14.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 316/1

(1)

Uporaba nekaterih aktov Unije, ki urejajo prosti pretok blaga, oseb, storitev in kapitala na notranjem trgu, zahteva, da države članice sodelujejo bolj učinkovito in izmenjujejo informacije med seboj in s Komisijo. Ker načini, kako izvajati izmenjavo takšnih informacij v praksi, v teh aktih pogosto niso določeni, je treba določiti ustrezne praktične rešitve.

(2)

Informacijski sistem za notranji trg (v nadaljnjem besedilu: IMI) je programska aplikacija, ki je dostopna prek interneta in jo je razvila Komisija v sodelovanju z državami članicami, da bi s centraliziranim komunikacijskim mehanizmom za olajšanje čezmejne izmenjave informacij in medsebojne pomoči državam članicam pomagala pri praktičnem izvajanju zahtev iz aktov Unije v zvezi z izmenjavo informacij. IMI je pristojnim organom zlasti v pomoč pri iskanju partnerjev v drugi državi članici, upravljanju izmenjave informacij, vključno z osebnimi podatki, na podlagi enostavnih in poenotenih postopkov ter pri premagovanju jezikovnih ovir na podlagi vnaprej določenih in vnaprej prevedenih delovnih postopkov. Komisija bi morala uporabnikom IMI po možnosti zagotoviti vsakršne obstoječe dodatne funkcije prevajanja, ki jih uporabniki potrebujejo, so skladne z zahtevami glede varnosti in zaupnosti za izmenjavo informacij prek IMI in se lahko zagotovijo z razumnimi stroški.

(3)

Za premagovanje jezikovnih ovir bi moral biti IMI načeloma dostopen v vseh uradnih jezikih Unije.

(4)

Namen IMI bi moral biti izboljšati delovanje notranjega trga z zagotavljanjem učinkovitega, uporabniku prijaznega orodja za izvajanje upravnega sodelovanja med državami članicami ter med državami članicami in Komisijo ter s tem olajšati uporabo aktov Unije, navedenih v Prilogi k tej uredbi.

(5)

Sporočilo Komisije z dne 21. februarja 2011 z naslovom „Boljše upravljanje enotnega trga prek izboljšanega upravnega sodelovanja: Strategija za širitev in razvoj informacijskega sistema za notranji trg (‚IMI‘)“ določa načrte za možno širitev IMI na druge akte Unije. V sporočilu Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg: Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – ‚Skupaj za novo rast‘“ je poudarjen pomen IMI za krepitev sodelovanja med vključenimi udeleženci, tudi na lokalni ravni, kar bi prispevalo k boljšemu upravljanju enotnega trga. Zato je treba vzpostaviti trden pravni okvir za IMI in določiti skupna pravila za zagotovitev učinkovitega delovanja IMI.

(6)

Kadar uporaba določbe akta Unije od držav članic zahteva izmenjavo osebnih podatkov in določa namen te obdelave, bi bilo treba takšno določbo šteti kot ustrezno pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov, ob upoštevanju pogojev iz členov 8 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. IMI bi bilo treba obravnavati predvsem kot orodje za izmenjavo informacij, vključno z osebnimi podatki, ki bi sicer na podlagi pravne obveznosti, določene v aktih Unije za organe in subjekte držav članic, potekala drugače, tudi po navadni pošti, telefaksu ali elektronski pošti. Osebni podatki, izmenjani prek IMI, bi se morali zbirati, obdelovati in uporabljati le za namene, ki so skladni z nameni, za katere so bili prvotno zbrani, in bi morali biti v skladu z vsemi ustreznimi zaščitnimi ukrepi.

(7)

V skladu z načelom vgrajene zasebnosti je bil IMI razvit ob upoštevanju zahtev iz zakonodaje o varstvu podatkov in že od zasnove vključuje mehanizme za varstvo podatkov, zlasti zaradi omejitev, ki so določene za dostop do osebnih podatkov, izmenjanih v IMI. IMI zato zagotavlja znatno višjo raven varstva in varnosti kot druge metode izmenjave informacij, kot so običajna pošta, telefon, telefaks ali elektronska pošta.

(8)

Upravno sodelovanje prek elektronskih sredstev med državami članicami ter med državami članicami in Komisijo bi moralo potekati v skladu s pravili o varstvu osebnih podatkov iz Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (3) ter Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (4). Za namene te uredbe bi se morale uporabljati opredelitve pojmov iz Direktive 95/46/ES in Uredbe (ES) št. 45/2001.

(9)

Komisija zagotavlja in upravlja programsko opremo in infrastrukturo IT za IMI, zagotavlja varnost IMI, upravlja mrežo nacionalnih koordinatorjev IMI ter sodeluje pri usposabljanju in zagotavljanju tehnične pomoči uporabnikom IMI. V ta namen bi morala Komisija imeti dostop le do tistih osebnih podatkov, ki so nujno potrebni za izvajanje njenih nalog v okviru pristojnosti, določenih v tej uredbi, kot je prijavljanje nacionalnih koordinatorjev IMI. Komisija bi morala imeti dostop do osebnih podatkov tudi, kadar na podlagi zahteve drugega udeleženca IMI prikliče osebne podatke, ki so bili v IMI blokirani in do katerih je posameznik, na katerega se nanašajo podatki, zaprosil za dostop. Komisija ne bi smela imeti dostopa do osebnih podatkov, izmenjanih v okviru upravnega sodelovanja v okviru IMI, razen če akt Unije ne določa vloge Komisije v takšnem sodelovanju.

