14.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 168/1

—

ob upoštevanju Sporazuma o tehničnih ovirah v trgovini (sporazum o TBT), ki je bil sprejet leta 1994 kot del urugvajskega kroga pogajanj v okviru STO (1),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 3286/94 z dne 22. decembra 1994 o določitvi postopkov Skupnosti na področju skupne trgovinske politike za zagotovitev izvrševanja pravic Skupnosti po mednarodnih pravilih trgovanja, zlasti tistih, ki so dogovorjena v okviru Svetovne trgovinske organizacije (2) (uredba o trgovinskih ovirah),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti resolucije z dne 13. oktobra 2005 o obetih v trgovinskih odnosih med EU in Kitajsko (3), resolucije z dne 1. junija 2006 o čezatlantskih gospodarskih odnosih EU-ZDA (4), resolucije z dne 28. septembra 2006 o gospodarskih in trgovinskih odnosih EU z Indijo (5), resolucije z dne 12. oktobra 2006 o gospodarskih in trgovinskih odnosih med EU in Mercosurjem z namenom sklenitve medregionalnega pridružitvenega sporazuma (6), resolucije z dne 22. maja 2007 o globalni Evropi – zunanji vidiki konkurenčnosti (7), resolucije z dne 19. junija 2007 o gospodarskih in trgovinskih odnosih z Rusijo (8), resolucije z dne 19. februarja 2008 o strategiji EU za olajšanje dostopa evropskim podjetjem na zunanje trge (9), resolucije z dne 24. aprila 2008 z naslovom "Reformirani Svetovni trgovinski organizaciji naproti" (10), resolucije z dne 5. februarja 2009 o trgovinskih in gospodarskih odnosih s Kitajsko (11), resolucije z dne 26. marca 2009 o sporazumu o prosti trgovini med EU in Indijo (12), resolucije z dne 21. oktobra 2010 o trgovinskih odnosih Evropske Unije z Latinsko Ameriko (13), resolucije z dne 17. februarja 2011 o sporazumu o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo (14), resolucije z dne 6. aprila 2011 o evropski mednarodni naložbeni politiki (15), stališča z dne 10. maja 2011 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prehodnih dogovorih za dvostranske sporazume o naložbah med državami članicami in tretjimi državami (16), resolucije z dne 11. maja 2011 o trenutnem stanju pogajanj glede sporazuma o prosti trgovini med EU in Indijo (17), resolucije z dne 11. maja 2011 o trgovinskih odnosih med EU in Japonsko (18), resolucije z dne 8. junija 2011 o trgovinskih odnosih med EU in Kanado (19), resolucije z dne 13. septembra 2011 o učinkoviti strategiji o surovinah za Evropo (20), resolucije z dne 27. septembra 2011 o novi trgovinski politiki za Evropo v okviru strategije Evropa 2020 (21) ter resolucije z dne 25. oktobra 2011 o modernizaciji na področju javnih naročil (22),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom "Globalna Evropa: Konkurenca v svetu – Prispevek k strategiji EU za gospodarsko rast in delovna mesta" (KOM(2006)0567),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom "Trgovina, rast in svetovne zadeve – Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020" (KOM(2010)0612),

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu svetu z naslovom "Poročilo o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe v letu 2011 – Zavezovanje strateških gospodarskih partnerjev k boljšemu dostopu do trga: prednostni ukrepi za odstranitev trgovinskih ovir" (KOM(2011)0114),

—

ob upoštevanju poročila svetovalne družbe Copenhagen Economics z naslovom "Assessment of barriers to trade and investment between the EU and Japan" (Ocena trgovinskih ovir in ovir za naložbe med EU in Japonsko), objavljenega 30. novembra 2009,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino in mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0365/2011),

A.

ker je večstranski in na pravilih temelječ trgovinski sistem, vzpostavljen pod okriljem Svetovne trgovinske organizacije (STO), še vedno najprimernejši okvir za urejanje in spodbujanje odprte in poštene trgovine ter oblikovanje poštenih in pravičnih pravil svetovne trgovine, ker si je treba še vedno prizadevati za reformo STO, da bo postala bolj demokratična in učinkovita, ter pojasniti njene odnose z drugimi osrednjimi mednarodnimi organizacijami;

B.

ker mora EU glavno pozornost še naprej posvečati doseganju uravnoteženega izida razvojne agende iz Dohe, kar bi pomagalo državam v razvoju, še posebej najmanj razvitim državam, pri vključevanju v mednarodni trgovinski sistem in prispevalo k vzpostavitvi poštenih in bolj pravičnih večstranskih trgovinskih pravil v vseh državah članicah;

C.

ker mednarodna trgovinska statistika STO za obdobje 2000–2009 kaže, da se je znatno povečala trgovinska menjava v tistih regijah, ki so odprle trge z odpravo ali velikim zmanjšanjem ovir za trgovino (23); vendar ker je skupno poročilo Mednarodne organizacije dela in STO sočasno pokazalo, da so bile države, ki so bolj odprte za trgovino – tako industrializirane kot tiste v razvoju –, med finančno krizo izpostavljene večjim zunanjetrgovinskim pretresom, ki so povzročili izgubo velikega števila delovnih mest (24);

D.

ker poročilo Komisije o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe 2011 navaja primere, v katerih dostop EU do trgov različnih držav sveta, tudi industrializiranih gospodarstev in gospodarstev v vzponu ter članic STO, bolj omejujejo različne netarifne kot pa tarifne ovire, ki se z napredovanjem globalizacije v znatni meri opuščajo;

E.

ker so postopki javnih naročil v strateških partnerskih državah EU pogosto zaprti za tuje udeležence in ker mednarodne obveznosti nanje še vedno vplivajo le v sorazmerno majhnem obsegu, medtem ko je EU na tem področju veliko bolj odprta kot druge države;

F.

ker so se proizvajalci iz EU dolgo časa srečevali s težavami v zvezi z registracijo in zaščito geografskih označb v ZDA; ker ZDA obravnavajo več imen evropskih vin kot "polgenerična" (npr. šampanjec), ne glede na možnost okrnitve ugleda in tržnega deleža zadevne geografske označbe EU;

G.

ker se evropski proizvajalci s težavo prebijajo na japonski trg, zlasti v avtomobilskem, letalskem in aeronavtičnem sektorju ter na področju javnih naročil; ker je na japonskem avtomobilskem trgu vzrok za te težave predvsem počasno sprejemanje ustreznih mednarodnih standardov na Japonskem, saj je Japonska sprejela le 40 od 127 pravilnikov UN/ECE v skladu s sporazumom iz leta 1958; ker vseeno priznava, da je med temi standardi kar 30 izmed 47 standardov, ki zadevajo osebne avtomobile (M1), sektor japonskega trga, ki je najpomembnejši za evropsko avtomobilsko industrijo, in ugotavlja, da počasni tempo sprejemanja mednarodnih standardov na Japonskem omejuje koristi določb o vzajemnem priznavanju iz sporazuma UN/ECE iz leta 1958; ker dialog med EU in Japonsko o regulativni reformi, začet leta 1994, še ni prinesel občutnejšega napredka pri usklajevanju oziroma vzajemnem priznavanju predpisov, kar zlasti v sedanjem gospodarskem ozračju kaže, kako pomembno je obravnavati in odpraviti nepotrebne netarifne ovire, po možnosti z začetkom pogajanj o sporazumu o gospodarskem povezovanju/sporazumu o prosti trgovini med EU in Japonsko, pod pogojem, da se bo pri pregledu izkazalo, da so izpolnjeni zahtevani pogoji, med drugim tisti, omenjeni zgoraj, vendar ne omejeno nanje, vključujoč 17 nerešenih vprašanj v sektorju osebnih vozil; ker ugotavlja, da je zaradi japonskega preskusnega cikla za merjenje emisij in učinkovitosti porabe goriva lahkih vozil veliko manj verjetno, da bodo lahko evropska vozila upravičena do japonskih davčnih spodbud za okoljsko učinkovitost;

H.

ker so zaradi povečanja izvoznih dajatev za baker z 0 % na 10 % ter za nikelj s 5 % na 10 % v Rusiji z decembrom 2010 ter zaradi visokih izvoznih dajatev za les nastale izvozne omejitve za bistvene surovine za evropske industrije, zlasti za jeklarski sektor (25) in gozdarsko industrijo;

I.

ker bi morala biti pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI) učinkovito orodje za zagotavljanje preglednosti in preprečevanje špekulacij na trgih surovin;

J.

ker so na Kitajskem netarifne ovire v zadnjih letih vse večje in lahko omejijo razvoj podjetij, zlasti malih in srednjih, ki delujejo na tem ozemlju;

K.

ker je bila več kot eno leto registracija evropskih kozmetičnih izdelkov na Kitajskem skoraj nemogoča, zlasti tistih, ki vsebujejo nove sestavine, saj na Kitajskem ni obstajala ustrezna pravna opredelitev teh sestavin, prav tako pa niso bile sprejete jasne smernice glede postopka (26);

L.

ker so se od konca leta 2010 začela pojavljati vprašanja o priporočilih indijskega telekomunikacijskega nadzornega organa TRAI v zvezi s "politiko proizvodnje telekomunikacijske opreme", ki bi odobrila prednostni dostop doma proizvedenih izdelkov/telekomunikacijske opreme do trga, predvsem s subvencijami ter posebnimi davčnimi ukrepi in ukrepi, povezanimi z javnimi naročili (27);

M.

ker Brazilija in Argentina redno sprejemata za evropska podjetja neugodne tarifne ali netarifne ukrepe, čeprav obe državi kot članici Mercosurja sodelujeta pri pogajanjih za sporazum o prosti trgovini z Evropsko unijo; ker poleg tega podjetja iz EU pri vstopu na brazilski trg poročajo o neustreznem varstvu in izvrševanju pravic intelektualne lastnine ter o velikih zaostankih pri registraciji patentov in blagovnih znamk za različne vrste blaga, vključno z dodatnimi diskriminacijskimi zahtevami za farmacevtske izdelke; ker zamuda Brazilije pri ratifikaciji Madridskega protokola in dejstvo, da ni podpisala pogodb o internetu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), vplivata na učinkovito varstvo pravic intelektualne lastnine v državi in ker sankcije niso dovolj odvračilne, da bi lahko odpravile kršitve pravic intelektualne lastnine;

N.

ker se izvozniki iz EU na drugih trgih srečujejo s številnimi vrstami omejitev, na primer z omejenim številom vstopnih točk in zahtevami za dodatno dokumentacijo pri uvozu vina in žganih pijač, kozmetike in mobilnih telefonov v Vietnamu (28) ali obremenjujočim carinskim vrednotenjem, samovoljno ponovno razvrstitvijo izdelkov ter višanjem veljavnega DDV v zvezi s kmetijskimi proizvodi, vinom in žganimi pijačami, oblačili in stroji v Ukrajini;

O.

ker je področje čiste tehnologije, ki uporablja obnovljive vire energije, vse bolj izpostavljeno netarifnim oviram, kot so zahteve za lokalno vsebino, diskriminacija v zvezi z javnimi naročili, dajanje prednosti nacionalnim podjetjem v državni lasti, omejitve gibanja zaposlenih, ki niso državljani, zahteve glede lokalnega porekla in lastništva itd., v državah, kot so Kitajska, Indija, Ukrajina, Brazilija in Nigerija;

P.

ker mora EU, kadar je potrebno, dejavno varovati svoje panoge pred kršitvami dogovorjenih pravil, standardov STO in načel trgovinskih partnerjev, in sicer z vsemi razpoložljivimi sredstvi, vključno z več- in dvostranskimi mehanizmi reševanja sporov in mehanizmi trgovinske zaščite, skladnimi s STO;

Q.

ker zakonodaja Evropske unije dovoljuje oddajanje ponudb za evropska javna naročila evropskim in tujim podjetjem brez diskriminacije, partnerji Unije pa bi prav tako morali storiti vse, da bi evropskim podjetjem dovolili oddajanje ponudb za javna naročila tretjih držav pod pogoji poštene in pravične konkurence;

1.

meni, da mora biti odprava ali zmanjšanje neutemeljenih netarifnih ovir ter drugih zakonodajnih preprek, ki so jih uvedle ključne strateške partnerske države EU, z regulativnim dialogom ena od prednostnih nalog nove trgovinske politike EU v okviru strategije Evropa 2020; meni, da so neutemeljene vse ovire, ki so posledica neusklajenega izvajanja dvostranskih, večstranskih in mnogostranskih pravil trgovanja; vseeno poudarja, da bi morali v regulativnem dialogu upoštevati pravico vseh držav, da krepijo človekove pravice, okoljske in socialne predpise ter javno zdravje;

2.

poziva Komisijo, naj sistematično obravnava veliko raznolikost, tehnično zapletenost in politično občutljivost netarifnih ovir kot del celostne strategije, vključno z okrepljenim regulativnim dialogom z vsemi trgovinskimi partnerji EU, zlasti s strateško pomembnimi; še zlasti ocenjuje, da so odbori, ki pregledujejo izvajanje dvostranskih sporazumov o prosti trgovini, ustrezni odbori STO in agencije ZN za določanje standardov primerni forumi za obravnavo teh regulativnih vprašanj;

3.

poziva Komisijo, naj zagotovi jasno razlikovanje med netarifnimi ovirami, ki povzročajo krivično izkrivljanje konkurence, in tistimi, ki zasledujejo legitimne cilje javne politike, zlasti na področju javnega zdravja ali varstva okolja; poudarja, na primer, da evropskih zakonov o gensko spremenjenih organizmih, pa tudi sanitarnih in fitosanitarnih pravil na kmetijskem področju ni mogoče obravnavati kot krivične netarifne ovire, ampak jih je treba na mednarodnem trgovinskem prizorišču zagovarjati;

4.

poudarja, da je treba pri strukturiranih regulativnih dialogih, predvidenih v dvostranskih sporazumih o prosti trgovini, v celoti upoštevati demokratičen proces sprejemanja standardov, tako v EU kot v njenih trgovinskih partnerjih;

5.

vztraja, da je odprava netarifnih ovir skupna naloga različnih generalnih direktoratov Komisije in da jo je treba obravnavati kot prednostno nalogo na dnevnem redu Komisije za regulativno ozaveščanje, zlasti z usklajevanjem tehničnih pravil na podlagi mednarodnih standardov;

6.

poziva Komisijo, naj sistematično uporablja ustrezne oblike sodelovanja s podobno mislečimi partnerji za obravnavo netarifnih ovir in regulativnih ovir v tretjih državah, da bi razvili skupne strategije za odpravo teh ovir;

7.

meni, da mora biti zahteva po vzajemnosti pri dostopu do trga tako industrializiranih držav kot držav v gospodarskem vzponu sestavni del trgovinske strategije Evropske unije, na enak način kot odprava ali zmanjšanje netarifnih ovir;

8.

poziva Komisijo, naj obravnava ta pogosta in stalna vprašanja v vseh več- in dvostranskih trgovinskih sporazumih, zlasti v sporazumih o prosti trgovini, in zagotovi, da se netarifnim oviram na vseh ustreznih regulativnih forumih nameni vsaj toliko pozornosti, kot jo uživa odprava tarif, zlasti v trgovinskih pogajanjih z industrializiranimi gospodarstvi in gospodarstvi v vzponu; poudarja, da je treba pri sodelovanju z državami v razvoju, zlasti najmanj razvitimi državami in malimi otoškimi državami v razvoju, dati prednost pomoči za trgovino ter tehnični in finančni podpori tem državam, ki bodo tako lažje izboljšale svoje regulativno okolje, ob upoštevanju njihovih posebnih potreb pri razvoju njihovega notranjega trga ter zaščiti njihovih mladih gospodarskih panog in pogosto ranljivih kmetijskih struktur;

9.

meni, da mora Evropski parlament v prihodnosti več pozornosti nameniti načinu obravnave netarifnih ovir, zlasti neutemeljenih, pri ocenjevanju trgovinskih sporazumov, da bi zagotovil dostop evropskih izvoznikov in vlagateljev, zlasti malih in srednjih podjetij, do trgov tretjih držav, pri tem pa hkrati spoštovati potrebo po posebni, drugačni obravnavi držav v razvoju, kot določajo pravila STO;

10.

spodbuja Komisijo, naj si še naprej prizadeva za vzdrževanje posodobljene evidence ključnih ovir, s katerimi se srečujejo izvozniki ali vlagatelji iz EU na pomembnih trgih v tretjih državah, zlasti v državah partnericah sporazumov o prosti trgovini, ter števila in narave pomislekov držav članic in podjetij kot orodja za oceno razmer v tretjih državah;

11.

opozarja Komisijo, da bi morala evropska politika na področju pravic intelektualne lastnine glede držav v razvoju ostati v okviru obveznosti po sporazumu o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) in v celoti spoštovati deklaracijo iz Dohe o sporazumu TRIPS in javnem zdravju iz leta 2001, zlasti kar zadeva generična zdravila in javno zdravje, da bi državam v razvoju omogočili politični prostor za obravnavo vprašanj javnega interesa;

12.

meni, da bi bilo priporočljivo, da bi Komisija po posvetovanju z drugimi zadevnimi mednarodnimi organizacijami preučila, ali obstaja povezava med posameznimi netarifnimi ovirami v EU in tretjih državah ter dejanskim ustvarjanjem oziroma izgubo delovnih mest v EU, čeprav trenutno posameznih netarifnih in drugih regulativnih ovir, s katerimi se srečujejo podjetja EU pri dostopu do tujih trgov, ni mogoče neposredno povezati z dejanskimi izgubami delovnih mest v državah članicah EU;

13.

poudarja, da mora Komisija ustrezno preučiti možnost razvoja in vzpostavitve mehanizma zgodnjega opozarjanja za odkrivanje neutemeljenih netarifnih ovir, okrepiti obstoječa analitična orodja za njihovo kvalitativno oceno in poskrbeti za jasnejšo opredelitev netarifnih ovir; predlaga, da se ta mehanizem opre na delegacije EU v tretjih državah ob sodelovanju z organizacijami, ki so jih že vzpostavile države članice;

14.

poziva Komisijo, naj izboljša mednarodno regulativno sodelovanje, tudi v mednarodnih forumih, in zbliževanje regulativnih zahtev na podlagi mednarodnih standardov ter se, kadar je mogoče, vključi v regulativni dialog, da bi obravnavala obstoječe ali morebitne prihodnje ovire za trgovino ter tako omejila spore in z njimi povezane trgovinske stroške;

15.

poziva Komisijo, naj med pristopnicami k sporazumu o vladnih naročilih (GPA) spodbuja spoštovanje pravil o javnih naročilih na podlagi mednarodnih standardov, kot določa ta sporazum, ter uporabi ali razširi obstoječe regulativne dialoge za okrepitev sodelovanja v zvezi z regulativnim okvirom ter preoblikovanja in po potrebi odstranitve obstoječih neposrednih in posrednih diskriminacijskih praks v odnosih EU z njenimi industrializiranimi partnerskimi državami;

16.

meni, da je za zmanjšanje netarifnih trgovinskih ovir in ovir za naložbe potrebna predvsem reforma omenjenega sporazuma o vladnih naročilih v STO ob spoštovanju večfunkcionalnosti politik javnih naročil; poziva glavna gospodarstva v vzponu, naj sodelujejo v tem procesu ter naj brez odlašanja podpišejo in ratificirajo prihodnji sporazum;

17.

poziva Komisijo, naj ohrani pozitivno in odločno stališče v pogajanjih s Kitajsko glede njene pridružitve sporazumu o vladnih naročilih, da bi zagotovili enakovredno odprtje kitajskih javnih naročil ter enakovredno obravnavo in predvidljive pogoje za evropska podjetja;

18.

priporoča, da se preveri, kako bi bilo mogoče pravno zagotoviti, da državna podjetja iz tretjih držav, ki z EU niso podpisale niti sporazuma o vladnih naročilih niti dvostranskega sporazuma o vzajemnem odprtju trga z EU, ne bi smela dobivati javnih naročil za izvajanje projektov, podprtih s sredstvi EU, oziroma kako bi lahko EU v takem primeru zahtevala vračilo finančne podpore;

19.

opozarja na pomen, ki ga imajo neposredne tuje naložbe za evropsko gospodarstvo, in na potrebo po oblikovanju stabilnega in privlačnega okolja za evropske vlagatelje v tujini ter za spodbujanje odprtega naložbenega sistema na evropskem ozemlju; vendar pa v skrbi za vzajemno korist predlaga, da bi bilo zaželeno začeti razmislek na evropski ravni o priložnosti za presojo vpliva teh naložb na notranji trg, da se tako preprečijo morebitne škodljive posledice za evropske naložbe in strokovno znanje v nekaterih strateških sektorjih;

20.

spodbuja podjetja in izvoznike EU k uporabi obstoječih kanalov, vključno s pritožbami na podlagi uredbe o trgovinskih ovirah ali registrom pritožb v podatkovni zbirki o dostopu na trge, za poročanje Komisiji o materialni škodi zaradi različnih trgovinskih ovir, Komisija pa naj te ovire oceni in uporabi vsa potrebna sredstva za odpravo neupravičenih netarfinih ovir;

21.

meni, da bi morala Komisija v zvezi s surovinami izvajati trajnostno in celovito strategijo, ki zajema več politik, ter hkrati upoštevati, da so lahko omejitve izvoza in izvozne dajatve pomembne za uresničevanje razvojnih ciljev, varstvo okolja ali trajnostno izkoriščanje naravnih virov v najmanj razvitih državah in malih otoških državah v razvoju ter drugih državah v razvoju, z izjemo držav BRIC; ugotavlja, da so države članice STO, ki uporabljajo izvozne dajatve, večinoma države v razvoju in najmanj razvite države; poziva EU, naj ne poskuša prepovedati uporabe izvoznih taks za najmanj razvite države, male otoške države v razvoju in druge države v razvoju, z izjemo držav BRIC, v STO in dvostranskih trgovinskih sporazumih ter sporazumih o gospodarskem partnerstvu, dokler ne bodo dosegle statusa naprednejših držav v razvoju, saj bi to omejilo politični prostor držav v razvoju za uporabo tega orodja za vidike dodane vrednosti, diverzifikacije, zaščite novih industrijskih panog, varnosti hrane, prihodkov in okolja;

22.

meni, da bi se morali trgovinski partnerji, da bi se v celoti zavedali koristi liberalizacije trgovine v državah, ki odpirajo svoje trge ter odpravljajo tarife in netarifne ovire, medsebojno dogovoriti o prehodnih obdobjih postopnega uvajanja v zvezi z odobritvijo dostopa do trgov v nekaterih občutljivih sektorjih ter naložb vanje ali, v izjemnih primerih, njihovi popolni izključitvi;

23.

v skladu s trgovinskimi načeli EU-ZDA za storitve informacijskih in komunikacijskih tehnologij (podpisanimi z ZDA v skladu s Pogodbo o ES) poziva Komisijo, naj v celoti pregleda in obravnava diskriminacijske ali nesorazmerne predpise, obveznosti in druge zakonodajne metode v zvezi z informacijskimi in komunikacijskimi omrežji in storitvami, ki omejujejo prost pretok informacij in dostop storitev do trga ter poglabljajo digitalno vrzel;

24.

meni, da je treba dati prednost trgovinskim oviram in oviram za naložbe, ki vplivajo na evropske storitvene sektorje, med drugim na informacijske in komunikacijske tehnologije ter telekomunikacije, strokovne in poslovne storitve, finančne storitve, gradbeništvo, prodajo na drobno in distribucijo; meni namreč, da so ti netarifni ukrepi, ki vključujejo domače predpise, omejitve glede lastništva in različne krizne ukrepe (vključno z diskriminacijskimi določbami na področju javnih naročil), posebej pomembni glede na večjo dodano vrednost, ki jo prinaša trgovina s storitvami, in položaj EU kot največje izvoznice storitev;

25.

meni, da bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za mediacijo v STO, ki bi olajšal odpravo netarifnih ovir na konstruktiven, učinkovit, hiter in neizzivalen način, na podlagi sistema SOLVIT in v skladu s prejšnjimi podobnimi predlogi EU in Indije;

26.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo pošlje Svetu in Komisiji.

14.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 168/8

—

ob upoštevanju Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju (Uredba Sveta (ES) št. 764/2006 z dne 22. maja 2006 (1)),

—

ob upoštevanju osnutka protokola med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega nadomestila v skladu s sporazumom o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko (11225/2011),

—

ob upoštevanju postopka odobritve v skladu s členom 43(2) in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0201/2011),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za razvoj in Odbora za proračun, priloženega priporočilu Odbora za ribištvu (A7-0394/2011),

—

ob upoštevanju obrazložitve v priporočilu Odbora za ribištvo (A7-0394/2011), kjer so predstavljene pomanjkljivosti sedanjega enoletnega protokola,

—

ob upoštevanju členov 115(5) in 110(4) Poslovnika,

A.

ker je po navedbah v zunanjem naknadnem ocenjevalnem poročilu, ki ga je naročila Komisija, v sedanjem protokolu razmerje med stroški in koristmi očitno nezadovoljivo zaradi slabega izkoristka izpogajanih ribolovnih možnosti, prelova ter nezmožnosti obravnavanja ekoloških in socialnih vprašanj;

B.

ker mora prihodnji protokol, o katerem se bo pogajala Komisija, obravnavati resne težave, povezane s predhodnimi in sedanjimi protokoli;

C.

ker bi moral biti namen sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju doseganje gospodarskih in socialnih ciljev na podlagi tesnega znanstvenega in tehničnega sodelovanja, da bi zagotovili trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov;

1.

poziva Komisijo, naj pogajanja o novem protokolu prestavi na zgodnejši datum, da ne bi prišlo do tega, da bi bilo treba protokol uporabljati začasno, ker ga Parlament še ne bi odobril;

2.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo prihodnji protokol ekonomsko, ekološko in socialno vzdržen ter vzajemno koristen;

3.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo v vseh prihodnjih protokolih spoštovano načelo, da se plovilom EU omogoči le dostop do presežnih staležev; poudarja predvsem, da je treba natančno oceniti velikost vseh staležev;

4.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo ribolovne možnosti v prihodnjem protokolu prilagojene v skladu z znanstvenimi mnenji in ocenami staležev ter potrebami ribiškega sektorja; poleg tega vztraja, da morajo biti odločitve o tehničnih ukrepih in ribolovnih možnostih sprejete na podlagi znanstvenih mnenj v posvetovanju z ribiči;

5.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo prihodnji protokol prispeval k razvoju maroškega sistema za upravljanje ribištva, vključno s kontrolo in nadzorom, znanstvenim raziskovanjem, razvojem lokalnega ladjevja, usposabljanjem itd.;

6.

poziva Komisijo, naj zagotovi učinkovitejšo uporabo sektorske podpore, in vztraja, da mora biti nadzor učinkovitejši; meni, da mora sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju vsebovati učinkovite nadzorne mehanizme, ki bi zagotovili pravilno uporabo sredstev, namenjenih razvoju, zlasti izboljšavi infrastrukture v ribiškem sektorju;

7.

poziva Komisijo, naj ukrene vse potrebno, da bi pridobila potrebne podatke o izvajanju protokola, kar bo omogočilo preglednejši zakonodajni postopek;

8.

poziva Komisijo, naj v s sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju vključi tudi klavzulo o spoštovanju človekovih pravic, ki je vključena tudi v resolucijo Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih (2);

9.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo prihodnji protokol v celoti spoštoval mednarodno pravo in koristil vsem skupinam lokalnega prebivalstva, na katere vpliva;

10.

poziva Komisijo, naj Parlamentu predloži podrobno pisno poročilo o tem, v kolikšni meri so v prihodnjem protokolu upoštevane želje Parlamenta;

11.

poleg tega poziva Komisijo, naj spoštuje okvirni medinstitucionalni sporazum in vlogo Evropskega parlamenta v skladu z določbami Lizbonske pogodbe;

12.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, državam članicam in maroški vladi.

