6.10.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 275/1

(1)

Komisija je 23. marca 2006 z Uredbo (ES) št. 553/2006 (2) („začasna uredba“) uvedla začasno protidampinško dajatev na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Vietnama („zadevni državi“ ali „državi izvoznici“) v Skupnost. Ta uredba je začela veljati 7. aprila 2006.

(2)

Treba je opozoriti, da je preiskava dampinga zajela obdobje od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005 („obdobje preiskave“ ali „OP“), proučitev gibanj, pomembnih za oceno škode, pa je zajela obdobje od 1. januarja 2001 do konca obdobja preiskave („obravnavano obdobje“).

(3)

Po uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja iz zadevnih držav so vse stranke prejele obvestilo o razkritih dejstvih in premislekih, na katerih je temeljila začasna uredba. Vsem strankam je bilo odobreno obdobje, v katerem so lahko podale stališča glede teh razkritij.

(4)

Nekatere zainteresirane stranke so predložile pisne pripombe. Strankam je bila na zahtevo dana tudi možnost za ustno zaslišanje. Komisija je nadaljevala z iskanjem in preverjanjem vseh informacij, za katere je menila, da so potrebne za njene dokončne ugotovitve.

(5)

Službe Komisije so razkrile tudi vsa bistvena dejstva in premisleke, na podlagi katerih je nameravala priporočiti uvedbo dokončnih protidampinških ukrepov in dokončnega pobiranja zneskov, zavarovanih z začasno dajatvijo. Zainteresiranim strankam je bilo odobreno obdobje, v katerem so lahko podale svoja stališča v zvezi s tem razkritjem. Po proučitvi ustnih in pisnih pripomb, ki so jih predložile stranke, so bile ugotovitve po potrebi ustrezno spremenjene. Zagotovljeno je bilo še dodatno razkritje glede spremembe predvidene oblike ukrepov.

(6)

Številne zainteresirane stranke so ponovile svojo trditev, da se s tem, ko imena pritožnikov niso bila razkrita, ni ohranila pravica do obrambe. To vprašanje je bilo obravnavano že pred tem (glej uvodno izjavo 8 začasne uredbe). Zadeva je bila ponovno proučena v končni fazi in poudariti je treba naslednje: obseg proizvodnje pritožnikov, razčlenjen po državah, je bil razkrit tistim zainteresiranim strankam, ki so v zvezi s tem vložile zahtevek. Zato se šteje, da je bila njihova pravica do obrambe ustrezno ohranjena. Te informacije so lahko pozneje pregledale tudi vse druge zainteresirane stranke.

(7)

Treba je opozoriti, kot je določeno v uvodni izjavi 10 začasne uredbe, da je izdelek, ki ga ta postopek zadeva, obutev z zgornjim delom iz usnja ali umetnega usnja s poreklom iz LRK in Vietnama, razen:

(8)

Na podlagi prvin iz uvodnih izjav 12 do 27 začasne uredbe je bilo začasno sklenjeno, da je treba določeno visokotehnološko športno obutev, tj. Special Technology Athletic Footwear (športna obutev, izdelana po posebni tehnologiji) („STAF“), izključiti iz te opredelitve.

(9)

Sklenjeno je bilo tudi, da se otroški čevlji začasno obravnavajo kot del zadevnega izdelka, čeprav bodo predmet nadaljnje preiskave in obravnave v zaključni fazi.

(10)

Zainteresirane stranke so bile povabljene, da dajo pripombe na ta posebna vprašanja. Glede na pripombe, ki so jih predložile o zgoraj navedenem vprašanju, in na zahteve za izključitev drugih posebnih vrst obutve, bodo te zahteve podrobno analizirane v nadaljevanju.

(11)

Treba je opozoriti, da je bila obutev STAF, kot je opredeljena v uvodni izjavi 13 začasne uredbe, izključena iz opredelitve zadevnega izdelka.

(12)

Ta izključitev je temeljila na dejstvu, da se ta vrsta obutve razlikuje po osnovnih fizičnih in tehničnih lastnostih, da se prodaja po različnih prodajnih poteh in razlikuje po končni uporabi in dojemanju potrošnikov.

(13)

Obutvena industrija Skupnosti je nasprotovala izključitvi obutve STAF iz opredelitve izdelka z navedbo, da naj bi se obutev STAF prodajala po enakih prodajnih poteh kot izdelek v preiskavi ter da jo potrošniki tudi enako dojemajo. Če bi se obutev STAF kljub temu izključila iz opredelitve izdelka, zajetega v preiskavo, pa je bilo poudarjeno, da je treba najnižjo vrednost obutve STAF v višini 9 EUR v sedanji opredelitvi TARIC zvišati in pri tem upoštevati razvrednotenje dolarja v primerjavi z eurom, ki se je pojavilo v preteklih letih.

(14)

V odgovor na te navedbe je treba najprej opomniti, da industrija Skupnosti ni nasprotovala dejstvu, da se obutev STAF razlikuje v osnovnih fizičnih in tehničnih lastnostih. Drugič, obutvena industrija Skupnosti v zvezi s prodajnimi potmi, uporabo, dojemanjem potrošnika in gibanjem uvoza, ni predložila nobenih trdnih utemeljitev, ki bi lahko spremenile ugotovitve iz uvodnih izjav 15 do 18 začasne uredbe. Zahteva za zvišanje praga v višini 9,00 EUR tudi ni bila podprta z dokazi.

(15)

Številni uvozniki so zahtevali znižanje najmanjše vrednosti obutve STAF, in sicer z 9,00 EUR na 7,50 EUR, predvsem zaradi spremenjenih okoliščin v obliki proizvodnih procesov, ki znižujejo stroške.

(16)

Tudi te navedbe so bile podrobno analizirane. Treba je opomniti, da je bil prag 9 EUR določen v nomenklaturi TARIC leta 1994, ko je bila obutev STAF uvedena v okviru kvot za obutev s poreklom s Kitajske, tj. pred 12 leti. Uvozniki so predložili zadostne dokaze, da so nove proizvodne tehnologije privedle tako do znatnega zmanjšanja stroškov na enoto obutve STAF kot tudi do zmanjšanja porabe surovin in energije. To v povezavi z večjo konkurenco, ki je posledica večje ponudbe obutve STAF, drugega dejavnika nižanja cen, v primerjavi s položajem pred dvanajstimi leti dejansko vpliva na ravni cene, česar ni mogoče zanemariti. Skromno znižanje praga za obutev STAF v višini 1,5 EUR se zdi primerno in potrebno za odraz navedenih sprememb.

(17)

Različni izvozniki so tudi trdili, da je treba opredelitev obutve STAF razširiti tako, da se v njen obseg vključi vsa obutev z zgornjim delom iz usnja in podplatom iz etilen-vinil acetata (EVA) in/ali vlitim podplatom.

(18)

Vendar pa je treba v odgovor na te trditve poudariti, da uporaba tehnike vlivanja EVA kot take ni pomenila jasnega razlikovanja med končnim izdelkom in zadevnim izdelkom. Pojasnjeno je bilo tudi, da bi se lahko tehnika vlivanja, ki se uporablja za podplate EVA, uporabila tudi za obutev, pri kateri jasno ne gre za obutev STAF. Predloženi niso bili tudi nobeni dokazi o tem, da razlikovanje na podlagi različnih fizičnih in tehničnih lastnost, različnih prodajnih poti, uporabi in dojemanju potrošnika ter različnih gibanjih uvoza ne bi bilo primerno. Poleg tega so si opredelitve EVA, ki so jih predlagali različni uvozniki, jasno nasprotovale. Zato je bil predlog glede opredelitve obutve STAF zavrnjen.

(19)

Izključitev obutve STAF iz opredelitve zadevnega izdelka v začasni uredbi se torej potrdi. Nadalje je treba najnižjo vrednost za obutev STAF znižati z 9,00 EUR na 7,50 EUR. Ker drugih pripomb ni bilo, se potrdijo ugotovitve začasne uredbe o obutvi STAF, določene v uvodnih izjavah 13 do 19 začasne uredbe. Obutev STAF v vrednosti, ki ni manjša od 7,5 EUR, se zato dokončno izključi iz postopka.

(20)

Za otroško obutev, tj. obutev z vložki dolžine manj kot 24 cm ter s podplatom in peto s skupno višino 3 cm ali manj, ki se uvršča pod oznake KN: ex 6403 20 00, ex 6403 30 00, 6403 51 11, 6403 51 91, 6403 59 31, 6403 59 91, 6403 91 11, 6403 91 91, 6403 99 31, 6403 99 91 in ex 6405 10 00, niso veljali začasni protidampinški ukrepi, ker z začasnimi ugotovitvami takih ukrepov na podlagi interesa Skupnosti ni bilo mogoče utemeljiti.

(21)

V uvodnih izjavah 28 do 31 začasne uredbe še ni bil sprejet dokončni sklep o tem, ali naj se otroški čevlji vključijo v opredelitev zadevnega izdelka ali ne. Čeprav so se obravnavale nekatere utemeljitve o izključitvi otroške obutve iz obsega preiskave, pa med navedeno fazo preiskave te utemeljitve niso privedle do dokončnega sklepa. Zato je bilo sklenjeno, da se otroške čevlje do nadaljnje preiskave in obravnave v zaključni fazi obravnava kot del zadevnega izdelka.

(22)

Po razkritju začasnih ugotovitev so nekatere zainteresirane stranke trdile, da je treba otroško obutev izključiti iz obsega preiskave. Te zahteve so temeljile na predpostavki, da se otroški čevlji v posebni obliki, prodajnih poteh in storitvah za kupce, kot je obravnavano v uvodnih izjavah 30 in 31 začasne uredbe, jasno razlikujejo od drugih vrst obutve, ki se uvršča v obseg sedanje preiskave.

(23)

Vendar pa so se navedene zahteve zdele nezadostne za izključitev otroške obutve iz opredelitve zadevnega izdelka, saj niso bile podprte z zadostnimi dokazi o tem, da se lahko v okviru obsega te preiskave določi jasna ločnica med otroško obutvijo in drugimi vrstami obutve. Pravzaprav je bilo ugotovljeno nasprotno, in sicer, da so osnovne fizične in tehnične lastnosti otroške obutve, ki so enake lastnostim zadevnega izdelka – kombinacija zgornjega dela iz usnja z različnimi vrstami podplatov za zaščito stopal – pomembnejše od katerih koli drugih razlik (tj. predvsem velikosti). Poleg tega se je zdelo, da se oblika, prodajne poti in storitve za potrošnike bistveno ne razlikujejo od drugih vrst obutve v preiskavi. Samo dejstvo, da je otroška obutev posebna podskupina izdelka v okviru obsega zadevnega izdelka, še ne utemeljuje izključitve iz obsega izdelka. Dejansko je bilo ugotovljeno, da med otroško obutvijo in zadevnim izdelkom ni jasne ločnice, ampak se pri opredelitvi zadevnega izdelka lastnosti v veliki meri prekrivajo, in sicer da gre za izdelek za pokritje in zaščito stopal, zlasti pri hoji.

(24)

Industrija Skupnosti je v svojem odgovoru na razkritje začasne uredbe zahtevala vključitev otroške obutve v zadevni izdelek. Zlasti so bili predloženi dokazi, da obstaja v Skupnosti pomembna proizvodnja otroške obutve.

(25)

Trditve industrije Skupnosti le še potrjujejo dokončne ugotovitve. Zato se dokončno sklene, da je treba otroško obutev vključiti v opredelitev zadevnega izdelka.

(26)

Številne zainteresirane stranke so trdile, da se določene druge vrste obutve znotraj teh oznak KN preveč razlikujejo, zlasti glede uporabe, da bi lahko sodile v isto kategorijo izdelkov. Analiza teh trditev sledi v nadaljevanju.

(27)

V smislu kombinirane nomenklature se za „pohodniške“, „planinske“ in druge čevlje za na prostem („pohodniški čevlji“) ne šteje, da se uporabljajo pri športnih aktivnostih, in zato te vrste čevljev ne sodijo v opredelitev obutve STAF, kot je določeno v uvodni izjavi 13 začasne uredbe. Vendar pa so nekatere stranke zahtevale, da se ta izdelek izključi iz postopka, ker (i) so zahteve za take pohodniške čevlje domnevno zelo podobne tehničnim zahtevam za obutev STAF, (ii) naj bi se pohodniški čevlji v smislu prodajnih poti in dojemanja potrošnika jasno razlikovali od druge vrste obutve in ker (iii) naj bi plačevanje več dajatev za pohodniško obutev odločilno vplivalo na ta poseben trg.

(28)

Predloženi niso bili nobeni dodatni dokazi glede posebnih tehničnih podrobnosti in lastnosti pohodniških čevljev, ki bi spremenili sklep iz uvodne izjave 34 začasne uredbe, ki navaja, da čeprav imajo različne vrste obutve, tj. pohodniška obutev, dejansko nekaj dodatnih posebnih lastnosti, ostajajo osnovne lastnosti tudi te vrste obutve enake. Ugotovljeno je bilo tudi, da se „pohodniški“ čevlji na veliko proizvajajo v Skupnosti in da ni mogoče določiti jasne ločnice med uvoženimi „pohodniškimi čevlji“ in proizvodnjo Skupnosti. To je potrdil tudi sklep o vključitvi iste vrste obutve v obseg izdelka glede na Uredbo Sveta (ES) št. 2155/97 (4). Čeprav imajo včasih pohodniški čevlji posebne lastnosti, pa imajo enake fizične in tehnične lastnosti druge obutve, zajete v obseg izdelka. V zvezi z njihovo uporabo in dojemanjem potrošnika je bilo ugotovljeno tudi, da se v veliki meri prekrivajo z drugo vrsto obutve, zajete v opredelitev izdelka. Skladno s tem se šteje, da morajo „pohodniški čevlji“ ostati v obsegu preiskave.

(29)

En uvoznik je zahteval izključitev določene obutve z mehanoterapavtsko uporabo. Čeprav se izdelek trenutno uvršča pod oznake KN 6403 99 93, 6403 99 96 in 6403 99 98, se je trdilo, da je treba to vrsto obutve izključiti iz obsega preiskave, ker naj bi imela drugačne fizične in kemijske lastnosti ter drugačne prodajne poti in dojemanje potrošnika kot potrjeni medicinski izdelek, za katerega je odobreno, da se prodaja kot medicinski pripomoček za mehanoterapevtsko uporabo.

(30)

Ugotovljeno je bilo, da je treba to vrsto obutve šteti kot del zadevnega izdelka. Čeprav ima ta izdelek drugačno tehnologijo in uporabo, ki bi lahko veljala tudi za medicinske namene, pa teh posebnih lastnosti ni mogoče jasno in strukturno ločiti od zadevnega izdelka. To podkrepljuje tudi dejstvo, da to vrsto obutve kupujejo potrošniki zaradi udobnosti in ne zaradi posebnih medicinskih vzrokov, kar je priznal tudi uvoznik v svojih navedbah.

(31)

Zaradi zgoraj navedenih razlogov se šteje, da je treba zahtevo za izključitev obutve z mehanoterapevtsko uporabo zavrniti.

(32)

Sandali za na plažo EVA („SPE“) so čevlji, katerih zgornji del je omejen na usnjeni trak, ki se pripne na obe strani debelega lahkega podplata, narejenega iz kombinacije etilen-vinil acetata in drugih materialov. Nekatere zainteresirane stranke so trdile, da je treba tak izdelek izključiti iz obsega sedanje preiskave, ker naj bi imela ta obutev zelo specifične in drugačne osnovne fizične in tehnične lastnosti, po katerih se jo lahko enostavno prepozna kot sandale za na plažo, torej se od drugih vrst obutve, ki je zajeta v opredelitev izdelka, razlikuje po končni uporabi in dojemanju potrošnika. Trdile so tudi, da se tehnologija, ki se uporablja za SPE, v Evropi ne uporablja več.

(33)

V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da imajo SPE kljub dejanskim posebnim lastnostim vendarle enake fizične in tehnične lastnosti druge obutve, zajete v obseg izdelka. Kar zadeva njihovo uporabo in dojemanje potrošnika pa je bilo ugotovljeno, da se v veliki meri prekrivajo z drugo vrsto obutve, zajete v opredelitev izdelka, tj. čevlji z zgornjim delom iz jermenov in coklji. Ugotovljeno je bilo tudi, da so prodajne poti, trženje, modni trendi itd. enaki kot pri drugih vrstah obutve, zajete v opredelitev izdelka. Poleg tega je industrija Skupnosti predložila dokaze o tem, da je v ES še vedno na voljo znatna proizvodnja SPE. Zato se šteje, da je treba zahtevo za izključitev zavrniti.

(34)

Ena zainteresirana stranka je zahtevala, da se obutev z zgornjim delom iz svinjskega usnja zaradi domnevnih razlik v kakovosti in ceni ter domnevnem pomanjkanju proizvodnje ES obutve s takim zgornjim delom izključi iz obsega preiskave.

(35)

Vendar jasno razlikovanje med uvoženo obutvijo iz svinjskega usnja in proizvodnjo Skupnosti ni bilo mogoče, saj imata obe enake osnovne fizične in tehnične lastnosti ter uporabo. Dokazano je tudi, da so prodajne poti na splošno enake, kar se odraža tudi v dejstvu, da potrošniki čevljev iz svinjskega usnja ne dojemajo drugače. Zato je bila zahteva zavrnjena.

(36)

Ena zainteresirana stranka je zahtevala, da se določeno obutev s patentirano tehnologijo izključi iz obsega preiskave, tj. tehnologijo, ki vključuje peto s sistemom blaženja udarcev, srednji podplat s posebnimi elementi za oblazinjene ter posebno tehnologijo, ki omogoča večjo prožnost te vrste obutve.

(37)

Vendar pri primerjavi te vrste obutve z zadevnim izdelkom glede osnovnih fizičnih in tehničnih lastnosti ter uporabe jasne ločnice med to vrsto obutve in zadevnim izdelkom ter uporabo ni bilo mogoče določiti. Priznava se, da lahko patentirana tehnologija prispeva k povečanju udobnosti, vendar pa sama po sebi znatno ne spremeni lastnosti obutve za običajno rabo. Dejstvo, da je določena tehnologija patentirana, kot tako tudi ne upravičuje izključitve te vrste obutve iz obsega izdelka. Čeprav se priznava, da ima ta izdelek posebne lastnosti, pa še vedno konkurira s proizvodnjo ES izdelka v preiskavi. Zato se ta zahteva zavrne.

(38)

Nekatere zainteresirane stranke so zahtevale, da se vse vrste športne obutve, ne le obutev STAF in športna obutev v smislu opombe 1 k tarifnim podštevilkam v poglavju 64 carinske nomenklature, izključijo iz postopka. Te zahteve temeljijo na istih zahtevah o izključitvi obutve STAF in domnevnem pomanjkanju določene druge obutve, ki ni STAF, na trgu ES, če se te vrste obutve ne izključijo. Slednja zahteva ni bila podprta s konkretnimi dokazi. Nove informacije, ki bi spremenile sklep iz uvodne izjave 27 začasne uredbe v zvezi s preostalimi vrstami obutve, ki ni obutev STAF, torej niso bile predložene. Zato je bila zahteva zavrnjena.

(39)

Začasni sklepi, spremenjeni, kot je pojasnjeno v točki B. 1.1 zgoraj, se zato dokončno potrdijo. Za namene tega postopka in v skladu z običajno prakso Skupnosti se zato šteje, da so vse vrste zadevnega izdelka en sam izdelek.

(40)

Ker niso bile predložene nobene pripombe v zvezi s podobnim izdelkom, se vsebina in začasni sklepi potrdijo.

(41)

Glede na zgoraj navedeno se dokončno sklene, da so v skladu s členom 1(4) osnovne uredbe zadevni izdelek in vse ustrezne vrste obutve z zgornjim delom iz usnja, izdelane in prodane v primerljivi državi Braziliji, ter obutev, ki jo je industrija Skupnosti izdelala in prodala na trgu Skupnosti, podobni.

(42)

Nekatere stranke so trdile, da vzorci glede na izključitev obutve STAF in otroških čevljev niso reprezentativni.

(43)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 61 začasne uredbe, izključitev izdelkov STAF ni znatno vplivala na reprezentativnost vzorca. Glede na sklep, da se otroški čevlji ohranijo v obsegu preiskave, utemeljitev v zvezi z otroškimi čevlji ni bistvena.

(44)

Pripombe so bile predložene v zvezi z odstotnimi točkami vzorca, kot so bile določene v okviru začasnih ukrepov. Te pripombe so bile upoštevane. Ugotovljeno je bilo, vključujoč otroške čevlje, da so vzorčene družbe predstavljale več kot 12 % oziroma 15 % izvoznih količin zadevnega izdelka kitajskih in vietnamskih sodelujočih proizvajalcev izvoznikov v Skupnost. Zato je vzorec jasno reprezentativen. Navaja se tudi sklic na utemeljitve iz uvodne izjave 56.

(45)

Trdilo se je tudi, da izbira vzorcev ni bila v skladu s Protidampinškim sporazumom STO, ker so bili nekateri glavni izvozniki izbrani na račun družb z manjšo prodajo ES ali brez nje, toda s sorazmerno veliko domačo prodajo.

(46)

Kot je že pojasnjeno v uvodni izjavi 60 začasne uredbe, je bil namen uporabljene metodologije zagotoviti najvišjo možno reprezentativnost vzorcev ter v največji reprezentativni obseg izvoza, ki ga je bilo v razpoložljivem času mogoče razumno preiskati, vključiti nekatere družbe z reprezentativno domačo prodajo. Na tej podlagi bi bilo mogoče izračunati normalno vrednost, če bi bili nekateri vzorčeni proizvajalci izvozniki upravičeni do tržnogospodarske obravnave („TGO“). Vzorci niso bili izbrani v nasprotju s pravili STO ali členom 17 osnovne uredbe, v skladu s katerim mora biti vzorec bodisi statistično veljaven ali pa mora vključevati največji reprezentativni obseg proizvodnje, prodaje ali izvoza, ki ga je v razpoložljivem času mogoče razumno preiskati. Zato zgoraj navedena merila omogočajo, da se domača prodaje in/ali izvoz uporabi kot merilo za izbor v vzorec.