(10)

Za zagotovitev preglednosti, zlasti za posameznike, na katere se nanašajo podatki, bi bilo treba v Prilogi k tej uredbi navesti določbe aktov Unije, za katere se uporablja IMI.

(11)

IMI se v prihodnosti lahko razširi na nova področja, na katerih bi lahko prispeval k učinkovitemu izvajanju aktov Unije na stroškovno učinkovit in uporabniku prijazen način, ob upoštevanju tehnične izvedljivosti in splošnega vpliva na IMI. Komisija bi morala opraviti potrebne preskuse, da bi preverila, ali je IMI tehnično pripravljen na predvideno širitev. Odločitve o širitvi IMI na druge akte Unije bi bilo treba sprejeti po rednem zakonodajnem postopku.

(12)

Pilotni projekti so koristno orodje za preverjanje, ali je širitev IMI upravičena, ter za prilagoditev tehnične funkcionalnosti in postopkovne ureditve zahtevam uporabnikov IMI, preden se sprejme odločitev o širitvi IMI. Države članice bi morale biti v celoti vključene v odločanje o tem, za katere akte Unije bi bilo treba izvesti pilotni projekt in na kakšen način, da se zagotovi, da pilotni projekt odraža potrebe uporabnikov IMI in da so določbe o obdelavi osebnih podatkov v celoti upoštevane. Tak način izvajanja bi bilo treba določiti za vsak pilotni projekt posebej.

(13)

Nobena določba v tej uredbi državam članicam in Komisiji ne bi smela preprečevati, da se odločijo uporabljati IMI za izmenjavo informacij, ki ne vključuje obdelave osebnih podatkov.

(14)

Ta uredba bi morala določati pravila za uporabo IMI za namene upravnega sodelovanja, ki lahko med drugim zajemajo izmenjavo informacij med dvema stranema, postopke uradnega obveščanja, mehanizme opozarjanja, dogovore o medsebojni pomoči in reševanje težav.

(15)

Ta uredba ne bi smela vplivati na pravico držav članic, da odločijo, kateri nacionalni organi izvajajo obveznosti na podlagi te uredbe. Države članice bi morale imeti možnost, da lahko prilagodijo naloge in pristojnosti v zvezi z IMI svojim notranjim upravnim strukturam ter upoštevajo zahteve specifičnega delovnega postopka IMI. Države članice bi morale imeti možnost, da imenujejo dodatne koordinatorje IMI, ki sami ali skupaj z drugimi opravljajo naloge nacionalnih koordinatorjev IMI za določeno področje notranjega trga, organizacijsko enoto uprave, geografsko regijo ali v skladu z drugim merilom. Države članice bi morale obvestiti Komisijo o koordinatorjih IMI, ki so jih imenovale, ni pa treba, da v IMI navedejo dodatne koordinatorje IMI, če to ni potrebno za njegovo ustrezno delovanje.

(16)

Da bi dosegli učinkovito upravno sodelovanje prek IMI, bi države članice in Komisija morale zagotoviti, da imajo njihovi udeleženci IMI potrebna sredstva za izvajanje svojih obveznosti v skladu s to uredbo.

(17)

IMI je v osnovi komunikacijsko orodje za upravno sodelovanje med pristojnimi organi, ki ni na voljo splošni javnosti, zato bo morda treba razviti tehnična sredstva, ki bodo omogočala, da bodo zunanji udeleženci, kot so državljani, podjetja in organizacije, lahko komunicirali s pristojnimi organi za namene pošiljanja informacij ali priklica podatkov ali uveljavljali pravice, ki jih imajo kot posamezniki, na katere se nanašajo podatki. Takšna tehnična sredstva bi morala vključevati ustrezne zaščitne ukrepe za varstvo podatkov. Za zagotavljanje visoke ravni varnosti bi bilo treba vsak tovrsten javni vmesnik razviti tako, da bi bil tehnično v celoti ločen od IMI, do katerega bi morali imeti dostop le uporabniki IMI.

(18)

Uporaba IMI v okviru tehnične podpore mreži SOLVIT ne bi smela posegati v neformalno naravo postopka SOLVIT, ki je zasnovan na prostovoljni zavezi držav članic v skladu s Priporočilom Komisije z dne 7. decembra 2001 o načelih za uporabo mreže SOLVIT za reševanje problemov notranjega trga (5) (v nadaljnjem besedilu: priporočilo o SOLVIT). Da bi se delovanje mreže SOLVIT nadaljevalo na podlagi sedanje organizacije dela, se lahko ena ali več nalog nacionalnega koordinatorja IMI dodeli centrom SOLVIT na njihovem področju dela, tako da lahko delujejo neodvisno od nacionalnega koordinatorja IMI. Obdelava osebnih podatkov in zaupnih informacij v okviru postopkov SOLVIT bi morala brez poseganja v nezavezujoče priporočilo o SOLVIT potekati v skladu z vsemi zagotovili iz te uredbe.

(19)

Medtem ko IMI vsebuje spletni vmesnik za uporabnike, bi v nekaterih primerih in na zahtevo zadevne države članice lahko razmislili o tehničnih rešitvah neposrednega prenosa podatkov iz nacionalnih sistemov v IMI, kadar takšni nacionalni sistemi že obstajajo, zlasti za postopke uradnega obveščanja. Izvedba takšne tehnične rešitve bi morala biti odvisna od ocene njene izvedljivosti, stroškov in pričakovanih koristi. Te rešitve ne bi smele vplivati na obstoječe strukture in nacionalno ureditev pristojnosti.

