predstavljajo profil visokega tveganja in bankrota, zato je treba v celoti premisliti o njihovem financiranju in z njim povezanimi dejavnostmi. Poudarja, da je treba zlasti za novoustanovljena inovacijska podjetja vzpostaviti sisteme kreditnih jamstev, saj so v težkem položaju glede pridobitve financiranja pri bankah;

210.

predlaga, da bi morala Komisija ustanoviti projekt „Eno malo ali srednje podjetje – eno delovno mesto“ z vzpostavitvijo novega finančnega instrumenta na ravni EU, da se spodbudijo dejavnosti malih in srednjih podjetij v Uniji; meni, da bi morali bolj uravnotežiti strukturo financiranja malih in srednjih podjetij.

211.

poziva k reformi akta o malih podjetjih, vključno z zavezujočimi določbami, ki se morajo uporabljati v vseh državah članicah, in k oblikovanju novega socialnega akta o malih podjetjih, ki bi bil nujna okrepitev evropskega socialnega tržnega gospodarstva v obdobju po krizi;

212.

priporoča vzpostavitev sistema vse na enem mestu; takšen sistem je potreben za vsa upravna vprašanja za mala in srednja podjetja. Meni, da je zmanjšanje upravnih bremen malih in srednjih podjetij zelo pomembno, prav tako uvedba socialnega vidika v zakonodaji, ki zadeva ta podjetja. Verjame, da bi morala Evropa postati regija, ki je v svetu najbolj prijazna do malih srednjih podjetij;

213.

ugotavlja, da čeprav se zdi, da so nekatere države v vzponu in države v razvoju že premagale najhujšo krizo, je bilo 40 % držav v razvoju vseeno zelo izpostavljenih učinkom finančne krize, zaradi česar bo 90 milijonov ljudi pahnjenih v revščino;

214.

poziva, naj se ponovno potrdi zaveza, da je treba 0,7 % BND držav članic nameniti za razvojno pomoč, ter naj se preuči možnost dodatnih inovativnih virov financiranja za zapolnitev vrzeli, ki je nastala zardi krčenja gospodarstev držav v razvoju;

215.

poziva evropska podjetja, zlasti multinacionalna, naj zagotovijo socialno odgovornost svojih podpogodbenih izvajalcev v proizvodni verigi;

216.

priznava pomanjkljivosti in težave, ki jih povzroča pomanjkanje pravno zavezujočih pristojnosti ter povezanosti svetovnih finančnih in gospodarskih institucij; zato pozdravlja pobude za to, da se z reformami izboljšajo učinkovitost, globalni doseg in odgovornost Mednarodnega denarnega sklada in drugih institucij OZN, da se jim lahko podeli mandat za delovanje v smislu povezovalne platforme za pobude o usklajevanju gospodarskega in finančnega sektorja ter po potrebi tudi pooblastila za oblikovanje pravno zavezujočih pravil v obliki mednarodnih konvencij;

217.

meni, da globalni izzivi EU vključujejo tudi vprašanje o uravnoteženju njene gospodarske moči z ugledom v svetovnem okviru in z možnostjo zastopanja enotnega stališča; meni, da mora biti eden ključnih projektov zunanje politike EU prizadevanje za reformo OZN in z njo povezanih institucij ter njihovo preoblikovanje v globalne institucije, ki bodo imele resničen politični vpliv na obravnavanje mednarodno pomembnih vprašanj, kot so podnebne spremembe, finančni nadzor in finančna ureditev, zmanjšanje revščine in razvojni cilji tisočletja;

218.

poziva Evropski svet, naj skliče vrhunsko srečanje skupine G20, ki bo posvečeno samo potrebni reformi upravljanja v svetovnem okviru;

219.

močno obsoja vlogo davčnih oaz, ki spodbujajo davčne utaje in zlorabe, beg kapitala ter njihovo izkoriščanje; zato poziva države članice, naj si kot prednostno nalogo zadajo boj proti davčnim oazam in zlorabam ter nezakonitemu begu kapitala; poziva Evropsko unijo, naj okrepi svoje delovanje ter proti temu sprejme konkretne in takojšnje ukrepe, na primer sankcije; poziva Svet, naj v okviru Združenih narodov in drugih mednarodnih organov, v katere je vključena Evropska unija in njene države članice, znova vzpostavi načrt za odpravo davčnih oaz;

220.

priporoča, da si je treba hkrati z izboljšanjem upravljanja in delovanja Baselskega odbora za bančni nadzor prizadevati za okrepitev mednarodne ureditve upravljanja drugih tržnih segmentov; predlaga, naj pravila Baselskega odbora za bančni nadzor stopijo v veljavo v obliki mednarodnih pogodb;

221.

je seznanjen z napredkom, ki sta ga na področju davčnega upravljanja dosegli Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in skupina G20, vendar zagovarja nujne in odločne ukrepe za okrepitev pravnih in gospodarskih posledic, povezanih s črno listo nekooperativnih jurisdikcij, ki jo je pripravila OECD; poziva k hitrim in praktičnim ukrepom za samodejno in večstransko izmenjavo informacij kot standardnega postopka v svetovnem okviru, da se okrepita davčna preglednost ter preprečevanje goljufij in davčnih utaj;