(47)

Treba je tudi poudariti, da so se, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 57 in 58 začasne uredbe, organi zadevnih družb v celoti strinjali z izbranimi vzorci.

(48)

Nekatere zainteresirane stranke so tudi trdile, da se je treba glede sestave vzorca za LRK dogovoriti s hongkongškimi in tajvanskimi organi, glede na to, da so kitajski proizvajalci večinoma v lasti delničarjev iz teh držav. Zato naj bi ta postopek domnevno zadeval stranke v teh državah.

(49)

To utemeljitev je bilo treba zavrniti. Ustaljena praksa Skupnosti je, da se sklepajo dogovori z organi države izvoznice in/ali združenji proizvajalcev v protidampinških postopkih, v katerih se uporabljajo tehnike vzorčenja v skladu s členom 17(2) osnovne uredbe. V tem primeru so bile državne oblasti zadevnih držav tudi v tesnem stiku z združenji proizvajalcev teh držav. Državi izvoznici v trenutnih postopkih sta LRK in Vietnam. Zato je dejansko prišlo do dogovora teh organov glede sestave vzorca.

(50)

En nevzorčen vietnamski proizvajalec izvoznik je ponovil svojo pripombo, da mu mora biti odobrena individualna preiskava, ker je ustrezno izpolnil protidampinški vprašalnik. Dejstvo, da nevzorčena stranka predloži izpolnjen protidampinški vprašalnik, še ne pomeni avtomatično, da se ji odobri individualna preiskava. Kot je bilo pojasnjeno v uvodni izjavi 64 začasne uredbe, je Komisija glede na neprimerljivo velikost vzorcev dejansko sklenila, da bi bila individualna preiskava dodatnih proizvajalcev izvoznikov preveč obremenjujoča in bi preprečila pravočasni zaključek preiskave.

(51)

Nazadnje so stranke trdile, da je vključitev reprezentativne domače prodaje v vzorec neprimerna, ker noben izvoznik ni upravičen do TGO. Vendar pa se zdi ta utemeljitev nepomembna, ker se sklep o TGO sprejme šele po izbiri vzorca.

(52)

Trditev je bila zato zavrnjena, brez nadaljnjih pripomb v zvezi s tem pa se sklene, da so bili vzorci reprezentativni.

(53)

Različne zainteresirane stranke so trdile, da je zaradi nereprezentativnosti vzorca proizvajalcev Skupnosti kršen člen 17 osnovne uredbe. Ta trditev temelji na dejstvu, da je bilo v vzorec vključenih le deset družb, ki predstavljajo komaj 10 % celotnega obsega proizvodnje pritožnikov ter le manjši delež celotne proizvodnje Skupnosti, tj. manj kot 5 %, glede na to, da predstavljajo pritožniki v tem primeru nekoliko več kot 40 % celotne proizvodnje Skupnosti. Trdile so tudi, da določena ugotovljena gibanja za vzorčene proizvajalce Skupnosti niso podobna tistim, ki so bila ugotovljena za pritožnike na splošno, in da vzorec zato ni reprezentativen.

(54)

Eno združenje uvoznikov je tudi trdilo, da vzorec proizvajalcev Skupnosti statistično ni veljaven in da je bil zato pri preveritvenih obiskih preverjen zanemarljiv delež proizvodnje Skupnosti.

(55)

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 17 osnovne uredbe določa, da se lahko preiskave omejijo na vzorce, ki so bodisi statistično veljavni bodisi pomenijo največji reprezentativni obseg proizvodnje, prodaje ali izvoza, ki ga je mogoče razumno preiskati.

(56)

Iz besedila te določbe je jasno razvidno, da ni količinskih kazalnikov ali pragov, ki bi določali stopnjo reprezentativnega obsega. Edini kazalnik je, da je treba tak obseg omejiti na to, kar je mogoče v razpoložljivem času razumno preiskati.

(57)

Zaradi posebnih okoliščin tega primera, tj. dejstva, da je industrija Skupnosti zelo razdrobljena, morajo družbe v vzorcu pokrivati relativno majhen delež celotne proizvodnje Skupnosti. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 65 začasne uredbe, je Komisija prvotno izbrala vzorec na podlagi velikosti, tj. obsega proizvodnje, vendar pa je upoštevala tudi geografski položaj proizvajalcev, s čimer se zagotovi reprezentativnost vzorca. Vendar je bilo treba družbe, vključene v vzorec, omejiti na tako število, ki ga je mogoče v razpoložljivem času razumno preveriti. Glede na visoko raven razdrobljenosti industrije in velikega števila proizvajalcev, izbranih v vzorec, nadaljnje povečanje števila družb v nobenem primeru ne bi znatno vplivalo na delež vzorca v primerjavi s celotno proizvodnjo Skupnosti. V tem smislu je treba v nasprotju s trditvami nekaterih strank tudi opomniti, da ni pravne obveznosti vključitve malih in srednjih podjetij v vzorec v smislu ustrezne zakonodaje ES, kot izhaja iz besedila člena 17(1) osnovne uredbe.

(58)

Kot je pojasnjeno zgoraj, mora biti izbira vzorca bodisi statistično veljavna ali pa temeljiti na reprezentativnem obsegu. Ker je bila v tem primeru izbrana druga metoda, je bila trditev, da vzorec ni statistično veljaven, zavrnjena. Podobno dejstvo, da nekatera gibanja, ugotovljena za vzorčene proizvajalce Skupnosti, naj ne bi bila podobna gibanjem, ugotovljenim za pritožnike na splošno, ter da so bili pri majhnem deležu proizvajalcev Skupnosti opravljeni preveritveni obiski, ne pomeni pravno veljavne utemeljitve, ki bi podvomila v veljavnost vzorca.

(59)

Zaradi zgoraj pojasnjenih razlogov so bile trditve različnih strank zavrnjene in pravna veljavnost vzorca se potrdi, saj je vzorec reprezentativen in je bil izbran v popolni skladnosti s členom 17 osnovne uredbe.

(60)

Nekatere zainteresirane stranke so trdile, da Komisiji za vsakega nevzorčenega kitajskega in vietnamskega izvoznika posebej ni uspelo pojasniti, zakaj ni upravičen do TGO. Glede na njihovo trditev, ki so jo ponovili ob dokončnem razkritju, mora Komisija sprejeti posamezne odločitve glede predloženih zahtevekov TGO za vsakega izvoznika posebej, ne glede na to, ali je izvoznik vzorčen ali ne. Menile so, da je bila nevzorčenim družbam z uporabljeno metodologijo odvzeta pravica do individualne ocene in da ta metodologija pomeni kršitev člena 2(7)(b) in 2(7)(c) osnovne uredbe.

(61)

Vendar se šteje, da obstoječa določba o vzorčenju (člen 17 osnovne uredbe) v celoti zajema položaj družb, ki zahtevajo TGO. Ne glede na to, ali gre za države s tržnim gospodarstvom ali z gospodarstvom v tranziciji, se izvoznikom po naravi vzorčenja zavrne individualna ocena, sklepne ugotovitve glede vzorca pa se razširijo tudi nanje. Člen 17 osnovne uredbe določa splošno metodo za obravnavanje primerov, ko individualna preiskava zaradi velikega števila vključenih družb, tj. uporaba reprezentativnega vzorca, ni več mogoča. Ni razloga, zakaj metod vzorčenja ne bi bilo mogoče enako uporabiti v primeru, ko veliko število vključenih družb zajema veliko število družb, ki zahtevajo TGO/IO. Kot v vsakem drugem primeru vzorčenja se tehtano povprečje vseh vzorčenih družb določi ne glede na metodologijo za izračun dampinga glede posamezne družbe, ki je bila uporabljena kot posledica ocene TGO/IO. TGO/IO torej ne smeta preprečiti uporabe normalnih tehnik vzorčenja. Ključno načelo vzorčenja je, da se administrativni postopki, potrebni za pravočasno oceno primera, izvedeno v obveznih rokih, čim bolj uskladijo z individualno analizo. Nazadnje je treba poudariti, da je bilo število zahtevkov za TGO v tem primeru tako veliko, da individualna proučitev zahtevkov – kot je bilo včasih storjeno v drugih primerih – administrativno ni bila izvedljiva. Zato se je štelo za razumno, da se za vse nevzorčene družbe enako uporablja stopnja tehtanega povprečja vseh družb, vključenih v vzorec, pri čemer se ne sme razlikovati med družbami, ki jim je bil TGO/IO odobren, in družbami, ki jim TGO/IO ni bil odobren. Trdilo se je tudi, da izračun dampinga ni bil dovolj zanesljiv, ker je bilo uporabljeno vzorčenje zahtevkov za TGO. To trditev je treba zavrniti. Prvič, ni šlo za vzorčenje zahtevkov za TGO, ampak vzorčenje proizvajalcev izvoznikov. Drugič, določbe o vzorčenju so osnovane tako, da zagotavljajo dovolj zanesljivo ugotovitev o tem, ali gre v primeru velikega števila proizvajalcev izvoznikov za dampinga ali ne. Tretjič, v primerih, ko so proizvajalci izvozniki predložili tudi zahtevke za TGO, ni razloga za sklep, da bi uporaba običajnih tehnik vzorčenja pripeljala do nezanesljive ugotovitve. Dejansko trditev, da zato ker je treba (nevzorčene) izvoznike uvrstiti kot tiste s TGO ali tiste brez TGO, vzorec takšne populacije kot tak ni reprezentativen, nasprotuje bistvu vzorčenja. Kot pri vsaki drugi protidampinški preiskavi položaj posameznih izvoznikov ni nikoli enak. Med proizvajalci so lahko pomembne razlike, vzorčenje pa se lahko kljub temu uporabi. Četrtič, uvrstitev družbe med tiste brez TGO pomeni le, da normalne vrednosti ni mogoče določiti na podlagi lastnih podatkov družbe, ampak da je treba uporabiti druge razpoložljive možnosti. Teh se je treba poslužiti tudi na drugih pomembnih področjih ugotavljanja dampinga, glej npr. člen 2(1) in člen 2(6) osnovne uredbe. Petič, reprezentativnost vzorca poudarja tudi dejstvo, da so vlade držav izvoznic same predlagale veliko večino družb, vključenih v vzorec. Povedano drugače, same so te vzorce štele za reprezentativne za vse njihove proizvajalce izvoznike.

(62)

Nekateri proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama so še vedno trdili, da je Komisija v prejšnjih primerih, ko je bilo število proizvajalcev izvoznikov veliko, TGO ocenila za vsakega proizvajalca posebej. V takih primerih, kot denimo pri „tkanini iz poliestrskih filamentov“ (Uredba Sveta (ES) št. 1487/2005 z dne 12. septembra 2005) (5), je bila individualna ocena TGO opravljena, čeprav so se za ocenitev dampinga uporabile tehnike vzorčenja v skladu s členom 17 osnovne uredbe.

(63)

V zvezi s tem pa je treba opozoriti, da je bila v zgoraj navedenem primeru individualna proučitev zahtevkov TGO še vedno izvedljiva, kar pa ne velja za to preiskavo. Opomniti je treba tudi, da je bilo v zgoraj navedenem primeru v skladu s pravili o vzorčenju družbam, ki niso bile vključene v vzorec, a jim je bil TGO odobren, dodeljena stopnja tehtanega povprečja družb s TGO, vključenim v vzorec, kar pomeni, da jim ni bila odobrena individualna stopnja, ampak stopnja tehtanega povprečja, ugotovljena za družbe s TGO.

(64)

V prejšnjih primerih, ko se je uporabilo vzorčenje in so sodelujoči izvozniki zahtevali TGO, je bilo število vpletenih tako, da je bila mogoča individualna proučitev za vsak zahtevek posebej. Glede na neprimerljivo veliko število prejetih zahtevkov za TGO ni bilo mogoče oceniti vsakega zahtevka posebej. Drugi izvozniki, vključeni v vzorec ali ne, so ponovno poudarili, da jim mora biti TGO odobren. V podporo svojim trditvam so nekateri od njih predložili svoje statute, s katerimi bi dokazali, da se njihov primer ne razlikuje od družbe Golden Step, edine družbe, ki ji je bil TGO odobren.

(65)

V zvezi s tem je treba opozoriti, da so se pri tem postopku uporabljale določbe člena 17 osnovne uredbe glede vzorčenja. Zato naknadno predloženi zahtevki nevzorčenih proizvajalcev izvoznikov niso bili proučeni, ker bi bilo to skladu s členom 17(3) osnovne uredbe preveč obremenjujoče in bi preprečilo pravočasen zaključek preiskave. Naknadne trditve vzorčenih družb so podrobno obravnavane v odstavkih v nadaljevanju, ki zadevajo posebne točke, povezane z vsako od dveh držav, ki ju ta postopek zadeva.

(66)

Nekateri proizvajalci izvozniki so trdili, da Komisija ni ocenila TGO v treh mesecih po začetku postopka, kot je določeno v zadnjem pododstavku člena 2(7)(c) osnovne uredbe.

(67)

Čeprav je bila ocena TGO izvedena pozneje kot tri mesece po začetku postopka, so bila proizvajalcem izvoznikom v vzorcu predložena ločena razkritja o njihovem statusu TGO in dana jim je bila popolna pravica do obrambe. Vsekakor pa noben TGO, določen pred uvedbo začasnih ukrepov, na stranke ne vpliva negativno.

(68)

Nekateri proizvajalci izvozniki, ki so že zahtevali individualno preiskavo, so ponovno predložili zahtevek. Vendar zaradi vzroka, pojasnjenega v uvodni izjavi 64 začasne uredbe, ni bilo mogoče odobriti nobene individualne preiskave proizvajalcev izvoznikov niti v LRK niti v Vietnamu.

(69)

Zato je bil, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 53 do 63 začasne uredbe, glede na veliko število sodelujočih proizvajalcev izvoznikov v LRK in Vietnamu kot v vseh protidampinških zadevah uporabljen reprezentativen vzorec, da se določi dajatev, ki jo je treba uporabiti za sodelujoče izvoznike, ki niso bili vključeni v vzorec.

(70)

Po uvedbi začasnih ukrepov je dvanajst sodelujočih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, vključenih v vzorec in preverjenih na kraju samem, trdilo, da bi jim moral biti odobren TGO, in ponovno poudarili utemeljitve, ki so jih predložili prej.

(71)

Ena od teh dvanajstih družb, in sicer Golden Step („GS“), je ob začasnem razkritju prav tako zahtevala znatno spremembo po proučitvi njenega zahtevka za TGO in predložila dokaze. Treba je opozoriti, da je bil zahtevek za TGO družbe GS zavrnjen, ker merilo 1 člena 2(7)(c) osnovne uredbe ni bilo izpolnjeno. Zavrnitev je zlasti temeljila na izvozni obveznosti, zaradi česar družba GS ni mogla sama določiti svojih prodajnih količin brez znatnega vmešavanja države. Vendar je ob razkritju ugotovitev glede TGO družba GS v zavezujočem roku predložila dokaze o tem, da za njo de facto in de jure ne velja izvozna obveznost.

(72)

Ob ustreznem upoštevanju spremenjenih okoliščin v primeru družbe GS in dejstva, da je bil TGO družbi GS zavrnjen le zaradi neizpolnitve merila 1, je bilo sklenjeno, da se prvotni sklep ponovno prouči in se družbi GS TGO odobri.

(73)

Nekateri proizvajalci, ki jim je bil TGO zavrnjen, so trdili, da sklic na omejitve prodaje iz statuta v drugih protidampinških postopkih ni privedel do zavrnitve TGO. Najprej je treba opomniti, da je analiza TGO izvedena na osnovi posameznega primera na podlagi predloženih dejstev in ne nasprotuje nedavnim analizam TGO, ki imajo podoben niz dejstev, kot se domneva. Nasprotno pa je v zadevnem primeru proizvajalec izvoznik pravočasno predložil spremenjeno različico statuta, ki ni vključevala omejitev prodaje in s katero je bilo dokazano, da zanjo de facto niso veljale takšne omejitve prodaje.

(74)

Druge stranke so trdile, da zavrnitev TGO kitajskim proizvajalcem čevljev ni bila v skladu s pravili STO, predvsem ker izvoz iz Kitajske ni bil več predmet državnega monopola, kot določa druga dodatna določba odstavka 1 člena VI Priloge 1 k GATT 1994 kot pogoj za pogodbenice, da lahko pri določitvi normalne vrednosti odstopajo od uporabe podatkov o normalni vrednosti držav izvoznic.

(75)

Pri uvedbi zgoraj navedene dodatne določbe se je poleg drugih držav tudi za LRK dejansko štelo, da izvaja državni monopol nad izvozom. Od takrat so se upoštevale gospodarske reforme na Kitajskem, ki so privedle do drugačnega obravnavanja Kitajske v postopkih trgovinske zaščite. Sedaj je v oddelku 15 Protokola o pristopu Kitajske k STO podrobno določeno, kako je treba obravnavati kitajski izvoz v postopkih trgovinske zaščite. Določbe iz protokola članicam STO dejansko omogočajo uporabo „metodologije, ki ne temelji na strogi primerjavi z domačimi cenami ali stroški na Kitajskem […], če proizvajalci v postopku ne morejo jasno dokazati, da v industriji, ki proizvaja podobni izdelek, prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede izdelave, proizvodnje in prodaje zadevnega izdelka“.

(76)

V primeru drugih enajstih družb, ki so del vzorca, je treba opomniti, da niso bile pravočasno predložene nobene nove trditve, ki bi lahko spremenile sklep o zavrnitvi TGO za te družbe.

(77)

V tem smislu je treba še zlasti opozoriti, da so bile trditve dveh kitajski vzorčenih proizvajalcev izvoznikov o spremenjenem statutu, ki ne vsebuje več omejitev prodaje, podane šele po dokončnih razkritjih, torej prepozno, da bi se še lahko upoštevale, saj takrat ni bilo več dovolj časa za preveritev v skladu s členom 16(1) osnovne uredbe. V vsakem primeru pa zadevne družbe zahtev za TGO niso izpolnile tudi zaradi drugih razlogov, ne le zaradi omejitev prodaje (merilo 1).

(78)

Druge pripombe teh družb so že bile obravnavane v uvodnih izjavah 69 do 77 začasne uredbe. Zato se ugotovitve in sklep iz teh uvodnih izjav potrdijo, sklep o zavrnitvi TGO enajstim družbam pa se ohrani.

(79)

Po uvedbi začasnih ukrepov je sedem vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, vključenih v vzorec, trdilo, da bi jim moral biti odobren TGO, in ponovno poudarilo utemeljitve, ki so jih predložili prej, ne da bi zagotovili nove zadovoljive dokaze. Te pripombe so bile obravnavane že v uvodnih izjavah 78 do 90 začasne uredbe. Zato se ugotovitve iz zgoraj navedenih uvodnih izjav začasne uredbe potrdijo, sklep o zavrnitvi TGO osmim družbam pa se ohrani.

(80)

Dva vzorčena vietnamska proizvajalca izvoznika sta trdila, da jima bi moral biti TGO odobren, ker veljajo razlogi, zaradi katerih je bil TGO odobren družbi GS, tudi zanje. Po njihovem razumevanju jim TGO ni bil odobren zaradi (i) omejitev prodaje v obrtnem dovoljenju in statutu ter (ii) obstoja pogodbe med povezano družbo in družbo, ki je v stoodstotni lasti države. Družbi sta trdili, da veljajo takšne okoliščine tudi za kitajskega proizvajalca izvoznika GS in mora biti zato odločitev glede njiju enaka kot za GS.

(81)

Treba je opomniti, da glede na pojasnila iz uvodnih izjav 78 do 90 začasne uredbe TGO vietnamskima družbama ni bil odobren, ker nista izpolnili meril 1, 2, in 3 člena 2(7)(c) osnovne uredbe. V zvezi s tem je treba opomniti, da vključujeta dovoljenji za naložbe teh dveh družb količinske omejitve prodaje. Te omejitve pa niso bile odpravljene niti v OP niti pozneje. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 89 začasne uredbe, družbi tudi nista predložili obrazca zahtevka za TGO za enega od njunih povezanih proizvajalcev v Vietnamu. Zato ni bilo mogoče ugotoviti, ali skupina kot celota izpolnjuje vse pogoje za TGO. Dejstvo, da je ta povezana družba podpisala pogodbo o predelavi z družbo v lasti države, se ni uporabilo pri določitvi TGO, saj se Komisija ni mogla odločiti na podlagi obrazca zahtevka za TGO, ki ni bil predložen. Zato se sklene, da dejanski položaj, ki se nanaša na ta dva vietnamska proizvajalca izvoznika, ni podoben položaju družbe GS. Zato je bilo treba navedene utemeljitve zavrniti.

(82)

Po uvedbi začasnih ukrepov so nekateri kitajski proizvajalci izvozniki, vključeni v vzorec, trdili, da jim mora biti odobren IO, in ponovno podali utemeljitve, ki so jih predložili prej, ne da bi pravočasno predložili nove dokaze. V tem smislu je treba še zlasti opozoriti, da so bile trditve dveh kitajski vzorčenih proizvajalcev izvoznikov o spremenjenem statutu, ki ne vsebuje več omejitev prodaje, podane šele po dokončnem razkritju. To je bilo prepozno za ustrezno preveritev v skladu s členom 16(1) osnovne uredbe.

(83)

Zaradi razlogov, že navedenih v uvodni izjavi 94 začasne uredbe, je bilo treba te trditve zavrniti.

(84)

Drugi kitajski proizvajalci izvozniki so trdili, da zavrnitev IO kitajskim proizvajalcem izvoznikom pomeni kršitev oddelka 15 Protokola o pristopu Kitajske k STO in člena 6(10) Protidampinškega sporazuma.

(85)

To trditev je bilo treba zavrniti. Prvič, Protidampinški sporazum se v Skupnosti neposredno ne uporablja. Drugič, člen 6(10) Protidampinškega sporazuma določa le splošno pravilo za izvoznike, ki jim je dodeljena individualna stopnja. Kadar pa veljajo pogoji netržnega gospodarstva, zagotavljajo pravila STO odstopanja od splošnega pravila, tj. druga dodatna določba odstavka 1 člena VI Priloge 1 k GATT 1994. Protokol o pristopu Kitajske k STO dejansko podrobneje obravnava položaj kitajskih izvoznikov. Vendar pa iz oddelka 15 navedenega protokola ni mogoče izpeljati nobene obveze glede dodelitve individualnih stopenj proizvajalcem izvoznikom.