(20)

Če so države članice izpolnile obveznost glede uradnega obveščanja iz člena 15(7) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (6) po postopku v skladu z Direktivo 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (7), jim ne bi bilo treba ponovno opraviti postopka uradnega obveščanja prek IMI.

(21)

Izmenjava podatkov prek IMI izhaja iz pravne obveznosti organov držav članic za zagotavljanje medsebojne pomoči. Za zagotovitev ustreznega delovanja notranjega trga informacije, ki jih pristojni organ prejme prek IMI od druge države članice, ne bi smele biti brez dokazne vrednosti v upravnih postopkih zgolj zato, ker izhajajo iz druge države članice ali so bile prejete po elektronski poti, pristojni organ pa bi jih moral obravnavati enako kot podobne listine iz svoje države članice.

(22)

Za zagotovitev visoke ravni varstva podatkov je treba določiti najdaljše roke hrambe osebnih podatkov v IMI. Vendar bi morali biti ti roki uravnoteženi in ustrezno upoštevati potrebo po dobrem delovanju IMI kakor tudi pravice posameznikov, na katere se nanašajo podatki, da v celoti uveljavljajo svoje pravice, na primer s pridobitvijo dokaza, da je potekala izmenjava informacij, da se lahko pritožijo zoper odločitev. Zlasti roki hrambe ne bi smeli biti daljši, kot je potrebno za uresničevanje ciljev te uredbe.

(23)

Treba bi bilo omogočiti obdelavo imen in kontaktnih podatkov uporabnikov IMI za namene, ki so združljivi s cilji te uredbe, vključno s spremljanjem uporabe sistema s strani koordinatorjev IMI in Komisije, komuniciranjem, usposabljanjem in pobudami za ozaveščanje ter zbiranjem informacij o upravnem sodelovanju ali medsebojni pomoči na notranjem trgu.

(24)

Evropski nadzornik za varstvo podatkov bi moral spremljati in skušati zagotavljati uporabo te uredbe, med drugim z vzdrževanjem stikov z nacionalnimi organi za varstvo podatkov, vključno z ustreznimi določbami o varnosti podatkov.

(25)

Za učinkovito spremljanje delovanja IMI in poročanje o tem ter uporabo te uredbe bi morale države članice Komisiji zagotoviti ustrezne informacije.

(26)

Posameznike, na katere se nanašajo podatki, bi bilo treba obvestiti, da se njihovi podatki obdelujejo v IMI in da imajo v skladu s to uredbo in nacionalno zakonodajo, ki izvaja Direktivo 95/46/ES, pravico dostopa do podatkov, ki se nanje nanašajo, in pravico, da zahtevajo, da se nepravilni podatki popravijo, nezakonito obdelani pa izbrišejo.

(27)

Da bi pristojni organi držav članic lahko izvajali pravne določbe o upravnem sodelovanju in učinkovito izmenjavali informacije prek IMI, bi bilo morda treba določiti praktične rešitve za takšno izmenjavo. Te rešitve bi morala sprejeti Komisija v obliki ločenega izvedbenega akta za vsak akt Unije, naveden v Prilogi, ali za vsako vrsto postopka upravnega sodelovanja, zajemati pa bi morale osnovno tehnično funkcionalnost in postopkovno ureditev, potrebni za izvajanje ustreznih postopkov upravnega sodelovanja prek IMI. Komisija bi morala skrbeti za vzdrževanje in razvoj programske opreme in infrastrukture IT za IMI.

(28)

Za zagotovitev zadostne preglednosti za posameznike, na katere se nanašajo podatki, bi bilo treba objaviti vnaprej določene delovne postopke, nabor vprašanj in odgovorov, obrazce in druge rešitve v zvezi s postopki upravnega sodelovanja v IMI.

(29)

Kadar države članice v skladu s členom 13 Direktive 95/46/ES predvidijo omejitve ali izjeme za pravice posameznikov, na katere se nanašajo podatki, bi bilo treba informacije o takšnih omejitvah ali izjemah objaviti, da se zagotovi popolna preglednost za posameznike, na katere se nanašajo podatki. Takšne izjeme ali omejitve bi morale biti nujne in sorazmerne s predvidenim namenom ter bi zanje morali veljati ustrezni zaščitni ukrepi.

(30)

Če Unija s tretjimi državami sklene mednarodne sporazume, ki zajemajo tudi uporabo določb aktov Unije, navedenih v Prilogi k tej uredbi, bi bilo treba omogočiti, da se partnerji udeležencev IMI v teh tretjih državah vključijo v postopke upravnega sodelovanja, pri katerih se uporablja IMI, pod pogojem, da je bilo ugotovljeno, da zadevna tretja država zagotavlja ustrezno raven varstva osebnih podatkov v skladu z Direktivo 95/46/ES.

(31)

Odločbo Komisije 2008/49/ES z dne 12. decembra 2007 o izvajanju informacijskega sistema za notranji trg (IMI) v zvezi z varstvom osebnih podatkov (8) bi bilo treba razveljaviti. Odločba Komisije 2009/739/ES z dne 2. oktobra 2009 o določitvi praktičnih rešitev za izmenjavo informacij med državami članicami po elektronski poti v skladu s Poglavjem VI Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta o storitvah na notranjem trgu (9) bi se morala še naprej uporabljati za zadeve, povezane z izmenjavo informacij na podlagi Direktive 2006/123/ES.