14.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 168/9

—

ob upoštevanju naslova V Pogodbe o Evropski uniji, zlasti členov 21, 42, 45 in 46, ter Pogodbe o delovanju Evropske unije in protokola št. 10 k tej Pogodbi,

—

ob upoštevanju evropske varnostne strategije z naslovom „Varna Evropa v boljšem svetu“, ki jo je Evropski svet sprejel 12. decembra 2003, in poročila o njenem izvajanju z naslovom „Zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu“, ki je bilo pripravljeno pod vodstvom visoke predstavnice EU in ga je Evropski svet sprejel 11. in 12. decembra 2008,

—

ob upoštevanju ciljev, ki jih je decembra 2008 določil Evropski svet za povečanje evropskih vojaških zmogljivosti,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 1. decembra 2011, 23. maja 2011, 31. januarja 2011 in 9. decembra 2010 o skupni varnostni in obrambni politiki (SZVP), o združevanju in skupnem izkoriščanju vojaških zmogljivosti, o SVOP oziroma o razvoju vojaških zmogljivosti,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/411/SZVP z dne 12. julija 2011 o določitvi statuta, sedeža in načina delovanja Evropske obrambne agencije ter o razveljavitvi Skupnega ukrepa 2004/551/SZVP (1),

—

ob upoštevanju poročila visoke predstavnice o skupni varnostni in obrambni politiki, ki je bilo predstavljeno med zasedanjem Sveta za zunanje zadeve 18. julija 2011,

—

ob upoštevanju Direktive 2009/43/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o poenostavitvi pogojev za prenos obrambnih proizvodov znotraj Skupnosti (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES (3),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 11. maja 2011 o razvoju skupne varnostne in obrambne politike po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe (4), o civilno-vojaškem sodelovanju in razvoju vojaških zmogljivosti z dne 23. novembra 2010 (5) in o izvajanju evropske varnostne strategije ter skupne varnostne in obrambne politike z dne 10. marca 2010 (6) in prejšnjih resolucij o evropski varnostni in obrambni politiki,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0428/2011),

1.

je zaskrbljen nad tem, da se obrambni proračuni v večini držav članic EU zaradi finančne, gospodarske in dolžniške krize zadnja leta vedno bolj zmanjšujejo in da bi ti ukrepi utegnili negativno vplivati na njihove vojaške zmogljivosti ter s tem tudi na sposobnost EU za učinkovit prevzem odgovornosti na področju ohranjanja miru, preprečevanja sporov in krepitve mednarodne varnosti v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov, če državam članicam ne bi uspelo teh izgub nadomestiti s povečanim evropskim sodelovanjem in usklajevanjem; v zvezi s tem poudarja, da je obramba skupno dobro, ki vpliva na varnost vseh evropskih državljanov, in da morajo vse države članice prispevati v duhu sodelovanja, delitve bremena in stroškovne učinkovitosti;

2.

opozarja, da bi neusklajeno zmanjševanje obrambnih proračunov lahko pripeljalo do popolne izgube nekaterih vojaških zmogljivosti v Evropi; zato pozdravlja in podpira Svet pri spodbujanju držav članic k ustrezni izmenjavi informacij in povečevanju preglednosti v zvezi s sedanjimi in prihodnjimi zmanjšanji obrambnih proračunov ter poziva k izvedbi ocene učinka teh zmanjšanj proračuna za razvoj zmogljivosti v podporo skupni varnostni in obrambni politiki; opozarja, da je posredovanje v Libiji jasno pokazalo, da celo koalicija evropskih držav ni sposobna izpeljati operacije te vrste brez podpore ZDA;

3.

opaža nepretrgano nesorazmerno naslanjanje na ZDA v obrambnih zadevah, ki ga prikazuje dejstvo, da se je delež obrambnih izdatkov ZDA v Severnoatlantskem zavezništvu povzpel na 75 %, in ugotavlja, da morajo evropske zaveznice prevzeti večji delež obrambnega bremena; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so nedavna zmanjšanja proračuna del vzorca držav članic, ki že več kot desetletje premalo vlagajo in nezadostno uporabljajo sredstva na področju varnosti in obrambe;

4.

v vedno bolj zapletenem in nepredvidljivem varnostnem okolju poziva vse države članice EU, naj tesneje sodelujejo in usklajujejo ukrepe proti skupnim grožnjam, opredeljenim v evropski varnostni strategiji, ter v celoti sprejmejo svoj del odgovornosti za mir in varnost v Evropi, njeni soseščini in širšem svetu; ob spoznanju, da vse grožnje niso vojaškega značaja in da ima EU na voljo vrsto instrumentov za preprečevanje in upravljanje kriz, kot so civilne zmogljivosti in tehnična pomoč, države članice opozarja na večkrat izrečene zaveze, med drugim tudi v Pogodbi in sklepih Evropskega sveta, o izboljšavi svojih vojaških zmogljivosti in jih poziva, naj te zaveze uresničijo;

5.

ponavlja stališče, da bodo okrepljene zmogljivosti evropske obrambe povečale strateško avtonomnost EU in bistveno prispevala h kolektivni varnosti v okviru Nata in drugih partnerstev; poudarja potencial določb Lizbonske pogodbe, povezane s tem, in poziva države članice, naj vzpostavijo stalno strukturno sodelovanje, opredelijo pogoje za uporabo klavzul o solidarnosti in vzajemni obrambi in v celoti izkoristijo Evropsko obrambo agencijo;

6.

ob zavedanju, da obstajajo ambicije na različnih ravneh, poudarja, da države članice skupaj letno za obrambo potrošijo približno 200 milijard EUR, kar ustreza le kaki tretjini obrambnega proračuna ZDA, vendar je še vedno znaten znesek, ki kaže, kakšni so stroški neprisotnosti Evrope na področju obrambe;

7.

obžaluje način, na katerega se porabi večina teh sredstev, saj se odločitve o nacionalnih obrambnih načrtih sprejemajo neusklajeno, kar ne povzroča samo stalnih vrzeli v zmogljivostih, ampak pogosto tudi odvečne presežne zmogljivosti in podvojevanje ter razdrobljeno industrijo in trge, zaradi česar EU nima ne prepoznavnosti ne virov in tudi ne dometa, ki bi ustrezali porabi 200 milijard evrov;

8.

meni, da je mogoče gospodarsko in finančno krizo obravnavati kot priložnost za povezovanje obrambnih politik EU, saj lahko spodbudi oblikovanje in izvajanje ambicioznih reform, ki so že dolgo v fazi nastajanja;

9.

glede na to poziva države članice k zavedanju, da je tesnejše sodelovanje najboljši način delovanja v prihodnje in da lahko države članice svoje zmogljivosti razvijajo stroškovno učinkovito in brez negativnih posledic za suverenost le z (A) boljšim usklajevanjem obrambnega načrtovanja, ki bo zajemalo tudi usklajevanje vojaških potreb in ukrepe za povečanje interoperabilnosti, (B) združevanjem in skupnim izkoriščanjem nekaterih zmogljivosti in podpornih struktur, (C) tesnejšim sodelovanjem na področju raziskav in tehnološkega razvoja, (D) podpiranjem sodelovanja med industrijami in konsolidacije in (E) optimizacijo nabave in odpravo tržnih ovir;

10.

poudarja, da ima EU na voljo orodja in mehanizme, ki državam članicam lahko pri tem pomagajo, kakor nakazuje spodnje besedilo, med drugim tudi z opredelitvijo področij, na katerih bi lahko na evropski ravni zagotovili več denarja (F);

11.

priznava, da sta, ne glede na zgoraj navedeno, vzdrževanje ustrezne proizvodne in tehnološke osnove ter zagotavljanje zanesljivosti oskrbe temeljni vprašanji nacionalne obrambe, ki ju ne smejo usmerjati le finančni cilji;

12.

meni, da mora biti glavno torišče vseh prizadevanj EU na področju obrambe za odziv na finančno krizo Evropska obrambna agencija, ki bi lahko pokrila široko področje prenove in načrtovanja politike, vendar njena sedanja oblika to onemogoča; poziva k posodobitvi oblike Evropske obrambne agencije, glede na to, da bi bilo povečanje njenega proračuna, števila osebja, področij pristojnosti in splošnih pooblastil stroškovno učinkovito v dolgoročnem smislu, saj bi lahko tako agencija učinkoviteje optimizirala obrambni sektor EU ter si posebej prizadevala za preprečevanje dragih podvajanj in finančno nevzdržnih obrambnih politik;

13.

ponovno poziva države članice, naj opravijo sistematičen varnostni in obrambni pregled v skladu s skupnimi merili in usklajenim časovnim načrtom; predlaga, da bi to lahko postalo redna praksa, povezana s proračunskimi postopki, neke vrste „evropski semester“ varnostnih in obrambnih pregledov;

14.

poudarja, da bi bilo bistvo teh usklajenih pregledov odpraviti kulturo izolacije nacionalnega obrambnega načrtovanja in ustanoviti platformo za strukturirano razpravo, ki bi državam članicam omogočala, da bi pred sprejemanjem ključnih strateških odločitev o obrambnih zmogljivostih pridobile širšo sliko in evropsko perspektivo; poudarja, da mora pobuda dopolnjevati usklajevanje zadevnih držav članic v okviru procesa obrambnega načrtovanja Nata;

15.

ponovno poudarja, da je treba sprejeti belo knjigo EU o varnosti in obrambi, ki bi opredelila in uresničila evropsko varnostno strategijo, natančneje opredelila varnostne in obrambne cilje, interese in potrebe Unije glede na razpoložljiva sredstva in vire ter pri tem upoštevala tudi netradicionalne vidike varnosti; poudarja, da bi morali ta dokument napisati in redno posodabljati na osnovi nacionalnih pregledov, obenem pa bi moral predstavljati referenco zanje in povezati nacionalno obrambno načrtovanje s skupnimi obeti glede varnosti in oceno ogroženosti; poudarja, da bo taka bela knjiga z oblikovanjem skupne vizije v zvezi z izzivi in rešitvami vzpostavila zaupanje in zagotovila ciljno naravnane strateške smernice o obliki, ki bi jo morale imeti sile EU;

16.

opozarja, da je Lizbonska pogodba okrepila vlogo Evropske obrambne agencije (EDA) pri podpiranju prizadevanj držav članic za izboljšanje vojaških zmogljivosti skupne varnostne in obrambne politike; zato predlaga, da se države članice obrnejo na Evropsko obrambno agencijo glede tega, kako izboljšati usklajevanje obrambnega načrtovanja v Evropi; nadalje opozarja, da je po Pogodbi ta agencija zadolžena za ocenjevanje, koliko se upoštevajo zaveze glede zmogljivosti, in za spodbujanje usklajevanja operativnih potreb, ter poziva k boljšemu izpolnjevanju teh nalog; predlaga, da bi države članice kot prvi korak evropskega semestra osnutke svojih varnostnih in obrambnih pregledov lahko predložile agenciji in prosile za njen nasvet in oceno, zlasti v luči prednostnih nalog glede zmogljivosti, ki jih je določil usmerjevalni odbor Evropske obrambne agencije v načrtu za razvoj zmogljivosti in načrtov drugih držav članic ter procesa obrambnega načrtovanja Nata; meni, da bi morala agencija zelo kmalu imeti pomembno vlogo pri določanju evropske politike glede zmogljivosti in oborožitve;

17.

je mnenja, da bi morale države članice kot naslednji korak organizirati skupna posvetovanja, da bi uskladile svoje vojaške potrebe in preučile vse možnosti za večjo stroškovno učinkovitost s pomočjo dogovorov na ravni EU ter regijskih, dvostranskih in drugih dogovorov;

18.

poleg tega države članice poziva, naj v tem procesu odprejo vprašanje obstoječih presežnih zmogljivosti, zlasti glede opreme in osebja, ki je za operacije manjšega pomena;

19.

je trdno prepričan, da združevanje in skupno izkoriščanje zmogljivosti ni le možno, ampak nujno; podpira države članice v prizadevanjih, da bi opredelile projekte, ki največ obetajo, kot del procesa, ki se je začel na ministrskem srečanju septembra 2010 v Gentu in v skladu z nemško-švedsko pobudo iz novembra 2010, ter priznava, da združevanje in skupno izkoriščanje ne moreta nadomestiti dejanskega razvoja zmogljivosti, ampak ga bosta okrepila in izboljšala; je seznanjen s prvo skupino projektov Evropske obrambne agencije, ki jih je Svet odobril 1. decembra 2011, in poziva države članice in Evropsko obrambno agencijo, naj najpozneje do pomladi 2012 predstavijo podrobnosti o napredku na poti do konkretnih rezultatov ter opredelijo dodatne priložnosti; poziva države članice, zlasti weimarski trikotnik, pa tudi formacijo Weimar plus, naj z delovanjem kot politična gonilna sila združevanje in skupno izkoriščanje obrneta v uspeh;

20.

poudarja, da imajo lahko države članice zlasti na področjih, kot so strateški in taktični prevoz, logistična podpora, vzdrževanje, vesoljske zmogljivosti, kibernetska obramba, zdravniška oskrba, izobraževanje in usposabljanje ter pri nekaterih nišnih zmogljivostih, veliko korist od združevanja ali skupnega izkoriščanja nekaterih funkcij in sredstev, ne da bi pri tem postale zelo odvisne in omejene pri suverenem sprejemanju odločitev; močno podpira pobude, namenjene odpravi vrzeli v zmogljivostih na področjih, kot so transportni helikopterji, dotakanje goriva v zraku, pomorsko opazovanje, brezpilotna vozila, zaščita pred kemično, biološko, radiološko in jedrsko nevarnostjo, boj proti improviziranim eksplozivnim napravam, satelitska komunikacija, sistemi poveljevanja in kontrole, obveščevalne dejavnosti, nadzor in izvidništvo, senzorji in platforme, vključno z nadomestnimi rešitvami za satelitske sisteme, kot so brezpilotna letala z dolgim časom zadrževanja v zraku (HALE) in zelene tehnologije, ki so potrebne za doseganje velike operativne neodvisnosti in stroškovne učinkovitosti;

21.

poudarja, da mora biti združevanje virov usklajeno z okrepljeno specializacijo, pri čemer morajo biti države članice, ki se odpovedujejo nekaterim zmogljivostim, prepričane, da jih bodo zagotovili drugi, in priznava, da bo za to potrebna trdna politična zavezanost nacionalnih vlad;

22.

poziva države članice, naj ustvarjalno izkoristijo različne obstoječe modele združevanja in skupnega izkoriščanja, kot so (1) združevanje s skupnim lastništvom, (2) združevanje sredstev v nacionalni lasti, (3) združevanje nabave ali (4) skupno izkoriščanje vlog in nalog, ali po potrebi kombinacije teh modelov, in poziva k hitremu napredku zlasti na zgoraj omenjenih področjih;

23.

prvič, glede skupnega lastništva poziva države članice, naj preučijo možnosti skupne nabave nekatere opreme z namenskim združevanjem sodelujočih držav ali celo preko EU, pri čemer naj se zgledujejo po pobudah, kot so zmogljivosti strateškega zračnega prevoza, ki poteka v Natu, Natov program AWACS ali program EU Galileo, ali raziščejo možnosti, da bi EU financirala ali sofinancirala opremo, ki jo nabavi namensko združenje držav članic; poudarja možnost skupnega lastništva za najdražjo opremo, kot so vesoljske zmogljivosti, brezpilotna letala ali strateška transportna letala;

24.

drugič, glede združevanja sredstev v nacionalni lasti meni, da je pobuda štirih držav članic za evropsko poveljstvo za zračni prevoz posebej koristen primer, kjer se obstoječe zmogljivosti uporabljajo na najboljši možni način s prenosom nekaterih pristojnosti na skupno strukturo, obenem pa se v celoti ohranja nacionalno lastništvo sredstev; meni, da je ta model združenih, vendar razdružljivih zmogljivosti, primeren tudi za druge oblike operativne podpore, kot so transportni helikopterji, letala za pomorske patrulje in vojaška pomorska transportna sredstva; verjame, da mora biti prenos pristojnosti na združeno strukturo prilagodljiv in da ne sme vseh sodelujočih prisiliti v prenos istega niza pristojnosti, s čimer bi se izognili nevarnosti sprejemanja najnižjega skupnega imenovalca; kljub temu meni, da je primerno, da države članice prispevajo nacionalne zmogljivosti za ves spekter nalog evropskega poveljstva za zračni prevoz;

25.

tretjič, glede združevanja nabave, kot na primer pri programu A400M, opozarja na morebitne koristi skupnega nabavljanja zaradi ekonomije obsega, s čimer bi postavili trdne temelje obrambne industrije, vzpostavili interoperabilnost, na podlagi tega pa možnosti združevanja in skupnega izkoriščanja podpore med delovanjem, vzdrževanja in usposabljanja; obžaluje, da se te prednosti velikokrat ne izkoristijo zaradi različnih zahtev in sporazumov o delitvi dela, kot na primer pri programu Eurofighter; za popoln izkoristek možnosti varčevanja poudarja pomen ohranitve skupne konfiguracije skupno nabavljene opreme skozi ves življenjski cikel, kar bi olajšalo skupno podporo med delovanjem; države članice poziva, naj premislijo tudi o združevanju storitev, oddanih zunanjim izvajalcem;

26.

četrtič, glede skupnega izkoriščanja vlog in nalog meni, da so pozitivni vzgledi za to pobude, kot so francosko-belgijsko sodelovanje pri usposabljanju pilotov lovcev, sporazum med Združenim kraljestvom in Francijo o skupni uporabi letalonosilk, francosko-nemška pobuda za usposabljanje pilotov helikopterjev, ali belgijsko-nizozemsko sodelovanje med mornaricama, pri katerih si partnerji delijo številne elemente nacionalne podpore; zlasti opozarja na možnosti pri izobraževanju, usposabljanju in vajah, in pri tem predvsem na skupno uporabo vojaških akademij, zmogljivosti za testiranje in ocenjevanje in za usposabljanje pilotov; kar zadeva nekatere nišne zmogljivosti, meni, da je skupno izkoriščanje vlog in nalog edini možni način za večino držav članic, da si zagotovijo dostop do nekaterih redkih zmogljivosti, kot so enote za kemično, biološko, radiološko in jedrsko orožje ali letala za zdravniško oskrbo;

27.

ponovno spominja na pomembno vlogo Evropske obrambne agencije, ki jo določa Pogodba, glede dajanja predlogov za večstranske projekte, usklajevanja programov držav članic in upravljanja programov raziskovalnega in tehnološkega sodelovanja; posebej poudarja projekte agencije, ki že potekajo, kot je program usposabljanja pilotov helikopterjev in terenski forenzični laboratorij za boj proti improviziranim eksplozivnim napravam, ki se uporablja v Afganistanu, ter poziva k večjemu napredku pri preostalih pobudah, kot je evropska flota za zračni transport (EATF); poziva države članice, naj izkoristijo potencial agencije glede administrativne in pravne podpore, in naj ji zaupajo vodenje svojih pobud za sodelovanje, ter poudarja, da je treba agenciji zagotoviti sredstva, da bo kos večji odgovornosti;

28.

priznava, da so dvostranske in regionalne pobude, kot sta obrambni sporazum med Združenim kraljestvom in Francijo iz leta 2010, nordijsko obrambno sodelovanje in baltsko obrambno sodelovanje, pomembni koraki za smotrno porabo sredstev in zapolnitev kratkoročnih vrzeli v zmogljivostih; je seznanjen s predlogi za podobno sodelovanje v drugih regijah, kot je na primer projekt držav višegrajske skupine; kljub temu meni, da še vedno obstajajo velike strukturne vrzeli, ki jih je treba usklajeno obravnavati na ravni EU, in da je na neki točki te dvostranske in regijske dogovore treba povezati v širšo evropsko perspektivo in pri tem poskrbeti za to, da prispevajo k razvoju skupne varnostne in obrambne politike ter nikakor ne delujejo v nasprotju z njo; v zvezi s tem meni, da je Evropski obrambni agenciji treba omogočiti vlogo zagotavljanja splošne skladnosti prizadevanj in spodbuja nadaljnji premislek o tem, kako bi lahko določbe Pogodbe o stalnem strukturnem sodelovanju lahko uporabili tudi kot splošni usklajevalni okvir;

29.

meni, da civilno-vojaško operativno poveljstvo EU, za katerega se je že večkrat zavzel, ne bi le bistveno povečalo zmogljivosti EU za podporo mednarodnega miru in varnosti, ampak da bi na ta način dolgoročno na osnovi združevanja in skupnega izkoriščanja lahko prihranili sredstva iz nacionalnih proračunov; poudarja, da so potrebne politične smernice podpredsednice/visoke predstavnice in slednjo poziva, naj nadaljuje delo na podlagi weimarske pobude, ter naj čim prej preuči pravne možnosti za oblikovanje samostojne zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje operacij, sestavljene iz dveh linij poveljevanja – civilne in vojaške – v skladu z modelom, predloženim Svetu julija 2011;

30.

pozdravlja Natovo pobudo pametne obrambe „Smart Defence“ in potrjuje pomen stalnega usklajevanja in odprave nasprotij med EU in Natom na vseh ravneh, da ne bi prihajalo do nepotrebnega podvajanja; poudarja, da je okrepitev praktičnega sodelovanja EU-NATO, zlasti v zvezi z odzivi na izzive finančne krize, nujna; poziva zlasti Evropsko obrambno agencijo in Zavezniško poveljstvo za preoblikovanje, naj tesno sodelujeta, tako da se bodo projekti združevanja in skupnega izkoriščanja obeh organizacij dopolnjevali in se bodo vedno izvajali v okviru, ki bo prinesel največjo dodano vrednost;

31.

opaža možnosti za združevanje sredstev za kibernetsko varnost glede na povezovanje evropskih kibernetskih sistemov ter ugotavlja, da je treba obravnavati potrebo po okrepljeni uskladitvi EU na tem področju;

32.

opozarja na pomen raziskav in inovacij v varnostnem in obrambnem sektorju kot osnove za konkurenčnost in trdnost evropske obrambne industrije, in njen pomen za izpolnitev ciljev trajnostne rasti skladno z dokumentom Evropa 2020; poudarja, da bodo sedanja prizadevanja na področju raziskav in tehnologije odločilnega pomena za obvladovanje prihodnjega tehnološkega napredka; obžaluje, da je raziskavam in tehnologiji namenjen le 1 % celotnih obrambnih izdatkov držav EU, pri čemer je več kot 50 % še vedno namenjenih osebju, in zlasti, da je ta delež v večini držav članic krepko pod 1 %; poziva države članice, naj raziskave in tehnologijo nujno izključijo iz krčenja porabe;

33.

obžaluje, da se velik del potenciala ekonomije obsega v povezavi s projekti sodelovanja ne porabi, pri čemer se približno 85 % izdatkov za raziskave in tehnologijo še vedno potroši na nacionalni ravni, velika večina preostalih izdatkov pa se porabi na dvostranski in ne na večnacionalni ravni, zaradi česar se med državami članicami pojavlja drobitev; ugotavlja, da so se evropski ministri za obrambo novembra 2007 dogovorili o skupnih primerjalnih merilih, da bi porabo za raziskave in tehnologije na področju obrambe povečali na 2 % skupnih izdatkov za obrambo, porabo za raziskave in tehnologije na področju obrambe, ki potekajo preko evropskega sodelovanja, pa na 20 %;

34.

opozarja na ključno vlogo Evropske obrambne agencije pri usklajevanju in načrtovanju skupnih obrambnih raziskovalnih dejavnosti; poudarja koristi sodelovanja na področju raziskav za boljšo interoperabilnost in posledično večjo homogenost med opremo in zmogljivostmi nacionalnih oboroženih sil, saj so raziskave prvi korak vseh programov opremljanja;

35.

opozarja na vedno številčnejšo tehnologijo z dvojno uporabo in posledično na pomen vedno večjega dopolnjevanja in medsebojnih učinkov med evropskimi obrambnimi in civilnimi varnostnimi raziskovalnimi programi; spodbuja Evropsko obrambno agencijo in Komisijo, naj se usklajujeta v okviru evropskega okvira za sodelovanje, da bi čimbolj povečali medsebojne učinke med „varnostno“ temo okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj, zlasti na področjih, kot so zaščita pred kemično, biološko, radiološko in jedrsko nevarnostjo, boj proti improviziranim eksplozivnim napravam, brezpilotni zračni sistemi, pomorsko opazovanje, upravljanje in obdelava podatkov ter kibernetska obramba;

36.

posebej poudarja, da morajo biti varnostne raziskave v naslednjem programu Horizon 2020 samostojen element; meni, da je treba obseg varnostne teme povečati, tako da bo odražal potrebo po prenosu inovacij in tehnologije med civilno in obrambno industrijo, vendar trdi, da mora tema obdržati prvenstveno civilno usmerjenost ob upoštevanju vseh zadevnih z obrambo povezanih potreb v programih in projektih;

37.

poudarja, da so rezultati civilnih raziskav pogosto uporabni tudi na obrambnem področju in da ima tudi obratno od dosežkov obrambnih raziskav nemalokrat koristi vsa družba; opozarja zlasti na primer interneta in GPS; meni, da bi lahko v naslednjih okvirnih programih dolgoročno lahko načrtovali konkretnejše načrte za obrambne raziskave, s čimer bi vzpodbudili evropsko raziskovalno sodelovanje in pomagali združiti razdrobljena nacionalna sredstva;

38.

vendar poudarja, da se nobena sredstva ne smejo prenesti iz civilnih raziskav in da bi morale biti vse obrambne raziskovalne dejavnosti, ki jih financira EU, namenjene zlasti razvoju zmogljivosti EU za krizno upravljanje in se osredotočiti na raziskave z dvojno uporabo;

39.

opozarja, da morajo raziskovalne dejavnosti, ki jih podpira sedmi okvirni program, kot je določeno v pravni podlagi tega programa, spoštovati temeljna etična načela, vključno s tistimi iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; poziva Komisijo, naj izboljša način uveljavljanja etičnih načel pri ocenjevanju meril za upravičenost za sodelovanje v raziskovalnih programih sedmega okvirnega programa na področju „varnosti“; nadalje poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo ocena etičnih in družbenih učinkov standardni element vsakega projekta, ki se bo financiral iz sedmega okvirnega programa in prihodnjih raziskovalnih programov;

40.

opozarja na določbo člena 185 PDEU, ki dovoljuje prispevek EU k obstoječim raziskovalnim in razvojnim programom, ki jih izvaja skupina držav članic; meni, da bi bilo mogoče raziskati možnost uporabe tega člena za pospešitev razvoja zmogljivosti za misije in operacije SVOP;

41.

opozarja tudi na prav tako pomembne medsebojne učinke, za katere si je treba prizadevati v okviru evropskih vesoljskih programov, in spodbuja tesnejše sodelovanje med Evropsko obrambno agencijo, Komisijo in Evropsko vesoljsko agencijo znotraj evropskega okvira za sodelovanje pri raziskavah na področju varnosti in obrambe, zlasti pri opazovanju Zemlje z vesolja in spremljanju razmer v vesolju; poziva k tesnemu sodelovanju pri programih MUSIS, GMES in EDRS za opazovanje Zemlje in uskladitvi standardov za infrastrukture civilnih in vojaških podatkov o vesolju; zahteva, da se projekt GMES v naslednjem večletnem finančnem okviru (2014–2020) še naprej financira iz proračuna EU;

42.

opozarja na potrebo po napredku pri konsolidaciji baze evropske obrambne industrije in tehnologije, saj zaradi vedno večje izpopolnjenosti tehnologij, naraščajoče mednarodne konkurence in upadajočih obrambnih proračunov obrambna industrija v nobeni od držav EU ne more preživeti sama na izključno nacionalni osnovi; obžaluje, da čeprav je bila v evropski vesoljski industriji dosežena določena raven koncentracije, pri kopenski in mornariški tehnologiji še vedno prevladuje razdrobljenost po posameznih državah; svari države članice pred možnostjo, da bodo zmanjšanja naložb v obrambo izpostavila evropske obrambne industrije in tehnološke inovacije nevarnosti, da bi jih prevzele tretje sile z drugačnimi strateškimi interesi;

43.

meni, da bi uskladitev vojaških potreb na podlagi procesa usklajenih varnostnih in obrambnih pregledov, kot opisuje točka (A), morala voditi do usklajene nabave opreme med državami članicami EU, kar je temeljni pogoj, da se na strani povpraševanja ustvarijo razmere, ki bodo omogočile uspešno čeznacionalno prestrukturiranje obrambne industrije v Evropi;

44.

ob zavedanju, da bo zaradi prestrukturiranja prišlo med drugim zelo verjetno do opustitve nekaterih nacionalnih industrijskih zmogljivosti, ki niso sposobne preživetja, poudarja, da morajo biti kakršni koli srednje- in dolgoročni načrti za tako prestrukturiranje naravnani k čim manjšemu vplivu na zaposlovanje; zato priporoča, da se na podlagi večje specializacije, interoperabilnosti in dopolnjevanja dosežejo večje preusmeritve in medsebojni učinki; poziva k boljši uporabi sredstev EU, kot je Evropski socialni sklad in Evropski sklad za prilagajanje globalizaciji, da bi tako podprli predvidevanje sprememb in prilagajanje nanje;

45.

poudarja, da lahko spodbujanje evropske obrambne tehnologije in industrijske baze ustvari trajnostna delovna mesta za evropske državljane v obrambnih sektorjih EU;

46.

kar zadeva prestrukturiranje industrije, poudarja tudi, da je pomembno poskrbeti za to, da se ne ogrozi zanesljive oskrbe; poziva države članice in Komisijo, naj hitro oblikujejo celosten in ambiciozen sistem zanesljivosti oskrbe za celo EU, ki bo temeljil na sistemu vzajemnih jamstev; poziva države članice, naj kot prvi korak k izpolnitvi tega cilja v celoti izkoristijo možnosti direktive o prenosih in pospešijo delo za začetek delovanja okvirnega dogovora za zanesljivost oskrbe v primerih operativne nujnosti iz leta 2006;

47.

spodbuja Evropsko obrambno agencijo, naj nadaljuje oblikovanje skupnega evropskega stališča o bistvenih industrijskih zmogljivostih, ki jih je v Evropi treba ohraniti ali razviti; poziva to agencijo, naj kot del teh prizadevanj analizira odvisnost od neevropskih tehnologij in virov oskrbe za evropsko strateško samostojnost ter oblikuje konkretna priporočila za države članice v skladu z delom Evropske komisije, ki tudi vključuje nekatere programe, namenjene zmanjšanju odvisnosti Evrope od oskrbe in energije;

48.

verjame, da so programi sodelovanja pri oboroževanju, kot na primer programi, katerih pobudnica je Evropska obrambna agencija in ki jih upravlja Organizacija vzajemnega sodelovanja na področju oborožitve (OCCAR), pomemben vzvod za zmanjšanje razvojnih stroškov, podporo konsolidacije industrije, pospeševanje standardizacije in interoperabilnosti in večanje svetovne konkurenčnosti; opozarja na vlogo Evropske obrambne agencija pri pretvorbi potreb po zmogljivostih v programe sodelovanja in opredelitvi možnosti sodelovanja že v zgodnji fazi življenjskega cikla; poziva jo, naj še naprej dela na bazi podatkov o sodelovanju, ki omogoča določanje nacionalnih projektov kot možnosti za sodelovanje, in spodbuja države članice, naj prispevajo podatke v to bazo; poziva Evropsko obrambno agencijo, naj predloži smernice za najboljše prakse sodelovanja pri oborožitvi, kot določa evropska strategija sodelovanja pri oborožitvi;

49.

poziva države članice, naj v programih skupne oborožitve ne sklepajo togih sporazumov o delitvi dela, saj ugotavlja, da ima načelo „pravičnega vračila“ negativne učinke v obliki neučinkovite porazdelitve dela, počasnejšega izvajanja in višjih stroškov; poziva, naj se načelo „pravičnega vračila“ nadomesti z veliko prilagodljivejšim pojmom splošnega ravnovesja, ki dopušča učinkovito konkurenco pri izbiri pogodbenikov po vsej EU, pod pogojem, da je doseženo minimalno ravnovesje, ki malim in srednjim podjetjem zagotavlja enake konkurenčne pogoje kot velikim podjetjem; odobrava, da uporablja Evropska obrambna agencija načelo splošnega ravnovesja v skupnem naložbenem programu za zaščito sil, in agencijo poziva, naj ta koncept razširi na celoten spekter svojih dejavnosti, pri čemer naj bo končni cilj zagotovitev enakih pogojev za vse na evropskem trgu obrambne opreme in upoštevanje interesov malih in srednjih podjetij,

50.

vabi države članice, naj pri izvajanju skupnih programov, ki jih pripravlja Evropska obrambna agencija, izkoristijo izkušnje organizacije OCCAR, povezane z upravljanjem, ter Evropsko obrambno agencijo in OCCAR poziva, naj skleneta upravni dogovor o medsebojnem sodelovanju; spominja, da se OCCAR lahko pridruži vsaka država članica EU, če tako želi, in če izpolnjuje merila za članstvo;

51.

poziva Komisijo in države članice k medsebojnemu sodelovanju za zagotovitev kibernetske varnosti kot enega od vidikov obrambnega sektorja;

52.

ugotavlja, da zaenkrat še ne obstaja pravna opredelitev evropske obrambne tehnološke in industrijske baze (EDTIB) na evropski ravni in poziva Komisijo in Evropsko obrambno agencijo, naj preučita možna merila za to definicijo in učinke teh meril; v zvezi s tem poudarja, da bi eden od pomembnih meril lahko bila tehnološka dodana vrednost, nastala s tem, da bi se enote za oblikovanje nahajale na ozemlju držav članic EU; poziva države članice, naj razmislijo o določitvi glavnega cilja obrambne industrije, ki bi razvoju EDTIB dal dolgoročno vizijo;

53.

se zaveda, da je čezatlantsko industrijsko sodelovanja pomembno za konkurenčnost evropske obrambne industrije in da to sodelovanje lahko olajša dostop do novih tehnologij, podpira razvoj naprednih proizvodov in zagotavlja spodbude za zmanjševanje stroškov in skrajšanje proizvodnih ciklov; se zaveda tudi možnosti, ki jih ponuja sodelovanje s preostalimi zunanjimi partnerji;

54.

opozarja, da je treba nujno izboljšati preglednost in odprtost obrambnih trgov v državah članicah, da bi povečali konkurenčnost evropske obrambne industrije ter zagotovili ustrezno varstvo interesov davkoplačevalcev; meni, da Direktiva 2009/81/ES o obrambi in občutljivih nakupih na varnostnem področju krepi enotni trg, saj zmanjšuje pravila o raznolikosti nabave v obrambnem sektorju in odpira nacionalne trge za večjo konkurenčnost, ter opozarja, da se je rok za prenos te direktive iztekel 21. avgusta 2011; poziva Komisijo, naj pravočasno poroča o ukrepih držav članic za prenos te direktive in naj ukrene vse, kar je potrebno za zagotovitev pravočasnega in doslednega prenosa direktive in njenega pravilnega izvajanja;

55.

poudarja, da je direktiva prilagojena posebnostim nabavnih pogodb v obrambnem in varnostnem sektorju in da zato vsako odstopanje tovrstnih pogodb od zakonodaje EU na podlagi člena 346 PDEU šteje za zakonito le v izjemnih in ustrezno utemeljenih primerih, pri katerih gre za zaščito bistvenih nacionalnih varnostnih interesov; poziva Komisijo, naj poskrbi za pravilno uporabo direktive in odstopanja po členu 346 PDEU; poudarja, da bi za to bila koristna ocena iz poročil Komisije o dobrih praksah ter primerov napačne uporabe novih pravil;

56.

meni, da bi se moral skladno s potekajočimi prizadevanji za posodobitev in racionalizacijo celotnega evropskega okvira javnih naročil, cilji poenostavitve upravnih postopkov in zmanjšanja bremena odražati v praktični uporabi direktive in da je treba pregledati nekompatibilne ali nesorazmerne tehnične zahteve, ki ovirajo notranji trg, da bi tako omogočali čezmejne javne razpise; poleg tega opozarja, da morebitni podizvajalci ne bi smeli biti diskriminirani na podlagi narodnosti.