(86)

S to utemeljitvijo so stranke trdile, da je člen 9(5) osnovne uredbe, ki določa pravila o individualni obravnavi, v nasprotju s pravili STO.

(87)

To je bilo treba zavrniti, ne samo, ker se pravila STO v Skupnosti ne uporabljajo neposredno, ampak tudi, ker ne izključujejo metodologije v dveh fazah za (i) TGO in (ii) IO.

(88)

Štirje kitajski izvozniki so ponovno predložili svoje zahtevke za individualno preiskavo iz uvodne izjave 7 začasne uredbe. Trdili so, da če je bilo možno preiskati vzorec dvanajstih kitajskih družb, bi bilo to lahko izvedljivo še za štiri.

(89)

Vendar je bilo treba zaradi razlogov, navedenih že v uvodni izjavi 64 začasne uredbe, te trditve zavrniti.

(90)

Drugi proizvajalec izvoznik je zahteval IO po uvedbi začasnih ukrepov. Navedeni proizvajalec je s tem postopkom začel po koncu prvotnega OP. Iz istega razloga, kot je bil naveden zgoraj, ni bilo mogoče individualno oceniti zahtevka te družbe. Ugotovljeno je bilo tudi, da je njegov statut vključeval izvozno obveznost. Poleg tega je imel koristi od davčnih olajšav, ki so odvisne od tega ali njegov izvoz preseže določen delež njegove celotne prodaje. V teh okoliščinah v nobenem primeru ne bi bilo mogoče tej družbi odobriti IO.

(91)

Po uvedbi začasnih ukrepov je šest vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, vključenih v vzorec, trdilo, da bi jim moral biti odobren IO.

(92)

Družbe, ki jim IO ni bil odobren v skladu s členom 9(5)(a) osnovne uredbe, so ponovno poudarile, da se njihove izvozne količine določajo prosto. Treba je opozoriti, da so bile njihove izvozne količine določene v dovoljenjih za naložbe družb in se zato ni moglo šteti, da družbe prosto določajo izvozne količine, saj bi vsako odstopanje od razmerja deležev, določenega v njihovih dovoljenjih za naložbe, najprej zahtevalo spremembo slednjega, kar bi morali odobriti organi oblasti. Čeprav so ti izvozniki trdili, da razmerje prosto določi družba na podlagi gospodarskih kazalnikov, se šteje, da ni razloga za določitev razmerja izvoza v dovoljenju za poslovne naložbe, s katerim se družbi izrecno prepove prodaja dela njene proizvodnje na notranjem trgu. V takih okoliščinah se zadevna družba ne more več prosto odločiti, ali lahko ob poljubnem času na notranjem trgu proda večjo količino izdelkov od količine, določene v dovoljenju, saj se mora o tem predhodno dogovoriti z organi oblasti.

(93)

Ena od družb, ki ji IO v skladu s členom 9(5)(c) osnovne uredbe ni bil odobren, je trdila, da sklep Komisije o zavrnitvi IO ni bil zadostno utemeljen. Vendar pa je ta družba v stoodstotni lasti države, kar pomeni, da večina deležev ne pripada zasebnikom, ampak državi, ki tudi imenuje upravo. Za to družbo je bilo tudi ugotovljeno, da je povezana z družbo, ki ni izpolnila zahtev za TGO in IO. Ker bi v primeru uporabe različnih stopenj dajatve za ti dve družbi obstajalo tveganje izogibanja ukrepom in glede na ustaljeno prakso, da se prouči, ali skupina povezanih družb kot celota izpolnjuje pogoje za TGO ali IO, ni bilo mogoče določiti, da skupina kot celota izpolnjuje vse pogoje za IO.

(94)

V teh okoliščinah se sklepna ugotovitev iz uvodne izjave 97 začasne uredbe potrdi.

(95)

Zadnji dve družbi nista zagotovili nobenih novih dokazov.

(96)

Iz istih razlogov, ki so navedeni v uvodni izjavi 97 začasne uredbe, se zato šteje, da je treba sklep o zavrnitvi IO osmim vietnamskim družbam ohraniti.

(97)

V zvezi z zahtevki za IO proizvajalcev izvoznikov, ki niso del vzorca, se navaja sklic na ustrezen odstavek zgoraj.

(98)

Določitev normalne vrednosti za edinega proizvajalca izvoznika, ki mu je bil TGO odobren, mora temeljiti na podatkih o domači prodaji in stroških proizvodnje, ki jih je družba predložila. Ti podatki so bili preverjeni v prostorih zadevne družbe.

(99)

Komisija je v zvezi z določitvijo normalne vrednosti najprej ugotovila, da zadevni proizvajalec izvoznik v obdobju preiskave ni prodajal na domačem trgu. Zato normalne vrednost ni bilo mogoče določiti na podlagi cen na domačem trgu zadevnega proizvajalca izvoznika, kot je določeno v pododstavku 1 člena 2(1) osnovne uredbe. Skladno s tem je bilo treba uporabiti drugo metodo.

(100)

V ta namen je bilo preverjeno, ali bi se lahko v skladu s pododstavkom 2 člena 2(1) osnovne uredbe uporabile cene drugih prodajalcev ali proizvajalcev v LRK. Vendar nobenemu drugemu proizvajalcu izvozniku v LRK TGO ni bil odobren. Zato uporaba domačih cen takih proizvajalcev izvoznikov ni bila mogoča.

(101)

Glede na to, da za določitev normalne vrednosti ni bilo mogoče uporabiti nobenih domačih cen, je bilo treba konstruirano normalno vrednost izračunati na podlagi stroškov zadevnega proizvajalca. Zato je bila v skladu s členom 2(3) osnovne uredbe normalna vrednost konstruirana tako, da se je proizvodnim stroškom izvoženih vrst čevljev dodal po potrebi prilagojen razumni znesek za prodajne, splošne in administrativne stroške („PSA-stroške“) ter primerna stopnja dobička.

(102)

Ker proizvajalec izvoznik s TGO ni prodajal na domačem trgu in ker nobenemu drugemu kitajskemu proizvajalcu izvozniku TGO ni bil odobren, je bilo treba PSA-stroške in dobiček določiti na podlagi katere koli druge primerne metode v skladu s členom 2(6)(c) osnovne uredbe.

(103)

Zato je Komisija uporabila PSA-stroške in stopnje dobička kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki jim je bil nedavno dodeljen TGO v drugih preiskavah in katerih domača prodaja je bila v okviru običajnega poteka trgovine, kot je določeno v členu 2(2) osnovne uredbe.

(104)

PSA-stroški in povprečne stopnje dobička, ugotovljene v teh preiskavah, so bili prišteti stroškom proizvodnje, ki so jih imeli zadevni proizvajalci izvozniki pri izvoženih modelih.

(105)

Nekatere stranke so trdile, da izbira Brazilije kot primerljive države ni ustrezna, saj naj bi temeljila samo in predvsem na podlagi reprezentativnosti domače prodaje v tej državi v primerjavi z drugimi predlaganimi primerljivimi državami.

(106)

Najprej je treba poudariti, da reprezentativnost domače prodaje ni bila edini razlog za izbiro Brazilije. Treba je opomniti, da so bili v uvodnih izjavah 109 do 123 začasne uredbe analizirani tudi drugi dejavniki, kot so konkurenčnost brazilskega trga, razlika v stroških proizvodnih struktur, vključno z dostopom do surovin ter znanje in izkušnje brazilskih proizvajalcev, ki so pripeljali do iste ugotovitve. Izbira Brazilije se je glede na odločitev o izključitvi obutve STAF iz obsega izdelka zdela celo primernejša, saj v nasprotju z drugimi predlaganimi državami brazilske družbe izdelkov STAF skorajda ne proizvajajo. Drugi dejavniki, na katere se sklicujejo zainteresirane stranke, kot so socialno-ekonomski in kulturni razvoj ali stroški dela, se za odločitev o tem, ali je Brazilija ustrezna primerljiva država, niso zdeli pomembni. Poleg tega se Brazilija glede na ekonomski razvoj ne razlikuje veliko od drugih predlaganih primerljivih držav, kot sta Tajska in Indonezija. Izbira Brazilije se zato ni štela za neprimerno.

(107)

Čeprav samo dejstvo, da je domača prodaja primerljive države pod najmanjšo možno ravnijo 5 %, ne pomeni nujno, da je taka država neprimerna, pa podatek o tem, da je pri tajskih in indonezijskih družbah, ki so jih predlagale nekatere stranke, domača prodaja znašala manj kot 2 %, vendarle kaže na to, da sta ta dva trga manj reprezentativna od brazilskega.

(108)

Poleg tega je bila raven domače prodaje pri izbiri Brazilije vendarle posebno pomemben, čeprav ne edini razlog, glede na veliko število različnih vrst čevljev, ki se izdelujejo v zadevnih državah in jih je treba primerjati z obutvijo, izdelano v primerljivi državi, ki mora biti čimbolj podobna obutvi, ki jo proizvajajo zadevne države.

(109)

Nekatere stranke so trdile, da uporaba zelo primerljivih številčnih oznak izdelka („ŠOI“), ki jih Komisija uporablja za predhodno opredelitev, ne bi zagotovila natančne in poštene primerjave izvoznih cen z normalnimi vrednostmi. Opozarja se, da vse ŠOI, ki jih prodajajo izvozne države, očitno ne ustrezajo tistim v Braziliji. V teh okoliščinah se zdi najboljši pristop za pošteno primerjavo odločitev za uporabo najbolj podobnih ŠOI. Poleg tega so bile narejene prilagoditve (npr. otroški čevlji, kakovost usnja), da bi se upoštevale razlike v lastnostih materiala med čevlji, ki jih izvažajo države izvoznice, in zelo podobnimi vrstami čevljev, ki se prodajajo v Braziliji. Te razlike bodisi niso bile predvidene v sistemih kontrolnih številk izdelkov na začetku njihovega oblikovanja bodisi niso bile v celoti vključene v razpoložljive podatke, ki so jih predložile zainteresirane stranke.

(110)

Opozarja se tudi, da je celotna prodaja usnjene obutve sodelujočih brazilskih proizvajalcev višja od skupne prodaje proizvajalcev, iz predlaganih primerljivih držav Indonezije, Indije in Tajske, ki so pripravljeni sodelovati. Zato se je zdelo, da je paleta izdelkov, ki jih izdelujejo brazilske družbe, verjetno širša od palete izdelkov, ki se izdelujejo v drugih zadevnih državah. Zato se je zdela verjetnost, da bi našli brazilske vrste čevljev, ki bodo primerljivi s kitajskimi in vietnamskimi, večja.

(111)

Poročila šestih tajskih in dveh indonezijskih podjetij ter indijskega podjetja dejansko kažejo, da je njihova celotna prodaja (tj. domača prodaja in izvoz) znašala manj kot 8 milijonov parov (tj. manj kot 5 % zadevnega izvoza), medtem ko je osem brazilskih sodelujočih podjetij poročalo o celotni prodaji v višini več kot 40 milijonov parov; od tega je več kot 18 milijonov pripadalo trem podjetjem, katerih podatki so bili uporabljeni. V takšnih okoliščinah je verjetnost, da bi našli modele, ki so jih izdelale brazilske družbe, primerljive modelom, ki jih prodajajo zadevne države, očitno večja kot pri tajskih, indijskih ali indonezijskih družbah.

(112)

Ena stranka je trdila, da paleta brazilske proizvodnje ni tako široka in raznolika kot proizvodnja zadevnih držav. Vendar je glede na zgoraj navedeno razumno sklepati, da je paleta izdelkov brazilskih družb, ki so predložile potrebne podatke in katerih ugotovljena prodaja (domača prodaja in izvoz) je bila 6 do 13-krat večja kot tista, o kateri so poročale indijske, indonezijske in tajske družbe, široka in raznolika.

(113)

Zainteresirane stranke so se sklicevale na domnevno protislovje med uvodno izjavo 108 začasne uredbe, ki navaja, da je „Brazilija najbolj razumna izbira glede na reprezentativnost njene domače prodaje, saj omogoča, da se izognemo izračunu normalne vrednosti in morebitnim številnim spremembam“ ter uvodno izjavo 123 začasne uredbe, ki sklene, da razlika v kakovosti usnja, ki ga uporabljajo v vzorec izbrane družbe in brazilski proizvajalci „ni razlog za zavrnitev Brazilije kot ustrezne primerljive države, saj je razlike v fizičnih lastnostih mogoče prilagoditi in tako upoštevati vse razlike v kakovosti usnja“.

(114)

Vsekakor ne gre za nikakršno nasprotje, saj uvodna izjava 108 začasne uredbe navaja le, da je izbira Brazilije bolj primerna zato, ker zahteva manj prilagoditev kot druge možne primerljive države. Poleg tega je jasno, da v začetni fazi preiskave ni mogoče natančno vedeti, katere prilagoditve bodo potrebne za ustrezno primerjavo. Prav tako bi bile take prilagoditve najverjetneje potrebne tudi v primeru, če bi bila za primerljivo državo izbrana druga država. Vendar pa je glede na nezadostno reprezentativnost domače prodaje drugih predlaganih držav in na verjetno ozko paleto njihove proizvodnje razumno sklepati, da bi bilo treba njihovo normalno vrednost konstruirati in da bi bilo potrebnih več prilagoditev, da bi bili tajski, indonezijski ali indijski modeli primerljivih s tistimi, proizvedenimi v zadevnih državah, kot je bilo to potrebno pri brazilskih domačih prodajnih cenah.

(115)

Kar zadeva gospodarski razvoj in dohodek na prebivalca, kar se običajno ne šteje za pomemben dejavnik, se, kot je omenjeno v uvodni izjavi 115 začasne uredbe, opominja, da je na podlagi glavnih meril Svetovne banke za razvrščanje gospodarstev, tj. bruto nacionalnega dohodka na prebivalca, Brazilija uvrščena v isto kategorijo kot LRK, Tajska in Indonezija. Poleg tega niti stroški dela v zvezi z vzorčenimi proizvajalci izvozniki v LRK niti v Vietnamu v primerjavi s pogoji vzorčenih proizvajalcev v Braziliji niso taki, da bi to lahko utemeljilo prilagoditev. Opozarja se tudi, da nominalne razlike v stroških med primerljivo državo in zadevno državo izvoznico kot take niso bistvene. Ker se na podlagi stroškov in cen v državah, ki spadajo v člen 2(7) osnovne uredbe, na splošno ne da zanesljivo določiti normalne vrednosti, je s to primerjavo uporaba metod iz člena 2(7)(a) osnovne uredbe nesmiselna.

(116)

Nekatere stranke so trdile, da Brazilija ni ustrezna primerljiva država zaradi subvencij, ki so jih domnevno deležni proizvajalci obutve na severnih ozemljih. Po izjavah teh strank je namen navedenih subvencij pritegniti proizvajalce obutve v severni del Brazilije in tako vplivati na konkurenčnost trga.

(117)

Najprej je treba opozoriti, da ta domneva ni bila podprta z nobenim dokazom.

(118)

Poleg tega se družbe, ki so bile uporabljene za določitev normalne vrednosti, niso nahajale na severnih ozemljih, ampak na jugu, in zato navedenih domnevnih subvencij niso mogle prejeti.

(119)

Nenazadnje, če bi te državne intervencije obstajale, kot opisujejo izvozniki, bi ta mehanizem drugim družbam zgolj preprečil ustanoviti tovarno na istem območju, ne pa tudi prodajati njihovih izdelkov na določenih predelih brazilskega trga. Trg z obutvijo zagotovo ni niti lokalen niti regionalen, ampak je prisoten na nacionalni in celo svetovni ravni. Zato dejstvo, da je družba morda prejela subvencije za ustanovitev tovarne na oddaljenem področju, ne preprečuje konkurence, zlasti ne na trgu s 7 000 proizvajalci. Čeprav bi domnevne državne subvencije morda lahko vplivale na stroške, bi po vsej verjetnosti povzročile le padec prodajnih cen, kar bi verjetno vodilo v znižanje normalne vrednosti in s tem stopenj dampinga.

(120)

Poleg tega se glede na razloge iz uvodne izjave 109 začasne uredbe in zlasti dejstvo, da je v Braziliji več kot 7 000 proizvajalcev, konkurenčnost na brazilskem trgu ne šteje za neprimerno in ni razlog za zavrnitev Brazilije kot primerljive države.

(121)

Na podlagi navedenega in glede na to, da ni bilo dodatne utemeljitve zahtevka, je bila ta trditev zavrnjena.

(122)

Zato je bilo sklenjeno, da je Brazilija ustrezna primerljiva država za namen določitve normalne vrednosti, kakor je bilo sklenjeno že v uvodni izjavi 124 začasne uredbe.

(123)

Ker zainteresirane stranke niso predložile nobenih pripomb, se potrdi metodologija, določena v uvodnih izjavah 128 do 130 začasne uredbe.

(124)

Nekatere stranke so trdile, da pri izračunavanju stopnje dampinga na ravni države ugotovitve ne bi smele temeljiti na izvoznih cenah družb v vzorcu. Temeljiti bi morale na obsegu izvoza na ravni države (npr. podatki Eurostata).

(125)

To je bilo treba zavrniti. Opozarja se, da so se pri tem postopku uporabljale določbe glede vzorčenja, navedene v členu 17 osnovne uredbe. Zato so se uporabile le izvozne cene vzorčenih družb. Za vzorčene družbe, ki niso izpolnjevale meril TGO/IO, je bilo izračunano eno tehtano povprečje stopnje dampinga. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 135 začasne uredbe, se to tehtano povprečje stopnje dampinga uporablja za sodelujoče družbe, ki niso bile vzorčene, v skladu s členom 9(6) osnovne uredbe. In ker je bilo sodelovanje dobro, se je ista stopnja dampinga uporabila tudi za vse druge kitajske proizvajalce izvoznike.

(126)

Nekatere stranke so trdile, da niso bile razkrite vse podrobnosti, ki so bistvene za izvedbo primerjave izvoznih cen. Po izjavah teh strank prilagoditve normalnih vrednosti na podlagi brazilskih podatkov niso bile količinsko ovrednotene.

(127)

Po ustrezni proučitvi vseh pripomb, ki so jih poslale zainteresirane stranke, in ustreznem pregledu dokumentacije je bilo ugotovljeno, da je bil popravek prilagoditve za stroške usnja, kot je razloženo v uvodni izjavi 132 začasne uredbe, ustrezen. Ugotovljeno je bilo, da so proizvajalci v državah izvoznicah, zlasti tisti na Kitajskem, prodajali usnjeno obutev višje kakovosti, kot so jo prodajali brazilski proizvajalci na domačem trgu. Razlika v kakovosti čevljev je predvsem temeljila na boljši kakovosti usnja. Razlika v kakovosti se je odražala tudi v nakupni ceni uporabljenega usnja: usnje obutve, izvožene iz Kitajske in Vietnama, je bilo dražje od usnja, ki se je uporabljalo v Braziliji za izdelavo čevljev za domačo prodajo. Zato se je vrednost uporabljenega usnja proizvajalcev primerljive države primerjala z ustrezno vrednostjo usnja, ki ga za proizvodnjo obutve uporabljajo kitajski in vietnamski proizvajalci, vključeni v vzorec. Ugotovljeno je bilo, da je večina usnja, ki ga uporabljajo kitajski in vietnamski proizvajalci, uvožena iz držav s tržno ekonomijo. Zato se je za določitev prilagoditve uporabilo povprečje, ki vključuje cene na svetovnem trgu. Za obe državi izvoznici je bil ločeno narejen ustrezen izračun. Razlika v vrednosti uporabljenega usnja je bila pomnožena z deležem usnja v celotnih proizvodnih stroških. Naknadna prilagoditev normalne vrednosti navzgor je znašala 21,6 % (LRK) in 16,4 % (Vietnam).

(128)

Nekatere stranke so trdile, da v primerih, ko so proizvodni stroški v državah izvoznicah izkrivljeni, prilagoditve zaradi razlik v kakovosti usnja niso ustrezne, saj razen enega, nobenemu od izvoznikov v teh državah ni bil odobren TGO.

(129)

To je bilo treba zavrniti. Res je, da je bil razlog za zavrnitev TGO tudi ugotovljeno vplivanje države, ki je imelo učinek na stroške/cene. Kot je navedeno zgoraj, pa je bilo ugotovljeno, da je bilo navedeno usnje uvoženo iz držav s tržno ekonomijo.

(130)

Nekatere stranke so trdile, da Komisija ni razkrila natančnih podatkov glede osnove za izračun prilagoditev in glede vprašanja, zakaj je bilo treba prilagoditev po uvedbi začasnih ukrepov popraviti.

(131)

Vendar pa je popravek prilagoditve zaradi razlik v usnju pojasnjen zgoraj. Poleg tega je Komisija vsem zadevnim družbam v tem postopku razkrila potrebne podrobnosti v zvezi z bistvenimi dejstvi in premisleki, na podlagi katerih je nameravala priporočiti uvedbo dokončnih ukrepov.

(132)

Nekatere zainteresirane stranke so trdile, da se normalne vrednosti ne bi smele prilagoditi za raziskave in razvoj („R&R“), ker so imeli kitajski in vietnamski proizvajalci z R&R podobne stroške.

(133)

Vendar je bilo ugotovljeno, da so se stroški za R&R, ki so jih imeli vzorčeni proizvajalci iz zadevnih držav, nanašali le na R&R v zvezi s proizvodnjo, medtem ko so brazilski R&R zajemali oblikovanje in vzorce novih modelov obutve; take vrste stroški za R&R pa se razlikujejo, zato se šteje, da je treba to prilagoditev ohraniti.

(134)

Druga stranka je zahtevala tudi, da je potrebna prilagoditev, s katero bi se upoštevalo, da je dobiček iz prodaje proizvajalcev originalne opreme („POO“) nižji kot dobiček iz druge prodaje.

(135)

Vendar ugotovitve raziskave v brazilskih družbah navedene zahteve niso podprle, saj tam take razlike ni bilo. Poleg tega pa je vsaka razlika med prodajo POO in prodajo pod lastno blagovno znamko že upoštevana pri prilagoditvi za razliko v stroških R&R. Zato je bila zahteva zavrnjena.