222.

predlaga, da Evropska unija po začetku veljave Lizbonske pogodbe postane neposredna podpisnica konvencij Mednarodne organizacije dela in podpiše vse konvencije, ki jih je do zdaj sprejela ta organizacija;

223.

podaja zaključek, da potrebujemo več Evrope; meni, da nujno potrebujemo politične in intelektualne voditelje, ki bodo evropskemu projektu dali nov zagon; meni, da mora Komisija v celoti izkoristiti svoje pravice sprožanja pobud na področju deljenih pristojnosti, zlasti na področju energetske politike, da se EU okrepi za prihodnje izzive; meni, da je treba dokončati projekt ekološko in socialno prijaznega notranjega trga, ki je temelj Unije; odločno poziva k okrepitvi mehanizmov za gospodarsko upravljanje v Uniji, zlasti kar zadeva večjo odgovornost, boljše krizno upravljanje ter boljše usklajevanje gospodarske politike in politike zaposlovanja; ocenjuje, da je treba hitro nadaljevati z izvajanjem načrta finančne in nadzorne reforme, pri čemer je treba obravnavati ne le pomanjkljivosti, ki so se pokazale med krizo, ampak tudi potrebo po oblikovanju finančnega sistema, ki podpira realno gospodarstvo, prispeva k finančni stabilnosti in spodbuja gospodarsko rast, dolgoročne naložbe, ustvarjanje delovnih mest, socialno kohezijo in preprečuje revščino; meni, da je treba preoblikovati davčne sisteme na pošten način, ki preprečuje nastanek prevelikih razlik in spodbuja socialno pravičnost, podjetniški duh in inovativnost; poziva k oživitvi trajnostnega socialnega tržnega gospodarstva in njegovih vrednot;

224.

v okviru posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo je zavezan k izpolnjevanju ciljev, predvidenih v mandatu tega odbora, ob tesnem sodelovanju z nacionalnimi parlamenti EU z namenom sprejetja skupnih priporočil;

225.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, predsedniku Evropskega sveta, predsedniku Euroskupine, Evropski centralni banki, Ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij ter vladam in parlamentom držav članic kot tudi socialnim partnerjem.

8.3.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 70/41

—

ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju členov 121, 126, 136, 138 in 352 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter protokolov (št. 12) o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem in (št. 14) o euroskupini, ki sta priložena k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju sporočil Komisije o okrepitvi usklajevanja ekonomskih politik z dne 12. maja 2010 (KOM(2010)0250) in z dne 30. junija 2010 o usklajevanju gospodarskih politik za stabilnost, rast in delovna mesta – kako izboljšati gospodarsko upravljanje EU (KOM(2010)0367),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 27. aprila 2010 za priporočilo Sveta o širših smernicah ekonomskih politik držav članic in Unije: Del I integriranih smernic strategije Evropa 2020 (SEC(2010)0488),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 27. aprila 2010 o predlogu sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic: Del II integriranih smernic strategije Evropa 2020 (KOM(2010)0193) in svojega stališča z dne 8. septembra 2010 (1) na to temo,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (KOM(2010)2020,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 407/2010 z dne 11. maja 2010 o vzpostavitvi Evropskega mehanizma za finančno stabilizacijo (2),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 332/2002 z dne 18. februarja 2002 o ustanovitvi aranžmaja za zagotavljanje srednjeročne finančne pomoči za plačilne bilance držav članic (3),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1466/97 z dne 7. julija 1997 o okrepitvi nadzora nad proračunskim stanjem ter o nadzoru in usklajevanju gospodarskih politik (4),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1467/97 z dne 7. julija 1997 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem (5),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 3605/93 z dne 22. novembra 1993 o uporabi Protokola o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki je priloga k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (6),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 7. septembra 2010, v katerih je bil odobren ostrejši nadzor nad gospodarskimi in proračunskimi politikami (evropski semester),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 17. junija 2010,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 9. in 10. maja 2010,

—

ob upoštevanju izjave voditeljev držav oziroma vlad euroobmočja z dne 7. maja 2010,

—

ob upoštevanju izjave voditeljev držav in vlad euroobmočja z dne 25. marca 2010,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 25. in 26. marca 2010,

—

ob upoštevanju izjave o podpori držav članic euroobmočja Grčiji z dne 11. aprila 2010,

—

ob upoštevanju sklepov zasedanja Sveta z dne 16. marca 2010,

—

ob upoštevanju sklepov euroskupine o nadzoru nad konkurenčnostjo znotraj euroobmočja in makroekonomskih neravnovesjih z dne 15. marca 2010,

—

ob upoštevanju dokumenta euroskupine o izhodnih strategijah in kratkoročnih prednostnih nalogah politik v strategiji Evropa 2020: posledice za euroobmočje z dne 15. marca 2010,

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta z dne 22. in 23. marca 2005,

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta z dne 23. in 24. marca 2000,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega sveta z dne 13. decembra 1997 o usklajevanju gospodarske politike v tretji fazi EMU ter členov 109 in člena 109b [Pogodbe ES],

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega sveta o paktu stabilnosti in rasti z dne 17. junija 1997 (7),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega sveta o rasti in zaposlovanju z dne 16. junija 1997 (8),