57.

spominja, da režim, ki ga določa kodeks ravnanja Evropske obrambne agencije pri javnih naročilih na obrambnem področju in kodeks najboljše prakse za področje dobavne verige velja le za pogodbe, ki jih zajemajo odstopanja po členu 346 PDEU; poziva agencijo in Komisijo, naj ponovno ocenita veljavnost tega režima po začetku veljavnosti direktive o javnih naročilih za obrambo;

58.

poziva države članice, naj boj proti korupciji pri naročilih na obrambnem področju postane njihova glavna prednostna naloga, in sicer z ustreznim izvajanjem direktive in obžaluje uničujoče učinke korupcije, zlasti kar zadeva pretirane stroške, nabavo nepotrebne, neustrezne ali neoptimalne opreme, ovire za skupno nabavo in programe sodelovanja, ter onemogočanje odprtja trga in povzročanje velike obremenitve nacionalnih proračunov; poleg posplošitve preglednih in konkurenčnih postopkov javnih naročil močno priporoča upoštevanje priporočil zbirke najboljših praks Nata/Ženevskega centra za demokratični nadzor nad oboroženimi silami za izgradnjo integritete in odpravo korupcije na obrambnem področju; izpostavlja pozitivne primere, kot je pojem paktov za integriteto pri obrambnih poslih med vlado in ponudniki, ob sodelovanju neodvisnih opazovalcev, ali sistematičen parlamentarni nadzor v vseh fazah nabavnega postopka nad določeno zgornjo mejo, ki se izvaja v več državah članicah;

59.

poudarja, da so zahteve glede protidobav načeloma lahko upravičena le, če so potrebne za zaščito bistvenih varnostnih interesov skladno s členom 346 PDEU, in da bi morale biti skladne z načeli preglednosti ter da zlasti ne smejo povzročati nevarnosti korupcije ali motenj delovanja evropskega trga obrambne opreme;

60.

poziva države članice, Evropsko obrambno agencijo in Komisijo k sodelovanju, da bi postopno odpravili zahteve za protidobave, in obenem pospešile vključitev industrije manjših držav članic v evropsko obrambno tehnološko in industrijsko osnovo na drugačen način, ne s protidobavami;

61.

poziva Komisijo in Evropsko obrambno agencijo, naj preučita, kako bi lahko rešila preostale prakse, ki izkrivljajo trg, kot sta državna pomoč in podpora izvoza, pri čemer naj se opreta na pobudo Evropske obrambne agencije o enakih pogojih;

62.

meni, da se v sedanjem proračunskem kontekstu načelo dajanja prednosti evropskim proizvodom pri nabavi obrambne opreme lahko obravnava kot oblika evropske solidarnosti, poziva Komisijo in Evropsko obrambno industrijo, naj predložita analizo stroškovne učinkovitosti postopka prednosti evropskih izdelkov za nekatere vrste obrambne opreme, za katero je pomembno ohraniti strateško neodvisnost, in za katere ne obstaja vzajemni dostop do trgov v tretjih državah; poudarja pomen zagotavljanja večjega dostopa do trgov tretjih držav za evropske obrambne proizvode;

63.

spominja, da upravno breme obveznosti izdaje licenc v trgovini z obrambnimi proizvodi znotraj EU zavira konsolidacijo industrije in je glavna ovira za čeznacionalne programe sodelovanja v oborožitvi; spominja, da se je rok za prenos direktive 2009/43/ES o prenosu obrambnih proizvodov znotraj EU iztekel 30. junija 2011 in da za države članice od 30. junija 2012 veljajo nova pravila; poziva Komisijo, naj pravočasno poroča o ukrepih držav članic za prenos te direktive in naj ukrene vse, kar je potrebno za zagotovitev njenega pravilnega izvajanja;

64.

poziva države članice, naj čim bolj izkoristijo nove splošne licence za dostavo oboroženim silam drugih držav članic kot pomemben instrument za izboljšanje zanesljivosti oskrbe po vsej EU;

65.

poudarja, da je uspeh direktive, zlasti glede licenc za prenos med družbami, zelo odvisen od zaupanja držav članic v medsebojni nadzor izvoza; poziva države članice, naj strogo upoštevajo obveznosti, ki jih določa Skupno stališče Sveta 2008/944/SZVP, ki opredeljuje skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme, in naj poskrbijo za to, da bodo strogo ocenile vse vloge za licence skladno z vsemi določenimi osmimi merili; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj ob pregledu skupnega stališča oceni, ali države članice izpolnjujejo svoje obveznosti ob upoštevanju trgovinskih in zunanjepolitičnih vidikov, vključno s spoštovanjem človekovih pravic in demokratičnih načel v državah uvoznicah;

66.

ponovno poudarja ključni pomen standardizacije obrambne opreme za oblikovanje enotnega evropskega obrambnega trga ter za zagotavljanje interoperabilnosti ter omogočanja sodelovanja pri programih oborožitve, projektih združevanja in skupnega izkoriščanja ter operacijah; spodbuja Evropsko obrambno agencijo, Komisijo in evropske organizacije za standardizacijo (CEN, CENELEC, ETSI), naj v sodelovanju z industrijo in zlasti Natovo agencijo za standardizacijo pospešijo dejavnosti, namenjene zmanjšanju razlike med standardi v obrambni in varnostni industriji ter med civilno in vojaško opremo; spodbuja uporabo in nadaljnji razvoj evropskega informacijskega sistema o obrambnih standardih in evropskega priročnika za obrambne nabave;

67.

poziva države članice in Komisijo, naj uvedejo vseevropsko certificiranje za varnostne in obrambne proizvode in odpravijo nevzdržne razmere, v katerih je v vsaki državi članici potrebno ločeno testiranje; poudarja, da tak dolgotrajen in zapleten postopek bistveno zvišuje stroške proizvajalcev in škodi njihovi konkurenčnosti do take mere, da je zlasti za manjše družbe nesprejemljivo; podpira delo Evropske obrambne agencije, povezano z vojaško plovnostjo, in poziva države članice, naj pospešijo dejavnosti za oblikovanje evropske organizacije skupne vojaške plovnosti, ki bo vojaška ustreznica Evropske agencije za varnost v letalstvu;

68.

poudarja, da morata biti zgoraj omenjena standardizacija in konsolidacija del procesa, ki ga vodi EU in ne industrija, tako da se bodo upoštevali evropski interesi in dejanske potrebe družbe, ter da mora biti sodelovanje pri skupnih programih in sinergijah EU načeloma odprto za vse države članice;

69.

je prepričan, da je treba zlasti ob sprejemanju novega večletnega finančnega okvira razmisliti o možnostih, da bi s proračunom EU državam članicam pomagali izpolniti cilje skupne varnostne in obrambne politike na stroškovno učinkovitejši način;

70.

kot določa točka (C) zgoraj, poziva k okrepitvi in razširitvi varnostnih raziskav v okviru okvirnega programa za raziskave, da bi se člen 185 PDEU uporabljal za sofinanciranje obstoječih raziskovalnih in razvojnih programov ter za pripravo nove teme za obrambne raziskave s civilno-vojaško uporabo, da bi spodbudili sodelovanje pri obrambnih raziskavah;

71.

meni, da bi se morala sredstva EU uporabljati za spodbujanje sodelovanja na področju izobraževanja in usposabljanja, kar bi prispevalo k ustvarjanju omrežij med obrambno industrijo, raziskovalnimi inštituti in akademskimi krogi; meni, da je nujen dogovor, ki bo omogočal izplačilo štipendij kandidatom, ki sodelujejo v „vojaškem Erasmusu“ iz proračuna EU, s čimer bi jih obravnavali enako kot študente na civilnih visokošolskih ustanovah ter tako spodbudili razvoj skupne varnostne kulture in pristopa;

72.

predlaga, naj se dejavnosti Evropske akademije za varnost in obrambo, ki se osredotočajo na usposabljanje civilnih in vojaških strokovnjakov za krizno upravljanje in SVOP, ter spodbujanje skupne varnostne kulture v EU, financirajo iz instrumenta za stabilnost;

73.

spodbuja okrepitev vloge akademije kot foruma za sodelovanje med nacionalnimi obrambnimi akademijami in civilnimi ustanovami za usposabljanje na področju varnosti, da bi med drugim lahko opredelili in razvili projekte združevanja in skupne uporabe, in tako prihranili sredstva; poziva države članice, naj akademijo preoblikujejo v pravo akademsko ustanovo, in glede na to, da je zelo osredotočena na civilno-vojaške vidike, predlaga, da jo financira EU v okviru naslednjega večletnega finančnega okvira;

74.

poziva vse zadevne akterje, naj ocenijo, ali bi bila lahko sredstva v lasti EU, po vzoru programa Galileo in kot je navedeno pod (B), vzdržna in stroškovno učinkovita možnost, zlasti na področjih, kot sta strateški in taktični transport ali nadzor;

75.

poziva države članice, naj prednostno povečajo proračun Evropske obrambne agencije, saj priznava dodano vrednost te agencije, saj se preko sodelovanja, ki ga omogoča, nadomeščajo sredstva, ki se na podlagi nacionalnih odločitev zmanjšujejo; obžaluje, da sklep Sveta tej agenciji ni zagotovil večletnega proračunskega okvira, primerljivega splošnemu proračunu EU;

76.

poudarja, da je Satelitski center EU, ki deluje s skromnim proračunom, dokazal svojo učinkovitost in dodano vrednost pri različnih varnostnih in obrambnih operacijah; opozarja na vedno večjo potrebo po satelitskem zajemanju slik, zlasti po nedavnih dogodkih v severni Afriki; poziva države članice, naj centru zagotovijo večji proračun, ter meni, zlasti glede na njegovo civilno-vojaško uporabo, da bi ga bilo treba financirati iz proračuna EU;

77.

pozdravlja prizadevanja poljskega predsedstva Sveta za pregled mehanizma ATHENA; spodbuja države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za sklenitev dogovora o skupnem financiranju; poziva države članice, naj kot del revizije mehanizma ATHENA preučijo možnost, da bi ga razširili tako, da bi zagotovili skupno financiranje dejavnosti ali nabav, ki podpirajo cilj večje stroškovne učinkovitosti evropske obrambe, vendar jih ni mogoče financirati iz proračuna EU, zlasti skupno financiranje zagotovljene opreme;

78.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje visoki predstavnici/podpredsednici, Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic EU, parlamentarni skupščini Nata, in generalnemu sekretarju Nata.

14.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 168/21

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Rusiji, zlasti resolucij z dne 9. junija 2011 o vrhunskem srečanju med EU in Rusijo 9. in 10. junija 2011 (1) ter z dne 17. junija 2010 o vrhunskem srečanju med EU in Rusijo (2),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o odnosih med EU in Rusijo, tudi resolucije z dne 7. julija 2011 o pripravah na volitve v dumo Ruske federacije decembra 2011 (3) ter svoje resolucije z dne 16. decembra 2010 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu v letu 2009 in politiki Evropske unije na tem področju (4),

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Rusko federacijo (5), pogajanj za nov sporazum med EU in Rusijo, ki so se začela leta 2008, ter partnerstva za modernizacijo, sklenjenega leta 2010,

—

ob upoštevanju skupnega cilja EU in Rusije, določenega v skupni izjavi po 11. vrhunskem srečanju med EU in Rusijo v Sankt Peterburgu 31. maja 2003, da se oblikujejo skupni gospodarski prostor, skupni prostor svobode, varnosti in pravice, skupni prostor sodelovanja na področju zunanje varnosti ter skupni prostor raziskovanja in izobraževanja, vključno s kulturnimi vidiki (štirje skupni prostori),

—

ob upoštevanju skupne končne izjave in priporočil s seje odbora za parlamentarno sodelovanje med EU in Rusijo, ki je potekala dne 19. in 20. septembra 2011 v Varšavi,

—

ob upoštevanju skupne izjave stalnega partnerskega sveta EU in Rusije o svobodi, varnosti in pravici s srečanja 11. oktobra 2011 v Varšavi,

—

ob upoštevanju pripomb podpredsednice/visoke predstavnice Catherine Ashton na osmem srečanju stalnega partnerskega sveta EU in Rusije dne 17. novembra 2011 v Moskvi,

—

ob upoštevanju najnovejšega dialoga med EU in Rusijo o človekovih pravicah z dne 29. novembra 2011,

—

ob upoštevanju izjave podpredsednice/visoke predstavnice Catherine Ashton o volitvah v dumo v Ruski federaciji 6. in 7. decembra 2011,

—

ob upoštevanju predhodnih ugotovitev, ki so jih 5. decembra predstavili OVSE, urad OVSE za demokratične ustanove in človekove pravice (OVSE/ODIHR), parlamentarna skupščina OVSE (OVSE PA) in parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PACE), potem ko je potekala mednarodna misija za opazovanje volitev v rusko dumo 4. decembra 2011,

—

ob upoštevanju dnevnega reda vrhunskega srečanja med EU in Rusijo, ki bo 15. decembra 2011 v Bruslju,

—

ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.

ker sta EU in Rusija gospodarsko in politično odvisni ena od druge; ker so okrepljeno sodelovanje in dobri sosedski odnosi med EU in Rusijo zato izjemno pomembni za stabilnost, varnost ter blaginjo Evrope in okolice; ker si Evropska unija še vedno prizadeva za nadaljnjo poglobitev in razvoj odnosov z Rusijo, ki bi temeljili na trdni zavezi demokratičnim načelom; ker je sklenitev strateškega partnerskega sporazuma med EU in Rusko federacijo še vedno bistvena za vzpostavitev resničnega strateškega partnerstva;

B.

ker je zanesljivost oskrbe z energijo eden največjih izzivov za EU in eno glavnih področij sodelovanja z Rusijo; ker je izjemno pomembno, da EU nastopi enotno in pokaže močno notranjo solidarnost;

C.

ker Rusija kot stalna članica varnostnega sveta Združenih narodov deli odgovornost z drugimi članicami za ohranjanje svetovne stabilnosti; ker je številne mednarodne izzive, predvsem v skupni soseščini (južni Kavkaz in Republika Moldavija), severni Afriki, Siriji, na Bližnjem vzhodu in v Iranu, na primer s področja terorizma, zanesljive oskrbe z energijo, podnebnih sprememb in finančne krize, mogoče rešiti le z usklajenim pristopom, pri katerem bi sodelovala tudi Rusija;

D.

ker je Ruska federacija polnopravna članica Sveta Evrope ter Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in se je s tem zavezala načelom demokracije in spoštovanju temeljnih pravic; ker še zmeraj prevladuje zaskrbljenost nad stanjem človekovih pravic, pravno državo, neodvisnostjo sodstva ter represivnimi ukrepi proti novinarjem in predstavnikom opozicije;

E.

ker leta 2011 poteka dvajseta obletnica razpada ZSSR, ki je pomenil prelomnico v evropski zgodovini; ker bi bilo treba priznati, da so k tem dogodkom prispevali tisti, ki so dejavno nasprotovali totalitarizmu in prispevali k osvoboditvi izpod njega;

F.

ker je Evropsko sodišče za človekove pravice 12. aprila 2011 izrazilo kritiko v zvezi z okornimi postopki za registracijo političnih strank v Rusiji, ki niso v skladu z volilnimi standardi, ki sta jih določila Svet Evrope in OVSE; ker še vedno vlada velika zaskrbljenost zaradi težav, s katerimi se pri udeležbi na volitvah soočajo politične stranke, kar dejansko omejuje politično konkurenco in pluralizem v Rusiji ter spodkopava verodostojnost volitev;

G.

ker so na dan volitev poročali o številnih nepravilnostih, vključno z večkratnim glasovanjem (t. i. vrtiljaki oz. "bus carousels"), oviranjem strankarskih opazovalcev in polnjenjem volilnih skrinjic s ponarejenimi glasovnicami; ker je policija pridržala več sto opozicijskih aktivistov, ki so 4. decembra 2011 ter naslednje dni v Moskvi, Sankt Peterburgu in drugih ruskih mestih poskušali organizirati protest zaradi poteka volitev;

H.

ker se je 10. decembra 2011 na moskovskem trgu Bolotnaja zbralo vsaj 50 000 protestnikov, ki so zahtevali razveljavitev rezultatov volitev z dne 4. decembra 2011, nove volitve, odstop predsednika volilne komisije, preiskavo domnevnih goljufij in takojšnjo izpustitev aretiranih protestnikov; ker so podobne demonstracije potekale tudi v drugih ruskih mestih;

I.

ker je minilo leto dni, odkar je Evropski parlament pozval Svet, naj "glede na to, da ruske oblasti niso dale nobenega pozitivnega znamenja, da nameravajo sodelovati in raziskati primer Sergeja Magnickega, vztraja pri tem, da ruski organi pred sodišče privedejo odgovorne, in razmisli o prepovedi vstopa v EU", organe pregona EU pa spodbudil, naj sodelujejo pri zamrznitvi bančnih računov in drugega premoženja odgovornih ruskih uradnikov v vseh državah članicah EU (6);

1.

ponavlja prepričanje, da Rusija ostaja ena najpomembnejših partneric Evropske unije pri vzpostavljanju strateškega sodelovanja, saj si z njo deli ne le gospodarske in trgovske interese, pač pa tudi cilj tesnega sodelovanja na svetovni ravni;

2.

poziva EU in Rusijo, naj prihodnje vrhunsko srečanje izkoristita za pospešitev pogajanj o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju; ponavlja svojo podporo celovitemu, pravno zavezujočemu sporazumu, ki bo zajemal politična, gospodarska in socialna vprašanja in vključeval vsa področja, povezana z demokracijo, pravno državo in spoštovanjem človekovih pravic; ponovno poudarja svoje stališče, da morajo biti demokracija in človekove pravice sestavni del tega sporazuma, zlasti opredelitev in vključitev učinkovite in operativne klavzule o človekovih pravicah;

3.

poziva tudi k okrepitvi prizadevanj za razvoj partnerstva za modernizacijo med EU in Rusijo; je še vedno trdno prepričan, da bo partnerstvo za modernizacijo spodbujalo reforme in dalo nov zagon odnosom med EU in Rusijo, pripomoglo k razvoju vzajemno koristnega sodelovanja na področju trgovine, gospodarstva in zanesljive oskrbe z energijo, obenem pa prispevalo k oživitvi svetovnega gospodarstva; meni, da mora partnerstvo za modernizacijo spremljati ambiciozen proces notranjih reform, ki bodo zajemale utrditev demokratičnih institucij in zanesljivega pravnega sistema; v zvezi s tem poziva EU in rusko vlado, naj opredelita ustrezne ukrepe, potrebne za dosego teh ciljev;

4.

pozdravlja zaključitev pogajanj o vstopu Rusije k Svetovni trgovinski organizaciji, kar bo pomagalo pri ustvarjanju enakopravnejših konkurenčnih pogojev za poslovne skupnosti na obeh straneh ter olajšalo in liberaliziralo trgovino v svetovnem gospodarstvu; poudarja, da je Rusija s pristopom pravno zavezana k izpolnjevanju pravil STO, kar med drugim pomeni, da se mora odpovedati zaščitnim ukrepom; v zvezi s tem izraža zaskrbljenost zaradi carinske unije med Rusijo, Kazahstanom in Belorusijo, ki je povzročila višje usklajene carine; izraža prepričanje, da se bo članstvo Rusije v STO izkazalo tudi kot pomembna odskočna deska za poglobitev dvostranskega gospodarskega povezovanja, tudi prek zaključka potekajočih pogajanj o novem sporazumu;

5.

poudarja, kako pomembno je okrepiti partnerstvo z Rusijo na področju energije; poudarja, da oskrba z naravnimi viri ne bi smela biti politično orodje; poudarja pomen sodelovanja na področju energije za obe strani, saj pomeni priložnost za nadaljnjo trgovinsko in gospodarsko sodelovanje na odprtem in preglednem trgu, s popolnim razumevanjem potreb EU po raznovrstnosti prevoznih poti in ponudnikov energije; poudarja, da morajo biti načela soodvisnosti in preglednosti osnova takšnega sodelovanja, to pa velja tudi za enakopraven dostop do trgov, infrastrukture in naložb ter zanesljiv pravni okvir, s katerim bi zagotovili zanesljivo in varno energetsko oskrbo na podlagi enakih standardov za vse države članice EU;

6.

poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita, da bodo načela pogodbe o energetski listini in njej priloženega prehodnega protokola vključena v novi sporazum o partnerskem sodelovanju med EU in Rusijo; pozdravlja dejstvo, da je bil februarja 2011 podpisan posodobljen mehanizem zgodnjega opozarjanja, s katerim se bo dodatno izboljšalo usklajevanje ob izrednih razmerah v ponudbi ali povpraševanju;

7.

poudarja, da bi morala EU svoje sodelovanje z Rusijo na področju energetike razširiti tudi na druga področja, na primer na energetsko učinkovitost ali raziskave na področju tehnologij obnovljivih virov energije; poudarja, da morajo biti medvladni in trgovinski sporazumi na področju energetike med Rusijo in subjekti iz EU v skladu s pravnimi zahtevami na obeh straneh;

8.

poziva Rusko federacijo, naj z zmanjšanjem domačih toplogrednih plinov ter sodelovanjem v mednarodnih pogajanjih za celovit okvir za okoljsko politiko po letu 2012 pod okriljem okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in kjotskega protokola poveča svoj prispevek pri reševanju vprašanja podnebnih sprememb; zato poudarja, da se morajo za potrebno dosego zmanjšanja emisij do leta 2020 v primerjavi z letom 1990 držav iz Priloge I vse industrializirane države obvezati, da bodo dosegle cilje o znatnem zmanjšanju v primerjavi s sedanjimi emisijami ter da bodo povečale zajemanje ogljika v gozdovih;

9.

poziva Rusijo, naj ratificira in nemudoma upošteva konvencijo UNECE (Espoo), ter jo opozarja, da se je zavezala k razvoju enotnih standardov za presojo vplivov na okolje pri čezmejnih projektih;

10.

priznava skupne zaključke z 11. oktobra 2011, v katerih je bilo napovedano dokončno oblikovanje seznama skupnih ukrepov v smeri odprave vizumov, ter podpira uradno odobritev in nadaljnje izvajanje tega seznama; opozarja na pomen zagotavljanja regionalno usklajenega pristopa k liberalizaciji vizumskega režima z Rusijo in državami vzhodnega partnerstva; pozdravlja zaključek pogajanj o spremembah obstoječega sporazuma o poenostavitvi vizumskih postopkov med Rusijo in EU, ki je bil sklenjen leta 2006, ter vzpostavitev dialoga o migracijah med EU in Rusijo; poudarja pomen učinkovitega izvajanja sporazuma med Rusijo in EU o ponovnem sprejemu; poziva k nadaljnjemu sodelovanju na področju nezakonitega priseljevanja, boljšemu nadzoru na mejnih prehodih in boljši izmenjavi informacij o terorizmu in organiziranem kriminalu;

11.

pozdravlja predlog za poenostavitev obmejnega prometa v kaliningrajski regiji ter meni, da bo to prispevalo k nadaljnjemu spodbujanju strateškega partnerstva med EU in Rusijo v skladu s prednostnimi nalogami, ki izhajajo iz časovnega načrta za skupni prostor svobode, varnosti in pravice;

12.

je seznanjen z izidom volitev v rusko dumo dne 4. decembra 2011; poudarja, da je potek volitev pokazal, da Rusija ne izpolnjuje volilnih standardov, ki jih določa OVSE; izraža globoko zaskrbljenost zaradi poročanja o goljufijah in predhodnih ugotovitvah poročila misije OVSE/ODIHR o postopkovnih kršitvah, pomanjkanju nepristranskosti medijev, nadlegovanju neodvisnih opazovalcev ter pomanjkanju ločitve med vladajočo stranko in državo;

13.

ponovno poudarja, da je bilo zaradi okornega registracijskega postopka izključenih več opozicijskih strank, kar je resno spodkopalo svobodo združevanja, politično konkurenco in pluralizem;

14.

ostro obsoja ukrepe ruskih oblasti proti Golosu, ruski organizaciji za spremljanje volitev, potem ko je ta vzpostavila posebno spletno stran za prijavljanje volilnih prevar in nepravilnosti;

15.

pozdravlja proteste v Rusiji kot izraz težnje ruskega naroda k večji demokraciji; obsoja dejstvo, da je policija zatrla mirne demonstracije proti volilnim nepravilnostim in goljufijam, o katerih so poročali mednarodni opazovalci; poziva ruske oblasti, naj spoštujejo svobodo združevanja in izražanja, naj ne poškodujejo mirnih protestnikov ter naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse miroljubne protestnike, ki so bili aretirani v zvezi z volitvami; poziva k takojšnji in popolni preiskavi v zvezi z vsemi poročili o prevarah in zastraševanju ter kaznovanju tistih, ki so zanje odgovorni, in upa, da se bo ukaz predsednika Medvedjeva, da je treba ta poročila raziskati, izkazal za resničnega in preglednega;

16.

je seznanjen z nedavnimi pozivi za razveljavitev volitev v dumo 4. decembra 2011; poziva ruske oblasti, naj temeljito obravnavajo vse primere volilnih nepravilnosti, da bi kaznovale za to odgovorne uradnike ter ponovile glasovanje tam, kjer je prišlo do nepravilnosti;

17.

poziva k razpisu novih svobodnih in poštenih volitev po registraciji vseh opozicijskih strank;

18.

poziva predsednika Evropskega sveta, predsednika Komisije in visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, naj na vrhu zastavijo vprašanje glede volitev 4. decembra 2011 ter pozovejo Rusijo, naj spoštuje svoje mednarodne obveznosti, ki izhajajo predvsem iz njenega članstva v Svetu Evrope in OVSE; poziva Svet Evrope in OVSE, naj ocenita, ali Rusija izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz njenega članstva v teh organizacijah;

19.

poziva ruske oblasti, naj proučijo ugotovitve poročila opazovalne misije OVSE/ODIHR, reformirajo volilno zakonodajo v skladu s standardi OVSE in Sveta Evrope ter v sodelovanju z Beneško komisijo in naj upoštevajo te standarde tudi v praksi, da bi v letu 2012 zagotovili svobodne in demokratične predsedniške volitve z enakimi možnostmi opozicijskih kandidatov; poziva Rusijo, naj ustvari možnosti za zadostno in učinkovito spremljanje volitev v skladu s standardi OVSE/ODIHR in Sveta Evrope;

20.

ponovno poudarja zaskrbljenost zaradi razmer na področju človekovih pravic v Rusiji ter nespoštovanja pravne države in neodvisnosti sodstva; je resno zaskrbljen zlasti zaradi primera Sergeja Magnickega in nezmožnosti kaznovanja tistih, ki jim je bila dokazana krivda za njegovo smrt; je seznanjen s poročilom, ki ga je julija 2011 objavil svet za človekove pravice predsednika Medvedjeva in ki vsebuje dokaze o tem, da je bila aretacija Sergeja Magnickega nezakonita, njegovo pridržanje pa je bilo zaznamovano s pretepanjem in mučenjem z namenom priznanja krivde; ugotavlja, da so ameriško in britansko zunanje ministrstvo ter nizozemski parlament v letu 2011 sklenili uvesti prepoved izdajanja vizumov za okoli 60 ruskih uradnikov, za katere obstaja sum, da so zaradi neukrepanja ruskih oblasti vpleteni v smrt Sergeja Magnickega;

21.

poziva preiskovalni odbor, naj izvede obsežno in natančno preiskavo brez tabujev, čim prej predstavi konkretne zaključke in sprejme vse potrebne ukrepe, da bodo odgovorni privedeni pred sodišče; v primeru nadaljnjega neukrepanja ruskih oblasti poziva Svet, naj prouči ukrepe, kot so popolna prepoved potovanja v EU in zamrznitev finančnih sredstev za vse, ki so bili spoznani za krive mučenja in smrti Sergeja Magnickega, pa tudi za prikrivanje tega primera;

22.

poudarja pomen neprekinjene izmenjave stališč o človekovih pravicah z Rusijo v okviru posvetovanj o človekovih pravicah med EU in Rusijo, kar bo utrdilo interoperabilnost obeh strani na vseh področjih sodelovanja, ter zahteva, da se izboljša format teh srečanj, da bi postala bolj učinkovita, s posebnim poudarkom na skupnih ukrepih proti rasizmu in ksenofobiji, ter da se ta proces dejansko odpre za prispevke Evropskega parlamenta, ruske dume in nevladnih organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic, ne glede na to, ali dialog poteka v Rusiji ali v kateri od držav članic EU;

23.

obsoja pred kratkim podane predloge o kriminalizaciji javnih informacij o spolni usmerjenosti in spolni identiteti v različnih ruskih regijah in na zvezni ravni;

24.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj si skupaj z rusko vlado prizadevata za skupne pobude za krepitev varnosti in stabilnosti v svetu, zlasti pa v skupni soseščini; poziva Rusijo, naj dejavno prispeva k rešitvi zamrznjenih konfliktov v svoji soseščini ter spoštuje suverenost in ozemeljsko celovitost vseh držav, ki so v te konflikte vpletene;

25.

ponovno poudarja obveznost Rusije, da v celoti izvaja šest točk sporazuma o premirju, ki vključujejo tudi spoštovanje gruzijske suverenosti in ozemeljske celovitosti; pozdravlja rusko pripravljenost, da prispeva k napredku okvirnega sporazuma na področju dejavnosti kriznega upravljanja; v zvezi s tem poziva ruske oblasti, naj bodo dosledne in tako nadzorni misiji EU v Gruziji v skladu s sporazumom o prekinitvi ognja iz leta 2008 omogočijo dostop do zasedenih ozemelj Abhazije iz Južne Osetije;

26.

podpira skupino iz Minska pod okriljem organizacije OVSE in njenega sopredsednika v prizadevanjih za rešitev konflikta v Gorskem Karabahu;

27.

pozdravlja nov začetek pogajanj v formatu 5+2, kar zadeva pridnestrski konflikt, in je seznanjen s prvim uradnim srečanjem z dne 1. decembra 2011, za katerega upa, da bo prvi korak na poti k rešitvi konflikta;

28.

izjavlja, da mora Rusija, ki ima pravico do veta v varnostnem svetu Združenih narodov, prevzeti svoje odgovornosti v mednarodnih krizah; poudarja, da izzivov na mednarodni ravni, zlasti glede Sirije in Irana, ni mogoče rešiti brez usklajenega pristopa, ki bo vključeval tudi Rusijo; poziva Rusijo, naj sprejme konstruktivnejši pristop, zlasti glede resolucij varnostnega sveta Združenih narodov; poziva Rusijo, naj se pridruži svetovnim prizadevanjem za zaustavitev iranskih poskusov za obogatitev urana ter drugih jedrskih dejavnosti za izdelavo jedrskega orožja; poziva ruske oblasti, naj se pridružijo mednarodnim sankcijam proti iranskim subjektom v odziv na napade na tamkajšnje britansko veleposlaništvo;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Ruske federacije ter Svetu Evrope in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.

