15.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 434/1

Poročevalec:

Alain COHEUR

1.1

Po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) je glede na digitalno revolucijo v zdravstvu nujno, da se ohranjajo in spodbujajo solidarni, vključujoči in nediskriminatorni sistemi zdravstvenega zavarovanja, ki koristijo vsem. Vključevanje in enak dostop vseh do kakovostnih (digitalnih in nedigitalnih) zdravstvenih storitev ter zavezanost temu cilju so dejansko pogoji za univerzalno zdravstveno varstvo.

1.2

Tako kot v prejšnjih mnenjih (1) EESO zavzema stališče, da lahko digitalizacija prispeva k enakemu dostopu do zdravstvene nege, ki je temeljni cilj zdravstvenih politik, vendar pod naslednjimi pogoji:

1.3

Razmah telemedicine, povezanih predmetov, nanotehnologije, biotehnologije, informacijske tehnologije in kognitivnih znanosti (NBIC) ne sme pripeljati do tega, da bi bili posamezniki obravnavani kot povezana telesa, ki jih je mogoče analizirati, nadzorovati in spremljati na daljavo z visokozmogljivim računalniškim programom. Razvoj tehnologije v zdravstvu dejansko spodbuja ravno nasprotno, saj potrjuje, da so medčloveški odnosi in socialne vezi temelj zdravstvene oskrbe in nege.

1.4

EESO ponavlja, da je prevelika odgovornost državljanov, ki naj bi sami upravljali s svojim zdravjem, problematična, zaostruje pa jo še pretirana individualizacija. Zaradi napovedovalne medicine in povezanih naprav se izboljšuje znanje o tveganjih za zdravje posameznika ter njihovo spremljanje, kar spodbuja bolj politike, ki so bolj prilagojene posamezniku. Odkrivanje teh tveganj ter razlike, ugotovljene med posamezniki, odpirajo pomembna etična vprašanja, povezana z zavarovalnim kritjem, ki temelji na solidarnosti.

2.1

EESO opominja, da so za uspeh digitalne revolucije potrebni učinkoviti sistemi zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se:

2.2

Napredek digitalizacije nikakor ne sme ogroziti načel delitve in združevanja zdravstvenih in socialnih tveganj; ta načela so resnični temelj kolektivne solidarnosti.

2.3

EESO opozarja, da je treba:

3.1

Vse hitrejši napredek digitalizacije povzroča tako obsežne in hitre spremembe na področju zdravja, kakršnih doslej še ni bilo. Digitalizacija z izrednim porastom števila povezanih predmetov in mobilnih aplikacij za zdravje, izkoriščanjem velepodatkov, pojavom nanotehnologije, biotehnologije, informacijske tehnologije in kognitivnih znanosti (NBIC) ter ogromno ponudbo novih zdravstvenih storitev korenito spreminja naše zdravstvene sisteme.

3.2

Digitalne inovacije v zdravstvu nikakor niso omejene na tehnično ali znanstveno področje, temveč so zaradi inovativnih načinov uporabe, ki jih omogočajo, izredno raznolike. Nove oblike uporabe spremljajo obsežne socialne inovacije ter omogočajo nove odgovore na zdravstvene in socialne potrebe.

3.3

To neposredno vpliva tudi na strukturo odnosov znotraj kompleksnega ekosistema med:

3.4

Glede odnosa posameznikov do lastnega zdravja velja, da se ljudje bolj zavedamo pomena zdravja in svoje odgovornosti za zdravje. Zaradi težav pri dostopu do medicinskih informacij in posledično neznanja je zdravstveno tveganje doslej za posameznika pomenilo veliko negotovost; odslej bo imel vsak na voljo celo množico naprav (npr. povezanih predmetov), s katerimi bo lahko ugotovil svoje zdravstveno stanje in ustrezno prilagodil svoj način življenja.

3.5

Zaradi razpoložljivosti informacij posameznik postane akter na področju zdravja, ki je sposoben opredeliti, primerjati in izbirati zdravstvene storitve, ki so zanj najprimernejše. E-pacient prispeva k napovedovalni medicini, ustvarja zdravstvene podatke in je akter svojega zdravja ter zdravja drugih. V tem smislu je informirana privolitev glavni element in je povezana z varstvom, celostnim upravljanjem in uporabo podatkov.

3.6

Nove tehnologije omogočajo, da je poudarek na preprečevanju bolezni in ne na njihovem zdravljenju. Poleg tega omogočajo učinkovitejše zdravljenje, ki je manj agresivno in bolj prilagojeno genetskim ter biološkim značilnostim posameznika; informacije so na voljo v realnem času, kar izboljša terapevtski odziv.

3.7

Za zdravstvene delavce to pomeni pridobivanje novega znanja in spretnosti ter nova področja dela, kar se bo odražalo na več načinov, zlasti pa: v drugačnem odnosu do pacientov, ki bo bolj temeljil na medsebojnem zaupanju; postopnem spoznavanju digitalnih orodij na usposabljanjih; novih načinih uporabe tehnologije pri nudenju zdravstvene oskrbe ter v sodelovalnem in deljenem pristopu, ki ga omogočajo interoperabilni sistemi.

3.8

Te spremembe mora spremljati socialni dialog, zdravstvenim delavcem pa je treba ponuditi več možnosti za izobraževanje.

3.9

Z vidika sistemov zdravstvenega zavarovanja je dostop vseh državljanov do učinkovitih in kakovostnih javnih in zasebnih zdravstvenih storitev cilj, za katerega si je treba prizadevati in ki bo močno vplival na zdravstveno zavarovanje, saj bo v prihodnje treba razviti individualizirane rešitve in postopke obravnave v mejah načela solidarnosti, še preden se pojavi tveganje. Hkrati mora zdravstveno zavarovanje ohraniti svojo tradicionalno funkcijo, tj. bolnim zagotavljati dostop do zdravstvenih storitev.

3.10

Inovacije v medicini, ki jih omogoča digitalizacija, lahko sprožijo korenite spremembe v zdravstvenem zavarovanju. Pojavlja se nova dinamika, ki ustvarja individualizirano medicino in postopke zdravljenja na podlagi dveh virov informacij:

b)	naprave za e-zdravje: Tukaj je treba omeniti med drugim povezane predmete, ki sodijo na področje „samopodatkov“ („self data“ – samomerjenje) in ljudem omogočajo, da poznajo in izboljšajo svoje zdravstveno stanje.

V ta namen je treba obravnavati vrsto vprašanj in ugotovitev.

4.1

Digitalni prehod posameznikom omogoča, da ukrepajo glede svojega zdravstvenega stanja, čeprav se je treba zavedati, da so pri digitalnem dostopu še vedno ovire. Razširjen dostop do znanja, infrastrukture ter inovativnih in individualiziranih zdravstvenih storitev bi lahko vsakemu omogočil, da postane akter svojega lastnega zdravja, pa tudi, da – kot pomočnik, ustvarjalec informacij in posrednik podatkov – prispeva k izboljšanju zdravja drugih.

4.2

Ta individualizirani pristop je znan tudi kot „medicina 4 P“:

participativna: zaradi medicinskih podatkov, ki jih ustvarijo pacienti sami s pomočjo vse večjega števila povezanih predmetov. Odnos med pacientom in zdravnikom (ki ni več edini vir medicinskega znanja) se spreminja. Pacient postaja „akter“;

preventivna: pacienti redno zbirajo informacije o svojem zdravju in se vse bolj zavedajo potrebe po varovanju zdravja, kar odpira vrata zdravstvu, ki je bolj preventivno;

personalizirana: stalen pritok vse bolj natančnih in raznolikih osebnih podatkov omogoča tudi razvoj vse bolj individualiziranega zdravstvenega varstva;

napovedovalna (predikativna): tehnološki napredek, ki na primer omogoča digitalizacijo celotnega genoma ljudi, omogoča zdravstveno varstvo, pri katerem so možne vse boljše napovedi.

4.3

4.3.1

Pismenost na področju zdravja pomeni sposobnost posameznika, da pridobi, razume in uporabi informacije na način, ki spodbuja in ohranja dobro zdravje; pomeni torej dosego ravni znanja, osebnih kompetenc in zaupanja, ki omogoča sprejemanje ukrepov za izboljšanje zdravstvenega stanja posameznika in skupnosti s spremembo načina življenja in življenjskih pogojev.

4.3.2

Digitalizacija lahko zaostri socialne neenakosti na področju zdravja s krepitvijo vzročne povezave med zdravstvenim stanjem posameznika in njegovimi kognitivnimi sposobnostmi (na primer sposobnostjo, da najde in razume zanesljive informacije o zdravju) ter finančnimi zmožnostmi (na primer možnostjo, da si nabavi najboljše naprave). Neenakosti so še zlasti opazne pri starejših, najbolj ranljivih osebah ter osebah, ki živijo na območjih s slabo digitalno pokritostjo.

4.3.3

Za uporabo aplikacij za zdravje je potrebna določena raven znanja, ki omogoča dostop do informacij o zdravju, njihovo razumevanje, oceno in uporabo za sprejemanje vsakdanjih odločitev o zdravstvenih storitvah, preprečevanju bolezni in spodbujanju zdravja. Nizka raven pismenosti namreč ljudi izpostavlja številnim zdravstvenim tveganjem, s posledicami glede pričakovane življenjske dobe v dobrem zdravju, prezgodnje smrti, kakovosti življenja in stroškov za posameznika in družbo.

4.3.4

Kljub temu ne smemo spregledati nastajajočega digitalnega razkoraka med zdravstvenimi delavci in med pomožnim medicinskim osebjem, kar bi lahko odpravili z izboljšanjem sistemov izobraževanja z usposabljanjem za obvladovanje novih odnosov med zdravniki in pacienti, ki jih ustvarja digitalizacija.

4.4.1

Merjenje na področju zdravja spodbuja posameznike, da so mikro upravljavci svojega zdravja in da prevzemajo preveliko odgovornost, v škodo bolj kolektivnemu razumevanju. Posameznike spreminja v akterje, ki odločajo sami in so sami odgovorni za svoje navade, ki so dobre ali slabe za zdravje. To pa lahko odvrača pozornost od okoljskih ali socialno-ekonomskih vzrokov za probleme na področju javnega zdravja.

4.4.2

Nezmožnost, da se predvidijo posledice digitalizacije za individualizacijo, vse večje socialne neenakosti na področju zdravja in vse večja komercializacija zdravja lahko ogrozijo naše modele splošnega zdravstvenega zavarovanja, ki temelji na solidarnosti.

5.1.1

Digitalizacija omogoča odpravo ovir znotraj sistema zdravstvenega varstva, saj bolnišnicam, zasebnim ordinacijam, zdravstvenim mrežam in ponudnikom zdravstvenih storitev na domu olajšuje združevanje informacij. Zanesljivi in hitri načini prenosa informacij, ki jih zberejo različne strani, so nujen pogoj za usklajevanje zdravljenja ter za splošno skrb za pacienta. Tako je veliko lažje zagotavljati kontinuiteto zdravljenja in multidisciplinarno oskrbo pacienta. Razpoložljivi, hitro dostopni, izmenjani in združeni podatki olajšujejo odločitve o medicinskih vprašanjih, elektronska izmenjava podatkov med zdravstvenimi delavci pa zagotavlja neposredno dodano vrednost z vidika kakovosti zdravstvene oskrbe.

5.1.2

Elektronska zdravstvena kartoteka omogoča boljše usklajevanje in večjo kakovost zdravljenja, kar je v korist pacientov, saj si pooblaščene strani delijo podatke, pod pogojem, da se je pacient s tem predhodno strinjal, razen če gre za nujne primere ali višjo silo. Pravila v zvezi z elektronsko zdravstveno kartoteko zajemajo vsa specifična jamstva pacientu glede digitalnih podatkov, da se zaščitita njegova zasebnost in dostop do podatkov. Zaupnost zdravstvenih in administrativnih dosjejev pacientov mora biti popolnoma zajamčena.

5.1.3

Elektronska zdravstvena kartoteka pomaga izogniti se napakam, ki bi nastale zaradi slabo berljivih dokumentov (recepti, poročila o zdravniškem pregledu), olajšuje dostop do podatkovnih zbirk o zdravilih in omogoča varnejše izdajanje receptov, saj so znani bolnikovi podatki. Digitalizacija medicinske prakse pomaga preprečevati napake in zmanjšati tveganje za zaplete, ki bi nastali zaradi zdravljenja.

5.1.4

Funkcije opomnikov in alarmov, ki jih omogoča digitalizacija zdravstvenih kartotek, prispevajo k boljšim preventivnim ukrepom (cepljenje, presejalni testi), olajšujejo spremljanje kroničnih bolnikov, izboljšujejo znanje o zdravilih in kakovost zdravljenja, izvajalcu zdravstvenih storitev pa omogočajo večjo učinkovitost pri diagnostiki in predpisovanju zdravljenj.

5.1.5

Še več: medtem ko digitalizacija informacij o pacientu pomaga izboljšati proces odločanja o medicinskih vprašanjih, pa bomo v prihodnjih letih priča tudi drastičnim spremembam medicinskih postopkov. Medicinska diagnostika ne bo več mogoča brez ekspertnih sistemov ali orodij umetne inteligence. Takšna revolucija je posledica sočasnega razvoja genomike, nevroznanosti in povezanih predmetov (NBIC) in samo stroji bodo v bodoče sposobni obdelati vse količine podatkov.

5.2.1

Tehnološki razvoj dovoljuje in podpira razvoj telemedicine, ki omogoča nove medicinske in pomožne medicinske postopke. Telemedicina ima naslednje prednosti: boljše zdravstveno pokritje oddaljenih območij in manj poti za ljudi v slabem zdravstvenem stanju, spremljanje bolezni na daljavo in preprečevanje hospitalizacije, izmenjava strokovnega znanja na daljavo, terapevtsko usposabljanje s spremljanjem na daljavo ter multidisciplinarno usklajevanje na podlagi posvetovanja in strokovnih mnenj na daljavo.

5.2.2

Telemedicina, elektronska komunikacija med zaposlenimi v zdravstvu, elektronski dokumenti, združevanje znanja posameznikov ter delitev intelektualnih ali medicinsko-tehničnih virov morajo zdravstvenim delavcem omogočiti prihranek časa, ki ga lahko znova namenijo pacientu, individualnemu pogovoru z vsakim posebej, s čimer močno izboljšajo medsebojne odnose.

6.1.1

Postopna digitalizacija naših zdravstvenih sistemov je po eni strani nedvomno prispevala k izboljšanju administrativnega in finančnega upravljanja posameznih možnosti zavarovanja vsakega državljana (več prostora, več časa, več potrošnih dobrin, večja produktivnost, lažje in varnejše arhiviranje, okoljske prednosti), po drugi pa je tudi omogočila hitrejše povračilo stroškov izvajalcem zdravstvenih storitev in bolnicam ter hkrati povečala število kontrol in zmanjšala tveganje za napake pri izdajanju računov za storitve.

6.1.2

Z administrativnimi obrazci v elektronski obliki se je skrajšal čas za njihovo pošiljanje, upravni postopki pa so enostavnejši, čeprav ni neposrednih koristi za kakovost zdravljenja. Elektronsko vodenje olajša medicinsko prakso, saj se zdravnik lahko bolj posveti zdravljenju in manj neizogibnemu administrativnemu delu.

6.1.2.1

Velepodatki se danes ustvarjajo z združevanjem vseh podatkov vseh pacientov/zavarovancev, vključno s podatki iz aplikacij za zdravje. To pa zahteva sposobnost analize vseh podatkov iz najrazličnejših virov. V ta namen so potrebni načini za medsebojno povezovanje podatkov ter za samodejno in stroškovno učinkovito iskanje koristnih informacij med nestrukturiranimi podatki.

6.1.3

Z aplikacijami za zdravje se podatki ne kopičijo več pri zdravniku, v bolnišnici ali zavarovalnici, temveč na napravi ali spletnih platformah, podprtih z računalništvom v oblaku, pri čemer sedež matičnega podjetja ni več nujno v državi, v kateri je oseba zdravstveno zavarovana, ali sploh v Evropi.

6.1.4

Ključnega pomena je interoperabilnost, tako na evropski ravni (enotni digitalni trg) kot nacionalni. Razviti in uporabljati je treba okvir za interoperabilnost zdravstvenih informacijskih sistemov, ki bi zajemal načela in standarde, ki jih je treba spoštovati pri izmenjavi zdravstvenih podatkov v popolnoma varnem okolju in z vključevanjem vseh akterjev na področju e-zdravja.

6.2.1

Za državljane in paciente sta najpomembnejša lastništvo in varstvo podatkov; to je hkrati temeljna pravica, ki jo je treba spoštovati. Državljani in pacienti morajo imeti pravico, da sami razpolagajo s svojimi podatki. To pomeni njihovo svobodno, informirano in stalno privolitev, da se njihovi podatki zbirajo in uporabijo, priznanje dejanske pravice do prenosljivosti ter razvoj rešitev, kot je pobuda „Blue Button“ (4), za dostop do podatkov o prejšnjem zdravstvenem stanju posameznika.

6.2.2

Splošna uredba o varstvu podatkov, ki bo začela veljati 25. maja 2018, ureja to vprašanje na evropski ravni. Upoštevati je treba tudi deklaracijo Svetovnega zdravniškega združenja o etičnih pomislekih glede zbirk zdravstvenih podatkov in biobank (deklaracija iz Tajpeja).

6.3.1

Digitalizacija prodira tudi v zavarovalništvo. Sprva je bila omejena na predloge za informacije in primerjave (orodja za primerjavo, spletna registracija ipd.) ter zdravstveno-administrativne obrazce v elektronski obliki, v prihodnje pa bo močno presegla te transakcijske elemente. Nove metode kvantitativne analize, znane kot velepodatki, bodo korenito spremenile ekonomski model zavarovalništva in pojavili se bodo novi produkti.

6.3.2

Te spremembe bodo neizogibno močno vplivale na:

6.3.3

Z razvojem tehnologije in aplikacij za zdravje bo vsak lahko „konkretiziral“ svojo fizično aktivnost, prehrano, interakcijo z drugimi, torej vse dejavnike, ki vplivajo na njegovo zdravje.

6.3.4

Uporaba velepodatkov za posameznike bi lahko pomenila prehod od modela kritja in združevanja tveganj na model, ki bi temeljil na zavarovanju vedenja in individualnem zavarovanju, posledica pa bi bila pretirana individualizacija. Medtem ko se zdi, da so zasebne zavarovalnice, katerih glavni cilj je ustvariti dobiček, precej hitro zmožne najti svoje mesto, pa bi bile spremembe lahko težavnejše za vzajemne družbe in javne zavarovalnice, ki bi se znašle pod pritiski, ki bi ogrozili njihov glavni namen.

6.3.5

Ponudniki zdravstvenega zavarovanja pa bodo zaradi tega razvoja postali ranljivi, saj se bodo znašli v navzkrižju večdimenzionalnega ekosistema, ki ga sestavljajo industrija, zdravniki, vlade, regulatorji, vlagatelji in pacienti.

6.3.6

Zdravstvene zavarovalnice se bodo soočile s hudimi ovirami zaradi zelo strogih predpisov v zvezi z ravnanjem z občutljivimi zdravstvenimi podatki, zapletenega delovanja in financiranja zdravstva in bolnišnic, precej toge in slabo odzivne vrednostne verige (članstvo, pobiranje prispevkov, plačevanje storitev), vse strožje ureditve zavarovalniških produktov ter v nekaterih primerih celo zaradi korporativizma medicinskih poklicev.

6.3.7

Vendar pa vsi ponudniki zdravstvenega zavarovanja nimajo ali nimajo več enakih finančnih zmogljivosti in zahteve po lastnih sredstvih, potrebnih v ta namen, bodo vse večja ovira za njihov razvoj. Ekonomska moč velikim digitalnim podjetjem odpira vrata in jim omogoča, da neposredno vlagajo na področju, ki ga dojemajo kot trg.

6.3.8

Kljub boljšemu poznavanju zdravstvenih tveganj posameznika morajo naši zdravstveni sistemi še naprej temeljiti na kolektivnem zavarovanju in solidarnosti, saj so se izkazali za najučinkovitejše ravno zaradi povezave med individualnim članstvom in kolektivnim zavarovanjem za vsa zdravstvena tveganja.

6.4.1

Trenutno je zelo malo primerov, ko bi bili posamezniku povrnjeni stroški uporabe mobilnih aplikacij med zdravljenjem. Ena največjih ovir je trenutno dejansko pomanjkanje ustreznih modelov za povračilo stroškov, ki bi upoštevali tehnološke novosti.

6.4.2

Pri klasičnem modelu državne podpore so za povračilo stroškov odgovorne nacionalne institucije in organi, ki odločajo o tem, za katere mobilne zdravstvene storitve se povrnejo stroški (5). Obstajajo pa tudi pobude akterjev v sistemih zdravstvenega zavarovanja, vključno z vzajemnimi družbami (6).

6.4.3

Obstajajo tudi inovativni sistemi povračila stroškov, kot so programi spodbud in preventive, ki so bolj osredotočeni na preprečevanje kot na zdravljenje.