—

ob upoštevanju dokumenta Evropske centralne banke o krepitvi gospodarskega upravljanja v euroobmočju z dne 10. junija 2010,

—

ob upoštevanju svoje resolucije o kakovosti statističnih podatkov Unije in okrepljeni revizijski pristojnosti Komisije (Eurostat) z dne 17. junija 2010 (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije o gospodarskem upravljanju z dne 16. junija 2010 (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. marca 2010 o poročilu o letni izjavi o območju eura 2009 in javnih financah (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2010 o strategiji Evropa 2020 (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. novembra 2008 o EMU@10: Prvih deset let ekonomske in monetarne unije ter prihodnji izzivi (13),

—

ob upoštevanju členov 42 in 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za proračun, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in Odbora za ustavne zadeve (A7-0282/2010),

A.

ker je nedavni gospodarski razvoj jasno pokazal, da usklajevanje gospodarske politike v Uniji, zlasti v euroobmočju, ni bilo dovolj učinkovito in da države članice kljub obveznostim iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) svojih gospodarskih politik niso obravnavale kot zadevo skupnega pomena ter jih v skladu z ustreznimi določbami Pogodbe in ob upoštevanju bistvene vloge Komisije pri postopku nadzora niso uskladile znotraj Sveta,

B.

ker niti sedanji okvir gospodarskega upravljanja in nadzora niti regulativni okvir za finančne storitve nista zagotovila dovolj stabilnosti in rasti,

C.

ker je odločilnega pomena, da presežemo zgolj začasne ukrepe za stabilizacijo euroobmočja,

D.

ker je treba ob spoštovanju načela subsidiarnosti in upoštevanju posebnih zahtev euroobmočja ter izkušenj, ki jih je treba potegniti iz nedavne gospodarske krize, okrepiti gospodarsko usklajevanje in nadzor na ravni Unije, ne da bi pri tem škodovali integriteti Evropske unije, obenem pa bi bilo treba zagotoviti enako obravnavanje držav članic,

E.

ker bi bilo treba po vsej Uniji okrepiti gospodarsko usklajevanje, glede na to, da je lahko gospodarska stabilnost Unije odvisna od razmer v eni od njenih držav in da med vsemi državami članicami vlada visoka soodvisnost zaradi notranjega trga, poleg tega pa se moramo pripraviti na razširitev euroobmočja,

F.

ker bi moralo vseh 27 držav članic, kolikor je to mogoče, do največje možne mere slediti predlogom ekonomskega upravljanja, ob zavedanju, da bo za države članice izven euroobmočja ta proces deloma prostovoljen,

G.

ker Lizbonska pogodba spreminja nekdanjo „metodo Skupnosti“, jo prilagaja in krepi ter tako iz nje ustvarja „metodo Unije“, katere bistveni elementi so:

H.

ker bi moralo novo okrepljeno gospodarsko upravljanje v celoti upoštevati in okrepiti evropsko načelo solidarnosti kot osnovni pogoj zmožnosti euroobmočja za odzivanje na nesimetrične pretrese in špekulativne napade,

I.

ker je sedanja gospodarska kriza v Uniji kriza solventnosti, ki se je sprva izrazila kot kriza likvidnosti, česar na dolgi rok ne moremo rešiti samo s tem, da že tako močno zadolženim državam dodajamo nove dolge v kombinaciji s pospešenimi načrti za fiskalno konsolidacijo,

J.

ker ima politika zaposlovanja osrednjo vlogo pri spodbujanju rasti in konkurenčnosti v evropskem socialno-tržnem gospodarstvu s preprečevanjem makroekonomskih neravnotežij in zagotavljanjem socialne vključenosti in prerazdelitve dohodka,

K.

ker je treba spoštovati vlogo Komisije in Evropske centralne banke (ECB) na podlagi PDEU,

L.

ker je popolnoma neodvisna ECB nujen pogoj za stabilen euro, nizko inflacijo in ugodne pogoje za financiranje rasti in delovnih mest,

M.

ker je treba posvetiti več pozornosti implicitnim obveznostim in zunajbilančnim operacijam, ki bi utegnile srednje- in dolgoročno povečati javni dolg in zmanjšati preglednost,

N.

ker morajo oblikovalci politike prepoznati skupne gospodarske in socialne izzive, s katerimi se soočajo evropska gospodarstva, in se z njimi usklajeno spoprijeti,

O.

ker bo večja udeležba socialnih partnerjev na nacionalni in evropski ravni pripomogla k boljšemu prevzemanju odgovornosti za izvajanje gospodarskega upravljanja in splošne strategije Evropa 2020,

P.

ker bi bilo treba oblikovati stalen mehanizem za reševanje kriz, ki bi vključeval postopke za prestrukturiranje dolgov ali regulirano nesolventnost, da bi v primeru krize zaradi državnega ali zasebnega dolga ohranili finančno stabilnost ter obvarovali neodvisnost Evropske centralne banke,

Q.

ker sedanja pravila pakta stabilnosti in rasti v kombinaciji s slabim izvrševanjem niso zadostovala za zagotovitev trdnih fiskalnih in širših makroekonomskih politik; ker je treba fiskalni in makroekonomski okvir EU okrepiti s strožjim izvajanjem preventivnih ukrepov, sankcij in pobud na podlagi pravil,

