14.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 315/1

(1)

Unija se še nikoli prej ni srečala z izzivi, s kakršnimi se sooča sedaj zaradi povečane odvisnosti od uvoza energije in omejenih energetskih virov, k čemur je treba dodati še potrebo po omejitvi podnebnih sprememb in odpravi gospodarske krize. Energetska učinkovitost je dragoceno sredstvo za spoprijemanje s temi izzivi. Izboljšuje zanesljivost oskrbe v Uniji, saj zmanjšuje porabo primarne energije in uvoz energije. Stroškovno učinkovito prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in tako tudi k ublažitvi podnebnih sprememb. S prehodom na energetsko učinkovitejše gospodarstvo naj bi pospešili tudi širjenje inovativnih tehnoloških rešitev in izboljšali konkurenčnost industrije v Uniji ter tako spodbudili gospodarsko rast in ustvarili visokokakovostna delovna mesta v več sektorjih, povezanih z energetsko učinkovitostjo.

(2)

V sklepih Evropskega sveta z dne 8. in 9. marca 2007 je bila poudarjena potreba po povečanju energetske učinkovitosti v Uniji, da bi do leta 2020 dosegli cilj 20-odstotnega prihranka porabe primarne energije v Uniji v primerjavi s projekcijami. V sklepih Evropskega sveta z dne 4. februarja 2011 je bilo poudarjeno, da je treba, kot je bilo dogovorjeno na junijskem zasedanju Evropskega sveta leta 2010, doseči cilj povečanja energetske učinkovitosti za 20 % do leta 2020, ki se trenutno ne uresničuje po načrtih. Projekcije iz leta 2007 kažejo, da bo leta 2020 porabljeno 1 842 Mtoe primarne energije. Z zmanjšanjem za 20 % bi bila leta 2020 poraba 1 474 Mtoe, kar je zmanjšanje za 368 Mtoe v primerjavi s projekcijami.

(3)

V sklepih Evropskega sveta z dne 17. junija 2010 je bil cilj povečanja energetske učinkovitosti potrjen kot eden od krovnih ciljev nove strategije Unije za delovna mesta ter pametno, trajnostno in vključujočo rast (v nadaljnjem besedilu: strategija Evropa 2020). Da bi države članice dosegle ta cilj na nacionalni ravni, morajo v tem procesu v poglobljenem dialogu s Komisijo določiti nacionalne cilje in v svojih nacionalnih programih reform navesti, kako jih nameravajo uresničiti.

(4)

V sporočilu Komisije z dne 10. novembra 2010 o Energiji 2020 je energetska učinkovitost postavljena v središče energetske strategije Unije za leto 2020, predstavljena pa je tudi potreba po novi strategiji za energetsko učinkovitost, s katero bodo lahko vse države članice ločevale porabo energije od gospodarske rasti.

(5)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 15. decembra 2010 o pregledu akcijskega načrta za energetsko učinkovitost pozval Komisijo, naj v revidirani akcijski načrt za energetsko učinkovitost vključi ukrepe, s katerimi bi nadoknadili zaostanek pri uresničevanju splošnega cilja glede energetske učinkovitosti v Uniji do leta 2020.

(6)

Ena od pobud iz strategije Evropa 2020 je vodilna pobuda za Evropo, gospodarno z viri, ki jo je Komisija sprejela 26. januarja 2011. V njej je energetska učinkovitost opredeljena kot bistven dejavnik pri zagotavljanju trajnostne rabe energetskih virov.

(7)

V sklepih Evropskega sveta z dne 4. februarja 2011 je bilo ugotovljeno, da se cilj povečanja energetske učinkovitosti Unije ne uresničuje po načrtih ter da je potrebno odločno ukrepanje, da bi izkoristili znatne možnosti za večji prihranek energije pri stavbah, prometu, izdelkih in procesih. V navedenih sklepih je predvideno tudi, da se bo do leta 2013 pregledalo uresničevanje cilja povečanja energetske učinkovitosti Unije in po potrebi razmislilo o dodatnih ukrepih.

(8)

Komisija je 8. marca 2011 sprejela sporočilo o načrtu za energetsko učinkovitost 2011. To sporočilo potrjuje, da Unija ne uresničuje svojega cilja povečanja energetske učinkovitosti. Cilj se ne izpolnjuje kljub napredku pri nacionalnih politikah za energetsko učinkovitost, določenih v prvih nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost, ki so jih za izpolnitev zahteve Direktive 2006/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah (4) predložile države članice. Tudi prva analiza drugih akcijskih načrtov potrjuje, da Unija ni na pravi poti. Za odpravo tega stanja je v načrtu za energetsko učinkovitost 2011 določena vrsta politik in ukrepov za energetsko učinkovitost, ki zadevajo celotno energetsko verigo, vključno s proizvodnjo, prenosom in distribucijo energije, vodilno vlogo javnega sektorja pri energetski učinkovitosti, stavbami in napravami, industrijo ter potrebo po krepitvi vloge končnih odjemalcev pri obvladovanju lastne porabe energije. Hkrati je bila v beli knjigi o prometu, ki je bila sprejeta 28. marca 2011, obravnavana energetska učinkovitost v prometnem sektorju. Zlasti v pobudi št. 26 bele knjige je izražen poziv k določitvi ustreznih standardov za emisije CO2 za vozila pri vseh načinih prevoza in po potrebi dopolnitvi teh standardov z zahtevami za energetsko učinkovitost, ki bodo zajele vse vrste pogonskih sistemov.

(9)

Komisija je 8. marca 2011 sprejela tudi načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050, v katerem je opredeljena potreba po večjem poudarku na energetski učinkovitosti s tega vidika.

(10)

Pravni okvir Unije za energetsko učinkovitost je torej treba posodobiti z direktivo, s katero naj bi dosegli splošni cilj energetske učinkovitosti, tj. 20-odstotni prihranek porabe primarne energije v Uniji do leta 2020, in dodatno izboljšanje energetske učinkovitosti po letu 2020. V ta namen bi morala ta direktiva vzpostaviti skupni okvir za spodbujanje energetske učinkovitosti v Uniji, prav tako pa naj bi določila konkretne ukrepe za izvajanje nekaterih predlogov iz načrta za energetsko učinkovitost 2011 in uresničitev znatnih neizkoriščenih možnosti prihranka energije, ki so v njej opredeljeni.

(11)

V skladu z Odločbo št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (5) mora Komisija do leta 2012 oceniti napredek Unije in njenih držav članic pri doseganju cilja zmanjšanja porabe energije za 20 % do leta 2020 v primerjavi s projekcijami in o njem poročati. Poleg tega je v njej določeno, da bi morala Komisija, da pomaga državam članicam pri izpolnjevanju zavez Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, do 31. decembra 2012 predložiti strožje ali nove ukrepe za hitrejše izboljšanje energetske učinkovitosti. Ta direktiva je odziv na navedeno zahtevo. Prispeva tudi k izpolnjevanju ciljev iz načrta za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050, predvsem z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov iz energetskega sektorja, in k zagotovitvi, da bo do leta 2050 dosežena proizvodnja električne energije brez emisij.

(12)

Da bi izkoristili vse obstoječe možnosti prihranka energije, ki zajema prihranek v sektorju oskrbe z energijo in sektorju končne rabe, je treba uporabiti celosten pristop. Hkrati bi bilo treba okrepiti določbe Direktive 2004/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o spodbujanju soproizvodnje, ki temelji na rabi koristne toplote, na notranjem trgu z energijo (6) ter Direktive 2006/32/ES.

(13)

Zaželeno je, da se cilj povečanja energetske učinkovitosti za 20 % doseže kot rezultat skupnega izvajanja konkretnih nacionalnih in evropskih ukrepov, ki spodbujajo energetsko učinkovitost na različnih področjih. Države članice bi morale določiti okvirne nacionalne cilje, sisteme in programe za povečanje energetske učinkovitosti. Komisija bi morala te cilje in individualna prizadevanja posamezne države članice oceniti skupaj s podatki o doseženem napredku ter tako presoditi, kakšna je verjetnost izpolnitve splošnega cilja Unije in v kakšnem obsegu individualna prizadevanja zadostujejo za izpolnitev skupnega cilja. Komisija bi morala zato z revidiranim zakonodajnim okvirom in v procesu Evropa 2020 pozorno spremljati izvajanje nacionalnih programov za energetsko učinkovitost. Države članice bi morale imeti možnost, da pri določanju okvirnih nacionalnih ciljev povečanja energetske učinkovitosti upoštevajo nacionalne okoliščine, ki vplivajo na porabo primarne energije, kot so še neizkoriščene možnosti za stroškovno učinkovit prihranek energije, spremembe pri uvozu in izvozu energije, razvoj vseh obnovljivih virov energije, jedrska energija, zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida in zgodnje ukrepanje. Pri oblikovanju modelov bi se morala Komisija o predpostavkah modelov in njihovih predhodnih rezultatih pravočasno in pregledno posvetovati z državami članicami. Potrebni so izboljšani modeli učinkov ukrepov za energetsko učinkovitost ter razpoložljivosti in učinkovitosti tehnologij.

(14)

V Direktivi 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (7) je ugotovljeno, da je za Ciper in Malto zaradi njune otoške in obrobne narave letalstvo temeljni način prevoza tako za njune državljane kot tudi za gospodarstvo. To ima za Ciper in Malto za posledico nesorazmerno visoko bruto končno porabo energije v nacionalnem letalstvu, ki je več kot trikratno povprečje Skupnosti za leto 2005, kar pomeni, da trenutne tehnične in regulativne omejitve nanju vplivajo nesorazmerno.

(15)

Skupni obseg javne porabe znaša 19 % bruto domačega proizvoda Unije. Zato je javni sektor pomemben dejavnik pri spodbujanju preusmeritve trga k učinkovitejšim izdelkom, stavbam in storitvam ter pri spreminjanju vedenja državljanov in podjetij pri porabi energije. Poleg tega se lahko z manjšo porabo energije na podlagi ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti sprostijo javna sredstva za druge namene. Javni organi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni bi morali biti zgled energetske učinkovitosti.

(16)

Ob upoštevanju dejstva, da je v sklepih Sveta z dne 10. junija 2011 o načrtu za energetsko učinkovitost 2011 poudarjeno, da stavbe predstavljajo 40 % končne porabe energije v Uniji, in da bi izkoristili priložnosti za rast in zaposlovanje v obrtnem in gradbenem sektorju ter proizvodnji gradbenih proizvodov in strokovnih dejavnostih (npr. arhitektura, svetovanje in inženiring), bi morale države članice za čas po letu 2020 opredeliti dolgoročno strategijo za spodbujanje naložb v prenovo stanovanjskih in poslovnih stavb, s čimer bi izboljšali energetsko učinkovitost stavbnega fonda. Navedena strategija bi morala obravnavati stroškovno učinkovite temeljite prenove, ki vodijo v prenovo, ki zmanjša tako dobavljeno kot končno porabo energije stavbe, in to za bistven odstotek v primerjavi z ravnijo pred prenovo, kar omogoči zelo visoko energetsko učinkovitost. Take temeljite prenove bi bilo mogoče izvajati tudi postopno.

(17)

Povečati je treba stopnjo prenove stavb, saj je obstoječ stavbni fond največji posamezni sektor, v katerem bi bilo mogoče doseči prihranek energije. Poleg tega so stavbe ključne za doseganje cilja Unije v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov za 80–95 odstotkov do leta 2050 v primerjavi z letom 1990. Stavbe v lasti javnih organov predstavljajo znaten delež stavbnega fonda in so zelo opazne v javnem življenju. Zato je primerno določiti letno stopnjo prenove stavb v lasti in rabi osrednje vlade na ozemlju države članice, da bi se izboljšala njihova energetska učinkovitost. Stopnja prenove ne bi smela posegati v obveznosti v zvezi s skoraj nič-energijskimi stavbami iz Direktive 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb (8). Obveznost prenove stavb osrednje vlade v tej direktivi dopolnjuje navedeno direktivo, v skladu s katero morajo države članice zagotoviti, da se pri večji prenovi obstoječih stavb izboljša njihova energetska učinkovitost in te izpolnjujejo minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti. Države članice bi morale imeti možnost sprejeti alternativne stroškovno učinkovite ukrepe, s katerimi dosežejo enako izboljšanje energetske učinkovitosti stavb osrednje vlade. Obveznost prenove tlorisne površine stavb osrednje vlade bi morala veljati za upravne oddelke, ki so pristojni na celotnem ozemlju države članice. Če v posamezni državi članici za določeno področje pristojnosti ni ustreznega upravnega oddelka, ki bi bil pristojen na celotnem ozemlju te države, bi morala obveznost veljati za tiste upravne oddelke, ki so skupaj pristojni na celotnem ozemlju te države članice.

(18)

Več občin in drugih javnih organov v državah članicah je že uvedlo celostne pristope k varčevanju in oskrbi z energijo, na primer z akcijskimi načrti za trajnostno energijo, kot so načrti, pripravljeni v okviru pobude Konvencije županov, ter celostne mestne pristope, ki zajemajo več kot le posamezne posege pri stavbah ali načinih prevoza. Države članice bi morale spodbujati občine in druge javne organe, da sprejmejo celostne in trajnostne načrte za energetsko učinkovitost z jasnimi cilji, v razvoj in izvajanje teh načrtov vključijo državljane ter državljane ustrezno obveščajo o njihovi vsebini in napredku pri doseganju ciljev. Takšni načrti lahko zagotovijo znaten prihranek energije, zlasti če se izvajajo s sistemi gospodarjenja upravljanja z energijo, ki zadevnim javnim organom omogočajo boljše obvladovanje njihove porabe energije. Za bolj inovativne izkušnje bi bilo treba spodbujati izmenjavo izkušenj med mesti, kraji in drugimi javnimi organi.

(19)

Osrednje vlade, ki oddajajo javna naročila gradenj, blaga ali storitev, bi morale dajati zgled pri nakupu nekaterih izdelkov in storitev ter nakupu in najemanju stavb ter sprejemati energetsko učinkovite odločitve o nakupu. To bi se moralo uporabljati za upravne oddelke, ki so pristojni za celotno ozemlje države članice. Če v posamezni državi članici za določeno področje pristojnosti ni ustreznega upravnega oddelka, ki bi bil pristojen na celotnem ozemlju, bi morala obveznost veljati za tiste upravne oddelke, ki so skupaj pristojni na celotnem ozemlju te države članice. Vendar to ne bi smelo vplivati na določbe direktiv Unije o javnem naročanju. V zvezi z drugimi izdelki, za katere ne veljajo zahteve glede energetske učinkovitosti za nakupe iz te direktive, bi morale države članice spodbujati javne organe, naj upoštevajo energetsko učinkovitost nakupa.

(20)

Ocena o možnosti uvedbe sistema „belega certifikata“ na ravni Unije je pokazala, da bi se s takšnim sistemom v sedanjih okoliščinah ustvarili čezmerni upravni stroški ter da obstaja tveganje, da bi se prihranek energije skoncentriral v nekaterih državah članicah in ne bi bil dosežen po vsej Uniji. Cilj takega sistema na ravni Unije bi lahko vsaj v tej fazi bolje dosegli z nacionalnimi sistemi obveznosti energetske učinkovitosti za javne energetske službe ali drugimi alternativnimi ukrepi politike, ki bi zagotovili enak prihranek energije. Primerno je, da se raven ciljev takšnih sistemov določi v skupnem okviru na ravni Unije, hkrati pa se državam članicam zagotovi zadostna prožnost, da lahko v celoti upoštevajo nacionalno organizacijo udeležencev na trgu, posebno okolje energetskega sektorja in navade končnih odjemalcev. Skupni okvir bi moral javnim energetskim službam omogočiti, da energetske storitve ponujajo vsem končnim odjemalcem, ne le odjemalcem, katerim prodajajo energijo. Tako se izboljša konkurenca na energetskem trgu, saj lahko javne energetske službe s ponudbo dodatnih energetskih storitev zagotovijo, da se njihov produkt loči od drugih. Skupni okvir bi moral državam članicam omogočiti, da v svoj nacionalni sistem vključijo zahteve, ki so namenjene izpolnitvi socialnih ciljev, s čimer bi se zlasti zagotovilo, da večja energetska učinkovitost koristi tudi ranljivim odjemalcem. Države članice bi morale na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril določiti, za katere distributerje energije ali podjetja za maloprodajo energije bi morala veljati obveznost, da dosežejo cilj prihranka končne energije iz te direktive.