(136)

Potrebna pa je bila prilagoditev v zvezi z otroško obutvijo. Noben od brazilskih proizvajalcev ni izdeloval otroške obutve. Ugotavlja se, npr. na podlagi Eurostatovih podatkov o uvozu, da so otroški čevlji na splošno cenejši kot čevlji za odrasle. To se lahko pripiše manjši velikosti otroških čevljev in posledično manjši količini surovin, potrebnih za proizvodnjo. Zato je bila narejena prilagoditev na podlagi sorazmerne razlike v cenah med otroškimi čevlji in čevlji za odrasle, ki jih prodaja industrija Skupnosti. Normalna vrednost se je prilagodila za 33,2 % navzgor.

(137)

Nekatere stranke so trdile, da ta prilagoditev ni bila ustrezno pojasnjena. Poleg tega je bilo navedeno, da je edini dejavnik, ki upravičuje razliko v ceni, razlika v velikostih in posledično v količini uporabljenih surovin. Te stranke so menile, da je bila ta domneva napačna. V zvezi s tem se opozarja, da je bila prilagoditev v zvezi z otroškimi čevlji strankam v celoti pojasnjena in je navedena zgoraj. Stranke, ki so menile, da je ta prilagoditev napačna, pa niso predlagale boljše metode, ki bi omogočila primerjavo izvoznih cen in normalne vrednosti na pošteni osnovi.

(138)

Ker ni bilo nadaljnjih pripomb, se ugotovitve uvodnih izjav 131 do 133 začasne uredbe potrdijo.

(139)

Nekatere stranke so trdile, da sistem ŠOI ne zagotavlja poštene primerjave. Trdile so, da je bil uporabljeni sistem ŠOI zastavljen preširoko in da ni temeljil na posebnih fizičnih lastnostih izdelka. Po mnenju navedenih strank naj bi to pomenilo kršitev člena 2(4) Protidampinškega sporazuma. Trdilo se je tudi, da splošne prilagoditve (zaradi razlik v kakovosti usnja) niso zagotovile zadostnega nadomestila za navedeno domnevno pomanjkljivost.

(140)

Te utemeljitve je bilo treba zavrniti. Člen 2(4) Protidampinškega sporazuma in člen 2(10) osnovne uredbe dejansko zahtevata pošteno primerjavo. Vendar pa te določbe ne vsebujejo podrobnosti v zvezi z oblikovanjem ŠOI. Opozarja se, da je dolgotrajna praksa Evropske Skupnosti olajšati primerljivost med zadevnim izdelkom in podobnim izdelkom z uporabo ŠOI, s čimer se izdelki razdelijo na podtipe/modele glede na določene značilnosti ali tehnične lastnosti. V sedanjem primeru je bilo upoštevanih pet takih elementov, tj. stil obutve, vrsta potrošnika, vrsta obutve, material zunanjega podplata in podloge. Ti elementi v zadostni meri odražajo bistvene značilnosti zadevnega izdelka. Poleg tega se opozarja, da niti osnovna uredba niti Protidampinški sporazum ne določata pravne obveznosti uporabe kakršnih koli ŠOI pri protidampinških preiskavah. V sedanjem primeru je bil v skladu z načelom poštene primerjave za uvrstitev modelov zadevnega izdelka, ki ga izdelujejo in prodajajo proizvajalci v Skupnosti, izvoznih državah in primerljivi državi, dosledno uporabljen en sam sistem ŠOI, da bi zagotovili pošteno primerjavo cen Skupnosti, izvoznih cen in normalnih vrednosti.

(141)

Ugotovljeno je bilo tudi, da je vprašanje kakovosti usnja, ki ga sistem ŠOI ne zajema, dejansko vplivalo na cene in primerljivost cen zadevnega izdelka. Usnje ponavadi predstavlja do 50 % ali več skupnih stroškov proizvodnje usnjenega čevlja. Stroški usnja znatno nihajo glede na vrsto, kakovost in količino uporabljenega usnja, vendar je bilo ugotovljeno, da se razlike v stroških ustrezno odražajo v prodajnih cenah. Za namene primerjave normalne vrednosti z izvoznimi cenami in za izračun nelojalnega nižanja cen ter prenizkih prodajnih cen je bila v skladu s členom 2(10)(a) osnovne uredbe narejena ustrezna prilagoditev za razlike v fizičnih značilnostih.

(142)

Druge stranke so opozorile na velike razlike v cenah med nekaterimi ŠOI, kar je po njihovem mnenju kazalo na pomanjkljivost sistema ŠOI.

(143)

Razlog za razlike v cenah bi lahko bile različne okoliščine, kot so nihanja trga, poseben cenovni pritisk v primeru prevelike ponudbe ter pripravljenost na damping. V vsakem primeru je v zvezi z uporabo sistema ŠOI pomembno to, da se je dosledno uporabljal za vse stranke, ki jih primer zadeva. Na razlike v ceni bi lahko vplivali številni dejavniki, kot so modni trendi in tržna psihologija, ki pa niso nujno razlog za dvom o primerljivosti izdelkov znotraj istih ŠOI. Bolj pomembno pa je, da stranke niso predlagale nobenih boljših in obenem praktičnih metodologij, s katerimi bi olajšali primerljivost. Kot je bilo že navedeno, so bile pri ustreznih popravkih upoštevane vse razlike v cenah, ki so posledica razlik v kakovosti usnja. Trditev je bilo zato treba zavrniti.

(144)

Glede na to, da je bila obutev STAF izključena iz obsega zadevnega izdelka, so druge stranke zahtevale, da bi morali to vrsto obutve v sistemu ŠOI posebej opredeliti.

(145)

Ko se je v sedanjem primeru pojavila potreba po izključitvi obutve STAF iz obsega zadevnega izdelka, je bila pri vseh proizvajalcih izvoznikih uporabljena smiselna in dosledna metodologija za izključitev njihove prodaje STAF iz obsega preiskave. O namenu izključitve STAF iz obsega zadevnega izdelka so bile vse stranke obveščene veliko pred začasnim razkritjem. Niti po tem obvestilu niti po razkritju začasnih ugotovitev ni noben proizvajalec izvoznik predložil popravljenih podatkov, ki bi v njihovih seznamih transakcij omogočili lažjo opredelitev njihove prodaje STAF. V teh okoliščinah je metodologija ŠOI, ki je bila uporabljena za izključitev prodaje STAF, smiselna in ustrezna.

(146)

Nekatere zainteresirane stranke so trdile, da se v primeru nerazlikovanja med sodelujočimi družbami in nesodelujočimi družbami nagrajuje nesodelovanje. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 139 začasne uredbe, pa je bila raven sodelovanja visoka, zato se je v skladu z običajno prakso zdelo primerno, da se za vse nesodelujoče proizvajalce izvoznike določi stopnja dampinga na ravni tehtane povprečne stopnje dampinga, določene za sodelujoče proizvajalce izvoznike v vzorcu v zadevnih državah. Ker ni bilo nobenih pripomb, se potrdi splošna metodologija, uporabljena za določitev stopenj dampinga, kakor je opisana v uvodnih izjavah 134 do 143 začasne uredbe.

—

Stopnja dampinga za družbo GS znaša 9,7 %, izraženo kot odstotek uvozne cene CIF na meji Skupnosti.

—

Dokončna stopnja dampinga na ravni države, izražena kot odstotek uvozne cene CIF na meji Skupnosti, znaša 28,9 %.

—

Dokončna stopnja dampinga na ravni države, izražena kot odstotek uvozne cene CIF na meji Skupnosti, znaša 70,1 %.

(147)

Kakor v začasni fazi in glede na zgornje dokončne sklepne ugotovitve glede obsega izdelka so bili vsi podatki, povezani z obutvijo STAF, izključeni iz podatkov, analiziranih v nadaljevanju. V skladu z zahtevo nekaterih proizvajalcev izvoznikov se potrdi, da so bili izdelki STAF izključeni tako iz podatkov o uvozu iz zadevnih držav in tretjih držav kot tudi iz podatkov, ki se nanašajo na industrijo Skupnosti.

(148)

Glede na zgornji dokončni sklep, da mora biti otroška obutev vključena v obseg zadevnega izdelka, je bila dokončna analiza škode narejena za zadevni izdelek v celoti, tj. vključno z otroškimi čevlji.

(149)

Neko združenje uvoznikov je ponovilo svojo zahtevo, da če se za proizvajalce Skupnosti štejejo pritožniki, ki v Skupnosti domnevno le sestavljajo sestavne dele obutve s poreklom zunaj Skupnosti, je treba za proizvajalce Skupnosti šteti tudi uvoznike, ki opravljajo dejavnosti oblikovanja, trženja blagovne znamke, R&R, upravljanja in prodaje na drobno v Skupnosti.

(150)

Ta zahteva je že obravnavana v uvodni izjavi 148 začasne uredbe, v kateri je bilo sklenjeno, da se za proizvajalce Skupnosti štejejo le družbe, ki se v Skupnosti ukvarjajo s proizvodnjo/izdelavo. Ker se izdelki, ki jih prodajajo uvozniki, med drugim izdelujejo na Kitajskem in v Vietnamu in se zanje ne šteje, da prihajajo iz ES, ter so predmet uvoznih dajatev, se navedeni subjekti v Skupnosti ne morejo šteti za proizvajalce Skupnosti.

(151)

Zaradi pomanjkanja novih informacij se te sklepne ugotovitve potrdijo in dokončno se sklene, da proizvajalci iz uvodne izjave 146 začasne uredbe predstavljajo celotno proizvodnjo Skupnosti v smislu člena 4(1) osnovne uredbe.

(152)

Več proizvajalcev izvoznikov, uvoznikov in eno združenje uvoznikov je izrazilo dvom glede opredelitve industrije Skupnosti, ker nevzorčene družbe med preiskavo niso sodelovale, tj. odgovorile na vprašalnik, in zato pravna zahteva glede reprezentativnosti zahtevka ni bila izpolnjena med celotno preiskavo. Trdili so, da 814 pritožnikov zato ne more zakonito predstavljati industrije Skupnosti.

(153)

Sklicevali so se tudi na različne uredbe Sveta, s katerimi so bili proizvajalci pritožniki, ki niso pravilno sodelovali, izključeni iz opredelitve industrije Skupnosti.

(154)

S tem v zvezi je treba opomniti, da v skladu s členom 4(1) osnovne uredbe pojem industrije Skupnosti pomeni proizvajalce Skupnosti, katerih skupna proizvodnja podobnega izdelka predstavlja glavni delež, kot je opredeljeno v členu 5(4) osnovne uredbe. Ta glavni delež je opredeljen v členu 5(4), tj. tisti proizvajalci Skupnosti, ki izrecno podpirajo pritožbo, morajo predstavljati vsaj 25 % celotne proizvodnje Skupnosti in več kot 50 % celotne proizvodnje podobnega izdelka tistih proizvajalcev Skupnosti, ki pritožbo bodisi podpirajo bodisi ji nasprotujejo.

(155)

V tem primeru so proizvajalci Skupnosti pritožniki predstavljali več kot 40 % proizvodnje Skupnosti, zato se v skladu z zgoraj navedenimi zahtevami šteje, da predstavljajo industrijo Skupnosti. Poleg tega pritožbi ni nasprotoval noben proizvajalec.

(156)

Res je, da je običajna praksa institucij, da se proizvajalce, ki med preiskavo ne sodelujejo zadovoljivo, izključi iz opredelitve industrije Skupnosti, in da morajo biti prej omenjene zgornje meje izpolnjene v času sprejetja ukrepov.

(157)

Vendar v obravnavanem primeru nobeden od 814 proizvajalcev Skupnosti med preiskavo ni sodeloval nezadovoljivo. Vprašalniki so bili, kot je jasno zapisano v obvestilu o začetku, dejansko poslani samo vzorčenim proizvajalcem Skupnosti, ki so nanje tudi odgovorili. Če nevzorčeni proizvajalci pritožniki niso predložili odgovorov na vprašalnike, je bilo to zato, ker jim ti sploh niso bili poslani.

(158)

Zaradi same narave vzorčenja se celotni vprašalniki glede škode pošljejo samo vzorčenim proizvajalcem Skupnosti pritožnikom, na podlagi člena 6(2) osnovne uredbe pa morajo odgovor predložiti samo stranke, ki prejmejo vprašalnik. Zahtevki številnih zainteresiranih strank so bili na podlagi zgoraj navedenih elementov zavrnjeni in potrdijo se sklepne ugotovitve iz uvodne izjave 152 začasne uredbe: za 814 proizvajalcev Skupnosti pritožnikov velja, da predstavljajo industrijo Skupnosti v smislu člena 4(1) in člena 5(4) osnovne uredbe in bodo v nadaljnjem besedilu imenovani kot „industrija Skupnosti“.

(159)

En izvoznik je dvomil o ravni potrošnje Skupnosti, ki naj bi bila v Evropi očitno nižja kot v državah v razvoju. Ta trditev ni bila dodatno utemeljena, zato je bila zavrnjena. Ker ni bilo drugih zahtev, se potrdi metodologija, uporabljena za izračun potrošnje Skupnosti.

(160)

Očitna potrošnja Skupnosti, ki vključuje tudi otroško obutev, se je razvijala na naslednji način:

(161)

Ta razvoj je primerljiv s potrošnjo, ugotovljeno v začasni fazi, tj. brez otroške obutve.

(162)

Spodnja tabela kaže obseg uvoza, tržne deleže in povprečne cene na enoto za obe zadevni držav posebej, vključno z otroško obutvijo:

(163)

Nekatere zainteresirane stranke so zatrjevale, da kumulativna ocena ni utemeljena. Ta trditev temelji na dejstvu, da se gibanja obsega uvoza in cen med Kitajsko in Vietnamom razlikujejo. Poleg se je trdilo, da je Vietnam ena najrevnejših držav na svetu, ki uživa ugodnosti splošnega sistema tarifnih preferencialov („GSP“), in ga zato pri oceni škode ne bi smeli obravnavati skupaj s Kitajsko.

(164)

Prva trditev je bila podana že pred tem in v začasni uredbi tudi ustrezno obravnavana. Glede uvoznih gibanj v smislu obsega in cen, tabela iz uvodne izjave 160 začasne uredbe jasno kaže, da imata obe gibanji podoben vzorec. Opozarja se tudi, da vključitev otroške obutve teh gibanj ne spremeni. Poleg navedenih uvoznih gibanjih pa je bilo v začasni uredbi natančno pojasnjeno, zakaj je kumulativna ocena ustrezna glede na pogoje konkurence med uvoženim izdelkom in podobnimi izdelkom Skupnosti. Na primer zato, ker so si uvoženi izdelki podobni v smislu osnovnih lastnosti, zamenljivi z vidika potrošnikov in se prodajajo in kupujejo prek istih distribucijskih poti.

(165)

Kar zadeva Vietnam, osnovna uredba ne vsebuje nobene določbe o tem, da ene od držav, ki so istočasno predmet protidampinške preiskave, ne bi vključili v kumulativno oceno zaradi njenega splošnega gospodarskega položaja. Taka razlaga tudi ne bi bila v skladu ciljem in namenom določb o kumulaciji, pri katerih je pomembno, ali blago, uvoženo iz različnih virov, konkurira med seboj in podobnim izdelkom Skupnosti. Povedano drugače, pomembne so lastnosti prodajanega izdelka, ne pa položaj države, iz katere je blago uvoženo. Položaj izvozne države je treba obravnavati v skladu z določbami člena 15 Protidampinškega sporazuma in osnovne uredbe, ne pa v okviru kumulacije. Zato se ta trditev zavrne.

(166)

Neko združenje uvoznikov je trdilo tudi, da kumulacija ni utemeljena zaradi različne ponudbe blaga obeh zadevnih držav. V zvezi s tem velja, da se kljub nekaterim razlikam med obema državama njuna ponudba blaga še vedno znatno prekriva, zato se šteje, da si zadevni izdelki s poreklom s Kitajske in iz Vietnama med seboj na splošno konkurirajo. Navaja se tudi sklic na zgornje sklepne ugotovitve, da se za namen tega postopka vse vrste zadevnega izdelka štejejo kot en izdelek in da so vse vrste usnjene obutve, ki jo je proizvedla in prodala industrija Skupnosti, podobne tisti obutvi, ki se izvaža iz zadevnih držav v Skupnost. Ta utemeljitev je bila zato zavrnjena.

(167)

Na podlagi začasnih ugotovitev iz uvodnih izjav 156 do 162 začasne uredbe in na podlagi zgoraj navedenega se dokončno sklene, da so izpolnjeni vsi pogoji za kumulacijo iz člena 3(4) osnovne uredbe in da se mora temu ustrezno učinek dampinškega uvoza s poreklom iz zadevnih držav za namen analize škode oceniti skupaj.

(168)

Spodnja tabela kaže razvoj obsega uvoza in tržnih deležev zadevnega izdelka s poreklom iz zadevnih držav, vključno z otroško obutvijo.

(169)

Gibanja in absolutne številke so primerljivi s tistimi, analiziranimi v začasni fazi: obseg uvoza je več kot podvojen, tržni delež pa se je znatno povečal, in sicer z 9,3 % v 2001 na 23,2 % med OP. Treba je opozoriti, da se leto 2004 in OP znatno prekrivata (od aprila 2004 do marca 2005), zato zgornja tabela kaže povečanje uvoza v prvi četrtini leta 2005. Kot je mogoče razbrati iz zgornje tabele, je razlog za to gibanje kitajskega uvoza.

(170)

Uvozne cene, vključno z otroško obutvijo, so se v obravnavanem obdobju znižale za skoraj 30 %, kar je podobno ugotovitvam v začasni fazi.

(171)

Nekateri uvozniki so trdili, da je navedeni padec uvoznih cen posledica sprememb v ponudbi izdelka. Vendar to ni bilo utemeljeno in raziskava tega tudi ni potrdila. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(172)

Nekatere zainteresirane stranke so trdile, da je kršen člen 3(2) osnovne uredbe, ker naj bi Komisija ne izvedla objektivne preiskave obsega in cen dampinškega uvoza. Svojo trditev so utemeljili na dejstvu, da pri proučitvi uvoznih gibanj niso bili upoštevani zunanji dejavniki, kot so odprava uvozne kvote, gibanje menjalnega tečaja, domnevne spremembe v ponudbi izdelka in modni trendi.

(173)

Ta trditev je bila, zlasti kar zadeva odpravo kvot, obravnavana že v uvodni izjavi 165 začasne uredbe. Priznava se, da je odprava kvot v določeni meri poslabšala uvozna gibanja. Vendar je treba pri tem upoštevati dejstvo, da je ta količinska omejitev zadevala le eno od obeh zadevnih držav, da je uvoz iz Vietnama naraščal, da kvota ni veljala za vse vrste izdelka, ki jih zajema ta preiskava, in nenazadnje, da od 1. januarja 2005 velja popolna liberalizacija uvoza, kar pomeni, da je omejitev na OP vplivala le delno (od aprila 2004 do marca 2005).

(174)

Člen 3(3) osnovne uredbe na splošno določa, da analiza škode izrecno vključuje vprašanje, ali je prišlo do znatnega povečanja dampinškega uvoza in ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen oziroma ali tak uvoz kako drugače v znatni meri pritiska na cene ali preprečuje zvišanja cen, do katerih bi sicer prišlo.

(175)

Na tej podlagi se zdi, da je sedes materiae navedenih trditev v kontekstu vzročnosti. Poleg tega v členu 3(3) osnovne uredbe ni izrecne pravne zahteve po navedbi pozitivnih dokazov v zvezi z razlogi za rast obsega dampinškega uvoza in padec ustreznih cen. Zahteva, da je treba pri proučitvi dampinškega uvoza upoštevati zunanje dejavnike, je bila zato zavrnjena.

(176)

V zvezi z izračunom nelojalnega nižanja cen je bilo prejetih več pripomb. Te zahteve so bile natančno analizirane; kadar pa so bile utemeljene in podprte z dejanskimi dokazi, so bile narejene potrebne spremembe izračunov.

(177)

Opominja se, da so bile v začasni fazi opravljene prilagoditve uvozne cene, s čimer bi se upoštevali ocenjeni stroški, ki so jih v Skupnosti imeli uvozniki, kot so oblikovanje, izbira surovin itd., ki jih uvozna cena sicer ne bi odražala. To prilagoditev so zahtevali številni uvozniki. V začasni fazi je veljala ocenjena prilagoditev v višini 15 %.

(178)

Združenje, ki predstavlja industrijo Skupnosti, pa je tej prilagoditvi in zlasti njeni višini ugovarjalo. Priznavali so, da so uvozniki dejansko imeli določene stroške, obenem pa nasprotovali dejstvu, da to velja za vse uvoznike. Trdili so celo, da bi višino prilagoditve morda bilo mogoče utemeljiti v primeru uvoznikov STAF (ki imajo visoke stroške za R&R), vendar bi bilo treba prilagoditev glede na to, da je bila takšna obutev izključena iz postopka, popraviti navzdol.

(179)

Ta zahteva je bila natančno proučena in sklenjeno je bilo naslednje. Kar zadeva prilagoditev samo, so jo zahtevali številni uvozniki in načeloma industrija Skupnosti ni ugovarjala.

(180)

Glede višine prilagoditve pa je treba opozoriti, da je kljub temu, da so prilagoditev zahtevali številni uvozniki, natančne podatke s tem v zvezi predložil samo eden, pri katerem je bil opravljen tudi preveritveni obisk. Drugi uvozniki zadevnega izdelka niso mogli podpreti trditve, da je njihova raven stroškov za R&R dosegla višino prilagoditve, uporabljene v začasni fazi. Opozoriti je treba, da je nekaj uvoznikov, pri katerih je bil opravljen preveritveni obisk, prodajalo predvsem obutev STAF. Ker pa je STAF zdaj dokončno izključen iz obsega izdelka, njihovi podatki za namen prilagoditve niso bili pomembni.

(181)

Ob odsotnosti utemeljenih zahtevkov velike večine uvoznikov (ne glede na to, ali so bili pri njih opravljeni preveritveni obiski), je bila v zaključni fazi stopnja prilagoditve popravljena navzdol in določena na osnovi edinih utemeljenih informacij, ki so bile med preiskavo dane na razpolago.