14.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 168/26

—

ob upoštevanju skupnih poročil Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 25. maja 2011 o novem odzivu na spremembe v sosedstvu (KOM(2011)0303) in z dne 8. marca 2011 o partnerstvu za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja (KOM(2011)0200),

—

ob upoštevanju sporočil Komisije z dne 11. marca 2003 z naslovom „Razširjena Evropa – sosedstvo: nov okvir za odnose EU z njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami (KOM(2003)0104), o evropski sosedski politiki – strateški dokument z dne 12. maja 2004 (KOM(2004)0373), o krepitvi evropske sosedske politike z dne 4. decembra 2006 (KOM(2006)0726), o močni evropski sosedski politiki z dne 5. decembra 2007 (KOM(2007)0774), o vzhodnemu partnerstvu z dne 3. decembra 2008 (KOM(2008)0823), o barcelonskem procesu: Unija za Sredozemlje z dne 20. maja 2008 (KOM(2008)0319), o pregledu evropske sosedske politike (ESP) z dne 12. maja 2010 (KOM(2010)0207) in o dialogu o migracijah, mobilnosti in varnosti z državami južnega Sredozemlja z dne 24. maja 2011 (KOM(2011)0292),

—

ob upoštevanju razvoja evropske sosedske politike od leta 2004, zlasti poročil Komisije o napredku na področju njenega izvajanja,

—

ob upoštevanju akcijskih načrtov, sprejetih z Egiptom, Izraelom, Jordanijo, Libanonom, Marokom, Palestinsko upravo, Tunizijo, Armenijo, Azerbajdžanom, Gruzijo in Moldavijo ter pridružitvenega načrta, sprejetega z Ukrajino,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o evropski sosedski politiki z dne 26. julija 2010 in 20. junija 2011 ter sklepov Sveta za zunanje zadeve/trgovino z dne 26. septembra 2011,

—

ob upoštevanju sklepov s seje zunanjih ministrov vzhodnega partnerstva z dne 13. decembra 2010,

—

ob upoštevanju skupne izjave z vrhunskega srečanja o vzhodnem partnerstvu, ki je potekalo v Pragi 7. maja 2009, in skupne izjave z vrhunskega srečanja o vzhodnem partnerstvu, ki je potekalo v Varšavi 29. in 30. septembra 2011,

—

ob upoštevanju barcelonske deklaracije o ustanovitvi evro-sredozemskega partnerstva, sprejete na evro-sredozemski konferenci ministrov za zunanje zadeve, ki je potekala v Barceloni 27. in 28. novembra 1995,

—

ob upoštevanju soglasja k barcelonskemu procesu: Unija za Sredozemlje s strani Evropskega sveta v Bruslju 13. in 14. marca 2008,

—

ob upoštevanju izjave z vrhunskega srečanja za Sredozemlje, ki je potekalo 13. julija 2008 v Parizu,

—

ob upoštevanju sklepov pridružitvenega sveta EU-Maroko z dne 13. oktobra 2008, ki je Maroku podelil prednostni status,

—

ob upoštevanju sklepov pridružitvenega sveta EU-Jordanija z dne 26. oktobra 2010, ki je Jordaniji podelil prednostni status,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (1),

—

ob upoštevanju svoje izjave z dne 27. septembra 2011 o oblikovanju evro-sredozemskih programov Erasmus in Leonardo da Vinci (2),

—

ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča št. 13/2010 „Ali se je novi evropski instrument sosedstva in partnerstva na Južnem Kavkazu (Armenija, Azerbajdžan, Gruzija) začel uspešno izvajati in ali prinaša rezultate?“,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/424/SZVP z dne 18. julija 2011 o imenovanju posebnega predstavnika Evropske unije za regijo južnega Sredozemlja (3) in Sklepa Sveta 2011/518/SZVP z dne 25. avgusta 2011 o imenovanju posebnega predstavnika Evropske unije za Južni Kavkaz in za krizo v Gruziji (4),

—

ob upoštevanju resolucij z dne 7. aprila 2011 o pregledu evropske sosedske politike – vzhodna dimenzija (5) in pregledu evropske sosedske politike – južni sklop (6),

—

ob upoštevanju resolucij z dne 19. januarja 2006 o evropski sosedski politiki (ESP) (7), z dne 15. novembra 2007 o krepitvi ESP (8), z dne 6. julija 2006 o Evropskem sosedskem in partnerskem instrumentu (ENPI) (9), z dne 5. junija 2008 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o glavnih vidikih in osnovnih usmeritvah SZVP (10), z dne 19. februarja 2009 o pregledu Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (11), z dne 19. februarja 2009 o barcelonskem procesu: Unija za Sredozemlje (12), z dne 17. januarja o pristopu k regionalni politiki za Črno morje 2008 (13), z dne 20. januarja 2011 o strategiji EU za Črno morje (14), z dne 20. maja 2010 o Uniji za Sredozemlje (15), z dne 20. maja 2010 o nujnosti evropske strategije za južni Kavkaz (16), z dne 9. septembra 2010 o stanju reke Jordan s posebnim poudarkom na območju njenega spodnjega toka (17), z dne 3. februarja 2011 o razmerah v Tuniziji (18), z dne 17. februarja 2011 o razmerah v Egiptu (19), z dne 10. marca 2011 o južnem sosedstvu, zlasti Libiji, vključno s humanitarnimi vidiki (20), z dne 7. julija 2011 o Siriji, Jemnu in Bahrajnu glede na splošne razmere v arabskem svetu in Severni Afriki, z dne 15. septembra 2011 in 20. januarja 2011 o razmerah v Belorusiji in vseh prejšnjih resolucij o Belorusiji, in z dne 15. septembra 2011 o razmerah v Libiji (21) in razmerah v Siriji (22),

—

ob upoštevanju priporočil, ki so jih sprejeli odbori parlamentarne skupščine Unije za Sredozemlje na sedmem plenarnem zasedanju, ki je potekalo v Rimu 3. in 4. marca 2011,

—

ob upoštevanju ustanovnega akta parlamentarne skupščine evropske sosedske politike za vzhod (EURONEST) z dne 3. maja 2011,

—

ob upoštevanju sklepov ustanovne seje Evro-sredozemske regionalne in lokalne skupščine v Barceloni z dne 21. januarja 2010,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o kulturnih razsežnostih zunanjega delovanja EU (23),

—

ob upoštevanju evropske agende za kulturo v svetu globalizacije (KOM(2007)0242),

—

ob upoštevanju členov 8 in 21 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora zunanje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj, Odbora za proračun, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za regionalni razvoj, Odbora za kulturo in izobraževanje, Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za ustavne zadeve (A7-0400/2011),

A.

ker so spoštovanje in spodbujanje demokracije in človekovih pravic –, zlasti pravic žensk, otrok in manjšin – pravice ter pravne države, temeljnih svoboščin – in s tem svobode govora, vesti, veroizpovedi, spolne usmerjenosti, združevanja in medijev,vključno z neomejenim dostopom do informacij, komunikacij in interneta, krepitev civilne družbe, varnost – vključno z mirnim reševanjem sporov in dobrimi sosedskimi odnosi –, demokratična stabilnost, blaginja, pravična porazdelitev dohodka, bogastva in možnosti, socialna kohezija, boj proti korupciji in spodbujanje dobrega upravljanja in trajnostnega razvoja temeljna načela in cilji Evropske unije, ki morajo sestavljati skupne vrednote in biti v središču pregleda evropske sosedske politike;

B.

ker je v največjem interesu EU, da ima visoke cilje glede gospodarskega sodelovanja in da sprejme strategijo, ki bo v obojestransko korist, odgovorna in prilagodljiva ter bo temeljila na podpori demokratičnega prehoda in zaščite človekovih pravic, pri čemer se mora učiti iz neuspehov in napak politike EU in držav članic, zlasti glede samozadovoljnega pristopa do avtoritarnih režimov v južnem sosedstvu, katerega izkušnje kažejo, da mora celotna evropska sosedska politika temeljiti na vrednosti;

C.

ker bi morali v teh novih razmerah dati nov zagon odnosom s temi državami na podlagi sodelovanja, ki se osredotoča na demokracijo in blaginjo na obeh straneh Sredozemskega morja in ne le na varnost in nadzor migracij;

D.

ker je bila Unija za Sredozemlje ustanovljena z ambicioznim ciljem, da postane trajni instrument za krepitev odnosov z državami južnega sosedstva, ki nadomešča nekdanji barcelonski proces z namenom okrepiti prizadevanja v okviru tega procesa in njihovo vidnost;

E.

ker je sodelovanje v okviru parlamentarne skupščine EURONEST, ki deluje kot platforma za izmenjavo mnenj, namenjena doseganju pozitivnih učinkov, iskanju skupnih stališč glede svetovnih izzivov našega časa, povezanih z demokracijo, politiko, ekonomijo, zanesljivostjo oskrbe z energijo in socialnimi zadevami, in krepitvi vezi med državami v regiji in z EU;

F.

ker člen 49 PDEU določa, da vsaka evropska država, ki spoštuje vrednote, na katerih temelji EU, in sicer demokracijo, vladavino prava ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in se zavzema za spodbujanje teh vrednot, lahko zaprosi za članstvo v Uniji,

G.

ker je za poglobljene odnose potrebno skleniti jasne in preizkušene zaveze k reformam, s katerimi bi dosegli opazen napredek pri izpolnjevanju vnaprej določenih meril,

H.

ker bi se EU za uresničitev svojih prizadevanj in glede na dogodke v tej regiji morala opremiti s prožnimi in ustrezno financiranimi instrumenti ter pri tem prednostno upoštevati optimalno uporabo obstoječih finančnih instrumentov;

I.

ker so se učinki gospodarske in finančne krize pridružili obstoječim političnim in socialnim izzivom v partnerskih državah, povezanim zlasti z brezposelnostjo; ker je v skupnem interesu teh držav in EU, da se znižajo stopnje brezposelnosti v regiji in da se tamkajšnjim prebivalcem, zlasti ženskam, mladim in prebivalcem podeželja, da upanje za prihodnost,

J.

ker je Evropski parlament s svojo izjavo z dne 27. septembra 2011 podprl oblikovanje evro-sredozemskih programov Erasmus in Leonardo da Vinci;

1.

z veseljem pozdravlja skupna sporočila Komisije in visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko o novem odzivu na spremembe v sosedstvu in o partnerstvu za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja ter pristop, ki ga ta dokumenta vsebujeta, posebno načela vzajemne odgovornosti in skupne zavezanosti univerzalnim vrednotam človekovih pravic, demokracije in pravne države, kot tudi pogoje in posamičen pristop do držav partneric, napredek večstranskega in podregijskega sodelovanja ter načelo nadaljnjega vključevanja družb znotraj evropske sosedske politike;

2.

se zaveda evropskih upov in izbire nekaterih partnerjev Evrope ter zavezanosti izgradnji trdne in trajnostne demokracije ter poudarja, da je treba oblikovati nova jasna razmerja med državami članicami EU in državami vzhodnega partnerstva, pri čemer je treba podpreti njihova prizadevanja za utrditev trajnostnih demokracij in tržnih gospodarstev;

3.

kljub temu vztraja, da je treba sosednjim državam zagotoviti oprijemljive in verodostojne spodbude za vključitev v doseganje skupnega cilja, ki je izgradnja trdne demokracije, in da bi moralo razlikovanje na podlagi političnih, gospodarskih in družbenih razmer, uspešnosti in dosežkov posameznih držav temeljiti na jasno določenih, ocenljivih in redno spremljanih merilih za vsako posamezno državo partnerico; v zvezi s tem poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj merila, ki so določena v skupnem sporočilu, obravnavata kot cilje, ki jih je treba doseči, medtem ko je treba za ocenjevanje doseženega napredka opredeliti bolj specifična, merljiva, dosegljiva in časovno opredeljena merila uspešnosti, pri čemer sta izhodišči za južno in vzhodno soseščino drugačni; meni, da k rezultatom usmerjena politika potrebuje jasnejšo metodologijo določanja meril in poudarja, da je treba oblikovati ustrezne mehanizme spremljanja za ocenjevanje napredka držav evropske sosedske politike; poudarja, da se mora ta pristop odražati v strukturi akcijskih načrtov evropske sosedske politike in v povezanih letnih poročilih o napredku;

4.

meni, da je revizija evropske sosedske politike za Evropsko unijo priložnost, da učinkovito izpolni svoje cilje in spoštuje svoje vrednote, kot določajo členi 2, 3, 6, 8 in 21 Pogodbe o EU;

5.

poudarja, da čeprav se politika Unije na področju razvojnega sodelovanja uvršča med načela in cilje zunanjega delovanja Unije, in s tem tudi v okvir evropske sosedske politike, ima Unija kljub temu ustavno dolžnost, določeno v drugi alineji člena 208(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, da upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri izvajanju politik, ki bi lahko vplivale na države v razvoju; zato nemudoma poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pri izvajanju evropske sosedske politike tako v državah partnericah vzhodnega kot tudi južnega sosedstva nikoli ne pozabita na cilje zmanjšanja in na koncu izkoreninjenja revščine;

6.

podpira združitev področij zunanje politike in politike pomoči, ki sta bili v evropski sosedski politiki prej ločeni; želi si okrepljeno mrežo institucionalnih ureditev, ki bo stabilna, ekonomična in namenjena razvoju tesnejšega gospodarskega in političnega povezovanja med sodelujočimi stranmi, vključno z uskladitvijo vrednot v vseh mednarodnih forumih – zlasti v Združenih narodih – z vrednotami Evropske unije;

7.

čeprav EU ne želi vsiljevati modela ali hitrega recepta za politične reforme, poudarja, da evropska sosedska politika temelji na skupnih vrednotah, skupni pripadnosti, vzajemni odgovornosti in zavezanosti demokraciji, človekovim pravicam, vladavini prava, boju proti korupciji, tržnemu gospodarstvu in dobremu upravljanju ter spoštovanju teh vrednot;

8.

poudarja pomembnost dejavnih in neodvisnih organizacij civilne družbe za demokracijo, vključno s socialnimi partnerji; poudarja pomen dialoga in ustreznega financiranja Evropskega sosedskega instrumenta za organizacije civilne družbe, poudarja, da je treba okrepiti partnerstvo med EU in državami evropske sosedske politike ter med civilnimi družbami, da bi omogočili izgradnjo delujočih demokracij, spodbudili reforme in trajnostno gospodarsko rast; poudarja, da morajo biti ta partnerstva s civilno družbo vključujoča, pri čemer morajo vključevati še zlasti predstavnike organizacij žensk in manjšin; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj podpirata parlamente, lokalne in regionalne oblasti ter civilno družbo pri njihovih prizadevanjih, da bi imeli ustrezno vlogo pri oblikovanju strategij evropske sosedske politike, zagotavljanju odgovornosti vlad ter spremljanju in ocenjevanju preteklega delovanja in doseženih rezultatov;

9.

poudarja pomen vzpostavljanja partnerstva s civilnimi družbami za spodbujanje sprememb in demokratizacije; ob tem se seznanja z dodelitvijo 22 milijonov evrov za mehanizem za spodbujanje razvoja civilne družbe (CSF) v obdobju 2011–2013 in upa, da bo v naslednjem večletnem finančnem okvirju mehanizem bolje financiran; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj bolje pojasnita obseg in cilje potencialnega mehanizma za spodbujanje razvoja civilne družbe ter zahteva več pojasnil v zvezi z dopolnjevanjem med mehanizmom za spodbujanje razvoja civilne družbe ter evropsko pobudo za demokracijo in človekove pravice in evropskim instrumentom sosedstva in partnerstva; ugotavlja, da je treba opredeliti tudi instrumente za konkretno podporo verskim in etničnim manjšinam na področjih, ki jih pobuda zadeva; priporoča, da se s tem mehanizmom izboljša delovanje foruma civilne družba v okviru vzhodnega partnerstva in se po možnosti tak forum oblikuje tudi za države partnerice na jugu;

10.

pozdravlja predlog Evropske ustanove za demokracijo, ki je primeren odgovor na glasne zahteve prebivalcev sosednjih držav po demokraciji; poudarja, da bi to moral biti prilagodljiv, hiter in ciljno usmerjen podporni mehanizem in da bi moral dopolnjevati že obstoječe instrumente EU in vzorno delo starih političnih ali nepolitičnih ustanov v Evropi in organizacij civilne družbe, saj morajo biti cilji te pobude oprijemljivi rezultati; poudarja, da Evropska ustanova za demokracijo ne sme ovirati ali podvajati dejavnosti, že začetih v okviru teh ustanov ali obstoječih evropskih programov, kot je evropski instrument za demokracijo in človekove pravice; poudarja, da morata biti obseg njenega dela in organiziranost jasno opredeljena, sestava in postopki pa enostavni in jasni; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in poljsko predsedstvo, naj predstavijo jasno razmejitev pristojnosti prihodnje Evropske ustanove za demokracijo v razmerju do teh instrumentov in okvirov; vztraja pri pravici pregleda in vključitvi Evropskega parlamenta v njeno strukturo upravljanja, da bi pomagal določiti letne cilje, prednostne naloge, pričakovane rezultate in dodeljena sredstva na splošno ter sodeloval pri nadzoru dejavnosti; izraža pomisleke glede dejstva, da bi se prihodnji sklad lahko delno ali v celoti financiral z drugimi sredstvi, ne iz proračuna EU, in znova opozarja na pravico proračunskega organa, da spremlja in nadzira izvrševanje tega sklada; zato zahteva pojasnilo Komisije in Sveta v zvezi s tem.

11.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj v okviru njunega novega pristopa, ki temelji na načelu „več za več“ na podlagi dosežkov, še naprej spodbujata vse oblike političnih reform, pri čemer naj upoštevata potrebe in raven gospodarskega in družbenega razvoja posamezne države partnerice; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, da poskrbita za jasno metodologijo in podrobna merila za ocenjevanje rezultatov glede spoštovanja demokracije in človekovih pravic (vključno zlasti s svobodo govora, vesti, veroizpovedi, združevanja in medijev) in njihovega spodbujanja v teh državah in da pripravita redna in dovolj podrobna poročila, ki bodo osnova za dodelitev finančnih sredstev, v skladu z načelom „več za več“ na podlagi dosežkov; zahteva, da se ta vrednotenja vključijo v poročila o napredku evropske sosedske politike in letno predložijo Odboru za zunanje zadeve; vztraja, da je organizacije civilne družbe treba sistematično vključiti v vse stopnje postopka pregleda; meni, da ta pristop, ki temelji na dosežkih, pomeni tudi „manj za manj“, in znova zahteva učinkovito izvajanje klavzule o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih EU s tretjimi državami;

12.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj zagotovita več informacij o tem, kako uresničiti načelo vzajemne odgovornosti;

13.

meni, da bi morali stanje spoštovanja človekovih pravic stalno spremljati, zlasti v povezavi s pravicami otrok, žensk in manjšin, in z vsemi državami partnericami izvajati dialoge o človekovih pravicah ter da bi v prilogo letnega poročila o napredku vsake države partnerice morali vključiti letno oceno stanja in izide dialogov z jasnim mehanizmom, ki določa, kako v primeru kršenja človekovih pravic znova preučiti in postopoma omejiti dvostransko sodelovanje; poudarja, da mora biti pristop do različnih držav partneric v zvezi z razmerami na področju človekovih pravic verodostojen;

14.

poziva EU in države članice, naj svoje sodelovanje v okviru evropske sosedske politike osredotočijo na povezovanje med demokratičnimi akterji iz EU, kot so sindikati, nevladne organizacije, zadevne organizacije delodajalcev, kmete, ženske, sodelujoče v medverskem dialogu, potrošnike, mlade, novinarje, učitelje, organe lokalne uprave, univerze, študente in akterje na področju podnebnih sprememb ter njihove porajajoče se sorodne akterje v državah evropske sosedske politike;

15.

poudarja, da je eden temeljnih kamnov trdne in trajnostne demokracije ter skupnih vrednot tudi svoboda izražanja, neodvisnost in pluralnost medijev; poudarja pomembnost neodvisnih, trajnostnih in odgovornih javnih medijskih služb za ponudbo kakovostnih, pluralističnih in raznolikih vsebin, pri čemer opozarja, da imajo svobodni in neodvisni javni mediji vedno ključno vlogo pri krepitvi demokracije, največjem možnem vključevanju civilne družbe v javne zadeve in krepitvi vloge državljanov na poti v demokracijo;

16.

močno podpira in poziva k prostemu pretoku informacij, zagotovitvi pogojev za uspešno in svobodno delo novinarjev brez političnih, ekonomskih in drugih pritiskov ter k izgraditvi infrastrukture, ki bo omogočila razvoj moderne elektronske tehnologije; pozdravlja izjavo OZN z dne 6. junija 2011, da je dostop do interneta človekova pravica; v zvezi s tem poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj oblikujeta posebne ukrepe za pomoč organizacijam civilnih družb in posameznikom v državah evropske sosedske politike pri neoviranem dostopanju do interneta in drugih tehnologij za elektronsko komunikacijo;

17.

poudarja, da bodo sedanji procesi demokratičnega prehoda v državah arabske pomladi, vključevanje žensk, mladih in civilne družbe ter delovanje svobodnih in neodvisnih medijev ključni, in poziva EU, naj okrepi podporo za usposabljanje in organiziranje teh akterjev, tudi tako, da jih povabi, da opazujejo volitve in delovanje demokratičnih institucij v EU;

18.

meni, da je treba kot prednostno nalogo opredeliti popolno in dejansko spoštovanje svobode veroizpovedi (na osebni, kolektivni, javni, zasebni in institucionalni ravni), zlasti za vse verske manjšine v regiji, pri čemer je treba tem skupinam zagotoviti posebno pomoč;

19.

zlasti poudarja, da je treba spodbujati pravice otrok in zagotavljati zaščito otrok v skladu z Lizbonsko pogodbo;

20.

zahteva, da je treba podpreti razvoj demokratično usmerjenih političnih strank, v tistih sosednjih državah, ki si še vedno prizadevajo za demokracijo, ter ustanavljanje nevladnih organizacij in organizacij civilne družbe;

21.

poudarja pomembnost ustrezne zastopanosti žensk v parlamentih, na ministrstvih, na najvišjih vladnih položajih, na odločilnih položajih v javni in lokalni upravi ter v upravah javnih podjetij; spodbuja države partnerice evropske sosedske politike, naj sprejmejo in spodbujajo izvajanje politik enakosti spolov in sprejmejo akcijske načrte za enakost spolov;

22.

pozdravlja delo svetovalne skupine EU na visoki ravni za Republiko Armenijo in uvedbo podobne skupine v Moldaviji; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj ponudita tako pomoč vsem državam vzhodnega partnerstva, pri čemer naj tako kot v primeru Armenije vključita tudi parlamentarno razsežnost; zahteva nadgradnjo tega instrumenta EU in priporoča, naj Evropska služba za zunanje delovanje neposredno vodi zaposlovanje in vodenje svetovalcev, da bi bil prenos znanja EU v države vzhodnega partnerstva kar najustreznejši;

23.

poziva Evropsko komisijo, naj poveča vidnost projektov vzhodnega partnerstva in Unije za Sredozemlje v državah partnericah in s prikazom dodane vrednosti sodelovanja z EU poveča njihovo razumljivost za državljane teh držav;

24.

opozarja, da bi morala EU sodelovanje s sosednjimi državami pogojevati z demokratičnim napredkom in spoštovanjem človekovih pravic v teh državah; zato poziva mednarodno skupnost, naj zamrzne finančno pomoč in pomoč mednarodnih finančnih institucij, ki jim pripadajo članice mednarodne skupnosti, beloruskemu režimu, dokler ne bodo vsi pridržani in aretirani voditelji opozicije, novinarji, predsedniški kandidati in njihovi privrženci izpuščeni, oproščeni vseh obtožb in rehabilitirani;

25.

podpira sedanji uradni pristop EU, ki predvideva sankcioniranje beloruskih oblasti ob hkratnih prizadevanjih za krepitev vezi s civilno družbo in prebivalci Belorusije; v zvezi s tem poziva Evropsko unijo, naj preusmeri svojo pozornost na družbo ter bolj pomaga Belorusiji, da bi zadovoljila potrebe prebivalstva, in nudi več finančne in tehnične podpore demokratični opoziciji, zagovornikom človekovih pravic in organizacijam civilne družbe, tudi neregistriranim, ter študentom in svobodnim medijem;

26.

poudarja, da trajnostna demokracija, delujoče institucije z zmanjšanim obsegom birokracije, vladavina prava in kakovostno izobraževanje spodbujajo ne le politično stabilnost, družbeno blagostanje in kohezijo, temveč z izboljšanim delovnim okoljem in s privabljanjem naložb tudi gospodarsko rast, s tem pa ustanavljanje novih malih in srednjih podjetij ter spodbujanje trgovine, okolju prijaznega gospodarstva in turizma, kar ustvarja nova delovna mesta in nove priložnosti; poudarja, da je treba ustvariti ugodne pogoje za naložbe, pri čemer so ključni stabilnost, pravna varnost in boj proti korupciji; zato poziva Evropsko unijo, naj v okviru svoje podpore demokratičnega prehoda spodbuja strukturne reforme na gospodarskem, družbenem in pravnem področju, pri čemer izrecno opozarja na tesno prepletenost demokratičnega in družbenoekonomskega razvoja; pozdravlja vodilne pobude Komisije za mala in srednja podjetja ter regionalne energetske trge in energetsko učinkovitost; verjame, da bi se morala ta prizadevanja odražati v večletnem finančnem okviru;

27.

poudarja, da bi se morali nemudoma lotiti takojšnjih ukrepov, kot je sofinanciranje že opredeljenih vodilnih ali pilotnih projektov ali drugih konkretnih gospodarskih projektov strateškega pomena, ki se jih lahko v kratkem času izvede na terenu z nespornimi in oprijemljivimi rezultati, da se ublaži stanje v državah, ki se soočajo z močno socialno in gospodarsko krizo, še zlasti v državah partnericah, kjer demokratični prehod zaostruje gospodarske težave; poudarja, da se lahko takšni ukrepi, ki jih financira EU, sprejmejo samo pod pogojem, da se vse udeležene strani v vsakokratnem konkretnem primeru zavežejo k preverljivemu upoštevanju socialnih, okoljskih in delovnopravnih standardov, ki veljajo na mednarodni ravni in v Evropski uniji, ter da ti ukrepi neposredno prispevajo k izboljšanju socialnega položaja državljanov v državah evropske sosedske politike;

28.

močno podpira spodbujanje podregionalnega sodelovanja in čezmejnih projektov ter poudarja pomen razvoja dopolnjujočega dvostranskega in večstranskega gospodarskega sodelovanja med partnerji, ki državljanom lahko prinese oprijemljive koristi in izboljša politično ozračje v regiji; poudarja, da mora biti to podregionalno gospodarsko sodelovanje del večjega projekta povezovanja, ki spodbuja izvajanje podregionalnih projektov na področju mobilnosti, socialne varnosti, varstva okolja, kulture in izobraževanja; posebej izpostavlja pomen spodbujanja razvoja trgovine „jug–jug“ in „vzhod-vzhod“ ter gospodarskega povezovanja med zadevnimi državami; meni, da bi bilo boljše sodelovanje med državami partnericami znak zavezanosti evropskim vrednotam dobrih sosedskih odnosov in medsebojno koristnih partnerstev;

29.

poziva Komisijo, naj podpre razvoj upravnih zmogljivosti na področju zaposlovanja in socialnih zadev, pri tem pa posebno pozornost nameni krepitvi zmogljivosti pravnih storitev, kar bo zagotovilo boljšo pripravo in vodenje reform;

30.

poudarja pomen sindikatov in socialnega dialoga v demokratičnem razvoju držav partneric evropske sosedske politike; slednje spodbuja, naj okrepijo delavske in sindikalne pravice; izpostavlja pomembno vlogo, ki jo ima lahko socialni dialog v zvezi z družbenoekonomskimi izzivi v regijah;

31.

opozarja, da je treba zagotoviti, da bodo minimalne plače delavcem in njihovim družinam omogočale primeren življenjski standard in da odtegljaji od plač zaposlenim in njihovim vzdrževanim družinskim članom ne bodo odvzeli sredstev za preživetje;

32.

ugotavlja, da je treba predvideti ustrezno dolge roke za prenehanje delovnega razmerja, pri čemer je treba upoštevati trajanje delovnega razmerja zaposlenega;

33.

poudarja, da mora Unija posebno pozornost nameniti decentraliziranemu sodelovanju na lokalni ravni v majhnih projektih za takojšnje in oprijemljivo izboljšanje kakovosti življenja državljanov v sosednjih državah, s čimer bi utrdili napredek na poti k demokraciji na celotnem ozemlju teh držav;

34.

poziva Komisijo, naj sprejme strateške dokumente za zmanjševanje revščine kot vodilni politični okvir za srednjeročno gospodarsko rast v korist revnih in pravično porazdelitev bogastva glede na potrebe države;