(32)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (10).

(33)

Uspešnost držav članic glede učinkovite uporabe te uredbe bi se morala spremljati prek letnega poročila o delovanju IMI, pripravljenega na podlagi statističnih podatkov iz IMI in drugih ustreznih podatkov. Uspešnost držav članic bi se morala med drugim ocenjevati tudi na podlagi časa, v povprečju porabljenega za pripravo hitrih in kakovostnih odgovorov.

(34)

Ker cilja te uredbe, in sicer določitve pravil za uporabo IMI v okviru upravnega sodelovanja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in se zaradi svojega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(35)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 22. novembra 2011 (11) –

(a)

„IMI“ pomeni elektronsko orodje, ki ga zagotovi Komisija za olajšanje upravnega sodelovanja med pristojnimi organi držav članic ter med pristojnimi organi držav članic in Komisijo;

(b)

„upravno sodelovanje“ pomeni sodelovanje med pristojnimi organi držav članic ali med pristojnimi organi držav članic in Komisijo v obliki izmenjave in obdelave informacij, vključno prek uradnih obvestil in opozarjanj, ali zagotavljanja medsebojne pomoči, tudi za reševanje problemov, z namenom boljše uporabe prava Unije;

(c)

„področje notranjega trga“ pomeni zakonodajno ali funkcionalno področje notranjega trga v smislu člena 26(2) PDEU, na katerem se uporablja IMI v skladu s členom 3 te uredbe;

(d)

„postopek upravnega sodelovanja“ pomeni vnaprej določen delovni postopek, določen v IMI, ki udeležencem IMI omogoča medsebojno komuniciranje in delovanje na strukturiran način;

(e)

„koordinator IMI“ pomeni organ, ki ga imenuje država članica za opravljanje podpornih nalog, potrebnih za učinkovito delovanje IMI v skladu s to uredbo;

(f)

„pristojni organ“ pomeni kateri koli organ, ki je ustanovljen na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni ter je prijavljen v IMI in ima posebne pristojnosti v zvezi z uporabo nacionalnega prava ali aktov Unije, navedenih v Prilogi, na enem ali več področjih notranjega trga;

(g)

„udeleženci IMI“ pomenijo pristojne organe, koordinatorje IMI in Komisijo;

(h)

„uporabnik IMI“ pomeni fizično osebo, ki deluje pod nadzorom udeleženca IMI in je v IMI prijavljena v imenu tega udeleženca IMI;

(i)

„zunanji udeleženci“ pomenijo fizične ali pravne osebe, ki niso uporabniki IMI ter lahko sodelujejo v okviru IMI le prek ločenih tehničnih sredstev in v skladu s specifičnim vnaprej določenim delovnim postopkom, predvidenim v ta namen;

(j)

„blokiranje“ pomeni uporabo tehničnih sredstev, s katerimi se uporabnikom IMI onemogoči dostop do osebnih podatkov prek običajnega vmesnika IMI;

(k)

„formalni zaključek“ pomeni uporabo tehničnih zmogljivosti IMI za končanje postopka upravnega sodelovanja.

(a)

prijavlja ali potrjuje prijave koordinatorjev IMI in pristojnih organov;

(b)

deluje kot glavna kontaktna točka za udeležence IMI v državah članicah za vprašanja v zvezi z IMI, vključno z zagotovitvijo informacij o vidikih v zvezi z varstvom osebnih podatkov v skladu s to uredbo;

(c)

deluje kot sogovornik Komisije za vprašanja v zvezi z IMI, vključno z zagotavljanjem informacij o vidikih v zvezi z varstvom osebnih podatkov v skladu s to uredbo;

(d)

zagotavlja znanje, usposabljanje in podporo, vključno z osnovno tehnično pomočjo, udeležencem IMI v državah članicah;

(e)

kolikor lahko na to vpliva, zagotavlja učinkovito delovanje IMI, vključno s pravočasnimi in ustreznimi odgovori udeležencev IMI v državah članicah na zahteve za upravno sodelovanje.

(a)

zagotavlja varnost, razpoložljivost, vzdrževanje ter razvoj programske opreme in infrastrukture IT za IMI;

(b)

zagotavlja večjezični sistem, vključno z obstoječimi funkcijami prevajanja, usposabljanje v sodelovanju z državami članicami in službo za pomoč uporabnikom, ki zagotavlja pomoč državam članicam pri uporabi IMI;

(c)

prijavlja nacionalne koordinatorje IMI in jim dodeljuje dostop do IMI;

(d)

izvaja postopke obdelave osebnih podatkov v IMI, kadar je to določeno v tej uredbi, v skladu z nameni, določenimi z veljavnimi akti Unije, navedenimi v Prilogi;

(e)

spremlja uporabo te uredbe in poroča Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov v skladu s členom 25.

(a)

določeno z aktom Unije;

(b)

določeno v izvedbenem aktu iz člena 11 za lažje upravno sodelovanje med pristojnimi organi držav članic pri uporabi določb aktov Unije, navedenih v Prilogi, ali

(c)

potrebno za vlaganje zahtev za uveljavljanje njihovih pravic kot posameznikov, na katere se nanašajo podatki, v skladu s členom 19.