R.

ker je za prezadolžene države ponovno uravnoteženje javnih financ nujno potreben cilj, vendar samo po sebi to ne bo rešilo težave gospodarskih neravnovesij med državami v euroobmočju ali širše v Uniji,

S.

ker je evropski socialni model prednost za svetovno konkurenco, ki so jo oslabile razlike v gospodarski konkurenčnosti med državami članicami,

T.

ker se znanje, kapital in inovacije, v manjši meri pa tudi delo, pogosto stekajo v nekatere regije ter bi bilo treba v skladu s cilji strategije Evropa 2020 dodatno razviti mehanizme finančne solidarnosti EU, zlasti za raziskave, razvoj, usposabljanje ter obstoječe pobude za sodelovanje na področju izobraževanja, pa tudi za zeleno in nizkoogljično gospodarstvo, katerega cilj bo spodbujanje inovacij, teritorialne in socialne kohezije ter gospodarske rasti,

U.

ker se Unija srečuje z ostro konkurenco držav v vzponu, trdne javne finance pa so bistvene za spodbuditev novih priložnosti, inovacij, gospodarske rasti in oblikovanje evropske družbe znanja,

V.

ker je verjetno, da bo imela proračunska konsolidacija negativne posledice za javne storitve in socialno varnost,

W.

ker so gospodarska rast in vzdržne javne finance osnovni pogoj za gospodarsko in socialno stabilnost, dolgoročno fiskalno konsolidacijo ter blaginjo,

X.

ker je fiskalna politika številnih držav pogosto prociklična, srednjeročni proračunski cilji iz pakta stabilnosti in rasti za vsako državo članico pa se pogosto ne izvršujejo strogo oziroma se ne izvajajo,

Y.

ker ima politika zaposlovanja osrednjo vlogo pri zagotavljanju delovno intenzivne rasti in konkurenčnosti evropskega gospodarstva, zlasti glede na to, da se prebivalstvo stara,

Z.

ker je dokončanje notranjega trga, kot ga podpira Montijevo poročilo, bistveno za primerno evropsko gospodarsko upravljanje (14),

AA.

ker lahko nevzdržnost financ ter čezmeren skupni (javni in zasebni) dolg posamezne države članice vplivata na celotno Unijo; ker si je treba prizadevati za ustrezno ravnovesje med naložbami v trajnostno rast, ki ustvarja delovna mesta, ter preprečevanjem čezmernega primanjkljaja v gospodarskem ciklu v skladu z obveznostmi in smernicami na ravni Unije, pri tem pa upoštevati socialno kohezijo ter interes prihodnjih generacij, zato da bi povrnili zaupanje v evropske javne finance,

AB.

ker je treba proces zmanjševanja dolgoročnih primanjkljajev kombinirati z drugimi prizadevanji za spodbujanje gospodarstva, na primer z boljšimi pogoji za naložbe, boljšim in bolj razvitim notranjim trgom, ki bo omogočal več priložnosti, ter večjo konkurenčnostjo,

AC.

ker je treba priznati, da so politike, ki se financirajo iz proračuna EU, vključno s kohezijsko politiko, pomembne za gospodarsko rast in večjo konkurenčnost EU,

AD.

ker se je v nedavni gospodarski krizi pokazalo, da so se prevelike makroekonomske razlike in razlike v konkurenčnosti ter fiskalna neravnovesja in neravnovesja med tekočimi računi znotraj euroobmočja, pa tudi širše v Uniji, v letih pred krizo neprekinjeno večale zaradi pomanjkanja okrepljenega gospodarskega usklajevanja in nadzora ter bi se bilo treba celovito spoprijeti z njimi,

AE.

ker Evropski parlament že leta poziva k izboljšanju gospodarskega upravljanja tako v Uniji kot pri zunanjem zastopanju EU v mednarodnih gospodarskih in monetarnih forumih,

AF.

ker mora krepitev gospodarskega upravljanja potekati vzporedno s krepitvijo demokratične legitimnosti evropskega upravljanja, kar je treba doseči z odločnejšo in bolj pravočasno udeležbo Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov v tem procesu, poleg tega pa je potrebno nadaljnje usklajevanje med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti v duhu vzajemnega spoštovanja,

AG.

ker so bile odločitve, sprejete spomladi 2010 za ohranitev stabilnosti evra, samo začasne rešitve ter jih bo treba podpreti z ukrepi politike na nacionalni ravni in okrepljenim okvirjem gospodarskega upravljanja na ravni EU, zlasti v državah članicah euroobmočja,

AH.

ker mora vsako izboljšanje gospodarskega nadzora in upravljanja temeljiti na točnih in primerljivih statističnih podatkih v zvezi z ustreznimi ekonomskimi politikami in položajem zadevnih držav članic,

AI.

ker je treba čim prej oblikovati dolgoročno usmerjene ukrepe, če naj bi Evropa postala vodilna globalna akterka in najkonkurenčnejša družba znanja,

AJ.