Države članice bi zlasti morale imeti možnost, da te obveznosti ne naložijo malim distributerjem energije in malim podjetjem za maloprodajo energije ter malim energetskim sektorjem, s čimer bi se izognile nesorazmernm upravnim obremenitvam. V sporočilu Komisije z dne 25. junija 2008 so določena načela, ki bi jih morale upoštevati države članice, ki se odločijo, da te možnosti ne bodo uporabile. Zavezane strani, za katere velja nacionalni sistem obveznosti energetske učinkovitosti, bi lahko svoje obveznosti izpolnile tudi, če bi enak znesek, kot je znesek naložb, zahtevanih v nacionalnem sistemu obveznosti, letno prispevale v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost, s čimer bi podprli tudi nacionalne pobude za energetsko učinkovitost.

(21)

Ob upoštevanju splošne zahteve po ponovni vzpostavitvi vzdržnosti javnih financ in fiskalni konsolidaciji bi se morala pri izvajanju posebnih ukrepov, ki sodijo v področje uporabe te direktive, na ravni držav članic ustrezna pozornost nameniti stroškovni učinkovitosti pri izvajanju ukrepov energetske učinkovitosti na podlagi primerne ravni analize in ocen.

(22)

Zahteva po prihranku pri letni prodaji energije končnim odjemalcem glede na skupno količino prodane energije ne omejuje prodaje ali porabe energije. Države članice bi morale imeti možnost, da za izračun prodane energije končnim odjemalcem izključijo celotno količino prodane energije ali del količine prodane energije, ki se uporablja za industrijske dejavnosti, navedene v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (9), saj so nekateri sektorji ali podsektorji teh dejavnosti lahko izpostavljeni znatnemu tveganju premestitve emisij CO2. Ustrezno je, da so države članice seznanjene s stroški sistemov, da bi lahko pravilno ocenile stroške ukrepov.

(23)

Brez poseganja v zahteve iz člena 7 lahko vsaka država članica z namenom zmanjšanja upravne obremenitve vse posamezne ukrepe politike za izvajanje člena 7 združi v celostni nacionalni program energetske učinkovitosti.

(24)

Da se izkoristijo možnosti prihranka energije v nekaterih segmentih trga, v katerih se energetski pregledi na splošno ne ponujajo komercialno (kot so mala in srednja podjetja (MSP)), bi morale države članice razviti programe, s katerimi bi spodbudile izvajanje energetskih pregledov v MSP. Energetski pregledi bi morali biti obvezni in redni za velika podjetja, ker se lahko tako doseže velik prihranek energije. Pri energetskih pregledih bi bilo treba upoštevati ustrezne evropske ali mednarodne standarde, npr. EN ISO 50001 (sistemi upravljanja z energijo) ali EN 16247-1 (energetski pregledi) ali – kadar zajemajo energetski pregled – EN ISO 14000 (sistemi upravljanja z okoljem) in tako zagotoviti njihovo skladnost z določbami iz Priloge VI k tej direktivi, saj take določbe ne presegajo zahtev navedenih ustreznih standardov. Trenutno je v pripravi posebni evropski standard za energetske preglede.

(25)

Kadar energetske preglede izvajajo notranji strokovnjaki, ti zaradi zagotavljanja potrebne neodvisnosti ne bi smeli biti neposredno vključeni v pregledovano dejavnost.

(26)

Pri oblikovanju ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti bi bilo treba upoštevati povečanje učinkovitosti in prihranek, dosežena zaradi razširjene uporabe stroškovno učinkovitih tehnoloških inovacij, kot so inteligentni števci. Kadar so nameščeni inteligentni števci, jih podjetja ne bi smela uporabljati za neupravičeno obračunavanje za nazaj.

(27)

Kar zadeva električno energijo, bi moralo biti v primeru, da je uvedba inteligentnih števcev pozitivno ocenjena, v skladu z Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (10), najmanj 80 % porabnikov do leta 2020 opremljenih z inteligentnimi merilnimi sistemi. Kar zadeva plin, bi morale države članice ali kateri koli pristojni organ, ki ga imenujejo, v primeru, da je uvedba inteligentnih merilnih sistemov pozitivno ocenjena, v skladu z Direktivo 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom (11), pripraviti časovni razpored uvedbe inteligentnih merilnih sistemov.

(28)

Uporaba individualnih števcev ali delilnikov stroškov ogrevanja za merjenje individualne porabe toplote v večstanovanjskih stavbah, ki se ogrevajo z daljinskim ogrevanjem ali skupnim centralnim ogrevanjem, je koristna, kadar imajo končni odjemalci možnost uravnavanja lastne individualne porabe. Zato je njihova uporaba smiselna le v stavbah, v katerih so radiatorji opremljeni s termostatičnimi ventili.

(29)

V nekaterih večstanovanjskih stavbah, ki se ogrevajo z daljinskim ogrevanjem ali skupnim centralnim ogrevanjem, bi bila uporaba natančnih individualnih toplotnih števcev tehnično zapletena in draga, ker topla voda, ki se uporablja za ogrevanje, priteka v stanovanja ali iz njih odteka na več mestih. Kljub temu se lahko šteje, da je individualno merjenje porabe toplote v večstanovanjskih stavbah tehnično mogoče, če za namestitev individualnih števcev v stavbi ne bi bilo treba zamenjati obstoječe toplovodne napeljave. V takih stavbah je individualno porabo toplote mogoče meriti z individualnimi delilniki stroškov ogrevanja, nameščenimi na vsak radiator.

(30)

Z Direktivo 2006/32/ES so države članice zavezane k zagotavljanju, da se končnim odjemalcem ponudijo individualni števci po konkurenčnih cenah, ki natančno odražajo njihovo dejansko porabo energije in zagotavljajo informacije o dejanskem času uporabe. V večini primerov za to obveznost velja, da bi morala biti tehnično izvedljiva, finančno sprejemljiva in sorazmerna glede na morebitne prihranke energije. Take individualne števce pa bi bilo treba vedno zagotoviti, ko se naredi nova napeljava na novi stavbi ali pri večji prenovi stavbe, kakor je opredeljeno v Direktivi 2010/31/EU. Z Direktivo 2006/32/ES se zahteva tudi, da bi se morali jasni obračuni, temelječi na dejanski porabi, zagotavljati dovolj pogosto, da bi lahko porabniki sami uravnavali porabo energije.

(31)

Direktivi 2009/72/ES in 2009/73/ES od držav članic zahtevata, naj zagotovijo uporabo inteligentnih merilnih sistemov, s katerim bi pripomogli k dejavni udeležbi porabnikov na trgih dobave električne energije in plina. Kar zadeva električno energijo, mora biti v primeru, da so inteligentni števci dokazano stroškovno učinkoviti, do leta 2020 vsaj 80 odstotkov porabnikov opremljenih z inteligentnimi merilnimi sistemi. V zvezi z zemeljskim plinom ni določenega časovnega roka, potrebna pa je priprava razporeda. Navedeni direktivi navajata tudi, da morajo biti končni odjemalci ustrezno obveščeni o dejanski porabi električne energije/plina ter stroških, in sicer dovolj pogosto, da lahko sami uravnavajo porabo energije.

(32)

Učinek določb o merjenju in obračunih iz direktiv 2006/32/ES, 2009/72/ES in 2009/73/ES na prihranek energije je omejen. Marsikje v Uniji navedene določbe niso omogočile, da bi porabniki prejemali posodobljene informacije o svoji porabi energije ali obračune, temelječe na dejanski porabi, in sicer tako pogosto, kot je v skladu z raziskavami potrebno, da bi lahko sami uravnavali porabo energije. V sektorjih ogrevanja prostorov in tople vode v večstanovanjskih stavbah so državljani zaradi nejasnosti teh določb vložili tudi številne pritožbe.

(33)

Da bi okrepili vlogo končnih odjemalcev glede dostopa do informacij o merjenju in obračunavanju njihove lastne porabe energije ob upoštevanju možnosti, povezanih z uporabo inteligentnih merilnih sistemov ter uvedbo inteligentnih števcev v državah članicah, je pomembno izboljšati jasnost zahtev zakonodaje Unije na tem področju. To naj bi pomagalo zmanjšati stroške uporabe inteligentnih merilnih sistemov, opremljenih s funkcijami za povečanje prihranka energije, ter podprlo razvoj trgov energetskih storitev in upravljanje povpraševanja. Uporaba inteligentnih merilnih sistemov omogoča vmesno obračunavanje, ki temelji na dejanski porabi. Vendar pa je treba tudi pojasniti zahteve za dostop do informacij ter pošteno in natančno obračunavanje na podlagi dejanske porabe za primere, v katerih inteligentni števci do leta 2020 ne bodo na razpolago, tudi glede merjenja in obračunavanja porabe posameznega odjemalca za ogrevanje, hlajenje in toplo vodo v večstanovanjskih stavbah, ki jih oskrbuje sistem daljinskega ogrevanja/hlajenja ali lastni skupni sistem ogrevanja, ki je nameščen v takih stavbah.

(34)

Pri oblikovanju ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti bi morale države članice ustrezno upoštevati potrebo po zagotavljanju pravilnega delovanja notranjega trga in doslednega izvajanja pravnega reda v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije.

(35)

Soproizvodnja z visokim izkoristkom ter daljinsko ogrevanje in hlajenje imata velik potencial za prihranek primarne energije, ki v Uniji večinoma ni izkoriščen. Države članice bi morale izvesti celovito oceno možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom ter daljinsko ogrevanje in hlajenje. Te ocene bi bilo treba na zahtevo Komisije posodobiti, tako da bi vlagateljem zagotavljale informacije o nacionalnih razvojnih načrtih ter prispevale k stabilnemu in spodbudnemu okolju za naložbe. Nove elektrarne in obstoječi obrati, ki so obsežno prenovljeni ali katerih dovoljenje je posodobljeno, bi morali biti opremljeni z napravami za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, da bi tako ponovno uporabili odvečno toploto, ki nastane pri proizvodnji električne energije, vendar le, če je analiza stroškov in koristi ugodna. Ta odvečna toplota bi lahko bila potem prek omrežij za daljinsko ogrevanje poslana na območja, kjer je potrebna. Merila za energetsko dovoljenje bodo na splošno potrebna v primerih, kadar so potrebna tudi dovoljenja na podlagi Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (12) ter dovoljenja na podlagi Direktive 2009/72/EC.

(36)

Morda je ustrezno, da se jedrske elektrarne ali elektrarne, ki naj bi uporabljale geološko shranjevanje, dovoljeno v skladu z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida (13), nahajajo v krajih, kjer ponovna uporaba odvečne toplote v soproizvodnji z visokim izkoristkom ali z dobavljanjem omrežju za daljinsko ogrevanje ali hlajenje ni stroškovno učinkovita. Države članice bi zato morale imeti možnost, da te obrate oprostijo obveznosti izvedbe analize stroškov in koristi za namestitev opreme, ki jim omogoča ponovno uporabo odvečne toplote z uporabo naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom. Prav tako bi moralo biti mogoče, da se tudi elektrarne, ki se uporabljajo ob obremenitvenih konicah, in obrate za rezervno proizvodnjo električne energije, ki v petletnem obdobju obratujejo manj kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot tekoče povprečje, izvzame od zahteve, da zagotavljajo tudi toploto.

(37)

Ustrezno je, da države članice spodbujajo uvedbo ukrepov in postopkov, s katerimi bi promovirali obrate za soproizvodnjo s skupno nazivno vhodno toplotno močjo pod 20MW, da bi tako spodbudili porazdeljeno pridobivanje energije.

(38)

Soproizvodnjo z visokim izkoristkom bi bilo treba opredeliti na podlagi prihranka energije, nastalega pri soproizvodnji namesto pri ločeni proizvodnji toplote in električne energije. Opredelitev pojmov soproizvodnje in soproizvodnje z visokim izkoristkom, ki se uporablja v zakonodaji Unije, ne bi smela vplivati na uporabo drugačne opredelitve pojmov v nacionalni zakonodaji za namene, ki niso določeni v zadevni zakonodaji Unije. Da bi dosegli čim večji prihranek energije in izkoristili res vse priložnosti zanj, bi bilo treba največjo pozornost nameniti pogojem delovanja naprav za soproizvodnjo.

(39)

Da bi izboljšali preglednost za končnega odjemalca in mu omogočili izbiro med električno energijo iz soproizvodnje in električno energijo, proizvedeno z drugimi tehnikami, bi moral biti izvor električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom zajamčen na podlagi harmoniziranih referenčnih vrednosti izkoristkov. Sistemi potrdil o izvoru sami po sebi ne pomenijo pravice do ugodnosti iz nacionalnih podpornih mehanizmov. Pomembno je, da so za vse oblike električne energije, proizvedene s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, na voljo potrdila o izvoru. Potrdila o izvoru bi bilo treba razlikovati od tržnih certifikatov.

(40)

V skladu z načelom „najprej pomisli na male“ bi bilo treba upoštevati posebno strukturo sektorja soproizvodnje ter sektorja daljinskega ogrevanja in hlajenja, v katerih deluje veliko malih in srednje velikih proizvajalcev, še zlasti pri pregledu upravnih postopkov za pridobitev gradbenih dovoljenj za naprave za soproizvodnjo ali s tem povezana omrežja.

(41)

Večina podjetij v Uniji so MSP. Predstavljajo izredno velik potencial prihranka energije za Unijo. Da bi MSP lažje sprejemala ukrepe za energetsko učinkovitost, bi morale države članice vzpostaviti ugoden okvir za zagotavljanje tehnične pomoči in ciljnih informacij tem podjetjem.

(42)

V Direktivi 2010/75/EU je energetska učinkovitost vključena med merila za določanje najboljših razpoložljivih tehnologij, ki bi jih bilo treba uporabljati kot referenco pri določanju pogojev za odobritev obratov, ki so vključeni v področje uporabe zadevne direktive, tudi za kurilne naprave s skupno nazivno vhodno toplotno močjo 50 MW ali več. Vendar navedena direktiva državam članicam daje možnost, da ne naložijo zahtev glede energetske učinkovitosti za kurilne naprave ali druge naprave, ki izpuščajo ogljikov dioksid na lokaciji, za dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES. Države članice bi lahko vključile informacije o stopnji energetske učinkovitosti v poročila, ki jih pripravijo na podlagi Direktive 2010/75/EU.