6.5.1

Vse to bo močno vplivalo na javne in zasebne (npr. vzajemne zavarovalnice) nosilce obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki se bodo morali v prihodnje soočiti z naslednjimi izzivi:

6.5.2

Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, predhodnice zdravstvenega zavarovanja, lahko zdaj vsakemu članu ponudijo stalno in individualizirano spremljanje. Vzajemne zdravstvene zavarovalnice morajo biti prisotne v življenju svojih članov ne glede na način komunikacije z njimi in ne glede na to, ali so prisotne s ponudbo produktov ali s spremljanjem posameznika pri iskanju načinov za dobro počutje ali med zdravljenjem. Svojim članom morajo ponuditi rešitve, prilagojene njihovim potrebam.

7.1

Zgoraj opisani vidiki kažejo na zapletenost izzivov, ki jih prinaša digitalizacija na področju zdravja, zato bo pojav novih akterjev na spletu pomenil močno konkurenco za naše sisteme zdravstvenega zavarovanja.

7.2

Do teh motenj je seveda prišlo zaradi pojava senzorjev, ki so zdaj cenovno dostopni in tehnično zanesljivi, pa tudi in predvsem zaradi možnosti, da se podatki centralizirajo in analizirajo na pametnih telefonih ali spletnih vmesnikih. Tako se je razvil ekosistem mobilnih aplikacij, osredotočen na postavljanje ciljev, pripadnost skupnosti in „igrifikacijo“ (angl. „gamification“), ki razvijalcem mobilnega okolja zdaj omogoča, da preko svojih specifičnih storitev določajo standarde upravljanja z zdravstvenimi podatki (7).

7.3

Obstaja bojazen, da bi podjetja GAFAMA (Google, Apple, Facebook, Amazon, Microsoft in Alibaba) (8) ter druga, ki se bodo še pojavila, v bodoče obvladovala tudi to novo področje medicine, ki se vse bolj opira na informacijske tehnologije in njihovo dešifriranje. Ravno te so namreč vsakodnevni posel vodilnih digitalnih podjetij, ki tehnologije izkoriščajo za prevzemanje nadzora nad ekosistemi v vseh panogah.

7.4

Moč teh platform je v tem, da svoj model razvoja opirajo na množično dobavo produktov ali storitev, mrežno povezanih s prebivalstvom, s čimer dobijo dostop do množičnih podatkov, ki imajo denarno vrednost. Pretvarjanje podatkov v denar jim omogoča, da ponujajo številne brezplačne storitve, ki zagotavljajo veliko število uporabnikov in ohranjajo pozitiven krog, v katerem si vsak prizadeva potrošnika pritegniti v čim bolj zaprt ekosistem. Ker so mejni stroški storitev minimalni oziroma jih skoraj ni, ekonomski model spleta samodejno spodbuja največje akterje, ki dobijo levji delež ustvarjene vrednosti in torej imajo ogromne naložbene zmogljivosti.

7.5

Bati se je, da so samo podjetja GAFAMA zmožna izkoristiti te podatke, ki se razdeljujejo brezplačno, in jih bodo navzkrižno primerjala z vsemi podatki o individualnih navadah, ki jih zbirajo. Za evropske državljane, vlade in ustanove (zlasti na področju socialnega varstva) je s pravnega in etičnega vidika bistvenega pomena, da v odnosu do sedanjih in prihodnjih digitalnih velikanov ohranijo neodvisnost pri identifikaciji, zbiranju in uporabi zdravstvenih podatkov.

7.6

Dodano vrednost teh informacij, zlasti na področju zdravja, bodo torej v prihodnje pobrala in jo nadzirala omenjena podjetja in ne več ustvarjalci zdravstvenih sistemov. Podjetja bodo morala informacije samo še posredovati interesentom, ki jih bodo uporabili v svoje namene.

7.7

Varstvo podatkov v okviru t. i. 5 V (angl. volume, velocity, variety, veracity, values – količina, hitrost, raznolikost, točnost in vrednost) ima gospodarsko vrednost, ki zahteva prilagodljiv regulativni okvir, povezan z ekosistemom kot celoto (več zainteresiranih strani), da se prepreči vsakršno izkoriščanje podatkov zgolj v komercialne namene.

15.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 434/11

Poročevalec:

Denis MEYNENT

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) opozarja, da je glavni cilj programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT (1)) izboljšanje kakovosti in učinkovitosti evropske zakonodaje ter priprava enostavnih, razumljivih in skladnih predpisov, ne da bi s tem ogrozili že sprejete strateške cilje politik EU ali delovali zoper varstvo državljanov, potrošnikov, delavcev, socialnega dialoga ali okolja (2). Evropski predpisi so bistven dejavnik integracije. Če so uravnoteženi, so pomembno jamstvo za zaščito, spodbujanje evropske zakonodaje in pravno varnost za vse evropske akterje in državljane (3).

1.2

Kljub dosedanjemu napredku, na katerega je vplivalo predvsem delo Odbora za regulativni nadzor, bi si EESO želel, da bi se evropski ekosistem na področju ocen učinka še razvijal, da bi se okrepila njihova kakovost in spodbujalo upoštevanje organizirane civilne družbe pri pripravi in izvajanju zakonodaje.

1.3

Zato je pomembno zlasti:

1.4

EESO zagovarja kvalitativni pristop, ki šteje enako kot kvantitativna analiza in upošteva iskanje pričakovanih koristi zakonodaje.

1.5

EESO poziva Komisijo, naj bo pozorna na to, da zmanjševanje regulativnih in upravnih bremen ne bo vplivalo na učinkovitost in globalno kakovost politik Unije, zlasti na socialnem in okoljskem področju, na področju zaščite potrošnikov, ter politik za MSP in mikropodjetja.

1.6

Skratka, EESO se pri ocenah učinka zavzema za:

2.1

Ocena učinka je stalno in kritično analiziranje pozitivnih ali negativnih učinkov, ki jih lahko imajo predpisi, ki jih pripravlja EU, na ekonomski, socialni in okoljski ravni. Petnajst let po uvedbi je ocena učinka postala eden izmed nosilnih stebrov agende EU za boljše pravno urejanje.

2.2

Sistem za izvajanje ocen učinka se uporabi v zelo zgodnji fazi političnega cikla. Ocena učinka se opravi pred vsako novo pobudo, ki ima lahko gospodarske, okoljske in socialne učinke. Redno se izvajata tudi ocena in preverjanje ustreznosti (angl. fitness check) veljavne zakonodaje in politik EU. V začetni fazi ocene učinka (angl. inception impact assessment) se začrtajo splošne smernice ocene učinka na podlagi pregleda različnih vrst možnosti (od ohranitve obstoječega stanja do popolne uskladitve). Sledi dejanska ocena učinka, katere osnutek pregleda Odbor za regulativni nadzor. Po začetku izvajanja zakonodaje se izvede ocena njene učinkovitosti, uspešnosti, ustreznosti in evropske dodane vrednosti. Odbor za regulativni nadzor pregleda pomembne ocene zakonodaje EU. „Boljša priprava zakonodaje“ torej poteka v vseh fazah postopka. V vseh fazah in prek številnih mehanizmov za posvetovanje postaja tudi vse bolj odprta za sodelovanje zainteresiranih strani.

2.3

Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje iz maja 2015 (4) odraža skupno stališče vseh treh institucij glede ocene učinka. EESO glede napredka izpostavlja dve glavni ugotovitvi:

2.4

Odbor za regulativni nadzor je bil ustanovljen maja 2015, vendar je trajalo skoraj dve leti, da je bil dokončno oblikovan. Ima večjo moč in širše pristojnosti, ki vključujejo pregled kakovosti ocen učinka, sistematski pregled in glavne ocene veljavne zakonodaje EU (5). S profesionalizacijo Odbora za regulativni nadzor se je zmanjšalo omejeno upoštevanje socialnih in okoljskih učinkov. Odbor za regulativni nadzor je leta 2016 pregledal 60 ocen učinka, od tega jih je 25 (42 %) sprva prejelo negativno mnenje, zato so morali njihovi avtorji pripraviti nov predlog za predstavitev v Odboru. Odbor svoja mnenja trenutno omejuje na ocene učinka, v prihodnosti pa bi lahko pripravljal tudi koristne ocene o tem, kako zakonodajni predlog odraža oceno učinka in jo upošteva.

3.1.1

Ocena učinka temelji na sklopu meril in preskusov, povezanih zlasti z učinki:

3.1.2

Ocene učinka Komisije so praviloma celostne in vključujejo največje in najpomembnejše gospodarske, socialne in okoljske učinke za vsak posamezni primer.

3.1.3

V preteklih letih je Svet, v nekaterih primerih pa tudi Evropski parlament, zahteval uporabo dodatnih meril:

3.1.4

Ta različna merila so Komisijo včasih prisilila, da uravnoteži različne cilje ali skrbi, merila razvrsti po pomembnosti, se odloči, da mora neko merilo prevladati nad drugimi kot odločilno, in odloča glede političnih izbir ob upoštevanju konkurenčnih meril, kot so:

3.1.5

Študija sistema ocen učinka, ki jo je za Komisijo leta 2007 opravilo zasebno britansko svetovalno podjetje The Evaluation Partnership (TEP) (6), je opozorila na številne pomanjkljivosti, zlasti na področju socialne zaščite in varstva okolja. Po mnenju TEP je nizka kakovost ocen učinka posledica napak v časovni umestitvi, mehanizmih nadzora nad kakovostjo ocen, pomanjkanju spremljanja in podpore za ocene učinka (oblikovanje, usklajevanje, nepopolni ali pomanjkljivi podatki itd.). Računsko sodišče je leta 2010 ugotovilo, da „v praksi Komisijino delo pri pripravi ocene učinka ni bilo sorazmerno porazdeljeno med vse tri stebre ter med stroške in koristi“ (7).

3.1.6

V zvezi s tem Odbor znova poziva, da je treba člen 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije (8) sistematično uporabljati kot delovno osnovo za ocenjevanje (9).

3.2.1

Zbirko orodij (angl. toolbox) je Komisija predstavila v svojem sporočilu o boljši pripravi zakonodaje (11) z dne 19. maja 2015. Ta vsebuje podrobna navodila za izvedbo ocene učinka na podlagi 59 instrumentov (orodja, merila, preskusi itd.), ki naj bi pomagali tako Komisiji kot tudi pristojnim organom držav članic.

3.2.2

EESO se je med 59 orodji, ki so na voljo, posebej osredotočil na dve: orodje 7 (angl. requirements for social partner initiatives – zahteve za pobude socialnih partnerjev) in orodje 25 (angl. employment, working conditions, income distribution and inequality – zaposlovanje, delovni pogoji, razdelitev dohodka in neenakost).

3.2.3

Ta orodja so dejansko okvirni seznam vprašanj, ki jih je treba obravnavati v primeru, ko zakonodajna pobuda vpliva na socialno področje ali zaposlovanje. Vprašanja so splošna, nevtralna in ne spodbujajo k razmisleku. Orodje 25 na primer vključuje naslednja vprašanja:

3.2.4

Ta vprašanja so pogosto omejena na opis niza morebitnih negativnih in pozitivnih posledic ter ne spodbujajo poglobljene analize zlasti kakovosti in obsega zaposlitve.

3.2.5

Poleg tega se zdi, da v ocenah učinka Komisije v nekaterih primerih socialna in okoljska merila niso sistematično in poglobljeno povzeta in to že več let zapored (12), čeprav Komisija trdi, da upošteva socialne učinke v 70 % ocen učinka in okoljske učinke v 45 % primerov.

3.3.1

Za analitične metode in modele, na katere se opirajo službe Komisije pri oblikovanju svojih zakonodajnih predlogov, so odgovorni generalni direktorati (GD). Generalni direktorati najpogosteje opravljajo ocene učinka interno, na podlagi smernic o oceni učinka (13) in „zbirke orodij“. V nekaterih primerih ustrezni generalni direktorat najame zunanjega svetovalca, ki ga izbere na podlagi odprtega in preglednega postopka, da izčrpneje obravnava določeno vprašanje v oceni učinka.

3.3.2

Med vsemi 59 orodji iz zbirke orodij so le dva ali trije instrumenti, primerni za usmerjanje odločitev v zvezi s kakovostjo zaposlovanja, socialno zaščito, višino plačila itd. Ta del zbirke orodij je očitno treba izboljšati.

3.4.1.1

V programu REFIT naj bi opredelili nepotrebna bremena, neskladnosti in neučinkovite ukrepe ter sprejeli potrebne ukrepe za njihovo izboljšanje. Leta 2013 je bil v okviru programa REFIT opravljen pregled celotne zakonodaje EU.

3.4.1.2

Svet EU za konkurenčnost je Komisijo zaprosil za pripravo in določitev ciljev zmanjšanja obremenitve na področjih, kjer je ta posebej velika, zlasti za MSP (14).

3.4.1.3

Svet za konkurenčnost je 26. maja 2016 tudi „pozdravil pripravljenost, ki jo je v Medinstitucionalnem sporazumu izrazila Komisija, da poglobi svoja prizadevanja za poenostavitev in zmanjšanje upravnih bremen, da pripravi letni pregled bremen in da v mejah možnosti v številkah izrazi potencial za zmanjšanje regulativnega bremena ali potencial prihranka, ki se skriva v vsakem od njenih predlogov ali zakonodajnih aktov“ (15).

3.4.2

Odbor poziva Komisijo, naj bo pozorna na to, da zmanjševanje regulativnih in upravnih bremen ne bo vplivalo na učinkovitost in globalno kakovost politik Unije, zlasti na socialnem in okoljskem področju, na področju zaščite potrošnikov, ter politik za MSP in mikropodjetja.

4.1

Kljub dosedanjemu napredku je treba evropski sistem na področju ocen učinka še naprej razvijati. Predlagamo sedem smernic za izboljšave, da se okrepi kakovost ocen učinka in spodbuja upoštevanje organizirane civilne družbe pri oblikovanju in izvajanju zakonodaje.

4.2.1

EESO poziva Komisijo, naj natančneje opredeli metodologijo za izračunavanje učinkov njene pobude, področje uporabe študije in njene morebitne omejitve (teritorialne omejitve, ciljne skupine itd.).

4.2.2

Če se deli ali obsežni deli ocen učinka oddajo zunanjim izvajalcem, EESO zahteva, da se objavi ime izbranega izvajalca.

4.2.3

Pomembno je, da specifikacija razpisnih pogojev vključuje jasen opis alternativnih scenarijev, iz katerih bodo razvidne posledice različnih možnih opcij, vključno s:

4.2.4

Pomembno je, da se na koncu izbere predlog, ki najbolje združuje različne razsežnosti v skladu s členom 3(3) PEU (16) in členom 9 PDEU (17).

4.2.5

Kot pomoč za sozakonodajalce pri pripravi njihovih amandmajev je treba v ocene učinka vključiti alternativne možnosti, ki na primer predvidevajo scenarije, ki so ugodnejši za zaposlovanje, socialno zaščito in varstvo okolja, teritorialno kohezijo ali potrošniško politiko.

4.3.1

Preglednost je pogoj za dobro upravljanje. Register (18) dokumentov Komisije vključuje seznam ocen učinka in z njimi povezana mnenja Odbora za regulativni nadzor. Širši javnosti je ta register malo znan, dostopen pa je le v angleškem jeziku.

4.3.2

EESO zato zahteva, da Komisija v sodelovanju s posredniškimi organizacijami predvidi boljše seznanjanje s tem spletnim mestom, da vanju vključi mnenja zainteresiranih strani in relevantne študije, zlasti povzetke ocen učinka, ter omogoči prevod tudi v druge jezike EU.

4.4.1

EESO poziva, naj se poleg kvantitativnega oziroma monetarnega pristopa kot enakovreden uporablja tudi kvalitativni pristop, ki se osredotoča na človeško razsežnost zbliževanja, enakosti spolov in stika z resničnostjo. Razlogi za vlaganje v kvalitativni pristop so zlasti naslednji:

4.4.2

Pri ocenah učinka je vedno treba dati prednost pristopu stroškovne učinkovitosti. O zmanjševanju števila bolezni, škodljivih učinkov, emisij onesnaževal in nesreč ne bo možno nikdar odločati zgolj na podlagi količinskih podatkov. O bolj pošteni konkurenci, pravični trgovini in boljših delovnih pogojih se ne odloča na podlagi kvantitativnih analiz. Ključnega pomena je, da Komisija da prednost kvalitativni analizi, ki je v interesu vseh udeleženih strani.

4.5.1

Čeprav je v Medinstitucionalnem sporazumu določeno, da lahko vsaka institucija razvije lastno metodologijo, EESO predlaga, da se v zvezi s tem vprašanjem izvede poglobljena razprava med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo.

4.5.2

Cilj te razprave ni uvedba enotne metodologije, temveč predhodni dogovor o konvergentni metodološki matriki, tj. o temeljnih metodoloških elementih, kot so opredelitev področja študije, raziskovalna strategija, izbira orodij, prednostne možnosti itd.

4.5.3

Končni namen je spodbujanje dialoga o metodoloških izbirah, ki jim daje prednost Komisija, da vsem institucijam olajša delo v zvezi z amandmaji.

4.5.4

Tako bi lahko predlogi EESO, oblikovani v tem okviru, pri sozakonodajalcih naleteli na ugodnejši odziv.

4.6.1

EESO ima enoto za naknadno kvalitativno ocenjevanje nekaterih izbranih evropskih predpisov. V prihodnosti bi lahko ta enota lajšala delo članov EESO in tudi analizirala določene ocene učinka, pregledovala metodološke vidike in dajala mnenje o morebitnem upoštevanju gospodarskih, socialnih, okoljskih in teritorialnih razsežnosti. To delo bi lahko tudi olajšalo oblikovanje morebitnih svetovalnih mnenj EESO o zakonodajnih projektih, pripravljenih na podlagi teh ocen učinka.

4.6.2

EESO in Evropska komisija bi morala vzpostaviti reden dialog glede posvetovanja in ocen učinka.

4.7.1

Razmisliti je treba o možnostih za neuradno, vendar redno sodelovanje med Odborom za regulativni nadzor in EESO.

4.7.2

Poleg neformalnih srečanj in sodelovanja v posameznih primerih je treba spodbujati dinamično sodelovanje z EESO v dveh smereh:

4.7.3

EESO bo po potrebi pripravil povzetek glavnih priporočil glede področja uporabe ocene učinka ter predložil vse druge podatke ali informacije, ki bi lahko koristile pri pripravi ocene učinka Komisije in njenem pregledu, ki ga opravi Odbor za regulativni nadzor.

4.7.4

EESO bo predložil tudi svojo naknadno oceno v zvezi z uporabo in izvajanjem zakonodaje.

15.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 434/18

Poročevalec:

Petru Sorin DANDEA

1.1

Agresivno davčno načrtovanje nekaterih podjetij in davčne utaje povzročajo obsežne izgube proračunskih prihodkov držav članic. EESO zato državam članicam priporoča, naj s čim prejšnjim sprejetjem ustreznih davčnih predpisov okrepijo prizadevanja za boj proti temu izjemno škodljivemu pojavu.

1.2

EESO se dobro zaveda, da lahko pobude za boj proti agresivnemu davčnemu načrtovanju prinesejo rezultate le, če se izvajajo na svetovni ravni, zato Komisiji in državam članicam svetuje, naj nadaljujejo in krepijo pogajanja na ravni mednarodnih organizacij, kot sta OECD in G20, da bi pripravili učinkovite predpise za boj proti izogibanju davkom.

1.3

EESO pozdravlja sklep Sveta, v katerem je potrdil merila iz predloga Komisije za določitev jurisdikcij, znanih kot davčne oaze, vendar meni, da bo ta ukrep v boju proti agresivnemu davčnemu načrtovanju učinkovit samo, če bodo seznam spremljale izvršljive sankcije za te jurisdikcije in podjetja, ki tovrstne prakse še naprej uporabljajo pri svojih finančnih transakcijah. Sankcije bi lahko vključevale prepoved dostopa teh podjetij do javnih sredstev.

1.4

EESO državam članicam priporoča, naj prenehajo spodbujati davčno konkurenco s sprejemanjem številnih odločitev na davčnem področju, ki ne temeljijo na gospodarski stvarnosti poslovanja, temveč nekaterim podjetjem dajejo neupravičeno prednost pred njihovimi konkurenti.

1.5

EESO meni, da bi morali biti uskladitev in poenostavitev davčnih predpisov prednostna naloga držav članic, prizadevanja za skladnost pa bi bilo treba dopolniti s popolno odpravo davčnih ovir.

1.6

Zaradi globalizacije se je davčna obremenitev kapitala prenesla na trg dela, kar je povzročilo povečanje stroškov dela in poglabljanje neenakosti. EESO priporoča, naj države članice pri reformah na davčnem področju obravnavajo možnost, da bi davčno breme prenesle s področja zaposlovanja na finančni sektor ali na prakse, ki so škodljive za okolje.

1.7

EESO predlaga, da se skupna konsolidirana osnova za davek od dohodkov pravnih oseb (CCCTB) uveljavi na celotnem enotnem trgu in celo zunaj njegovih meja. S tem bi ustvarili predvidljivejši davčni sistem, ki bi bil ugodnejši za podjetja, saj bi se znižali stroški izpolnjevanja davčnih obveznosti za čezmejne naložbe.