(182)

Na podlagi zgoraj navedenega so popravljene stopnje nelojalnega nižanja cen zadevnih držav izražene kot odstotek cen industrije Skupnosti, naslednje:

(183)

Začasna uredba je vsebovala nekatere informacije v zvezi s posebnostmi obutvenega sektorja v Skupnosti. Številne zainteresirane stranke so trdile, da teh informacij ne bi smeli upoštevati, ker bodisi niso zanesljive bodisi se ne nanašajo izrecno na položaj industrije Skupnosti in tako nimajo pravne osnove.

(184)

S tem v zvezi je treba pojasniti, da so bile informacije v uvodnih izjavah 169 do 173 začasne uredbe le okvirne in namenjene boljšemu razumevanju obutvenega sektorja Skupnosti. Vendar je treba opozoriti, da se ugotovitve v zvezi s škodo nanašajo na industrijo Skupnosti, kot je opredeljeno zgoraj, in da analiza škode ne bo vsebovala nadaljnjega sklicevanja na to informacijo.

(185)

Kot je že bilo omenjeno, analiza škode v zaključni fazi vključuje podatke v zvezi z otroško obutvijo.

(186)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 175 začasne uredbe in v skladu z običajno prakso se kazalniki škode ugotavljajo bodisi na makroekonomski ravni (na podlagi podatkov celotne industrije Skupnosti) bodisi na mikroekonomskih ravneh (na podlagi podatkov vzorčenih družb). Zaradi skladnosti se kazalniki škode ugotavljajo izključno na eni od teh ravni, nikoli pa na obeh.

(187)

Obseg proizvodnje celotne industrije Skupnosti se je z 267 milijonov parov leta 2001 zmanjšal na 176 milijonov parov v obdobju preiskave. To je več kot 30-odstotno zmanjšanje.

(188)

Čeprav naj bi tovarna teoretično dosegala določeno raven proizvodnje, bo ta raven močno odvisna od števila zaposlenih v tej tovarni. Kakor je razloženo zgoraj, je večji del postopka izdelave obutve delovno intenziven. V navedenih okoliščinah je za nespremenljivo število družb najboljši način za merjenje zmogljivosti proučitev stopnje zaposlenosti v navedenih družbah. Zato se navaja sklic na spodnjo tabelo v zvezi razvojem zaposlovanja.

(189)

Medtem ko se je zaposlenost (in s tem zmogljivost) na splošno zmanjšala skladno s proizvodnjo, je izkoriščenost zmogljivosti ostala skozi vse obdobje enaka.

(190)

Ker proizvodnja poteka po naročilu, se je obseg prodaje industrije Skupnosti podobno kot proizvodnja zmanjšal. Število parov, prodanih na trgu Skupnosti, se je med letom 2001 in OP zmanjšalo za več kot 60 milijonov, tj. za 33 %.

(191)

V smislu tržnih deležev to pomeni izgubo v višini skoraj 9 odstotnih točk. Tržni deleži industrije Skupnosti so se zmanjšali s 26,5 % leta 2001 na 17,7 % v OP.

(192)

Zaposlenost se je v celotnem obravnavanem obdobju močno zmanjšala. V industriji Skupnosti je bilo izgubljenih več kot 27 000 delovnih mest, kar je 33-odstotno zmanjšanje v OP v primerjavi s stopnjo iz leta 2001.

(193)

Produktivnost je bila izračunana tako, da se je obseg proizvodnje delil z delovno silo industrije Skupnosti, kakor je navedeno v zgornjih tabelah. Na tej podlagi je produktivnost industrije Skupnosti v obravnavanem obdobju ostala sorazmerno stabilna.

(194)

Ker v zvezi s tem ni bilo predloženih novih in bistvenih informacij ali utemeljitev, se potrdijo uvodne izjave 183 in 184 začasne uredbe.

(195)

Opominja se, da so bili protidampinški ukrepi proti uvozu določene obutve z zgornjim delom iz usnja ali plastike s poreklom iz LRK, Indonezije in Tajske uvedeni februarja 1998. Ti ukrepi so zadevali tudi izdelke, ki so predmet sedanje preiskave. Po objavi obvestila o bližnjem izteku teh ukrepov ni bil prejet noben zahtevek za pregled in ukrepi so se torej iztekli marca 2003. Ker ni bilo nobenega zahtevka za pregled, se je v začasni uredbi štelo, da si je industrija Skupnosti takrat že opomogla od učinkov preteklega dampinga.

(196)

Industrija Skupnosti je te navedbe sicer zavrnila z utemeljitvijo, da odsotnost zahtevka za pregled ni bila posledica okrevanja po škodljivih učinkih dampinga, temveč dejstva, da veljavni ukrepi niso bili dovolj učinkoviti. Trdila je, da se v nasprotju s tem, kar je bilo navedeno v začasni uredbi, gospodarski položaj industrije Skupnosti ni mogel zadovoljivo izboljšati, ker v tistem času veljavni ukrepi niso bili dovolj učinkoviti za odpravo škode. Poleg tega je uvoz iz držav, ki jih zadeva ta postopek, v obdobju med letoma 2001 in 2003 dosegel znatno raven.

(197)

Vendar pa industrija Skupnosti materialne škode med letoma 2001 do 2003 ni utemeljila v zadostni meri in kakršna koli domnevna neučinkovitost zgodnejših ukrepov bi se lahko obravnavala z vmesnim pregledom, ki pa ni bil zahtevan.

(198)

Navedena trditev je bila tako zavrnjena in začasni sklep, da si je industrija Skupnosti opomogla od učinkov preteklega dampinga, se v dokončni fazi potrdi, tj. do leta 2003 industrija Skupnosti še ni utrpela znatne škode. Vsekakor pa je treba opozoriti, da jo je utrpela leta 2004.

(199)

Kot je bilo že omenjeno, pri določitvi škode zaloge nimajo velikega vpliva na položaj obutvene industrije Skupnosti, saj proizvodnja poteka po naročilu. Teoretično zato zaloge ne obstajajo in se pojavijo samo zaradi tekočih naročil, ki še niso bila dostavljena in/ali fakturirana. Na tej podlagi se je raven zalog najprej povečala med letoma 2001 in 2004, in sicer za 27 %, in nato zmanjšala na koncu OP. To zmanjšanje v OP je treba obravnavati tudi v okviru sezonske narave sektorja. Vsekakor se v decembru pričakuje višja raven zalog kot na koncu prve četrtine leta, tj. v tem primeru na koncu OP.

(200)

Povprečna prodajna cena na enoto se je v obravnavanem obdobju stalno zniževala. Celotno znižanje je znašalo 7,5 %. Padec cene industrije Skupnosti se morda zdi omejen, zlasti v primerjavi s 30-odstotnim znižanjem dampinških uvoznih cen v obravnavanem obdobju. Vendar bi morali pri tem upoštevati, da se obutev proizvaja po naročilu in da so nova naročila navadno sprejeta samo, če ustrezna raven cen zagotavlja vsaj prag dobička. V zvezi s tem se navaja sklic na spodnjo tabelo, iz katere je razvidno, da v OP industrija Skupnosti ni mogla še naprej zniževati svojih cen, ne da bi pri tem imela izgubo.

(201)

Zgornji kazalniki potrjujejo sliko, opisano v uvodni izjavi 190 začasne uredbe in kažejo nedvomno slabitev finančnega stanja družb v obravnavanem obdobju. Opozarja se, da je bilo splošno poslabšanje izrazito zlasti v OP in odraža znaten neugoden razvoj v prvi četrtini leta 2005, tj. v zadnji četrtini OP. Dejansko se je že tako nizka stopnja donosnosti na začetku obravnavanega obdobja še naprej močno znižala.

(202)

Ker s tem v zvezi niso bile predložene nove bistvene informacije ali utemeljitve, se potrdijo uvodne izjave 191 do 193 začasne uredbe.

(203)

Splošna raven dobička je v celotnem obravnavanem obdobju ostala nizka in poudarja finančno ranljivost teh MSP. Kot je podrobno navedeno spodaj, je stopnja dobička v obravnavanem obdobju in posebno v obdobju preiskave znatno nižja od normalne stopnje dobička, ki bi jo industrija lahko dosegla v normalnih razmerah.

(204)

Preiskava je pokazala, da je slabo finančno stanje številnih proizvajalcev Skupnosti negativno vplivalo na njihove kapitalske zahteve. To je jasno razvidno iz razvoja njihovih posameznih stopenj dobička in zlasti iz poslabšanja njihovega denarnega toka. Kot je pojasnjeno zgoraj, si sorazmerno majhna in srednja podjetja ne morejo vedno priskrbeti zadostnih bančnih garancij in lahko imajo težave pri soočanju s precejšnjimi finančnimi izdatki, ki so posledica finančnega stanja.

(205)

Gibanje naložb, ugotovljeno v uvodni izjavi 194 začasne uredbe, se potrdi z gibanjem, prikazanim v zgornji tabeli. Naložbe, ki so jih družbe odobrile, so se med letom 2001 in OP zmanjšale za več kot 50 %. Zmanjšanje naložb je treba obravnavati v povezavi s poslabšanjem finančnega stanja proizvajalcev Skupnosti v vzorcu.

(206)

Gibanja v zvezi s plačami, navedena v začasni uredbi iz uvodne izjave 196, se z zgornjo tabelo potrdijo. Ker ni bilo novih informacij, se ta gibanja potrdijo.

(207)

Številni proizvajalci izvozniki so trdili, da je bila stopnja dobička industrije Skupnosti ključni kazalnik škode, ki jo je utrpela Skupnost. Zlasti se je trdilo, da je stopnja dobička, ki se je uporabljala v začasni fazi za ugotavljanje stopnje odprave škode (tj. 2 % – glej uvodno izjavo 284 začasne uredbe) ustrezala stopnji, ki so jo dosegle nekatere posamezne družbe v vzorcu, kar kaže na to, da glede na ta kazalnik niso utrpele škode.

(208)

Ta podatek ni več ustrezen, ker je bila po dodatnih analizah, kot je navedeno v uvodni izjavi 292, stopnja dobička prilagojena na 6 %, s čimer je ustrezneje odražala dosegljivo stopnjo dobička za proizvajalce obutve Skupnosti brez prisotnosti škodljivega dampinga. Na tej podlagi se je dobičkonosnost industrije Skupnosti v obravnavanem obdobju očitno znižala, v OP pa se je znižala celo na 0,5 %. Poleg tega je bila analiza škode narejena na ravni industrije Skupnosti ali njenega vzorca in ne na ravni posameznih družb, vključenih v opredelitev industrije Skupnosti.

(209)

Številne zainteresirane stranke so trdile, da kazalniki, uporabljeni za analizo škode niso bili zanesljivi ali ustrezni. Trdili so, da gospodarski kazalniki niso bili preverjeni in niso zanesljivi, ker se glede na domnevno nesodelovanje ne nanašajo na ustrezno industrijo Skupnosti. Stranke so v zvezi z mikroekonomskimi kazalniki in glede na omejeno velikost vzorca, trdile, da ti kazalniki niso reprezentativni. Nazadnje je bil naveden sklic na različna gibanja med kazalniki škode na makro- in mikroekonomski ravni.

(210)

Glede dejstva, da makroekonomski kazalniki niso bili preverjeni, se opominja, da so v skladu z osnovno uredbo preveritveni obiski stvar presoje Komisije in torej ni nikakršne pravne obveznosti stalnega izvajanja preveritvenih obiskov. Člen 16 osnovne uredbe dejansko določa le, da Komisija opravi preveritveni obisk, kadar meni, da je to ustrezno. Zato je bila ta trditev zavrnjena. Poleg tega so bili, kjer je bilo mogoče, ti dejavniki navzkrižno preverjeni z vsemi informacijami, ki so jih predložila ustrezna nacionalna obutvena združenja Skupnosti.

(211)

Glede na zgornji sklep v zvezi z opredelitvijo industrije Skupnosti in reprezentativnostijo vzorca so bile zahteve glede teh elementov prav tako zavrnjene. Poleg tega se je za namen dokončnih sklepnih ugotovitev zaradi skladnosti ugotavljala le ena serija kazalnikov škode, bodisi mikro- bodisi makroekonomski. Nenazadnje je treba opomniti, da čeprav gibanja, ugotovljena v začasni fazi, tako na mikro kot makro ravni niso vedno kazala popolnoma enakega razvoja, se vendarle med seboj niso bistveno razlikovala.

(212)

Zainteresirane stranke so tudi trdile, da vsi dejavniki škode ne kažejo škode in da na individualni ravni ni možno določiti škode družb, vključenih v vzorec. Prvo trditev je treba zavrniti z utemeljitvijo, da v skladu z osnovno uredbo noben od kazalnikov škode ni nujno odločilen dejavnik. Dejstvo, da položaj posameznih proizvajalcev ne kaže na škodo ni pomembno, saj se v skladu s členom 3(1) osnovne uredbe analiza škode opravi na ravni industrije Skupnosti ali njenega vzorca in torej ne na ravni posameznih družb, vključenih v opredelitev industrije Skupnosti.

(213)

Iz zgoraj navedenega izhaja, da se začasni sklep, da je industrija Skupnosti utrpela znatno škodo v smislu člena 3(5) osnovne uredbe, potrdi.

(214)

Natančneje se potrdi, da je na ravni makroekonomskih kazalnikov, tj. na ravni celotne industrije Skupnosti, škoda pomenila predvsem zmanjšanje obsega prodaje in tržnih deležev. Ker se obutev proizvaja po naročilu, je imelo tudi to neposreden negativen vpliv na raven proizvodnje in zaposlenosti v Skupnosti.

(215)

Potrdi se tudi, da so na ravni mikroekonomskih elementov razmere pretežno škodljive. Vzorčene družbe so na primer dosegle najnižjo možno stopnjo dobička v letu 2003, kar je delno mogoče razložiti s sorazmerno izrazitimi predhodnimi naložbami (učinek amortizacije na dobičkonosnost). Vendar se je njihova stopnja dobička kljub znatnemu znižanju naložb še naprej zmanjševala in je bila skozi celotno obravnavano obdobje v OP, razen leta 2003, na najnižji ravni, tj. daleč od sprejemljive ravni, in ob odsotnosti drugih obrazložitvenih dejavnikov, kot so velike predhodne naložbe, očitno povzročala znatno škodo. Podobno je tudi denarni tok sledil nevarno padajočemu gibanju in v OP dosegel najnižjo raven, tj. raven, za katero lahko zgolj velja, da povzroča znatno škodo. Vzorčene družbe med OP niso mogle več nižati svojih cen, ne da bi s tem povzročile izgubo. Sorazmerno majhna in srednja podjetja izgub ne morejo vzdržati dlje časa in so prisiljena prenehati poslovati. Čeprav se pred letom 2004 razmere v industriji Skupnosti lahko štejejo le za škodljive, je industrija Skupnosti od leta 2004 dalje očitno utrpela znatno škodo.

(216)

Tržni delež industrije Skupnosti in zadevnih držav, vključno z otroško obutvijo, se je razvijal na naslednji način:

(217)

Nekatere zainteresirane stranke so izpodbijale sklep Komisije, da povečanje tržnega deleža dampinškega uvoza in zmanjšanje tržnega deleža industrije Skupnosti v zadostni meri časovno sovpadata. Poudarile so, da se je v času največjega povečanja tržnega deleža uvoza s Kitajske in Vietnama tržni delež industrije Skupnosti zmanjšal v manjši meri, in obratno. Prav tako stranke trdijo, da tržnega deleža pritožnikov zadevni državi nista prevzeli, kar naj bi bilo razvidno iz razvoja tržnih deležev drugih tretjih držav.

(218)

Združenje uvoznikov je nadalje trdilo, da dampinški uvoz iz zadevnih držav ni povzročil škode industriji Skupnosti, glede na to, da uvožena obutev ne konkurira obutvi, proizvedeni v Skupnosti.

(219)

Kar zadeva časovno sovpadanje, velja, da se pri analizi vzročne zveze ne zahteva popolna povezava med razvojem dampinškega uvoza in položajem v industriji Skupnosti. Dejansko na podlagi ustaljene in pravno priznane prakse velja, da je, kot v tem primeru, enostavno sovpadanje povečevanja dampinškega uvoza v znatnih količinah, ki nelojalno nižajo cene industrije Skupnosti, in vedno bolj negotovega položaja industrije Skupnosti jasen kazalnik vzročne zveze. V tem primeru in kot je jasno ugotovljeno v uvodnih izjavah 203 do 209 začasne uredbe, je do takšnega časovnega sovpadanja nedvomno prišlo. Poleg tega je sovpadanje pri spremembi tržnega deleža od leta 2003 do leta 2004 skoraj simetrično. Prav tako dejstvo, da je povečanje tržnega deleža dampinškega uvoza v določenem obdobju včasih veljalo za višje od izgube tržnega deleža industrije Skupnosti, enostavno kaže na to, da se dampinški uvoz ni povečal samo na račun industrije Skupnosti, ampak tudi na račun drugih udeležencev na trgu Skupnosti.

(220)

Trditev, da uvožena obutev ni konkurirala z obutvijo, proizvedeno v Skupnosti, je bila prav tako zavrnjena na podlagi zgornje ugotovitve v zvezi z opredelitvijo zadevnega izdelka in podobnega izdelka, tj. da obutev, uvožena iz zadevnih držav, na vseh ravneh, tj. v vseh asortimanih in vseh vrstah izdelkov, konkurira z obutvijo, ki jo proizvaja in prodaja industrija Skupnosti, in da so njune prodajne poti povsem enake. Poleg tega je preiskava jasno pokazala, da proizvajalci Skupnosti in izvozniki konkurirajo pri prodaji na trgu Skupnosti.

(221)

Ker ni bilo nobene nadaljnje pripombe, se sklepi iz uvodne izjave 209 začasne uredbe potrdijo: dampinški uvoz je bil glavni razlog za znatno škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti.

(222)

Po uvedbi začasnih ukrepov so različne zainteresirane stranke trdile, da so znatno škodo povzročili drugi dejavniki. Navedene stranke so se sklicevale na trditve, ki so bile izražene v zgodnejši fazi in jih začasna uredba ustrezno obravnava. Natančneje, navedene trditve so se nanašale na izvoz industrije Skupnosti, uvoz iz drugih tretjih držav, učinek odprave kvote na kitajski izvoz, učinek nihanja menjalnih tečajev, premestitev proizvajalcev Skupnosti in domnevno strukturno pomanjkanje konkurenčnosti industrije Skupnosti. Predložene pa niso bile nobene nove prvine, zato so v nadaljevanju po potrebi pojasnjene/razširjene glavne sklepne ugotovitve iz začasne uredbe.

(223)

Nekatere zainteresirane stranke so ponovno poudarile svoje trditve, da je slab gospodarski položaj obutvene industrije Skupnosti posledica poslabšanja njenega izvoza.

(224)

V zvezi s tem je treba poudariti, da vsako domnevno poslabšanje izvoza, če to obstaja, ne vpliva na večino zgoraj analiziranih kazalnikov, kot so obseg prodaje, tržni deleži in znižanje cen, saj so bili navedeni dejavniki določeni na ravni prodaje v Skupnosti. Podatki o proizvodnji so bili zagotovljeni na skupni osnovi, saj ni mogoče razlikovati med blagom, namenjenim na trg Skupnosti, in tistim, namenjenim na trg zunaj Skupnosti. Ker se obutev proizvaja po naročilu, bo vsako zmanjšanje prodaje na trgu Skupnosti nujno vplivalo na zmanjšanje proizvodnje, in ker je večina proizvodnje namenjena prodaji na trgu Skupnosti, se začasni sklep, da je glavni del zmanjšanja proizvodnje povezan s škodo na trgu Skupnosti, potrdi.

(225)

Dejansko med obravnavanim obdobjem zmanjšanje obsega prodaje na trgu Skupnosti (– 34 %) ustreza zmanjšanju proizvodnje v istem obdobju (– 33 %).

(226)

Zato je bila ta trditev zavrnjena in dokončno se sklene, da izvoz industrije Skupnosti ni povzročil nobene znatne škode.

(227)

Uvoz iz tretjih držav, vključno z otroško obutvijo, se je razvijal na naslednji način:

(228)

Opozoriti je treba, da nobena od držav (skupaj več kot 150 različnih držav) iz vrstice v zgornji tabeli, ki obravnava druge države, v OP ni predstavljala več kot 2 % celotnega uvoza Skupnosti.

(229)

Zato je mogoče potrditi, da posamično nobena od zgoraj navedenih držav v obravnavanem obdobju ni znatno povečala svojega tržnega deleža, da je absolutna raven njihovega tržnega deleža ostala veliko pod ravnijo zadevnih držav in da so se ti deleži tudi različno razvijali. Cene je treba obravnavati glede na razvoj obsega uvoza, opisan zgoraj, in tudi glede na dejstvo, da so se znižale v manjši meri kot cene zadevnih držav, zlasti pa je njihova absolutna raven v obravnavanem obdobju z eno izjemo ostala povprečno precej nad ravnijo cen dampinškega uvoza.

(230)

Zato se dokončno sklene, da uvoz iz drugih tretjih držav industriji Skupnosti ni povzročil znatne škode.

(231)

Različni proizvajalci izvozniki in uvozniki so ponovno poudarili, da je škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, povzročila povečana vrednost eura v primerjavi z ameriškim dolarjem, kar je povzročilo znatno znižanje uvoznih cen.

(232)

Predložene niso bile nobene nove prvine, zato so ta nihanja navedena v uvodnih izjavah 220 do 225 začasne uredbe. Tudi če bi sprejeli trditev o vplivu nihanja menjalnih tečajev na uvozne cene, bi bil sam obseg zadevnega uvoza tako velik, da bi povzročil znatno škodo industriji Skupnosti.

(233)

V zvezi s tem niso bile predložene nobene nove prvine. Vendar je treba opozoriti, da bi glede na povečanje uvoza v zadnjem četrtletju OP to lahko dejansko povečalo škodljive učinke navedenega dampinškega uvoza.