(43)

Države članice bi morale na podlagi objektivnih, preglednih in nediskriminatornih meril določiti pravila, ki urejajo kritje in delitev stroškov za priključitev na omrežje in ojačitev omrežja, ter za tehnične prilagoditve, ki so potrebne za vključitev novih proizvajalcev električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom, ter pri tem upoštevati smernice in kodekse, pripravljene v skladu z Uredbo (ES) št. 714/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije (14) ter Uredbe (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina (15). Proizvajalcem električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom bi moralo biti dovoljeno, da objavijo javni razpis za dela, povezana s priključitvijo na omrežje. Olajšati bi bilo treba dostop do omrežja za električno energijo iz soproizvodnje z visokim izkoristkom, zlasti za naprave za malo soproizvodnjo in mikrosoproizvodnjo. Države članice lahko v skladu s členom 3(2) Direktive 2009/72/ES in členom 3(2) Direktive 2009/73/ES podjetjem, ki delujejo v elektroenergetskem in plinskem sektorju, naložijo obveznosti javnih storitev, tudi v zvezi z energetsko učinkovitostjo.

(44)

Odzivanje na povpraševanje je pomemben instrument za izboljšanje energetske učinkovitosti, saj porabnikom ali tretjim stranem, ki jih ti imenujejo, daje bistveno več možnosti, da ukrepajo v zvezi z informacijami o porabi in obračunu, in tako zagotavlja mehanizem za zmanjšanje ali preusmeritev porabe, ki prinese prihranek energije pri končni porabi ter z učinkovitejšo rabo omrežij in proizvodnih zmogljivosti tudi pri proizvodnji, prenosu in distribuciji energije.

(45)

Odzivanje na povpraševanje lahko temelji na odzivu končnih odjemalcev na cenovne signale ali na avtomatizaciji stavb. Izboljšati bi bilo treba pogoje za odzivanje na povpraševanje in možnosti za njegovo izvajanje, tudi za male končne odjemalce. Države članice bi morale zato, pa tudi zaradi nenehnega uvajanja pametnih omrežij, zagotoviti, da lahko nacionalni regulativni organi za energetiko z omrežnimi tarifami in ureditvami spodbudijo izboljšanje energetske učinkovitosti, in podprejo dinamično oblikovanje cen za ukrepe odzivanja na povpraševanje končnih odjemalcev. Prizadevati bi si bilo treba za povezovanje trgov in enake možnosti vstopa na trg za vire na strani povpraševanja (breme dobave in breme porabnika) in proizvodnjo. Poleg tega bi morale države članice zagotoviti, da nacionalni regulativni organi za energetiko sprejmejo celosten pristop, ki vključuje možne prihranke v sektorjih dobave energije in končne porabe.

(46)

Na voljo bi moralo biti dovolj zanesljivih strokovnjakov s področja energetske učinkovitosti, da se zagotovi učinkovito in pravočasno izvajanje te direktive, na primer pri izpolnjevanju zahtev o energetskih pregledih in izvajanju sistemov obveznosti energetske učinkovitosti. Zato bi morale države članice uvesti sisteme potrjevanja za ponudnike energetskih storitev, energetske preglede in druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti.

(47)

Nadaljevati je treba razvoj trga za energetske storitve ter tako zagotoviti povpraševanje po energetskih storitvah in njihovo ponudbo. K temu lahko prispeva preglednost, ki se lahko na primer zagotovi s seznami ponudnikov energetskih storitev. K spodbujanju povpraševanja lahko pripomorejo tudi vzorci pogodb, izmenjava najboljših praks in smernice, zlasti za pogodbeno zagotavljanje prihranka energije. Kot pri drugih oblikah financiranja s strani tretje osebe se tudi pri pogodbi o zagotavljanju prihranka energije koristnik energetskih storitev izogne stroškom naložbe tako, da naložbo, ki jo je v celoti ali delno izvedla tretja oseba, poplača z delom finančne vrednosti prihranka energije.

(48)

Odkriti in odpraviti je treba regulativne in neregulativne ovire pri uporabi pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in drugem financiranju s strani tretje osebe za prihranek energije. Te ovire vključujejo računovodska pravila in prakse, ki preprečujejo, da bi bili kapitalske naložbe in letni finančni prihranki, ki izhajajo iz ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, v računovodskih izkazih ustrezno izraženi za celotno življenjsko dobo naložbe. Ovire pri prenovi obstoječega stavbnega fonda, ki so posledica razdelitve spodbud med različne zadevne udeležence, bi bilo treba obravnavati tudi na nacionalni ravni.

(49)

Države članice in regije bi bilo treba spodbujati, da v celoti izkoristijo strukturne sklade in Kohezijski sklad za spodbujanje naložb v ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti. Naložbe v energetsko učinkovitost lahko prispevajo h gospodarski rasti, zaposlovanju, inovacijam in zmanjšanju energetske revščine v gospodinjstvih, zaradi česar pozitivno vplivajo na ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo. Med področji, ki bi lahko bila financirana, so ukrepi za energetsko učinkovitost javnih stavb in stanovanj ter zagotavljanje novih spretnosti in znanj za spodbujanje zaposlovanja v sektorju energetske učinkovitosti.

(50)

Države članice bi morale spodbujati uporabo finančnih mehanizmov za doseganje ciljev te direktive. Taki finančni mehanizmi bi lahko vključevali finančne prispevke in globe zaradi neizpolnjevanja nekaterih določb te direktive; sredstva za energetsko učinkovitost na podlagi člena 10(3) Direktive 2003/87/ES; sredstva za energetsko učinkovitost iz večletnega finančnega okvira, zlasti iz Kohezijskega sklada, strukturnih skladov in sklada za razvoj podeželja, ter posebnih evropskih finančnih instrumentov, kot je evropski sklad za energetsko učinkovitost.

(51)

Finančni mehanizmi bi, če je ustrezno, lahko temeljili na sredstvih za energetsko učinkovitost iz projektnih obveznic Unije; sredstvih za energetsko učinkovitost iz Evropske investicijske banke in drugih evropskih finančnih institucij, zlasti Evropske banke za obnovo in razvoj ter Razvojne banke Sveta Evrope; sredstvih finančnih institucij; nacionalnih sredstvih, tudi z oblikovanjem regulativnih in fiskalnih okvirov, ki spodbujajo izvajanje pobud in programov za energetsko učinkovitost; prihodkih od dodeljenih letnih emisij v skladu z Odločbo št. 406/2009/ES.

(52)

Finančni mehanizmi bi lahko zlasti uporabili te prispevke, sredstva in prihodke za omogočanje in spodbujanje naložb zasebnega kapitala, zlasti s pritegnitvijo institucionalnih vlagateljev, za odobritev financiranja pa uporabljajo merila, ki zagotavljajo uresničevanje tako okoljskih kot socialnih ciljev; uporabili inovativne finančne mehanizme (npr. jamstva za posojilo za zasebni kapital, jamstva za posojilo za spodbujanje pogodbenega zagotavljanja prihranka energije, nepovratna sredstva, subvencionirana posojila, posebne kreditne linije in sisteme financiranja s strani tretje osebe), ki zmanjšujejo tveganja pri projektih za energetsko učinkovitost ter omogočajo stroškovno učinkovite prenove tudi gospodinjstvom z nizkimi in srednje visokimi prihodki; bili povezani s programi ali agencijami, ki bodo zbirali in ocenjevali kakovost projektov varčevanja z energijo, zagotavljali tehnično pomoč ter v skladu s členom 14 spodbujali trg energetskih storitev in pomagali ustvarjati povpraševanje porabnikov po teh storitvah.

(53)

Finančni mehanizmi bi lahko tudi zagotavljali ustrezna sredstva za podporo programom usposabljanja in potrjevanja, s katerimi se izboljšuje in priznava znanje na področju energetske učinkovitosti; zagotavljali sredstva za raziskave, predstavitev in pospešitev uvedbe tehnologij za proizvodnjo energije na mali in mikro ravni ter za optimizirano povezovanje teh generatorjev v omrežje; bili povezani s programi ukrepov za spodbujanje energetske učinkovitosti v vseh gospodinjstvih, da bi preprečili energetsko revščino in lastnike spodbudili, da z ustreznimi prilagoditvami kar najbolj povečajo energetsko učinkovitost svojih nepremičnin, ki jih oddajajo; zagotavljali ustrezne vire v podporo socialnemu dialogu in določanju standardov, katerih namen je boljša energetska učinkovitost ter dobri delovni pogoji in zdravje in varnost pri delu.

(54)

Za doseganje cilja izboljšanja energetske učinkovitosti stavb javnih organov bi bilo treba uporabiti razpoložljive finančne instrumente Unije in inovativne mehanizme financiranja. Države članice lahko za razvoj takih mehanizmov na prostovoljni podlagi in ob upoštevanju nacionalnih proračunskih pravil uporabijo prihodke od dodeljenih letnih emisij v skladu z Odločbo št. 406/2009/ES.

(55)

Pri uresničevanju cilja povečanja energetske učinkovitosti za 20 % bo Komisija morala spremljati učinek novih ukrepov na Direktivo 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema Unije za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, da se ohranijo spodbude v okviru sistema za trgovanje z emisijami, ki nagrajujejo naložbe v dejavnosti z nizkimi emisijami ogljika ter sektorje, vključene v sistem trgovanja z emisijami, pripravljajo na novosti, ki bodo potrebne v prihodnosti. Spremljati bo morala učinek na industrijske sektorje, ki so izpostavljeni znatnemu tveganju premestitve emisij CO2, kot je določeno v Sklepu Komisije 2010/2/EU z dne 24. decembra 2009 o določitvi seznama sektorjev in delov sektorjev v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta, ki veljajo za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2  (16), da bi tako zagotovila, da ta direktiva spodbuja razvoj teh sektorjev in ga ne ovira.

(56)

Direktiva 2006/32/ES od držav članic zahteva, da sprejmejo in imajo za cilj doseči splošen nacionalni okvirni cilj 9-odstotnega prihranka energije do leta 2016, ki se doseže prek energetskih storitev in drugih ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti. Navedena direktiva določa, da drugemu načrtu za energetsko učinkovitost, ki ga sprejmejo države članice, po potrebi in kadar je ustrezno, sledijo predlogi Komisije za dodatne ukrepe, vključno s podaljšanjem obdobja uporabe ciljev. Če je v poročilu ugotovljeno, da ni bil dosežen zadosten napredek pri doseganju okvirnih nacionalnih ciljev iz navedene direktive, se morajo ti predlogi nanašati na raven in naravo teh ciljev. V oceni učinka, ki je priložena tej direktivi, je ugotovljeno, da so države članice na poti k uresničitvi 9-odstotnega cilja, kar je bistveno manj ambiciozno kot pozneje sprejet cilj 20-odstotnega prihranka energije za leto 2020, zaradi česar ni treba obravnavati ravni ciljev.

(57)

Program Inteligentna energija Evropa, ustanovljen s Sklepom št. 1639/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o ustanovitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013) (17) je pomagal pri vzpostavitvi spodbudnih razmer za pravilno izvajanje trajnostnih energetskih politik Unije, in sicer z odpravo tržnih ovir, kot sta pomanjkljiva ozaveščenost in zmogljivost akterjev na trgu in institucij, ter nacionalnih tehničnih ali upravnih ovir za pravilno delovanje notranjega trga energije ali slabo razvitih trgov dela pri odzivanju na izziv nizkoogljičnega gospodarstva. Mnoge od navedenih ovir pa še ostajajo.

(58)

Da bi izkoristili znatne možnosti prihranka energije, ki jih predstavljajo izdelki, povezani z energijo, bi bilo treba pospešiti in razširiti izvajanje Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (18) in Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (19). Prednost bi bilo treba dati izdelkom, ki imajo po oceni delovnega načrta za okoljsko primerno zasnovo izdelkov največjo možnost prihranka energije, in po potrebi pregledu obstoječih ukrepov.

(59)

Da se razjasnijo pogoji, pod katerimi lahko države članice določijo zahteve glede energetske učinkovitosti v skladu z Direktivo 2010/31/EU in ob upoštevanju Direktive 2009/125/ES ter njenih izvedbenih ukrepov, bi bilo treba ustrezno spremeniti Direktivo 2009/125/ES.

(60)

Ker cilja te direktive, in sicer uresničitve cilja Unije o 20-odstotnem povečanju energetske učinkovitosti do leta 2020 in priprave podlage za nadaljnje izboljšanje energetske učinkovitosti po letu 2020, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, če ne bodo sprejeti dodatni ukrepi za energetsko učinkovitost, in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(61)

Da se omogoči prilagoditev tehničnemu napredku in spremembam pri porazdelitvi energetskih virov, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte o pregledu harmoniziranih referenčnih vrednosti izkoristkov, določenih na podlagi Direktive 2004/8/ES, ter o vrednostih, metodah izračuna, privzetem koeficientu primarne energije in zahtevah iz prilog k tej direktivi. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(62)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (20).

(63)

Vse materialne določbe direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES bi bilo treba razveljaviti, razen člena 4(1) do (4) ter prilog I, III in IV k Direktivi 2006/32/ES. Navedene določbe Direktive 2006/32/ES bi morale še naprej veljati do roka za dosego 9-odstotnega cilja. Člen 9(1) in (2) Direktive 2010/30/EU, ki določa obveznost držav članic, da si prizadevajo nabaviti le izdelke, ki pripadajo najvišjemu razredu energetske učinkovitosti, bi bilo treba črtati.

(64)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi z direktivama 2004/8/ES in 2006/32/ES. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz navedenih direktiv.

(65)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES v nacionalno zakonodajo ter začetek njune uporabe.

(66)

V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 28. septembra 2011 so se države članice zavezale, da bodo v upravičenih primerih uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos priložile en ali več dokumentov, v katerih se pojasnji razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičeno –

1.

„energija“ pomeni vse oblike energentov, goriv, toplote, obnovljivih virov energije, električne energije ali katero koli drugo obliko energije, kakor so opredeljene v členu 2(d) Uredbe (ES) št. 1099/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o statistiki energetike (21);

2.

„poraba primarne energije“ pomeni bruto notranjo porabo brez neenergetske rabe;

3.

„poraba končne energije⤜ pomeni vso energijo, ki se dobavi za industrijo, prevoz, gospodinjstva, storitve in kmetijstvo. Izključuje dobavo sektorju za pretvorbo energije in samemu energetskemu gospodarstvu;

4.

„energetska učinkovitost“ pomeni razmerje med doseženim učinkom, storitvijo, blagom ali energijo ter vloženo energijo;

5.

„prihranek energije“ pomeni količino prihranjene energije, določeno z meritvijo in/ali oceno porabe pred izvedbo ukrepa za izboljšanje energetske učinkovitosti in po njej, ob zagotovljenih normalnih zunanjih pogojih, ki vplivajo na porabo energije;

6.

„izboljšanje energetske učinkovitosti“ pomeni povečanje energetske učinkovitosti zaradi tehnoloških, vedenjskih in/ali gospodarskih sprememb;

7.

„energetska storitev“ pomeni fizikalni učinek, korist ali ugodnost, ki izhaja iz kombinacije energije in energetsko učinkovite tehnologije ali ukrepa, ki lahko vključuje potrebno obratovanje, vzdrževanje in nadzor za opravljanje storitve, in se opravi na podlagi pogodbe ter za katero se je izkazalo, da v običajnih okoliščinah preverljivo in merljivo oziroma ocenljivo izboljša energetsko učinkovitost ali prihrani primarno energijo;

8.

„javni organi“ pomenijo „naročnike“, kakor so opredeljeni v Direktivi 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (22);

9.

„osrednja vlada“ pomeni vse upravne oddelke, ki so pristojni na celotnem ozemlju države članice;

10.

„skupna uporabna tlorisna površina“ pomeni tlorisno površino stavbe ali dela stavbe, kjer se uporablja energija za klimatiziranje prostora;

11.

„sistem upravljanja z energijo“ pomeni sklop medsebojno povezanih ali medsebojno delujočih elementov načrta, ki določa cilj energetske učinkovitosti in strategijo za doseganje tega cilja;

12.