1.8

EESO priporoča, naj formula za delitev obdavčljivega dobička v okviru CCCTB v največji možni meri temelji na načelu obdavčitve dobička v kraju, kjer je bil ta dobiček ustvarjen. Tako bo lažje doseči soglasje, potrebno za sprejetje tega ukrepa. Če nedavni evropski ukrepi proti izogibanju davkom ne bodo prinesli rezultatov in če s CCCTB ne bodo doseženi zastavljeni cilji, bi lahko razmislili o minimalni stopnji davka od dohodkov pravnih oseb, da se prepreči tekmovanje v zniževanju standardov.

1.9

EESO glede lastnih proračunskih virov EU priporoča, naj države članice preučijo možnosti za izvajanje priporočil, ki jih je pripravila skupina na visoki ravni za lastna sredstva. Povečanje lastnih sredstev EU bo omogočilo večjo podporo razvojne in kohezijske politike v državah članicah.

1.10

Enotna valuta ostaja eden najpomembnejših dosežkov EU, vendar zaradi razdrobljenosti evropskega davčnega sistema ni bil dosežen njen celotni potencial. EESO ponovno predlaga uvedbo „davčne kače“ po vzoru „valutne kače“ (1), ki se je uporabljala pred uvedbo enotne valute. Po njegovem mnenju bi lahko sprva pokrivala tri vrste prihodkov od davkov, s katerimi se ustvari 90 % proračunskih prihodkov v državah članicah: DDV, davek od dohodkov in prispevke za socialno varnost.

1.11

EESO meni, da bi z uvedbo sistema glasovanja s kvalificirano večino na področju neposredne obdavčitve dodatno spodbudili prizadevanja za uskladitev zakonodaje (2) o uvedbi davčne osnove za glavne vrste davkov. Napredek na področju davčne politike bi bilo mogoče pospešiti, to pa bi koristilo notranjemu trgu in ustvarilo velik potencial za rast. Usklajen sistem bi namreč bistveno zmanjšal stroške izpolnjevanja davčnih obveznosti, ki jih imajo podjetja, in ustvaril predvidljivejši davčni sistem v EU.

2.1

Obdavčevanje je odločilnega pomena v prizadevanjih za socialno pravičnost in pravično gospodarstvo, zato ima tudi socialno in medgeneracijsko razsežnost ter razsežnost spola. Vlade pobirajo sredstva za zadostno in trajno financiranje sistemov socialne zaščite in socialne varnosti ter javnih storitev, ki koristijo tako državljanom kot podjetjem. Po drugi strani je obdavčevanje temeljno orodje za pravičnejšo porazdelitev dohodka in bogastva v družbi ter zmanjšanje socialnih neenakosti.

2.2

Davčne goljufije in davčne utaje, pa tudi izogibanje plačilu davkov z agresivnim davčnim načrtovanjem, ki ga izvajajo nekatera podjetja s čezmejnimi dejavnostmi, ter dejavnosti na črnem trgu spodbujajo vse večje neenakosti, ki so jih povzročili gospodarska kriza in varčevalni programi, in so zato zelo nevarni. Celo najbolj zadržane ocene s tem povezanih finančnih izgub, ki jih države članice utrpijo zaradi erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička, se gibljejo okrog več sto milijard eurov.

2.3

Z globalizacijo sta se povečala hitrost in obseg kapitalskih tokov. Kapital se tendenčno steka na območja, kjer lahko zaradi ugodnejše davčne zakonodaje prinese višjo stopnjo donosa. Zaradi tega so se vlade znašle pred težavami, saj so morale pri načrtovanju svojih davčnih politik bolj kot svoje prednostne naloge na gospodarskem in socialnem področju na nacionalni ravni upoštevati mednarodne kapitalske tokove.

2.4

V zadnjih letih je davčna konkurenca med državami članicami (3) povzročila trajne izgube prihodkov od davkov, kar vpliva ne le na financiranje osnovnih javnih storitev, temveč tudi na javne naložbe, eno od ključnih gonil rasti. Čeprav lahko spodbujanje davčne konkurence z zniževanjem davkov državam prinese kratkoročne koristi, se je izkazalo, da je zmanjšanje proračunskih prihodkov dolgoročno škodljivo za gospodarsko rast na splošno. (4) Države članice spodbujajo konkurenco na davčnem področju s številnimi oprostitvami plačila davka na potrošnjo ali davka iz dobička, pa tudi s sprejemanjem odločitev glede davkov, ugodnih za večnacionalna podjetja.

2.5

Zaradi sedanje razdrobljenosti davčnih predpisov v Evropski uniji (tako rekoč vsaka država članica ima svoj davčni sistem) so države članice na splošno občutljivejše za agresivno davčno načrtovanje, zato so izgube prihodkov od davkov v nacionalnih proračunih lahko precejšnje. Poleg tega pretirana davčna razdrobljenost slabi enotni trg in zmanjšuje konkurenčnost EU v primerjavi z njenimi glavnimi konkurenti na svetovni ravni. Z uskladitvijo davčnih politik na ravni EU bi lahko po eni strani povečali proračunske prihodke vseh držav članic, po drugi pa zaradi poenostavljenih predpisov in zmanjšanja stroškov izpolnjevanja davčnih obveznosti oblikovali okolje, ki bi bilo podjetjem prijaznejše. Uskladitev bi odpravila vrzeli in razlike tako v različnih davčnih sistemih držav članic kot tudi med njimi.

2.6

Javnost se je še posebno kritično odzvala na škandale, povezane z utajo davkov, ki so bili razkriti v zadnjih letih in v katere so vpleteni izjemno bogati posamezniki ter večnacionalna podjetja. Škandali, znani kot Panama Papers (Panamski dokumenti), LuxLeaks in Apple, so odkrili finančne transakcije v višini več deset ali celo več sto milijard evrov, katerih cilj je bilo izogniti se plačilu davkov v državah članicah.

2.7

Z odpravo oprostitev plačila davka na potrošnjo in davka iz dobička ter boljšim usklajevanjem davčnih osnov bi znatno povečali proračunske prihodke in spodbudili naložbe na notranjem trgu. Znano je, da imajo mala in srednja podjetja zaradi visokih stroškov izpolnjevanja davčnih obveznosti zgolj omejen dostop do čezmejnih naložb in majhne možnosti za njihov razvoj.

2.8

Zato je Evropska komisija na poziv Sveta pripravila sklop predpisov, s katerimi želi znatno zmanjšati izogibanje davkom in agresivno davčno načrtovanje, pa tudi preprečiti dvojno obdavčevanje podjetij v EU. Kljub temu je napredek omejen, saj neposredna obdavčitev ostaja v izključni pristojnosti držav članic, za nekatere ukrepe, ki jih je predlagala Komisija, pa niti ni bilo soglasja v Svetu.

2.9

Med najpomembnejšimi ukrepi, ki jih je v boju proti izogibanju davkom in agresivnemu davčnemu načrtovanju predlagala Evropska komisija, so izboljšanje sistema za avtomatično izmenjavo podatkov (AEOI) med nacionalnimi davčnimi upravami, uvedba splošne klavzule o preprečevanju zlorab v zakonodaji, ki velja za podjetja, uvedba obveznosti poročanja o dobičkih in ustreznih plačanih davkih po državah (CBCR) za večnacionalna podjetja ter nadaljevanje projekta za uvedbo skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov pravnih oseb (CCCTB). Poleg tega so bili sprejeti mnogi ukrepi za preprečevanje goljufij na področju DDV in zmanjšanje 15-odstotne izgube prihodkov (vrzeli pri pobiranju DDV).

2.10

Poleg tega je Komisija dejavno sodelovala pri pogajanjih na ravni OECD, ki so se leta 2015 končala s podpisom sporazuma, imenovanega BEPS (erozija davčne osnove in preusmerjanje dobička). Gre za standard, s katerim naj bi uvedli strožja davčna pravila za čeznacionalne transakcije in se zlasti borili proti agresivnemu davčnemu načrtovanju. Države članice so sedaj v fazi izvajanja ukrepov, predlaganih v tem standardu, sprejele pa so tudi dodatne ukrepe na tem področju.

3.1.1

Agresivno davčno načrtovanje, ki ga izvajajo nekatera podjetja, povzroča obsežne izgube v proračunih držav članic. Ker spodkopava davčno osnovo in s tem države članice sili v povečanje davkov, EESO meni, da gre za prakso, ki je že sama po sebi nemoralna in ki zelo negativno vpliva na delovanje notranjega trga, hkrati pa davčni sistemi zaradi tega za davkoplačevalce niso pravični. Dejansko v številnih primerih državljani in mala podjetja plačujejo v absolutnem merilu višje davke kot velika podjetja. EESO državam članicam priporoča, naj okrepijo prizadevanja za čim prejšnjo uvedbo predpisov za boj proti temu izredno škodljivemu pojavu.

3.1.2

Več kot sto držav je sodelovalo v pogajanjih na ravni OECD, med katerimi je bil pripravljen niz ukrepov, vključenih v standard BEPS. Ukrepi za boj proti davčnim utajam in agresivnemu davčnemu načrtovanju bodo lahko uspešni le, če bodo sprejeti kot standardi na mednarodni ravni. EESO priporoča, naj Komisija in države članice nadaljujejo in okrepijo prizadevanja v pogajanjih v mednarodnih organizacijah za učinkovita in pravilno izvajana pravila za boj proti davčnim utajam ter agresivnemu davčnemu načrtovanju.

3.1.3

Svet je odobril merila, ki jih je Komisija predlagala za pripravo seznama jurisdikcij, znanih kot davčne oaze, vendar EESO meni, da bo ta ukrep v boju proti agresivnemu davčnemu načrtovanju učinkovit samo, če bodo seznam spremljale izvršljive sankcije za te jurisdikcije in podjetja, ki tovrstne prakse še vedno uporabljajo pri svojih finančnih transakcijah. Sankcije bi lahko vključevale prepoved dostopa teh podjetij do javnih sredstev, vključno z javnimi naročili.

3.1.4

Na pobudo Komisije so bile davčne odločitve leta 2015 vključene v obvezno avtomatično izmenjavo podatkov. Države članice bi morale ta sistem uporabljati za opozarjanje na davčne odločitve, ki izkrivljajo konkurenco na trgu, s tem da podjetjem omogočajo oprostitve ali izjeme od plačila davkov, ki bi lahko pomenile neupravičeno državno pomoč. EESO državam članicam priporoča, naj prenehajo spodbujati davčno konkurenco s sprejemanjem številnih odločitev na davčnem področju, ki ne temeljijo na gospodarski stvarnosti poslovanja, temveč nekaterim podjetjem dajejo neupravičeno prednost pred njihovimi konkurenti.

3.2.1

Razdrobljenost davčnega sistema EU škodi enotnemu trgu, saj zmanjšuje možnosti za čezmejne naložbe, zlasti malih in srednjih podjetij. EESO meni, da bi morali biti uskladitev in poenostavitev davčnih predpisov prednostna naloga držav članic, prizadevanja za skladnost pa bi bilo treba dopolniti s popolno odpravo davčnih ovir.

3.2.2

Zaradi globalizacije se je davčna obremenitev kapitala prenesla na trg dela, kar je povzročilo povečanje stroškov dela in poglabljanje neenakosti. EESO priporoča, naj države članice davčno breme prenesejo s področja zaposlovanja na finančni sektor ali na prakse, ki so škodljive za okolje.

3.2.3

Komisija je nedavno znova sprožila predlog za uvedbo skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov (CCCTB) velikih podjetij, katerih promet presega 750 milijonov EUR. Predlog Komisije lahko privede do uskladitve sistema za obdavčitev dohodka pravnih oseb v Evropski uniji. EESO predlaga razširitev tega sistema na celotno EU in tudi zunaj njenih meja, če se izkaže, da je učinkovit, da ustvarja delovna mesta, spodbuja naložbe zaradi uspešnejšega zbiranja proračunskih sredstev in zagotavlja predvidljivejši davčni sistem, ki je za podjetja ugodnejši.

3.2.4

EESO meni, da bi morala formula za delitev obdavčljivega dobička v okviru CCCTB v največji možni meri temeljiti na načelu obdavčitve dobička v kraju, kjer je bil ta dobiček ustvarjen. Tako bo lažje doseči soglasje, potrebno za sprejetje tega ukrepa. Če nedavni evropski ukrepi proti izogibanju davkom ne bodo prinesli rezultatov in če s CCCTB ne bodo doseženi zastavljeni cilji, bi lahko razmislili o minimalni stopnji davka od dohodkov pravnih oseb, da se prepreči tekmovanje v zniževanju standardov.

3.2.5

EESO meni, da bo povečanje lastnih sredstev EU omogočilo večjo podporo razvojne in kohezijske politike v državah članicah. Zato EESO priporoča državam članicam, naj preučijo možnosti za izvajanje priporočil, ki jih je pripravila skupina na visoki ravni za lastna sredstva.

3.2.6

V okviru prizadevanj za uskladitev davčnih sistemov v Evropski uniji EESO ponovno predlaga uvedbo „davčne kače“ po vzoru „valutne kače“, ki se je uporabljala pred uvedbo enotne valute. Čeprav bi bilo takšen sistem po mnenju politikov zelo težko izvajati, saj so davčni sistemi v državah članicah zelo zapleteni, EESO meni, da bi lahko sprva zajemal tri vrste prihodkov od davkov, s katerimi se ustvari 90 % proračunskih prihodkov v državah članicah: DDV, davek od dohodkov in prispevke za socialno varnost.

3.2.7

V skladu s Pogodbo o Evropski uniji je področje neposredne obdavčitve v pristojnosti držav članic. EESO meni, da bi z uvedbo sistema glasovanja s kvalificirano večino na področju neposredne obdavčitve dodatno spodbudili prizadevanja za uskladitev zakonodaje o določitvi davčne osnove za glavne vrste davkov. Napredek na področju davčne politike bi bilo mogoče pospešiti, to pa bi koristilo notranjemu trgu in ustvarilo velik potencial za rast. Usklajen sistem bi namreč bistveno zmanjšal stroške izpolnjevanja davčnih obveznosti, ki jih imajo podjetja, in ustvaril predvidljivejši davčni sistem v EU.

3.2.8

Obstoj euroobmočja kot enotnega valutnega območja, v katerega bo v prihodnosti vključena večina držav članic, bi lahko zahteval uskladitev davčnih in socialnih sistemov. Po mnenju strokovnjakov s področja denarne politike je razdrobljenost davčnih sistemov v euroobmočju zaostrila posledice nedavne gospodarske in finančne krize. Ohranitev sedanjega stanja, ko se na gospodarskem območju z različnimi davčnimi sistemi uporablja enotna valuta, bo oslabila enotni trg. Z uskladitvijo davčnih osnov za glavne vrste davkov se bodo zmanjšali stroški podjetij zaradi izpolnjevanja davčnih obveznosti in morda sprostili dodatni viri, ki jih bo mogoče nameniti za naložbe, raziskave in inovacije.

3.2.9

Uvedba diferencirane ureditve za dobiček, ki bo ugodna za podjetja, ki dobiček znova vložijo, bo spodbudila rast in ustvarjanje novih delovnih mest v EU. Gospodarsko rast bi lahko spodbudili tudi tako, da se odpravijo vse oprostitve od plačila davkov za podjetja, ki večino svojega dobička razdelijo v obliki dividend.

3.2.10

V euroobmočju bi se z davčno uskladitvijo, ki bi temeljila na načelu približevanja ter prilagojenega obdavčenja, sprostila sredstva, potrebna za oživitev javnih naložb, s čimer bi olajšali tudi zasebne naložbe.

15.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 434/23

Poročevalec:

Mário SOARES

Soporočevalec:

Josep PUXEU ROCAMORA

1.1

Regija Latinske Amerike in Karibov, ki je sedaj združena v Skupnosti latinskoameriških in karibskih držav (CELAC), že stoletja z Evropo deli ista načela in vrednote ter s tem skupno vizijo sveta. Z oblikovanjem okrepljenega bloka s skupno strategijo za obvladovanje svetovnih izzivov na mednarodni ravni bosta tako EU in CELAC nastopali z močnejšim glasom in večjo učinkovitostjo.

1.2

Evropa in njene države članice so največji vlagatelj in partner za sodelovanje z Latinsko Ameriko in Karibi. Regiji povezujejo politične, gospodarske, družbene, kulturne in zgodovinske vezi, spletene skozi stoletja, ki jih odražajo tudi vrhovna srečanja voditeljev držav in vlad vsaki dve leti, parlamentarna skupščina, različni sporazumi in zlasti široka družbena mreža.

1.3

Novi svetovni izzivi zahtevajo okrepitev tega bloka in zlasti opredelitev nove strategije, ki bo presegala formalnosti in visoko zveneče izjave ter se uveljavila kot močan in odločen glas na mednarodni ravni. Na novem geopolitičnem prizorišču dobiva latinskoameriška regija še večjo strateško prednostno mesto v zunanji politiki EU.

1.4

EESO z zadovoljstvom poudarja, da odbor Evropskega parlamenta za zunanje zadeve razpravlja o resoluciji o tej temi, v kateri izhaja iz tega, da je CELAC ključni partner EU in da bi morali biti med prednostnimi nalogami zunanjega delovanja EU, ki se nanašajo na CELAC, krepitev političnega dialoga in sodelovanja na področju migracij, podnebne spremembe, energija iz obnovljivih virov, boj proti organiziranem kriminalu in poglobitev političnih, kulturnih in socialnoekonomskih odnosov.

1.4.1

EESO izraža upanje, da bo prihodnji vrh voditeljev držav EU-CELAC 26. in 27. oktobra na ravni izzivov, s katerimi se danes soočata človeštvo in planet, in bo na njem opredeljena strategija za okrepitev strateških, političnih, gospodarskih, družbenih in kulturnih vezi med regijama.

1.4.2

Poziva k sprejetju obsežnega okvirnega sporazuma med EU in CELAC, ki bi vključeval načela delovanja na področju političnega dialoga, sodelovanja ter trajnostnega razvoja. To bi bila lahko osnova za geopolitično delovanje na svetovni ravni, ki bi okrepila glas obeh regij na mednarodnem prizorišču.

1.4.3

Poziva vse politične voditelje EU ter Latinske Amerike in Karibov, naj priznajo in spoštujejo udeležbo civilne družbe. Zato je pomembno, da

1.4.4

EESO znova poudarja, da so med prednostnimi cilji civilne družbe utrditev demokracije, trajnostni človekov razvoj, socialna pravičnost in socialna kohezija, varovanje naravnih virov in okolja, polno uresničevanje človekovih pravic in delovnih standardov, prihodnost dostojnega dela in boj proti neenakostim.

1.4.5

EESO meni, da je del njegove misije aktivno sodelovanje v celotnem procesu izgradnje sveta, v katerem je mogoče – z vsemi razlikami in v dialogu – živeti v miru. Sveta, v katerem vse države in vsi narodi najdejo svojo pot razvoja in na podlagi svoje kulture oblikujejo demokratično in vključujočo družbo blaginje. EESO zahteva svojo vlogo v tem procesu.

2.1

Svet se danes sooča z različnimi izzivi, katerih reševanje je zelo zapleteno: pospeševanje podnebnih sprememb, vse večje število oboroženih konfliktov, ki povzročajo beg na tisoče beguncev, ponovni pojav nacionalizma in enostranska vizija reševanja konfliktov ter celo ponovna jedrska grožnja.

2.2

Trgovina bi glede na svoj razvoj na svetovni ravni z določenega političnega vidika sicer lahko ustvarila večje ravnotežje med različnimi deli sveta, vendar še vedno ohranja oziroma v določenih primerih povečuje razliko med bogatimi in revnimi, tudi znotraj iste regije in države.

2.3

V mnogih delih sveta je ogroženo spoštovanje človekovih pravic in mednarodnih standardov ZN in Mednarodne organizacije dela (MOD) in še vedno se kršijo pravice žensk, otrok ter etničnih, verskih in kulturnih manjšin. Še vedno je tudi pomanjkljivo spoštovanje temeljnih svoboščin, kar ogroža varnost in kakovost življenja prebivalstva.

2.4

Sporazum o podnebnih spremembah, dosežen v Parizu, ki je dobil veliko podporo, tudi podporo držav, kot so Združene države Amerike in Kitajska, ki tradicionalno nista naklonjeni tovrstnim zavezam, je danes ogrožen zaradi nove ameriške administracije, ki je napovedala, da namerava odstopiti od sporazuma, zaradi česar je prišlo do odložitve načrta za čisto energijo, zakonodaje iz leta 2015 za zmanjšanje emisij energetskega sektorja in povečanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov.

2.5

Po obdobju, ko se je zdelo, da se v svetu vzpostavlja določeno ravnotežje, so s finančno krizo, ki je izbruhnila leta 2007, tudi razvite države občutile socialne posledice nereguliranih trgov. Namesto da bi se zmanjšali, so se konflikti še zaostrili, nasprotujoči si interesi med državami in regijami pa so še bolj očitni.