(234)

V zvezi s tem niso bili predloženi nobeni novi elementi. Upoštevati je treba tudi, da so stopnje dampinga precej visoke (tj. celo višje od stopenj nelojalnega nižanja cen). Z drugimi besedami, zadevni dampinški izvoz z industrijo Skupnosti ne konkurira na ravni naravnih prednosti, ampak na podlagi prakse, ki jo je mogoče izpodbijati v okviru mednarodnih pravil trgovanja. Na nedampinški ravni bi bile cene zadevnega uvoza veliko višje, industrija Skupnosti pa bi bila glede na ta uvoz v veliko močnejšem konkurenčnem položaju.

(235)

Različni proizvajalci izvozniki in združenje uvoznikov so trdili, da učinek premestitve proizvajalcev ES na položaj industrije Skupnosti v začasni uredbi ni bil obravnavan v zadostni meri.

(236)

Zlasti so kritizirali podatke iz uvodne izjave 171 začasne uredbe, povezane s celotnim obutvenim sektorjem Skupnosti, ker naj bi navedeni podatki vključevali podatke v zvezi s proizvajalci Skupnosti, ki so premestili proizvodnjo. V tej zvezi je naveden sklic na zgornji odstavek, ki potrjuje, da so uvodne izjave 169 do 173 začasne uredbe samo informativne in zato v okviru dokončnih sklepov o škodi pravno nepomembne. Zato se tudi potrdi, da se proizvajalcev, ki so v celoti premestili svojo proizvodnjo izven Skupnosti, ne vključi v opredelitev industrije Skupnosti, in se zato obseg škode, ki bi jo navedene družbe povzročile industriji Skupnosti, analizira skupaj z vplivom uvoza iz drugih tretjih držav.

(237)

V zvezi z družbami, ki so delno premestile svojo proizvodnjo, tj. obutev kupujejo tudi od virov izven Skupnosti, je treba opozoriti, da je bila analiza škode opravljena izključno v zvezi s podatki, ki se nanašajo na njihovo lastno proizvodnjo v Skupnosti. Zato je treba obseg škode, ki bi jo lahko tem družbam povzročili takšni nakupi, obravnavati tudi z vidika analize uvoza iz drugih tretjih držav.

(238)

Nazadnje za družbe, ki so povečale uvoz delov obutve (npr. zgornje dele) ali te dele začele uvažati v Skupnost, zaradi zgoraj omenjenih razlogov ne sme veljati, da je naveden uvoz negativno vplival na večino kazalnikov škode, kot so proizvodnja, prodaja, dobičkonosnost itd. Res je, kot so poudarile nekatere zainteresirane stranke, da bi to lahko zmanjšalo zaposlenost v Skupnosti, vendar pa je treba na to gledati tudi kot na dejanje samoobrambe družb, ki se srečujejo s hitro rastočim dampinškim uvozom na trg Skupnosti, kar pomeni, da je zmanjšanje zaposlenosti povezano z obstojem dampinga in ni samopovzročeno.

(239)

Trditve zainteresiranih strank so zato bile zavrnjene, ugotovitve in sklepne ugotovitve začasne uredbe pa potrjene.

(240)

Zato se dokončno sklene, da je dampinški uvoz s poreklom iz zadevnih držav povzročil znatno škodo industriji Skupnosti v smislu člena 3(6) osnovne uredbe in da glede na analizo, ki je ustrezno razlikovala in ločila učinke vseh poznanih dejavnikov na položaj industrije Skupnosti od škodljivih učinkov dampinškega uvoza, ti drugi dejavniki kot taki niso spremenili dejstva, da je treba ocenjeno znatno škodo pripisati dampinškemu uvozu.

(241)

Opravljena je bila analiza, ali bi bilo treba glede na pripombe in/ali dodatne prvine, ki so jih po uvedbi začasne uredbe predložile zainteresirane stranke, spremeniti začasni sklep, da je posredovanje za preprečitev škodljivega dampinga v interesu Skupnosti.

(242)

Nekateri uvozniki in proizvajalci izvozniki so trdili, da uvedba ukrepov ne bi bila v interesu industrije Skupnosti. To temelji predvsem na trditvah, da proizvodnja pritožnikov dopolnjuje uvoz iz zadevnih držav, da bi uvedba protidampinških ukrepov povzročila veliko premeščanje uvoza iz zadevnih držav v druge tretje države, da škoda, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, ni posledica dampinga, in da pritožniki že dolga leta izgubljajo tržne deleže zaradi dejavnikov, ki niso damping.

(243)

Najprej je treba opozoriti, da na podlagi začasne uredbe in zgornje analize damping industriji Skupnosti očitno povzroča škodo, ki se od leta 2004 šteje kot znatna škoda, nastala zaradi dampinga iz zadevnih držav. Načeloma se zato pričakuje, da je odprava znatne škode, nastale zaradi dampinga, v interesu industrije Skupnosti.

(244)

Trditev, da proizvodnja pritožnikov zgolj dopolnjuje uvoz, je bila zavrnjena na podlagi zgornjih sklepnih ugotovitev, da zadevni izdelek konkurira s podobnim izdelkom, proizvedenim in prodanim v Skupnosti. Dejstvo, da je industrija Skupnosti vložila pritožbo proti uvozu zadevnega izdelka, prav tako kaže na to, da obstaja konkurenca med izdelki, proizvedenimi v Skupnosti, in izdelki, uvoženimi iz zadevnih držav.

(245)

Trditev v zvezi s kakršnim koli premeščanjem uvoza je bila izražena že prej, naveden pa je tudi sklic na uvodno izjavo 241 začasne uredbe, v kateri je bilo sklenjeno, da dejstvo, da se lahko uvozniki preusmerijo na druge države dobaviteljice, gotovo ni veljaven razlog, da se v tem primeru ne ukrepa proti dampingu, ki povzroča znatno škodo, in da v nobenem primeru ni mogoče vnaprej napovedati obsega takšne preusmeritve in stanja navedenega uvoza, tj. ali gre za dampinški uvoz ali ne.

(246)

V zvezi z zadnjo trditvijo je naveden sklic na zgornjo analizo vzročne zveze, pri kateri se je proučil vpliv dejavnikov, ki niso damping. V vsakem primeru je jasno, da je pojav dampinškega uvoza pospešil zmanjšanje obsega proizvodnje obutvene industrije Skupnosti in posledično zmanjšanje tržnega deleža. To očitno mora veljati v razmerah stabilne potrošnje Skupnosti.

(247)

Ker ni nadaljnjih utemeljenih pripomb, se potrdijo začasne ugotovitve in dokončno se sklene, da bi uvedba protidampinških ukrepov industriji Skupnosti omogočila, da si opomore od ugotovljenih učinkov dampinga, ki povzroča znatno škodo.

(248)

Kot v začasni fazi po objavi obvestila o uvedbi začasnih ukrepov združenja potrošnikov niso predložila nobenih pripomb. Nobeno združenje, ki predstavlja interese potrošnikov, zato ni izpodbijalo začasnega sklepa, da ima uvedba dokončnih ukrepov zelo majhen vpliv na porabniške cene usnjene obutve.

(249)

Nekateri proizvajalci izvozniki so trdili, da se ne strinjajo z ugotovitvami v zvezi z omejenim vplivom ukrepov na potrošnike in da bi navedeni ukrepi bistveno povečali stroške gospodinjstva.

(250)

Uvozniki so tudi trdili, da se bodo porabniške cene kot posledica dokončnih ukrepov zvišale in da lahko to zvišanje doseže celo odstotek katere koli dajatve ad valorem. To temelji na trditvi, da uvozniki običajno dodajo svoj pribitek na uvozno ceno za iztovorjeno blago, vključno z vsemi dajatvami, in naj bi zato dodali maržo med drugim tudi na protidampinške dajatve. Na drugi strani pa so nekateri uvozniki trdili, da na potrošnike ne bi mogli prenesti nobenih dajatev, saj so potrošniki tisti, ki določajo raven cen, in zato potrošniki določene obutve ne bi kupili, če bi njena cena presegla dano ceno.

(251)

Prvič, proizvajalci izvozniki po sedanjih pravilih nimajo pravice do pripomb glede interesa Skupnosti. Vseeno pa so bile zaradi utemeljitve njihove pripombe analizirane. Treba je poudariti, da stranke, ki se niso strinjale z ugotovitvami Komisije v zvezi z vplivom ukrepov na potrošnika, pravzaprav niso predložile nobenih posebnih podatkov ali informacij v podporo svojim trditvam. Namesto tega, kot je navedeno zgoraj, so stranke predložile celo protislovne izjave, da se bodo dajatve v celoti prenesle na potrošnike (in to še bolj z dajanjem pribitkov tudi na dajatve) ali pa sploh ne bo mogoče prenesti nobenega učinka dajatev. Njihove trditve se zato niso zdele zadostne za spremembo začasnih ugotovitev.

(252)

Poleg tega so nekateri proizvajalci izvozniki trdili, da bi uvedba ukrepov potrošnikom bistveno omejila izbiro. To temelji na trditvi, da se nekatere vrste usnjene obutve proizvajajo samo na Kitajskem in v Vietnamu, da bodo protidampinške dajatve domnevno vplivale na odločitev o neproizvajanju nekaterih vrst obutve in da proizvajalci Skupnosti ne bodo sposobni dobavljati navedenih vrst obutve na trg Skupnosti.

(253)

Te trditve o manjši izbiri obutve so bile izražene že prej in obravnavane v uvodni izjavi 246 začasne uredbe. Poleg tega je trditev, da se nekaterih vrst obutve ne bo več proizvajalo in da proizvajalci Skupnosti ne bodo sposobni nadomestiti domnevnega pomanjkanja, enostavna domneva, ki ni bila podprta z nobenimi objektivnimi dejstvi ali dokazi in je bila zato zavrnjena.

(254)

Nazadnje se je ponovno obravnavala izključitev otroške obutve glede na utemeljitve industrije Skupnosti.

(255)

Čeprav so to izključitev proizvajalci izvozniki in uvozniki, ob odsotnosti odziva katere koli potrošniške organizacije, na splošno pozdravili, ni bil predložen noben nadaljnji dokaz ali potrditev o tem, da bo učinek uvedbe ukrepov na otroško obutev drugačen od učinka, ki bi ga ta uvedba imela na obutev za odrasle.

(256)

Na drugi strani je industrija Skupnosti izpodbijala izključitev otroških čevljev iz obsega začasnih protidampinških ukrepov in se sklicevala na dejstvo, da se v Skupnosti proizvaja otroška obutev in da je bil za otroško obutev ugotovljen škodljivi damping.

(257)

Na podlagi dokončnih ugotovitev v zvezi s statusom otroških čevljev v tem postopku se sklene naslednje. Prvič, nadaljnja analiza, ki je vodila v dokončne ugotovitve, je pokazala, da je treba otroško obutev vključiti v opredelitev zadevnega izdelka, tj. da je treba vse vrste izdelka šteti za en sam izdelek in da je treba zato protidampinške ukrepe načeloma uporabljati za celoten zadevni izdelek. Drugič, utemeljitve o začasni izključitvi otroških čevljev iz obsega ukrepov zaradi interesa Skupnosti, kot je določeno v uvodnih izjavah 250 do 252 začasne uredbe, tj. pogostejša zamenjava otroških čevljev in tako večji finančni vpliv protidampinških ukrepov na finančno stanje povprečne evropske družine, so bile ponovno ocenjene. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da so uvozne cene otroške obutve po statistiki Eurostata v povprečju na splošno bistveno nižje od uvoznih cen čevljev za odrasle (več kot 33 %). Posledično bi bil vpliv protidampinške dajatve ad valorem na otroške čevlje sorazmerno nižji. Poleg tega dokončne ugotovitve vodijo na splošno do nižjih stopenj dokončne dajatve kot pa ukrepi v začasni fazi. To pa ponovno zmanjša finančni vpliv ukrepov. Kot je bilo navedeno že v uvodni izjavi 249 začasne uredbe prav tako ni verjetno, da bi potrošniki nosili polno breme kakršnih koli ukrepov. Nobena zainteresirana stranka ni predložila nobenega utemeljenega dokaza, ki bi podprl drugačno stališče. V zvezi s tem je treba poudariti, da potrošniške organizacije niso predložile nobenih pripomb, kar kaže na to, da vpliv ukrepov – ne glede na to, ali zadevajo otroško obutev ali obutev za odrasle – njihovim interesom ne povzroča nobenih resnih skrbi. Ob upoštevanju zgoraj opisane analize je očitno, da dokončne izključitve otroških čevljev iz ukrepov ni mogoče upravičiti. Zato ni nobenega prepričljivega dokaza, da pri obravnavi uvedbe dokončnih ukrepov, ki odpravljajo znatno škodo, povzročeno z dampingom, interesi potrošnika prevladajo nad interesi industrije Skupnosti.

(258)

Zato je bila trditev sprejeta in se potrdi, da uvedba dokončnih ukrepov za zadevni izdelek, vključno z otroško obutvijo, glede na zgoraj povedano ne nasprotuje splošnim interesom potrošnikov.

(259)

Treba je opozoriti, da je bilo v začasni fazi od distributerjev/prodajalcev na drobno ali organizacij distributerjev/prodajalcev na drobno prejetih le omejeno število stališč: prejeto je bilo samo eno stališče od konzorcija prodajalcev na drobno iz ene države članice ter izpolnjeni vprašalniki treh uvoznikov iz iste države članice, ki imajo prav tako svojo distribucijsko mrežo, vključno z dvema verigama supermarketov. Samo ena od navedenih štirih strank je predložila pripombe po uvedbi začasnih ukrepov in noben drug neodvisni distributer ali prodajalec na drobno ni predložil nobene pripombe.

(260)

Združenje uvoznikov, ki je sodelovalo v preiskavi od začetka postopka, je izpodbijalo sklep, da je bilo prejeto le omejeno število stališč, saj naj bi to združenje predstavljalo družbe, ki poleg uvoza opravljajo tudi dejavnosti distribucije in prodaje na drobno. Prav tako je združenje trdilo, da sta vsaj dva njegova člana iz dveh različnih držav članic Komisiji predložila podrobnejše informacije.

(261)

Komisija priznava, da predstavlja to združenje družbe, ki imajo včasih tudi lastno distribucijsko mrežo, in da je treba sklep v zvezi s številom stališč zato dejansko ublažiti. Vseeno pa je primarna dejavnost navedenih družb uvoz obutve. Vendar pa distributerji in prodajalci na drobno Komisiji niso predložili nobenih natančnih podatkov in podatkov, ki bi jih bilo mogoče preveriti, razen tistih, ki so jih predložile tri zgoraj navedene družbe, s pomočjo katerih bi Komisija ocenila njihov gospodarski položaj in finančni vpliv katerega koli ukrepa nanje. Komisija lahko v glavnem samo na podlagi takšnih informacij izvede podrobno analizo.

(262)

Kar zadeva domnevno sodelovanje njenih dveh članov, je treba pojasniti, da eden od njiju izpolnjenega vprašalnika ni predložil v roku in ga tako ni bilo mogoče uporabiti.

(263)

Združenje je predložilo podatke in primere o tem, kakšen bi bil vpliv ukrepov na uvoznike, ki se ukvarjajo tudi s prodajo na drobno. Navedeni podatki so bili na razpolago veliko pozneje od dodeljenih rokov za predložitev takšnih podatkov in zdi se, da se nanašajo samo na eno družbo, katere ime ni navedeno in ki očitno ni sodelovala v preiskavi. Podatkov, ki jih ni bilo mogoče ovrednotiti, torej ni bilo mogoče upoštevati.

(264)

Združenje nadalje trdi, da uvozniki, ki se ukvarjajo s prodajo na drobno, zaradi svojega finančnega stanja ne bodo sposobni prenesti, niti delno, na potrošnike nobenega zvišanja cen, in da nekateri prodajalci na drobno, zlasti tisti, ki se oskrbujejo izključno iz zadevnih držav, uvedbe ukrepov ne bi preživeli.

(265)

Utemeljitev, da družbe ne bodo sposobne, vsaj delno, prenesti nobenega povišanja stroškov na potrošnike, je jasno v nasprotju s trditvami različnih strank, vključno s trditvijo združenja uvoznikov, da se bodo porabniške cene zvišale kot posledica uvedbe protidampinških ukrepov. Na podlagi informacij, zbranih med preiskavo, in kot je bilo potrjeno z navedenimi protislovnimi izjavami, je zelo verjetno, da bo v povprečju vsak vpliv ukrepov na uvozne cene vsaj delno prenesen na potrošnike. Seveda ni mogoče izključiti, da bodo morebitni ukrepi negativno vplivali na nekatere prodajalce na drobno, ki izvažajo neposredno in izključno iz zadevnih držav. Vendar je treba opozoriti, da analiza interesa Skupnosti temelji na splošni osnovi, tj. na podlagi povprečnega položaja strank v Skupnosti, ki jih postopek zadeva, in zato ni mogoče izključiti, da bodo ukrepi na nekatere stranke vplivali drugače kot na večino. V zvezi s tem je naveden sklic na uvodno izjavo 275 začasne uredbe, v kateri je bilo priznano, da lahko ukrepi dejansko negativno vplivajo na finančno stanje nekaterih uvoznikov.

(266)

Nazadnje je združenje trdilo, da se Komisija v svojem razumevanju razlik med potmi prodaje na drobno moti. V zvezi s tem je združenje trdilo, da neodvisnih prodajalcev na drobno ne oskrbujejo samo prodajalci na debelo v Skupnosti, ampak včasih uvažajo tudi sami. Prav tako je trdilo, da so bili prodajalci na drobno v vzorcu Komisije vsi prodajalci na drobno, ki se ukvarjajo s prodajo blagovnih znamk, in zato analiza Komisije ni ustrezna.

(267)

Komisija je ob odsotnosti podrobnih informacij o finančnem stanju prodajalcev na drobno in distributerjev opravila splošno analizo sektorja. Namen te analize je bil zgolj določiti glavne distribucijske poti ter strukturo navedenih distributerjev in prodajalcev na drobno, s čimer bi proučili vpliv ukrepov nanje. Ni mogoče izključiti, da se poseben položaj neodvisnih distributerjev v analizi ne odraža popolnoma. V vednost je treba omeniti tudi, da opis in sklepne ugotovitve, do katerih je prišlo v okviru te preiskave, ustrezajo tudi ugotovitvam prejšnjih protidampinških preiskav obutve, ki jih je izvedla Komisija (6), in da od takrat niso bile predložene nobene navedbe o spremembi distribucijskega sektorja za obutev.

(268)

V uvodni izjavi 260 začasne uredbe je natančneje navedeno, da se prodajalci na drobno običajno oskrbujejo pri prodajalcih na debelo v Skupnosti. Na podlagi tega zato ni bilo izključeno, da imajo navedeni prodajalci na drobno tudi druge vire oskrbe. Kar zadeva trditev o prodajalcih na drobno, ki prodajajo blagovne znamke, Komisija ni uporabila nobenega vzorca, ampak namesto tega analizirala vse informacije, ki so jih dale na razpolago sodelujoče stranke. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bil v začasni uredbi naveden sklic na nesodelovanje drobnoprodajne verige z blagovno znamko, tj. drobnoprodajnih verig, dejavnih na področju prodaje blagovnih znamk, ki se razlikuje od prodajalcev na drobno, ki se ukvarjajo s prodajo obutve blagovnih znamk in od katerih je eden dejansko sodeloval.

(269)

Predložene niso bile nobene dodatne trditve, ki bi spremenile sklepne ugotovitve začasne uredbe. Sklep o verjetnem omejenem vplivu dokončnih ukrepov na uvoznike in distributerje, kot je določeno v uvodni izjavi 264 začasne uredbe, se zato potrdi.

(270)

Pripombe različnih zainteresiranih strank so bile, v kolikor so bile ustrezno utemeljene, skrbno analizirane in so obravnavane v nadaljevanju.

(271)

Nekateri uvozniki so trdili, da glede na svojo stopnjo dobička, ki je nižja od stopnje protidampinške dajatve, ne bodo mogli preživeti protidampinških dajatev, razen če bodo lahko to dodatno breme delili s prodajalci na debelo in drobno. Poleg tega trdijo, da to ne bo mogoče, ker prodajalci na debelo in drobno ne bodo sprejeli nobenega zvišanja cen, ampak se bodo raje preusmerili na dobavitelje, ki lahko dobavljajo brez protidampinških dajatev.

(272)

Dejstvo, da je stopnja dobička nižja od stopnje protidampinške dajatve, ni pomembno. Medtem ko je raven protidampinških ukrepov dejansko izražena kot odstotek uvozne cene, je stopnja dobička izražena kot odstotek prometa, tj. prodajne cene. Glede na znatne stopnje, ki veljajo med nakupom in ponovno prodajo, je očitno, da teh dveh odstotkov enostavno ni mogoče primerjati. Glede na trditev, da prodajalci na debelo in drobno ne bi sprejeli nobenega zvišanja cen, je treba ponovno poudariti, da je to v nasprotju s trditvijo mnogih uvoznikov, da bodo zvišanja cen v celoti prenesena na potrošnike, torej tudi na distributerje, in tega zato ni mogoče sprejeti. V vsakem primeru drži, da se lahko prodajalci na debelo in drobno dejansko preusmerijo na dobavitelje, ki lahko dobavljajo brez protidampinških dajatev, vključno z industrijo Skupnosti, ki bi tako imela koristi od ukrepov.

(273)

Združenje uvoznikov je izpodbijalo Komisijin opis dveh kategorij uvoznikov in predložilo stališče, da ne odraža tržne stvarnosti in da je za razlikovanje med uvozniki pomembna različna ponudba blaga in prodajne poti. Poleg tega je združenje trdilo, da je pri oceni učinka ukrepov pomemben neto dobiček in ne pribitek.

(274)

V zvezi s tem je treba opozoriti, da ni bilo uporabljeno nobeno vzorčenje, da je bilo sodelovanje uvoznikov precejšnje in da je zato Komisija lahko sklepala na podlagi zelo podrobnih dejstev.

(275)

Priznava se, da je za kategorizacijo uvoznikov dejansko pomembna različna ponudba blaga in prodajne poti. V zvezi s tem so bile navedene prvine v analizi tudi ustrezno upoštevane. Komisija je pravzaprav razlikovala med družbami, dejavnimi na trgu visokokakovostnih izdelkov, in uvozniki, dejavnimi na trgu nizkokakovostnih izdelkov, ter dejansko upoštevala, da imata navedeni kategoriji uvoznikov različno ponudbo blaga in prodajne poti.