„evropski standard“ pomeni standard, ki ga sprejme Evropski odbor za standardizacijo, Evropski odbor za elektrotehnično standardizacijo ali Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde, in je na voljo za javno uporabo;

13.

„mednarodni standard“ pomeni standard, ki ga sprejme Mednarodna organizacija za standardizacijo in je na voljo javnosti;

14.

„zavezana stran“ pomeni distributerja energije ali podjetje za maloprodajo energije, ki ga zavezuje nacionalni sistem obveznosti energetske učinkovitosti iz člena 7;

15.

„pooblaščena stran“ pomeni pravni subjekt, ki ga vlada ali drug javni organ pooblasti, da pripravi, upravlja ali vodi program financiranja v imenu vlade ali drugega javnega organa;

16.

„udeležena stran“ pomeni podjetje ali javni organ, ki se je s prostovoljnim sporazumom zavezal, da bo dosegel nekatere cilje, ali ki je zajet v instrumentu nacionalne regulativne politike;

17.

„javni organ izvajalec“ pomeni organ, za katerega velja javno pravo in je odgovoren za izvajanje ali spremljanje obdavčitve energije in ogljikovega dioksida, finančnih programov in instrumentov, davčnih spodbud, standardov in norm, sistemov za energetsko označevanje, usposabljanja ali izobraževanja;

18.

„ukrep politike“ pomeni regulativni, finančni, davčni, prostovoljni instrument ali instrument o obveščanju, ki ga država članica uradno uvede in izvaja, da bi ustvarila podporni okvir, zahteve ali spodbude, s katerimi bi zagotovila, da bi udeleženci na trgu nudili ali kupovali energetske storitve ter izvajali druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti;

19.

„posamezni ukrep“ pomeni ukrep, ki zagotovi preverljivo ter merljivo ali ocenljivo izboljšanje energetske učinkovitosti ter je sprejet kot rezultat ukrepa politike;

20.

„distributer energije“ pomeni fizično ali pravno osebo, tudi operaterja distribucijskega sistema, ki je odgovorna za prenos energije zaradi dobave končnim odjemalcem ali distribucijskim postajam, ki energijo prodajajo končnim odjemalcem;

21.

„operater distribucijskega sistema“ pomeni „operaterja distribucijskega sistema“, kakor je opredeljen v Direktivi 2009/72/ES oziroma Direktivi 2009/73/ES;

22.

„podjetje za maloprodajo energije“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki prodaja energijo končnim odjemalcem;

23.

„končni odjemalec“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje energijo za lastno končno rabo;

24.

„ponudnik energetskih storitev“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki opravlja energetske storitve ali druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti v objektu ali prostorih končnega odjemalca;

25.

„energetski pregled“ pomeni sistematični postopek za namene ustrezne seznanitve z obstoječim profilom porabe energije stavbe ali skupine stavb, industrijskega ali komercialnega procesa ali obrata ali zasebne ali javne storitve, s katerim se opredelijo in ocenijo stroškovno učinkovite možnosti za prihranek energije ter v okviru katerega se poroča o ugotovitvah;

26.

„mala in srednja podjetja“ ali „MSP“ pomenijo podjetja, kakor so opredeljena v naslovu I Priloge k Priporočilu Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednjih podjetij (23); kategorijo mikro, malih in srednjih podjetij sestavljajo podjetja, ki imajo manj kot 250 zaposlenih ter letni promet, ki ne presega 50 milijonov EUR, in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 milijonov EUR;

27.

„pogodbeno zagotavljanje prihranka energije“ pomeni pogodbeni dogovor med koristnikom in ponudnikom ukrepa za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki se preverja in spremlja v vsem obdobju pogodbe in v okviru katerega se naložbe (delo, dobava ali storitev) v ta ukrep plačujejo sorazmerno s stopnjo izboljšanja energetske učinkovitosti, dogovorjeno s pogodbo, ali drugim dogovorjenim merilom za energetsko učinkovitost, kot so finančni prihranki;

28.

„inteligentni merilni sistem“ pomeni elektronski sistem, ki lahko meri porabo energije, ob čemer doda več informacij kot običajni števec ter lahko pošilja in prejema podatke z uporabo elektronske komunikacije;

29.

„operater prenosnega sistema“ pomeni „operaterja prenosnega sistema“, kot je opredeljen v Direktivi 2009/72/ES oziroma Direktivi 2009/73/ES;

30.

„soproizvodnja“ pomeni postopek sočasne proizvodnje toplotne in električne ali mehanske energije;

31.

„ekonomsko upravičeno povpraševanje“ pomeni povpraševanje, ki ne presega potreb po ogrevanju ali hlajenju ter bi se po tržnih pogojih lahko zadovoljilo tudi s postopki proizvodnje energije, ki niso soproizvodnja;

32.

„koristna toplota“ pomeni toploto, proizvedeno v postopku soproizvodnje za zadovoljitev ekonomsko upravičenega povpraševanja po ogrevanju ali hlajenju;

33.

„električna energija iz soproizvodnje“ pomeni električno energijo, proizvedeno v postopku, ki je povezan s proizvodnjo koristne toplote, in izračunano v skladu z metodologijo iz Priloge I;

34.

„soproizvodnja z visokim izkoristkom“ pomeni soproizvodnjo, ki izpolnjuje merila iz Priloge II;

35.

„celotni izkoristek“ pomeni letno vsoto proizvedene električne in mehanske energije ter koristne toplote, deljeno z vložkom goriva, ki se porabi za proizvodnjo toplote v soproizvodnji ter bruto proizvodnjo električne in mehanske energije;

36.

„razmerje med električno energijo in toploto“ pomeni razmerje med električno energijo iz soproizvodnje in koristno toploto pri polnem obratovanju soproizvodnje, izračunano z uporabo obratovalnih podatkov določene naprave;

37.

„naprava za soproizvodnjo“ pomeni napravo, ki lahko obratuje po postopku soproizvodnje;

38.

„naprava za malo soproizvodnjo“ pomeni napravo za soproizvodnjo z obstoječo zmogljivostjo pod 1 MWe;

39.

„naprava za mikrosoproizvodnjo“ pomeni napravo za soproizvodnjo z največjo zmogljivostjo pod 50 kWe;

40.

„indeks pozidanosti“ pomeni razmerje med tlorisno površino stavb in površino zemljišč na določenem ozemlju;

41.

„učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje“ pomeni sistem daljinskega ogrevanja ali hlajenja, pri katerem se uporablja vsaj 50 % energije iz obnovljivih virov, 50 % odvečne toplote, 75 % toplote iz soproizvodnje ali 50 % kombinacije takšne energije in toplote;

42.

„učinkovito ogrevanje in hlajenje“ pomeni sistem ogrevanja in hlajenja, ki v primerjavi z izhodiščnim scenarijem za nespremenjeno stanje znatno in glede na oceno iz analize stroškov in koristi iz te direktive stroškovno učinkovito zmanjša vnos potrebne primarne energije za dobavo enote energije znotraj ustrezne sistemske meje, pri čemer se upošteva energija, potrebna za ekstrakcijo, pretvorbo, prevoz in distribucijo;

43.

„učinkovito individualno ogrevanje in hlajenje“ pomeni sistem dobave za individualno ogrevanje in hlajenje, ki v primerjavi z učinkovitim daljinskim ogrevanjem in hlajenjem znatno zmanjša vnos primarne energije iz neobnovljivih virov, potrebne za dobavo enote energije znotraj ustrezne sistemske meje, ali zahteva enak vnos primarne energije iz neobnovljivih virov, vendar ob nižjih stroških, pri čemer se upošteva energija, potrebna za ekstrakcijo, pretvorbo, prevoz in distribucijo;

44.

„obsežna prenova“ pomeni prenovo, katere stroški presegajo 50 % vrednosti naložbe za novo primerljivo napravo;

45.

„povezovalec“ pomeni ponudnika storitev povpraševanja, ki kombinira več kratkotrajnih bremen porabnika, z namenom da jih proda, lahko tudi na dražbi, na organiziranih trgih z energijo.

(a)

da poraba energije v Uniji leta 2020 ne sme preseči 1 474 Mtoe primarne energije ali 1 078 Mtoe končne energije;

(b)

ukrepe iz te direktive;

(c)

ukrepe za izpolnitev nacionalnih ciljev varčevanja z energijo, sprejetih v skladu s členom 4(1) Direktive 2006/32/ES, in

(d)

druge ukrepe za spodbujanje energetske učinkovitosti v državah članicah in na ravni Unije.

(a)

neizkoriščene možnosti za stroškovno učinkovit prihranek energije;

(b)

spremembe in napovedi v zvezi z BDP;

(c)

spremembe pri uvozu in izvozu energije;

(d)

razvoj vseh obnovljivih virov energije, jedrske energije, zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida; in

(e)

zgodnje ukrepanje.

(a)

sešteje nacionalne okvirne cilje povečanja energetske učinkovitosti, ki jih sporočijo države članice;

(b)

oceni, ali je mogoče vsoto navedenih ciljev šteti za zanesljivo vodilo pri presoji, ali Unija kot celota dosega cilj po načrtih, pri tem pa upošteva oceno prvega letnega poročila v skladu s členom 24(1) in oceno nacionalnih akcijskih načrtov za energetsko učinkovitost v skladu s členom 24(2);

(c)

upošteva dopolnilne analize na podlagi:

(d)

primerja rezultate iz točk (a) do (c) s količino porabljene energije, ki bi bila potrebna, da poraba energije leta 2020 ne bi presegla 1 474 Mtoe primarne energije in/ali 1 078 Mtoe končne energije.

(a)

pregled nacionalnega stavbnega fonda na podlagi statističnega vzorčenja, če je to primerno;

(b)

opredelitev stroškovno učinkovitih pristopov prenove, primernih vrsti stavb in podnebnemu pasu;

(c)

politike in ukrepe za spodbujanje stroškovno učinkovite temeljite prenove stavb, vključno s postopno temeljito prenovo;

(d)

v prihodnost usmerjeno perspektivo za usmerjanje naložbenih odločitev posameznikov, gradbene industrije in finančnih institucij;

(e)

z dokazi podprto oceno pričakovanega prihranka energije in širših koristi.

(a)

stavbe, ki so uradno zaščitene kot del zaščitenega okolja ali zaradi njihovega posebnega arhitekturnega ali zgodovinskega pomena, če bi izpolnjevanje določenih minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti nesprejemljivo spremenilo njihov značaj ali videz;

(b)

stavbe v lasti oboroženih sil ali osrednje vlade, ki se uporabljajo za namene nacionalne obrambe, vendar v to kategorijo ne spadajo posamezni bivalni prostori ali poslovne stavbe, ki jih uporabljajo oborožene sile in drugi uslužbenci nacionalnih obrambnih organov;

(c)

stavbe, ki se uporabljajo za obredne namene ali verske dejavnosti.

(a)

tlorisno površino v m2 in

(b)

energetsko učinkovitost vsake stavbe ali zadevne podatke o energiji.

(a)

sprejmejo načrt za energetsko učinkovitost, ki je samostojen ali del širšega načrta za podnebje ali okolje ter vključuje posebne cilje in ukrepe za prihranek energije in za povečanje energetske učinkovitosti, da bi sledili zgledu stavb osrednje vlade, kot je določeno v odstavkih 1, 5 in 6;

(b)

kot del izvajanja svojega načrta vzpostavijo sistem upravljanja z energijo, vključno z energetskimi pregledi;

(c)

za financiranje prenov in izvajanje načrtov za dolgoročno ohranitev ali izboljšanje energetske učinkovitosti po potrebi uporabijo podjetja za energetske storitve in pogodbeno zagotavljanje prihranka energije.

(a)

pri izračunu, ki je določen v drugem pododstavku odstavka 1, uporabi vrednost 1 % v letih 2014 in 2015, 1,25 % v letih 2016 in 2017 ter 1,5 % v letih 2018, 2019 in 2020;

(b)

izključi iz izračuna vso ali del količine prodane energije, ki se uporablja v industrijskih dejavnostih, navedenih v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES;

(c)

dovoli, da se prihranek energije, dosežen v sektorjih pretvorbe, distribucije in prenosa energije, vključno z infrastrukturami za učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje, na podlagi izvajanja zahtev iz člena 14(4), točke (b) člena 14(5) in člena 15(1) do (6) in (9), upošteva pri prihranku energije, ki je določen v odstavku 1, in

(d)

pri prihranku energije, ki je določen v odstavku 1, upošteva prihranek energije, ki izhaja iz posameznih ukrepov, ki se po novem izvajajo od 31. decembra 2008 in so še vedno učinkoviti leta 2020 ter jih je mogoče meriti in preverjati.

(a)

v sprejete obveznosti varčevanja vključijo zahteve s socialnim ciljem, tudi zahtevo, da se delež ukrepov za energetsko učinkovitost prednostno izvede v gospodinjstvih, ki jih je prizadela energetska revščina, ali v socialnih stanovanjih;

(b)

zavezanim stranem dovolijo, da pri svoji obveznosti upoštevajo potrjene prihranke energije, ki so jih dosegli ponudniki energetskih storitev ali druge tretje strani, tudi kadar zavezane strani prek drugih organov, ki jih je odobrila država, ali prek javnih organov spodbujajo ukrepe, ki lahko vključujejo tudi formalna partnerstva, vendar to ni nujno, in so lahko kombinirani z drugimi viri financiranja. Kadar države članice to dovolijo, potem zagotovijo, da je vzpostavljen postopek odobritve, ki je jasen, pregleden in odprt za vse udeležence na trgu ter katerega cilj je zmanjšanje stroškov potrjevanja;

(c)

zavezanim stranem dovolijo, da upoštevajo prihranke, dosežene v zadevnem letu, kot če bi bili doseženi v enem od preteklih štirih ali naslednjih treh let.

(a)

zbirne statistične podatke o svojih končnih odjemalcih (in opredelijo bistvene spremembe v primerjavi s predhodnimi podatki) in

(b)

trenutne podatke o porabi končnih odjemalcev, po potrebi vključno z diagrami porabe, delitvijo odjemalcev in njihovo geografsko lokacijo, pri tem pa v skladu z veljavno zakonodajo Unije zagotovijo nedotakljivost in zaupnost zasebnih ali poslovno občutljivih podatkov.

(a)

davek na energijo ali ogljikov dioksid, ki zmanjša porabo končne energije;

(b)

programe in instrumente financiranja ali davčne spodbude, ki vodijo k uporabi energetsko učinkovite tehnologije ali tehnik in zmanjšajo porabo končne energije;

(c)

predpise ali prostovoljne sporazume, ki vodijo k uporabi energetsko učinkovite tehnologije ali tehnik in zmanjšajo porabo končne energije;

(d)

standarde in norme, katerih namen je izboljšati energetsko učinkovitost izdelkov in storitev, tudi stavb in vozil, razen če so ti obvezni in se uporabljajo v državah članicah na podlagi zakonodaje Unije;

(e)

sisteme za energetsko označevanje, razen tistih, ki so obvezni in se uporabljajo v državah članicah na podlagi zakonodaje Unije;

(f)

usposabljanje in izobraževanje, vključno s svetovalnimi programi za energetiko, ki vodijo v uporabo energetsko učinkovite tehnologije ali tehnik in zmanjšajo porabo končne energije.