2.6

V Evropi so se znova pojavile močne razlike v zvezi s sodelovanjem med EU in Rusijo oziroma Turčijo (s katero še vedno potekajo pogajanja za pridružitev EU), ki nakazujejo konec krhkega ravnotežja oziroma njegovo resno ogroženost.

2.7

Izvolitev nove ameriške administracije in zlasti njen precej nejasen in očitno manj prijateljski odnos do EU dodatno prispevata k zapletenosti na mednarodnem prizorišču. Prekinitev pogajanj o TTIP, v ZN izrečeno svarilo, da svojih dejanj ne bo vselej prilagajala merilom, ki v organizaciji veljajo za sprejemanje odločitev, neratifikacija čezpacifiškega partnerstva, poskusi spreminjanja migracijske politike in postavljanje običajnih praks med zaveznicami pod vprašaj povzročajo negotovost in prispevajo k nestabilnosti na mednarodni ravni.

2.8

To in druge grožnje in izzive je mogoče rešiti le globalno s kompromisi, ki so rezultat pogajanj in jih je mogoče uresničiti ter ki morajo biti hkrati zavezujoči, da bodo prispevali k dejanskim rešitvam, bolj kompleksnim in večstranskim.

3.1

Da bi Evropa ohranila vodilno vlogo v sedanjem zapletenem mednarodnem kontekstu, po mnenju EESO potrebuje partnerje in zaveznike, s katerimi jih povezujeta ne le razvoj in trgovina, temveč zlasti vrednote in načela. To je dodana vrednost, ki jo lahko ima in mora imeti Evropska unija.

3.2

Dosedanja evropska strategija za Latinsko Ameriko in Karibe med drugim temelji na naslednjih elementih:

3.3

Politično se ta strategija odraža v vrhu voditeljev držav in vlad Evrope ter Latinske Amerike in Karibov in kasneje s skupnostjo CELAC ter Evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini (EuroLat), ki je parlamentarni organ strateškega partnerstva med regijama.

3.4

Evropa se je na svetovni ravni močno zavezala ciljem Združenih narodov za trajnostni razvoj, Agende 2030 in Pariškega sporazuma. EU se je zavezala k

3.5

V tem smislu bi trden blok EU-CELAC imel večjo težo na mednarodni ravni in ključno vlogo pri ohranjanju teh vrednot, ki jih EU in CELAC v celoti delita, zato se zdi, da je nastopil čas, da se vprašamo, ali je ta strategija, ki je nedvomno prispevala k dragocenim uspehom in rezultatom, dovolj glede na svetovne izzive, s katerimi se soočata regiji.

3.6

EESO meni, da je nujno potrebna resna razprava med regijama, v kateri je treba odprto poudariti ne le doslej dosežene uspehe ampak tudi še vedno obstoječe pomanjkljivosti in omejitve, v kateri je treba obravnavati izkušnje, pridobljene na podlagi preteklih dejanj, ter poiskati odgovore na sedanje izzive ter glede veljavnosti skupnih vrednot in načel in ki bo tako ustvarila odnose, ki bodo temeljili na novem in širšem sodelovanju in legitimnosti za prihodnost.

4.1

Glede na mednarodne razmere se odpira nova priložnost za vzpostavitev trdnejših in učinkovitejših vezi med Latinsko Ameriko in Karibi ter Evropo, ki bi jih lahko konkretizirali v prihodnjem sporazumu EU-Mercosur (2). Ta sporazum je pomemben izziv za EU, saj bo po njegovem sprejetju celotna latinskoameriška regija z izjemo Bolivije in Venezuele politično in gospodarsko tesno povezana z Unijo. Tudi ponovna pogajanja o sporazumu z Mehiko so izjemno pomembna za to državo, za Evropo pa to pomeni možnost za povečanje prisotnosti glede na pričakovan upad trgovinske izmenjave med Mehiko in ZDA.

4.2

Odnosi med EU in Latinsko Ameriko ter Karibi morajo biti koristni za obe strani, torej tako za evropske kot za latinskoameriške in karibske države in zlasti za njihove prebivalce.

4.3

Ključni dejavnik interakcije med politično, družbeno, okoljsko in gospodarsko razsežnostjo razvoja so produktivne naložbe v obeh regijah. EU in njene države članice so še vedno glavne vlagateljice v regiji. Latinskoameriške in karibske države so drugi največji trgovinski partner EU, medtem ko CELAC in Unija skupaj predstavljata tretjino članic Združenih narodov in približno 25 % svetovnega BDP.

4.4

Tesnejše partnerstvo med Latinsko Ameriko in Evropsko unijo bi pripomoglo k pospešitvi gospodarske rasti, napredovanju strukturnih sprememb v smeri sektorjev, ki intenzivno uporabljajo znanje, zmanjšanju revščine, povečanju socialne vključenosti in varstvu okolja.

Vse to bi lahko dosegli s:

4.5

To bi prispevalo k družbeno-gospodarski blaginji obeh regij, kar bi nedvomno spodbudilo ustvarjanje delovnih mest, na primer:

4.6

EU in CELAC se soočata z izzivi, a tudi s priložnostmi za pozitiven razvoj na področjih, ki so ključna za obe regiji in h katerim bi močno pripomoglo skupno ukrepanje. To so med drugim:

4.7

EESO meni, da bi moral odnos med javnim ukrepanjem in zasebnim sektorjem imeti za cilj spodbujanje gospodarskega razvoja, boljše podjetniško sodelovanje in finančne naložbe za rast. Poudarja, da je treba preprečevati neformalno gospodarstvo ter nerazvitost in nizko konkurenčnost MSP ter poziva k olajšanju in izboljšanju mobilnosti med obema regijama ob vzajemni usklajenosti pravic delavcev in spodbujanju usklajevanja sistemov socialne varnosti.

4.8

EESO meni, da je temeljnega pomena, da se opusti parcialen pristop k odnosom med obema regijama in da se gospodarstvo, človekove pravice in trajnostni razvoj obravnavajo kot nedeljiva celota. Sodelovanje in medsebojna podpora sta ključnega pomena za napredek pri izvajanju akcijskega načrta in skupne agende za reševanje najpomembnejših svetovnih izzivov, kot so revščina, podnebne spremembe in oboroženi konflikti.

5.1

Vrednost, prisotnost in aktivna udeležba organizirane civilne družbe obeh regij, dejstvo, da izmenjuje izkušnje, sodeluje v projektih in je aktivna pri sprejetih ukrepih, je treba spoštovati, priznati in sprejeti kot temeljne elemente nove paradigme strateških odnosov.

5.2

EESO meni, da civilna družba obeh regij stoji pred priložnostjo in velikim izzivom, saj odnosi med obema regijama potrebujejo prenovljeno razsežnost, ki ne bo ogrozila ali spregledala doseženega, vendar bo napredovala v bolj politični in strateški smeri.

5.3.1

Čeprav se prisotnost civilne družbe v zadnjih letih vse bolj priznava kot ključna za krepitev skupne strategije obeh regij, se v resnici še vedno srečuje z omejitvami, ki onemogočajo njeno uspešnejšo in učinkovitejšo udeležbo, zlasti ker:

5.4.1

Preseganje teh omejitev zahteva akcijski načrt in agendo, ki:

5.5

EESO poudarja, da je za uspešna pogajanja med EU ter Latinsko Ameriko in Karibi bistveno, da se oblikuje strukturiran dialog z organizirano civilno družbo, ki bo zagotavljal njeno dejansko udeležbo v vseh fazah pogajanj ter med izvajanjem in ocenjevanjem rezultatov. V tem smislu EESO zelo pozitivno ocenjuje ustanovitev skupnega posvetovalnega odbora EU-Čile, h kateri je prispeval skupaj z organizacijami čilske civilne družbe.

5.6

EESO meni, da so prednostni cilji odnosov med evropsko civilno družbo in civilno družbo Latinske Amerike utrditev demokracije, trajnostni človekov razvoj, socialna pravičnost in socialna kohezija, varovanje naravnih virov in okolja, polno uresničevanje človekovih pravic in spoštovanje dostojnega dela.

5.7

Pomanjkanje strukturiranega in obsežnega dostopa organizirane civilne družbe Evrope ter Latinske Amerike in Karibov do informacij je bilo večkrat poudarjeno kot ključni problem pri spremljanju odnosov med EU ter Latinsko Ameriko in Karibi in ena glavnih ovir za pravočasno pripravo predlogov civilne družbe. EESO potrjuje, da mora biti dostop do informacij eno od prednostnih področij v odnosih med regijama, zato je nujno, da se vzpostavijo jasna pravila in postopki za dostop do informacij in njihovo razširjanje.

5.8

Če podpisnice sporazumov resnično cenijo udeležbo civilne družbe, morajo že na začetku predvideti potrebna in zadostna materialna sredstva za vse mehanizme udeležbe, predvidene v sporazumih, da bodo ti lahko izpolnjevali svoje naloge.

5.9

EESO odobrava preobrazbo Fundacije EU-LAK v mednarodno organizacijo, saj je to lahko pomemben element za krepitev partnerstva med regijama z novimi spodbudami, in ponavlja svoj predlog voditeljem držav EU in CELAC, ki ga je podal v izjavi iz Santiaga de Chile leta 2012, naj se v delovni program fundacije kot močna komponenta vključi resnično in učinkovito sodelovanje s predstavniškimi ustanovami organizirane civilne družbe obeh celin.

5.10

EESO poziva, naj prihodnje politike in ukrepi prispevajo k večji koherenci in pozitivnim učinkom odnosov med regijama, da se zagotovi njihova kakovost in ustreznost ter da jih bo civilna družba sprejela za svoje.

6.1

V El Salvadorju bo 26. in 27. oktobra 2017 potekalo vrhovno srečanje voditeljev držav in vlad Evropske unije in Skupnosti latinskoameriških in karibskih držav (EU-CELAC). Glede na ohladitev odnosov med ZDA in Latinsko Ameriko EESO meni, da bi si to srečanje moralo prizadevati za krepitev strateških, političnih, gospodarskih, družbenih in kulturnih vezi med EU ter Latinsko Ameriko in Karibi.

6.2

EESO spodbuja pristojne politike v obeh regijah k vse bolj učinkovitem ukrepanju in vlogi, spodbujanju varovanja planeta, boju proti podnebnim spremembam, ohranjanju biotske raznovrstnosti in trajnostnega razvoja, spodbujanju blaginje ljudi, izkoreninjanju revščine, zagotavljanju socialne in teritorialne kohezije, spodbujanju kakovostnega izobraževanja in zdravstva za vse, enakosti spolov in lokalne kulture, ohranjanju miru, spoštovanju vloge mednarodnih institucij in podpiranju multilaterizma.

6.3

EESO meni, da je del njegove misije aktivno sodelovanje v celotnem procesu izgradnje sveta, v katerem je mogoče – z vsemi razlikami in z dialogom – živeti v miru. Sveta, v katerem vse države in vsi narodi najdejo svojo pot razvoja in na podlagi svoje kulture oblikujejo demokratično in vključujočo družbo blaginje. EESO zahteva svojo vlogo v tem procesu.

6.4

EESO poziva vse politične voditelje EU ter Latinske Amerike in Karibov, naj priznajo in spoštujejo udeležbo civilne družbe, da bi v postopke odločanja vključili čim več svojih prebivalcev. EESO ne želi nikogar izključiti, vendar meni, da je institucionalno in institucionalizirano sodelovanje tisto, ki omogoča strukturirano in najučinkovitejšo udeležbo.

6.5

Spodbujanje dostojnega dela mora postati prednostna naloga politike sodelovanja EU z Latinsko Ameriko in Karibi. V zvezi s tem je treba sprejeti konkretne zaveze o spoštovanju in uresničevanju temeljnih konvencij MOD ter predvideti mehanizme za preverjanje njihovega uresničevanja z družbeno in sindikalno udeležbo na vseh političnih področjih in v vseh pogajanjih med EU ter Latinsko Ameriko in Karibi.

6.6

EESO meni, da so v sedanjem geopolitičnem okviru partnerski in trgovinski sporazumi, sporazumi o političnem dialogu in strateška partnerstva še vedno pomembni instrumenti, vendar pa niso več edini možni instrumenti. Danes je bistveno, da se tisti, ki imajo skupne kulturne, zgodovinske in politične vrednote in vizije, zavedajo potrebe po oblikovanju strateškega bloka, ki lahko izvaja vpliv na mednarodni ravni. Sporazumi morajo biti posledica tega zavedanja in ne njegov instrument.

6.7

EESO poziva k sprejetju obsežnega okvirnega sporazuma med EU in CELAC, ki bi vključeval načela delovanja na področju političnega dialoga, sodelovanja ter trajnostnega in gospodarskega razvoja. To bi bila lahko osnova za geopolitično delovanje na svetovni ravni, pri čemer bi bil opredeljen način ukrepanja v primeru ogroženosti skupnih načel in vrednot.

6.8

EESO meni, da je bistveno, da se prizna udeležba organizirane civilne družbe kot akterja, ki prispeva k oblikovanju svetovne zavesti, ki bo omogočala, spodbujala in podpirala globalne rešitve v prid miru, trajnostnega razvoja, pravične trgovine in blaginje vseh narodov in regij.

15.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 434/30

Poročevalka:

Franca SALIS-MADINIER

Soporočevalec:

Jukka AHTELA

1.1

EESO meni, da je bolj kot kdajkoli prej treba priznati vlogo socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj na vseh ravneh in jo okrepiti, saj smo priča velikim digitalnim, okoljskim in demografskim spremembam, ki prinašajo velike novosti za delavce, delodajalce in njihove odnose v vlogi socialnih partnerjev.

1.2

Po mnenju EESO so sedanje spremembe tako obsežne, da zahtevajo skupno, obširno in vključujočo razpravo. Metoda temelji na socialnem dialogu na vseh ravneh in na sodelovanju vseh deležnikov, katerega cilj je neprestano iskati nove ustrezne odgovore, dajati predloge ter oblikovati jutrišnji svet.

1.3

Socialni partnerji se morajo zavedati hitrosti in obsega teh sprememb, si prizadevati za omejitev njihovih negativnih učinkov in verjeti, da lahko ekonomija delitve prinese pozitivne spremembe in priložnosti, ki jih je treba izkoristiti.

1.4

EESO meni, da v tem novem svetu dela še vedno veljajo temeljni cilji in načela socialnega dialoga. Socialni dialog, ki med drugim pomeni obveščanje in vključevanje delavcev ter posvetovanje z njimi, mora temeljiti na medsebojnem zaupanju in spoštovanju nacionalnih praks.

1.5

EESO je v številnih mnenjih potrdil osrednjo vlogo socialnega dialoga pri novih oblikah zaposlitve. (1) Socialni dialog je treba postaviti v ospredje na vseh zadevnih ravneh, pri čemer je treba v celoti spoštovati avtonomijo socialnih partnerjev.

1.6

Po mnenju EESO še ni mogoče predvideti vseh priložnosti in izzivov, ki jih bo prineslo digitalno gospodarstvo. Namen socialnega in družbenega dialoga ni nasprotovanje temu prehodu, temveč njegovo optimalno usmerjanje, da se izkoristijo vse prednosti, ki jih lahko ima za rast, spodbujanje inovacij ter znanj in spretnosti, kakovostna delovna mesta ter vzdržno in solidarno financiranje sistemov socialne zaščite.

1.7

EESO je že opozoril na vprašljivo sindikalno zastopstvo in kolektivna pogajanja za delavce, ki delajo za platforme (2). Zato je treba odpraviti ovire za izvajanje temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in konvencijami Mednarodne organizacije dela (3).

1.8

Tradicionalne metode upravljanja in vodenja niso primerne za digitalni svet, ki zahteva participativno upravljanje in uvedbo kolektivnih pravil. Pri tem novem načinu upravljanja je treba zagotoviti prostor za izražanje in sodelovanje delavcev pri reševanju problemov in delitvi izkušenj, da se utrdijo skupna merila in strokovno znanje ter izboljšajo človeški viri, potrebni v procesih inovacij in razvoja podjetja.

1.9

Hkrati pa EESO priznava, da je treba zaradi novih oblik zaposlitve, povezanih z opuščanjem posredništva ter hitrimi in nenehnimi spremembami, prilagoditi strukture in pogoje socialnega dialoga.

1.10

Po priporočilih EESO je treba spoštovati avtonomijo socialnih partnerjev, ki si v okviru kolektivnih pogajanj prizadevajo za inovativne oblike socialnega dialoga in iščejo odgovore, prilagojene potrebam delodajalcev in delavcev, tako v tradicionalnih podjetjih kot v okviru digitalnega gospodarstva.

1.11

EESO v tem mnenju opisuje nekaj primerov prvih izkušenj, inovativnih odzivov in rešitev, sindikalno prakso in rezultate kolektivnih pogajanj kot odgovor na izzive, ki se pojavljajo zaradi teh sprememb.

1.12

EESO ugotavlja, da je treba digitalizacijo in njene učinke na delo prednostno obravnavati na ravni EU in v vseh državah članicah ter jih postaviti v središče socialnega dialoga. EESO priporoča:

1.13

Zaradi velikih sprememb na trgu dela se pojavlja tudi vprašanje okrepljenega sodelovanja med socialnimi partnerji in drugimi organizacijami civilne družbe. EESO je že izjavil, da je treba jasno razlikovati med socialnim in civilnim dialogom, vendar ti dve vrsti dialoga ni mogoče niti združiti niti popolnoma ločiti (4). V tem mnenju so med pobudami navedena tudi široka posvetovanja na ravni vlad, ki v širše razprave o splošnem učinku digitalizacije vključujejo druge zainteresirane skupine civilne družbe.

2.1

EESO priporoča, da se v tem obdobju velikih sprememb okrepi vloga socialnih partnerjev na vseh ravneh in prizna vloga predstavnikov civilne družbe, tako kot leta 1985, ko sta bila socialnim partnerjem in socialnemu dialogu podeljena legitimnost in pomembna vloga v evropskem povezovanju.

2.2

Zaradi novih razdrobljenih oblik zaposlitve in povečanja števila netipičnih delavcev je treba te delavce vključiti z večjim obveščanjem in posvetovanjem z njimi ter prilagoditi kolektivne pravice in določbe glede delovnega časa in socialnih pravic (5).

3.1

Po podatkih Eurobarometra (6) 17 % evropskih državljanov uporablja digitalne platforme v vlogi strank ali delavcev. V večini gre za visokokvalificirane osebe, ki živijo v mestih. Vendar jih od tega le 5 % delavcev redno ponuja svoje storitve in delo na platformah, medtem ko jih 18 % to počne občasno. Torej je delo za platforme kot glavna dejavnost še vedno omejeno, vendar narašča. Nasprotno pa so učinki digitalizacije in umetne inteligence na delo v tradicionalnih podjetjih veliko večji in čeprav ne smemo zanemariti dela za platforme, se je treba v okviru socialnega dialoga osredotočiti na te spremembe, ki korenito vplivajo na naravo in organizacijo dela.

3.2

EESO poziva k preučitvi pogodbenega statusa t. i. sodelovalnih delavcev (angl. crowd-workers) in drugih novih oblik delovnih razmerij ter obveznosti posrednikov, ko se pogaja o delovnih pogojih. Pojasniti je treba tako te oblike zaposlitve kot davčni režim in sistem socialne varnosti, ki se zanje uporabljata.

3.3

EESO priporoča, naj Evropska komisija, OECD in Mednarodna organizacija dela skupaj s socialnimi partnerji oblikujejo ustrezne določbe o dostojnih delovnih pogojih in zaščiti delavcev na spletu ter delavcev v drugih oblikah novih delovnih razmerij. Po mnenju EESO bi bilo dobro opredeliti pristop na ravni EU, čeprav bo večino ukrepov treba izpeljati na nacionalni ravni, na ravni sektorja ali samega delovnega mesta (7).

3.4

EESO je še posebej zaskrbljen zaradi vprašljivega sindikalnega zastopstva in pravice do kolektivnih pogajanj delavcev na digitalnem področju. Tako bi lahko uporabili pravila o konkurenci za samozaposlene delavce, ki so dejansko v podobnem položaju kot zaposleni. Zato je treba v vsakem primeru posebej preveriti status posameznega delavca, v primeru zaposlenih pa je treba odpraviti ovire, ki bi te delavce izključevale iz kolektivnih pogajanj in sindikalnega zastopstva (8).

4.1

EESO meni, da se je treba v dobi digitalizacije v okviru socialnega dialoga osredotočiti na vprašanja, povezana z zaposlovanjem, poklicnimi prehodi, vseživljenjskim učenjem (9) in zlasti usposabljanjem, socialno zaščito in trajnim financiranjem teh dejavnosti (10), delovnimi pogoji in pogoji plačila ter zagotovljenim plačilom.

5.1

Kvalitativne in kvantitativne spremembe pri zaposlovanju, ki jih bo povzročil digitalni prehod, je težko opredeliti, saj se lahko njihovi učinki glede na sektorje in poklice med seboj razlikujejo.

5.2

Kljub temu bi morali socialni partnerji predvideti te spremembe, da bi znanja in spretnosti delavcev prilagodili novim poklicem (11). Vseživljenjsko učenje in prilagajanje njegove vsebine digitalnim spretnostim imata prednostni pomen. V nekaterih državah članicah obstajajo minimalne pravice do plačanega študijskega dopusta. Treba bi bilo preučiti, ali je to za delavce in delodajalce smiseln instrument za prilagajanje potreb po znanju in spretnostih ter ali so potrebni evropski ukrepi za razširjanje teh izkušenj v EU (12).