ker PDEU daje Uniji večja pooblastila za krepitev gospodarskega upravljanja v Uniji in bi bilo treba v celoti izkoristiti njene določbe, obenem pa dolgoročno ne bi smeli izključiti možnosti, da bi se te v prihodnje spremenile, čeprav bi to lahko bilo občutljive narave,

AK.

ker morajo morebitne sankcije zaradi kršenja ciljev iz pakta stabilnosti in rasti temeljiti bodisi na premajhni pripravljenosti za spoštovanje ciljev bodisi na kršitvah, nikdar pa na nezmožnosti države članice iz razlogov, ki niso v njeni moči,

AL.

ker se morajo institucije pripraviti na morebitno potrebo po reviziji Pogodb,

AM.

ker člen 48 Pogodbe o Evropski uniji Evropskemu parlamentu podeljuje pravico, da vloži predloge za spremembe Pogodb,

AN.

ker je treba ustvariti in izvajati obsežno sekundarno zakonodajo, da bi dosegli cilje Unije na tem področju; ker je okrepljeno gospodarsko upravljanje za Unijo na podlagi določb PDEU bistveno, ker bi bilo treba v celoti uporabiti metodo Unije in ker bi bilo treba spoštovati vlogo Evropskega parlamenta in Komisije, da bi spodbujali politike, ki se medsebojno krepijo,

AO.

ker bi morali vsi zakonodajni predlogi podpreti močne spodbude za trajnostne ekonomske politike, ki krepijo rast, preprečevati moralno tveganje, biti v skladu z drugimi instrumenti in pravili EU in čim bolj povečati prednosti eura kot skupne valute euroobmočja ter povrniti zaupanje v evropsko gospodarstvo in euro,

AP.

ker bi bilo treba okrepiti skladnost med kratko-, srednje- in dolgoročnimi potrebami po javnih naložbah in ker je treba te naložbe, zlasti v infrastrukturo, uporabiti učinkovito in jih dodeliti tako, da bodo upoštevani cilji strategije Evropa 2020, zlasti za raziskave in razvoj ter inovacije in izobraževanje, da bi povečali konkurenčnost in izboljšali produktivnost, okrepili produktivnost, ustvarili delovna mesta ter utrdili notranji trg,

AQ.

ker je treba za spodbujanje gospodarske rasti podjetjem in podjetnikom dejansko omogočiti širjenje, da jim bo 500 milijonov potrošnikov v Uniji zares koristilo; ker je zato treba notranji trg storitev razviti do konca,

AR.

ker bi morali različni modeli za konkurenčnost v Uniji spoštovati prednostne naloge in potrebe, specifične za posamezno državo, pri tem pa upoštevati obveznosti na podlagi PDEU,

AS.

ker je treba Unijo v mednarodnem monetarnem sistemu, mednarodnih finančnih ustanovah in forumih zastopati s skupnim stališčem; ker se mora Svet v duhu PDEU posvetovati z Evropskim parlamentom, preden sprejme sklep v skladu s členom 138 PDEU, pred oblikovanjem skupnih stališč s področij, za katere se uporablja redni zakonodajni postopek, pa potrebuje soglasje Parlamenta,

AT.

ker morajo biti cilji pakta stabilnosti in rasti skladni tako s strategijo Evropa 2020 kot z drugimi kompromisi glede izdatkov za razvojno pomoč, raziskave in razvoj, okolje, izobraževanje in odpravljanje revščine,

AU.

ker bi morali v evropski strategiji za fiskalno konsolidacijo v celoti upoštevati posebnosti vsake države članice in se izogibati univerzalnemu modelu za vse, da bi preprečiti širjenje obstoječih konkurenčnih razlik v EU ter da ne bi spodkopavali uspešnosti novega, okrepljenega evropskega gospodarskega upravljanja in ciljev EU 2020 glede novih delovnih mest in trajnostne rasti,

AV.

ker novopredlagani ukrepi ne bi smeli nesorazmerno učinkovati na najranljivejše države članice ali ovirati njihove gospodarske rasti in prizadevanj za kohezijo,

AW.

ker je bilo treba maja 2010 zaradi gospodarske krize nujno sprejeti evropski mehanizem za finančno stabilizacijo z Uredbo Sveta (EU) št. 407/2010 na podlagi člena 122(2) PDEU, torej brez posvetovanja s Parlamentom,

AX.

ker Sprememba proračuna št. 5 Evropske unije za finančno leto 2010 zajema potrebne spremembe glede uvedbe nove proračunske postavke 01 04 01 03 v razdelku 1 A za posojila do 60 milijard EUR za garancijo, ki jo Evropska unija zagotavlja v skladu z določbami člena 122(2) PDEU, in uvedbo ustreznega novega člena 8 na strani prihodkov,

AY.

ker utegnejo nekatere države članice uporabiti sveženj reševalnih ukrepov, obenem pa bodo morale upoštevati različne ukrepe ki bodo posebej določeni za posamezno državo upravičenko,

AZ.

ker je Komisija 29. septembra 2010 sprejela zakonodajne predloge o gospodarskem upravljanju, ki deloma izpolnjujejo potrebo po izboljšanju gospodarskega upravljanja, kot je določena v tej resoluciji; ker bo Parlament te zakonodajne predloge obravnaval na podlagi ustreznih določb PDEU; ker s to resolucijo ni omejeno nobeno prihodnje stališče, ki bi ga Parlament zavzel v zvezi s tem,