(a)

ukrepi politike določajo najmanj dve vmesni obdobji do 31. decembra 2020 in zagotavljajo uresničitev ravni zastavljenih ciljev, določene v odstavku 1;

(b)

opredeljena je odgovornost vseh pooblaščenih strani, udeleženih strani oziroma javnih organov izvajalcev;

(c)

prihranki energije, ki jih je treba doseči, so določeni pregledno;

(d)

prihranki energije, ki so določeni ali ki naj bi jih dosegli z ukrepom politike, so izraženi kot poraba končne ali primarne energije, pri čemer se uporabljajo pretvorbeni faktorji, določeni v Prilogi IV;

(e)

prihranki energije se izračunajo z uporabo metod in načel, določenih v točkah 1 in 2 Priloge V;

(f)

prihranki energije se izračunajo z uporabo metod in načel, določenih v točki 3 Priloge V;

(g)

udeležene strani predložijo, razen če to ni izvedljivo, in objavijo letno poročilo o doseženih prihrankih energije;

(h)

zagotovi se spremljanje rezultatov in predvidijo se ustrezni ukrepi, če napredek ni zadovoljiv;

(i)

vzpostavi se sistem nadzora, ki vključuje tudi neodvisno preverjanje statistično pomembnega deleža ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, in

(j)

vsako leto se objavijo podatki o letnem trendu prihrankov energije.

(a)

jih neodvisno izvajajo kvalificirani in/ali akreditirani strokovnjaki v skladu z merili o usposobljenosti ali

(b)

jih izvajajo in nadzirajo neodvisni organi v skladu z nacionalno zakonodajo.

(a)

obstoječi števec zamenja, razen če je to tehnično neizvedljivo ali cenovno neučinkovito glede na ocenjene možne dolgoročne prihranke;

(b)

naredi nova napeljava na novi stavbi ali pri večji prenovi stavbe, kakor je določeno v Direktivi 2010/31/EU.

(a)

zagotovijo, da merilni sistemi končnim odjemalcem prikazujejo informacije o dejanskem času porabe in da se pri določitvi minimalnih funkcionalnosti števcev in obveznosti, ki jih imajo udeleženci na trgu, v celoti upoštevajo cilji energetske učinkovitosti in koristi za končne odjemalce;

(b)

zagotovijo varnost inteligentnih števcev in sporočanja podatkov ter zasebnost končnih odjemalcev v skladu z ustrezno zakonodajo Unije o varstvu podatkov in zasebnosti;

(c)

v primeru električne energije od upravljavcev števcev na zahtevo končnega odjemalca zahtevajo, da zagotovijo, da lahko števec oziroma števci upoštevajo električno energijo, ki se dovaja v omrežje iz prostorov končnega odjemalca;

(d)

zagotovijo, da so končnemu odjemalcu ali tretji osebi, ki deluje v njegovem imenu, na zahtevo končnega odjemalca dani na voljo podatki o meritvah njegovega dovoda in odjema električne energije v lahko razumljivi obliki, ki mu omogoča primerjavo ponudb na enaki osnovi;

(e)

zahtevajo, da odjemalci ob namestitvi inteligentnih števcev dobijo ustrezne nasvete in informacije, zlasti o vseh njihovih možnostih za upravljanje odčitavanja števcev in spremljanje porabe energije.

(a)

toplo vodo za potrebe gospodinjstva;

(b)

toploto, ki se oddaja iz napeljave v stavbi ali za ogrevanje skupnih prostorov (kadar so stopnišča in hodniki opremljeni z radiatorji);

(c)

za ogrevanje stanovanj.

(a)

kumulativne podatke za obdobje najmanj treh predhodnih let ali, če je krajše, obdobje od začetka veljavnosti pogodbe o dobavi. Podatki ustrezajo obdobjem, za katera so na voljo informacije o vmesnih obračunih; in

(b)

tudi podrobne podatke o času porabe za vsak dan, teden, mesec in leto. Taki podatki so dani na voljo končnemu odjemalcu prek spleta ali vmesnika števca za obdobje najmanj zadnjih 24 mesecev ali, če je krajše, obdobje od začetka veljavnosti pogodbe o dobavi.

(a)

zahtevajo, da kolikor so informacije o obračunu električne energije in pretekli porabi končnih odjemalcev na voljo, se na zahtevo končnega odjemalca dajo na voljo ponudniku energetskih storitev, ki ga imenuje končni odjemalec;

(b)

zagotovijo, da imajo končni odjemalci možnost elektronskega prejemanja informacij o obračunu in obračunov ter da odjemalci na zahtevo prejmejo jasno in razumljivo pojasnilo o tem, kako je bil pripravljen njihov obračun, zlasti če obračuni ne temeljijo na dejanski porabi;

(c)

zagotovijo, da končni odjemalci poleg obračuna dobijo na voljo ustrezne informacije o celovitem prikazu tekočih stroškov za porabljeno energijo v skladu s Prilogo VII;

(d)

lahko določijo, da na zahtevo končnega odjemalca informacije, vključene v te obračune, ne štejejo kot zahteva za plačilo. V takšnih primerih države članice zagotovijo, da dobavitelji virov energije nudijo prožno ureditev za dejanska plačila;

(e)

zahtevajo, da se informacije o stroških energije in predračuni zanje porabnikom zagotavljajo na zahtevo ter pravočasno in v lahko razumljivi obliki, ki porabnikom omogoča primerjavo ponudb na enaki osnovi.

(a)

vrsta instrumentov in politik za spodbujanje spremembe vedenja, med katerimi so lahko:

(b)

načini in sredstva za pritegnitev porabnikov in organizacij porabnikov pri morebitni uvedbi inteligentnih števcev z obveščanjem o:

(a)

načrtovana nova termoelektrarna, katere skupna vhodna toplotna moč presega 20 MW, za oceno stroškov in koristi zagotavljanja obratovanja elektrarne kot obrata za soproizvodnjo z visokim izkoristkom;

(b)

obsežno prenovljena obstoječa termoelektrarna s skupno vhodno toplotno močjo nad 20 MW, za oceno stroškov in koristi njene pretvorbe za soproizvodnjo z visokim izkoristkom;

(c)

načrtovan ali obsežno prenovljen industrijski obrat, katerega skupna vhodna toplotna moč presega 20 MW in ki proizvaja odvečno toploto pri koristni ravni temperature, za oceno stroškov in koristi uporabe odvečne toplote za zadovoljevanje ekonomsko upravičenega povpraševanja, tudi s soproizvodnjo, in priključitve tega obrata na omrežje za daljinsko ogrevanje in hlajenje;

(d)

načrtovano novo omrežje za daljinsko ogrevanje in hlajenje ali je v obstoječem omrežju za daljinsko ogrevanje in hlajenje načrtovana nova elektrarna, katere skupna vhodna toplotna moč presega 20 MW, ali naj bi se temeljito prenovil takšen obstoječ obrat, z namenom ocene stroškov in koristi uporabe odvečne toplote iz bližnjih industrijskih obratov.

(a)

elektrarne, ki se uporabljajo ob obremenitvenih konicah, in obrate za rezervno proizvodnjo električne energije, ki naj bi v petletnem obdobju obratovali manj kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot tekoče povprečje, in sicer na podlagi postopka preverjanja, ki ga vzpostavijo države članice in ki zagotavlja, da je izpolnjeno to merilo za izvzetje;

(b)

jedrske elektrarne;

(c)

obrate, ki se morajo nahajati v bližini geološkega območja shranjevanja, ki je odobreno v skladu z Direktivo 2009/31/ES.

(a)

upoštevanje izida celovitih ocen iz odstavka 1;

(b)

izpolnitev zahtev iz odstavka 5 ter

(c)

upoštevanje izida analize stroškov in koristi iz odstavka 5.

(a)

izvede ocena možnosti za povečanje energetske učinkovitosti njihove plinske in električne infrastrukture, zlasti kar zadeva prenos, distribucijo, uravnavanje obremenitev in interoperabilnost, ter povezanost z obrati za proizvodnjo energije, vključno z možnostmi dostopa za mikrogeneratorje energije;

(b)

opredelijo dejanski ukrepi in naložbe za stroškovno učinkovite izboljšave energetske učinkovitosti v omrežni infrastrukturi s časovnim razporedom njihove uvedbe.

(a)

zagotavljajo prenos in distribucijo električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom;

(b)

zagotavljajo prednosten ali zagotovljen dostop do omrežja za električno energijo iz soproizvodnje z visokim izkoristkom;

(c)

pri razporejanju obratov za proizvodnjo električne energije zagotovijo prednostno pošiljanje električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom, če to dopušča varno delovanje nacionalnega elektroenergetskega sistema.

(a)

razširjajo jasne in lahko dostopne informacije o:

(b)

spodbujajo razvoj oznak kakovosti, med drugim tistih, ki jih podeljujejo poklicna združenja;

(c)

objavljajo in redno posodabljajo seznam razpoložljivih ponudnikov energetskih storitev, ki so kvalificirani in/ali potrjeni, in njihovih kvalifikacij in/ali potrdil v skladu s členom 16 ali zagotovljajo povezavo, na kateri lahko ponudniki energetskih storitev objavljajo informacije;

(d)

podpirajo javni sektor pri sprejemanju ponudb za energetske storitve, zlasti za izvedbo prenove stavb, tako da:

(e)

v okviru nacionalnega akcijskega načrta za energetsko učinkovitost izvedejo kakovostni pregled trenutnega stanja in prihodnjega razvoja trga energetskih storitev.

(a)

določijo kontaktno točko/kontaktne točke, pri katerih lahko končni odjemalci dobijo informacije iz odstavka 1, in objavijo podatke o njih;

(b)

po potrebi sprejmejo ukrepe za odpravo regulativnih in neregulativnih ovir, ki upočasnjujejo uvedbo pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in drugih vzorčnih storitev za energetsko učinkovitost, namenjenih določitvi in/ali izvedbi ukrepov za prihranek energije;

(c)

preučijo možnost uvedbe ali zadolžitve za opravljanje vloge neodvisnega mehanizma, kot je varuh pravic, da bi zagotovili učinkovito obravnavo pritožb in izvensodno obravnavo sporov, ki izhajajo iz pogodb o energetskih storitvah;

(d)

omogočijo neodvisnim posrednikom na trgu, da sodelujejo pri spodbujanju razvoja trga na strani povpraševanja in ponudbe.

(a)

razdelitvijo spodbud med lastnika in najemnika stavbe ali med lastnike, da bi zagotovili, da se navedene strani, zato ker posamezno ne bi pridobile polnih koristi ali ker ni pravil o razdelitvi stroškov in koristi med njimi, vključno z nacionalnimi predpisi in ukrepi, ki urejajo postopke odločanja o večlastniški lastnini, ne odvrnejo od naložb v izboljšanje učinkovitosti, ki bi jih sicer izvedle;

(b)

pravnimi in regulativnimi določbami ter upravnimi praksami v zvezi z javnimi nakupi ter letno pripravo proračuna in obračunavanjem za zagotovitev, da se posamezni javni organi ne odvrnejo od naložb v izboljšanje energetske učinkovitosti in čim večjega zmanjšanja stroškov življenjskega kroga ter od uporabe pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in drugih mehanizmov financiranja s tretje strani na dolgoročni pogodbeni osnovi.

(a)

sprememba končnega datuma iz člena 7(1);

(b)

pregled zahtev iz člena 7(1), (2) in (3);

(c)

določitev dodatnih splošnih zahtev, zlasti v zvezi z zadevami iz člena 7(7).

1.

vstavi se naslednja uvodna izjava:

2.

na koncu člena 6(1) se doda naslednji stavek:

„To ne posega v zahteve glede energetske učinkovitosti ter zahteve za sisteme, ki jih določijo države članice v skladu s členom 4(1) in členom 8 Direktive 2010/31/EU.“.

14.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 315/57

(1)

Unija si je za cilj zastavila ohranjanje in razvijanje območja svobode, varnosti in pravice, katerega temelj je vzajemno priznavanje sodnih odločb v civilnih in kazenskih zadevah.

(2)

Unija je zavezana zaščiti žrtev kaznivih dejanj in določitvi minimalnih standardov na tem področju ter Svet je sprejel Okvirni sklep 2001/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku (4). V okviru Stockholmskega programa – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje (5), ki ga je sprejel Evropski svet na zasedanju 10. in 11. decembra 2009, so bile Komisija in države članice zaprošene, naj preučijo, kako bi lahko izboljšali zakonodajo in praktične podporne ukrepe za zaščito žrtev, pri čemer se prednostno posebna pozornost nameni žrtvam samim, podpora zanje in njihovo priznanje, vključno z žrtvami terorizma.

(3)

Člen 82(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da se določijo minimalna pravila, ki se uporabljajo v državah članicah in ki olajšajo vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti glede pravic žrtev kaznivih dejanj.

(4)

V Resoluciji z dne 10. junija 2011 o načrtu za okrepitev pravic in zaščite žrtev, zlasti v kazenskem postopku (6) (časovni načrt iz Budimpešte), je Svet izjavil, da bi bilo treba sprejeti ukrepe na ravni Unije, da se poveča podpora žrtvam kaznivih dejanj ter da se okrepijo njihove pravice ter zaščita. V ta namen ter v skladu z navedeno resolucijo je cilj te direktive pregledati načela iz Okvirnega sklepa 2001/220/PNZ in jih dopolniti ter doseči znaten napredek na področju ravni zaščite žrtev po vsej Uniji, zlasti v okviru kazenskih postopkov.

(5)

V Resoluciji Evropskega parlamenta z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami (7) so bile države članice pozvane k izboljšanju nacionalnega prava in politik za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami ter k ukrepanju za odpravo vzrokov za nasilje nad njimi, tudi z uporabo preventivnih ukrepov, Unija pa je bila pozvana, naj vsem žrtvam nasilja zagotovi pravico do pomoči in podpore.

(6)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami (8) predlagal strategijo za boj proti nasilju nad ženskami, nasilju v družini in pohabljanju ženskih spolnih organov kot podlago za prihodnje zakonodajne instrumente kazenskega prava proti nasilju na podlagi spola, pa tudi okvir za boj proti nasilju nad ženskami (politika, preprečevanje, zaščita, pregon, skrbstvo in partnerstvo), ki naj mu sledi akcijski načrt Unije. Mednarodni predpisi na tem področju so med drugim Konvencija Organizacije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), sprejeta 18. decembra 1979, priporočila in sklepi Odbora za odpravo diskriminacije žensk ter Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, sprejeta 7. aprila 2011.

(7)

Direktiva 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o evropski odredbi o zaščiti (9) uvaja mehanizem za vzajemno priznavanje zaščitnih ukrepov v kazenskih zadevah med državami članicami. Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev (10) in Direktiva 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji (11) se ukvarjata med drugim s posebnimi potrebami posebnih skupin žrtev trgovine z ljudmi, spolnega nasilja nad otroki, spolnega izkoriščanja in otroške pornografije.

(8)

V Okvirnem sklepu Sveta 2002/475/PNZ z dne 13. junija 2002 o boju proti terorizmu (12) je zapisano, da je terorizem ena najhujših kršitev načel, na katerih temelji Unija, vključno z načelom demokracije, in potrjeno, da terorizem predstavlja grožnjo svobodnemu uresničevanju človekovih pravic.