6.1

Preveriti je treba delovanje sistema socialne zaščite in ga po potrebi spremeniti, saj je bil oblikovan za neprekinjeno poklicno pot, ki vse pogosteje ni več pravilo. V desetih letih se je število Evropejcev, ki opravljajo delo s krajšim delovnim časom, povečalo za 11 milijonov (danes jih je 44 milijonov), število delavcev s pogodbo za določen čas pa se je povečalo za več kot 3 milijone (skupno 22 milijonov) (13).

6.2

Tako na evropski kot nacionalni ravni je treba sprejeti politične odločitve na finančnem in davčnem področju, da se zagotovi vzdržnost naših sistemov socialne zaščite, ta vprašanja pa je treba obravnavati v okviru socialnega dialoga.

7.1

EESO je v enem od svojih mnenj (14) pozval k spremembi opredelitve dela in strukturnega razlikovanja med zaposlenimi in samozaposlenimi osebami s pravnega vidika, sicer bodo delavci v digitalnem sektorju ostali brez zaščite. EESO poziva k pojasnitvi statusa in odnosov v digitalnem gospodarstvu, da bi vsem delavcem zagotovili ustrezne pravice in socialno zaščito. Socialni partnerji imajo ključno vlogo pri zagotavljanju pozitivnih, pravičnih in trajnih rezultatov na podlagi tega procesa ter odpravi vsakršnih nejasnosti glede pravic in zaščite.

8.1

Socialni partnerji morajo iskati nove poti in inovativne metode za navezovanje stika z vse bolj številčnimi delavci na daljavo in mobilnimi delavci, ki niso več fizično prisotni v prostorih podjetij.

9.1

Nekaterim delavcem se z uvajanjem IKT in digitalizacijo sicer odpirajo možnosti za večjo avtonomijo pri razporejanju delovnega časa in izbiri delovnega prostora (saj je njihova ocena odvisna predvsem od rezultatov in ne od števila opravljenih ur), za druge delavce pa informacijske in komunikacijske tehnologije pomenijo okrepljen nadzor njihovega dela.

9.2

Socialni partnerji morajo v okviru socialnega dialoga odgovoriti na te izzive za varstvo kolektivnih interesov vseh teh delavcev in zagotoviti kakovostno delo.

10.1

Vse intenzivnejša uporaba IKT lahko nekaterim delavcem sicer omogoči neodvisnost in boljše ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem, vendar lahko neustrezna uporaba teh tehnologij pomeni tveganje za zdravje. Vse več je delavcev, ki trpijo za stresom in izgorelostjo, kar je zaskrbljujoče in ima drage posledice. Za to je treba poiskati rešitve v okviru socialnega dialoga. Komisija pripravlja predlog direktive o ravnovesju med poklicnim in zasebnim življenjem za starše in oskrbovalce v okviru svežnja ukrepov, ki spremljajo evropski steber socialnih pravic (16).

10.2

IKT (17) lahko poleg tega zabrišejo tudi meje med zasebnim in poklicnim življenjem. Potrebni so široko zastavljen dialog, da bi omejili stalno razpoložljivost delavcev, usposabljanje delavcev za učinkovito uporabo IKT, pa tudi nove pravice, kot je pravica do odklopa, ki je bila nedavno uvedena v Franciji.

11.1

Večja avtonomija, ki jo digitalizacija omogoča nekaterim delavcem, je izziv za podjetja, njihove organe in upravljanje, pa tudi za metode vodenja in tradicionalno hierarhično strukturo podjetij. Te spremembe zahtevajo boljši socialni dialog, več informacij, posvetovanja in močno udeležbo delavcev. Ti lahko prispevajo k inovativnim praksam in razvoju v korist podjetja in njegovih deležnikov.

11.2

Glede na razmere EESO meni, da je treba povečati vpliv in udeležbo delavcev v organih odločanja. Ključnega pomena sta zaupanje zaposlenih in njihovih sindikalnih organizacij ter njihov prispevek na vseh ravneh in v vseh ustreznih organih, tako na lokalni ravni kot na ravni nadzornih in upravnih odborov. Njihova vključenost v predvidevanje sprememb, upravljanje in sprejemanje odločitev v zvezi s temi spremembami je bistvenega pomena za obravnavo posledic digitalne preobrazbe in ustvarjanje ugodnega ozračja in kulture za inovacije. Po navedbah iz poročila Eurofound je večina direktorjev podjetij prepričana, da udeležba delavcev pri odločitvah podjetij pomeni konkurenčno prednost (18).

11.3

Po mnenju EESO je treba pri novih organizacijah dela upoštevati ustrezne oblike obveščanja delavcev in posvetovanja z njimi. Socialni partnerji bi morali tako na nacionalni ravni kot v podjetjih najti najprimernejše rešitve za zagotavljanje sodelovanja teh akterjev.

12.1

V več državah članicah so vlade začele dialog o vprašanjih in izzivih, povezanih z digitalizacijo, v katerem so sodelovali sindikati, delodajalci, raziskovalci in predstavniki civilne družbe.

12.2

EESO v tem mnenju opisuje nekaj pobud iz nekaterih držav članic EU, ki obravnavajo predvidene nove oblike zaposlitve. Te pobude povezujejo socialne partnerje in akterje civilne družbe, vključno z mladinskimi organizacijami in organizacijami za boj proti revščini.

12.2.1

Nemčija je leta 2015 z objavo zelene knjige „Delo 4.0 – nov pogled na delo“ prva odprla pot dialogu s socialnimi partnerji in drugimi zainteresiranimi stranmi o uresničevanju digitalnega sveta.

12.2.2

V Franciji je bil ustanovljen državni odbor za digitalizacijo, leta 2015 pa je bilo objavljeno Mettlingovo poročilo. Pri pripravi tega poročila, ki vsebuje precej priporočil za podjetja, so sodelovali sindikati, delodajalci in državljani.

12.2.3

Podobne pobude na ravni vlad ter s sodelovanjem socialnih partnerjev, akademskega sveta in predstavnikov civilne družbe so bile uvedene tudi v Avstriji, na Finskem, Švedskem in Portugalskem, v Italiji in Španiji ter na Madžarskem in Danskem.

13.1

V nadaljevanju EESO opisuje nekatere od poskusov v številnih državah članicah, iz katerih so razvidne nova praksa sindikatov in nove pravice, pridobljene s kolektivnimi pogajanji o novih oblikah zaposlitve.

13.2

V Franciji sta bili priznani dve novi pravici. Prva je pravica do odklopa, ki je vključena v zakon o delu iz avgusta 2016 in je odziv na tveganja, povezana z delom brez meja in brez omejitev. Delavcem, ki uporabljajo IKT, ta pravica omogoča, da omejijo stalno povezavo.

13.3

Ta pravica do odklopa je bila prek socialnega dialoga na ravni podjetij vključena v kolektivne pogodbe podjetja ali panoge. V nekaterih podjetjih so bile sklenjene tudi pogodbe o delu na daljavo in mobilnem delu. Socialni partnerji so leta 2016 v okviru skupine za telekomunikacije podpisali tudi prvi sporazum o digitalizaciji v Evropi. Ta sporazum med drugim predvideva ustanovitev odbora s socialnimi partnerji, katerega naloga bo predvidevanje novih znanj in spretnosti, ki jih bodo delavci potrebovali zaradi digitalnih sprememb.

13.4

Druga nova pravica, sprejeta v Franciji, je osebni račun dejavnosti. Ta račun imajo vsi delavci (zaposleni, samozaposleni in lažno samozaposleni in delavci, ki delajo za platforme) in omogoča jim, da na enem prenosljivem računu zbirajo pravice v zvezi z usposabljanjem, socialno varnostjo, brezposelnostjo in upokojitvijo.

13.5

Pojavljajo se tudi inovativne sindikalne prakse: nekateri sindikati so vzpostavili platformo za samozaposlene, ki ponuja nove storitve, kot so zdravstveno zavarovanje, jamstva socialne varnosti in pravne storitve, prilagojene njihovi dejavnosti.

13.6

V Nemčiji in na Švedskem sta nemški sindikat IG Metall in švedski sindikat Unionen junija 2016 sklenila partnerstvo za spremljanje in ocenjevanje dela na digitalnih platformah, da bi predvidela spremembe zaradi tega novega gospodarstva in razvila digitalna orodja za sindikalno komunikacijo ter prek njih organizirala samozaposlene delavce in sodelovalne delavce (crowd-workers). Ta sindikalna platforma je transnacionalna in dostopna delavcem, ki delajo v drugi državi. V Nemčiji je bil sklenjen tudi panožni sporazum o mobilnem delu, v katerem so upoštevane nove oblike dela: delo na daljavo, nomadsko delo, delo od doma.

13.7

V Italiji so sindikati v nekaterih podjetjih s pogajanji dosegli sporazume za delavce v netipičnih oblikah zaposlitve, ki vsebujejo jamstva za socialno varnost in primer bolezni, področji, ki sta bili doslej namenjeni izključno tradicionalno zaposlenim delavcem, ter prilagojeno pravno pomoč.

13.8

Na Danskem in v številnih drugih državah Evropske unije ter v Združenih državah Amerike so bile nove oblike digitalnega dela deležne številnih kritik s strani sindikatov, saj niso bile pokrite z veljavno delovno zakonodajo v tradicionalnih sektorjih, poleg tega pa niso bile vključene v davčni sistem. Prevozniško podjetje Uber, simbol dela za platforme, je bilo v središču razprav o digitalnem gospodarstvu. Njihov cilj je bil dokazati, da so vozniki podjetja Uber odvisni delavci, in tako prisiliti Uber k njihovi prijavi in plačevanju prispevkov delodajalca ter spoštovanju delovne zakonodaje (19). Sindikati se v imenu delavcev, ki delajo za platforme, pogajajo zlasti za minimalne plače, preglednost meril, ki usmerjajo algoritme ter določajo njihovo ocenjevanje in vrednotenje, ter dostojne delovne pogoje (20).

13.9

Delavci s prožnimi pogodbami in samozaposleni delavci so se začeli organizirati tudi na Nizozemskem.

13.10

Rezultat evropskega socialnega dialoga v metalurgiji je skupno stališče, ki sta ga podpisala sindikat IndustriALL in organizacija delodajalcev CEEMET o vplivu digitalizacije in ukrepih, ki jih je treba sprejeti (21).

13.11

Na evropski ravni so Business Europe, UNI Europa, CEEP in UEAPME podpisali skupno izjavo o vplivih digitalizacije na svet dela in izpostavili ključne izzive, s katerimi se srečujejo evropski voditelji in socialni partnerji (22).

15.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 434/36

Poročevalec:

Ulrich SAMM

Soporočevalka:

Indrė VAREIKYTĖ

1.1

Digitalizacija bo korenito spremenila naše delovno življenje. Ukrepati je treba zdaj in poskrbeti, da bodo v prihodnosti na voljo ustrezno znanje in spretnosti, da bo Evropa še naprej konkurenčna, da bo mogoče v njej ustanavljati nova podjetja in odpirati delovna mesta, da bodo ljudje ostali vključeni v trg dela skozi celotno delovno dobo ter da bo mogoče zagotavljati blaginjo za vse. Hitrost uvajanja digitalizacije in avtomatizacije prinaša tudi socialna tveganja, ki jih morajo s skupnimi močmi obvladati vse zainteresirane strani: nosilci odločanja, socialni partnerji in civilna družba.

1.2

V prihodnosti bodo na voljo zelo visokozmogljiva širokopasovna omrežja, kar pomeni vse večje število netipičnih oblik dela, kot so (več) zaposlitev s krajšim delovnim časom, delo z več pogodbeniki in t. i. delo v spletni množici (angl. crowdworking ), pri katerem delavci svoje znanje in spretnosti nudijo na spletnih platformah v mrežah visokokvalificiranih in specializiranih strokovnjakov. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poudarja, da je treba glede na to povečanje obsega netipičnega dela prednost nameniti zagotavljanju socialne varnosti in preprečevanju revščine (tudi med starejšimi).

1.3

EESO pozdravlja določene nacionalne pobude sindikatov in civilne družbe v zvezi s smernicami za delavce v spletni množici; na podlagi nekaterih je že nastal kodeks ravnanja za platforme, povezane s tovrstnim delom. EESO se zavzema, da bi to dogajanje preučila tudi Komisija in nato to znanje uporabila na evropski ravni. Z vse večjo asimetrijo informacij, ki jih prejmejo potrošniki in podjetja, se bo treba soočiti z metodami, kot so na primer etični kodeksi za svobodne poklice.

1.4

Delo se spreminja tudi v tradicionalnih podjetjih. Zlasti delo, ki zahteva veliko znanja, lahko poteka v vse bolj neformalnih okoliščinah, kar po eni strani ustreza želji po prožnosti mnogih delojemalcev, po drugi pa lahko povzroči večjo intenzivnost dela in obremenitev. Delovno okolje, ki vse pogosteje poteka na več krajih naenkrat, terja nove socialne kompetence.

1.5

Avtomatizacija in roboti bodo močno vplivali na prihodnost dela. Človeka lahko nadomestijo pri monotonem, težkem ali nevarnem delu, t. i. kolaborativni roboti nove generacije pa lahko postanejo fizični partnerji delavcev in so lahko še zlasti uporabni za invalide. Sedanji roboti večinoma nadomeščajo fizično delo, ko pa bo v njih uporabljena tudi umetna inteligenca, bodo vplivali tudi na uradniške poklice. Avtomatizacija in roboti lahko pripomorejo k stabilizaciji gospodarstva v starajoči se družbi.

1.6

Uvajanje vse več robotov na delovna mesta bo vplivalo na znatno število delovnih mest. Pričakujemo lahko, da bo več bogastva v družbi tako kot v preteklosti omogočilo rast in nova delovna mesta na določenih področjih, kot so kultura, umetnost, turizem, socialno delo, izobraževanje, komuniciranje, razvedrilo in zdravstveno varstvo. Lahko pa se zgodi, da bo do tega prišlo hitreje kot v preteklosti, kar utegne povzročiti izkrivljanje, zato bo že v zgodnji fazi potreben socialni dialog.

1.7

Vseživljenjsko učenje, zlasti v povezavi z digitalnim znanjem in spretnostmi, bo nujno za vse, kar pomeni, da bodo morali biti tako posamezniki in podjetja kot vsi sistemi izobraževanja in usposabljanja vse bolj prilagodljivi. Ob formalnem izobraževanju bo treba mnogo več časa posvetiti strokovnemu usposabljanju in priložnostnemu učenju, ki bi ju bilo treba v kar največji meri podpreti z vseevropskim usklajenim sistemom certifikatov in standardov. EESO je v zvezi s tem že podal pripombe o evropskih ukrepih glede študijskega dopusta.

1.8

V osnovno izobraževanje bi bilo treba vključiti več interaktivnega digitalnega učenja. Vendar pa digitalno znanje in spretnosti ne zajemajo nujno zgolj programiranja, temveč lahko vključujejo tudi ozaveščanje o tem, kaj se skriva za klikom na miško: razumevanje sistema, medsebojnih povezav, socialnega učinka ter vprašanj zasebnosti in varnosti.

1.9

Prihodnje znanje in spretnosti bi morali ustrezati družbenim potrebam in zahtevam trga dela, kar je mogoče doseči le s tesnim sodelovanjem med socialnimi partnerji ter javnimi in zasebnimi sistemi izobraževanja. Manj stabilni trgi bodo pomenili nove izzive, podjetja in delavci pa se bodo morali temu dovolj hitro prilagoditi. To je še zlasti izziv za sisteme strokovnega usposabljanja.

1.10

Javne in zasebne organizacije (šole, univerze, gospodarske zbornice, sindikati, centri za usposabljanje) morajo zagotoviti strokovno usposabljanje na področju novih tehnologij, zlasti za tiste, ki takega usposabljanja ne morejo organizirati sami, npr. za mala in srednja podjetja (MSP), zaposlene v svobodnih poklicih in samozaposlene.

1.11

Dolgoročno se lahko pojavijo novi in nepredvidljivi izzivi, pri katerih se lahko današnje znanje in spretnosti hitro izkažejo za zastarele, zato se je nanje najbolje odzvati s splošnim izobraževanjem. Boljša ko je splošna izobrazba, bolje smo pripravljeni na neznano. Široka splošna izobrazba je poleg tega najboljša osnova za učenje o tem, kako na spletu odbrati zanesljive informacije in postati manj dovzeten za lažne novice.

1.12

EESO pozdravlja različne pomembne pobude Komisije, povezane z vseživljenjskim učenjem, digitalnim znanjem in spretnostmi ter delovnimi mesti, novim programom znanj in spretnosti ter programom Erasmus+. Repozitorij dobre prakse, ki ga je vzpostavila Komisija, bi lahko spodbudil vseevropsko razpravo, na podlagi katere bi bilo treba sprejeti smernice in standarde, temelječe na dobrih praksah. Pri tem ima lahko in bo imela pomembno vlogo organizirana civilna družba.

2.1

Digitalna tehnologija postaja vse pomembnejša v našem gospodarstvu in družbi. Ključna bo za razvoj novih ekonomskih modelov (sodelovalni, funkcionalni, krožni, delitveni). Velik vpliv na družbo na splošno, še zlasti na naše delovno življenje, pa bodo poleg tega imele tudi globalizacija, migracije, starajoča se družba, podnebne spremembe in potreba po trajnostnih rešitvah. To raziskovalno mnenje obravnava nove oblike dela, ki trenutno nastajajo, in sicer so v ospredju potrebno znanje in spretnosti, tudi digitalne, nove politike, spreminjajoče se vloge ter odgovornost. EESO hkrati pripravlja še raziskovalno mnenje, v katerem obravnava nove oblike zaposlitve ter vlogo in priložnosti socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe (1).

2.2

Prednost je treba dati razvoju ustreznega znanja in spretnosti, kajti le tako bo Evropa ostala konkurenčna in bo sposobna ustvarjati nova podjetja in delovna mesta ter zagotavljati blaginjo za vse. Hitrost digitalizacije in avtomatizacije poleg tega vzbuja strah med ljudmi, zlasti med delavci, pri podjetjih pa občutek negotovosti, saj so izzivi veliki. Naša družba se mora s temi izzivi nujno spoprijeti in se prilagoditi spremembam, kar terja usklajena prizadevanja vseh zainteresiranih strani tako v javni politiki kot civilni družbi. Evropa lahko postane vodilna v svetu in sodobni razvoj opre na lastne vrednote.

2.3

EESO je prepričan, da bi morala biti prihodnost dela glavna prednostna naloga v razpravah o evropskem stebru socialnih pravic  (2). Specifična vprašanja je EESO že obravnaval v mnenjih o enotnem digitalnem trgu in MSP (3), o novem programu znanj in spretnosti (4), o evropski gigabitni družbi (5), o izboljšanju digitalne pismenosti, e-znanj in e-vključevanja (6) ter o industriji 4.0 in digitalni preobrazbi (7). Poleg tega je pripravil informativno poročilo o vmesni oceni programa Erasmus+ (8).

3.1

Zelo visokozmogljiva širokopasovna omrežja bodo omogočila uporabo široke palete novih aplikacij in okolij, kot so internet stvari, avtomatizacija, računalništvo v oblaku, raziskovanje velepodatkov ali novih poslovnih modelov, temelječih na logiki prevlade storitev. Ta trend bo gotovo imel to prednost, da bo pomagal posebna strokovna znanja, ki danes obstajajo le v velikih mestnih območjih, razširiti še na območja, ki so oddaljena in/ali težko dosegljiva zaradi geografskih značilnosti . Orodja, kot so posvetovanje, spremljanje in poročanje o zdravstvenem stanju na daljavo, bodo omogočila spremljanje ranljivih oseb neposredno na njihovem domu in s tem bodo celo majhna središča imela dostop do visoko specializiranih strokovnjakov. Vedeti moramo, da se bodo načini dela za skoraj vse skupine in poklice spremenili in da so napovedi razvoja v naslednjih desetletjih precej negotove. Zavedati se moramo, da moramo biti pripravljeni na neznano.

3.2

Podjetja bodo v prihodnje vse bolj raznoliko organizirana. Po eni strani imamo tradicionalna podjetja s stalno zaposlenimi, ki morajo nuditi privlačno delovno okolje, t. i. „čuteča podjetja“ (9). Po drugi strani pa je vse več podjetij, ki so organizirana „prilagodljivo“ in temeljijo vse bolj na t. i. delavcih v spletni množici (angl. crowdworkers), kar jim omogoča izjemno prožno odzivanje na spremembe na trgih. Delavci v spletni množici predstavljajo mrežo visokokvalificiranih in specializiranih strokovnjakov, čeprav lahko ta vključuje tudi manj kvalificirane sodelavce, ki nudijo svoje znanje in spretnosti na spletnih platformah. Razvile naj bi se tudi številne mešane oblike organiziranosti podjetij. Socialno čuteča podjetja lahko, na primer, del svojih dejavnosti oddajo v zunanje izvajanje delavcem v spletni množici. Z vse večjo asimetrijo informacij, ki jih prejmejo potrošniki in podjetja, se bo treba soočiti z metodami, kot so na primer etični kodeksi za svobodne poklice.