(a)

informacije v zvezi z IMI v skladu s členoma 11 in 12 Uredbe (ES) št. 45/2001 v jasni in razumljivi obliki;

(b)

informacije o vidikih varstva podatkov v postopkih upravnega sodelovanja v IMI iz člena 11 te uredbe;

(c)

informacije o izjemah ali omejitvah pravic posameznikov, na katere se nanašajo podatki, iz člena 20 te uredbe;

(d)

vrste postopkov upravnega sodelovanja, bistvene funkcije IMI in vrste podatkov, ki se lahko obdelujejo v IMI;

(e)

izčrpen seznam vseh izvedbenih ali delegiranih aktov v zvezi z IMI, sprejetih v skladu s to uredbo ali drugim aktom Unije ter prečiščeno besedilo Priloge k tej uredbi in njenih poznejših sprememb, uvedenih z drugimi akti Unije.

(a)

ni potrebna nobena bistvena sprememba obstoječih postopkov upravnega sodelovanja;

(b)

je bilo nacionalnemu nadzornemu organu poslano uradno obvestilo o predvideni uporabi IMI, če je to potrebno v skladu z nacionalno zakonodajo, in

(c)

nima škodljivega vpliva na učinkovito delovanje IMI za uporabnike IMI.

(a)

informacije se obdelajo v skladu z določbo akta Unije, navedenega v Prilogi, in enakovredne določbe v pravu tretje države;

(b)

informacije se izmenjajo ali zagotovijo v skladu z mednarodnim sporazumom, v katerem so določeni:

(c)

zadevna tretja država zagotavlja ustrezno varstvo osebnih podatkov v skladu s členom 25(2) Direktive 95/46/ES, vključno z ustreznimi zaščitnimi ukrepi, da se podatki, obdelani v IMI, uporabljajo samo za namen, za katerega so bili prvotno izmenjani, Komisija pa je sprejela sklep v skladu s členom 25(6) Direktive 95/46/ES.

14.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 316/12

(1)

Glavni cilj standardizacije je opredelitev prostovoljnih tehničnih specifikacij ali specifikacij kakovosti, ki jih lahko izpolnjujejo sedanji ali prihodnji proizvodi, proizvodni procesi ali storitve. Standardizacija lahko zajema različna vprašanja, kot so standardizacija različnih stopenj ali velikosti določenega proizvoda, ali tehnične specifikacije na trgih proizvodov ali storitev, za katera sta združljivost in interoperabilnost z drugimi proizvodi ali sistemi bistveni.

(2)

Evropsko standardizacijo organizirajo za namene zadevnih zainteresiranih strani zainteresirane strani same, in sicer na podlagi nacionalne zastopanosti (Evropski odbor za standardizacijo (CEN) in Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki (Cenelec) in neposrednega sodelovanja (Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI)), ter temeljijo na načelih, ki so na področju standardizacije uveljavljeni pri Svetovni trgovinski organizaciji (STO), in sicer skladnost, preglednost, odprtost, konsenz, prostovoljna uporaba, neodvisnost od posebnih interesov in učinkovitost (v nadaljnjem besedilu: temeljna načela). V skladu s temeljnimi načeli je pomembno, da pri procesu nacionalne in evropske standardizacije primerno sodelujejo vse zadevne zainteresirane strani, tudi javni organi ter mala in srednja podjetja (MSP). Nacionalni organi za standardizacijo bi morali tudi spodbujati in olajšati sodelovanje zainteresiranih strani.

(3)

Evropska standardizacija prispeva tudi k večji konkurenčnosti podjetij, zlasti z omogočanjem prostega pretoka blaga in storitev, interoperabilnosti omrežij, komunikacijskih sredstev, tehnološkega razvoja in inovacij. Evropska standardizacija krepi svetovno konkurenčnost evropske industrije, zlasti kadar je določena z usklajevanjem z mednarodnimi organi za standardizacijo, in sicer Mednarodno organizacijo za standardizacijo (ISO), Mednarodno elektrotehniško komisijo (IEC) in Mednarodno zvezo za telekomunikacije (ITU). Standardi ustvarjajo pomembne pozitivne gospodarske učinke, na primer s spodbujanjem gospodarskega prepletanja na notranjem trgu ter razvoja novih in izboljšanih proizvodov ali trgov in izboljšanih pogojev dobave. Standardi tako običajno povečajo konkurenco ter zmanjšajo stroške proizvodnje in prodaje, s čimer koristijo gospodarstvu kot celoti, zlasti potrošnikom. Na podlagi standardov se lahko ohranja ali povečuje kakovost ter zagotavljajo informacije, interoperabilnost in združljivost, s čimer se povečuje tudi varnost in pomembnost za potrošnike.

(4)

Evropske standarde sprejemajo evropske organizacije za standardizacijo, in sicer CEN, Cenelec in ETSI.

(5)

Evropski standardi imajo na notranjem trgu zelo pomembno vlogo, na primer preko uporabe harmoniziranih standardov za zagotavljanje skladnosti proizvodov, ki bodo dani na trg, z bistvenimi zahtevami za te proizvode, ki jih določa ustrezna usklajevalna zakonodaja Unije. Te zahteve bi bilo treba natančno opredeliti, da se s tem prepreči, da bi si jih evropske organizacije za standardizacijo napačno razlagale.