(276)

Poleg tega nobena pripomba združenja uvoznikov ni bila takšna, da bi spremenila sklepne ugotovitve, po katerih ima v primeru uvoznikov, dejavnih na trgu visokokakovostnih izdelkov, vsaka dajatev ad valorem zmeren učinek v primerjavi z veliko večjo prodajno ceno (in s tem dobičkom), in po katerih bi za subjekte, dejavne na trgu nizkokakovostnih izdelkov, dajatev ad valorem povzročila samo zmerno povečanje absolutne cene in jih glede na raven njihove povprečne stopnje dobička ukrepi ne bi bistveno prizadeli.

(277)

Zato se potrdijo sklepne ugotovitve iz uvodnih izjav 265 do 275 začasne uredbe. S tem se dokončno potrdi, da uvedba ukrepov na splošno verjetno ne bo bistveno negativno vplivala na položaj uvoznikov v Skupnosti pa tudi da lahko ima takšna uvedba vseeno nekatere negativne učinke na finančno stanje nekaterih neodvisnih uvoznikov. Na splošno pa ni pričakovati, da bi navedeni negativni učinki bistveno vplivali na splošno finančno stanje uvoznikov.

(278)

Trdilo se je tudi, da ukrepi niso v interesu Skupnosti, ker je Vietnam država v razvoju, ki mora izvažati čevlje, ker bi lahko dajatve na uvoz iz LRK ogrozile dobre gospodarske odnose s to državo, ki ima potencialno velik trg, in ker bi lahko takšni ukrepi prizadeli delavce v Vietnamu in LRK.

(279)

V skladu s členom 21(1) osnovne uredbe in v skladu z ustaljeno prakso institucij od začetka veljavnosti sedanje osnovne uredbe te vrste utemeljitve niso del analize interesa Skupnosti. Analiza interesa Skupnosti je ekonomska analiza gospodarskega vpliva uvedbe/neuvedbe protidampinških ukrepov na gospodarske subjekte v Skupnosti. Analiza ni orodje, s katerim bi protidampinške preiskave namenili splošnim političnim razmišljanjem o zunanji politiki, razvojni politiki itd. To potrjuje tudi seznam strank, ki imajo po členu 21 osnovne uredbe pravico do pripomb. Ker ta seznam ni izčrpen (v nekaterih preiskavah so dobavitelji surovin za zadevni izdelek prav tako predložili pripombe, ki so bile upoštevane), je iz tipov navedenih strank razvidno, da gre pri tem testiranju zgolj za gospodarske učinke na stranke znotraj Skupnosti. Istočasno testiranje interesa Skupnosti ni analiza stroškov in koristi v ožjem smislu. Medtem ko so različni interesi uravnoteženi, to ravnotežje ni vzpostavljeno z matematično enačbo, zlasti zaradi očitnih metodoloških težav pri kvantifikaciji vsakega dejavnika z razumno stopnjo varnosti v razpoložljivem času in zato, ker ni samo enega splošno sprejetega modela analize stroškov in koristi. Zato člen 21(1) osnovne uredbe določa, da se posebna pozornost nameni potrebi po vzpostavitvi učinkovite konkurence in da se ukrepov na podlagi predloženih informacij ne sme uporabiti, kadar je mogoče jasno sklepati, da uporaba takšnih ukrepov ni v interesu Skupnosti. Z drugimi besedami, zakonodaja priznava, da imajo protidampinški ukrepi nekatere negativne učinke na tiste stranke, ki teh ukrepov ponavadi ne podpirajo. Ukrepi bi bili v nasprotju z interesom Skupnosti samo, če bi imeli nesorazmeren učinek na navedene stranke.

(280)

Komisija je na začetku preiskave in tudi v začasni fazi vse stranke pozvala k predložitvi informacij o možnih učinkih uvedbe/neuvedbe ukrepov nanje. Kot je bilo podrobno pojasnjeno v začasni fazi in tudi v tej uredbi, ni bila prejeta nobena informacija o takšnih nesorazmernih učinkih. V dokumentaciji ni ničesar, kar bi lahko vsaj na daleč potrdilo trditev, da je gospodarski vpliv dajatev takšen, da bo vsak euro, ki bi ga lahko evropski proizvajalci dobili kot rezultat dajatev, istočasno pomenil izgubo 8 EUR za potrošnika in predelovalno industrijo, kot trdi ena država članica.

(281)

Kar zadeva utemeljitev o sprejetju ukrepov proti državam v razvoju, je stalna praksa Skupnosti, da uporablja takšne ukrepe, kadar je to upravičeno, enako za države v razvoju in razvite države. Kar zadeva utemeljitev, da bi lahko protidampinški ukrepi ogrozili dobre gospodarske odnose z LRK, je treba upoštevati, da bi bila logična posledica te utemeljitve ta, da so protidampinški ukrepi Skupnosti odvisni od tega, ali zadevna tretja država v primeru sprejetja ukrepov grozi s kakšnimi negativnimi posledicami ali ne. Poleg tega bi takšen pristop pomenil poziv tretji državi, da poveča možnost nekaterih negativnih posledic. Navsezadnje noben razmislek ni združljiv z instrumentom, ki temelji na pravilih, in parasodno preiskavo.

(282)

Trdilo se je tudi, da je ena država članica odvisna od uvoza obutve. Vendar nič v dokumentaciji ne navaja, da je mogoče te izdelke uvažati samo iz dveh zadevnih držav. V Skupnosti in tretjih državah, ki jih to ne zadeva, je ogromno virov oskrbe. Lahko se tudi še naprej uvaža iz LRK in Vietnama, učinek dajatev pa ne bo povzročil izključitve iz trga.

(283)

Če povzamemo, niti sedanja zakonodaja niti rezultati preiskave ne upravičujejo neuvedbe protidampinškega ukrepa zaradi katerih koli razlogov, navedenih na začetku tega oddelka.

(284)

Zgornja analiza je upoštevala in po potrebi obravnavala pripombe, ki so jih predložile različne zainteresirane stranke. Navedene pripombe pa niso spremenile sklepnih ugotovitev iz začasne faze.

(285)

Zato se dokončno potrdi, da:

(286)

Zaradi navedenega in na splošno velja, da bi uvedba ukrepov, tj. odprava dampinga, ki povzroča znatno škodo, industriji Skupnosti omogočila, da nadaljuje s svojimi dejavnostmi in da se prenehajo zaporedna zapiranja tovarn in izgube delovnih mest, s katerimi se je soočala v preteklih letih, ter da škodljivi učinki, ki bi jih ukrepi lahko imeli na nekatere gospodarske subjekte v Skupnosti, niso nesorazmerni v primerjavi z navedenimi koristnimi učinki za industrijo Skupnosti.

(287)

Glede na sklepne ugotovitve v zvezi z dampingom, posledično škodo in interesom Skupnosti je treba uvesti dokončne ukrepe na uvoz zadevnega izdelka s poreklom iz LRK in Vietnama.

(288)

Stopnja dokončnih protidampinških ukrepov mora zadostovati za odpravo znatne škode, ki jo je industriji Skupnosti povzročil dampinški uvoz, ne da bi presegla ugotovljene stopnje dampinga. Pri izračunu zneska dajatve, potrebnega za odpravo učinkov dampinga, ki povzroča znatno škodo, je bilo sklenjeno, da morajo ukrepi industriji Skupnosti omogočiti, da pokrije svoje proizvodne stroške in ustvari dobiček pred obdavčitvijo, ki bi ga industrija te vrste v sektorju lahko ustvarila v okviru normalnih konkurenčnih pogojev, tj. brez dampinškega uvoza, ob upoštevanju obstoječega režima kvot za uvoz iz LRK do konca leta 2004.

(289)

V začasni fazi se je štelo, da se lahko stopnja dobička v višini 2 % prometa obravnava kot ustrezna stopnja, ki bi jo lahko industrija Skupnosti dosegla brez obstoja dampinga, ki povzroča znatno škodo, ker to ustreza najvišji stopnji dobička, ki jo je industrija Skupnosti dosegla med obravnavanim obdobjem. Industrija Skupnosti pa je temu močno nasprotovala, ker gospodarski položaj industrije Skupnosti med celotnim obravnavanim obdobjem ni odražal stopnje dobička, ki bi jo lahko industrija dosegla brez obstoja dampinga, ki povzroča znatno škodo, saj so bile cene, ko je industrija dosegla navedeno stopnjo dobička, že znižane, z navedeno stopnjo dobička pa industrija ne bi mogla uresničiti ustreznih naložb za ohranitev svoje konkurenčnosti. Nazadnje je industrija Skupnosti trdila, da je uporabljena 2-odstotna stopnja precej nižja od stopnje dobička, ki so jo dosegli uvozniki, in da bi bila uporaba 10-odstotne stopnje dobička absolutni minimum.

(290)

Ta trditev je bila skrbno analizirana, prav tako pa se je ponovno preučilo vprašanje določitve stopnje dobička, ki ga je treba uporabiti pri izračunu škode.

(291)

Najprej je treba upoštevati, da stopnja dobička, ki so jo dosegli uvozniki, zaradi različne narave navedenih subjektov ni ustrezno merilo uspešnosti in je zato ni mogoče uporabiti kot referenčno vrednost.

(292)

Drugič, kar zadeva stopnjo dobička, ki je razumno dosegljiva, je industrija Skupnosti po razkritju predložila utemeljene pripombe, da je ustrezna stopnja, ki bi jo lahko industrija Skupnosti dosegla brez obstoja dampinga, ki povzroča znatno škodo, stopnja dobička v višini 6 % in ne le 2 % prometa. V zvezi s tem je industrija Skupnosti predložila dokaze, da je pri obutvi, ki ni predmet dampinga, ki povzroča znatno škodo, dejansko dosegla tako visoke stopnje. Zato se je veljavna stopnja dobička ponovno proučila in prilagodila stopnji v višini 6 % prometa.

(293)

Nekatere zainteresirane stranke so trdile, da je ustaljena praksa Komisije izračunavati stopnjo škode samo takrat, ko industrija Skupnosti ustvarja izgubo, drugače pa mora biti stopnja škode omejena na nelojalno nižanje cen. Ta trditev pa je bila zavrnjena, saj se stopnja škode redno določa za uporabo pravila nižje dajatve, medtem ko je stopnja nelojalnega nižanja cen določena v skladu s členom 3(3) osnovne uredbe. V tem okviru je stopnja škode pomembna, kadar so cene dampinškega uvoza znižane, to pa lahko velja tudi, če industrija še vedno posluje z dobičkom.

(294)

Nazadnje so bile kot v primeru stopnje nelojalnega nižanja cen predložene različne pripombe tudi glede izračunov stopnje škode. Navedene trditve so bile podrobno analizirane, če pa so bile ugotovljene stvarne napake ali pa je bilo mogoče na podlagi dejanskih dokazov podpreti nekatere prilagoditve, so bile uvedene potrebne spremembe izračunov.

(295)

Potrebno povišanje cen je bilo nato, na enaki stopnji trgovine, določeno na podlagi primerjave tehtane povprečne uvozne cene, kot je bila določena za izračun nelojalnega nižanja cen, z neškodljivo ceno izdelka, ki ga je na trgu Skupnosti prodala industrija Skupnosti. Neškodljiva cena je bila izračunana s prilagoditvijo prodajne cene vsake družbe, ki sestavlja industrijo Skupnosti, na prag dobička ter z dodano zgoraj navedeno stopnjo dobička. Vsakršna razlika, ki je posledica te primerjave, je bila nato izražena kot odstotek celotne uvozne vrednosti CIF. To je pomenilo stopnje prodaje pod ceno v višini 23 % za LRK oziroma 29,5 % za Vietnam.

(296)

Kot je bilo navedeno zgoraj, ima ta postopek posebne in izjemne značilnosti, ki jih morajo protidampinški ukrepi ustrezno odražati. V zvezi s tem je še posebej pomembno spomniti, da je bil do januarja 2005 velik del zadevnega izdelka predmet količinskih omejitev.

(297)

To zahteva podrobnejši premislek o ustrezni stopnji dokončnih protidampinških ukrepov glede na posebnosti tega primera. Zato je bilo treba razmisliti o izboljšani metodologiji dokončnih ukrepov, zlasti z vidika vpliva uvoženih količin v obravnavanem obdobju na položaj industrije Skupnosti.

(298)

V zvezi s tem je imela kvota na uvoz iz LRK zaviralni učinek in je v tem primeru v primerjavi s stanjem med OP preprečila nastanek kakršne koli znatne škode v industriji Skupnosti. To je jasno razvidno iz analize škode in vzročnosti, zlasti v uvodnih izjavah 187 in naslednje ter 216 in naslednje. Dejansko je v tem primeru mogoče opaziti, da je imelo povečanje količine dampinškega uvoza na industrijo Skupnosti po odpravi kvote odločilen negativni vpliv. Dejansko so se gospodarski kazalniki glede položaja industrije Skupnosti poslabšali zlasti v prvi četrtini 2005, čeprav obstajajo natančni podatki o znatni škodi že za zadnja tri četrtletja leta 2004, ki predstavljajo preostanek OP.

(299)

V skladu s pravilom nižje dajatve iz člena 9(4) osnovne uredbe je bila zaradi posebnosti tega primera, zlasti obstoja kvote do konca leta 2004, posebna obravnava in pozornost namenjena količinski prvini škodljivega dampinga. Velja, da lahko samo uvoz nad določenim pragom količine pred odpravo kvote povzroči znatno škodo, tako da mora prag škode, določen na podlagi rezultatov OP, odražati dejstvo, da nekatere uvožene količine niso povzročile takšne znatne škode.

(300)

Zato so morale stopnje odprave škode ustrezno odražati uvožene količine, ki ne povzročajo znatne škode.

(301)

V zvezi s tem vrednost celotnega obsega uvoza iz zadevnih držav za leto 2003 na podlagi podatkov Eurostata še ni povzročila znatne škode in je bila osnova za sorazmerno prilagoditev stopenj odprave škode, določenih zgoraj. V drugem koraku je bila ta vrednost celotnega obsega uvoza, ki ne povzroča znatne škode („non-materially injurious value amount – NIV“), dodeljena LRK in Vietnamu na podlagi primerjalnega razmerja uvoza zadevnega izdelka iz zadevnih držav med OP. Ta dva zneska sta bila nato za zadevno državo postavljena v razmerje z uvozom leta 2005, ki je bilo prvo in zadnje razpoložljivo polno leto, v katerem ni bilo količinskih omejitev za zadevni izdelek. Končno so bile stopnje dajatev za OP v teh razmerjih znižane. Na podlagi tega so bili določeni pragi škode v višini 16,5 % za LRK oziroma 10 % za Vietnam.

(302)

Na podlagi enake metodologije je prag škode za družbo Golden Step ostal veliko nad stopnjo dampinga 9,7 %, določeno za to družbo, tako da v tem primeru v skladu s pravilom nižje dajatve iz člena 9(4) osnovne uredbe stopnja dampinga določa stopnjo dajatve.

(303)

Po dodatnem dokončnem razkritju je več zainteresiranih strank predložilo pripombe o poteku zgornjega postopka. Nekatere zainteresirane stranke so izrazile željo po sistemu odloženih dajatev, ki bi nekatere letne količine uvoza izločil iz obsega ukrepov.

(304)

Vendar je treba opozoriti, da se zaradi upravnih in pravnih razlogov izvajanje takšnega sistema odločenih dajatev ni zdelo primerno.

(305)

Drugi so menili, da ta primer ne bo omogočil odstopanja od standardnega pristopa ad valorem, ki temelji zgolj na stopnjah dampinga in prodaje pod ceno.

(306)

Treba je opozoriti, da, kot je navedeno zgoraj, zlasti dejstvo, da je bil izdelek s poreklom iz LRK predmet kvote do leta 2004, poudarja potrebo po posebni metodologiji, ki mora v tem primeru ustrezno upoštevati uvoz, ki ne povzroča znatne škode. Zato je bilo treba zavrniti tudi to stališče.

(307)

Druge zainteresirane stranke, zlasti iz LRK in Vietnama, so dvomile v metodologijo za določitev in dodelitev NIV. Najprej se je trdilo, da osnovna uredba na splošno ne predvideva takšnega pristopa. Drugič se je trdilo, da bi bila prilagoditev stopenj prodaje pod ceno na podlagi NIV neustrezna, ker naj bi bil NIV element, ki temelji na količini, medtem ko so stopnje prodaje pod ceno rezultat primerjave cen, tj. temeljijo samo na vrednosti. Tretjič se je trdilo, da gospodarskega vpliva NIV ne bi smeli oceniti na podlagi uvoza med 2005, ampak med OP.

(308)

V odgovoru na te trditve je treba opozoriti, da osnovna uredba ne določa nobene posebne metodologije za določitev stopenj odprave škode. Zato nobena pravna določba ne omejuje analize na določanje zgolj stopenj prodaje pod ceno. Namesto tega predvideva pravni okvir diskrecijsko pravico do prilagoditve izračuna za odpravo škode posebnostim posameznega primera, če to dovoljujejo okoliščine.

(309)

Drugič je treba opozoriti, da podatki NIV temeljijo na vrednosti, saj so pridobljeni iz zneska uvozne vrednosti iz leta 2003. Zato se lahko ti podatki brez dvoma uporabijo za prilagoditev stopenj prodaje pod ceno. Element količine je bil na podlagi ustreznega količinskega razmerja med OP uporabljen samo v okviru dodelitve NIV LRK in Vietnamu. S tem ključem za dodelitev naj bi se (i) ustrezno pokazal položaj med OP in (ii) izravnala izkrivljanja zaradi razlik v povprečnih vrednostih kitajskega in vietnamskega uvoza na enoto. Končno, v zvezi z oceno gospodarskega vpliva dodeljenih NIV se je štelo, da se je treba sklicevati na najnovejše enoletno obdobje uvoza, ki ni predmet režima kvot, tj. na leto 2005, saj je bil razlog za prilagoditev NIV predvsem upoštevanje posebnosti glede kvot v obravnavanem obdobju. Medtem ko se priznava, da se informacij po OP praviloma ne sme upoštevati, člen 6(1) osnovne uredbe v tem primeru predvideva izjeme.

(310)

Nadalje je treba opozoriti, da je bilo treba Vietnam pri izvajanju prilagoditve upoštevati, saj je imel kitajski režim kvot posreden vpliv tudi na uvoz s poreklom iz Vietnama in je na splošno privedel do tega, da se je uvoz iz zadevnih držav do leta 2003 obravnaval kot uvoz, ki ne povzroča znatne škode.

(311)

Nekatere zainteresirane stranke so trdile, da bo ta pristop diskriminiral kitajske izvoznike. V zvezi s tem so bili izraženi pomisleki glede rezultata metodologije, tj. da ta pristop kljub višji stopnji prodaje pod ceno za Vietnam (29,5 %) v primerjavi z LRK (23 %) povzroča na splošno nižje stopnje odprave škode za Vietnam (10 %) v primerjavi z LRK (16,5 %).

(312)

Vendar metodologija ustrezno upošteva samo različna uvozna gibanja iz LRK in Vietnama v ES. Posamezni delež uvoza zadevnega izdelka iz Vietnama je bil v obravnavanem obdobju višji. Posledično je bil višji tudi njegov delež uvoza, ki ne povzroča znatne škode. Vendar pa to neizogibno vodi do večjega vpliva te metodologije prilagoditve na vietnamsko stopnjo prodaje pod ceno. Ker metodologija ustrezno odraža samo dejanske razlike, ne povzroča neupravičene diskriminacije.

(313)

Nazadnje je več zainteresiranih strank trdilo, da je bil čas za predložitev pripomb o dodatnem dokončnem razkritju prekratek in v nasprotju s členom 20(5) osnovne uredbe.

(314)

V zvezi s tem je treba poudariti, da se je (i) glede na ustrezno obravnavo nujnosti zadeve in (ii) glede na to, da je dodatno dokončno razkritje zadevalo samo določen in omejen vidik tega primera, v skladu z določbami osnovne uredbe zdelo nujno določiti petdnevni rok za razkritje, namesto splošno veljavnega desetdnevnega roka. Vendar je treba nadalje poudariti, da je bila v primeru utemeljene zahteve zainteresiranih strank po podaljšanju tega roka, ta zahteva tudi odobrena.

(315)

Nekatere stranke, proizvajalci izvozniki in uvozniki so predložili zahteve glede cenovne zaveze. V takšnih primerih bi zaveza posameznega proizvajalca izvoznika obvezala, da ne prodaja pod ravnijo cen, ki bi odpravila škodljivi damping.

(316)

V primeru uvoznikov so se te zahteve zdele nepomembne, saj damping povzročajo izvozniki, ki so tudi odgovorni in dejansko sposobni odpraviti takšen damping z ustreznim oblikovanjem cen.

(317)

V primeru proizvajalcev izvoznikov so bile zahteve zavrnjene, ker so jih predložile stranke, ki niso bile deležne tržnogospodarske obravnave. Poleg tega bi bilo za izdelek, kot so čevlji, ki se zaradi modnih smernic nenehno spreminja, dejansko nemogoče določiti nediskriminacijsko raven cen, ki enakovredno odpravlja škodljiv damping za celo vrsto popolnoma različnih modelov.

(318)

Po obvestilu o dokončnem razkritju je vzorčen proizvajalec izvoznik iz Vietnama predložil zahtevo o cenovni zavezi. Kljub temu je bila zahteva zaradi zgoraj navedenih razlogov zavrnjena.

(319)

Druge stranke so izrazile željo po splošni najnižji ceni oziroma najnižji ceni v povezavi z dajatvijo ad valorem, tj. dajatve morajo veljati samo za uvoz pod določeno najnižjo ceno. Po dodatnem dokončnem razkritju o obliki ukrepov so to željo ponovno poudarili kitajski organi in več drugih zainteresiranih strank.