3.3

Delavci v spletni množici uživajo prednosti prožnega delovnega časa in kraja dela. Svoje znanje in spretnosti – včasih za mikro naloge – za najboljšo ceno nudijo na trgu. Vendar pa neustrezna socialna varnost pri tovrstni samozaposlitvi („digitalni nomadi“) pomeni precejšnje tveganje. Trend v naši družbi, ki z „normalne“ zaposlitve prehaja na „netipično“ delo – to pa poleg dela v spletni množici vključuje tudi (več) zaposlitev s krajšim delovnim časom in delo z več naročniki – pomeni resen izziv za naše sisteme socialne varnosti  (10). Tudi za te nove oblike dela je treba upoštevati štiri komponente prožne varnosti, ki so (11): 1) prožne in zanesljive pogodbene ureditve, 2) obsežno vseživljenjsko učenje, 3) aktivne politike trga dela ter 4) sodobni sistemi socialne varnosti.

3.4

Delo se spreminja tudi v tradicionalnih podjetjih s stalno zaposlenimi. Sedaj ni več tako pomembno, kje se izvajajo naloge in delo, ki zahtevajo veliko znanja, kot so na primer inženirske naloge ali raziskovalni in razvojni projekti. Ta vrsta dela lahko poteka v vse bolj neformalnih okoliščinah, kar po eni strani ustreza želji po prožnosti mnogih delojemalcev, po drugi pa lahko povzroči večjo intenzivnost dela in obremenitev. Eno od bistvenih meril pri izbiri delodajalca je postalo doseganje želenega ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem. Naša družba se vedno bolj bliža delovnemu okolju na več krajih naenkrat, kar terja nove socialne kompetence vseh zaposlenih. Nenehna povezanost lahko pripomore k usklajevanju zasebnega življenja in dela, lahko pa je tudi v breme in ogroža zdravje.

3.5

Avtomatizacija in roboti bodo močno vplivali na prihodnost dela. Prednosti so očitne: večji produktivnost in zanesljivost ter zamenjava za monotono, težko ali nevarno delo. T. i. kolaborativni roboti nove generacije lahko postanejo fizični partnerji delavcev in so lahko še zlasti uporabni za invalide. Umetna inteligenca bo omogočila avtomatizacijo kompleksnega dela, ki ne bo vplivala zgolj na fizično delo, temveč tudi na uradniške poklice (zavarovalniški sektor, finančne storitve, prevajalci, pravno svetovanje ipd.) (12). Avtomatizacija in roboti lahko pripomorejo k stabilizaciji gospodarstva v starajoči se družbi.

3.6

Roboti na začetku nadomestijo človeka, toda pozneje lahko zaradi tega nastanejo nova delovna mesta. Na javnih forumih pogosto potekajo razprave o tem, koliko delovnih mest je ogroženih, obenem pa, koliko bo mogoče ustvariti novih. Trend je jasen, številke pa se močno razlikujejo. Svetovni gospodarski forum je na primer napovedal, da bo zaradi prelomnih sprememb na trgu dela med letoma 2015 in 2020 v 15 največjih razvitih gospodarstvih in gospodarstvih v vzponu ukinjenih več kot 5,1 milijona delovnih mest; umetna inteligenca, robotika, nanotehnologija in drugi družbeni in gospodarski dejavniki zmanjšujejo potrebo po človeških delavcih, vendar pa bi te tehnološke izboljšave po drugi strani ustvarile dva milijona novih delovnih mest (13). Nobenega dvoma ni, da bodo roboti povečali produktivnost, kar je dobro za gospodarstvo in za našo družbo, saj bo pripomoglo k višjemu BDP. Skoraj nemogoče je napovedati, kako bo presežek BDP uporabljen za ustvarjanje novih delovnih mest (14). Iz preteklosti se lahko naučimo, da kadar avtomatizacija vodi v več bogastva v družbi, to pomeni rast in nova delovna mesta na določenih področjih, kot so kultura, umetnost, turizem, socialno delo, izobraževanje, komuniciranje, razvedrilo ali zdravstveno varstvo. Ta trend se bo verjetno nadaljeval, čeprav najbrž hitreje kot v preteklosti. To lahko povzroči izkrivljanja, zato bo verjetno že v zgodnji fazi potreben socialni dialog.

3.7

Poleg tega bosta digitalizacija in robotizacija prometa korenito spremenili naravo dela in povpraševanje po kompetencah. EESO poudarja, da je treba te strukturne spremembe obravnavati z bolj pravičnim in nemotenim prehodom ter odpravljanjem vrzeli pri kompetencah (15).

4.1

Kompetence so nujen predpogoj za pretvarjanje znanja v rezultate, ki prispevajo k večji blaginji – vendar pa digitalna doba prinaša nove izzive. Pričakujemo povišanje števila delavcev z nestandardnimi pogodbami o zaposlitvi, ki pogosto nimajo dostopa do tradicionalnega usposabljanja v podjetjih. Že zdaj so pogoj tudi tehnične in socialne kompetence, ki vključujejo sposobnost komuniciranja in interakcijo z ljudmi v različnih kontekstih in prek različnih tehničnih orodij, pa tudi podjetniške kompetence ter usmeritev v odgovornost do družbe. Večina izobraževalnih sistemov tega še vedno ni sposobna zagotoviti; zasnovani so bili namreč za drugačno obdobje. EESO znova poziva države članice, naj v sodelovanju z institucijami in agencijami EU ter podjetji v Evropi povečajo svoje zmogljivosti in vpeljejo bolj inovativne rešitve na področju izobrazbe ter razvoja znanj in spretnosti, tudi usposabljanja in ponovnega usposabljanja na delovnem mestu. Evropa namreč potrebuje resno spremembo paradigme glede ciljev in delovanja izobraževalnega sektorja ter razumevanje njegovega mesta in vloge v družbi (16).

4.2

Digitalizacija pomeni priložnost za dostopne in individualizirane tehnologije, ki omogočajo več učnih poti, usmerjenih v učence, ter vzpostavljajo kontinuiteto formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja. Digitalne rešitve je mogoče vključiti v strategije vseživljenjskega učenja, obenem pa lahko znatno prispevajo k zapolnjevanju vrzeli pri doseganju rezultatov in izkoriščanju priložnosti. Vendar pa je to močno odvisno od načina uvajanja in uporabe digitalne tehnologije v učnem okolju.

4.3

Za uspešnejše pridobivanje znanja in boljše učne rezultate mora izobraževalni sistem učenca postaviti v središče, saj je učenec tisti, ki naj bi usmerjal svoje učenje, usposabljanje in izpopolnjevanje. To bi učencem omogočilo, da postanejo dejavni, digitalno pismeni državljani, ki znajo izkoristiti pridobljeno znanje, tako da sami odločajo, kakšno znanje bodo pridobivali ter kje in v kakšnem tempu, ter to časovno usklajujejo glede na svoja stališča in vrednote, pa tudi na temelju vrednot, kot sta solidarnost in spoštovanje različnosti, ki sta del evropske identitete. Zato so pri prihodnjih naložbah v tehnologije potrebne tudi naložbe v ljudi, ki jim je treba omogočiti večji dostop do možnosti za vseživljenjsko učenje.

4.4

Prihodnje znanje in spretnosti bi morali ustrezati tudi družbenim potrebam in zahtevam trga dela, kar pa je mogoče doseči le s tesnim sodelovanjem med javnimi in zasebnimi izobraževalnimi ustanovami ter vsemi drugimi interesnimi skupinami, vključno s socialnimi partnerji in podjetji. Manj stabilni trgi bodo pomenili nove izzive, podjetja in delavci pa se bodo morali temu dovolj hitro prilagoditi. EESO je leta 2010 (17) podprl ustanavljanje sektorskih svetov za zaposlovanje in usposobljenost na evropski ravni. Doslej so bili ustanovljeni le v dveh sektorjih; načrti za njihovo uvedbo v 14 drugih sektorjih pa so še v povojih. EESO se obrača na Evropsko komisijo s prošnjo, naj pojasni, zakaj je ta razvoj tako počasen in zakaj nima potrebne podpore sektorjev in nacionalnih institucij.

4.5

Učence je treba usmeriti v inovativne prakse ustvarjanja znanja, kar pomeni združevanje socialnih, fizičnih, digitalnih, virtualnih in mobilnih prostorov za učenje, pa tudi učenje o učenju. Učenje na podlagi raziskovanja in projektov ter pojavov, dejavnosti za angažiranje učencev, skupno učenje in obrnjeno učenje, na primer, vsi vodijo v bolj reflektiran in participativen proces učenja. Ena od možnosti za omejitev ali odpravo vrzeli med tehnološkimi inovacijami in pedagogiko je učinkovitejša povezava med formalnimi, neformalnimi in priložnostnimi izobraževalnimi strukturami.

4.6

Vseživljenjsko učenje je nujno za družbo in vse zadevne akterje. Začne se z dobro splošno izobrazbo – ta je ključnega pomena za individualni razvoj in posameznike pripravi na nove in nepredvidljive izzive –, nadaljuje pa se še bistveno dlje s strokovnim usposabljanjem in priložnostnim učenjem, ki bi ga bilo treba podpreti z usklajenim vseevropskim sistemom certifikatov in standardov ter tudi ustreznimi skupnimi orodji za določitev primerljivosti in enakovrednosti učnih rezultatov. Zahteve v zvezi z izobraževanjem bodo vse večje, posamezniki, podjetja in vsi sistemi izobraževanja in usposabljanja pa bodo morali postati prilagodljivejši, zato bo interdisciplinarni pristop vse pomembnejši.

4.7

EESO znova predlaga (18), da se preveri, ali so potrebni evropski ukrepi za razširjanje dobrih izkušenj, ki jih imajo države članice s študijskim dopustom, po celotni EU.

4.8

Sedanji sistemi na splošno niso prilagojeni strukturi digitalnih trgov dela, na katerih bodo netipične oblike zaposlitve pogostejše. Sedanji sistemi so, če sploh, na voljo delavcem s tipičnimi oblikami zaposlitve prek usposabljanja na delovnem mestu. Te sisteme je treba posodobiti, da se bodo vsi udeleženci na trgu dela lahko usposabljali. EU bo morala mobilizirati precej več sredstev za naložbe v usposabljanje, sicer bo ustrezno usposabljanje postalo privilegij, ki ga bodo uživali le redki. To je problem, saj imajo le osebe z najnovejšimi spretnostmi in znanjem dobre možnosti, da najdejo dostojno in pravično plačano zaposlitev.

4.9

Digitalno znanje in spretnosti bi bilo treba poučevati že od začetka (19), v osnovno izobraževanje pa bi bilo treba vključiti tudi več interaktivnega digitalnega učenja (20). Vendar pa digitalno znanje in spretnosti ne zajemajo nujno zgolj programiranja, temveč lahko vključujejo tudi ozaveščanje o tem, kaj se skriva za klikom na miško: razumevanje sistema, medsebojnih povezav, socialnega učinka ter vprašanj zasebnosti in varnosti.

4.10

Digitalna orodja so pomembna pri preoblikovanju in podpori poučevanja in lahko vodijo k večji angažiranosti učencev ter boljšim rezultatom (21). Pedagogi in učitelji bodo imeli vse pomembnejšo vlogo, svoje znanje in spretnosti pa bodo morali prilagoditi novim pristopom, tehnologijam in znanjem v novem izobraževalnem okolju. Zato bo postala izjemno pomembna kvalitativna priprava pedagogov, prav tako pa tudi njihov status glede poklicne prožnosti, plačila, socialnih jamstev itd. EESO za zagotovitev kakovostnih sprememb v vseh evropskih izobraževalnih sistemih priporoča upoštevanje sedanjih uspešnih primerov v EU (22) in poziva k večjim naložbam v osnovni in nadaljnji poklicni razvoj učiteljev in drugih pedagogov.

4.11

Poleg podpore akterjem formalnega izobraževanja pri njihovih prizadevanjih, da bi zagotavljali vseživljenjsko izobraževanje, je treba dodatno podporo nameniti tudi izvajalcem neformalnega izobraževanja. Ti lahko vzpostavijo stike s prikrajšanimi in ranljivimi skupinami prebivalstva ter jim zagotovijo dostop do možnosti za vseživljenjsko učenje, vključno z možnostjo potrjevanja znanja, pridobljenega na podlagi digitalnih, spletnih in odprtih učnih virov in orodij ter različnih metod ocenjevanja in samoocenjevanja ter formativnih in sumaričnih metod.

4.12

Digitalne tehnologije lahko izboljšajo proces poučevanja in učenja, pa tudi spodbudijo nove metode ocenjevanja, vključno s samoocenjevanjem, ki lahko dopolnijo tradicionalne sumarične metode; predvsem so to metode, s katerimi ocenjevanje postane del učenja z uporabo umetne in strojne inteligence, učne analitike ter novih načinov za povezovanje ocenjevanja z učnimi gradivi. Uporaba analitičnih tehnologij omogoča hitre povratne informacije in s tem ocenjevanje v realnem času, kar prispeva k bolj individualiziranemu učenju.

4.13

Zaradi digitalizacije vseh raziskovalnih področij je na področju znanosti in raziskav na univerzitetni ravni treba obdelati velikanske količine znanstvenih podatkov. Z ustrezno podatkovno infrastrukturo (na nacionalni in mednarodni ravni) bo mogoče do teh podatkov dostopati in jih analizirati tudi na daljavo. V Evropi je v načrtu zagotovitev potrebne infrastrukture za pospešitev znanosti in inovacij, za kar pa naj bi bilo do leta 2025 potrebnega pol milijona strokovnjakov za podatke  (23). Zato si je treba v Evropi z združenimi močmi prizadevati za razvoj takšnega temeljnega strokovnega znanja o podatkih. Pri tem ima pomembno vlogo vrhunsko nacionalno izobraževanje, ki ga je treba dopolniti z evropskimi programi, kot so program Erasmus+ in ukrepi Marie Skłodowske-Curie.

5.1

Evropa lahko ponudi številne dobre primere, kako obravnavati zahteve po novem znanju in spretnostih v digitalni dobi. EESO pozdravlja različne pobude Komisije, povezane z vseživljenjskim učenjem, digitalnim znanjem in spretnostmi, novim programom znanj in spretnosti ter programom Erasmus+. Repozitorij dobre prakse, ki ga je vzpostavila Komisija, bi lahko spodbudil vseevropsko razpravo, na podlagi katere bi opredelili smernice in standarde, temelječe na dobrih praksah. Pri tem ima lahko in bo imela pomembno vlogo organizirana civilna družba.

5.2

EESO opozarja na visoko cenjeno delo agencij EU, kot sta Eurofound in Cedefop. Boljše sodelovanje med agencijami bi lahko omogočilo večji učinek in pritegnilo večjo pozornost držav članic in institucij EU.

5.3

Čim prej je treba oblikovati sistem za zagotavljanje znanja in spretnosti za prihodnje delo. Po možnosti bi moral temeljiti na oceni znanja in spretnosti ter predvidevanju, s čimer se opredelijo dolgoročne potrebe po znanju in spretnostih na vseh ravneh. Na evropski ravni je treba pospešiti ustanavljanje sektorskih svetov za zaposlovanje in usposobljenost, da se tako preprečita pomanjkanje znanja in spretnosti ter neusklajenost med njihovo ponudbo in povpraševanjem po njih. To je nujna naloga za vse zainteresirane strani, tudi javne in zasebne ustanove.

5.4

Jasno bi bilo treba opredeliti pomen različnih ravni formalnega izobraževanja ter povezave med njimi, na primer spodbujanje ustvarjalnosti in domišljije na predšolski ravni, kombiniranje ustvarjalnosti z dobrim osnovnim znanjem ter spodbujanje kritičnega razmišljanja in prilagajanja znanja – na ravni šol, dodajanje specializiranih interdisciplinarnih znanj in spretnosti – na ravni poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter razširjanje strokovnega interdisciplinarnega znanja in razmišljanja – na visokošolski ravni.

5.5

Strokovno izobraževanje in usposabljanje zaposlenih v podjetjih sta bistvena. Pri tem bo izjemno pomembno sodelovanje med podjetji, univerzami in strokovnimi ustanovami. Vedno več bo organizacij, ki bodo nudile neformalno izobraževanje, tj. organizirane izobraževalne dejavnosti izven uveljavljenega formalnega sistema. Civilna družba bi lahko v sodelovanju z različnimi posamezniki in ustanovami ter ob upoštevanju različnih interesov ustanovila nove izobraževalne forume za razvoj kompetenc.

5.6

MSP potrebujejo posebno pomoč od zunaj, saj imajo za usposabljanje praviloma na voljo omejena sredstva, zlasti ko se pojavijo nove tehnologije in podjetja še nimajo lastnega specifičnega strokovnega znanja. Ustanove, kot so gospodarske zbornice ali združenja svobodnih poklicev, se lahko skupaj s šolami, univerzami, zasebnimi centri za usposabljanje in ustanovami, ki temeljijo na javno-zasebnem partnerstvu, izkažejo za koristne pri zagotavljanju izobraževalnih programov.

5.7

Priložnostno učenje bo čedalje pomembnejše kot resnično vseživljenjski proces, v katerem vsakdo pridobiva znanje in spretnosti iz vsakdanjih izkušenj; to področje bi bilo mogoče kvalitativno izboljšati z javno financiranimi programi na televizijskih kanalih, spletnih platformah in v drugih medijih. Standardi in certifikati bi pripomogli k merljivosti in primerljivosti teh učnih rezultatov, zlasti ob zamenjavi delovnega mesta.

5.8

Sedanja orodja za določanje primerljivosti in enakovrednosti priložnostnega učenja je treba glede na raznolikost vseh vrst izobraževanja izboljšati. Sedanje sisteme za priznavanje predhodne izobrazbe, učnih rezultatov in kompetenc je treba prenoviti, da bodo postali zanesljiv in vsem dostopen standard, ki naj bi poleg tega pripomogel, da se učenci tudi sami zavejo svojih izkušenj, kompetenc in znanja.

5.9

Pomembno je vprašanje socialne varnosti in kolektivnih pogajanj, zlasti za delavce v spletni množici in ljudi v netipičnih oblikah zaposlitve. Takim „digitalnim nomadom“ s starostjo vse bolj grozi revščina. Ta problem je treba rešiti s pripravo predpisov v okviru javne politike. Nekaj pobud glede socialnega dialoga v zvezi s tem vprašanjem že obstaja. Dober primer je sindikat IG Metall v Nemčiji: ustanovil je spletno platformo faircrowdwork.org, ki usmerja delavce v spletni množici in na kateri je bil v sodelovanju z drugimi zainteresiranimi stranmi pripravljen kodeks ravnanja za platforme delavcev v spletni množici. EESO se zavzema, da bi opredeljene dobre prakse uporabljali povsod po Evropi.

15.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 434/43

Poročevalec:

Dimitris DIMITRIADIS

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je učinkovita carinska unija bistvenega pomena za proces evropskega povezovanja, ker zagotavlja prost pretok blaga in krepitev konkurenčnosti ter trgovinske in pogajalske zmogljivosti EU. Prav tako je mnenja, da je pomemben prispevek k razvoju varnostne unije, saj močno pripomore k preprečevanju novih varnostnih groženj, kakršnih doslej še ni bilo, hkrati pa ščiti varnost državljanov in njihove finančne interese.

1.2

EESO meni, da je glavni namen nove carinske zakonodaje poenostavitev postopkov in njihova uskladitev z najnovejšimi podatki ter da bo učinkovito izvajanje carinskega zakonika Unije prispevalo k povečanju gospodarske konkurenčnosti EU v svetu.

1.3

EESO se strinja s predlogom Komisije za razvoj upravljanja carinske unije, vendar meni, da so za celovito uveljavitev upravljanja potrebne reforme na več ravneh in odločni tehnični ukrepi, pri čemer pa se ne smejo spremeniti pristojnosti EU ali porušiti ravnovesje med posameznimi organi. Vendar EESO poudarja, da nobena reforma ne sme biti ovira za lajšanje zakonite trgovine ali varstvo temeljnih pravic.

1.4

EESO meni, da je učinkovito izvajanje carinske zakonodaje povezano predvsem s prizadevanji, da se čim bolj zmanjša možnost, da jo uprave držav članic različno razlagajo. Pred tem je treba dokončno vzpostaviti interoperabilne računalniške sisteme in preiti na popolnoma digitalno okolje z uporabo vrste virov, na katerih temeljijo organizacija in dejavnosti nacionalnih organov.

1.5

EESO meni, da je zaradi lažjega usklajevanja ukrepov za preprečevanje in odpravljanje kriminalne dejavnosti in zaščito finančnih interesov EU potreben prehod na avtomatizirano centralno carinjenje, s katerim bi zaščitili pravice, interese in varnost podjetij in evropskih potrošnikov. Ustanovitev Evropskega javnega tožilstva, za katero se zavzema EESO, bi pozitivno prispevala k temu cilju.