35.

poudarja priložnost, ki jo zagotavljajo pogajanja o pridružitvenih sporazumih za spodbujanje reform; poudarja, da morajo biti povezani vsi elementi, da bi EU lahko celovito in skladno poglobila svoj odnos; zato je prepričan, da bi morali vključevati konkretne pogoje, časovnice in merila uspešnosti, ki jih je treba redno spremljati; poudarja, da je treba v te sporazume vključiti dejanske in oprijemljive spodbude za partnerje, da bo pot reform bolj privlačna;

36.

izjavlja, da bi v trgovino z blagom in storitvami morali vpeljati diferenciacijo; države partnerice evropske sosedske politike poziva, naj nadaljujejo z ustvarjanjem pogojev, ki bodo omogočili vzpostavitev poglobljenih in celovitih območij proste trgovine (DCFTA), ter poziva EU, naj jim pomaga pri reformnih prizadevanjih, odpre svoj notranji trg, pri čemer je treba uskladiti zahteve za varnost in kakovost z evropskimi standardi; in sodeluje z njimi v vzajemno koristnem procesu postopnega in uravnoteženega odpiranja njihovih trgov; poudarja, da bi morala EU oceniti tudi politične, družbene in okoljske razmere v državah, ki želijo sodelovati v prihodnjem poglobljenem in celovitem območju proste trgovine, in nato določiti postopne korake pri njegovem izvajanju, pri tem pa zagotoviti spremljanje izvajanja mednarodnih delovnopravnih konvencij in konvencij o delu otrok; poudarja, da je treba trgovinske vezi, zlasti sporazume o poglobljenem in celovitem prostotrgovinskem območju na podlagi zahtev iz njih, razumeti kot sredstvo za krepitev zavezanosti demokratičnim vrednotam v državah evropske sosedske politike, pri čemer je treba uveljavljati načelo pogojnosti; hkrati podpira polnopravno članstvo vseh držav vzhodnega partnerstva v WTO;

37.

ugotavlja, da je možnost članstva v EU, skupaj s členom 8 Pogodbe o Evropski uniji in prizadevanja za članstvo držav partneric vzhodnega partnerstva iz člena 49 Pogodbe o Evropski uniji, gonilna sila reform v teh državah, ki še krepi zavezanost teh držav skupnim vrednotam in načelom, kot so demokracija, pravna država, spoštovanje človekovih pravic in dobro upravljanje; meni, da sklenitev pridružitvenih sporazumov lahko pomeni pomemben korak pri nadaljnjem političnem delovanju in tesnejših stikih z Evropo preko izmenjave dobre prakse ter utrjenega političnega in gospodarskega dialoga;

38.

ponovno poudarja, da je cilj partnerstva z južnim sosedstvom približati obe strani Sredozemlja, da bi zgradili območje miru, demokracije, varnosti in blaginje za njunih 800 milijonov prebivalcev, hkrati pa EU in njenim državam partnericam zagotoviti učinkovit dvo- in večstranski okvir za spopadanje z demokratičnimi, družbenimi in gospodarskimi izzivi, spodbujanje regionalnega povezovanja, zlasti trgovinskega, in zagotavljanje njihovega skupnega razvoja v korist vseh ter pomoč partnerjem pri izgradnji demokratičnih, pluralističnih in sekularnih držav, in sicer prek programov za krepitev institucionalnih zmogljivosti, ter razvoj vzajemno koristnih in širokopoteznih trgovinskih dogovorov za blago in storitve na podlagi ustreznih ocen vpliva, ki lahko privedejo do poglobljenega in celovitega prostotrgovinskega območja, kar bo zanesljivo prvi korak do velikega „evro-sredozemskega gospodarskega prostora“, ki bi lahko pomagal rešiti gospodarske težave naših sosednjih držav partneric na jugu in olajšal povezovanje jug-jug; poziva Komisijo in Svet, naj omogočita lažje izvajanje šestih svežnjev ukrepov, ki jih je Komisija predstavila v svojem dokumentu z dne 30. marca 2011 o spremljanju pobud na področju trgovine in naložb v korist držav partneric v južnem Sredozemlju;

39.

izraža željo po opredelitvi objektivnih in zavezujočih meril za dodelitev „prednostnega statusa“; poudarja, da je treba pojasniti pravice in dolžnosti držav partneric in Evropske unije, ki izhajajo iz tega dvostranskega dogovora;

40.

poudarja, da pogodbeni odnosi z vsemi državami partnericami evropske sosedske politike vsebujejo dogovore o rednem forumu za obravnavanje vprašanj glede človekovih pravic v obliki pododborov o človekovih pravicah; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v celoti izkoristi te dogovore in vključi obstoječe pododbore v vsa pogajanja,

41.

poudarja, da bi morala EU spodbuditi medsebojne učinke med evropsko zunanjo in notranjo politiko, zlasti s približevanjem zakonodaje, katere namen je ustvarjanje novih delovnih mest, zmanjševanje revščine, posodobitev delovnopravne politike, energetska varnost in izkoristek, razvoj obnovljivih virov in okoljske trajnosti, izboljšanje socialne varnosti, ustvarjanje bogastva in pravice ter olajšanje trgovine v skladu z načelom diverzifikacije;

42.

meni, da delitev skupnega prostora zahteva pravično delitev odgovornosti in poziva k boljšemu sodelovanju, zlasti pri vseh politikah in problematikah s čezmejno razsežnostjo; v ta namen poziva k okrepitvi regionalnih in čezmejnih razsežnosti panožnega sodelovanja;

43.

pozdravlja večje udejstvovanje držav partneric v agencijah EU na različnih področjih; poziva Komisijo, naj predstavi jasen in izčrpen seznam ustreznih agencij in programov, pri katerih bi lahko sodelovale sosedske države, ter pregled oblik, finančnih prispevkov in načinov takega razlikovalnega sodelovanja;

44.

podpira nadaljnje sodelovanje v sektorjih, kot so industrija, mala in srednja podjetja, raziskave, razvoj in inovacije, informacijske in komunikacijske tehnologije, vključno z varnostjo sistemov informacijske tehnologije, vesolje in turizem, in poudarja koristi pobud EU in njenih sosed za programiranje skupnih raziskav; pozdravlja predloge Komisije v zvezi z razvojem skupnega prostora za znanje in inovacije ter digitalnega gospodarstva, temelječega na informacijskih in komunikacijskih tehnologijah, ter poziva države članice in sosednje države, naj potrdijo svojo zavezanost napredku pri tem razvoju; poudarja, kako pomembni so učinkovita trgovina in mehanizmi, ki omogočajo naložbe med EU in njenimi sosednjimi državami, saj krepijo trgovinska partnerstva, gospodarskim subjektom, zlasti malim in srednjim podjetjem, pa olajšujejo dostop do ustreznih in zanesljivih informacij o trgovini in pogojih za naložbe v državah partnericah;

45.

pozdravlja okrepitev razsežnosti energetskega sodelovanja v okviru evropske sosedske politike, poudarja, kako pomembno je deliti izkušnje, ki jih je EU pridobila pri reformah energetskega sektorja, s sosednjimi državami; meni, da je treba povečati energetsko učinkovitost in spodbujati obnovljive vire energije; poziva k zanesljivosti oskrbe z energijo preko diverzifikacije virov in upravljanja povpraševanja, tesnejših vezi z glavnimi dobavitelji in tranzitnimi državami ter usklajevanja ukrepov na področju jedrske varnosti, zlasti v regijah, kjer je potresna aktivnost velika, z večjo preglednostjo, da se zagotovi, da popolna skladnost z okoljskimi sporazumi in mednarodnimi sporazumi o jedrski varnosti ostane prednostna naloga energetske politike EU in da vzhodne in južne sosede ostanejo v samem središču usklajene zunanje energetske politike EU; poziva k učinkovitim ukrepom za spoštovanje načela solidarnosti na področju energije;

46.

pozdravlja predlog o ustanovitvi evropske energetske skupnosti in meni, da bi utegnila biti pomemben korak k sodelovanju s sosednjimi državami; poudarja, da imajo države v južnem sosedstvu pomembno vlogo pri oskrbovanju različnih držav članic z energijo; poudarja, da je treba spodbujati evro-sredozemske povezave v elektroenergetskem in plinskem sektorju; poudarja strateško pomembnost projekta Nabucco in hitre izvedbe tega projekta ter prevoza utekočinjenega zemeljskega plina v okviru projekta AGRI; poziva Komisijo, naj med drugim z naložbami spodbuja vzpostavitev, nadgradnjo in razvoj pametnih energetskih omrežij ter infrastrukturnih povezav s sosedami EU;

47.

poleg tega poudarja, da bi lahko EU podprla boj proti okoljskim problemom v sosednjih državah, zlasti pri odstranjevanju velikih zalog „zastarelih fitofarmacevtskih sredstev“, ki lahko povzročijo obsežno kemično onesnaženje;

48.

podpira nadaljnje sodelovanje v prometu, tudi s tesnejšim povezovanjem infrastrukturnih omrežij EU in držav partneric, da bi omogočili lažje izmenjave ljudi in blaga, kar je mogoče doseči s tesnejšim povezovanjem trgov in izboljšanjem infrastrukturnih povezav;

49.

meni, da je bistvenega pomena mednarodno, regionalno in medregionalno kulturno sodelovanje, ki temelji na pristnem dialogu med kulturami in vključuje vse akterje v družbi (kulturne organe, institucije, organizacije in združenja); poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj uskladita strateško uvedbo kulturnih vidikov zunanje politike, tako da si prizadevata za dopolnjevanje zunanjih politik držav članic na področju kulture;

50.

odločno potrjuje povezavo med izmenjavami in sodelovanjem na področju kulture, izobraževanja in športa med Evropsko unijo in posameznimi državami evropske sosedske politike na eni strani ter oblikovanjem in krepitvijo odprte civilne družbe, demokracije in pravne države ter spodbujanjem temeljnih svoboščin in človekovih pravic na drugi; poudarja, da sodelovanje na teh področjih EU in državam evropske sosedske politike daje dodano vrednost;

51.

meni, da lahko spodbujanje sodelovanja v kulturnih programih EU koristi materialnemu in nematerialnemu razvoju v državah evropske sosedske politike, zato poudarja pomen programov, kot so program Media Mundus, in projektov v okviru Unije za Sredozemlje in kulturnega programa vzhodnega partnerstva; poleg tega poudarja, da bi morali kulturni programi in programi za spodbujanje mobilnosti vključevati tudi mobilnost umetnikov in študentov umetnosti; se zavzema za uvedbo kulturnega vizuma za umetnike in druge kulturne delavce iz držav evropske sosedske politike; hkrati poziva Komisijo, naj predlaga pobudo za vizume za kratkotrajno bivanje, da bi odpravili ovire za mobilnost v kulturnem sektorju;

52.

poudarja pomen krepitve sodelovanja, v okviru evropske sosedske politike za razvoj športa v teh državah, upoštevajoč izobraževalno vrednost športnih dejavnosti; poziva evropske institucije in države članice, naj si prizadevajo za prost pretok športnikov po svetu, začenši s športniki iz držav evropske sosedske politike,

53.

poziva k oceni obstoječih programov, da bi zagotovili učinkovito porabo sredstev pri izpolnjevanju ciljev EU; podpira racionalizacijo notranjih dejavnosti Komisije v okviru različnih obstoječih programov in projektov, ki se nanašajo na kulturo in izobraževanje;

54.

opozarja na dodano vrednost programa Tempus IV pri spodbujanju sodelovanja in prizadevanjih za posodobitev izobraževalnih sistemov sosednjih držav EU ter poziva Komisijo, naj program podpre ob upoštevanju naslednjega večletnega finančnega okvira;

55.

izraža željo po večjem sodelovanju držav partneric pri prizadevanjih Evropske fundacije za usposabljanje in Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo;

56.

ugotavlja, da je krepitev mladinske razsežnosti vzhodnega partnerstva in Unije za Sredozemlje pomembna naložba v prihodnost odnosov med EU in državami evropske sosedske politike, ki nudi izjemne možnosti za prihodnja leta ter za demokratizacijo teh partneric in usklajevanje njihove zakonodaje z evropskimi standardi; poudarja, da je treba z dodatnimi finančnimi sredstvi za programe Erasmus Mundus in Mladi v akciji, ki so predvidena v proračunu EU za leto 2012, spodbujati sodelovanje med visokošolskimi ustanovami, boljše izmenjave akademskega osebja in študentov ter razvoj omrežij za krepitev zmogljivosti nevladnih organizacij na področju mladih v Evropi in v državah evropske sosedske politike;

57.

meni, da je Evro-sredozemska univerza (EMUNI) edinstvena platforma in priložnost za okrepljeno sodelovanje z južnimi sosednjimi državami na področju visokošolskega izobraževanja in mobilnosti študentov v času, ko je treba še posebej poglabljati odnose z južnimi državami partnericami, zlasti z njihovimi mlajšimi generacijami; v zvezi s tem poudarja, da je treba čim bolj razviti potencial Evro-sredozemske univerze;

58.

poziva Evropsko komisijo, naj podpre predlog Evropskega parlamenta, podan kot odziv na arabsko pomlad, za oblikovanje evro-sredozemskega programa Erasmus, ki bi se, če bi bil uspešen, lahko razširil na celotno sosedstvo; izraža obžalovanje zaradi neustreznosti predlogov Evropske komisije, ki kljub napovedim z dne 27. septembra 2011 v resnici predvidevajo le neznatno povečanje števila štipendij Erasmus Mundus;

59.

poziva Evropsko komisijo, naj podpre predlog Evropskega parlamenta, podan kot odziv na arabsko pomlad, za oblikovanje evro-sredozemskega programa Leonardo da Vinci, katerega namen je spodbujati mobilnost mladih pripravnikov z željo po pridobivanju poklicne izobrazbe v tujini, in tako prispeva k boju proti endemični brezposelnosti mladih v južnem Sredozemlju;

60.

ponovno potrjuje svojo močno podporo projektom štipendiranja univerzitetnih diplomantov iz držav evropske sosedske politike in EU za študij na Evropski akademiji, ki jih financira Evropska unija; meni, da bodo na ta način bodoči sogovorniki iz evropskih in sosednjih držav, tj. tisti, ki bodo izvajali naloge, povezane z EU in evropsko sosedsko politiko, popolnoma pripravljeni in strokovno seznanjeni z vsebino in duhom politik EU, njenim pravom in institucijami; poziva države partnerice, katerih državljani so prejeli take štipendije, naj izkoristijo njihovo znanje in izkušnje z vključevanjem teh državljanov v nacionalno upravo ob ustreznih delovnih pogojih;

61.

poudarja pomembnost lokalnih oblasti za demokratičen razvoj naših držav partneric; zato poziva Komisijo, naj okrepi in poveča urad TAIEX (Urad za izmenjavo informacij o tehnični pomoči) in programe tesnega medinstitucionalnega sodelovanja z lokalnimi oblastmi v EU in v državah partnericah;

62.

opozarja, da bi EU morala izboljšati upravljanje migracij in čim bolj povečati vzajemne njihovih koristi za razvoj med drugim z zagotavljanjem boljših pogojev za naseljevanje zakonitih migrantov v EU in obravnavo temeljnih vzrokov za nezakonito preseljevanje v državah partnericah; meni, da mora EU podpreti zakonite delovne migracije s sklepanjem partnerstev za mobilnost, ob upoštevanju demografskega, sociološkega in poklicnega ravnotežja na obeh straneh in spodbujanjem izmenjav specialistov med EU in tretjimi državami; poziva države članice, naj razpravo o mobilnosti obravnavajo kot pomemben element sosedske politike, ki ga ne bi smeli usmerjati v prvi vrsti varnostni pomisleki; poudarja pomembnost boja proti nezakonitemu priseljevanju in sodnega pregona organizacij, ki trgujejo z ljudmi;

63.

je prepričan, da bi morala EU vzporedno napredovati pri sporazumih o poenostavljanju vizumskih postopkov in ponovnem sprejetju in pri tem ohraniti največjo možno preglednost, s ciljem, da se vizumske obveznosti – postopno in na podlagi posameznega primera – odpravijo, ko bodo izpolnjeni pogoji; poziva tudi k vzpostavitvi takšnih materialnih pogojev izdaje in podaljševanja vizumov, ki bodo bolj spoštovali človekove pravice; v zvezi s tem poudarja, da mora biti mobilnost mladih in študentov prednostna naloga; poudarja, da bi morale biti države vzhodnega partnerstva deležne privilegirane ponudbe EU za liberalizacijo vizumskega režima z vidika časovnega razporeda in vsebine; poudarja, da morajo biti določbe o azilu v celoti skladne z mednarodnimi obveznostmi in zavezami ter standardi EU, zlasti tistimi, ki so povezani s človekovimi pravicami;

64.

ob tem opozarja, da morajo države članice spoštovati načelo nevračanja in narediti vse, da se omogoči vzpostavitev evropskega azilnega sistema, ki bo dostopen, pravičen in bo prosilce varoval;

65.

poziva države članice in Evropsko unijo, naj ratificirajo protokol proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu; meni, da bi morala revizija evropske sosedske politike omogočiti sprejetje posebnih ukrepov na teh področjih; se pridružuje stališču Komisije glede migracije iz družinskih razlogov in pozdravlja skorajšnjo objavo njene zelene knjige o tej tematiki;

66.

poudarja, da je treba posebno pozornost posvetiti mladim in opozarja, da je treba povečati medsebojne učinke med programom Mladi in mobilnost in evropsko sosedsko politiko; poudarja, da bi morala EU povečati sodelovanje na področju akademskega in poklicnega izobraževanja s takojšnjo razširitvijo in povečanjem štipendijskih programov in mobilnosti študentov, diplomantov, učiteljev in akademikov, tako da bi spodbujala izmenjave med visokošolskimi institucijami in institucijami za usposabljanje ter raziskovalna in podjetniška javno-zasebna partnerstva; meni, da je treba nujno določiti prožnejše in pospešene postopke izdaje vizumov za udeležence v teh programih; poudarja, da je treba nadaljevati delo na področju medsebojnega priznavanja kvalifikacij in izobraževalnih sistemov z državami partnericami evropske sosedske politike zlasti pri približevanju visokošolskih diplom in standardov ureditvi v evropskem visokošolskem prostoru; poudarja močno potrebo po strukturirani informacijski politiki, ki bi državljanom držav evropske sosedske politike predstavila možnost sodelovanja v programih EU;

67.

poziva Svet in Komisijo, naj z oblastmi tretjih držav vzpostavita strukturiran dialog, da bi v zvezi z mobilnostjo oblikovali pristop, ki bi prinašal koristi vsem, naj sprostita vizumske formalnosti, bolje izkoristita priložnosti, ki jih ponuja vizumski zakonik EU, pri čemer naj izboljšata in usklajujeta izvajanje tega zakonika, da bi zagotovile enake in poštene pogoje za prosilce v vseh državah članicah, pri čemer naj se osredotočita zlasti na učinke soodvisnosti med razvojno pomočjo, varnostjo ter zakonitim in nezakonitim priseljevanjem, kot je opredeljeno v globalnem pristopu k vprašanju migracije; poziva, da se posebna pozornost posveti zagotavljanju, da partnerske države ne bodo postale žrtve bega možganov;

68.

poziva EU, naj izboljša dostopnost in usmerjanje sredstev EU v projekte za obveščanje migrantov o njihovih pravicah in obveznostih ter o varstvu njihovih pravic, s posebnim poudarkom na pravicah mladoletnikov brez spremstva, žensk in drugih ranljivih skupin; zato poziva Komisijo, naj Parlamentu predstavi podrobno poročilo o uporabi sredstev EU, namenjenih sosedskim državam, med drugim v okviru tematskega programa Komisije za sodelovanje s tretjimi državami na področju migracije in azila;

69.

ponavlja svoje prepričanje, da bo evropska sosedska politika popolnoma učinkovita le pod pogojem, da se ustvari sinergija med njeno dvostransko in večstransko razsežnostjo; zato meni, da je večstransko raven evropske sosedske politike treba nujno okrepiti ter ji nameniti večji del sredstev Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva;

70.

pozdravlja predlog, da se za napredek v dvostranskih odnosih med partnerji bolj strateško uporabi večstranski okvir, in pričakuje konkretne ukrepe za uresničitev tega predloga v praksi; v zvezi s tem z zanimanjem pričakuje načrt s cilji, instrumenti in ukrepi, ki ga bosta visoka predstavnica/podpredsednica in Komisija predstavili pred koncem leta;

71.

je prepričan, da bi se večstranska razsežnost vzhodnega partnerstva morala okrepiti in razvijati, vključno s forumom civilne družbe; poudarja pomembnost konstruktivnega dialoga s Turčijo in Rusijo o regionalnih vprašanjih v skupnem interesu in zlasti o varnostnih vprašanjih;

72.

poudarja, da je vloga regij bistvenega pomena za uspešnost dolgoročnih socialnih in gospodarskih reform in za zagotavljanje trajnostnega razvoja; poudarja, da bi bilo treba evropsko sosedsko politiko obravnavati v širšem kontekstu, da bi spodbudili gospodarski razvoj obmejnih območij; meni, da načela ozemeljskega sodelovanja veljajo tudi za zunanje meje in so osrednje orodje za okrepitev gospodarskega razvoja EU ter izboljšanje skupnih ciljev evropske sosedske politike EU; meni, da mora novi pristop evropske sosedske politike dopuščati makroregionalne strategije EU in da je treba v celoti izkoristiti potencial makroregij EU, ki vključujejo sosednje države EU, da bi bolje usklajevali prednostne naloge in projekte v skupnem interesu EU in držav evropske sosedske politike ter tako dosegali pozitivne rezultate za vse strani in optimalno porabili vložena sredstva;

73.

poudarja, kako pomembna je vloga evroregij pri izpolnjevanju ciljev kohezijske politike, ter poziva Komisijo, naj spodbuja njihov razvoj in pripomore k njemu, zlasti v obmejnih regijah, da bi povečali vlogo evroregij v evropski sosedski politiki;

74.

poudarja velik potencial evropskih združenj za teritorialno sodelovanje, ki vključujejo regije zunaj meja EU; spodbuja sklepanje posebnih sporazumov s sosednjimi tretjimi državami o uvedbi nacionalne zakonodaje, ki omogoča obstoj struktur evropskih združenj za teritorialno sodelovanje v teh državah, in meddržavnih sporazumov, ki bi lokalnim in regionalnim oblastem tretjih držav omogočali sodelovanje v okviru evropskih združenj za teritorialno sodelovanje;

75.

meni, da mora evropska sosedska politika v prihodnje upoštevati vlogo najbolj oddaljenih regij v zunanji politiki EU; ugotavlja, da pomenijo resnično priložnost za vpliv na zunanjo politiko EU, saj EU na eni strani omogočajo tesnejše odnose z več tretjimi državami, po drugi strani pa se lahko EU tako spopade z zapletenimi vprašanji, kot je na primer nezakonito priseljevanje; poziva Komisijo, naj omogoči več prožnosti v zvezi z inovativnimi možnostmi financiranja izbranih projektov kohezijske politike, da bi se te uveljavile v evropskih regijah in regijah držav, ki niso članice EU, in jim koristile;

76.

poudarja pomembnost širšega geografskega in strateškega pristopa k prihodnosti evropske sosedske politike, pri čemer opozarja, da je EU po resoluciji Evropskega parlamenta z dne 19. januarja 2006 o evropski sosedski politiki novembra 2007 oblikovala posebne politike za otoške atlantske države v sosedstvu najbolj oddaljenih regij EU, ki mejijo na evropsko celino, kjer so se kot pomembna izkazala posebna vprašanja v zvezi z geografsko bližino, kulturno in zgodovinsko povezanostjo in skupno varnostjo; pozdravlja dosežene dobre rezultate in dinamiko posameznih že uresničenih politik, tj. posebnega partnerstva med Evropsko unijo in Zelenortskimi otoki, ter poziva EU, naj še okrepi dialog in približevanje politik s temi državami in podpre njihova prizadevanja za uveljavitev političnih, socialnih in gospodarskih reform;

77.

je seznanjen s tem, da ima generalni direktorat Komisije za regionalni razvoj bogate izkušnje z upravljanjem Evropskega sklada za regionalni razvoj, in je prepričan, da bi bilo v interesu ciljev Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva, če bi se pri upravljanju sredstev oprli na nasvete tega generalnega direktorata; zato verjame, da bi bilo treba upravljanje teh finančnih orodij, povezanih s programi čezmejnega sodelovanja, ponovno zaupati GD REGIO, ki je v preteklosti že bil odgovoren za to nalogo.

78.

pozdravlja skupno izjavo z vrhunskega srečanja o vzhodnem partnerstvu, ki je potekalo v Varšavi 30. septembra 2011, in izjavo o razmerah v Belorusiji, zlasti v zvezi z načeli demokracije, človekovih pravic in pravne države, zavezanostjo tesnejšemu dvostranskemu gospodarskemu in političnemu povezovanju, vključno s pripravljenostjo za napredek pri pogajanjih o pridružitvenih sporazumih, krepitvijo večstranskega sodelovanja med partnerji in spodbujanjem mobilnosti in zavezo k večjim prizadevanjem za uresničevanje tega partnerstva, ki očitno koristi družbam v državah članicah;

79.

meni, da bo krepitev vzhodnega partnerstva ključna za razvoj obmejnih regij EU; poudarja, da morata biti vzhodno partnerstvo in regionalni razvoj tesno povezana ter morata spodbujati dvo- in večstransko sodelovanje, npr. sporazume o prosti trgovini, in ustrezno financirane skupne projekte, kot so kulturne izmenjave in izmenjave v okviru civilne družbe;

80.

poudarja pomen nadaljnjega spodbujanja regionalnega sodelovanja na območju Črnega morja in nadgradnje strategije EU za Črno morje; poudarja, da se politike EU za Črno morje dopolnjujejo z vzhodnim partnerstvom; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj dobro izkoristita pristopa obeh pobud, ki se razlikujeta, in naj na vseh ravneh pojasnita, kako je mogoče dobro izkoristiti precejšnje dopolnjevanje pobud;

81.

poudarja pomembnost Unije za Sredozemlje, ki je stalni forum za dialog in sodelovanje in instrument za spodbujanje demokracije; poziva prihodnje predsedstvo Unije za Sredozemlje, naj tudi v prihodnje zasleduje na začetku zastavljene ambiciozne cilje in naj prispeva k učinkovitemu izvajanju evropske sosedske politike v sredozemski regiji; meni, da bi Unija za Sredozemlje morala spodbujati zdrav gospodarski, socialni in demokratični razvoj ter ustvariti trdno in skupno osnovo za tesno regionalno sodelovanje med EU in njenimi južnimi sosedami; pozdravlja priložnost, ki se je ponudila z Unijo za Sredozemlje, za krepitev dopolnjevanja med dvostranskimi in regionalnimi politikami, da bi bili bolj učinkoviti pri doseganju ciljev evro-sredozemskega sodelovanja, ki temelji na vzajemnem prepoznavanju skupnih vrednot in oblikovanju območja miru, varnosti in blaginje; zlasti pozdravlja zavezanost novega generalnega sekretarja Unije za Sredozemlje delu in pripravi projektov Unije za Sredozemlje na področju demokracije in civilne družbe; v ta namen že sedaj pozdravlja povečanje sredstev, dodeljenih Skladu za spodbujanje naložb v sosedstvo;

82.

ponovno poudarja, da je pomembno, da evropska sosedska politika na svoji večstranski ravni podpira učinkovito in hitro izvajanje konkretnih projektov Unije za Sredozemlje, ki naj bi zlasti preko sofinanciranja študij izvedljivosti in podpore za širšo uporabo ugodnih posojil pripomogli k skupnemu procesu razvoja in povezovanja;

83.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj raziščeta priložnosti za institucionalno povezovanje evropske sosedske politike s sosedskimi politikami ključnih regionalnih akterjev, predvsem Turčije; opozarja, da želi Ankara navdihovati države v južnem sosedstvu pri demokratičnem prehodu in družbenoekonomskih reformah ter jim pomagati na tej poti; ugotavlja, da bi s sodelovanjem turških institucij in nevladnih organizacij v instrumentih evropske sosedske politike dosegli edinstvene medsebojne učinke, zlasti na področjih, kot sta izgradnja institucij in razvoj civilne družbe; meni, da mora praktično sodelovanje dopolnjevati strukturiran dialog med EU in Turčijo, da bi lahko usklajevali svoje sosedske politike; priporoča, da se podobno sodelovanje v okviru evropske sosedske politike načeloma ponudi tudi Rusiji in drugim pomembnim zainteresiranim stranem;

84.

opozarja, da je mirno reševanje regionalnih vojaških konfliktov, vključno s t. i. zamrznjenimi spori, ključni pogoj za utrditev demokracije, spoštovanje človekovih pravic, blaginjo in gospodarsko rast, zato bi moralo biti med najpomembnejšimi interesi EU;

85.

ponovno poudarja, da bi morala EU biti bolj vpletena in imeti aktivnejšo, bolj skladno in konstruktivnejšo vlogo pri reševanju regionalnih sporov, med drugim prek Evropske službe za zunanje delovanje, tako da bi bolj krepila zaupanje, spravo in posredovanje in razmišljala o uporabi novih pragmatičnih in inovativnih pristopov, vključno u uvedbo komunikacijskih strategij za javnost v državah partnericah, spodbujala evropske civilne mirovne enote in lokalno posredovanje, podpirala državljansko kulturo, zlasti usposabljanje, izobraževanje in sodelovanje otrok in mladih ter izmenjavo med ljudmi in dialog med skupnostmi, z vključevanjem organizacij civilne družbe, razvojem čezmejnih projektov ter krepitvijo dobrososedskih odnosov; opozarja na strateški pomen krepitve političnega sodelovanja na področju varnosti in boja proti terorizmu in ekstremizmu;

86.

meni, da je medkulturni in medverski dialog ključen za boljše medsebojno razumevanje, spoštovanje, solidarnost in strpnost v odnosih s sosednjimi državami partnericami in med njimi; zahteva, naj predlagani novi instrumenti evropske sosedske politike zlasti spodbujajo te vrednote;

87.

poudarja, da je treba v obdobju po revolucijah v severni Afriki zagotavljati podporo prehodnemu pravosodnemu sistemu, in poziva vse države partnerice, naj sodelujejo z mednarodnimi pravosodnimi organi, torej z Mednarodnim kazenskim sodiščem;

88.

vztraja, da je treba ohraniti regionalni pristop, in pozdravlja odločitev, da se imenuje posebni predstavnik EU tako za južni Kavkaz kot za južno Sredozemlje ter ustanovi projektna skupina za južno Sredozemlje; meni, da bi morali razmisliti o podobni projektni skupini za južni Kavkaz; poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo proaktivno vlogo EU v pogovorih 5+2 o Transnistriji podpirala ustrezna sredstva, zlasti zaradi prenehanja mandata posebnega predstavnika EU;

89.