(6)

Standardizacija je v mednarodni trgovini in pri odpiranju trgov čedalje pomembnejša. Unija bi si morala prizadevati za spodbujanje sodelovanja med evropskimi organizacijami za standardizacijo in mednarodnimi organi za standardizacijo. Prav tako bi morala Unija za usklajevanje prizadevanj na področju standardizacije spodbujati dvostranske pristope s tretjimi državami in uporabo evropskih standardov, na primer pri pogajanjih o sporazumih ali s pošiljanjem strokovnjakov za standardizacijo v tretje države. Nadalje bi morala Unija spodbujati stike med evropskimi organizacijami za standardizacijo in zasebnimi forumi ter konzorciji in hkrati ohranjati primarnost evropske standardizacije.

(7)

Evropsko standardizacijo ureja poseben pravni okvir, ki ga sestavljajo trije različni pravni akti, in sicer Direktiva 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov ter predpisov o storitvah informacijske družbe (3), Sklep št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o financiranju evropske standardizacije (4) in Sklep Sveta 87/95/EGS z dne 22. decembra 1986 o standardizaciji na področju informacijske tehnologije in telekomunikacij (5). Vendar veljavni pravni okvir v zadnjih desetletjih ne sledi več razvoju evropske standardizacije. Zato bi bilo treba sedanji pravni okvir poenostaviti in prilagoditi, tako da bo zajemal nove vidike standardizacije ter odražal najnovejše spremembe in prihodnje izzive evropske standardizacije. To se nanaša zlasti na pospešen razvoj standardov za storitve in razvoj standardizacijskih dokumentov, pri katerih ne gre za uradne standarde.

(8)

V resoluciji Evropskega parlamenta z dne 21. oktobra 2010 o prihodnosti evropske standardizacije (6) in v poročilu skupine strokovnjakov za pregled evropskega standardizacijskega sistema (Express) iz februarja 2010 z naslovom "Standardizacija za konkurenčno in inovativno Evropo: vizija za leto 2020" se nahajajo številna strateška priporočila v zvezi s pregledom evropskega standardizacijskega sistema.

(9)

Za zagotovitev učinkovitosti standardov in standardizacije kot orodij politik Unije je nujen učinkovit in uspešen sistem standardizacije, ki zagotavlja prilagodljivo in pregledno platformo za doseganje konsenza med vsemi udeleženci ter je finančno sprejemljiv.

(10)

Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (7) uvaja splošne določbe, ki ponudnikom storitev olajšujejo uveljavljanje svobode ustanavljanja in prostega pretoka storitev ter hkrati ohranjajo visoko raven kakovosti storitev. Države članice zavezuje, da v sodelovanju s Komisijo spodbujajo razvoj prostovoljnih evropskih standardov za zagotovitev združljivosti storitev, ki jih opravljajo ponudniki v različnih državah članicah, zagotavljanje informacij prejemniku in kakovost zagotavljanja storitev. Vendar pa se Direktiva 98/34/ES uporablja le za standarde za proizvode, medtem ko standardi za storitve niso izrecno zajeti. Poleg tega je razmejitev med storitvami in blagom ob upoštevanju dejanskega stanja notranjega trga vse manj pomembna. Jasno razlikovanje med standardi za proizvode in standardi za storitve v praksi ni vedno mogoče. Veliko standardov za proizvode vključuje element storitev, standardi za storitve pa se pogosto delno nanašajo tudi na proizvode. Zato je treba veljavni pravni okvir prilagoditi tem novim razmeram z razširitvijo njegovega področja uporabe na standarde za storitve.

(11)

Tako kot drugi standardi so tudi standardi za storitve prostovoljni in bi morali biti tržno usmerjeni, pri čemer bi morale imeti prednost potrebe gospodarskih subjektov in zainteresiranih strani, ki jih ti standardi neposredno ali posredno zadevajo, ter bi morali upoštevati javni interes in temeljiti na temeljnih načelih, vključno konsenzu. Standardi bi morali biti osredotočeni zlasti na storitve, povezane s proizvodi in postopki.

(12)

Pravni okvir, ki Komisiji omogoča, da od ene ali več evropskih organizacij za standardizacijo zahteva osnutek evropskega standarda ali evropskega standardizacijskega dokumenta za storitve bi se moral uporabiti, ob polnem upoštevanju razdelitve pristojnosti med Unijo in državami članicami, kot je določeno v Pogodbah. To zadeva zlasti člene 14, 151, 152, 153, 165, 166 in 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter Protokol (št. 26) o storitvah splošnega interesa, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in PDEU, v skladu s katerimi ostaja v izključni pristojnosti držav članic, da opredelijo temeljna načela njihove socialne varnosti, poklicnega usposabljanja in zdravstvenih sistemov ter oblikujejo okvirne pogoje za upravljanje, financiranje, organizacijo in zagotavljanje opravljenih storitev v okviru teh sistemov, vključno z - vendar brez poseganja v člen 168(4) PDEU in Direktivo 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (8) - opredelitvijo zahtev, kakovosti, varnostnih standardov, ki se uporabljajo zanje. Komisija s takšno zahtevo ne bi smela vplivati na pravico do pogajanja, sklepanja in izvajanja kolektivnih pogodb ter pravico do stavke v skladu z nacionalnim pravom in prakso, ki spoštujejo pravo Unije.

(13)

Za evropske organizacije za standardizacijo velja konkurenčno pravo, če jih je mogoče šteti za podjetje ali združenje podjetij v smislu členov 101 in 102 PDEU.