(320)

Takšni predlogi so bili zavrnjeni, ker bi kombinirana dajatev neupravičeno obremenila poceni čevlje v primerjavi z dražjimi. Skoraj nemogoče bi bilo določiti ustrezne cenovne kategorije za tako raznolik izdelek, kot je izdelek, ki je predmet preiskave, da bi se izognili takšnemu neupravičenemu bremenu. Poleg tega so pretekle izkušnje pokazale, da je dajatev najnižje cene težko nadzirati in da lahko ta dajatev privede do izogibanja ukrepom. Zato se je rešitev najnižje cene štela za nesmiselno in neustrezno.

(321)

Številni uvozniki in nevzorčeni proizvajalci izvozniki iz Vietnama so trdili, da predlagani potek postopka ne upošteva statusa Vietnama kot države v razvoju. V zvezi s tem je treba opozoriti, da so ukrepi namenjeni objektivni obravnavi nepoštenega dampinga, ki povzroča škodo. Gospodarski in razvojni položaj katere koli države, ki jo zadeva določen postopek, se po členih 2 in 3 osnovne uredbe ne obravnava kot pomembna prvina pri določanju dampinga in škode. Prilagoditve v okviru drugih dejavnikov, ki niso opredeljeni v osnovni uredbi, se lahko izvedejo samo, če se dokaže, da vplivajo na primerljivost cen. Ker zainteresirane stranke tega niso dokazale, je bila zgoraj navedena utemeljitev o statusu Vietnama kot države v razvoju zavrnjena.

(322)

Glede na že navedeno in v skladu s členom 9(4) osnovne uredbe velja, da je treba v skladu s pravilom nižje dajatve, ki je bilo izboljšano z zgoraj določeno metodologijo, uvesti dokončne protidampinške ukrepe za uvoz s poreklom iz LRK in Vietnama v višini nižje od obeh določenih stopenj, stopnje dampinga in škode. V zvezi s tem stopnje odprave škode določajo zgornjo mejo protidampinške dajatve za stopnje dajatev na ravni države.

(323)

Vendar je bila v zvezi z družbo Golden Step stopnja dajatve določena na podlagi njene stopnje dampinga, ki je bila nižja od stopenj odprave škode.

(324)

Na podlagi zgoraj navedenega so predlagane dokončne dajatve naslednje:

(325)

Za zagotavljanje čim manjšega tveganja napačnih deklariranj ali izogibanja ukrepom bo okrepljeni upravni sistem nadzora uvoza na podlagi člena 308(d) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 (7) omogočil zgodnejše informiranje o pomembnih uvoznih gibanjih. Komisija bo v primeru dokazov o znatnih spremembah teh uvoznih gibanj to nemudoma preiskala. V zvezi s tem je treba pojasniti, da bo nadzor STAF sedaj zajemal obutev nad in pod mejnim zneskom 7,5 EUR, namesto prvotnim zneskom 9 EUR.

(326)

Čeprav je bil ugotovljen škodljiv damping in se zaradi zaščite interesov Skupnosti zahteva uvedba ukrepov, je sedanji postopek pokazal posebne in izjemne značilnosti, ki so pojasnjene v uvodnih izjavah (296) in (297) in se morajo odražati tudi v trajanju protidampinških ukrepov. V luči dejstva, da je pred kratkim prenehala veljati uvozna kvota za znatni delež obutve s poreklom iz LRK, je preiskava pokazala, da je trg za obutev z zgornjim delom iz usnja še vedno v fazi preusmerjanja, kot je natančneje pojasnjeno v uvodni izjavi (296) in naslednjih, zato Svet meni, da je v teh izjemnih tržnih razmerah smotrno omejiti veljavnost ukrepov. Tako Svet meni, da je primerno in smiselno omejiti veljavnost ukrepov na dve leti. Ukrepi bi tako morajo nehati veljati dve leti po začetku njihove veljavnosti. Opozoriti je treba, da se bo člen 11 osnovne uredbe smiselno uporabljal –

—

„Športna obutev“ pomeni obutev v smislu opombe 1 k tarifnim podštevilkam v poglavju 64 Priloge I Uredbe (ES) št. 1719/2005 (9).

—

„Obutev s posebno tehnologijo“ pomeni obutev s ceno CIF za par v višini najmanj 7,5 EUR, ki je namenjena športnim aktivnostim, z eno- ali večplastno oblikovanim podplatom, nebrizganim, izdelanim iz sintetičnih materialov, posebej oblikovanim, da se odpravi učinek vertikalnega ali vodoravnega gibanja, ter s tehničnimi značilnostmi, kot so hermetične podloge, ki vsebujejo plin ali tekočino, mehanske komponente, ki odpravljajo ali nevtralizirajo učinek udarca, ali materiali, kot so polimeri z nizko gostoto, ter ki je uvrščena pod oznake KN: ex 6403 91 11, ex 6403 91 13, ex 6403 91 16, ex 6403 91 18, ex 6403 91 91, ex 6403 91 93, ex 6403 91 96, ex 6403 91 98, ex 6403 99 91, ex 6403 99 93, ex 6403 99 96 in ex 6403 99 98.

—

„Obutev z zaščitno kapico“ pomeni obutev, ki vsebuje zaščitno kapico z odpornostjo proti udarcem najmanj 100 joulov (10) in je uvrščena pod oznake KN: ex 6403 30 00, ex 6403 51 11, ex 6403 51 15, ex 6403 51 19, ex 6403 51 91, ex 6403 51 95, ex 6403 51 99, ex 6403 59 11, ex 6403 59 31, ex 6403 59 35, ex 6403 59 39, ex 6403 59 91, ex 6403 59 95, ex 6403 59 99, ex 6403 91 11, ex 6403 91 13, ex 6403 91 16, ex 6403 91 18, ex 6403 91 91, ex 6403 91 93, ex 6403 91 96, ex 6403 91 98, ex 6403 99 11, ex 6403 99 31, ex 6403 99 33, ex 6403 99 36, ex 6403 99 38, ex 6403 99 91, ex 6403 99 93, ex 6403 99 96, ex 6403 99 98 in ex 6405 10 00.

—

„Copati in druga hišna obutev“ pomeni obutev, ki se uvršča pod oznako KN ex 6405 10 10.

6.10.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 275/42

(1)

Uredba (ES) št. 3223/94 v skladu z rezultati večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga oblikuje merila, po katerih Komisija določa pavšalne vrednosti za uvoz iz tretjih držav, za proizvode in obdobja, predpisana v Prilogi k Uredbi.

(2)

V skladu z zgornjimi merili je treba določiti pavšalne uvozne vrednosti v višini, podani v Prilogi k tej uredbi –

6.10.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 275/44

(1)

Člen 21 Uredbe Komisije (ES) št. 2771/1999 z dne 16. decembra 1999 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1255/1999 glede intervencije na trgu masla in smetane (2) določa, da se mora intervencijsko maslo za prodajo uskladiščiti pred 1. januarjem 2005.

(2)

Člen 1(a) Uredbe Komisije (ES) št. 1898/2005 z dne 9. novembra 2005 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1255/1999, kar zadeva ukrepe za prodajo smetane, masla in zgoščenega masla na trgu Skupnosti (3), določa, da mora biti intervencijsko maslo, odkupljeno v skladu s členom 6(2) Uredbe (ES) št. 1255/1999 za prodajo po znižanih cenah, uskladiščeno pred 1. januarjem 2005.

(3)

Glede na položaj na trgu masla in količine masla v intervencijskih zalogah je primerno, da je maslo, uskladiščeno pred 1. januarjem 2006, na voljo za prodajo.

(4)

Uredbi (ES) št. 2771/1999 in (ES) št. 1898/2005 je zato treba ustrezno spremeniti.

(5)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za mleko in mlečne izdelke –

6.10.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 275/45

(1)

Člen 32 Uredbe (ES) št. 318/2006 določa, da se razlika med cenami na svetovnem trgu za proizvode iz člena 1(1)(b) navedene uredbe in cenami za navedene proizvode na trgu Skupnosti lahko krije z izvoznimi nadomestili.

(2)

Glede na trenutne razmere na trgu za sladkor je treba izvozna nadomestila določiti v skladu s pravili in nekaterimi merili iz členov 32 in 33 Uredbe (ES) št. 318/2006.

(3)

Prvi pododstavek člena 33(2) Uredbe (ES) št. 318/2006 določa, da se nadomestila lahko razlikujejo glede na namembni kraj, kadar je to potrebno zaradi stanja na svetovnem trgu ali posebnih zahtev nekaterih trgov.

(4)

Nadomestila je treba odobriti le za proizvode, ki jim je dovoljen prosti pretok v Skupnosti in ki so skladni z zahtevami Uredbe (ES) št. 318/2006.

(5)

Cilj pogajanj v okviru evropskih sporazumov med Evropsko skupnostjo ter Romunijo in Bolgarijo je predvsem liberalizacija trgovine s proizvodi, ki so zajeti v skupni ureditvi zadevnega trga. Zato je treba izvozna nadomestila za ti dve državi odpraviti.

(6)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za sladkor –

6.10.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 275/47

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 958/2006 z dne 28. junija 2006 o stalnem javnem razpisu za določitev nadomestil za izvoz belega sladkorja za tržno leto 2006/2007 (2) določa odprtje delnih javnih razpisov.

(2)

V skladu s členom 8(1) Uredbe (ES) št. 958/2006 in po pregledu ponudb, oddanih na delni javni razpis, ki se je zaključil 5. oktobra 2006, je treba določiti najvišje izvozno nadomestilo za zadevni delni razpis.

(3)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za sladkor –

6.10.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 275/48

(1)

Uredba Komisije (EGS) št. 1722/93 z dne 30. junija 1993 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (EGS) št. 1766/92 in (EGS) št. 1418/76 za proizvodna nadomestila v sektorjih žit in riža (2) določa pogoje za odobritev proizvodnega nadomestila. Člen 3 navedene uredbe določa osnovo za izračun. Nadomestilo, izračunano na ta način, po potrebi ločeno za krompirjev škrob, se določi enkrat mesečno in se lahko spremeni, če se cene koruze in/ali žita bistveno spremenijo.

(2)

Proizvodna nadomestila, ki naj jih določa ta uredba, je treba prilagoditi s koeficienti iz Priloge II Uredbe (EGS) št. 1722/93, zato da se določi natančen znesek za izplačilo.

(3)

Upravljalni odbor za žita ni podal svojega mnenja v roku, ki ga je določil njegov predsednik –

(a)

0,00 EUR/t za škrob, pridobljen iz koruze, žita, ječmena in ovsa;

(b)

0,00 EUR/t za krompirjev škrob.

6.10.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 275/49

(1)

V skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 936/2006 (2) je bil razpisan natečaj za nadomestilo za izvoz navadne pšenice v nekatere tretje države.

(2)

V skladu s členom 7 Uredbe Komisije (ES) št. 1501/95 z dne 29. junija 1995 o določitvi nekaterih podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (EGS) št. 1766/92 glede odobritve izvoznih nadomestil za žita in ukrepov, ki naj se sprejmejo v primeru motenj na trgu žit (3), Komisija lahko na podlagi predloženih ponudb sklene določiti najvišje izvozno nadomestilo ob upoštevanju kriterijev iz člena 1 Uredbe (ES) št. 1501/95. V tem primeru je na natečaju izbran ponudnik, čigar ponudba je enaka ali nižja od najvišjega nadomestila.

(3)

Iz uporabe zgoraj navedenih kriterijev pri trenutnem stanju na trgu žit sledi, da je treba določiti najvišje nadomestilo.

(4)

Ukrepi v tej uredbi so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za žita –

6.10.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 275/50

(1)

Na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 1421/2006 (2) je bil razpisan natečaj za znižanje dajatve na uvoz koruze v Španijo iz tretjih držav.

(2)

V skladu s členom 7 Uredbe Komisije (ES) št. 1839/95 (3), lahko Komisija v skladu s postopkom iz člena 25 Uredbe (ES) št. 1784/2003 odloči, da določi največje znižanje uvozne dajatve. Pri določitvi največjega znižanja je treba upoštevati merila iz členov 6 in 7 Uredbe (ES) št. 1839/95. Pogodba se sklene z vsakim ponudnikom, ki ponudi znižanje, ki je enako ali nižje od največjega znižanja dajatve.

(3)

Uporaba zgoraj navedenih meril v povezavi s sedanjimi razmerami na trgu zadevne žitarice kaže, da je treba največje znižanje uvozne dajatve določiti v višini navedeni v členu 1.

(4)

Ukrepi v tej uredbi so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za žita –

6.10.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 275/51

(1)

V skladu z Odločbo 90/424/EGS mora Skupnost izvesti ali pomagati državam članicam pri izvajanju tehničnih in znanstvenih ukrepov, potrebnih za razvoj zakonodaje Skupnosti na področju veterine in za razvoj izobraževanja ali usposabljanja na področju veterine.

(2)

Po členu 4 Uredbe (ES) št. 2160/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003 o nadzoru salmonele in drugih opredeljenih povzročiteljih zoonoz, ki se prenašajo z živili (2), je treba določiti cilj Skupnosti za zmanjšanje razširjenosti salmonele v čredah klavnih prašičev do konca leta 2007.

(3)

Znanstveni odbor za biološka tveganja Evropske agencije za varno hrano (EFSA) je na srečanju 16. marca 2006 na zahtevo Komisije sprejel Mnenje v zvezi z „Oceno tveganj in zmanjševanjem možnosti za nastanek salmonele pri proizvodnji prašičev“. V mnenju so predlagane tehnične specifikacije za temeljno raziskavo o razširjenosti salmonele spp. pri pitancih v EU.

(4)

Za določitev cilja Skupnosti so potrebni primerljivi podatki o razširjenosti salmonele v populacijah klavnih prašičev v državah članicah. Ti podatki niso na voljo, zato je treba v primernem obdobju izvesti posebno raziskavo za spremljanje razširjenosti salmonele pri klavnih prašičih, da se upoštevajo možne sezonske spremembe.

(5)

V skladu z mnenjem EFSA se priporoča, da klavnice za ugotovitev prisotnosti salmonele pri prašičih za zakol vzorčijo z uporabo ileocekalnih bezgavk. Tako vzorčenje je zato treba uporabiti kot orodje za spremljanje razširjenosti salmonele pri klavnih prašičih. To raziskavo je primerno uporabiti tudi za ovrednotenje vpliva okužbe prašičev med prevozom in zadrževanjem v hlevu za začasno namestitev živali v klavnici ter okužbe trupov med postopkom klanja in sicer z uporabo tehnike jemanja brisa s trupov. Poleg tega so bile za ocenjevanje prisotnosti salmonele pri prašičih razvite serološke metode, ki se lahko uporabijo za spremljanje salmonele pri prašičih v okviru nacionalnih nadzornih programov, ki jih je treba izvesti v skladu s členom 5 Uredbe (ES) št. 2160/2003.

(6)

Številne države članice so se prostovoljno javile, da bodo izvajale dodatne analize z jemanjem brisa s trupov ali izvajanjem serološke preiskave mesnega soka.

(7)

Raziskava naj bi zagotovila tehnične podatke, potrebne za razvoj zakonodaje Skupnosti na področju veterine. Glede na pomembnost zbiranja primerljivih podatkov o razširjenosti salmonele pri klavnih prašičih v državah članicah jim je treba dodeliti finančni prispevek Skupnosti za izvajanje posebnih zahtev raziskave. Primerno je, da se 100 % povrne stroške laboratorijskih preskušanj, za katere velja zgornja meja. Vsi ostali stroški, kot so vzorčenje, potovanja, upravljanje itd. niso upravičeni do finančnega prispevka Skupnosti.

(8)

Finančni prispevek Skupnosti je treba dodeliti pod pogojem, da se raziskava izvede v skladu z ustreznimi določbami zakonodaje Skupnosti in da izpolnjuje nekatere druge pogoje.

(9)

Finančni prispevek Skupnosti je treba dodeliti, če so predvideni ukrepi učinkovito izvedeni in pod pogojem, da organi zagotovijo vse potrebne informacije v za to določenih rokih.

(10)

Treba je razjasniti, kateri menjalni tečaj je treba uporabljati pri zahtevkih za plačilo, predloženih v nacionalnih valutah, kakor je opredeljeno v členu 1(d) Uredbe Sveta (ES) 2799/98 z dne 15. decembra 1998 o vzpostavitvi kmetijsko-monetarne ureditve za euro (3).

(11)

Ukrepi, predvideni s to odločbo, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

(a)

do 1. oktobra 2006 začnejo veljati zakoni in drugi predpisi, potrebni za izvajanje raziskave;

(b)

poročilo o napredku, doseženem v prvih treh mesecih raziskave, se predloži do 28. februarja 2007. Poročilo o napredku mora vsebovati vse podatke, zahtevane v Prilogi III Mnenja znanstvenega odbora za biološka tveganja, sprejetega na zahtevo Komisije, v zvezi z „Oceno tveganj in zmanjševanjem možnosti za nastanek salmonele pri proizvodnji prašičev“;

(c)

najpozneje do 31. oktobra 2007 se zagotovi končno poročilo o tehnični izvedbi raziskave, skupaj z dokazili o nastalih stroških ter rezultati, doseženimi v obdobju od 1. oktobra 2006 do 30. septembra 2007; dokazila o nastalih stroških vsebujejo vsaj podatke iz Priloge III;

(d)

raziskava se izvede učinkovito.

6.10.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 275/62

(1)

Pravila za prestrukturiranje in preusmeritev vinogradov so določena z Uredbo (ES) št. 1493/1999 in z Uredbo Komisije (ES) št. 1227/2000 z dne 31. maja 2000 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999 o skupni ureditvi trga za vino v zvezi z obsegom vinogradniških površin (2).

(2)

Pravila o finančnem načrtovanju in udeležbi pri financiranju ukrepov prestrukturiranja in preusmeritve iz Uredbe (ES) št. 1227/2000 določajo, da se sklicevanja na določeno proračunsko leto nanašajo na plačila, ki jih dejansko izvedejo države članice med 16. oktobrom in 15. oktobrom naslednjega leta.

(3)

Komisija skladno s členom 14(1) Uredbe (ES) št. 1493/1999 nakaže začetna letna sredstva državam članicam na podlagi objektivnih meril ob upoštevanju določenih pogojev in potreb ter prizadevanj glede na cilj programa.

(4)

Komisija je z Odločbo 2005/716/ES (3) določila okvirna finančna sredstva v vinskem letu 2005/2006.

(5)

Na podlagi člena 17(1) in (3) Uredbe (ES) št. 1227/2000 so nastali in obračunani stroški držav članic omejeni z višino njim dodeljenih sredstev, ki so določena v Odločbi 2005/716/ES. Za proračunsko leto 2006 se ta omejitev ne uporablja za nobeno državo članico.

(6)

V skladu s členom 17(4) se uporabi kazen, če so dejanski stroški države članice na hektar višji od predvidenih z Odločbo 2005/716/ES. Letošnje leto se kazen uporabi za Grčijo za znesek v višini 1 129 015 EUR, Luksemburg za znesek v višini 1 377 EUR in Malto za znesek v višini 550 EUR.

(7)

Na podlagi člena 16(1)(c) Uredbe (ES) št. 1227/2000 lahko države članice v sklopu tekočega proračunskega leta vložijo naknadne zahtevke. Letos so to storile Nemčija, Španija, Francija, Italija, Avstrija in Slovenija.

(8)

Skladno s členom 17(3) navedene uredbe se zahteve iz člena 16(1)(c) Uredbe (ES) št. 1227/2000 sprejmejo v skladu z zahtevami držav članic z uporabo proračunskih sredstev, po tem ko se je za vse države članice vsota zneskov, uradno prijavljenih skladno s členom 16(1)(a) in (b) navedene uredbe in po potrebi popravljenih skladno s členom 17(1) in (3) navedene uredbe, odštela od skupnega zneska, ki je dodeljen državam članicam. Ta določba se za proračunsko leto 2006 uporabi v Nemčiji, Španiji, Franciji, Italiji, Avstriji in Sloveniji.

(9)

Na podlagi člena 16(1)(b) Uredbe (ES) št. 1227/2000 države članice posredujejo Komisiji najpozneje do 10. julija vsakega leta izjavo o izdatkih za prestrukturiranje in preusmeritev, ki so bili obračunani do 30. junija tekočega finančnega leta, ter zadevno skupno površino. Pravila iz člena 17(2) navedene uredbe določajo, da države članice pripravijo izjavo iz člena 16(1)(b) samo, če znesek, ki so ga prijavile v skladu s členom 16(1)(a), tj. strošek, ki je dejansko nastal 30. junija tekočega finančnega leta, ustreza vsaj 75 % zneska okvirnih dodeljenih sredstev zadevne države članice. Na podlagi izjeme iz Uredbe Komisije (ES) št. 1460/2006 (4) se ta določba ne uporablja za države članice, za katere vinsko leto 2005/2006 predstavlja drugo leto izvajanja sistema za prestrukturiranje in preusmeritev –

6.10.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 275/65

(1)

Svet je 28. julija 2005 sprejel Skupni ukrep 2005/588/SZVP (1) o imenovanju g. Jána KUBIŠA za posebnega predstavnika Evropske unije (PPEU) v srednji Aziji, katerega mandat je bil podaljšan do 28. februarja 2007.

(2)

G. KUBIŠ je s pismom z dne 4. julija 2006 predložil svoj odstop kot PPEU z učinkom od 5. julija 2006. Zato je treba imenovati novega PPEU za preostalo obdobje mandata.

(3)

Generalni sekretar/visoki predstavnik (GS/VP) je priporočil imenovanje g. Pierra MORELA za novega PPEU v srednji Aziji –

6.10.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 275/66

(1)

Svet je 11. oktobra 2004 sprejel Skupno stališče 2004/694/SZVP (1) o nadaljnjih ukrepih v podporo učinkovitemu izvajanju mandata Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ), da bi zamrznili vsa sredstva in ekonomske vire vseh oseb, ki jih je navedeno sodišče javno obdolžilo vojnih hudodelstev in ki niso v priporu MKSJ.

(2)

Skupno stališče 2004/694/SZVP se uporablja do 10. oktobra 2006.

(3)

Sveti meni, da je treba veljavnost Skupnega stališča 2004/694/SZVP podaljšati za nadaljnjih 12 mesecev.

(4)

Za izvajanje teh ukrepov je potrebno ukrepanje Skupnosti –