1.6

Po mnenju EESO je potrebna skupna evropska carinska strategija, ki bo upoštevala dvojno vlogo carinskih organov: nadzor meje in mešane naloge, kot so carinske kontrole in pobiranje dajatev, ter prispevek k preprečevanju in odpravljanju kriminalne dejavnosti. Hkrati mora strategija z naložbami v povečanje in posodabljanje materialnih virov ter spodbujanjem usposabljanja in pripravljenosti človeških virov zagotoviti optimizacijo materialnih in človeških virov, da bo mogoče oblikovati upravne podporne ukrepe EU z uporabo ustrezne zakonodaje ter skrbno spremljati njihovo izvajanje.

1.7

EESO meni, da je treba v strategiji upoštevati različnost gospodarskih subjektov, ki morajo spoštovati carinsko zakonodajo, ter dejstvo, da je nujno uporabljati nove tehnologije in inovacije ob doslednem spoštovanju varstva podatkov posameznikov in podjetij ter pravic intelektualne, industrijske in poslovne lastnine, pa tudi človeški dejavnik, ki je gonilna sila carinskih organov. Posebno pozornost je treba nameniti mikropodjetjem, malim in srednjim podjetjem (MSP) ter potrošnikom.

1.8

EESO meni, da je treba v okviru upravnega sodelovanja okrepiti decentralizirani model delovanja tako, da bi bil podporni organ ali organizacija pod vodstvom Komisije in v sodelovanju s skupino za carinsko politiko zadolžen za centralno koordinacijo in bi pomagal pri vprašanjih glede izvajanja carinskega zakonika Unije. Ta organ naj bi med drugim izvajal akcijske programe in programe usposabljanja s posebnim poudarkom na varnostnih zadevah, zagotavljanju visoke ravni specializacije in spodbujanju strokovnega znanja zaposlenih v carinskem sektorju. Hkrati bi lahko pripravljal smernice za hitro in neposredno odzivanje na nove izzive.

1.9

Po mnenju EESO je tudi zelo pomembno, da se razširita in okrepita programa Carina 2020 in Fiscalis 2020, ki lahko spodbudita usmerjeno črpanje sredstev za namene upravljanja (usposabljanje, širjenje informacij, operativno ukrepanje, oprema itd.).

1.10

EESO pričakuje, da se bo pospešil postopek sklepanja sporazumov s trgovinskimi partnerji o vzajemni upravni pomoči, kar bi bilo popolnoma v skladu s stalno širitvijo trgovinskega sodelovanja z državami nečlanicami EU in s sporazumom Svetovne trgovinske organizacije (STO) o olajševanju trgovine.

1.11

EESO meni, da je treba sprejeti ključne ukrepe na področju zaščite in varnosti, kjer se carinski organi že spoprijemajo z izzivi. Zato ocenjuje, da bi moralo sodelovanje med carinskimi in policijskimi organi potekati v bolj institucionalnem okviru ob centralnem usklajevanju. Okrepiti je treba tudi medsektorsko sodelovanje med evropskimi organi in decentraliziranimi službami, da se izboljša ukrepanje Unije in prek držav članic poveča njena prisotnost na zunanjih mejah. Cilj sodelovanja bi moralo med drugim biti preprečevanje financiranja terorizma in trgovine z orožjem ter natančnejše preverjanje blaga z dvojno rabo in s tem povezane tehnologije. Poleg tega je treba učinkovito in uspešno zatirati ponarejanje izdelkov in piratstvo.

1.12

EESO meni, da morajo vsi sprejeti ukrepi obvezno vključevati odprt dialog z vsemi deležniki (podjetji, potrošniki, carinskimi organi, carinskimi uradniki, sindikati in organizacijami civilne družbe), da se ustvari jasnejša in popolnejša slika vprašanj, ki jih je treba rešiti, ob upoštevanju interesov vseh strani.

1.13

Po mnenju EESO bo pri katerem koli pristopu za posodobitev carinske unije treba ustrezno upoštevati spremembe glede zunanjih meja Unije, ki bodo nastale zaradi izstopa Združenega kraljestva iz EU.

2.1

Carinska unija je bistvenega pomena za evropsko povezovanje, zlasti za zagotovitev enotnega in nemotenega izvajanja prostega pretoka blaga na varen, pregleden ter okolju in potrošnikom prijazen način, s katerim bi se hkrati učinkovito borili proti kaznivim čezmejnim dejavnostim (1).

2.2

Carinska unija je temelj enotnega trga, zato mora v celoti upoštevati njegove potrebe. Poleg tega je prispevala k okrepitvi konkurenčnosti EU na globalnem trgu. Tudi prihodek od carinskih dajatev v evropskem proračunu je precejšen in je konkretno v letu 2015 znašal 18,6 milijarde EUR, kar je 13,6 % proračuna EU.

2.3

Poleg zaščitnih ukrepov v obliki prepovedi in ukrepov za zagotovitev varnosti in zaščite za državljane EU je bilo treba pri vzpostavljanju carinske unije tudi uvesti ali spremeniti ukrepe, kot je sprejetje skupne trgovinske politike in skupne zunanje tarife ter preferencialne tarife, uvedene v okviru pridružitvenih sporazumov med EU ter sosednjimi državami in potencialnimi državami kandidatkami, pa tudi v okviru prostotrgovinskih sporazumov s tretjimi državami.

2.4

Namen carinske unije je olajšati zakonito trgovino in tako preprečevati goljufije pri trgovinskih poslih, hkrati pa prekiniti nezakonite tokove blaga in finančne transakcije, ki bi se lahko uporabljali v nezakonite namene ali za namene terorizma.

3.1

Komisija je nameravala z objavo sporočila začeti dialog o posodobitvi carinske unije, da bi se tako upoštevale nove razmere, ki so nastale zaradi:

Njen cilj je izvesti strukturne reforme temeljnih vidikov carinske unije in vzpostaviti nov model upravljanja.

3.2

Komisija v sporočilu poudarja, da je treba povečati učinkovitost carinske unije in posodobiti njeno sestavo, da bi okrepili sodelovanje med carinskimi organi EU in vzpostavili strukture, ki se lahko razvijajo ter so prilagodljive in prožne.

3.3

V obravnavanem sporočilu ni predlagana širitev pristojnosti EU na nova področja, ampak se skuša posodobiti politike carinske unije, da bodo prožnejše in učinkovitejše ter se bodo lahko odzivale na stalno spreminjajoče se razmere.

4.1

Pri pregledu carinskega zakonika Unije so bile uvedene bistvene spremembe, s katerimi naj bi poenostavili in olajšali trgovino. Vendar pa sta carinska zakonodaja in zakonodaja o prostem pretoku blaga kot celota še vedno zelo kompleksni in vsebujeta 1 127 trenutno veljavnih aktov (sporazumov, direktiv, uredb in sklepov) (2). To otežuje uporabo ustreznih predpisov vsem, ki niso dobro seznanjeni z evropsko zakonodajo.

4.2

V prejšnji ureditvi je bilo očitno več nejasnosti, zato je obstajala možnost, da se v njenem okviru začnejo uporabljati ustrezni nacionalni predpisi, kar je privedlo do dvomljivih rezultatov in ogrozilo enotno izvajanje. Celovita kodifikacija carinskega zakonika Unije pomeni, da se evropsko pravo neposredno uporablja in ima neposreden učinek, čeprav se še vedno izvaja izključno v okviru nacionalnih carinskih sistemov, ki se z organizacijskega vidika zelo razlikujejo, kar povzroča razdrobljenost, večjo upravno obremenitev, upravne motnje in zamude (3). Izjemno dolgo prehodno obdobje poraja tudi negotovost in lahko škoduje podjetjem, zlasti mikropodjetjem, MSP ter potrošnikom.

4.3

Carinski organi so že od nekdaj pristojni za pobiranje carin in posrednih davkov, zdaj pa se od njih zahteva, da pomagajo pri krepitvi zunanjih meja Unije in preprečevanju nezakonitih praks, ki so škodljive tako v EU kot zunaj nje.

4.4

Zaradi širitev EU se je povečala obremenitev decentraliziranega modela, kar terja usklajevanje in preusposabljanje več kot 120 000 carinskih uslužbencev, saj obstajajo znatne razlike v carinskih sistemih, mehanizmih preverjanja in logistični infrastrukturi, za katero so zdaj potrebni visoko tehnološki sistemi, ter razlike v številu osebja, zaposlenega v carinskih uradih, in sredstvih.

4.5

Z uporabo novih tehnologij v evropski industriji, uvedbo enotnega digitalnega trga in predlagano reformo sistema DDV je bil dosežen napredek, so pa zato potrebni prožnejši carinski postopki, prilagojeni kompleksnosti sodobnega trgovanja. Enako velja za spreminjajoče se vzorce proizvodnje in potrošnje, vse večji obseg mednarodne trgovine ter globalne grožnje za razvoj svetovne trgovine, kar sodi v okvir trgovinske politike EU.

5.1

Koncept carinskega upravljanja bi moral temeljiti na naslednjih vidikih:

6.1

V skladu s predlogom Komisije, s katerim se EESO strinja, bi bilo treba posodobiti operativno vizijo za carinsko unijo ter oblikovati skladno strategijo z jasnim časovnim okvirom na podlagi prej navedenih načel in vidikov, obravnavanih v nadaljevanju.

6.2

Treba je pripraviti študijo učinka in oceno novega carinskega zakonika Unije, katere prva različica naj bi bila na voljo pred koncem leta 2017, na podlagi predhodnih študij, vendar s širšega vidika in na vseh področjih dejavnosti (4), da bo strategija usmerjena v odpravo problemov, pomanjkljivosti, prekrivanja, nedoslednosti in zastarelih ukrepov ter zagotavljala, da bodo prihodnji ukrepi oblikovani na trdni podlagi (5). V tej študiji je treba posebno pozornost nameniti tudi posledicam za človeške vire na področju carine.

6.3

Poudarek bi moral biti na izmenjavi informacij in najboljših praks med carinskimi in upravnimi organi s sistematično in metodično uporabo informacijske tehnologije. V povezavi s tem bi bilo treba oceniti, ali so obstoječe podatkovne zbirke uporabne za carinske namene.

6.4

Decentraliziran in podjetjem prijazen model na podlagi upravnih struktur držav članic je lahko uspešen samo, če vključuje nacionalne upravne organe. To pomeni, da je treba vzpostaviti stalne, prožne institucionalne strukture. Zato se predlaga vzpostavitev podpornega organa ali organizacije pod vodstvom Evropske komisije in v sodelovanju s skupino za carinsko politiko, da bi:

EESO ima glede tega organa še vedno enako stališče in priporoča vzpostavitev evropske skupine za hitro posredovanje v podporo specializiranemu in pomembnemu delovanju carinskih organov, zlasti tistih na zunanjih mejah Unije.

6.5

EESO meni, da ima lahko skupina Komisije za carinsko politiko, ki deluje neformalno ter ima trenutno minimalne pristojnosti in zanemarljiv vpliv, pomembno vlogo v novi dobi carinskega upravljanja (7). Zato priporoča, naj se pripravi poslovnik, ter države članice poziva k sodelovanju, da bo lahko ta skupina delovala čim bolj učinkovito. Po mnenju EESO je pomembno tudi, da se močno poveča sedanje sodelovanje med državami članicami in skupinami strokovnjakov za vprašanja carinske politike.

6.6

EESO meni, da so bili s programom Carina 2020 doseženi pozitivni rezultati pri širjenju in sporočanju informacij o carinski uniji carinskemu osebju in podjetjem. To je koristen instrument sodelovanja med EU ter državami kandidatkami in potencialnimi državami kandidatkami (8), zato bi z njegovo razširitvijo in podaljšanjem njegove uporabe izven prvotno določenega časovnega okvira prispevali k oblikovanju medsektorskih ukrepov (9) v zvezi s:

6.7

EESO meni tudi, da bi lahko program Fiscalis 2020, s katerim naj bi izboljšali davčne sisteme držav članic, prav tako prispeval k razvoju skupnih ukrepov in spodbujanju tesnejšega sodelovanja med davčnimi in carinskimi organi na nadnacionalni ravni.

6.8

EESO podpira prizadevanja Komisije, kot je razvidno na primer iz sporočila o akcijskem načrtu za DDV, da to sodelovanje okrepi z oblikovanjem nabora orodij, ki bi bil na voljo zakonodajnim in drugim organom držav članic pri njihovih prizadevanjih za preprečevanje davčnih goljufij, povezanih z DDV. Ta nabor orodij bi bil koristen za olajšanje prehoda na dokončen sistem DDV v EU za čezmejno trgovanje na podlagi načela namembne države.

6.9

EESO podpira pobude v zvezi s standardi v okviru dialoga s Svetovno carinsko organizacijo (WCO), zato pozdravlja uvedbo pooblaščenega gospodarskega subjekta ter enotne akreditacije in certificiranja. Komisijo zato poziva, naj preuči možnosti za njihovo izboljšanje, da bi še bolj zmanjšali upravna bremena in ovire za podjetja.

6.10

EESO pri tem meni, da je treba uveljaviti in izvajati sporazum STO o olajševanju trgovine, ki poenostavlja in jasneje opredeljuje mednarodne uvozne in izvozne postopke, carinske formalnosti in tranzitne zahteve. Poleg tega meni, da je bistveno pospešiti sklepanje sporazumov o medsebojni upravni pomoči s trgovinskimi partnerji, kar je popolnoma v skladu s stalno širitvijo trgovinskega sodelovanja z državami nečlanicami EU.

6.11

EESO pozdravlja predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije, katerega sprejetje žal že precej zamuja: če bi ga sprejeli skupaj s stališči, ki jih je v prvi obravnavi podal Evropski parlament, in argumenti, ki jih je že predložil EESO (10), bi prispevali k večji enotnosti in pravni varnosti.

6.12

EESO meni, da je treba vzpostaviti enotno evropsko okence (portal) na podlagi načela enotne revizije, da bi čim bolj zmanjšali upravno obremenitev in temeljito poenostavili carinske postopke. Za to je treba čim prej oblikovati podatkovno zbirko potrdil EU in uvesti samodejno preverjanje potrdil.

6.13

EESO skrbijo spremembe glede meja EU zaradi izstopa Združenega kraljestva iz EU. Kljub temu podpira popolnoma pregledna in dobronamerna pogajanja. Meni, da se je treba zavezati severnoirskemu mirovnemu procesu in se izogniti vzpostavitvi neprepustne meje, vendar tako, da to ni v škodo Uniji in njenim interesom.

7.1

Na tem področju bi bilo treba poudarek nameniti zaščiti zunanjih meja EU pred grožnjami in ustvarjati sinergije s sosednjimi državami ali državami kandidatkami in potencialnimi državami kandidatkami ter njihovimi carinskimi organi, da bi lahko obvladovali tveganja, ki jih prinašajo izredne varnostne razmere (goljufije in s tem povezane nezakonite dejavnosti, terorizem, sanitarni, veterinarski in fitosanitarni incidenti ali okoljske nesreče). Hkrati bi lahko tako preučili tudi možnosti, kako iz istih razlogov okrepiti mednarodno sodelovanje, predvsem s potencialnimi in trenutnimi trgovinskimi partnerji.

7.2

Treba bi bilo izvesti natančno študijo potreb po reviziji druge specifične zakonodaje, ki je brez sprememb v veljavi že več kot deset let in ima znaten vpliv na carinsko upravljanje. Platforma REFIT bi lahko bila koristen instrument za oceno, ali je regulativni okvir carinske zakonodaje s tega vidika primeren. Vendar EESO poudarja, da nobena reforma ne sme biti ovira za lajšanje zakonite trgovine ali varstvo temeljnih pravic.

7.3

EESO pozdravlja oblikovanje in izvajanje strategije in akcijskega načrta EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju ter meni, da je treba okrepiti prizadevanja na področjih, ki niso v carinski pristojnosti, kot je bilo navedeno v poročilu Komisije o napredku iz leta 2016.

7.4

EESO poleg tega pozdravlja dvostranska prizadevanja, vendar meni, da mora sodelovanje med carinskimi, sodnimi in policijskimi organi potekati v bolj institucionalnem okviru. S kontrolami, ki temeljijo na oceni tveganja, bi tako učinkoviteje preprečevali financiranje terorizma in trgovino z orožjem ter zaščitili pravice intelektualne lastnine, blago z dvojno rabo in s tem povezano tehnologijo, kot je določeno v carinskem sistemu za obvladovanje tveganja (CRMS). Pri tem je treba ustrezno upoštevati strategijo in akcijski načrt EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju ter akcijski načrt Komisije za okrepitev boja proti financiranju terorizma. Potrebna so tudi večja prizadevanja za uspešno in učinkovito zatiranje ponarejanja izdelkov in piratstva.

7.5

Treba je pospešiti postopek spremembe Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1889/2005 z dne 26. oktobra 2005 o kontroli gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje ob upoštevanju rezultatov javnega posvetovanja in priporočil Projektne skupine za finančno ukrepanje.

7.6

V ta namen je treba pregledati črni seznam držav, ki nočejo sprejeti ustreznih ukrepov za boj proti pranju denarja. Evropski parlament je seznam zavrnil, ker trenutno stanje ni bilo ustrezno upoštevano: zato je treba okrepiti kontrole, kot je določeno tudi v ustrezni direktivi, ki je v postopku revizije (četrta direktiva o preprečevanju pranja denarja).

7.7

EESO poziva Svet in Parlament, naj dokončno potrdita ustanovitev Evropskega javnega tožilstva, ki bo zadolženo, da preiskuje, preganja in pred sodišče privede storilce kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, ter vse države članice poziva, naj sodelujejo pri teh prizadevanjih.

7.8

EESO prav tako meni, da bi bilo treba na podlagi strategije integriranega upravljanja meja in Uredbe (EU) 2016/1624 ter s posebnim poudarkom na evropski agendi za varnost povečati in okrepiti medsektorsko sodelovanje med (decentraliziranimi in drugimi) evropskimi organi in službami, kot so Evropski policijski urad (Europol), Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex), Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA), Urad za evropsko pravosodno sodelovanje (Eurojust) in Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO). S tem bi:

15.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 434/51

Poročevalec:

Michael IKRATH

Soporočevalec:

Carlos TRIAS PINTÓ

1.1

EESO pozdravlja dejstvo, da se Evropska komisija na tej stopnji ni odločila za regulativne ukrepe. Podpira jo v njeni nameri, da izvaja zadevna pravila o konkurenci, če bi bilo to potrebno za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev in zaščite potrošnikov.

1.2

EESO pozdravlja pobudo Evropske komisije za poglobitev enotnega trga s pomočjo akcijskega načrta. Za to bo po eni strani potrebna postopna razširitev ekonomske in monetarne unije, po drugi strani pa nadaljnja uskladitev finančnih produktov in storitev, in sicer v kombinaciji z digitalnimi inovacijami ter ob ohranjanju poštenih in nevtralnih konkurenčnih pogojev, kar zadeva tehnologijo in poslovne modele.

1.3

EESO poziva države članice, naj podvojijo svoje napore za poglobljeno, usklajeno, koordinirano in sistematično uporabo širokega niza vseevropskih standardov, ki se jih trenutno izvaja. S tem bi zagotovili, da so ti popolnoma vključujoči za potrošnike, slednje pa bi hkrati obvarovali pred številnimi tveganji, povezanimi z novimi finančnimi scenariji.

1.4

EESO ugotavlja, da je treba posebno pozornost nameniti tradicionalnim bankam, ki poslujejo z občani („dolgočasno bančništvo“), kot glavnim posrednicam teh produktov in storitev. Te banke, še zlasti regionalne in lokalne, so običajno deležne velikega zaupanja evropskih potrošnikov, ki nimajo navade menjavati ponudnikov. Kljub temu pa je treba spodbujati čezmejne produkte, da bi tako krepili zamisel o enotnem trgu in prostem gibanju ljudi in blaga.

1.5

Hkrati je treba obravnavati pomisleke potrošnikov, kot so drug jezik in zakonodaja, višji stroški za nerezidente, zavrnitev dostopa do nekaterih finančnih storitev in produktov za nerezidente, razlike v davkih, izrabljanje zakonodaje za preprečevanje pranja denarja in tveganja pri menjavi valut.

1.6

EESO poziva Komisijo k izvedbi študije o tem, koliko ekonomsko ranljivih posojilojemalcev je vzelo čezmejna potrošniška posojila zato, ker jim ta niso bila na voljo doma (angl. loan shopping), zaradi česar so izpostavljeni visokemu tveganju prezadolženosti.

1.7

EESO priporoča ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da davčne ureditve za produkte in storitve ne bodo več ovira za pošteno konkurenco. To bi pripomoglo k primerljivosti in preglednosti finančnih produktov in storitev, s čimer bi zagotovili enake konkurenčne pogoje za države članice.

1.8

EESO poziva Komisijo, naj poskrbi za ustrezna, neodvisna in obvezno potrjena orodja za primerjavo različnih finančnih produktov v posameznih sodnih pristojnostih, ki so del Evropske unije.

1.9

EESO priporoča predpise za neevropska velika podjetja s področja informacijsko-komunikacijske tehnologije, kot so Google, Apple in drugi. Slednja namreč lahko uporabljajo svoje zbirke podatkov o potrošnikih za neposredno prodajo prilagojenih produktov, ne da bi bila pri tem podvržena pravilom EU o varstvu potrošnikov in drugim predpisom.