(14)

Nacionalne standarde znotraj Unije sprejemajo nacionalni organi za standardizacijo, kar bi lahko imelo za posledico nasprotujoče si standarde in tehnične ovire na notranjem trgu. Zato je treba za notranji trg in učinkovitost standardizacije znotraj Unije potrditi obstoječo redno izmenjavo informacij med nacionalnimi organi za standardizacijo, evropskimi organizacijami za standardizacijo in Komisijo o njihovih sedanjih in prihodnjih dejavnostih na področju standardizacije kakor tudi o načelu mirovanja, ki se uporablja za nacionalne organe za standardizacijo v okviru evropskih organizacij za standardizacijo, ki določa umik nacionalnih standardov, po objavi novega evropskega standarda. Nacionalni organi za standardizacijo in evropske organizacije za standardizacijo bi morali prav tako upoštevati določbe o izmenjavi informacij v Prilogi 3 k Sporazumu o tehničnih ovirah v trgovini (9).

(15)

Obveznost držav članic, da obvestijo Komisijo o njihovih nacionalnih organih za standardizacijo, ne bi smela zahtevati sprejetja posebne nacionalne zakonodaje za namene priznavanja teh organov.

(16)

Redna izmenjava informacij med nacionalnimi organi za standardizacijo, evropskimi organizacijami za standardizacijo in Komisijo nacionalnim organom za standardizacijo ne bi smela preprečevati izpolnjevanja drugih obveznosti in zavez ter zlasti določb Priloge 3 k Sporazumu o tehničnih ovirah v trgovini.

(17)

Zastopanje družbenih interesov in družbenih zainteresiranih strani v dejavnostih evropske standardizacije se nanaša na dejavnosti organizacij in zainteresiranih strani, ki zastopajo bolj pomembne družbene interese, na primer okoljske interese, interese potrošnikov ali interese zaposlenih. Vendar se zastopanje družbenih interesov in družbenih zainteresiranih strani v dejavnostih evropske standardizacije nanaša zlasti na dejavnosti organizacij in zainteresiranih strani, ki zastopajo osnovne pravice zaposlenih, na primer sindikate.

(18)

Nacionalni organi za standardizacijo in evropske organizacije za standardizacijo bi morali za pospešitev postopka odločanja olajšati dostop do informacij o njihovih dejavnostih, tako da spodbujajo uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) v svojih sistemih standardizacije, na primer z zagotavljanjem enostavne uporabe mehanizma za svetovanje vsem pomembnim zainteresiranim stranem, da bi ti lahko vnašali svoje komentarje na osnutke standardov, in z organiziranjem virtualnih srečanj, vključno s spletno ali video konferenco tehničnih odborov.

(19)

Standardi so lahko politikam Unije v pomoč pri soočanju z velikimi družbenimi izzivi, kot so podnebne spremembe, trajnostna raba virov, inovacije, staranje prebivalstva, vključevanje invalidov, varstvo potrošnikov in varnost delavcev in delovni pogoji. S spodbujanjem razvoja evropskih ali mednarodnih standardov za blago in tehnologije na rastočih trgih teh področij bi lahko Unija ustvarila konkurenčno prednost za svoja podjetja in olajšala trgovino, zlasti za MSP, ki predstavljajo velik delež evropskih podjetij.

(20)

Standardi so pomembno orodje za konkurenčnost podjetij še posebej MSP, katerih sodelovanje v postopku standardizacije je bistveno za tehnološki napredek v Uniji. Zato je potrebno, da okvir standardizacije spodbuja MSP, da se aktivno udeležujejo v prizadevanju za standardizacijo in prispevajo njihove inovativne tehnološke rešitve. To vključuje izboljšanje njihove udeležbe na nacionalni ravni, na kateri so lahko bolj učinkoviti zaradi nižjih stroškov in se ne srečujejo z jezikovnimi ovirami. Zato bi ta uredba morala izboljšati zastopanost in udeležbo MSP v nacionalnih in evropskih tehničnih odborih ter olajšati njihov dejanski dostop do standardov in ozaveščenost o njih.

(21)

Evropski standardi so izjemno pomembni za konkurenčnost MSP, ki pa so v nekaterih primerih nezadostno zastopana v dejavnostih evropske standardizacije. Tako bi morala ta uredba spodbujati in olajšati ustrezno zastopanost in udeležbo MSP v postopku evropske standardizacije s subjektom, ki je dejansko v stiku z in predstavlja MSP in organizacije ki predstavljajo MSP na nacionalni ravni.

(22)

Standardi imajo lahko širok vpliv na družbo, zlasti na varnost in dobro počutje državljanov, učinkovitost omrežij, okolje, varnost delavcev in delovne pogoje, dostopnost ter druga področja javne politike. Zato je treba z okrepljeno podporo organizacij, ki zastopajo potrošnike ter okoljske in družbene interese, okrepiti vlogo in prispevek družbenih zainteresiranih strani pri razvoju standardov.

(23)

Obveznost evropskih organizacij za standardizacijo, da spodbujajo in olajšujejo zastopanje in dejansko udeležbo vseh zadevnih zainteresiranih strani, ne pomeni glasovalnih pravic za te zainteresirane strani, razen če take glasovalne pravice niso predpisane z notranjim poslovnikom evropskih organizacij za standardizacijo.

(24)

Evropski sistem za standardizacijo bi moral tudi v celoti upoštevati Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov (10). Zato je pomembno, da organizacije, ki zastopajo interese potrošnikov v zadostni meri zastopajo in vključujejo interese invalidov. Poleg tega bi bilo treba sodelovanje invalidov v procesu standardizacije olajšati z vsemi sredstvi, ki so na razpolago.