1.

poziva Komisijo, naj Parlamentu po posvetovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi in na podlagi ustreznih določb PDEU ter z upoštevanjem podrobnih priporočil iz priloge čim prej predloži zakonodajne predloge, da bi izboljšali okvir gospodarskega upravljanja v Uniji, zlasti v euroobmočju; pa tudi na podlagi podrobnih priporočil, kot so določena v prilogi, in sicer v meri, do katere teh priporočil še ni obravnavala v svojih zakonodajnih predlogih z dne 29. septembra 2010 o gospodarskem upravljanju;

2.

potrjuje, da priporočila, določena v prilogi, upoštevajo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov Evropske unije;

3.

poziva Komisijo, naj poleg možnih in nujnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti hitro v okviru obstoječih pogodb, začne razpravo o institucionalnem razvoju, ki bi lahko bil nujen za vzpostavitev skladnega in učinkovitega gospodarskega upravljanja;

4.

meni, da je treba morebitne finančne posledice zahtevanega predloga kriti z ustreznimi dodelitvami proračunskih sredstev EU, upoštevaje sedanje razmere glede deficita in varčevalne ukrepe v državah članicah;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in podrobna priporočila iz priloge pošlje Komisiji, Evropskemu svetu, Svetu, Evropski centralni banki, predsedniku euroskupine ter parlamentom in vladam držav članic.

8.3.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 70/56

—

ob upoštevanju javne razprave o prihodnosti evropske standardizacije, ki jo je 23. junija 2010 pripravil Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov,

—

ob upoštevanju odzivov na javno posvetovanje Komisije o pregledu evropskega standardizacijskega sistema (ki je potekalo od 23. marca do 21. maja 2010),

—

ob upoštevanju študije o oceni učinka na temo „standardizacijskega svežnja“, ki jo je izvedel generalni direktorat Komisije za podjetništvo in industrijo (9. marca 2010),

—

ob upoštevanju poročila skupine strokovnjakov za pregled evropskega standardizacijskega sistema (EXPRESS) z naslovom „Standardizacija za konkurenčno in inovativno Evropo: vizija za leto 2020“ (iz februarja 2010),

—

ob upoštevanju poročila profesorja Maria Montija predsedniku Komisije z naslovom „Nova strategija za enotni trg“ z dne 9. maja 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (KOM(2010)2020),

—

ob upoštevanju študije o dostopu malih in srednjih podjetij do evropske standardizacije iz avgusta 2009, ki sta jo naročila Evropski odbor za standardizacijo (CEN) ter Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki (CENELEC), pri čemer gre za omogočanje malim in srednjim podjetjem, da bi imela večjo korist od standardov in udeležbe v standardizaciji,

—

ob upoštevanju študije o dostopu do standardizacije, ki jo je izvedel generalni direktorat Komisije za podjetništvo in industrijo (10. marca 2009),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 21. decembra 2009 o izvajanju Direktive 98/34/ES v obdobju 2006–2008 (KOM(2009)0690) ter priloženega delovnega dokumenta služb Komisije (SEC(2009)1704),

—

ob upoštevanju bele knjige z dne 3. julija 2009 z naslovom „Posodobitev standardizacije IKT v EU – pot naprej“ (KOM(2009)0324),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. septembra 2008 o standardizaciji in inovacijah,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. junija 2008 z naslovom „Najprej pomisli na male – Akt za mala podjetja za Evropo“ (KOM(2008)0394),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2008 z naslovom „Za večji prispevek standardizacije k inovacijam v Evropi“ (KOM(2008)0133),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. oktobra 2004 o vlogi evropske standardizacije v okviru evropskih politik in zakonodaje (KOM(2004)0674) ter priloženega delovnega dokumenta služb Komisije o izzivih evropske standardizacije,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2004 o vključevanju okoljskih vidikov v evropsko standardizacijo (KOM(2004)0130),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 26. julija 2001 o načelih evropske politike o mednarodni standardizaciji (SEC(2001)1296),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 1999 o poročilu Komisije o učinkovitosti in odgovornosti na področju evropske standardizacije v okviru novega pristopa (1),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 13. maja 1998 o učinkovitosti in odgovornosti na področju evropske standardizacije v okviru novega pristopa (KOM(1998)0291),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o financiranju evropske standardizacije (2),

—

ob upoštevanju Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (3),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 87/95/EGS z dne 22. decembra 1986 o standardizaciji na področju informacijske tehnologije in telekomunikacij (4),

—

ob upoštevanju dunajskega sporazuma iz junija 1991 o tehničnem sodelovanju med Mednarodno organizacijo za standardizacijo in Evropskim odborom za standardizacijo ter dresdenskega sporazuma iz septembra 1996 o izmenjavi tehničnih podatkov med Evropskim odborom za standardizacijo v elektrotehniki in Mednarodno komisijo za elektrotehniko,

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0276/2010),

A.

ker je bil evropski standardizacijski sistem osrednji element pri ustvarjanju enotnega trga, zlasti zaradi uporabe standardov na ključnih zakonodajnih področjih po novem pristopu, vključenem v novi zakonodajni okvir,