(9)

Kaznivo dejanje je nedopustno dejanje proti družbi in obenem kršitev individualnih pravic žrtev. Žrtve kaznivih dejanj bi bilo zato treba upoštevati kot take ter jih obravnavati spoštljivo, uvidevno in strokovno, brez vsakršne diskriminacije na kakršni koli podlagi, kot so rasa, barva kože, etnično ali socialno poreklo, genetske značilnosti, jezik, vera ali prepričanje, politično ali drugo mnenje, pripadnost narodnostni manjšini, premoženje, rojstvo, invalidnost, starost, spol, spolno izražanje, spolna identiteta, spolna usmerjenost, status v zvezi s prebivanjem ali zdravstveno stanje. Pri vseh stikih s pristojnimi organi, ki delujejo v okviru kazenskega postopka, in vsemi službami, ki prihajajo v stik z žrtvami, na primer službami v podporo žrtvam ali službami poravnalne pravičnosti, bi bilo treba upoštevati osebni položaj žrtev ter nujne potrebe, starost, spol, morebitno invalidnost in zrelost žrtve kaznivega dejanja ob popolnem spoštovanju njihove fizične, duševne in moralne integritete. Žrtve kaznivih dejanj bi bilo treba zaščititi pred sekundarno in ponovno viktimizacijo, pred ustrahovanjem in pred maščevanjem, prejeti bi morale ustrezno pomoč, da se omogoči njihovo okrevanje, imeti pa bi morale tudi zadosten dostop do pravnega varstva.

(10)

Ta direktiva ne obravnava pogojev za prebivanje žrtev kaznivih dejanj na ozemlju držav članic. Države članice bi morale z ustreznimi ukrepi poskrbeti, da pravice, ki jih zagotavlja ta direktiva, ne bodo pogojene s prebivališčem žrtve na njihovem ozemlju ali z državljanstvom ali nacionalnostjo žrtve. Žrtev s prijavo kaznivega dejanja in sodelovanja v kazenskem postopku ne pridobi nikakršnih pravic v zvezi s prebivanjem.

(11)

Ta direktiva določa minimalne standarde. Države članice lahko razširijo pravice iz te direktive in tako zagotovijo višjo stopnjo zaščite.

(12)

Pravice, ki so določene v tej direktivi, ne posegajo v pravice storilca. Izraz „storilec“ se nanaša na osebo, ki je bila obsojena zaradi kaznivega dejanja. Vendar pa se za namene te direktive nanaša tudi na osumljeno ali obtoženo osebo pred priznanjem krivde ali pred obsodbo in ne posega v domnevo nedolžnosti.

(13)

Ta direktiva se uporablja za kazniva dejanja, storjena v Uniji, in kazenske postopke, ki potekajo v Uniji. Žrtvam kaznivih dejanj, storjenih na ozemlju drugih držav, daje pravice le v zvezi s kazenskimi postopki, ki se izvajajo v Uniji. Obveznosti po tej direktivi ne nastanejo ob prijavah, podanih pristojnim organom zunaj Unije, na primer na veleposlaništvih.

(14)

Pri uporabi te direktive je treba v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki je bila sprejeta 20. novembra 1989, upoštevati predvsem, kaj je najbolje za otroka. Žrtve, ki so otroci, bi bilo treba upoštevati in obravnavati kot polne nosilce pravic po tej direktivi in bi jim moralo biti omogočeno te pravice uresničevati na način, ustrezen njihovi zmožnosti oblikovanja lastnega stališča.

(15)

Pri uporabi te direktive bi države članice morale poskrbeti, da invalidne osebe lahko v celoti uživajo pravice iz te direktive enako kot druge osebe, med drugim tako, da zagotovijo lažji dostop do prostorov, v katerih poteka kazenski postopek, in dostop do informacij.

(16)

Žrtve terorizma so tarča napadov, katerih dejanski namen je škodovati družbi. Zato bi jim bilo zaradi posebnega značaja kaznivega dejanja zoper nje morda treba nameniti posebno pozornost, podporo in zaščito. Žrtve terorizma utegnejo biti močno izpostavljene očem javnosti in pogosto potrebujejo družbeno priznanje in spoštljivo obravnavanje v družbi. Države članice bi zato morale še posebej upoštevati potrebe žrtev terorizma in bi si morale prizadevati za zaščito njihovega dostojanstva in varnosti.

(17)

Nasilje nad osebo zaradi njenega spola, spolne identitete ali spolnega izražanja oziroma nasilje, ki nesorazmerno prizadeva osebe določenega spola, se obravnava kot nasilje na podlagi spola. Zaradi njega lahko žrtev utrpi fizično, spolno, čustveno ali psihološko škodo ali ekonomsko izgubo. Nasilje na podlagi spola se razume kot oblika diskriminacije in kršitev temeljnih svoboščin žrtve in vključuje nasilje v odnosih z bližnjimi, spolno nasilje (vključno s posilstvom, spolnim napadom in spolnim nadlegovanjem), trgovino z ljudmi, suženjstvo in druge oblike škodljivega ravnanja, kot so prisilne poroke, pohabljanje ženskih spolnih organov in t. i. kazniva dejanja, storjena iz časti. Ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, in njihovi otroci pogosto potrebujejo posebno podporo in zaščito zaradi velike nevarnosti sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, povezanega s takim nasiljem.

(18)

Nasilje v odnosih z bližnjimi je nasilje osebe, ki je trenutni(-a) ali prejšnji(-a) soprog(-a) ali partner(-ica) ali drug(-a) družinski(-a) član(-ica) žrtve, ne glede na to, ali si storilec z njo deli ali si je delil skupno gospodinjstvo. Takšno nasilje je lahko fizično, spolno, psihološko ali ekonomsko in ima lahko za posledico fizično, duševno ali čustveno škodo ali ekonomsko izgubo. Nasilje v odnosih z bližnjimi je hud in pogosto prikrit socialni problem, ki lahko povzroči sistematične psihološke in fizične pretrese s hudimi posledicami, saj je storilec oseba, ki bi ji žrtev sicer morala zaupati. Žrtve nasilja v odnosih z bližnjimi zato utegnejo potrebovati posebne zaščitne ukrepe. Ženske tovrstno nasilje prizadeva nesorazmerno pogosto, pri čemer je še huje, če je ženska od storilca odvisna ekonomsko, socialno ali v zvezi s pravico do prebivanja.

(19)

Oseba bi se morala obravnavati kot žrtev ne glede na to, ali je bil storilec odkrit, prijet, kazensko preganjan ali obsojen, ter ne glede na družinske povezave med njima. Mogoče je, da so tudi družinski člani žrtve prav tako oškodovani zaradi kaznivega dejanja. Zaradi zločina utegnejo biti prizadeti zlasti družinski člani osebe, ki je umrla neposredno za posledicami kaznivega dejanja. Taki družinski člani, ki so posredne žrtve kaznivega dejanja, bi zato morale bile prav tako upravičene do zaščite na podlagi te direktive. Države članice pa bi kljub temu morale imeti možnost, da določijo postopke, s katerimi omejijo število družinskih članov, ki lahko uveljavljajo pravice iz te direktive. Če je žrtev otrok, bi moral biti otrok sam ali, kadar to ni najbolje za otroka, nosilec starševske odgovornosti v imenu otroka upravičen, da uveljavlja pravice, določene v tej direktivi. Ta direktiva ne posega v zahtevane nacionalne upravne postopke, da se ugotovi, da je zadevna oseba žrtev.

(20)

Vloga žrtev v sistemu kazenskega pravosodja in tega, ali lahko dejavno sodelujejo v kazenskem postopku, se razlikuje v državah članicah, odvisno od nacionalnega sistema, določa pa jo eno ali več od naslednjih meril: ali je v nacionalnem sistemu določen pravni status stranke v kazenskem postopku; ali mora žrtev na podlagi pravne zahteve dejavno sodelovati v kazenskem postopku, na primer kot priča, ali pa je pozvana k dejavnemu sodelovanju; in/ali žrtev je v skladu z nacionalnim pravom pravno upravičena do dejavnega sodelovanja v kazenskem postopku in to tudi želi storiti, kadar nacionalni sistem ne določa, da imajo žrtve pravni status stranke v kazenskem postopku. Države članice bi morale opredeliti, katera od navedenih meril se uporabijo pri določitvi obsega pravic iz te direktive, če se v zadevnem sistemu kazenskega pravosodja omenja vloga žrtve.

(21)

Informacije in nasveti, ki se zagotavljajo s strani pristojnih organov, služb za podporo žrtvam in služb poravnalne pravičnosti, bi morali biti v največji možni meri posredovani prek vrste medijev in na način, ki ga žrtev lahko razume. Take informacije in nasvete bi bilo treba zagotoviti v enostavnem in dostopnem jeziku. Zagotoviti bi bilo tudi treba, da je žrtev v postopku mogoče razumeti. V tem smislu bi bilo treba upoštevati žrtvino znanje jezika, ki se uporablja za zagotavljanje informacij, starost, zrelost, intelektualno in čustveno zmožnost, pismenost ter vse duševne ali fizične prizadetosti. Še posebej bi morali biti pozorni na težave v razumevanju in sporazumevanju zaradi morebitne invalidnosti, na primer motenj sluha ali govora. Prav tako bi bilo treba v kazenskem postopku upoštevati omejene zmožnosti žrtve, da sporoča informacije.

(22)

Trenutek, ko je vložena prijava, bi morali za namene te direktive šteti že v okvir kazenskega postopka. To bi moralo veljati tudi v primerih, ko kazenski postopek sprožijo organi po službeni dolžnosti, potem ko je bila žrtev tarča kaznivega dejanja.

(23)

Informacije o povračilu stroškov bi se morale zagotavljati od prvega stika s pristojnim organom naprej npr. na zloženki, na kateri so navedeni osnovni pogoji za tako povračilo stroškov. Državam članicam se v tej zgodnji fazi kazenskega postopka še ne bi bilo treba odločiti, ali zadevna žrtev izpolnjuje pogoje za povračilo stroškov.

(24)

Žrtve bi morale ob prijavi kaznivega dejanja od policije prejeti pisno potrdilo o njihovi prijavi, na katerem bi bili navedeni osnovni elementi kaznivega dejanja, kot so vrsta kaznivega dejanja, čas in kraj, ter kakršna koli škoda ali izguba, ki jo povzroči kaznivo dejanje. Na potrdilu bi morala biti navedena tudi številka zadeve ter čas in kraj prijave kaznivega dejanja, da bi služilo kot dokaz o prijavi kaznivega dejanja, npr. kot podlaga za zahtevke iz zavarovanja.

(25)

Brez poseganja v predpise v zvezi s časovnimi omejitvami, zakasnelost prijave kaznivega dejanja iz strahu pred maščevanjem, ponižanjem ali stigmatizacijo ne bi smela privesti do tega, da žrtvi ne bi izdali potrdila o prijavi.

(26)

Pri zagotavljanju informacij bi bilo treba navesti dovolj podrobnosti, da bi bile žrtve obravnavane spoštljivo in da bi jim bilo omogočeno sprejemanje premišljenih odločitev v zvezi z njihovim sodelovanjem v postopku. S tem v zvezi so zlasti pomembne informacije, ki žrtvi omogočajo, da se seznani s trenutnim stanjem kakršnega koli postopka. To prav tako velja za informacije, ki žrtvi omogočajo, da se odloči, ali bo zaprosila za presojo odločitve, da se pregon ne izvede. Če ni zahtevano drugače, bi moralo biti omogočeno, da se lahko informacije žrtvi sporočijo ustno ali pisno, vključno z elektronskimi sredstvi.

(27)

Žrtvi bi bilo treba informacije posredovati na zadnji znani poštni ali elektronski naslov, ki ga je posredovala pristojnim organom. Izjemoma, npr. če je žrtev, prizadetih v posameznem primeru, večje število, bi moralo biti omogočeno, da se informacije zagotavljajo prek medijev, na uradnem spletnem portalu pristojnega organa ali prek podobnega komunikacijskega kanala.

(28)

Države članice ne bi smele biti obvezane zagotavljati informacij, če bi razkritje teh informacij lahko negativno vplivalo na ustrezno obravnavo zadeve ali škodovalo konkretni zadevi ali če menijo, da je to v nasprotju z njihovimi ključnimi varnostnimi interesi.

(29)

Pristojni organi bi morali zagotoviti, da žrtve prejmejo posodobljene kontaktne podatke za prejemanje informacij v zvezi z njihovo zadevo, razen če žrtev izjavi, da ne želi prejemati takšnih informacij.

(30)

Sklicevanje na „odločitev“ v zvezi s pravico do informacij, tolmačenja in prevajanja bi bilo treba razumeti samo kot sklic na ugotovitev krivde ali na drugačen zaključek postopka. Obrazložitev takšne odločitve bi bilo treba dati žrtvi s kopijo dokumenta, v katerega je vključena odločitev, ali s kratkim povzetkom obrazložitev.

(31)

Pravica do obveščenosti o času in kraju obravnave, ki je posledica prijave kaznivega dejanja zoper žrtev, bi se morala uporabljati tudi za informacije o času in kraju zaslišanja v zvezi s pritožbo zoper sodbo v zadevi.

(32)

Žrtve bi morale prejeti določene informacije o izpustitvi ali pobegu storilca, če zanje zaprosijo, vsaj v primerih, kadar obstaja nevarnost za žrtev ali je ugotovljeno tveganje, da bi žrtvi lahko bila povzročena škoda, razen če je ugotovljeno tveganje, da bi zaradi uradne obvestitve lahko bila povzročena škoda storilcu. Če je ugotovljeno, da bi bil storilec zaradi takšnega obvestila lahko ogrožen, bi moral pristojni organ pri odločanju o ustreznem ukrepanju upoštevati vsa druga tveganja. Sklicevanje na „ugotovljeno tveganje, da bo žrtvi povzročena škoda“, bi moralo zajemati dejavnike, kot so narava in resnost kaznivega dejanja in nevarnost maščevanja. Zato naj se ne bi uporabilo za tiste primere, ko so bila storjena lažja kazniva dejanja in je torej tveganje, da je bila žrtvi povzročena škoda, zelo majhno.

(33)

Žrtve bi morale biti poučene, kako je s pravico do pritožbe zoper odločitev o izpustitvi storilca, če takšna pravica v nacionalnem pravu obstaja.

(34)

Pravici ne more biti zares zadoščeno, če žrtve ne morejo ustrezno pojasniti okoliščin kaznivega dejanja ter zagotoviti svojih dokazov na način, ki je razumljiv pristojnim organom. Enako pomembno je zagotoviti, da se žrtve spoštljivo obravnava, ter jim omogočiti uveljavljanje njihovih pravic. Brezplačno tolmačenje bi moralo biti na voljo med zaslišanjem žrtve ter da se jim omogoči dejavno sodelovanje na sodni obravnavi, v skladu z vlogo žrtve v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja. V zvezi z drugimi vidiki kazenskega postopka je lahko potreba po tolmačenju in prevajanju odvisna od konkretnih vprašanj, vloge žrtve v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja in njenega sodelovanja v postopku ter morebitnih posebnih pravic žrtve. Tolmačenje in prevajanje je treba v navedenih drugih primerih zagotoviti le v obsegu, ki je potreben, da bi žrtve uveljavile svoje pravice.

(35)

Žrtev bi morala imeti v skladu s postopki po nacionalni zakonodaji pravico do izpodbijanja odločitve o tem, da tolmačenje ali prevajanje ni potrebno. Ta pravica ne pomeni, da morajo države članice zagotoviti ločen mehanizem ali pritožbeni postopek, v okviru katerega bi bilo mogoče izpodbijati takšno odločitev; prav tako se zaradi nje kazenski postopek ne bi smel preveč zavleči. Zadostovati bi moral notranji pregled odločitve v skladu z obstoječimi nacionalnimi postopki.

(36)

Dejstvo, da žrtev govori jezik, ki se ne govori pogosto, samo po sebi ne bi smelo biti podlaga za ugotovitev, da bi tolmačenje ali prevajanje preveč podaljšalo kazenski postopek.