1.10

EESO je globoko prepričan, da se z digitalizacijo nenehno spreminja obnašanje potrošnikov. Zato pozdravlja in podpira prizadevanja Komisije za okrepitev enotnega digitalnega trga, pri čemer se posebna pozornost namenja finančnim storitvam. Komisija ima prav, ko se osredotoča na odpravljanje ovir v čezmejni digitalni distribuciji („geografsko blokiranje“). To je po mnenju EESO edina možnost za dosego resničnega enotnega trga finančnih storitev za potrošnike.

1.11

Na področju finančne tehnologije Odbor meni, da je treba za trajnostno ureditev in ohranjanje čim večje finančne stabilnosti zagotoviti enake konkurenčne pogoje vsem tistim, ki ponujajo zadevne finančne storitve, ter v vsakem trenutku dajati prednost takšnim jamstvom za potrošnike, kot veljajo v tradicionalnem bančnem sektorju.

1.12

EESO Komisiji priporoča, da poleg potrošniških produktov, ki so že zajeti v akcijskem načrtu, opredeli dodatne produkte, ki so preprosti in z enakimi značilnostmi ter posledično pregledni in primerljivi. S tem bi ustvarili možnosti, da se jih kot „vodilne produkte“ prek različnih distribucijskih sistemov (finančna tehnologija, tradicionalne poslovalnice itd.) ponuja po celotni EU, potrošnike pa bi spodbudili, da jim zaupajo. Ob zanesljivih informacijah o produktih in njihovi preglednosti bi lahko potrošniki brez tveganja izbrali najboljšega ponudnika iz celotne EU.

1.13

Ob preprečevanju navzkrižja interesov je treba okrepiti neodvisnost različnih udeleženih strani pri upravljanju iste finančne storitve, saj se s tem spodbuja dobro upravljanje in učinkovit nadzor nad finančnimi storitvami.

1.14

EESO poudarja, da je treba redno preverjati vpliv vsakega standarda na razvoj finančnih produktov in storitev, namenjenih potrošnikom, istočasno pa je treba ustrezno okrepiti vire nadzornih organov. Prav tako izpostavlja, da sta za čezmejno poslovanje potrebna učinkovita mehanizma za alternativno reševanje sporov in spletno reševanje sporov, saj sta ključni dejavnik pri povečanju zaupanja potrošnikov.

1.15

Nazadnje Odbor meni, da morajo vsi ukrepi in besedila na to temo nadgrajevati in upoštevati načela programa REFIT, če želimo, da bodo pridobljeni rezultati za državljane in podjetja uspešni in učinkoviti ter doseženi s čim nižjimi stroški. Ohraniti je treba jasne cilje na tem področju in hkrati zagotoviti, da bodo vsa bodoča zakonodaja in predpisi o tem še naprej preprosti in da bodo odpravljene nepotrebne ovire. Prav tako se je treba za dosego resničnega enotnega trga, ki ne bo razdrobljen, izogniti vsakršnemu prekomernemu zakonskemu urejanju na nacionalni ali regionalni ravni.

2.1

Namen akcijskega načrta je evropskim potrošnikom ponuditi večjo izbiro in lažji dostop do finančnih storitev v EU.

2.2

Zajema finančne storitve, ki so pomemben del vsakdanjika potrošnikov, kot so prihranki na tekočih računih, plačilne storitve, kreditne kartice, hipotekarna posojila in druga posojila ter različne vrste zavarovanj.

2.3

Akcijski načrt je eden od elementov razvoja bolj povezanega in pravičnejšega enotnega trga. V zvezi s finančnimi storitvami to pomeni, da je treba povečati konkurenco med ponudniki finančnih storitev in razširiti izbiro za potrošnike, tako da bodo slednji lahko imeli koristi od nižjih cen, večje kakovosti proizvodov in inovacij.

2.4

Potrošniki bi morali imeti prosto izbiro med širokim nizom finančnih storitev in produktov, ki so na voljo v celotni EU. To, v kateri državi članici ima ponudnik sedež, pri tem ne bi smelo več biti dejavnik.

2.5

Ponudniki finančnih storitev in produktov bi morali imeti možnost, da izkoristijo prednosti celotnega trga EU (enotni trg).

2.6

EU je že sprejela vrsto ukrepov za vzpostavitev enotnega trga finančnih storitev za potrošnike, kot so direktive o plačilnih računih (1), hipotekarnih kreditih (2) in distribuciji zavarovalnih produktov (3), akcijski načrt o oblikovanju unije kapitalskih trgov (4), strategija za evropski notranji trg (5) in strategija za enotni digitalni trg (6).

2.7

Akcijski načrt, ki temelji na posvetovanjih o zeleni knjigi Komisije (7), je bil pripravljen, da bi opredelili in odpravili preostale ovire.

2.8

V akcijskem načrtu se osredotoča na tri glavna področja:

2.9

Akcijski načrt daje prednost razvoju finančne tehnologije in spletnih podjetij, saj finančne storitve iz drugih držav članic trenutno uporablja le 7 % potrošnikov.

3.1

EESO ugotavlja, da je za nastanek enotnega trga EU za finančne storitve potrebna uskladitev različnih projektov finančnih trgov v EU. Unija kapitalskih trgov na primer zadeva vse države članice, medtem ko bančna unija s svojimi tremi stebri velja le za območje eura, trgi „novih“ držav članic pa niso upoštevani. To pomeni, da se želena čezmejna ponudba finančnih storitev in produktov srečuje z nevidnimi mejami.

3.2

Po mnenju EESO bi bilo zato ustrezno, da bi ob nadaljnji poglobitvi enotnega trga finančnih storitev razširili tudi ekonomsko in monetarno unijo. Akcijskega načrta namreč ne bo mogoče izvajati v celoti, zlasti ne na digitalnem področju, če vse države članice ne bodo postopoma uvedle skupne valute. Obstaja tudi nevarnost alternativnih digitalnih valut, kot je bitcoin, ki bi lahko izkoristile razmere in tako ogrozile varnost, varstvo podatkov in zaupanje potrošnikov v čezmejne finančne storitve.

3.3

EESO poudarja, da potrošniki trenutno dojemajo trgovino s finančnimi storitvami kot lokalni in regionalni poslovni model. Zato se strinja z ugotovitvijo Komisije, da bo „večina potrošnikov maloprodajnih finančnih storitev verjetno ostala osredotočena na domači trg“ (8), saj sta pri njih še vedno prisotna negotovost in strah pred novim finančnim okoljem.

3.4

Po mnenju EESO so različne davčne ureditve v državah članicah glavna ovira pri zagotavljanju primerljivosti in preglednosti finančnih produktov. Glavni produkti so pogosto privlačni zaradi davčnih spodbud, od česar pa imajo koristi le nacionalni davkoplačevalci. Nadalje čezmejni finančni trg resno ovira boj proti izogibanju davkom, saj ta na lastnike tujih računov meče sum o nepoštenosti pri njihovih davčnih zadevah. EESO zato Komisijo poziva, da v akcijski načrt vključi dodatne predloge.

3.5

Kljub precejšnjim prizadevanjem Komisije je po podatkih iz Eurobarometra št. 446 čezmejne finančne storitve doslej uporabilo le 7 % državljanov EU. Prav tako ni jasno, koliko ekonomsko ranljivih posojilojemalcev je vzelo čezmejna potrošniška posojila zato, ker jim ta niso bila na voljo doma (angl. loan shopping), zaradi česar so izpostavljeni visokemu tveganju prezadolženosti. EESO zato predlaga izvedbo študije na to temo.

3.6

Ne smemo pa pozabiti, da čezmejno povpraševanje obstaja v obmejnih regijah, kjer se govori skupni jezik. Razen tega tudi znotraj nacionalnih trgov ponudnika zamenja manj kot tretjina potrošnikov. Eden od glavnih razlogov za to je višja raven zadovoljstva zlasti z lokalnimi ali regionalnimi tradicionalnimi bankami, ki poslujejo z občani (glej EBS št. 446). Ob tem želi EESO opozoriti, da je dobičkonosnost regionalnih bank, ki poslujejo z občani, od finančne krize dalje pod posebnim pritiskom. Zato je treba obravnavati vprašanje, kako naj bi banke krile visoke stroške tega, da imajo le sorazmerno majhen delež potrošnikov iz drugih držav članic. EESO poziva Komisijo, naj obravnava druge razloge za nizek delež čezmejnih nakupov finančnih produktov, kot so drug jezik in zakonodaja, višji stroški za nerezidente, zavrnitev dostopa do nekaterih finančnih storitev in produktov za nerezidente, razlike v davkih, izrabljanje zakonodaje o preprečevanju pranja denarja, tveganja pri menjavi valut, itd.

3.7

V zvezi z omenjenim EESO ocenjuje, da je treba nameniti karseda veliko pozornost ravno ohranjanju vloge lokalnih in regionalnih bank, ki poslujejo z občani, in sicer kot ponudnikov finančnih storitev, ki uživajo zaupanje potrošnikov. Za to pa je potrebna veliko bolj raznolika bančna ureditev ob dosledni uporabi načela sorazmernosti (9). Le tako bodo lahko te banke uspešno delovale kot vodilni inovatorji ali sledilci inovacij.

3.8

Po mnenju EESO je to predpogoj za uresničevanje utemeljenih ciljev Komisije, in sicer da bi moral imeti finančni sektor možnost uporabljati sodobne tehnologije, ki so potrebne za razvoj enotnega trga, in da bi moral sektor ostati finančno zanesljiv in varen za potrošnike in vlagatelje.

3.9

EESO je trdno prepričan, da se z digitalizacijo nenehno spreminja obnašanje potrošnikov. Zato pozdravlja in podpira prizadevanja Komisije za okrepitev enotnega digitalnega trga, pri čemer se posebna pozornost namenja finančnim storitvam. Komisija ravna prav, ko se osredotoča na odpravljanje ovir v čezmejni digitalni distribuciji (geografsko blokiranje). Po mnenju EESO je to dobra priložnost za dosego resničnega enotnega trga finančnih storitev za potrošnike. Vendar so potrebni tudi drugi ukrepi, kot so opisani v točki 3.6.

3.10

EESO se strinja s stališčem Komisije, da bi moralo biti prihodnje delo po eni strani osredotočeno predvsem na ustrezno izvajanje že sprejete zakonodaje (glej točko 2.6). Potrebni pa so tudi dodatni ukrepi, s katerimi bi zagotovili, da bodo potrošniki lahko uživali prednosti vseevropskega enotnega trga za finančne storitve.

3.11

EESO v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da vključuje akcijski načrt ambiciozen program ukrepov. Od nacionalnih zakonodajalcev, nadzornih organov in potrošniških organizacij pa pričakuje, da bodo pri njegovem izvajanju v celoti udeleženi. Pomembno vlogo morajo tu odigrati tudi socialni partnerji.

3.12

EESO prav tako pozdravlja dejstvo, da imajo udeleženci na trgu več možnosti za razvijanje lastnih finančnih storitev, še zlasti na področju digitalnih inovacij. Na ta način se, skladno s skupnim ciljem, ustrezno upoštevajo trenutno zelo različne tržne razmere v državah članicah.

3.13

EESO Komisiji priporoča, da poleg potrošniških produktov, ki so že zajeti v akcijskem načrtu, opredeli dodatne lahko primerljive in popolnoma pregledne produkte, ki so preprosti in imajo enake značilnosti. Ti bi lahko postali „vodilni produkti“, ki bi se jih prek različnih distribucijskih sistemov (finančna tehnologija, tradicionalne podružnice itd.) ponujalo po celotni EU, potrošnike pa bi se spodbudilo, da jim zaupajo. Ob zanesljivih informacijah o produktih in njihovi preglednosti (usklajena terminologija, izogibanje preveč strokovnim opisom, preprosti in razumljivi pogodbeni pogoji) bi lahko potrošniki brez tveganja izbrali najboljšega ponudnika iz celotne EU.

3.14

Po mnenju EESO je učinkovita kombinacija novih spletnih tehnologij ter primerljivih in preglednih potrošniških produktov izredno pomembna za nadaljnji razvoj poglobljenega enotnega trga za finančne storitve.

3.15

EESO zato pozdravlja dejstvo, da dokument Komisije za razmislek o poglobitvi ekonomske in monetarne unije, ki je bil objavljen 1. junija, vključuje tudi ključne vidike v zvezi z uskladitvijo finančnih produktov in storitev v EU. To zlasti zadeva vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za različne države članice in posledično ponudnike finančnih storitev. S predlogi Unije za ekonomsko in monetarno unijo se poenostavlja primerljivost in predstavitev različnih čezmejnih finančnih produktov.

3.16

Po mnenju EESO je v tem okviru pomembno, da se še naprej poziva k sprejetju uredbe o finančno-tehnoloških podjetjih. Med finančno krizo v letih 2008–2010 so bili razdrobljeni predpisi (Basel III, CRD IV) eden izmed razlogov za to, da tradicionalne banke, ki poslujejo z občani, niso mogle več v zadostni meri izpolnjevati svoje glavne naloge (posojila malim in srednjim podjetjem ter posameznikom). Ponudba finančno-tehnoloških podjetij pa ni predmet teh predpisov. EESO zato poziva, da se pred vzpostavitvijo akcijskega načrta za čezmejne finančne storitve za potrošnike uvedejo enaki konkurenčni pogoji v predpisih, ki veljajo za tradicionalne banke, ki poslujejo z občani, in finančno-tehnološka podjetja (10).

3.16.1

Da bi po krizi ponovno vzpostavili zaupanje potrošnikov v finančne institucije, mora Komisija nujno obravnavati zaskrbljenost potrošnikov v zvezi s finančno-tehnološkimi podjetji, kot so varstvo osebnih podatkov in zasebnosti, pravna sredstva, tveganje prezadolženosti, posledice morebitnega stečaja teh platform, pomanjkanje neodvisnega in odgovornega svetovanja o ponujenih produktih in storitvah, tveganje finančne izključenosti za potrošnike, ki so digitalno nepismeni, izkoriščanje in uporaba masovnih podatkov ter razpoložljivost in dostopnost teh produktov.

3.17

EESO poziva države članice, naj zagotovijo, da je izvajanje vseh ukrepov iz akcijskega načrta vselej v skladu z zahtevami iz direktive o dostopnosti proizvodov in storitev ter z evropskim aktom o dostopnosti.

3.18

Akcijski načrt bo dosegel želeni učinek le, če se bo izvajal skupaj s postopno okrepitvijo (tako kakovostno kot količinsko) nadzornih nalog finančnih organov, in sicer z uvedbo sistematičnega nadzora nad ravnanjem ponudnikov finančnih storitev pri izvajanju revidirane direktive o plačilnih storitvah (PSD2) in direktive o trgih finančnih instrumentov MIFID II, z zagotavljanjem zapletenega ravnovesja med zasebnostjo in preglednostjo ter ločevanjem med svetovanjem o produktu in njegovim trženjem. Poleg omenjenega pa je treba dodeliti posebno pozornost bonitetnim agencijam in neodvisnim finančnim posredniškim storitvam, kot je EESO že poudaril v svojem mnenju o zeleni knjigi.

3.19

Za preprečevanje finančne nepismenosti, ki lahko vodi v prezadolževanje in finančno ter socialno izključenost, sta potrebna izobraževanje in vseživljenjsko učenje.

4.1

V zvezi z opombami v točki 3 EESO priporoča, da se Komisija osredotoči na hitro izvajanje ukrepov glede izboljšanja kakovosti in zanesljivosti spletnih mest za primerjavo finančnih storitev (ukrep 4), preučitve nacionalnih pravil o varstvu potrošnikov (ukrep 8), finančne tehnologije (ukrep 10) in elektronske identifikacije (ukrep 11).

4.3

EESO zato zlasti pozdravlja ukrepe, predlagane v ukrepu 11, med njimi spodbujanje uporabe uredbe eIDAS (uredba o elektronski identifikaciji), na primer tako da bi njeno uporabo razširili na trgovanje med podjetji in potrošniki, in krepitev novih sredstev za digitalno vpisovanje (npr. video sistemi za prepoznavanje). EESO v zvezi s tem podpira zadevno stališče Evropskega parlamenta (11) o peti direktivi o preprečevanju pranja denarja (12). Vsi ti digitalni postopki pa ne bi smeli ogroziti varstva podatkov in zasebnosti.

4.6

EESO prav tako priporoča pregled veljavne posebne zakonodaje na področju finančnih storitev, in sicer v zvezi z njenimi učinki na želen enotni trg in njeno digitalno primernostjo. Informacije, namenjene potrošnikom, bi morale biti razumljive, preproste in ustrezne ter bi jim morale omogočati, da se odločijo, kot je zanje najbolje. Razvoju digitalnega enotnega trga na področju finančnih storitev škodujejo zlasti pretirane zahteve glede informacij, svetovanja in dokumentacije. Zato bi bilo treba ubrati celostni pristop vrednotenja.

4.13

Prav tako je bistvenega pomena, da se Komisija izrecno osredotoči na „hitre“ potrošniške kredite. Ti pogosto niso dovolj pregledni, vsebujejo najrazličnejše nepoštene določbe in se pri njih uporabljajo zavajajoče tržne prakse, med drugim z oglaševanjem v najpomembnejših medijih (tisk, radio in televizija). EESO poziva nadzorne organe držav članic, naj v tesnem sodelovanju s potrošniškimi organizacijami ustrezno nadzorujejo tržno obnašanje teh podjetij.

15.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 434/58

Poročevalec:

Michael McLOUGHLIN

1.1

EESO podpira cilje Komisije iz predlogov o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb (CCCTB).

1.2

EESO priporoča čim večja prizadevanja za uvedbo CCCTB na podlagi soglasja, pri čemer je treba upoštevati občutljivo naravo vprašanj, povezanih s subsidiarnostjo in suverenostjo držav članic.

1.3

EESO razume, zakaj se je Komisija odločila za dvostopenjski pristop, vendar poziva, naj se potem, ko bo sprejeta skupna osnova za davek, hitro uvede še druga faza, saj bo šele konsolidacija podjetjem prinesla večje koristi. V prvi fazi bodo vidne nekatere koristi z vidika boja proti agresivnemu davčnemu načrtovanju, toda naloga bo opravljena šele s konsolidacijo.

1.4

EESO ugotavlja, da je Komisija znova objavila predlog o CCCTB iz dveh namenov, namreč da bi podprla enotni trg in se borila proti agresivnemu davčnemu načrtovanju s tem, da se dohodek obračunava v kraju ustvarjanja vrednosti. EESO poziva države članice, naj si prizadevajo za dokončanje obeh faz, ki sta učinkovit ukrep za boj proti goljufijam in spodbujanje rasti.

1.5

Tako kot že leta 2011 EESO priporoča, naj se znova preveri porazdelitvena formula za CCCTB; Komisija in države članice bi morale razmisliti o tem, da iz formule izključijo intelektualno lastnino. Tudi faktor prodaje po namembnem kraju bo morebiti treba spremeniti, da se zagotovi pravično izvajanje. Odbor je zaskrbljen, da bodo manjše države članice izvoznice zaradi uporabe predlaganega faktorja prodaje izgubile velik del obdavčljivega dohodka v korist večjih držav članic, ki so velike potrošnice. Po mnenju EESO bi si bilo treba v predlogu prizadevati za pravično formulo in preprečitev sistematično neuravnoteženih učinkov.

1.6

Glede predlogov o amortizaciji Odbor poziva k previdnosti, saj je treba zagotoviti upoštevanje resničnih izkušenj podjetij. Časovni okviri za amortizacijo so za nekatere razrede sredstev, ki zaradi hitrega tehnološkega razvoja zelo naglo zastarajo, morebiti preveč strogi.

1.7

EESO podpira priznanje davčne obravnave lastniškega financiranja za naložbe podjetij, saj se predlaga enaka obravnava lastniškega in dolžniškega financiranja; kljub temu podjetij v finančni stiski ne bi smeli izpostaviti še večjemu davčnemu bremenu.

1.8

EESO meni, da bi bilo treba s predlogi vzpostaviti pravično ravnovesje med državami članicami, zato bi bilo treba za vsako državo članico posebej podrobno proučiti njihov vpliv na privlačnost za naložbe ter ohranjanje in ustvarjanje delovnih mest. EESO poudarja, da morajo države v ta namen zagotoviti ustrezne informacije.

1.9

EESO priporoča, naj predlogi o CCCTB zmanjšajo zapletenost, kjer je to mogoče, zlasti glede na cilj, da je treba zagotoviti varnost in enostavnost. To je še zlasti pomembno pri obravnavi neopredmetenih sredstev v bilancah stanja podjetij.

1.10

EESO poziva Komisijo, naj obravnava potrebo po prožnosti ter državam in podjetjem omogoči odzivanje na spreminjajoče se svetovne ali notranje gospodarske razmere, pri čemer je treba spoštovati postopke EU in vzajemno sodelovanje.

1.11

CCCTB bi imela večji učinek in zanjo bi lažje dosegli potrebno soglasje, če bi bilo upoštevanih več ključnih vprašanj, ki jih obravnava to mnenje.