poudarja, da regionalnih sporov ni mogoče razumeti brez upoštevanja njihovega kulturnega ozadja; poziva k izvajanju usklajene strategije, kakršno je uvedla organizacija Blue Shield, ki bo kulturi podelila vlogo pri preprečevanju sporov in ponovni vzpostavitvi miru;

90.

pozdravlja terensko delo mednarodnih organizacij na območjih konfliktov in po njih, posebej Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in agencij OZN, ter njihovo zavzemanje za trajnostni razvoj v sosedstvu, zlasti dolgotrajno zavezo agencije UNRWA, da pomaga palestinskim beguncem;

91.

podpira humanitarno delovanje ter prizadevanja Unije za razvoj in mir v partnerskih državah vzhodnega sosedstva, pa tudi pomemben prispevek Unije k Agenciji Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA); vendar obžaluje, da tega ukrepa še ne spremlja povečanje moči Unije kot pomembnega političnega akterja na Bližnjem vzhodu; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj si prizadevata, da prisotnost in delovanje Unije v tej regiji pridobita politično težo, ki bo enaka njeni odločilni vlogi na področju humanitarne in razvojne pomoči;

92.

poudarja, da je Evropski parlament prek svojih delegacij in delegacij v parlamentarnih skupščinah pomemben člen pri krepitvi političnega dialoga in spodbujanju celostnega uveljavljanja svoboščin, demokratičnih reform in vladavine prava v sosedskih državah partnericah, ter poudarja, da bi stiki z njimi lahko pomagali ocenjevati, kako se izpolnjujejo prihodnja merila ter prilagajati dvostransko in večstransko sodelovanje v luči dogodkov in doseženega napredka;

93.

ponovno potrjuje, da so večstranske parlamentarne skupščine, kot sta EURONEST in parlamentarna skupščina Unije za Sredozemlje (PA-UfM), bistveni vektor dvigovanja zaupanja in usklajenosti med EU in državami partnericami, pa tudi med državami partnericami samimi; s tem pa močno pomagajo pri doseganju ciljev vzhodnega partnerstva in Unije za Sredozemlje; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj člane skupščine EURONEST kar najbolj povežeta z večstranskimi strukturami in platformami vzhodnega partnerstva; vztraja, da je parlamentarno skupščino Unije za Sredozemlje (PA-UfM) treba prepoznati kot legitimno parlamentarno institucijo Unije za Sredozemlje; poudarja, da bo popolnoma delujoč sekretariat pomagal k večji skladnosti delovanja parlamentarne skupščine EURONEST in parlamentarne skupščine Unije za Sredozemlje in k usklajenosti programov evropske sosedske politike, načrtovanih za južno razsežnost;

94.

poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi več finančne, tehnične in strokovne podpore upravam nacionalnih parlamentov držav vzhodnega partnerstva v okviru programa za celovito vzpostavljanje institucij, da bi delovale bolj učinkovito, pregledno in odgovorno, kar je ključni pogoj za ustrezno sodelovanje parlamentov v demokratičnih procesih odločanja;

95.

potrjuje, da je pripravljen izreči dobrodošlico predstavnikom beloruskega parlamenta v Euronest, takoj ko bo mednarodna skupnost, vključno z OVSE, menila, da so parlamentarne volitve v Belorusiji demokratične;

96.

pozdravlja predlog, da se oblikuje nov evropski sosedski instrument in da se poveča financiranje evropske sosedske politike, kot je bilo zaprošeno v prejšnjih resolucijah; meni, da bi morala biti porazdelitev sredstev prožna in ustrezna za obe regiji, pri čemer je treba ohraniti ravnotežje v regiji, na podlagi pristopa, ki temelji na uspešnosti in je osredotočen na zaveze in napredek pri reformah v državah partnericah, pa tudi na njihove potrebe in zmogljivosti; ugotavlja, da bi bilo ob večanju prožnosti in poenostavljanju treba spoštovati pravico do demokratičnega nadzora in bi ob tem morali povečati nadzor porabe;

97.

meni, da je treba ohraniti razumno razmerje med vzhodno in južno komponento, zlasti ker vzhodne sosedske države izvajajo programe in reforme, povezane z vzhodnim partnerstvom, ter imajo možnosti za pridružitev EU; vendar meni, da to ravnovesje ne more veljati kot trajno določeno; v celoti podpira načelo razlikovalne in glede na uspešnost prilagodljive finančne pomoči, ki sloni na dejanskih potrebah, absorpcijski sposobnostih in uresničenih ciljih;

98.

meni, da mora biti revizija evropskega sosedskega instrumenta usklajena in izvedena glede na sedanjo oceno večletnega finančnega okvira 2007–2013 in pogajanja o obdobju po letu 2013, da ne bi znova začeli pogajanj o financiranju sosedske politike v letih 2012 in 2013;

99.

zahteva znatno povišanje zgornje meje postavke 4 proračuna EU za evropski instrument sosedstva in partnerstva, glede na to da se je v zadnji letih izkazalo, da je kljub določenemu napredku pri spodbujanju tesnejšega sodelovanja in postopnega gospodarskega povezovanja med Evropsko unijo in državami partnericami treba še veliko narediti, saj se pojavljajo novi izzivi in področja sodelovanja;

100.

poudarja, da mora prerazporeditev sredstev za okrepljeno financiranje evropske sosedske politike temeljiti na jasnih prednostnih nalogah in zato ne sme ogroziti instrumenta za stabilnost, ki je edino orodje Unije za odziv na krize in izgradnjo miru, kot je predlagala Komisija; poudarja, da sedanja kriza javnega dolga ne sme ogroziti financiranja evropske sosedske politike;

101.

obžaluje, da se velik del finančnih sredstev v okviru evropske sosedske politike porabi za svetovanje namesto za projekte in programe, in v zvezi s tem poziva, naj se poraba finančnih sredstev v okviru novega instrumenta hitro ponovno uravnoteži;

102.

poudarja, da je treba v primerih, ko je Unija uporabila humanitarno pomoč, poskrbeti za ustrezen prehod med sanacijo, obnovo in razvojem, da se odpravijo uničujoče posledice revolucij;

103.

meni, da bi mehanizem za spodbujanje razvoja civilne družbe (CSF) lahko postal sestavni del evropskega sosedskega instrumenta; predlaga, da bi preučili, kako preusmeriti upravljanje finančnih sredstev evropskega sosedskega instrumenta na mehanizem CSF, če države zaradi prenizke uspešnosti ne zadostijo pogojem za financiranje;

104.

opozarja na osrednjo vlogo evropskega sosedskega instrumenta pri podpori makroregijskih strategij EU, kot sta strategija EU za regijo Baltskega morja in strategija EU za podonavsko regijo, saj zagotavlja sredstva za zunanje razsežnosti teh strategij, predvsem dejavnosti, ki zadevajo sosednje države;

105.

poudarja, da bi porazdelitev sredstev morala temeljiti na omejenem številu jasno določenih prednostnih nalog in merljivih ciljev po dogovoru z državami partnericami in ob upoštevanju njihovih potreb ter na osnovi jasnega pogojevanja in doseženega napredka; poudarja, da bi morali proračunsko podporo uporabiti samo, če je zagotovljeno dobro proračunsko upravljanje, in hkrati poudarja, da bi se za boljše upoštevanje prednostnih nalog moral uporabiti cel spekter razpoložljivih orodij; v zvezi s tem poudarja, da je treba izboljšati zakonodajo na področju javnih naročil in upravljanja javnih financ v državah evropske sosedske politike;

106.

poudarja, da je potreben skladen pristop pri pomoči sosednjim državam, ki ga posamezne države članice EU in EU zagotavljajo v okviru evropske sosedske politike; podpira vse mehanizme, ki bodo pomagali usklajevati in racionalizirati ukrepe evropskih donatorjev v državah evropske sosedske politike, če s tem ne bodo dodane nepotrebne birokratske ovire;

107.

poudarja, da čeprav lahko pomoč deluje kot vzvod za države evropske sosedske politike, ni zadostno jamstvo za trajnostni in trajni napredek; zato poziva države evropske sosedske politike, naj povečajo in uporabijo svoje domače vire, vzpostavijo pregledne sisteme obdavčenja, v program evropske sosedske politike učinkovito vključijo zasebni sektor, lokalne oblasti in civilno družbo ter se bolj poistovetijo s projekti evropske sosedske politike;

108.

pozdravlja odločitev držav članic skupine G8, da povečajo posojilne instrumente za države južnega partnerstva, ki so začele proces prehoda v demokracijo; meni, da zaveze, sprejete v okviru „Partnerstva iz Deauvilla“27. maja 2011, spodbujajo uporabo finančnih sredstev v korist demokraciji in razvoju v državah partnericah Evropske unije;

109.

glede na arabsko pomlad, pa tudi na zaton demokracije v nekaterih državah vzhodnega partnerstva poziva k posebni samokritični oceni finančnih instrumentov, ki so se v preteklosti uporabljali v okviru evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva, kar zadeva njihovo delovanje na področju demokracije, človekovih pravic, upravljanja, boja proti korupciji, vzpostavljanja institucij in podpore civilni družbi; meni, da mora EU sprejeti novejši pristop za krepitev sodelovanja z namenom preprečevanja konfliktov;

110.

je trdno prepričan, da je treba pri tej reviziji preučiti tudi finančno pomoč palestinski upravi in Agenciji Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA) ter jo kot sestavni del sosedske politike vključiti v dolgoročno načrtovanje programov; meni, da argument, da je zaradi politične nestabilnosti v regiji in posebnosti mirovnega procesa mogoče le začasno načrtovanje in krepitev za vsak primer posebej, ni tehten;

111.

glede na trenutne nujne potrebe zlasti v južnem sosedstvu poziva k hitremu dogovoru med Evropskim parlamentom in Svetom o predlogu za okrepitev instrumenta sosedstva v obdobju 2012 do 2013; poleg tega poziva države članice, naj nemudoma izpolnijo dvostranske zaveze glede južnega Sredozemlja in vzhodnega partnerstva;

112.

vztraja, da mora Svet brez nadaljnjega odlašanja sprejeti zakonodajni predlog za spremembo člena 23 uredbe o evropskem instrumentu sosedstva in partnerstva, ki ga je Komisija predložila maja 2008, Parlament pa sprejel 8. julija 2008, ki bi omogočil ponovno naložbo sredstev, vrnjenih od preteklih dejavnosti; ponovno poudarja, da se ta ukrep že upošteva kot dejstvo in se odraža v predlogu za financiranje pregleda evropske sosedske politike v proračunu za leta 2011–2013; poziva Komisijo, naj razmisli, kako bi lahko še zagotovili, da bodo takoj na voljo dodatna sredstva tveganega kapitala EIB za južno in vzhodno razsežnost;

113.

pozdravlja opravljeno delo, ki sta ga izvedli Evropska investicijska banka, zlasti preko Sklada za evro-sredozemske naložbe in partnerstvo, in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBOR), ter poudarja pomen večje sinergije in potrebo po njej z drugimi nacionalnimi in mednarodnimi finančnimi institucijami, ki tudi delujejo v teh državah; podpira spremembo statuta banke EBOR, tako da bodo tudi države partnerice južnega sosedstva upravičene do njene pomoči, ob zagotavljanju, da EIB in EBOR, katerih kapital je v obeh primerih v pretežni meri evropski, vzpostavita ploden odnos, ki ga zaznamuje sodelovanje in ne konkurenca;

114.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic, držav evropske sosedske politike in generalnemu sekretarju Unije za Sredozemlje.

14.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 168/45

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členov 2, 3 in 6 Pogodbe o Evropski uniji in ustreznih členov Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju evropske varnostne strategije iz leta 2003 (1) in poročila o njenem izvajanju iz leta 2008 (2),

—

ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ z dne 13. junija 2002 o boju proti terorizmu (3), kakor je spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2008/919/PNZ (4), in člena 10 tega sklepa o pomoči žrtvam in njihovi zaščiti,

—

ob upoštevanju strategije Evropske unije za boj proti terorizmu iz leta 2005 (5),

—

ob upoštevanju strategije Evropske unije za boj proti radikalizaciji in novačenju za terorizem (6),

—

ob upoštevanju stockholmskega programa – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje (7), in sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z 20. aprila 2010 z naslovom "Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope: Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa" (KOM(2010)0171),

—

ob upoštevanju poročila Europola o stanju in trendih na področju terorizma v EU za leto 2011 (TE-SAT 2011),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 20. julija 2010 o politiki EU za boj proti terorizmu: glavni dosežki in izzivi za prihodnost (KOM(2010)0386),

—

ob upoštevanju mnenja evropskega nadzornika za varstvo osebnih podatkov z dne 24. novembra 2010 o sporočilu o politiki EU za boj proti terorizmu: glavni dosežki in izzivi za prihodnost (8),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu o politiki EU za boj proti terorizmu: glavni dosežki in izzivi za prihodnost (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu za naslovom "Izvajanje strategije notranje varnosti EU: pet korakov k varnejši Evropi" (KOM(2010)0673),

—

ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope iz leta 1983 o odškodnini žrtvam nasilnih kaznivih dejanj (CETS št. 116), Konvencije Sveta Evrope iz leta 2005 o preprečevanju terorizma (CETS št. 196), smernic Sveta Evrope iz leta 2005 o zaščiti žrtev terorističnih dejanj, priporočila Sveta Evrope št. 8 iz leta 2006 o pomoči žrtvam kaznivih dejanj in predloga Komisije iz leta 2011 za direktivo o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (KOM(2011)0275),

—

ob upoštevanju vmesnega pregleda 7. okvirnega programa za raziskave in zelene knjige z naslovom "Spremeniti izzive v priložnosti: na poti k skupnemu, strateškemu okviru za financiranje raziskav in inovacij v EU",

—

ob upoštevanju svojih številnih resolucij o boju proti terorizmu,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2580/2001 z dne 27. decembra 2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (10) in Skupnega stališča Sveta 2001/931/SZVP z dne 27. decembra 2001 o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (11),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenj Odbora za zunanje zadeve in Odbora za pravne zadeve (A7-0286/2011),

A.

ker je prvo desetletje 21. stoletja, ki je sledilo okrutnim napadom 11. septembra 2001, zaznamovala "vojna proti terorizmu", zlasti kar zadeva pristop ZDA; čeprav se ti in drugi napadi podobnega obsega niso zgodili na evropskih tleh, so načrtovanje in priprave teh napadov potekali deloma v Evropi in smo jih vsi Evropejci občutili kot napad na naše vrednote in naš način življenja;

B.

ker je Evropska unija v 21. stoletju vse pomembnejša tarča in žrtev terorizma in se sooča s stalno grožnjo;

C.

ker so hudi teroristični napadi na ozemlju EU po napadih v ZDA 11. septembra 2001, vključno s terorističnim napadom leta 2004 v Madridu in napadom leta 2005 v Londonu, močno vplivali na občutek splošne varnosti med državljani EU;

D.

ker poročilo Europola o stanju in trendih na področju terorizma v EU za leto 2011 (TE-SAT 2011) kaže na dejstvo, da ostaja tveganje terorističnih napadov v EU veliko in da se krepi povezava med terorizmom in organiziranim kriminalom, ter na trend zmanjševanja terorističnih napadov, za katere sprejmejo odgovornost separatistične teroristične organizacije ali se jim pripisujejo, v primerjavi z letom 2006, čeprav je še vedno večina vseh terorističnih napadov v Evropi te vrste;

E.

ker stockholmski program opredeljuje dve grožnji notranji varnosti, mednarodni terorizem in organizirani kriminal, in ker sta v mnogih primerih ti dve grožnji prisotni na istih področjih, na primer v trgovini z orožjem in trgovini z mamili;

F.

ker terorizem ni nov pojav; ker se v zadnjih desetletjih terorizem pojavlja v novih oblikah, kot je recimo kibernetski terorizem, teroristične mreže pa so postale bolj zapletene, kar zadeva njihovo strukturo, sredstva in financiranje, zaradi česa je tudi teroristična grožnja bolj zapletena; ker je boj proti terorizmu od vedno del področja pristojnosti držav članic in sodi med redne dejavnosti organov odkrivanja in pregona; ker so napadi 11. septembra 2001 ter v Madridu in Londonu prinesli korenite spremembe v dojemanju pojava terorizma ter v metodah in instrumentih za boj proti njemu; in ker je zaradi teh napadov terorizem postal pojav, ki vpliva na varnost vse Evropske unije, ne le nacionalne varnosti držav članic z zelo različnimi pravnimi okviri;

G.

ker je EU v Okvirnem sklepu 2002/475/PNZ opredelila teroristična kazniva dejanja, čeprav ni nedvoumne mednarodne opredelitve terorizma;

H.

ker je bistveno mednarodno sodelovanje, če želimo terorizmu odvzeti finančne, logistične in operativne temelje;

I.

ker je treba kljub različnim izkušnjam s terorizmom, pa tudi ravnjo ogroženosti med državami članicami imeti skupen evropski pristop, saj teroristične operacije pogosto zajamejo vso Evropo, teroristi pa pri svoji dejavnosti izkoriščajo različnost evropskih zakonov, različne zmožnosti za boj proti terorizmu in odpravo mejnih kontrol;

J.

ker državljani EU in druge osebe prav tako želijo, da bi bili njihova varnost in zaščita v EU in drugod zagotovljeni, ter ima EU v zvezi s tem pomembno vlogo;

K.

ker teroristična dejanja resno ogrožajo človekove pravice in demokracijo ter je njihov namen omajati legitimno imenovane vlade, spodkopati pluralistične civilne družbe in ogroziti ideal vseh, to je živeti življenje brez strahu;

L.

ker bi moral biti namen protiterorističnih politik, da se borijo proti ciljem terorizma in izvrševanju terorističnih dejanj, katerih namen je, da uničijo strukturo naših svobodnih, odprtih in demokratičnih družb; ker morajo biti glavni cilji protiteroristične politike zaščita in okrepitev strukture demokratične družbe z okrepitvijo državljanskih svoboščin in demokratičnega nadzora, zagotavljanjem zaščite in varnosti evropskih državljanov, identifikacijo in preganjanjem subjektov, odgovornih za terorizem, ter z odzivom na posledice terorizma s pomočjo politike vključevanja, čezmejnega pravosodnega in policijskega sodelovanja ter učinkovite in usklajene strategije na ravni EU; ker je njeno uspešnost treba izmeriti glede na izpolnjevanje teh ciljev; in ker je najuspešnejši način boja proti terorizmu osredotočanje na preprečevanje nasilnega ekstremizma in stopnjevanja nasilja;

M.

ker strategija Evropske unije za boj proti terorizmu ne sme obravnavati le posledic terorizma, temveč tudi njegove vzroke;

N.

ker je boj proti nasilnemu ekstremizmu eden od bistvenih dejavnikov preprečevanja in odprave terorizma;

O.

ker pomeni boj proti terorizmu boj proti vsem oblikam terorizma, vključno s kibernetskim terorizmom in terorizmom, povezanim s trgovino z drogami, proti povezanosti terorističnih skupin s številnimi kriminalnimi operacijami in znotraj njih ter proti taktikam, ki jih uporabljajo za delovanje, kot so nezakonito financiranje, finančno izsiljevanje, pranje denarja in prikrivanje skupinskih terorističnih operacij s pomočjo lažnih pravnih oseb ali institucij;

P.

ker je terorizem državni problem in je zato naloga demokratičnih institucij, da ob iskanju najširšega političnega in družbenega konsenza pripravijo in ohranijo glavne značilnosti protiteroristične politike; ker je demokratični boj proti terorizmu, neizogibno v okviru ustavne in pravne države, stvar vseh političnih strank, ki so zastopane v demokratičnih institucijah, ne glede na to, ali so v vladi ali v opoziciji; in ker je zaradi tega priporočljivo ohraniti opredelitev protiteroristične politike, po kateri je ta v vsaki demokratični družbi v pristojnosti vlade, ki se oblikuje po zakonitem soočenju političnih strank in s tem po volilnem tekmovanju;

Q.

ker je razumno meriti stroške in koristi politike boja proti terorizmu, saj morajo snovalci politike vedeti, ali imajo njihove odločitve želeni uspeh, državljani pa imajo pravico, da izvoljene predstavnike pokličejo na odgovornost;

R.

ker je deset let po napadih, ki so pretresli svet, čas, da preučimo dosežek, zabeležen v boju proti terorizmu; ker ovrednotenje omogoča bolj učinkovito in uspešno snovanje politike, za vsako moderno demokracijo pa morata biti značilna pogosto preučevanje in ocena političnih odločitev;

S.

ker je bilo na področju politike boja proti terorizmu presenetljivo malo storjenega za oceno, do kolikšne mere je dosegla zadane cilje; ker je Parlament večkrat pozval k celoviti oceni politike EU za boj proti terorizmu, saj sta ovrednotenje in ocena predpogoja za preglednost in odgovornost snovalcev politike; in ker gre pomanjkanje ustrezne ocene politike EU za boj proti terorizmu v glavnem pripisati dejstvu, da se velik del te politike izvaja na področju obveščevalnih in varnostnih politik, za katere je že od nekdaj značilna tajnost;

T.

ker je namen terorističnih napadov vsakič znova povzročiti masovne žrtve, s čimer se izzivajo razpoložljive institucionalne zmogljivosti;

U.

ker so tarča teroristov nedolžni državljani, da se tako doseže cilj uničenja demokracije; ker imajo tisti, ki so bili poškodovani ali ki so izgubili bližnje v terorističnih napadih oziroma so bili v njih oškodovani, pravico do podpore, solidarnosti, odškodnine, nadomestila in pomoči;

V.

ker je bistveno, da se zadosti pravici, da se sodi odgovornim in da se kaznujejo teroristična dejanja, in ker je treba posebno pozornost posvetiti položaju žrtev kot prič v sodnih postopkih;

W.

ker sta odgovornost in obveznost bistvena dejavnika demokratične legitimnosti protiterorističnih politik in ker je treba preiskati in sodno preganjati nezakonito delovanje, kršitve mednarodnega prava in prava človekovih pravic;

X.

ker morajo protiteroristični ukrepi spoštovati pravice, ki jih določa Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, vsi ukrepi, sprejeti na tem področju, pa vplivajo na državljanske svoboščine;

Y.

ker je postala osrednja značilnost protiteroristične politike množičen nadzor, za preprečevanje terorizma pa se uporablja obsežno zbiranje osebnih podatkov, tehnologije za odkrivanje in prepoznavanje, zasledovanje in sledenje, odkrivanje zakonitosti v podatkih in profiliranje, ocenjevanje tveganja in analize vedenja ali podobne tehnike; ker ta sredstva prinašajo tveganje, da se bo dokazno breme prevalilo na državljane; ker sta stopnja učinkovitosti in uspeha teh instrumentov pri preprečevanju terorizma vprašljiva; in ker je izmenjava informacij med agencijami neustrezna;

Z.

ker javni organi vse pogosteje uporabljajo podatke, ki so bili zbrani v poslovne ali zasebne namene; ker so podjetja v različnih sektorjih dolžna hraniti osebne podatke o svojih strankah in jih posredovati; ker so stroški, povezani s hrambo in obnovo podatkov (tako naložbe v infrastrukturo kot operativni stroški), veliki;

AA.

ker je pereča potreba po enotni pravni opredelitvi pojma profiliranja, ki bi temeljila na ustreznih standardih o temeljnih pravicah in varstvu podatkov, s čimer bi se zmanjšala negotovost o tem, katere dejavnosti so prepovedane in katere niso;

1.

pozdravlja sporočilo Komisije in opozarja, da mora biti povezano s prihodnjo strategijo notranje varnosti za Evropsko unijo; vendar obžaluje, da je njegovo področje uporabe dokaj ozko in omejeno na izvajanje dogovorjenih političnih ukrepov ter ne zajema nacionalnih protiterorističnih politik ali nacionalnih ukrepov za prenose politik, dogovorjenih na evropski ali mednarodni ravni, pa tudi dejstvo, da ni bilo temeljitejše preiskave morebitnih zakonskih vrzeli ali morebitnega prekrivanja ali podvajanja akcij in instrumentov za boj proti terorizmu, sprejetih na ravni EU; potrjuje pomen skladnega pristopa na ravni EU in držav članic pri pobudah, ki so sprejete na področju notranje varnosti, zlasti v zvezi s terorizmom in organiziranim kriminalom;

2.

obžaluje dejstvo, da sporočilo ne zajema v zadostni meri in ne opiše dovolj natančno ukrepov, ki so jih sprejeli tudi drugi generalni direktorati, ne samo generalni direktorat za pravosodje, svobodo in varnost (na primer TRAN, ENTER ali MARKT). Prav tako ne ponuja jasne slike o razmerju med posameznimi ukrepi, torej ali prihaja do podvajanja oziroma do pomanjkljivosti; meni, da treba upoštevati vse zgoraj navedene ravni, saj se evropski, nacionalni in mednarodni ukrepi dopolnjujejo, ocena posameznih ukrepov pa ne ponuja celostne slike o učinku protiterorističnih politik v Evropi;

3.

obžaluje zamujeno priložnost, da bi pojasnili, kakšno vlogo igrajo v strategiji EU za boj proti terorizmu nekateri instrumenti EU za boj proti terorizmu, kot na primer hramba podatkov, evidenca podatkov o potnikih in sporazum Swift;

4.

meni, da bi Listina o temeljnih pravicah vedno morala biti usmerjevalnik za politiko EU na tem področju ter za izvrševanje te politike v državah članicah, pa tudi za sodelovanje s tretjimi stranmi in tretjimi državami;

5.

poudarja, da morajo Evropska unija, njene države članice in države partnerice svojo strategijo za boj proti mednarodnemu terorizmu osnovati na načelu pravne države in na spoštovanju temeljnih pravic; dalje poudarja, da morajo biti zunanji ukrepi Evropske unije za boj proti mednarodnemu terorizmu v prvi vrsti usmerjeni v preprečevanje, ter poudarja, da je potrebno spodbujati dialog, strpnost in razumevanje med različnimi kulturami, civilizacijami in religijami;

6.

ponovno poudarja, da bi morale protiteroristične politike spoštovati standarde v zvezi z nujnostjo, učinkovitostjo, sorazmernostjo, državljanskimi svoboščinami, pravno državo, demokratičnim nadzorom in odgovornostjo, za katere se je Unija zavezala, da jih bo spoštovala in spodbujala, ter da mora biti ocena izpolnjevanja teh standardov sestavni del ovrednotenja vseh protiterorističnih ukrepov EU; meni, da je treba te politike razviti v skladu z določbami primarne zakonodaje EU in da zlasti morajo dati prednost spoštovanju pravic, ki jih določa Listina Evropske unije o temeljnih pravicah;

7.

ponovno poudarja, da so lahko restriktivni ukrepi zaplembe, odvzema in zamrznitve sredstev in kapitala, povezanega s fizičnimi ali pravnimi osebami ali organizacijami, ki se ukvarjajo s terorističnimi dejavnostmi ali so vanje vpletene, koristna sredstva za boju proti terorizmu, vendar morajo biti v celoti skladni s členom 75 PDEU in Listino o temeljnih pravicah;

8.

meni, da so preprečevanje, odkrivanje in pregon terorističnih dejavnosti ključne politike na ravni EU ter morajo biti del sistematičnega pristopa, ki ne bi temeljil na zasilnih predpisih, temveč na dosledni, na potrebi temelječi strategiji, ki bi bila namensko in stroškovno učinkovita ter ki bi se izogibala podvajanju ukrepov in oviranju delovanja pristojnih institucij, agencij in organov;

9.

poudarja dejstvo, da bi morali biti rezultat ocene desetih let protiteroristične politike EU jasno opredeljeni politični cilji;

10.

meni, da je terorizem pojav, ki se stalno spreminja, in da se je treba proti njemu boriti s protiteroristično politiko, ki bo te spremembe upoštevala;

11.

meni, da je treba poglobiti in razviti štiri glavne vidike strategije za boj proti terorizmu: preprečevanje, zaščito, pregon in odzivanje;

12.

meni, da bi morali preprečevanje, preiskovanje in preganjanje terorističnih dejavnosti temeljiti na okrepitvi pravosodnega in policijskega sodelovanja na ravni EU, skupaj s polnim parlamentarnim pregledom ter popolnim in pravočasnim dokončanjem načrta za sklop enotnih postopkovnih jamstev na visoki ravni;

13.

meni, da morata biti usposabljanje in večja ozaveščenost pravosodnih in policijskih organov prednostni nalogi, zato da se v Evropski uniji izboljša pripravljenost na področju boja proti terorizmu;

14.

poudarja pomembnost sodelovanja držav članic z uradom OLAF ter drugimi agencijami EU, kot so Europol, Eurojust in CEPOL;

15.

poziva Komisijo, naj popolno oceni sklop sprejetih politik in ukrepov za boj proti terorizmu ter naj se osredotoči na prihodnje izzive, med katerimi so reforma Europola in Eurojusta ob upoštevanju novih možnosti, ki jih nudi Lizbonska pogodba, potreba po enotnih standardih za pridobivanje dokazov in vodenje preiskav, polna uporaba skupnih preiskovalnih enot, okrepljeni okvir EU za usposabljanje v pravosodju in policiji ter ustrezne politike vključevanja in povezovanja;

16.

meni, da morajo biti protiteroristični ukrepi sorazmerni ravni ogroženosti in da se morajo prilagoditi tako njenemu povečanju kot njenemu zmanjšanju; ugotavlja, da morajo biti protiteroristični ukrepi, tako v obliki novih vladnih pooblastil kot tudi agencij, načrtovani tako, da jih je mogoče okrepiti ali zmanjšati, odvisno od situacije;

17.

ponovno poudarja, da sta radikalizacija in novačenje največji in najbolj trajni dolgoročni grožnji, kakor je poudarila Komisija v svojem sporočilu, in sta zato os, na katero se morajo osredotočiti preventivne strategije EU za boj proti terorizmu že na začetku verige; poudarja, da je vlaganje v protirasistično in protidiskriminacijsko politiko ključno sredstvo za boj proti radikalizaciji in za njeno preprečevanje ter proti novačenju potencialnih teroristov;

18.

opozarja na pomemben prispevek mnogih nevladnih organizacij in civilne družbe, ki jih pogosto sofinancirajo EU in njene države članice, na področju družbeno-gospodarskega razvoja, izgradnje miru, državotvornosti in demokracije, ki so bistvenega pomena pri preprečevanju radikalizacije in novačenja;

19.

poziva k vzpostavitvi celovite strategije o medsebojni povezanosti mednarodnega organiziranega kriminala, trgovine z drogami in terorizma; spodbuja stalno analizo novih teženj in značilnosti pri diverzifikaciji, radikalizaciji in novačenju ter teženj in značilnosti, povezanih z vlogo mednarodnih nevladnih organizacij pri financiranju terorizma;

20.

v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj preprečijo porast ekstremizma;

21.

opozarja na potrebo po razširitvi in razvijanju obstoječih in novih strateških partnerstev proti terorizmu z državami izven Evrope, če ta partnerstva spoštujejo človekove pravice; poudarja strateško sodelovanje med Unijo in ZDA in opozarja na potrebo po sodelovanju z drugimi partnerji, pri čemer pa ponavlja pomen, ki ga Unija pripisuje varovanju osebnih podatkov državljanov ter njihovih človekovih in državljanskih pravic;