(37)

Podpora bi morala biti na voljo od trenutka, ko so pristojni organi obveščeni o žrtvi kaznivega dejanja, in med kazenskim postopkom ter ustrezno obdobje po njem v skladu s potrebami žrtve in pravicami iz te direktive. Podporo bi bilo treba zagotoviti na različne načine brez prekomernih formalnosti ter z zadostno geografsko porazdelitvijo znotraj države članice, da se vsem žrtvam omogoči dostop do teh storitev. Žrtve, ki so utrpele znatno škodo zaradi resnosti kaznivega dejanja, bi lahko potrebovale specialistično podporo.

(38)

Najbolj ranljive osebe ali posamezniki, ki so v situacijah, zaradi katerih so izpostavljeni še posebej visokemu tveganju za škodo, npr. osebe, ki so vedno znova žrtve nasilja v odnosih z bližnjimi, osebe, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, ali osebe, ki postanejo žrtve drugih kaznivih dejanj v državi članici, ki ni država njihovega državljanstva oziroma prebivališča, bi morali imeti na voljo specialistično podporo in pravno varstvo. Specialistična podpora bi morala temeljiti na celostnem in usmerjenem pristopu, pri katerem bi bilo treba upoštevati zlasti posebne potrebe žrtev, težo škode, povzročene s kaznivim dejanjem, ter odnos med žrtvami, storilci, otroki in njihovim širšim socialnim okoljem. Glavna naloga teh služb in njihovega osebja, ki imajo pomembno vlogo, saj žrtvam nudijo podporo pri okrevanju in premagovanju morebitne škode ali pretresov zaradi kaznivega dejanja, bi morala biti obveščanje žrtev o njihovih pravicah iz te direktive, da bodo žrtve odločitve lahko sprejemale v prijaznem okolju, kjer bodo obravnavane dostojanstveno, spoštljivo in uvidevno. Vrste podpore, ki bi jo takšne specialistične službe za podporo morale zagotavljati, bi lahko vključevala nudenje zavetišča in varne namestitve, takojšnjo zdravstveno pomoč, napotitev k službam za medicinske preglede in sodno-medicinske preiskave zaradi zavarovanja dokazov pri posilstvih ali spolnih napadih, takojšnje in dalj časa trajajoče psihološko svetovanje, pomoč po travmatični izkušnji, pravno svetovanje, odvetniške storitve in posebne storitve za otroke kot neposredne ali posredne žrtve.

(39)

Službe za podporo žrtvam obsežne specialistične in strokovne pomoči navadno ne zagotavljajo same. Te službe bi morale žrtvam po potrebi pomagati, da navežejo stike z obstoječimi službami za strokovno podporo, kot so psihologi.

(40)

Čeprav zagotavljanje podpore ne bi smelo biti odvisno od tega, ali so žrtve prijavile kaznivo dejanje pri pristojnem organu, kot je policija, so prav ti organi pogosto najprimernejši za obveščanje žrtev o možnosti podpore. Države članice se zato spodbujajo, naj vzpostavijo ustrezne pogoje, ki bi omogočali napotitev žrtev k uporabi storitev za pomoč žrtvam, tudi z zagotavljanjem, da se lahko pri tem upoštevajo zahteve glede varstva podatkov in da se te dejansko upoštevajo. Izogibati bi se bilo treba večkratnim napotitvam.

(41)

Pravico žrtve do zaslišanja bi morali šteti za izpolnjeno tedaj, ko se žrtvam dovoli, da podajo pisno izjavo ali pojasnila.

(42)

Otrokom žrtvam pravice do zaslišanja v kazenskem postopku ne bi smeli odreči zgolj z obrazložitvijo, da je žrtev otrok, ali na podlagi starosti žrtve.

(43)

Pravica do zahteve za preskus odločitve, da se pregon ne izvede, bi se morala razumeti, kot da se nanaša na odločitve, ki jih sprejmejo tožilci in preiskovalni sodniki ali organi pregona, kot so policisti, ne pa tudi na odločitve, ki jih sprejmejo sodišča. Vsakršno presojo odločitve, da se pregon ne izvede, bi morala opraviti oseba oziroma organ, ki ni sprejel(-a) prvotne odločitve, razen če je prvotno odločitev, da se pregon ne izvede, sprejel najvišji organ, pristojen za pregon, za čigar odločitev ni mogoče zahtevati preskusa; v tem primeru lahko preskus opravi isti organ. Pravica do preskusa odločitve, da se pregon ne izvede, ne zadeva posebnih postopkov, kot so postopki zoper člane parlamenta ali vlade v zvezi z izvrševanjem njihove funkcije.

(44)

Sklep o zaključku kazenskega postopka bi moral zajemati tudi primere, v katerih se tožilec odloči za umik obtožbe ali prekinitev postopka.

(45)

Z odločitvijo tožilca, ki privede do zunajsodne poravnave in s tem do zaključka kazenskega postopka, se žrtve od pravice, da zahtevajo presojo tožilčeve odločitve, da se pregon ne izvede, izključijo samo, če se s poravnavo nalaga opomin ali obveznost.

(46)

Storitve poravnalne pravičnosti, vključno na primer z mediacijo med žrtvijo in storilcem, skupinskimi srečanji za družine ter poravnalnimi naroki, lahko zelo koristijo žrtvi, vendar so potrebni zaščitni ukrepi za preprečitev kakršne koli sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja. Takšne storitve bi morale tako predvsem upoštevati interese in potrebe žrtve, popraviti škodo, povzročeno žrtvi, ter preprečiti nadaljnjo škodo. Pri predaji zadeve storitvam poravnalne pravičnosti in pri poteku postopka poravnalne pravičnosti bi bilo treba upoštevati dejavnike, kot so narava in teža kaznivega dejanja, stopnja posledično nastalega pretresa, ponavljajoče se kršitve telesne, spolne ali psihološke nedotakljivosti žrtve, neravnotežje moči ter starost, zrelost ali intelektualno zmožnost žrtve, ki bi lahko omejili ali zmanjšali njeno sposobnost sprejemanja premišljene odločitve oziroma bi lahko ogrozili pozitivni rezultat za žrtev. Postopek poravnalne pravičnosti bi moral biti na splošno tajen, razen če se stranke sporazumejo drugače, ali takšen, kakršnega zahteva nacionalno pravo zaradi prevladujočega javnega interesa. Dejavniki, kot so grožnje ali kakršna koli oblika nasilja, ki se zgodijo med postopkom, je mogoče šteti za tako pomembne, da jih je treba razkriti zaradi javnega interesa.

(47)

Žrtve ne bi smele trpeti stroškov zaradi udeležbe v kazenskem postopku. Države članice bi morale povrniti le potrebne stroške žrtev glede njihove udeležbe v kazenskih postopkih, ne pa tudi njihovih stroškov postopka. Države članice bi morale imeti možnost, da v nacionalni zakonodaji določijo pogoje v zvezi s povračilom stroškov, kot na primer roke za vložitev zahtevka za povračilo stroškov, standardne zneske za dnevnice in potne stroške ter najvišje dnevne zneske zaradi izgube prihodka. Do pravice do povračila stroškov v kazenskem postopku ne bi smelo priti v primeru, ko žrtev poda izjavo o kaznivem dejanju. Stroške bi bilo treba kriti le v obsegu, v katerem mora biti žrtev prisotna in dejavno sodelovati v kazenskem postopku oziroma jo k temu pozovejo pristojni organi.

(48)

Vračljivo premoženje, zaseženo v kazenskem postopku, bi bilo treba žrtvam kaznivih dejanj čim prej vrniti, razen če so podane izjemne okoliščine, na primer če obstaja spor glede njegovega lastništva ali če je lastništvo premoženja ali premoženje samo nezakonito. Pravica do vračanja premoženja naj ne bi posegala v njegovo zakonito zadržanje za namene drugega pravnega postopka.

(49)

Pravica do odločitve, s katero se storilcu naloži plačilo odškodnine, in ustrezni veljavni postopek bi se morala uporabljati tudi za žrtve s prebivališčem v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje.

(50)

Obveznost iz te direktive o prenosu prijav ne bi smela vplivati na pristojnost držav članic za začetek postopka in ne posega v kolizijska pravila, povezana z izvajanjem pristojnosti, iz Okvirnega sklepa Sveta 2009/948/PNZ z dne 30. novembra 2009 o preprečevanju in reševanju sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih (13).

(51)

Če žrtev zapusti ozemlje države članice, v kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje, navedena država članica ne bi smela biti več obvezana nuditi pomoč, podporo in zaščito, razen v primerih, ki so neposredno povezani z morebitnimi potekajočimi kazenskimi postopki v zvezi z zadevnim kaznivim dejanjem, kot so posebni zaščitni ukrepi med sodno obravnavo. Država članica, v kateri ima žrtev prebivališče, bi morala zagotoviti pomoč, podporo in zaščito, ki jo žrtev potrebuje za okrevanje.

(52)

Na voljo bi morali biti ukrepi za zaščito varnosti in dostojanstva žrtev in njihovih družinskih članov ter njihovo zaščito pred sekundarno in ponovno viktimizacijo, pred ustrahovanjem in pred maščevanjem, kot so začasne odredbe ali odredbe o zaščiti ali prepovedi približevanja.

(53)

Nevarnost ponovne in sekundarne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja s strani storilca ali zaradi sodelovanja v kazenskem postopku bi bilo treba omejiti z usklajenim izvajanjem postopka, v katerem so žrtve obravnavane spoštljivo in ki jim omogoča, da vzpostavijo zaupanje v organe. Stik s pristojnimi organi bi moral biti čim bolj olajšan, pri čemer se omeji število nepotrebnih stikov, ki jih ima žrtev z njimi, na primer z videoposnetki zaslišanj in možnostjo, da se slednje uporabi v postopku pred sodiščem. Javni uslužbenci bi morali imeti na voljo kar se da veliko število ukrepov za preprečevanje stiske žrtev v postopku pred sodiščem, zlasti zaradi vidnega stika s storilcem, njegovo družino, sostorilci ali člani javnosti. Zato bi morale države članice biti spodbujane, da uvajajo smotrne in praktične ukrepe, zlasti v zvezi s sodnimi poslopji in na policijskih postajah, da bi zadevni objekti žrtvam ponujali možnosti, kot so ločeni vhodi in čakalnice. Poleg tega bi morale države članice, kolikor je to mogoče, kazenske postopke načrtovati tako, da ne bi prihajalo do stikov med žrtvami in njihovimi družinskimi člani ter storilci, na primer z narokom za zaslišanje žrtev in storilcev ob različnih urah.

(54)

Varstvo zasebnosti žrtve je lahko pomemben način preprečevanja sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, ki se ga lahko doseže z več ukrepi, tudi z nerazkritjem ali omejenim razkritjem informacij o identiteti žrtve in o tem, kje se žrtev nahaja. Takšno varstvo je zlasti pomembno za otroke žrtve in vključuje nerazkritje imena otroka. Vendar je v določenih izjemnih primerih lahko v otrokovo korist, da se informacije razkrijejo ali celo javno objavijo, na primer če je bil otrok ugrabljen. Ukrepi za varstvo zasebnosti in slikovnega materiala žrtev in njihovih družinskih članov bi morali vedno biti v skladu s pravico do pravičnega sojenja oziroma svobode izražanja, kakor sta priznani s členoma 6 in 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

(55)

Nekatere žrtve so še prav posebej ogrožene zaradi sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja s strani storilca med trajanjem kazenskega postopka. Mogoče je, da takšno tveganje izhaja iz osebnih značilnosti žrtve ali vrste, narave ali okoliščin kaznivega dejanja. Takšno tveganje se lahko učinkovito ugotovi le z individualno presojo, opravljeno ob prvi priložnosti. Takšno presojo bi bilo treba izvesti za vse žrtve in ugotoviti, ali jim grozi sekundarna in ponovna viktimizacija, ustrahovanje in maščevanje in katere posebne zaščitne ukrepe potrebujejo.

(56)

Pri individualni presoji bi bilo treba upoštevati osebne značilnosti žrtve, kot so njena starost, spol in spolna identiteta ali izražanje, etnična pripadnost, rasa, veroizpoved, spolna usmerjenost, zdravstveno stanje, invalidnost, status bivanja, komunikacijske težave, odnos s storilcem oziroma odvisnost od njega in predhodna izkušnja s kaznivim dejanjem. Prav tako bi bilo treba upoštevati vrsto ali naravo in okoliščine kaznivega dejanja ali njihove okoliščine, kot so vprašanja, ali gre za kaznivo dejanje iz sovraštva, kaznivo dejanje zaradi predsodkov ali kaznivo dejanje zaradi diskriminacije, spolno nasilje, nasilje v odnosu z bližnjim, v katerem je bil storilec v nadrejenem položaju, ali je prebivališče žrtve na območju z visoko stopnjo kriminalitete ali na območju, ki ga obvladujejo poulične skupine, ali dejstvo, da država izvora žrtve ni država članica, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno.

(57)

Pri žrtvah trgovine z ljudmi, terorizma, organiziranega kriminala, nasilja v odnosih z bližnjim, spolnega nasilja ali izkoriščanja, nasilja na podlagi spola ali kaznivega dejanja iz sovraštva in pri žrtvah, ki so invalidi, ter pri otrocih žrtvah se pogosto pojavljata sekundarna in ponovna viktimizacija, ustrahovanje in maščevanje. Posebno pozornost je treba nameniti presoji, ali pri takšnih žrtvah obstaja nevarnost takšne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, pri čemer bi bilo treba predpostaviti, da bodo navedenim žrtvam zagotovljeni posebni zaščitni ukrepi.

(58)

Žrtvam, za katere je bilo ugotovljeno, da so ranljive v zvezi s sekundarno in ponovno viktimizacijo, ustrahovanjem in maščevanjem, bi bilo treba ponuditi ustrezne ukrepe za njihovo zaščito med kazenskim postopkom. Kakšni točno naj bodo ti ukrepi, bi bilo treba določiti z individualno presojo in pri tem upoštevati želje žrtve. Obseg kakršnega koli takšnega ukrepa bi bilo treba določiti brez poseganja v pravice do obrambe in v skladu s pravili sodne diskrecije. Skrbi žrtev in njihove bojazni v zvezi s postopkom bi morali biti ključni dejavnik pri določanju, ali potrebujejo kakršne koli posebne ukrepe.

(59)

Zaradi neposrednih operativnih potreb in omejitev je lahko neizvedljivo, da bi žrtev na primer lahko vedno zaslišal isti policist; primera takšnih omejitev sta bolezen in porodniški ali starševski dopust. Poleg tega prostori, posebej namenjeni zaslišanju žrtev, morda niso na voljo, na primer zaradi prenove. V primeru takšnih operativnih ali praktičnih omejitev posebnega ukrepa, predvidenega na podlagi individualne presoje, morda ni mogoče zagotoviti za vsak primer posebej.

(60)

Če se v skladu s to direktivo imenuje skrbnik ali zastopnik otroka, lahko ti vlogi opravlja ista oseba oziroma pravna oseba, institucija ali organ.