B.

ker je sedanji pravni okvir prispeval k uspehu evropske standardizacije in omogočil razvoj evropskih standardov, ki jih potrebujejo vsi gospodarski akterji, da bi zagotovili nemoteno delovanje notranjega trga, pospešili svetovno trgovino, olajšali dostop do trga ter povečali trajnostno rast in konkurenčnost,

C.

ker ima evropski standardizacijski sistem ključno vlogo pri odzivanju na naraščajoče potrebe evropskih politik in zakonodaje po standardih, s katerimi bi zagotovili varnost proizvodov, dostopnost, inovacije, medsebojno povezljivost in varstvo okolja,

D.

ker je v VII. načelu Akta za mala podjetja poudarjeno, da je pomembno spodbujati sodelovanje malih in srednjih podjetij v standardizaciji in pri tem varovati njihove interese,

E.

ker razvoj evropskih standardov prispeva k razvoju globalnih standardov,

F.

ker je sodoben in prilagodljiv evropski standardizacijski sistem odločilna sestavina ambiciozne in prenovljene evropske industrijske politike,

G.

ker evropska standardizacija deluje v globalnem okolju – in je z njim različnih razmerjih – ter je odvisna od specifičnih struktur ter namenskega niza postopkov za razvoj standardov, kot jih izvajajo Evropski odbor za standardizacijo in Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki po načelu nacionalnih delegacij ter Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde na podlagi neposrednega članstva,

H.

ker Montijevo poročilo o novi strategiji za enotni trg zatrjuje, da je standardizacija bistvena za upravljanje enotnega trga, in poudarja, da je treba evropski standardizacijski postopek pregledati, pri čemer je treba ohraniti prednosti sedanjega sistema in vzpostaviti pravo ravnovesje med evropsko in nacionalno razsežnostjo,

I.

ker se mora evropska standardizacija – zaradi obravnavanja prihodnjih potreb podjetij in potrošnikov ter uporabe vseh njenih morebitnih koristi za podporo javnim in družbenim ciljem – prilagoditi izzivom, ki jih prinašajo globalizacija, podnebne spremembe, nastajanje novih gospodarskih sil in razvoj tehnologije,

J.

ker je treba razviti strateški pristop k evropski standardizaciji in prenoviti sedanji sistem, da bi lahko ostal uspešen in se odzival na potrebe prihodnjega desetletja ter s tem omogočil Evropi ohranitev vodilne vloge v globalnem standardizacijskem sistemu,

1.

pozdravlja namero Komisije, da opravi pregled evropskega standardizacijskega sistema, zato da bi ohranila njegove številne uspešne sestavine, izboljšala pomanjkljivosti in vzpostavila pravo ravnovesje med evropsko in nacionalno razsežnostjo; poudarja, da bi moral predlagani pregled temeljiti na prednostih obstoječega sistema, ki so trdna podlaga za izboljšanje, pri čemer se je treba vzdržati korenitih sprememb, ki bi spodkopale njegove osrednje vrednote;

2.

poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme in poda predlog za sodobno in celovito standardizacijsko politiko v sporočilu o celovitejšem evropskem standardizacijskem sistemu, vključno z revizijo Direktive 98/34/ES, Sklepa št. 87/95/EGS o standardizaciji na področju informacijske tehnologije in telekomunikacij ter Sklepa št. 1673/2006/ES o financiranju evropske standardizacije, kot navedeno v delovnem programu Komisije za leto 2010;

3.

poudarja, da mora novi model evropske standardizacije prispevati k evropskim inovacijam in trajnostnemu razvoju, povečati konkurenčnost Unije, utrditi njeno mesto v mednarodni trgovini ter prinesti koristi za blaginjo njenih državljanov;

4.

pozdravlja poročilo skupine strokovnjakov za pregled evropskega standardizacijskega sistema (EXPRESS); poziva evropske in nacionalne organizacije za standardizacijo, države članice in Komisijo, naj uresničijo strateška priporočila, da bi vzpostavili evropski standardizacijski sistem, ki bi se bil sposoben odzvati na družbene in gospodarske potrebe ter ohraniti vodilno vlogo v globalnem standardizacijskem sistemu;

5.

poziva Komisijo, naj predlogu za pregled sedanjega pravnega okvira evropske standardizacije priloži strateški dokument, s katerim bi vzpostavili obsežen okvir za ukrepanje na evropski in nacionalni ravni, vključno s konkretnimi predlogi za tiste izboljšave, ki jih ni mogoče izvesti s pregledom zakonodaje; poudarja, da ta strateški dokument ne bi smel biti omejen le na priporočila iz poročila skupine strokovnjakov za pregled evropskega standardizacijskega sistema;

6.

pozdravlja belo knjigo z naslovom „Posodobitev standardizacije IKT v EU – pot naprej“; poziva države članice in Komisijo, naj izvajajo glavna priporočila, navedena v beli knjigi, da bi v evropskem in nacionalnih standardizacijskih sistemih zagotovile razvoj ustreznih globalnih standardov informacijske in komunikacijske tehnologije za izvajanje in uporabo politik in javnih razpisov EU;

7.