22.

poudarja, da je boj proti terorizmu sestavina odnosov Unije s tretjimi državami; poziva k večjemu financiranju pomožnih ukrepov za boj proti terorizmu v prihodnjem instrumentu za stabilnost, da se prepreči propad države; v zvezi s tem soglaša, da so prednostna področja južna Azija, zlasti Pakistan in Afganistan, območje Sahela (Mavretanija, Mali, Niger), Somalija in Jemen; pozdravlja predstavitev strategije Evropske unije za varnost in razvoj Sahela, ki je potekala 21. marca 2011, in poziva Svet, naj strategijo sprejeme v posvetovanju z Evropskim parlamentom; pozdravlja vključitev protiterorističnih klavzul v mednarodne sporazume;

23.

poziva Komisijo, visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Svet, naj hitro storijo vse potrebno za izvajanje solidarnostne klavzule, ki je bila uvedena z Lizbonsko pogodbo;

24.

vztraja na tem, da je treba opredeliti enotna merila za nudenje pomoči in zaščite žrtvam terorizma, vključno s pričami, tudi v okviru predloga direktive Parlamenta in Sveta o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (KOM(2011)0275);

25.

poudarja, da se mora ustrezna ocena desetletja protiteroristične politike osredotočiti na ugotavljanje, ali ukrepi EU za preprečevanje terorizma in boj proti njemu temeljijo na dokazih (namesto na domnevah) in potrebah ter ali so dosledni in del celovite protiteroristične strategije EU; ta ocena pa naj temelji na poglobljenem in celostnem ovrednotenju, opravljenem v skladu s členom 70 PDEU, Komisija pa naj o tem poroča na skupnemu parlamentarnemu srečanju odborov Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, odgovornih za nadzor nad protiterorističnimi dejavnostmi, in sicer v šestih mesecih od naročila izvedbe študije; skupina naj za svoje delo uporablja poročila, ki jih pridobi od pomembnih organizacij in agencij, kot so Europol, Eurojust, Agencija za temeljne pravice, evropski nadzornik za varstvo podatkov, Svet Evrope in Združeni narodi;

26.

spodbuja celosten in obsežen pristop k protiteroristični politiki, in sicer z uskladitvijo med evropsko varnostno strategijo in strategijo notranje varnost ter okrepitvijo obstoječih mehanizmov usklajevanja med strukturami Sveta za pravosodje in notranje zadeve, agencijami in Evropsko službo za zunanje delovanje; poudarja, da so dobri obveščevalni podatki ključni v boju proti terorizmu in da je EU v edinstvenem položaju za lažjo izmenjavo obveščevalnih podatkov med državami članicami, če za takšno sodelovanje obstaja ustrezna pravna podlaga in je vključeno v redne postopke odločanja, vendar morajo za tako izmenjevanje veljati enaka merila odgovornosti, kot veljajo v državah članicah; zato opozarja, da je zbiranje obveščevalnih podatkov z osebnimi stiki, poleg vseh tehničnih sredstev, ki so na voljo, bistveno za boj proti terorističnim mrežam in pravočasno preprečevanje napadov;

27.

poziva Komisijo, naj na podlagi javno dostopnih podatkov ter podatkov, ki jih zagotovijo države članice v okviru člena 70 PDEU, predloži celotno in podrobno ovrednotenje z vsaj naslednjimi elementi:

28.

poziva Komisijo, naj jasno navede, kateri ukrepi so namenjeni doseganju ciljev, ki niso povezani z bojem proti terorizmu, oziroma kateri cilji so bili prvotnim protiterorističnim ciljem dodani na področju pregona, politike priseljevanja, javnega zdravja in javnega reda (postopna širitev misij in področja uporabe sistema);

29.

poziva Evropsko komisijo, naj oblikuje popoln in natančen načrt vseh obstoječih protiterorističnih politik v Evropi, pri tem pa naj se osredotoči na zakonodajo EU in na načine, kako je bila prenesena in uveljavljena na ravni EU; hkrati poziva države članice, naj izčrpno ocenijo svoje protiteroristične politike, pri tem pa naj se posebej osredotočijo na interakcijo s politiko EU, podvajanje in pomanjkljivosti, cilj pa naj bo boljše sodelovanje pri ocenjevanju politik EU, vključno z zagotovitvijo boljših korelacijskih tabel za ugotavljanje, katere določbe zakonov držav članic prenašajo različne določbe aktov EU, in za omogočanje njihovih prispevkov v predpisanih rokih, podobno kot pri direktivi o hrambi podatkov;

30.

poziva Komisijo, naj na podlagi javno dostopnih podatkov ter podatkov, ki jih zagotovijo države članice v okviru člena 70 PDEU, predloži popolno in podrobno poročilo o vseh sredstvih, ki so jih Evropska unija, države članice EU in zasebna podjetja neposredno ali posredno porabili za ukrepe s protiterorističnimi nameni, vključno z ukrepi, ki so posebej usmerjeni k protiterorističnim dejavnostim, osebju, sistemom in podatkovnim zbirkam s področja informacijske tehnologije, ki so povezani z bojem proti terorizmu, k zaščiti temeljnih pravic in varstvu podatkov, demokraciji in pravni državi, k financiranju raziskav, povezanih z bojem proti terorizmu, ter za razvoj ustreznih proračunskih vrstic v proračunu po letu 2001, vključno s sredstvi, ki so bila na tem področju namenjena tretjim državam;

31.

poziva Komisijo, naj preveri, ali se protiteroristični ukrepi ustrezno izvajajo, in naj o svojih ugotovitvah redno poroča Parlamentu in Svetu;

32.

poziva Komisija, naj izvede študijo o stroških protiteroristične politike za zasebni sektor in pregled sektorjev, ki imajo od te politike koristi;

33.

poziva Komisijo, naj na podlagi javno dostopnih podatkov ter podatkov, ki jih zagotovijo države članice v okviru člena 70 PDEU, izvede študijo, s katero bo ugotovila, ali je demokratični nadzor protiteroristične dejavnosti učinkovit, vključno vsaj za naslednja vprašanja:

34.

nadalje poziva, naj se pri protiterorističnih ukrepih spoštuje načelo sorazmernosti ter temeljne pravice državljanov, pri čemer morajo biti vsi ukrepi v skladu z zakonodajo in pravno državo;

35.

poziva Komisijo, države članice in pristojne oblasti, naj proučijo nezakonito delovanje ter kršitve človekovih pravic, mednarodnega prava in pravnega reda, kadar obstojijo dokazi ali sum o takšnem ravnanju ali kršitvi, in poziva države članice, naj popravijo tako stanje;

36.

z zanimanjem pričakuje sklepe poročila Začasnega odbora Evropskega parlamenta za preučitev domnev o uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani obveščevalne agencije CIA, s katerim bi predstavil spremljanje domnevnega prevoza in nezakonitega pridržanja zapornikov v evropskih državah s strani agencije CIA ter poziva k izvajanju vseh ustreznih priporočil Evropskega parlamenta;

37.

poudarja, da mora EU pomagati ZDA, da najdejo ustrezno rešitev za zaprtje zapora Guantanamo in za zagotovitev poštenega sojenja za zapornike;

38.

v tem okviru poziva Svet in Komisijo, naj pri reviziji ukrepov uvrščanja na črne liste in zamrzovanja sredstev zlasti upoštevajo položaj nevladnih organizacij in civilne družbe ter tako zagotovijo, da tovrstne organizacije ne bodo uvrščene na seznam "zaradi združevanja" in da se pri delu s partnerskimi organizacijami ne bodo srečevale z neupravičenimi ovirami;

39.

je seznanjen s pritožbo Komisije zoper sodbo Splošnega sodišča v najnovejši zadevi Kadi proti Komisiji; poziva vse udeležene, naj se lotijo temeljite revizije režima sankcij ter zagotovijo, da bo popolnoma skladen z mednarodnimi standardi človekovih pravic in načeli pravne države, skladno z vso ustrezno sodno prakso; meni, da bi bilo treba osebam in subjektom, zoper katere so bile uvedene sankcije, posredovati informacije, ki utemeljujejo uvedbo sankcij, ter da bi morale biti upravičene do učinkovitega pravnega sredstva;

40.

poziva Komisijo in Svet, naj preiščeta morebitno zbiranje osebnih podatkov za namene kazenskega pregona brez ustrezne pravne podlage ali z uporabo neregularnih ali celo nezakonitih postopkov;

41.

poziva Komisijo, naj obvezno preveri sorazmernost in oceni skupni učinek vsakega predloga, kar zahteva obsežno zbiranje osebnih podatkov, tehnologije za odkrivanje in prepoznavanje, zasledovanje in sledenje, odkrivanje zakonitosti v podatkih in profiliranje, ocenjevanje tveganja in analize vedenja ali podobne tehnike;

42.

poudarja, da je treba izboljšati uporabo podatkov: zbiranje podatkov bi moralo biti dovoljeno le, če je izrecno dokazano, da je nujno, da se ne prekriva z drugimi obstoječimi ukrepi in da ni morebitnih manj vsiljivih ukrepov, in sicer le na osnovi stroge omejitve namena, čim manjšega zbiranja podatkov in ob odločnem izboljšanju izmenjave in obdelave podatkov;

43.

poziva evropskega nadzornika za varstvo podatkov in Agencijo za temeljne pravice, naj letno poročata o ravni varstva temeljnih pravic in osebnih podatkov na področju protiteroristične politike EU;

44.

poziva Komisijo in Svet, naj v celoti pojasnita delitev dela med koordinatorjem za boj proti terorizmu in visoko predstavnico;

45.

poziva koordinatorja za boj proti terorizmu, naj pripravi poročilo o uporabi kadrovskih virov za zbiranje obveščevalnih podatkov in njihovem sodelovanju s tujimi obveščevalnimi službami v evropskih protiterorističnih politikah;

46.

poziva Komisijo, naj predloži predloge za okrepitev varstva državljanskih svoboščin, preglednosti in demokratičnega nadzora v protiterorističnih politikah, kot so izboljšanje dostopa do dokumentov z uvedbo akta EU o dostopu do informacij javnega značaja in okrepitvijo Agencije za temeljne pravice, evropskega nadzornika za varstvo podatkov in delovne skupina za varstvo podatkov iz člena 29;

47.

poziva Komisijo, naj predlaga spremembo okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ o boju proti terorizmu, ki je bil zadnjič spremenjen leta 2008, da se tako izboljša standard varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med drugim s posodobitvijo opredelitve terorističnih kaznivih dejanj in njene boljše povezanosti z obstoječimi instrumenti za človekove pravice na ravni EU, zlasti z Listino o temeljnih pravicah;

48.

poziva Komisijo, naj vključi enotno pravno opredelitev pojma profiliranja;

49.

poziva Komisijo, naj na podlagi člena 16 PDEU, brez poseganja v posebne določbe iz člena 39 PEU, predstavi predlog zakonodajnega okvira za varstvo podatkov, ki bo vključeval skupno zunanjo in varnostno politiko;

50.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

14.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 168/55

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Afganistanu, zlasti resolucij z dne 8. julija 2008 o stabilizaciji Afganistana (1), z dne 15. januarja 2009 o proračunskem nadzoru sredstev EU v Afganistanu (2), z dne 24. aprila 2009 o pravicah žensk v Afganistanu (3) in z dne 16. decembra 2010 o novi strategiji za Afganistan (4),

—

o upoštevanju svojih resolucij o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2007 z dne 23. aprila 2009 (5) in za proračunsko leto 2008 z dne 5. maja 2010 (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o prihodnosti proračunske podpore EU državam v razvoju (7),

—

ob upoštevanju konference v Kabulu dne 20. julija 2010, na kateri so se donatorji dogovorili, da bodo bolje uskladili svoje programe in se zavezali načelom učinkovitosti pomoči, ter konference v Londonu dne 28. januarja 2010, na kateri so se donatorji dogovorili, da bodo ustanovili neodvisen urad za visoki nadzor in usmerjali več razvojne pomoči prek vlade Islamske republike Afganistan, ob podpori reform struktur in proračuna,

—

ob upoštevanju odgovorov Komisije na vprašanja Odbora za proračunski nadzor z dne 7. septembra 2010 in 22. junija 2011,

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 3/2011 o učinkovitosti in uspešnosti prispevkov EU, usmerjenih prek organizacij Združenih narodov v državah, ki so bile prizadete v konfliktih,

—

ob upoštevanju revizijskih poročil posebnega generalnega inšpektorja za afganistansko obnovo (SIGAR),

—

ob upoštevanju revizijskih poročil urada ZDA za vladno odgovornost (GAO) o Afganistanu,

—

ob upoštevanju revizijskih poročil generalnega inšpektorja Agencije ZDA za mednarodni razvoj (USAID) o Afganistanu,

—

ob upoštevanju končnega poročila komisije za sklepanje pogodb v vojnem času v Iraku in Afganistanu za kongres ZDA z naslovom Preoblikovanje sklepanja pogodb v vojnem času,

—

ob upoštevanju osnutka afganistanskega zakona o vrhovni revizijski službi,

—

ob upoštevanju mehiške deklaracije Mednarodne organizacije vrhovnih revizijskih institucij (INTOSAI) o neodvisnosti vrhovnih revizijskih institucij, sprejete leta 2007,

—

ob upoštevanju akcijskega načrta EU za Afganistan in Pakistan, ki ga je Svet sprejel dne 27. oktobra 2009, in njegovih poročil o izvajanju, ki se objavljajo dvakrat letno,

—

ob upoštevanju sklepa 2011/23 izvršilnega odbora Programa ZN za razvoj, Sklada ZN za prebivalstvo in Urada ZN za projektne storitve, sprejetega na letnem zasedanju leta 2011 (od 6. do 17. junija 2011),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor ter mnenj Odbora za zunanje zadeve in Odbora za razvoj (A7-0388/2011),

A.

ker je resolucija Parlamenta z dne 16. decembra 2010 o novi strategiji za Afganistan opredelila številna pomembna vprašanja v zvezi s proračunskim nadzorom finančne pomoči EU v Afganistanu,

B.

ker je organizacija Integrity Watch obvestila, da se je leta 2009 v Afganistanu plačala več kot milijarda dolarjev za podkupnine,

C.

ker je Odbor za proračunski nadzor odgovoren za spremljanje stroškovne učinkovitosti izvajanja splošnega proračuna EU,

D.

ker so načela odgovornosti in preglednosti javnega denarja temelj demokracije,

E.

ker je Afganistan ena od držav prejemnic, ki prejmejo največ civilne pomoči iz splošnega proračuna EU,

F.

ker je Evropska komisija Afganistanu od leta 2002 namenila več kakor 2 milijardi EUR in izplačala več kakor 1,8 milijarde EUR razvojne in humanitarne pomoči,

1.

ponavlja, da lahko Komisija pri porabi sredstev EU v Afganistanu upošteva različne poti financiranja; ponavlja, da vlada Islamske republike Afganistan ne prejema neposredne (sektorske) proračunske pomoči iz splošnega proračuna EU;

2.

ugotavlja, da ima vsaka od poti financiranja, kot so prikazane v tabeli v obrazložitvi, svoje prednosti in pomanjkljivosti glede specifičnih ciljev porabe;

3.

meni, da nobene od poti financiranja ne bi smeli izključiti, ker ima vsaka svoje specifične prednosti in pomanjkljivosti; meni, da je treba pomoč razpršiti, da bi po ustrezni poti financiranja zajeli vse posamezne potrebe;

4.

poziva Komisija, naj razmisli o uvedbi neposredne proračunske pomoči v Afganistanu pod strogimi in dobro opredeljenimi pogoji, takoj ko bosta dokazana potrebna makroekonomska stabilnost in dovolj zanesljivo finančno upravljanje, ker je to najboljši instrument za vzpostavljanje zmogljivosti v afganistanski upravi; je prepričan, da bi lahko s tem dosegli vzdržne, dolgoročno usmerjene rezultate;

5.

meni, da bi morala Komisija oceniti zmogljivost ministrstev vlade Islamske republike Afganistan in da bi se proračunska pomoč lahko začela z omejenimi zneski, ki bi se uporabljali pod strogimi in dobro opredeljenimi pogoji; je seznanjen s primerom drugih donatorskih držav pri uvajanju sektorske proračunske pomoči za tista afganistanska ministrstva, ki izpolnjujejo primerjalna merila glede odgovornosti in preglednosti; poziva Komisijo, naj razmisli o uvedbi proračunske pomoči pod strogimi in dobro opredeljenimi pogoji, ne samo na centralni, ampak tudi na deželni in lokalni ravni, takoj ko bodo zagotovljeni potrebni pogoji in izpolnjena zahtevana merila, saj bi to okrepilo vzpostavljanje zmogljivosti na vseh vladnih ravneh; je prepričan, da bi usklajena razpršitev proračunske pomoči za različne upravne ravni tudi okrepila položaj Komisije pri zadevnih subjektih in neodvisnost Komisije pri njenih odnosih s posameznim subjektom; ugotavlja, da taka razpršitev ne sme ogroziti vloge in odgovornosti centralne vlade, zato je pogojena z odobritvijo slednje;

6.

hkrati poziva Komisijo, naj izplačilo morebitne prihodnje proračunske pomoči veže na stroge in dobro opredeljene pogoje, ki morajo biti jasni in merljivi; je prepričan, da bi moralo biti mogoče s temi cilji doseči rezultate, ki se bodo lahko ocenjevali s kazalniki in vnaprej določenimi primerjalnimi merili glede odgovornosti in preglednosti; poudarja, da morajo biti izhodišča za ocenjevanje prihodnjega napredka opredeljena od samega začetka; meni da so v tem okviru nadvse pomembni mehanizmi za boj proti korupciji in goljufijam; ugotavlja, da je treba učinkovitost razvojnopolitičnih ukrepov v državah partnericah preverjati na podlagi lokalnih meril; glede tega poudarja izreden pomen usposabljanja delavcev javne uprave, zlasti varnostnih sil in policije;

7.

ponavlja, da ima Parlament vlogo nadzornika, zato zahteva, naj Komisija te korake uvede na pregleden način, tako da javnosti da na razpolago:

8.

je seznanjen z nedavnim revizijskim poročilom Evropskega računskega sodišča o sredstvih EU, usmerjenih prek organizacij Združenih narodov v države, ki so jih prizadeli konflikti, ki obravnava tudi Afganistan; obžaluje pomanjkljivosti pri vodenju projektov v Afganistanu, ki jih je odkrilo Evropsko računsko sodišče, med katerimi so:

9.

je zaskrbljen zaradi poročil drugih revizorjev, kot so posebni generalni inšpektor ZDA za afganistansko obnovo (SIGAR), urad ZDA za vladno odgovornost (GAO), komisija za sklepanje pogodb v vojnem času in generalni inšpektor Agencije ZDA za mednarodni razvoj (USAID), ki so ugotovili naslednje pomanjkljivosti:

10.

meni, da bi morala Komisija upoštevati tudi pomanjkljivosti, ki so jih ugotovili revizorji ZDA in drugi neevropski revizorji, ki kažejo dejavnike tveganja tudi za projekte, ki jih financira EU, saj so številni enaki oziroma vsaj podobni po naravi;

11.

priznava težke okoliščine, v katerih mora Komisija izplačevati pomoč državi, ki je že več desetletij prizadeta zaradi vojne; poudarja, da je treba tudi preglede na kraju samem opravljati v zelo težkih varnostnih razmerah; poziva Komisijo, naj uporabi alternativne revizijske in kontrolne preglede, ki se še lahko izvajajo na kraju samem v sedanjih varnostnih razmerah; nadalje poziva Komisijo, naj obravnava ugotovljene pomanjkljivosti in financira projekte, če ustrezajo naslednjim merilom:

12.

poziva Komisijo, naj opredeli dejavnike tveganja v zvezi s korupcijo, goljufijami, vzdržnostjo projektov, številnimi zaporednimi podizvajalci in drugimi viri tratenja in zlorabe sredstev; poleg tega poziva Komisijo, naj jih še naprej primerno obravnava v sporazumih o donaciji in v trgovinskih pogodbah ter tesno spremlja uporabo teh pravil;

13.

poudarja, da je za demokracijo ključnega pomena obstoj vrhovne revizijske institucije, ki je finančno in operativno v celoti neodvisna od izvršilne veje in ki ima dovolj zmogljivosti in finančnih sredstev za izvajanje finančnih revizij ter revizij skladnosti in uspešnosti v skladu z mednarodnimi revizijskimi standardi;

14.

je zaskrbljen zaradi poročil iz različnih zanesljivih in neodvisnih virov, da afganistanski organi na najvišji ravni ovirajo protikorupcijske preiskave afganistanskih tožilcev proti uradnikom, kot so guvernerji;

15.

obžaluje, da novi osnutek zakonodaje o nadzornem in revizijskem uradu še vedno ni določil popolne neodvisnosti, glede na to, da na primer generalnega revizorja in njegovega namestnika imenuje izvršilna veja oblasti namesto zakonodajna; poudarja, da to ni skladno z mehiško deklaracijo o neodvisnosti vrhovnih revizijskih institucij; zato poziva Komisijo, naj vztraja pri vzpostavitvi popolne finančne in operativne neodvisnosti afganistanskega nadzornega in revizijskega urada v zakonodaji in pri okrepitvi zmogljivosti; opozarja Komisijo, da bi morali biti popolna neodvisnost, zadostne zmogljivosti in financiranje nadzornega in revizijskega urada osnovni pogoji za uvedbo neposredne proračunske pomoči;

16.

poziva Komisijo, naj razmisli o izvajanju obiskov za nadzor in spremljanje skupaj z afganistanskim nadzornim in revizijskim uradom; v zvezi s tem predlaga, naj se okrepi medsebojna izmenjava revizijskega znanja ter znanja in veščin s področja usposabljanja med odgovornimi organi; to je priložnost za izboljšanje medsebojnega razumevanja in vzpostavljanje zmogljivosti;

17.

ponavlja, da nekatere izmed najpomembnejših projektov, ki se v Afganistanu financirajo iz splošnega proračuna EU, upravlja in izvaja Program ZN za razvoj (UNDP);

18.

ponavlja, da ima Evropsko računsko sodišče na podlagi člena 287(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije pravico, da, po potrebi, opravlja svojo revizijo na kraju samem v prostorih vsakega organa, urada ali agencije, ki upravlja s prihodki ali odhodki v imenu Unije;

19.

opozarja tudi, da je Parlament že večkrat pozival Komisijo, naj poveča preglednost in odgovornost projektov, ki jih upravljajo ZN, zlasti skrbniških skladov, v katerih je udeleženih več donatorjev, npr. z uvedbo izjave o zanesljivosti;

20.

je seznanjen z nedavnim sklepom izvršilnega odbora Programa ZN za razvoj (UNDP), Sklada združenih narodov za prebivalstvo (UNFPA) in Urada Združenih narodov za projektne storitve (UNOPS), sprejetim na letnem zasedanju leta 2011 (od 6. do 17. junija 2011), da se medvladnim donatorskim organizacijam, kot so institucije Evropske unije, odobrijo podobne pravice do dostopa do internih revizijskih poročil, kot jih imajo države članice ZN; kljub temu meni, da je potreben nadaljnji napredek, da se izboljša poročanje o porabi sredstev EU z zagotavljanjem informacij o rezultatih namesto o ukrepih; poleg tega poziva Komisijo, naj povabi druge agencije ZN, naj sprejmejo enako politiko kot UNDP, UNFPA in UNOPS; z zadovoljstvom ugotavlja, da je Sklad Združenih narodov za otroke (UNICEF) sprejel sklep, da bo sledil tej politiki;

21.

meni tudi, da je v prihodnje potreben bolj daljnosežen pristop, da bi v celoti izpolnili večkratne pozive Parlamenta k večji preglednosti in odgovornosti v povezavi z učinkovitostjo in uspešnostjo; poziva Evropsko računsko sodišče, naj se poskuša sporazumeti z agencijami ZN, da bi se dogovorili o skupnih revizijskih standardih, ki bodo v celoti skladni z mednarodnimi revizijskimi standardi in s pomočjo katerih bo sprejeta izjava o zanesljivosti;

22.

opozarja na tekoča prizadevanja delovne skupine za odgovornost za pomoč ob nesrečah in za revidiranje te pomoči, ustanovljene v okviru Mednarodne organizacije vrhovnih revizijskih institucij (INTOSAI), ki jo vodi član Evropskega računskega sodišča (8); podpira njega dva glavna cilja:

23.

pozdravlja prizadevanja delovne skupine INTOSAI in jo spodbuja, naj izpolni svoj mandat v določenem roku; meni, da bi se rezultati lahko uporabljali tudi v splošnejšem okviru, saj številni izzivi pomoči ob nesrečah veljajo tudi za razvojno pomoč na območjih, ki so jih prizadeli konflikti;

24.

meni, da je to primeren način obvladovanja izzivov na področju odgovornosti, s kakršnimi se srečujejo agencije ZN;

25.

zato poziva Evropsko računsko sodišče in ustrezne urade ZN, naj začnejo dialog z namenom iskanja rešitve za preostala vprašanja; poudarja prednosti režima enotne revizije v tem okviru, saj bi povečal učinkovitost revizijskega dela; sodi, da je delo delovne skupine INTOSAI v tem okviru zelo pomembno, in poziva Evropsko računsko sodišče, naj si na tej podlagi prizadeva poiskati sporazum z uradi ZN;

26.

v tem okviru ponavlja, da Parlament že dolgo poziva k ustanoviti evropskega skrbniškega sklada, v katerem je udeleženih več donatorjev, in izpostavlja predlog Komisije, naj bi revidirana finančna uredba (KOM(2010)0815) zagotovila pravno podlago za vzpostavitev lastnega skrbniškega sklada, v katerem je udeleženih več donatorjev; meni, da je to način, da se odgovornost zagotovi v največji možni meri, saj vse agencije ZN, ki upravljajo skrbniške sklade, v katerih je udeleženih več donatorjev, ne izpolnjujejo standardov EU glede preglednosti in odgovornosti;

27.

ugotavlja, da učinkovitost pomoči in usklajevanje donatorjev v Afganistanu strukturno ovira dejstvo, da se številni donatorji nagibajo h kratkoročnim rezultatom brez zadostne uskladitve s potrebami vlade Islamske republike Afganistan in prebivalcev Afganistana; ugotavlja, da stroge geografske preference, povezane s prisotnostjo vojaških enot in regionalno segmentacijo po državah donatorkah, ne spodbujajo usklajevanja donatorjev in povečujejo tveganje podvajanj in neučinkovite porabe finančne pomoči;

28.

je seznanjen s sklepi Sveta o okrepitvi ukrepov EU v Afganistanu in Pakistanu, s tem povezanim polletnim poročanjem, modro knjigo Evropske komisije za leto 2009, ki vključuje vso pomoč iz splošnega proračuna EU in nacionalnih proračunov držav članic, ter nedavnim imenovanjem vodje delegacije EU/posebnega predstavnika EU, ki ima tako dvojni mandat; sodi, da so to dobri koraki na poti k boljšemu usklajevanju prizadevanj EU in njenih držav članic;

29.

pričakuje, da bo ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) izboljšala koordinacijo in vzajemno delovanje ter povečala preglednost pri izvajanju projektov EU, prav tako pa zagotovila bolj trajnostno in učinkovitejšo uporabo sredstev EU v Afganistanu; pričakuje tudi, da bodo odgovornosti v delegaciji EU jasno določene;

30.

poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva usklajevati pomoč, ne samo z državami članicami, ampak tudi z drugimi mednarodnimi donatorji, na primer s sprejetjem skupnih pristopov za posamezen sektor, ki bodo dopolnili geografski pristop; v tem okviru poudarja pomembno vlogo misije Združenih narodov za pomoč v Afganistanu (UNAMA) in afganistanskega ministrstva za finance;

31.

poudarja dejstvo, da je treba naložbe mednarodne skupnosti v Afganistanu uskladiti s potrebami vlade Islamske republike Afganistan in prebivalcev Afganistana;

32.

opominja Komisijo, da jo je Parlament pozval (9), naj mu predloži letno poročilo o Afganistanu, ki bo vsebovalo podrobno oceno učinkovitosti in učinka pomoči, ter izjavo o zanesljivosti, v kateri bodo podrobno navedeni delež pomoči, ki se spremlja, ugotovljene pomanjkljivosti in sprejeti ukrepi; ponavlja to zahtevo in poziva Komisijo, naj v celoti izvede priporočilo Parlamenta za predložitev letnega poročila o izvajanju pomoči v Afganistanu in nadzoru nad njim;

33.

ugotavlja potrebo po povečanju preglednosti porabe sredstev EU in odgovornosti v zvezi z njo ter po pomoči državam članicam EU in drugim donatorjem, da se izognejo običajnim pastem; zato poziva Komisijo, naj da javnosti na razpolago poročila o svojih misijah spremljanja, ki je usmerjeno v rezultate, misijah preverjanja, ki se opravljajo za sredstva EU, usmerjena prek agencij ZN, ter druga revizijska in ocenjevalna poročila;

34.

je seznanjen z nedavno napovedjo predsednika Združenih držav Amerike, da bo umaknil približno eno tretjino ameriških vojaških enot do poletja 2012 in predal odgovornost afganistanskim varnostnim silam do leta 2014; opozarja na pomen stabilnih varnostnih razmer za pravilen nadzor nad sredstvi EU, saj je poslabšanje varnostnih razmer v Afganistanu že otežilo Komisiji in drugim organizacijam izvajanje nadzornih obiskov na kraju samem v Afganistanu;

35.

poudarja, da bi lahko umik vojaških enot negativno vplival na gospodarstvo v Afganistanu; opozarja, da velika večina afganistanskega proračuna in afganistanskega bruto domačega proizvoda izvira iz tuje pomoči; ugotavlja, da je gospodarsko okrevanje ključno za celovit razvoj Afganistana; meni, da se bo zaradi zmanjšanja vojaške pomoči okrepil pomen civilne pomoči Afganistanu;

36.

meni, da bi to lahko predstavljajo tudi priložnost za prerazporeditev omejenih virov na tiste projekte, ki bodo najverjetneje dosegli dolgoročne rezultate; ponavlja potrebo po večji gospodarski vzdržnosti projektov in je prepričan, da bi se s tem izognili pritiskom na donatorje, naj izplačajo trenutno razpoložljiva sredstva, ter na prejemnike, naj izvedejo projekte, ki nimajo dolgoročne perspektive;

37.

meni, da morajo biti civilna družba in poslanci vključeni v vse faze izvajanja, nadzora in ocenjevanja rezultatov in da mora biti ta zahteva odločilno merilo upravičenosti do proračunske podpore;

38.