(61)

Vsak javni uslužbenec, vključen v kazenskem postopku, za katerega je verjetno, da bo prišel v osebni stik z žrtvijo, mora imeti dostop in prejeti ustrezno začetno in nadaljevalno usposabljanje do ravni, ki je potrebna za njegov stik z žrtvami, da lahko identificira žrtve in njihove potrebe ter jih obravnava na spoštljiv, uvideven, strokoven in nediskriminatoren način. Za osebe, za katere je verjetno, da bodo sodelovale pri individualni presoji za ugotavljanje posebnih zaščitnih potreb žrtev in posebnih zaščitnih ukrepov, ki jih potrebujejo, bi morali pripraviti posebno usposabljanje o izvedbi takšne presoje. Države članice bi morale zagotoviti takšno usposabljanje policije in sodnega osebja. Prav tako bi bilo treba spodbujati usposabljanje odvetnikov, tožilcev in sodnikov ter javnih uslužbencev, ki zagotavljajo podporo žrtvam ali storitve poravnalne pravičnosti. Ta zahteva bi morala vključevati izobraževanje o posebnih službah za podporo, na katere bi bilo treba napotiti žrtve, ali specialistično usposabljanje, če je pri njihovem delu poudarek na žrtvah s posebnimi potrebami, in po potrebi posebno usposabljanje iz psihologije. Če je to ustrezno, bi bilo treba pri takšnem usposabljanju upoštevati vidik spola. Ukrepe držav članic na področju usposabljanja bi morale dopolnjevati smernice, priporočila in izmenjava najboljših praks v skladu s časovnim načrtom iz Budimpešte.

(62)

Države članice bi morale organizacije civilne družbe, vključno z priznanimi in dejavnimi nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z žrtvami kaznivega dejanja, spodbujati in z njimi tesno sodelovati, zlasti v okviru pobud za oblikovanje politik, kampanj za informiranje in ozaveščanje, raziskovalnih in izobraževalnih programov ter usposabljanj, pa tudi pri nadziranju in ocenjevanju učinka ukrepov za pomoč žrtvam in za zaščito žrtev kaznivega dejanja. Da bi bile žrtve kaznivih dejanj deležne ustrezne pomoči, podpore in zaščite, bi morale javne službe delovati usklajeno in biti prisotne na vseh upravnih ravneh – na ravni Unije ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Žrtvam bi bilo treba zagotoviti pomoč pri iskanju pristojnih organov in stikih z njimi, da bi se izognili večkratnim napotitvam. Države članice bi morale razmisliti o oblikovanju storitev na podlagi načela „dostopa na eni točki“ ali „vse na enem mestu“, s čimer bi se lahko obravnavale raznolike potrebe žrtev, ko te sodelujejo v kazenskem postopku, vključno s potrebo po prejemanju informacij, pomoči, podpore, zaščite in odškodnine.

(63)

Da bi se spodbudilo in olajšalo prijavljanje kaznivih dejanj ter da bi se žrtvam omogočilo, da prekinejo začaran krog ponavljajoče se viktimizacije, je bistveno, da so žrtvam na voljo zanesljive službe za nudenje podpore ter da so se pristojni organi pripravljeni odzvati na prijave žrtev na spoštljiv, uvideven, strokoven in nediskriminatoren način. To bi lahko povečalo zaupanje žrtev v sisteme kazenskega pravosodja držav članic in zmanjšalo število neprijavljenih kaznivih dejanj. Javni uslužbenci, ki bodo verjetno sprejemali prijave žrtev glede kaznivih dejanj, bi morali biti ustrezno usposobljeni za pomoč pri prijavah kaznivih dejanj, pri čemer je treba uvesti ukrepe, da bi omogočili prijavljanje s strani tretjih oseb, vključno z organizacijami civilne družbe. Dopustna bi morala biti uporaba komunikacijske tehnologije, kot so e-pošta, video posnetki ali spletni elektronski obrazci za vlaganje prijav.

(64)

Sistematično in ustrezno zbiranje statističnih podatkov je bistven element učinkovitega oblikovanja politik na področju pravic iz te direktive. Da bi bilo lažje oceniti izvajanje te direktive, bi morale države članice Komisiji sporočiti ustrezne statistične podatke o uporabi nacionalnih postopkov v zvezi z žrtvami kaznivih dejanj, ki vključujejo najmanj število in vrsto prijavljenih kaznivih dejanj ter, če so takšni podatki na voljo, število žrtev, njihovo starost in spol. Ustrezni statistični podatki lahko vključujejo podatke, ki so jih zabeležili pravosodni organi in organi kazenskega pregona, ter, kolikor je mogoče, administrativne podatke, zbrane v okviru zdravstvenih storitev, storitev socialnega varstva, javnih in nevladnih storitev za pomoč žrtvam ali storitev poravnalne pravičnosti in drugih organizacij, ki se ukvarjajo z žrtvami kaznivih dejanj. Pravosodni podatki lahko vključujejo podatke o prijavljenem kaznivem dejanju ter številu zadev, ki se preiskujejo, ter številu oseb, ki se kazensko preganjajo in je zanje že bila izrečena kazen. Administrativni podatki, pridobljeni v okviru storitev, lahko, kolikor je mogoče, vključujejo podatke o tem, kako žrtve uporabljajo storitve, ki jih zagotavljajo vladni organi ter javne in zasebne organizacije za pomoč, kot na primer število napotitev žrtev s strani policije, da uporabijo storitve za pomoč žrtvam, ter število žrtev, ki zaprosijo za podporo ali poravnalno pravičnost ter jo prejmejo ali pa ne.

(65)

Cilj te direktive je sprememba in razširitev določb Okvirnega sklepa 2001/220/PNZ. Ker gre za precejšnje število občutnih sprememb, bi bilo treba zavoljo jasnosti navedeni okvirni sklep nadomestiti v celoti za države članice, ki sodelujejo pri sprejemanju te direktive.

(66)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Zlasti si prizadeva za spodbujanje pravice do dostojanstva, življenja, fizične in duševne integritete, svobode in varnosti, spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravice do lastnine, načela nediskriminacije, načela enakosti med moškimi in ženskami, pravic otrok, starejših in invalidov ter pravice do poštenega sojenja.

(67)

Ker cilja te direktive, tj. predvsem določitve minimalnih standardov o pravicah, podpori in zaščiti žrtev kaznivih dejanj, države članice ne morejo zadovoljivo doseči bodisi na nacionalni bodisi na regionalni ali lokalni ravni, in ker se ta cilj zaradi obsega in morebitnih učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(68)

Osebni podatki, ki se obdelujejo pri izvajanju te direktive, bi morali biti varovani v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (14), ter v skladu z načeli iz Konvencije Sveta Evrope z dne 28. januarja 1981 o varstvu posameznikov pri avtomatski obdelavi osebnih podatkov, ki so jo ratificirale vse države članice.

(69)

Ta direktiva ne vpliva na daljnosežnejše določbe drugih aktov Unije, ki bolj usmerjeno obravnavajo posebne potrebe posebnih kategorij žrtev, kot so žrtve trgovine z ljudmi, žrtve spolne zlorabe in spolnega izkoriščanja, ki so otroci, ter žrtve otroške pornografije.

(70)

V skladu s členom 3 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, sta obe državi članici podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(71)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne velja.

(72)

Evropski nadzornik za varstvo podatkov je podal mnenje 17. oktobra 2011 (15) v skladu s členom 41(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (16) –

(a)

„žrtev“ pomeni:

(b)

„družinski člani“ pomeni zakonca, osebo, ki z žrtvijo živi v stalnem intimnem razmerju v skupnem gospodinjstvu na trdni in trajni podlagi, sorodnike v ravni vrsti, sorojence ter osebe, ki jih žrtev vzdržuje, kot določa nacionalno pravo;

(c)

„otrok“ pomeni vsako osebo do 18 let starosti;

(d)

„poravnalna pravičnost“ pomeni vsak proces, v katerem je žrtvi in storilcu omogočeno, če v to prostovoljno privolita, da dejavno sodelujeta pri reševanju vprašanj, ki izhajajo iz kaznivega dejanja, s pomočjo nepristranske tretje strani.

(a)

s katerimi omejijo število družinskih članov žrtve, ki imajo lahko koristi od pravic iz te direktive, ob upoštevanju individualnih okoliščin posameznega primera, ter

(b)

s katerimi v zvezi z odstavkom 1(a)(ii) določijo, kateri družinski člani imajo prednost pri uveljavljanju pravic iz te direktive.

(a)

o vrsti pomoči, ki jo lahko dobijo, in od koga, vključno, kadar je primerno, z osnovnimi informacijami o dostopu do zdravstvene pomoči, morebitne specialistične pomoči, vključno s psihološko pomočjo, in nadomestni namestitvi;

(b)

o postopkih glede prijave v zvezi s kaznivim dejanjem in njihovi vlogi v zvezi s temi postopki;

(c)

o tem, kako in pod kakšnimi pogoji lahko pridobijo zaščito, vključno z zaščitnimi ukrepi;

(d)

o tem, kako in pod kakšnimi pogoji imajo lahko dostop do pravnega svetovanja, pravne pomoči in katerih koli drugih nasvetov;

(e)

o tem, kako in pod kakšnimi pogoji lahko prejmejo odškodnino;

(f)

o tem, kako in pod kakšnimi pogoji so upravičene do tolmačenja in prevajanja;

(g)

če imajo prebivališče v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje, o vseh posebnih ukrepih, postopkih ali ureditvah, ki so na voljo za zaščito njihovih interesov v državi članici, kjer pride do prvega stika s pristojnim organom;

(h)

o postopkih za vložitev pritožb, ki so na voljo, kadar pristojni organi ne spoštujejo njihovih pravic v okviru kazenskega postopka;

(i)

o kontaktnih podatkih osebe, s katero lahko komunicirajo o svoji zadevi;

(j)

o storitvah poravnalne pravičnosti, ki so na voljo;

(k)

o tem, kako in pod katerimi pogoji se jim lahko povrnejo stroški, ki so jih imeli zaradi sodelovanja v kazenskem postopku.

(a)

o morebitni odločitvi, da se preiskava ali ne nadaljuje oziroma se konča ali da kazenski postopek proti storilcu ne bo uveden;

(b)

o času in kraju sojenja ter podrobnostih o stroških zoper storilca.

(a)

o vsaki pravnomočni sodbi v postopku;

(b)

informacij, ki žrtvi omogočajo, da se seznani s stanjem kazenskega postopka, razen če v izjemnih primerih tako obvestilo lahko negativno vpliva na ustrezno obravnavanje zadeve.

(a)

informacije, nasveti in podpora, ki so relevantni za pravice žrtev, vključno z načini dostopa do nacionalnih shem odškodnin za poškodbe zaradi kaznivih dejanj, ter njihovo vlogo v kazenskem postopku, vključno s pripravo na udeležbo na sojenju;

(b)

informacije o kakršnih koli zadevnih delujočih specialističnih storitvah za podporo ali neposredna napotitev nanje;

(c)

čustvena in psihološka, če je slednja na voljo, podpora;

(d)

nasveti o finančnih in praktičnih vprašanjih, ki izvirajo iz kaznivega dejanja;

(e)

nasveti o grožnji sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja ter o tem, kako ta dejanja preprečiti, razen če se ti nasveti drugače zagotavljajo v okviru drugih javnih ali zasebnih storitev.

(a)

zatočišča ali druga ustrezna začasna nastanitev za žrtve, ki potrebujejo varno zavetje zaradi neposredne grožnje sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja;

(b)

usmerjena in celovita podpora žrtvam s posebnimi potrebami, kot so žrtve spolnega nasilja, žrtve nasilja na podlagi spola in žrtve nasilja v odnosih z bližnjimi, vključno s pomočjo po travmatični izkušnji in svetovanjem.

(a)

storitve poravnalne pravičnosti se uporabljajo samo, če so v interesu žrtve in ustrezne z vidika varnosti ter temeljijo na prostovoljnem in premišljenem soglasju žrtve, ki ga lahko kadar koli prekliče;

(b)

žrtvi se pred podajo soglasja o sodelovanju v postopku poravnalne pravičnosti zagotovijo celovite in nepristranske informacije glede tega postopka in morebitnih rezultatov ter informacije glede postopkov nadziranja izvajanja kakršnega koli dogovora;

(c)

storilec je priznal osnovna dejstva v zadevi;

(d)

kakršen koli dogovor je treba doseči prostovoljno in se ga lahko upošteva v vsakem nadaljnjem kazenskem postopku;

(e)

razprave v postopkih poravnalne pravičnosti, ki niso javne, so zaupne in se jih naknadno ne razkriva, razen s soglasjem strank oziroma kot zahteva nacionalno pravo zaradi prevladujočega javnega interesa.

(a)

dobiti izjavo od žrtve takoj po prijavi kaznivega dejanja pri pristojnem organu;

(b)

za zaslišanje žrtev, ki prebivajo v tujini, kolikor je to mogoče, uporabiti določbe o videokonferencah in telefonskih konferenčnih klicih Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije z dne 29. maja 2000 (17).

(a)

se zaslišanja žrtve opravijo brez neutemeljenih zamud po vložitvi prijave kaznivega dejanja pri pristojnem organu;

(b)

je število zaslišanj žrtev čim manjše in da se opravijo le, če so nujno potrebna za namene kazenske preiskave;

(c)

žrtve lahko spremljata njihov pravni zastopnik in oseba po njihovi izbiri, razen če je bila sprejeta utemeljena odločitev, ki temu nasprotuje;

(d)

zdravstveni pregledi so čim manjši in se izvedejo le, če so nujno potrebni za namene kazenskega postopka.

(a)

osebne značilnosti žrtve;

(b)

vrsta ali narava kaznivega dejanja ter

(c)

okoliščine kaznivega dejanja.

(a)

zaslišanja žrtev se izvajajo v prostorih, ki so zasnovani za ta namen ali prilagojeni temu namenu;

(b)

zaslišanja žrtev opravijo strokovnjaki, usposobljeni v ta namen, ali pa se ta zaslišanja izvedejo z njihovo pomočjo;

(c)

vsa zaslišanja žrtev opravijo iste osebe, razen če je to v nasprotju z dobrim delovanjem pravosodnega sistema;

(d)

vsa zaslišanja žrtev spolnega nasilja, nasilja na podlagi spola ali nasilja v odnosih z bližnjimi opravi oseba istega spola kot žrtev, razen če jih opravi tožilec ali sodnik, pod pogojem, da žrtev to želi in če to ne posega v potek kazenskega postopka.

(a)

ukrepi za izogibanje vidnemu stiku med žrtvami in storilci, tudi med pričanjem, z ustreznimi sredstvi, vključno z uporabo komunikacijske tehnologije;

(b)

ukrepi za zagotovitev, da je lahko žrtev zaslišana, ne da bi bila prisotna na sodišču, zlasti z uporabo ustrezne komunikacijske tehnologije;

(c)

ukrepi za izogibanje nepotrebnemu zasliševanju v zvezi z zasebnim življenjem žrtve, ki ni povezano s kaznivim dejanjem, ter

(d)

ukrepi, ki omogočajo, da obravnava poteka brez prisotnosti javnosti.

(a)

se lahko v kazenskih preiskavah vsa zaslišanja otroka žrtve, avdiovizualno snemajo, taki posnetki zaslišanj pa se lahko uporabijo kot dokaz v kazenskih postopkih;

(b)

pristojni organi v kazenskih preiskavah in postopkih v skladu z vlogo žrtev v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja otrokom žrtvam dodelijo zastopnika, če je po nacionalnemu pravu nosilcem starševske odgovornosti onemogočeno zastopanje otroka žrtve, zaradi navzkrižja interesov med njimi in otrokom žrtvijo, ali če otrok žrtev nima spremstva ali je ločen od svoje družine;

(c)

kadar ima otrok žrtev pravico do pravnega zastopnika, ima pravico do pravnega svetovanja in zastopanja v lastnem imenu v postopkih, kjer obstaja ali bi lahko obstajalo navzkrižje interesov med otrokom žrtvijo in nosilci starševske odgovornosti.

(a)

izmenjava dobrih praks;

(b)

posvetovanje v posameznih primerih ter

(c)

pomoč evropskim mrežam, ki so dejavne na področju vprašanj, neposredno povezanih s pravicami žrtev.

14.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 315/74