podpira namero Komisije, da bi v pravni okvir evropske standardizacije vključila načela iz sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o tehničnih ovirah v trgovini (preglednost, odprtost, nepristranskost, konsenz, uspešnost, pomembnost in skladnost), zato da bi okrepila njihovo izvajanje v evropskem standardizacijskem sistemu; meni, da vključevanje teh načel v pravni okvir ne bi smelo povečati števila priznanih evropskih organizacij za standardizacijo na več kot obstoječe tri (Evropski odbor za standardizacijo, Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki in Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde);

8.

meni, da bi ta načela lahko dopolnili z dodatnimi oznakami, na primer vzdrževanjem, dostopnostjo, kakovostjo, nevtralnostjo in odgovornostjo; je prepričan, da je treba vsa ta načela podrobneje opredeliti ter vzpostaviti poseben sistem spremljanja, s čimer se bo zagotovilo, da bo njihovo izvajanje na nacionalni in evropski ravni pri razvijanju standardov podpiralo politike in zakonodajo EU;

9.

vendar poudarja, da ta načela sama po sebi niso dovolj za zagotovitev ustrezne zastopanosti vseh interesnih skupin v procesu standardizacije – zlasti tistih, ki zastopajo interese v zvezi z zdravjem in varnostjo, potrošniki in okoljem; zato meni, da je vključitev dodatnega načela ustrezne zastopanosti bistveni element, saj je vedno, kadar gre za javni interes, izredno pomembno ustrezno vključiti stališča vseh interesnih skupin, zlasti pri oblikovanju standardov, s katerimi naj bi podprli zakonodajo in politike EU, hkrati pa priznati, da je treba k posameznim projektom standardizacije pritegniti najboljše tehnične strokovnjake;

10.

poudarja, da mala in srednja podjetja, četudi so pomemben del evropskega trga, ne sodelujejo ustrezno pri standardizacijskem sistemu in zato ne morejo v celoti izrabiti koristi, ki iz standardizacije izhajajo; meni, da je bistveno izboljšati njihovo zastopanost in sodelovanje v sistemu, zlasti v tehničnih odborih na nacionalni ravni; poziva Komisijo, naj z oceno vplivov v okviru revizije evropskega standardizacijskega sistema opredeli najboljši način za dosego tega cilja in oceni potrebno financiranje za pomoč malim in srednjim podjetjem;

11.

poudarja, da so standardi sicer prispevali k znatnemu izboljšanju kakovosti in varnosti blaga, vendar na področju storitev še zdaleč niso tako številčni, da bi bili sorazmerni z gospodarskim pomenom in potencialom tega sektorja; ugotavlja zlasti, da število nacionalnih standardov za storitve, ki so v zadnjih letih nastali v Evropi, močno presega število evropskih standardov, oblikovanih v tem sektorju;

12.

ugotavlja, da standardi za storitve pogosto ustrezajo nacionalnim posebnostim in da je njihov razvoj povezan s potrebami trga, pa tudi z interesi potrošnikov in javnim interesom; poudarja, da bi moral razvoj evropskih standardov za storitve, na primer priprava lastnih listin kakovosti ali znakov kakovosti poklicnih združenj na ravni Unije, kot je določeno v Direktivi 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu, pripomoči k nadaljnjemu usklajevanju v storitvenem sektorju, povečati preglednost, kakovost in konkurenčnost evropskih storitev ter spodbuditi konkurenco, inovacije, odpravljanje trgovinskih ovir in varstvo potrošnikov;

13.

zato podpira namero Komisije, da bi standarde za storitve vključila v pravni okvir evropske standardizacije, saj s tem ne bo zgolj zagotovila obveščanja o vseh nacionalnih standardih za storitve, ki bi lahko tehnično ovirali trgovino na notranjem trgu, ampak tudi pripravila primerno pravno podlago, s katero bo lahko evropskim organizacijam za standardizacijo naročila oblikovanje standardov na točno določenih in natančno ovrednotenih področjih storitvenega sektorja; predlaga, naj Komisija spodbudi izvajalce storitev k oblikovanju standardov v sklopu evropskih organizacij za standardizacijo, da bi kolikor mogoče preprečili razdrobljenost različnih nacionalnih standardov, obenem pa zagotovili, da bodo standardi za storitve ustrezali potrebam trga in potrošnikov ter javnemu interesu; podpira prizadevanja za zagotovitev kakovostnih storitev, na primer listine ali znake kakovosti poklicnih organizacij, in spodbuja vse interesne skupine, naj dejavno sodelujejo v procesu evropske standardizacije;

14.

ponovno potrjuje, da se je evropska standardizacija v podporo zakonodaji na podlagi novega pristopa izkazala za uspešno in bistveno orodje za dokončno oblikovanje enotnega trga; ugotavlja, da se je v zadnjih letih povečalo število standardizacijskih mandatov v podporo zakonodaji na področjih, ki presegajo tista na podlagi novega pristopa, kar kaže, da je bil ta model sprejet v številnih politikah EU; meni, da je v skladu z načeli boljše zakonodaje zaželeno razširiti uporabo standardov na druga področja zakonodaje in politik Unije, ne le na enotni trg, pri čemer je treba upoštevati posebne značilnosti zadevnih področij;