meni, da je za prihodnost Afganistana bistveno neprekinjeno in večje prizadevanje mednarodne skupnosti za okrepitev zmogljivosti in neodvisnosti sodstva; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja v zvezi s tem in začnejo konstruktiven in okrepljen dialog z vlado Islamske republike Afganistan, da se zagotovi, da bo učinkovit in neodvisen sodni organ ostal skupni cilj vseh akterjev, udeleženih v razvoju Afganistana;

39.

poudarja, da so ukrepi za boj proti korupciji zelo pomemben del mirovnega procesa v Afganistanu, saj podkupovanje povzroča nepravilno dodelitev sredstev, je ovira za dostop do osnovnih javnih storitev, kot sta zdravstvo in izobraževanje, ter je velika ovira za družbeno-gospodarski razvoj države; prav tako poudarja, da korupcija spodkopava zaupanje v javni sektor in vlado ter zato pomeni glavno grožnjo za državno stabilnost; zato poziva EU, naj pri zagotavljanju pomoči Afganistanu nameni posebno pozornost boju proti korupciji;

40.

je zelo zaskrbljen, ker se velik del mednarodne pomoči izgubi med distribucijskim procesom, ter ugotavlja, da za to obstajajo štiri razlogi: izgubljanje sredstev, prekomerni stroški posredovanja in varnosti, prekomerno zaračunavanje in korupcija; zato poziva EU, naj v skladu s tem spremlja stroške in učinkovitost vse pomoči EU za Afganistan, da se zagotovi učinkovitejša poraba;

41.

meni, da je razvoj varnostnih razmer v Afganistanu glavni prihodnji izziv za obnovo Afganistana, in poziva Komisijo, naj skupaj z mednarodno skupnostjo razvije strategijo, kako Afganistanu zagotoviti varnost in spodbujati gospodarstvo, ki lahko shaja brez pomoči, med drugim zaradi primernega nadzorovanja pomoči;

42.

poudarja, da sta enakost spolov in pravice žensk ključni vprašanji, tako v nacionalni strategiji razvoja afganistanske vlade kot tudi v nacionalnem strateškem dokumentu za obdobje 2007–2013, ki se nanaša na prihodnjo integracijo načela enakosti spolov;

43.

znova poudarja zavezo EU, da bo še naprej nudila podporo Afganistanu; poudarja, da bi moral biti splošni cilj razvojne pomoči EU Afganistanu podpora pri dolgoročnem trajnostnem razvoju države, med drugim pri izboljšavah na področju socialno-gospodarskih standardov, lažjem ustvarjanju delovnih mest ter ustanavljanju malih in srednjih podjetij, krepitvi izobraževalnega sektorja in pri zagotavljanju enakosti spolov; poudarja, da bi morala pomoč olajšati nadaljnjo gradnjo zmogljivosti v javni upravi, okrepiti pravno državo in zmanjšati korupcijo, s čimer bi pripomogli k prenosu odgovornosti za varnost na vlado Islamske republike Afganistan; priporoča, da se del finančne pomoči za Afganistan nameni za petletni načrt za postopno odpravo pridelovanja opija, ki bi ga nadomestili z drugimi pridelki; poudarja, da je treba omogočiti podregijsko sodelovanje z uporabo pomoči za čezmejna vprašanja;

44.

ponovno poudarja, da je treba čim prej povečati učinkovitost pomoči, saj mnogi razvojni kazalniki še ne kažejo bistvenega izboljšanja, korupcija in dolga distribucijska veriga mednarodne pomoči pa ostajata glavna ovira za zagotavljanje osnovnih storitev za prebivalce; poziva Evropsko unijo in države članice, naj na učinkovit način uporabijo vsa razpoložljiva finančna sredstva za doseganje tega cilja, vključno s prihodnjimi skrbniškimi skladi EU, ko bodo vzpostavljeni, kar bo zagotovilo izvajanje osnovnih storitev za prebivalstvo;

45.

ugotavlja, da je velika večina virov za socialno-gospodarski razvoj Afganistana usmerjena prek mednarodnih mehanizmov, vendar znaten delež te pomoči ne doseže upravičencev, torej prebivalcev Afganistana; poudarja, da bi morala imeti EU, še zlasti pa Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje vodilno vlogo pri izboljševanju usklajevanja med donatorji v tesnem sodelovanju z drugimi osrednjimi donatorji, kot so ZDA in Japonska, ter poziva k podrobni oceni učinkovitosti pomoči, da se izboljša preglednost pomoči in okrepi odgovornost donatorjev;

46.

meni, da ima Evropska unija kot ena od največjih donatorjev uradne razvojne in humanitarne pomoči Afganistanu (več kot 2 milijardi EUR med letom 2002 in koncem leta 2010) posebno odgovornost, da oceni, ali ta sredstva dosežejo prejemnike in izboljšajo njihove življenjske razmere;

47.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj bosta pozorni na razsipno ravnanje s sredstvi, pretirane stroške posredovanja, neučinkovitost, čezmerno zaračunavanje in korupcijo, kadar se pomoč zagotavlja prek mednarodnih organizacij, ter naj zahtevata pravočasne in ustrezne informacije o rezultatih in uporabi sredstev;

48.

ponovno poziva EU, naj vzpostavi centralizirano zbirko podatkov o stroških in učinkih vse pomoči EU za Afganistan ter naj jih analizira, saj pomanjkanje posodobljenih in preglednih podatkov ogroža učinkovitost in preglednost pomoči;

49.

meni, da bi morala Komisija razmisliti o uvedbi sektorske proračunske podpore; vendar poudarja, da bi morala biti taka pomoč strogo pogojena z merljivimi kazalniki učinka in bi se lahko uporabljala samo skupaj z ukrepi za gradnjo zmogljivosti ter v upravah, katerih organizacijske strukture in zmožnosti finančnega upravljanja so se na podlagi ustrezne ocene izkazale za primerne in pregledne;

50.

poudarja, da namenjanje pomoči državam, ki jih je prizadel konflikt, pomeni sprejetje visoke stopnje pripadajočega tveganja glede rezultatov; poudarja, da je bilo zaradi sodelovanja z ZN mogoče doseči razvojne rezultate v izredno težavnih razmerah za delovanje; vendar meni, da je potreben večji napredek glede večje odgovornosti in preglednosti v odnosu z EU kot glavne donatorke v sistemu ZN;

51.

poudarja, da se lahko učinkovitost pomoči Afganistanu poveča samo ob koreniti spremembi pristopa k vprašanju korupcije, ki od najvišje do najnižje ravni uprave pesti državo že od leta 2001; poudarja, da korupcija na vrhu, ki je bila v letih takoj po 2001 implicitno sprejemljiva, zdaj v očeh Afganistancev skoraj nepopravljivo spodkopava avtoriteto institucij, vzpostavljenih z afganistansko ustavo; zato poudarja, da je treba s sprejemanjem korupcije nemudoma in povsem opraviti ter sprejeti ukrepe, ki bodo afganistanskemu sodnemu sistemu in afganistanskemu računskemu sodišču omogočili, da se bosta učinkovito spopadla s to veliko težavo in v Evropski uniji našla močno, verodostojno in trdno zaveznico, ki bo prevzela vodilno vlogo v boju s tem izzivom, ki je ključen za prihodnost države;

52.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj opredelita jasno strategijo za nudenje pomoči v razmerah, ki so zelo negotove in povezane z velikim tveganjem; ugotavlja, da je učinkovitost pomoči vodilno načelo razvojne politike EU; poudarja, da je nujno potrebno ustrezno obvladovanje tveganja in da to pomeni razpoložljivost zadostnih finančnih in človeških virov za zagotovitev podrobnega spremljanja dotoka pomoči in ocene rezultatov;

53.

je seznanjen z obvezo donatorjev, da bo v dveh letih najmanj 50 % prilivov razvojne pomoči usmerjenih prek afganistanskega državnega proračuna; kljub temu opozarja, da mora biti proračunska pomoč pospremljena z opaznim izboljšanjem upravljanja v državi in večjim zaupanjem donatorjev v afganistansko vodenje javnih financ, ter zahteva nujne reforme in oblikovanje zmogljivosti za okrepitev tega sistema, zmanjšanje korupcije in boljše izvrševanje proračuna; poziva Komisijo, naj, ob upoštevanju finančnih zmogljivosti afganistanskih institucij in hitrosti napredka pri ključnih reformah sistema upravljanja javnih financ, oceni, ali bi posamezna afganistanska ministrstva in preostale institucije, vključno z decentraliziranimi, v prihodnje lahko postali upravičeni prejemniki sektorske proračunske podpore, in če je odgovor pritrdilen, pod kakšnimi pogoji;

54.

poudarja odgovornost afganistanskih oblasti za strukturni in dolgoročni razvoj; odločno poziva vlado, naj se intenzivneje vključi v prizadevanja za obnovo, demokratizacijo in zmanjšanje revščine ter v boj proti korupciji; poziva donatorje v EU, naj posebno pozornost posvetijo dolgoročni vzdržnosti svojih operacij, in sicer s spodbujanjem afganistanskega lastništva, s sistematičnim vlaganjem v gradnjo zmogljivosti in z izogibanjem samostojnim projektom, katerih cilj so samo kratkoročni rezultati; v zvezi s tem poudarja bistveno vlogo organizacij civilne družbe pri zagotavljanju lastništva za proces obnove in varovanju pred tveganjem korupcije;

55.

poziva zlasti afganistansko vlado, naj se usmeri v vzpostavitev institucionalnih zmogljivosti v javnem sektorju in pripravi enoten državni program reforme javne uprave; poziva Komisijo in države članice, naj se v dialogih z vlado o politikah skupno zavzemajo za reformo javne uprave in usklajeno podprejo cilje vladne reforme javne uprave;

56.

poziva EU, naj si tudi v prihodnje prizadeva za trajnostni in dolgoročni razvoj Afganistana ter naj zagotavlja ustrezna sredstva tudi po letu 2014, ko bo odgovornost za varnost popolnoma v rokah afganistanskih oblasti in utegnejo drugi donatorji začeti zmanjševati finančno pomoč; glede na to in glede na mednarodno konferenco o Afganistanu v Bonnu 5. decembra 2011, poziva EU, naj pripravi otipljivo ponudbo, ki bo potrdila pripravljenost Unije za oblikovanje dolgoročnega partnerstva z Afganistanom; poziva EU, naj poišče nove tuje partnerje in donatorje civilne družbe;

57.

opozarja na skromno zmanjšanje smrtnih žrtev med civilisti od leta 2010; poudarja, da bo razvoj brez večje notranje in regionalne varnosti ter varnosti civilnega prebivalstva še naprej zavrt in da bo tudi v prihodnje veliko žrtev; poziva države članice, naj priznajo, da je večja varnost osnovni pogoj za razvoj, in naj svoje politike pomoči oblikujejo v skladu s to predpostavko;

58.

poudarja, da je razvojna pomoč EU prispevala k večanju vpliva in moči žensk v Afganistanu; ugotavlja, da bo večja udeležba žensk v politiki in gospodarstvu izboljšala njihovo življenje in pomagala zmanjšati tveganje za nadaljevanje konfliktov v Afganistanu;

59.

meni, da sedanja razdrobljenost pomoči, ki jo zagotavljajo donatorji, negativno vpliva na njeno učinkovitost in povzroča podvajanje strategij; poziva Komisijo, države članice in mednarodno skupnost k boljšemu usklajevanju pomoči;

60.

meni, da je eno najpomembnejših vprašanj, s katerim se spopada Afganistan, reforma afganistanske nacionalne vojske in afganistanske nacionalne policije; poudarja, da ocene učinkovitosti afganistanske nacionalne vojske in policije ne dosegajo dogovorjenih ciljev; poziva države članice, naj okrepijo svojo pomoč na tem področju tako, da zagotovijo inštruktorje in izmenjajo najboljše prakse;

61.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu računskemu sodišču ter vladi in parlamentu Islamske republike Afganistan.

14.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 168/65

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Siriji, zlasti z dne 27. oktobra 2011 o razmerah v Egiptu in Siriji, predvsem glede krščanskih skupnosti (1), z dne 15. septembra 2011 o razmerah v Siriji (2), z dne 27. oktobra 2011 o primeru Rafe Našed (3) in z dne 7. julija 2011 o razmerah v Siriji, Jemnu in Bahrajnu glede na razmere v arabskem svetu in severni Afriki (4),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Siriji z dne 10. oktobra 2011, 14. novembra 2011 in 1. decembra 2011 ter sklepov Evropskega sveta z dne 23. oktobra 2011 in 9. decembra 2011,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/782/SZVP z dne 1. decembra 2011 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/273/SZVP (5),

—

ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o Siriji z 8. oktobra 2011, 3. in 28. novembra 2011 ter 2. decembra 2011 in izjave njenega predstavnika z dne 23. novembra 2011,

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov o človekovih pravicah v Siriji z dne 22. novembra 2011,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta Združenih narodov za človekove pravice o razmerah na področju človekovih pravic v Sirski arabski republiki z dne 2. decembra 2011,

—

ob upoštevanju izjave visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice Navi Pillay na 18. posebnem zasedanju Sveta ZN za človekove pravice 2. decembra 2011, naj se preučijo razmere na področju človekovih pravic v Sirski arabski republiki,

—

ob upoštevanju poročila neodvisne mednarodne preiskovalne komisije o Sirski arabski republiki z dne 23. novembra 2011,

—

ob upoštevanju resolucije tretjega odbora generalne skupščine Združenih narodov o razmerah na področju človekovih pravic v Sirski arabski republiki z dne 22. novembra 2011,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, konvencije proti mučenju in drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, konvencije o otrokovih pravicah in izbirnega protokola glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih ter konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, katerih pogodbenica je Sirija,

—

ob upoštevanju izjav Arabske lige o razmerah v Siriji z dne 27. avgusta 2011, 16. oktobra 2011 ter 12., 16. in 24. novembra 2011 in njenega akcijskega načrta z dne 2. novembra 2011, pa tudi njenih sankcij proti Siriji, ki jih je sprejela 27. novembra 2011,

—

ob upoštevanju odločitve vlade Republike Turčije z dne 30. novembra 2011, da uvede gospodarske sankcije proti Siriji,

—

ob upoštevanju izjave Organizacije islamskega sodelovanja z dne 30. novembra 2011, s katero poziva sirsko vlado, naj nemudoma preneha z uporabo pretirane sile proti svojim državljanom ter naj spoštuje človekove pravice,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila o novem odzivu na spremembe v sosedstvu z dne 25. maja 2011, ki sta ga Komisija in podpredsednica/visoka predstavnica naslovili na Evropski parlament, Svet, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij,

—

ob upoštevanju sklepne deklaracije Evro-sredozemske ministrske konference v Barceloni 27. in 28. novembra 1995 (Barcelonska deklaracija) in skupne izjave pariškega vrha za Sredozemlje v Parizu 13. julija 2008, katerih podpisnica je tudi Sirija,

—

ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.

ker je bilo po ocenah ZN od marca 2011 v Siriji ubitih več kot 5 000 ljudi, med njimi 300 otrok, precej več je bilo ranjenih, za več kot 14 000 se poroča, da so priprti, in več deset tisoč jih je iskalo pribežališče v sosednjih državah ali pa so bili notranje razseljeni zaradi okrutnega zatiranja lastnega prebivalstva, ki ga izvaja sirski režim; ker sirske oblasti ter vojaške in varnostne sile kljub vsesplošnim mednarodnim obsodbam nadaljujejo in še zaostrujejo nasilne pogrome in hudo kršenje človekovih pravic svojih državljanov; ker vladne sile po nekaterih poročilih oblegajo mesta po vsej Siriji in ta mesta nimajo dostopa do hrane, medicinske opreme in komunikacije; ker so humanitarne razmere za številne Sirce zaradi nasilja in razseljevanja vse slabše;

B.

ker predsednik Bašar Al Asad ni uresničil reform in pomilostitev, ki jih je napovedal in obljubil, in ker je režim izgubil vso verodostojnost; ker sirska vlada za sojenja političnim aktivistom in zagovornikom človekovih pravic uporablja vrhovno sodišče za državno varnost, pri katerem gre za posebno sodišče, neodvisno od običajnega kazenskopravnega sistema, ker nasilje spremljajo ukrepi režima in njegovih podpornikov, namenjeni povečevanju sektaških napetosti ter spodbujanju medetničnih in medverskih konfliktov v državi;

C.

ker je sirski predsednik Bašar al Asad 20. novembra 2011 v intervjuju, objavljenem v časniku Sunday Times, in 7. decembra 2011 v intervjuju za ameriško televizijo ABC zanikal, da njegova vlada surovo ravna s prebivalstvom, in ni obžaloval nasilnega zatiranja desetmesečne vstaje, kljub poročilom o grobosti varnostnih sil;

D.

ker resolucija Sveta ZN za človekove pravice z dne 2. decembra 2011 izrecno obsoja razširjeno, sistematično in grobo kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin – z uboji, samovoljnimi usmrtitvami, preganjanjem, samovoljnim pridržanjem, nasilnimi izginotji, mučenjem, slabim ravnanjem, posilstvi ter drugimi vrstami spolnega nasilja nad državljani, tudi otroki – ter odrekanje in preprečevanje zdravstvene oskrbe ranjenim s strani sirskih oblasti in vojaških in varnostnih sil ter predlaga oblikovanje mandata posebnega poročevalca za položaj človekovih pravic v državi;

E.

ker neodvisna mednarodna preiskovalna komisija za Sirsko arabsko republiko v svojem poročilu navaja razširjene, sistematične in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jih zagrešile sirske vojaške in varnostne sile ter provladne milice; ker je ta preiskovalna komisija zelo zaskrbljena, da so bili na več krajih v Siriji storjeni zločini proti človeštvu; ker sirska vlada zavrača sodelovanje s preiskovalno komisijo; ker je po navedbah v poročilu neodvisne mednarodne preiskovalne komisije Združenih narodov od začetka nasilnega zatiranja protestov prišlo do množičnega dezertiranja iz vojaških in varnostnih sil, ki se je v zadnjih mesecih še povečalo;

F.

ker je visoka komisarka ZN za človekove pravice Navi Pillay v svoji izjavi z dne 2. decembra 2011 opozorila, da lahko sirski režim z nadaljevanjem okrutnega zatiranja prebivalstva državo potisne v državljansko vojno, ter je spodbudila varnostni svet Združenih narodov, naj razmere v Siriji posreduje v obravnavo Mednarodnemu kazenskemu sodišču;

G.

ker sirske oblasti še naprej zavračajo dostop mednarodnim novinarjem in opazovalcem; ker so izpovedi sirskih beguncev in borcev za človekove pravice ter slike z mobilnih telefonov glavni viri obveščanja o sistematičnih in razširjenih kršitvah človekovih pravic civilistov, ki so jih zagrešile sirska vojska in varnostne sile, in o razmerah v Siriji na splošno ter njihovega dokumentiranja;

H.

ker je Evropska unija 1. decembra 2011 zaostrila omejevalne ukrepe proti Siriji, vključno z dodatnimi trgovinskimi prepovedmi za podjetja in finančne ustanove, ki imajo sedež v EU, v odnosu do sirskega naftnega in finančnega sektorja, z novo zamrznitvijo premoženja in prepovedjo potovanj za enajst posameznikov in dvanajst pravnih oseb, embargom na orožje, predvsem pa s prepovedjo izvoza informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ki bi jih lahko vlada uporabila za kršenje človekovih pravic civilistov, iz Evropske unije v Sirijo;

I.

ker se do zdaj Svet in Evropska služba za zunanje delovanje še nista dogovorila o podrobnostih prepovedi izvoza informacijskih in komunikacijskih tehnologij in zahtevanih podrobnosti objavila; ker številna poročila navajajo, da so podjetja s sedežem v EU sirsko vlado opremila s tehnologijo, narejeno po naročilu, za prestrezanje, spremljanje in razvrščanje vsega spletnega prometa in mobilnih komunikacij v Siriji, ki zajema tako domači kot mednarodni promet; ker so podjetja s sedežem v EU na ozemlju Sirije zgradila in upravljala središča za spremljanje, sirski vladi pa zagotavljala s tem povezano tehnično pomoč;

J.

ker sta se francoski veleposlanik v Siriji Eric Chevallier in ameriški veleposlanik v Siriji Robert Ford vrnila v Damask, da bi tako izrazila popolno podporo boju in zahtevam sirskega prebivalstva; ker sta bila oba veleposlanika v oktobru odpoklicana iz varnostnih razlogov in zaradi nasilnih napadov proti francoskim interesom;

K.

ker je Svet v svojih sklepih z dne 1. decembra 2011 sirsko opozicijo ponovno spodbudil, naj določi skupno izhodišče ter potrdil, da bo EU še naprej sodelovala s predstavniki sirske opozicije, ki so zavezani nenasilju, v zvezi s tem pa pozdravil zavezanost sirskega nacionalnega sveta;

L.

ker se je visoka predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednica Komisije Catherine Ashton 22. novembra 2011 srečala s predstavniki sirskega nacionalnega sveta in poudarila pomen vključujočega političnega izhodišča opozicije;

M.

ker so poslanci Evropskega parlamenta v zadnjih mesecih vzpostavili dialog in izmenjali mnenja z različnimi predstavniki sirske opozicije v izgonu in v državi;

N.

ker kriza v Siriji ogroža stabilnost in varnost vsega Bližnjega vzhoda;

O.

ker je Arabska liga 16. novembra 2011 začasno zamrznila članstvo Sirije v tej regionalni organizaciji, potem ko slednja ni spoštovala pogojev mirovnega načrta Arabske lige, ki je vključeval umik sirskih tankov iz nemirnih mest, ustavitev napadov na protestnike in sodelovanje v dialogu z opozicijo ter omogočanje vstopa 500 opazovalcem Arabske lige v državo, da bi ocenili razmere na terenu; ker je po številnih ultimatih Arabska liga 27. novembra 2011 odobrila sankcije proti Siriji, vključno z zamrznitvijo premoženja in prepovedjo vlaganj;

P.

ker je turška vlada 30. novembra 2011 proti Siriji uvedla gospodarske sankcije ter embargo na orožje, vključno z embargom na dobavo orožja in vojaške opreme, ter do vzpostavitve nove vlade s Sirijo prekinila sporazum o sodelovanju; ker je turški predsednik vlade 22. novembra 2011 pozval predsednika Asada, naj končno odstopi; ker je od marca 2011 več deset tisoč sirskih beguncev poiskalo zatočišče v Turčiji;

Q.

je zaskrbljen zaradi novice, o katerih poroča veliko virov, da so sirski organi odredili izgon opata samostana Mar Musa v Siriji, očeta Paola dall'Oglia, prvega dobitnika nagrade EuroMed fundacije Anne Lindh za dialog med kulturami leta 2006, saj je opat v zadnjih treh desetletjih postal zelo znan zaradi prizadevanj za medversko sožitje v državi in zaradi sodelovanja pri poskusih notranje sprave, ki so temeljili na pogajanjih in svobodi izražanja; poziva sirske organe, naj se odpovedo tej odločitvi, ki bi lahko oslabila aktualni dialog med kristjani in muslimani;

R.

ker so sirske oblasti 4. decembra 2011 na sirsko-jordanski meji prijele sirsko avtorico blogerko Razan Gazavi, ko je domnevno potovala v jordansko glavno mesto Aman, kjer na bi se udeležila delavnice o svobodi medijev, ki jo je organiziral njen delodajalec, sirski center za medije in svobodo izražanja;

1.

ponovno ostro obsoja okrutno zatiranje, ki ga sirski režim izvaja nad svojim prebivalstvom, tudi nad otroki; izraža sožalje družinam žrtev; ponovno izraža solidarnost z nenasilnim bojem sirskega ljudstva za svobodo, dostojanstvo in demokracijo ter pozdravlja njegov pogum in odločenost, s posebnim poudarkom na ženskah, ki igrajo ključno vlogo v tem boju;

2.

ugotavlja neuspeh sirskega režima in predsednika Bašarja al Asada, ki kot nosilec ustavodajne oblasti nosi ključno odgovornost, zlasti glede spoštovanja obveznosti skladno z mednarodnim pravom o človekovih pravicah, ter ponovno poziva k takojšnji ustavitvi zatiranja miroljubnih protestnikov in nadlegovanja njihovih družin, izpustitvi vseh pridržanih protestnikov, političnih zapornikov, zagovornikov človekovih pravic in novinarjev ter k neomejenemu vstopu v državo za mednarodne humanitarne organizacije in organizacije za človekove pravice, pa tudi za mednarodne medije;

3.

ponovno poziva predsednika Bašarja al Asada in njegov režim, naj se takoj umakneta in tako omogočita demokratično tranzicijo v državi;

4.

poziva k takojšnjim, neodvisnim in preglednim preiskavam razširjenih, sistematičnih in grobih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih izvajajo sirske oblasti in vojaške ter varnostne enote, s čimer bi zagotovili, da bodo vsi odgovorni za ta dejanja, ki bi lahko bila enakovredna zločinom zoper človečnosti, odgovarjali pred mednarodno skupnostjo;

5.

poudarja poziv sirskih nasprotnikov režima in protestnikov, naj se v državo pošljejo mednarodni opazovalci, ki bi preprečevali napade na civiliste, ter naj se mednarodnim humanitarnim organizacijam, organizacijam za človekove pravice ter mednarodnim medijem omogoči neomejen vstop v državo;

6.

poziva k mirnemu in dejanskemu prehodu v demokracijo, ki izpolnjuje upravičene zahteve sirskega ljudstva in temelji na vključujočem procesu nacionalnega političnega dialoga s sodelovanjem vseh demokratičnih sil in civilne družbe v državi; poziva opozicijske sile, naj se pri obrambi ljudstva ne ujamejo v past, ki jo predstavljata nadaljnje stopnjevanje nasilja in militarizacija razmer; izraža resno zaskrbljenost, saj naj bi sirski organi razširili dejavnosti ustrahovanja na pregnane aktiviste opozicije, in poziva države članice EU, naj preučijo možnost, da bi sirske diplomate, ki so vpleteni v takšne primere, izgnali ali proti njim uvedli ustrezne ukrepe;

7.

pozdravlja in spodbuja trenutna prizadevanja sirske opozicije v državi in zunaj nje za določitev enotnega izhodišča, za nadaljnje sodelovanje z mednarodno skupnostjo, zlasti z Arabsko ligo, ter za oblikovanje skupne vizije o prihodnosti Sirije in o njenem prehodu v demokratični sistem; še naprej podpira sirski nacionalni svet in poudarja, da je zavezanost sirske opozicije in svobodne sirske vojske spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter načelom pravne države pomembna za ohranjanje jasne zavezanosti miroljubnemu in vključujočemu pristopu; podpira sklepe Sveta z dne 1. decembra 2011 in poziva EU in njene države članice, naj jih hitro začnejo izvajati, obenem pa naj najdejo nove načine za krepitev nevojaške podpore, ki jo nudijo opozicijskim silam;

8.

ponovno poudarja, da sirska vlada ni bila kos svoji odgovornosti in ni zaščitila svojega prebivalstva, ni takoj prenehala z vsemi kršitvami človekovih pravic in ni prekinila napadov na civiliste; meni, da mora mednarodna skupnost v luči tega neuspeha sprejeti nujne in primerne ukrepe;

9.

odobrava zavezanost EU, da bo še naprej spodbujala še večji mednarodni pritisk na sirski režim; odločno podpira sklepe Sveta z dne 14. novembra in 1. decembra 2011 o uvedbi novih omejevalnih ukrepov proti režimu in poziva k razširitvi zamrznitve premoženja in prepovedi potovanj na družine in podjetja, ki so njegovi glavni financerji; poudarja, da mora biti EU pripravljena sprejeti dodatne ukrepe, da bi pomagala sirskemu ljudstvu, ki si na miren način prizadeva za demokratično prihodnost; v zvezi s tem poziva k nadaljnjim sankcijam EU proti sirskemu režimu, ki pa naj imajo najmanjši možen negativni učinek na prebivalstvo, dokler traja zatiranje, obenem pa k vzpostavitvi ustreznih mehanizmov za reševanje sedanjih in prihodnjih humanitarnih kriz v državi; pozdravlja in podpira sklepe Sveta o Siriji z dne 1. decembra 2011, v katerih je med drugim navedeno, da je EU pripravljena razviti novo in ambiciozno partnerstvo s Sirijo na vseh področjih medsebojnih interesov, vključno z zagotavljanjem pomoči in krepitvijo trgovine ter gospodarskih vezi, takoj ko bo predsednik Bašar al Asad sestopil z oblasti in se bo pričel prehod v resnično demokracijo;

10.

pozdravlja in podpira resolucije o položaju človekovih pravic v Siriji, ki jih je generalna skupščina OZN podprla 22. novembra 2011, Svet Združenih narodov za človekove pravice 2. decembra 2011 in tretji odbor generalne skupščine Združenih narodov 22. novembra 2011, pa tudi poročilo neodvisne mednarodne preiskovalne komisije za Sirijo z dne 23. novembra 2011; poziva k takojšnji prekinitvi članstva Sirije v Unescovem odboru za človekove pravice;

11.

obžaluje, da se varnostni svet Združenih narodov doslej ni bil zmožen ustrezno odzvati na aktualno okrutno dogajanje v Siriji; ponavlja svoj poziv članicam varnostnega sveta ZN, zlasti Rusiji in Kitajski, naj potrdijo svojo odgovornost in zagotovijo spoštovanje mednarodnih standardov človekovih pravic v Siriji; še naprej podpira prizadevanja EU in njenih držav članic na tem področju; hkrati spodbuja varnostni svet Združenih narodov, naj zločine, ki jih je zagrešil sirski režim nad svojim prebivalstvom, prijavi Mednarodnemu kazenskemu sodišču;

12.

odločno podpira prizadevanja Arabske lige, da bi prekinila nasilje in spodbudila politično rešitev v Siriji; pozdravlja predlog lige, da bi v državo poslala opazovalno misijo, ki bi zaščitila civilno prebivalstvo; je zaskrbljen zaradi pomanjkanja zavezanosti sirskih oblasti k izvajanju akcijskega načrta; pozdravlja odločitev držav Arabske lige o uvedbi sankcij proti sirskemu režimu; poziva sirski režim, naj ne skuša neposredno ali posredno destabilizirati sosednjih držav;

13.

poziva k večjemu sodelovanju med EU in Turčijo glede razmer v Siriji; odobrava, da je Turčija obsodila sirski režim in da je proti njemu uvedla gospodarske sankcije, pa tudi njeno politično odločitev, da ostanejo njene meje odprte za begunce;

14.

poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj si po svojih najboljših močeh prizadeva za začetek razprave s Turčijo, Arabsko ligo in sirsko opozicijo glede priprav za vzpostavitev humanitarnih koridorjev na sirsko-turški meji, s katerimi bi zaščitili sirske begunce in vse civiliste, ki poskušajo zbežati iz države in se izogniti trajajočemu zatiranju, ki ga izvajajo vojaške enote;

15.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/ podpredsednici Komisije, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Ljudske republike Kitajske, vladi in parlamentu Ruske federacije, vladi in parlamentu Sirske arabske republike ter vladi in parlamentu Republike Turčije.

14.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 168/70