(25)

Zaradi pomembnosti standardizacije kot orodja za podporo zakonodaje in politik Unije ter da se prepreči naknadno nasprotovanje harmoniziranim standardom in njihovo spreminjanje, je pomembno, da javni organi sodelujejo pri standardizaciji v vseh fazah razvoja teh standardov, v katerih jih je mogoče vključiti, zlasti na področjih, za katere velja usklajevalna zakonodaja Unije za proizvode.

(26)

Standardi bi morali upoštevati okoljske vplive v celotnem življenjskem ciklu proizvodov in storitev. Skupno raziskovalno središče Komisije (JRC) je razvilo pomembna in javno dostopna orodja za oceno takih vplivov v celotnem življenjskem ciklu. Zato bi morala ta uredba zagotoviti aktivno vlogo JRC v evropskem standardizacijskem sistemu.

(27)

Uspešnost sodelovanja med Komisijo in sistemom evropske standardizacije je odvisna od skrbnega načrtovanja prihodnjih zahtev glede razvoja standardov. To načrtovanje bi se lahko izboljšalo, zlasti s sodelovanjem zainteresiranih strani, vključno z nacionalnimi organi za tržni nadzor, z uvedbo mehanizmov za zbiranje mnenj in z omogočanjem izmenjave informacij med vsemi zainteresiranimi stranmi. Ker Direktiva 98/34/ES že določa možnost, da se od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva razvoj evropskih standardov, je ustrezno uvesti boljše in preglednejše načrtovanje v okviru letnega programa dela, ki bi moral vključevati pregled vseh zahtev za standarde, ki jih Komisija namerava predložiti evropskim organizacijam za standardizacijo. Treba je zagotoviti visoko raven sodelovanja med evropskimi organizacijami za standardizacijo in evropskimi organizacijami zainteresiranih strani, ki prejemajo finančna sredstva Unije v skladu s to uredbo, ter Komisijo pri določitvi njenega letnega programa dela Unije za standardizacijo in pripravo zahtev za standarde, da se analizirajo tržni pomen predlagane zadeve in cilji politike, ki jih je določil zakonodajalec, ter dovoli evropskim organizacijam za standardizacijo, da se hitreje odzovejo na zahtevane dejavnosti standardizacije.

(28)

Pred predložitvijo zadeve v zvezi z zahtevo po evropskih standardih ali evropskih standardizacijskih dokumentih ali pritožbe nad harmoniziranim standardom odboru, ustanovljenem s to uredbo, bi se morala Komisija posvetovati s strokovnjaki držav članic, na primer z vključitvijo odborov, določenih z ustreznimi zakonodajnimi akti Unije ali z drugimi oblikami posvetovanja s strokovnjaki za posamezen sektor, kjer takšni odbori ne obstajajo.

(29)

Več direktiv, s katerimi se usklajujejo pogoji za trženje proizvodov, določa, da lahko Komisija od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva sprejetje harmoniziranih standardov, na podlagi katerih se domneva skladnost z ustreznimi bistvenimi zahtevami. Vendar veliko teh direktiv vsebuje najrazličnejše določbe v zvezi z nasprotovanjem tem standardom, če ne zajemajo vseh veljavnih zahtev ali jih ne zajemajo v celoti. Neskladne določbe, ki povzročajo negotovost gospodarskih subjektov in evropskih organizacij za standardizacijo, vsebujejo zlasti Direktiva Sveta 89/686/EGS z dne 21. decembra 1989 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z osebno zaščitno opremo (11), Direktiva Sveta 93/15/EGS z dne 5. aprila 1993 o usklajevanju določb v zvezi z dajanjem eksplozivov za civilno uporabo v promet in njihovim nadzorom (12), Direktiva 94/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. marca 1994 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z opremo in zaščitnimi sistemi, namenjenimi za uporabo v potencialno eksplozivnih atmosferah (13), Direktiva 94/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. junija 1994 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s plovili za rekreacijo (14), Direktiva 95/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. junija 1995 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z dvigali (15), Direktiva 97/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. maja 1997 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s tlačno opremo (16), Direktiva 2004/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o merilnih instrumentih (17), Direktiva 2007/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. maja 2007 o dajanju pirotehničnih izdelkov v promet (18), Direktiva 2009/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o neavtomatskih tehtnicah (19) in Direktiva 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 v zvezi z enostavnimi tlačnimi posodami (20). Zato je treba v to uredbo vključiti enotni postopek iz Sklepa št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov (21), črtati zadevne določbe iz navedenih direktiv ter v pristojnosti Evropskega parlamenta vključiti tudi pravico do nasprotovanja harmoniziranemu standardu v skladu s to uredbo.

(30)

Javni organi bi morali pri naročanju strojne in programske opreme ter storitev informacijske tehnologije čim bolje uporabiti vse zadevne tehnične specifikacije, na primer z izbiro tehničnih specifikacij, ki jih lahko izvajajo vsi zainteresirani dobavitelji, da se zagotovi večja konkurenčnost in zmanjša tveganje vezanosti na določeno tehniko. Direktiva 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (22), Direktiva 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (23), Direktiva 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti (24) in Uredba Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o podrobnih pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (25) določajo, da bi bilo treba tehnične specifikacije pri javnem naročanju določiti s sklicevanjem na nacionalne standarde, ki so privzeti evropski standardi, evropski tehnična soglasja, skupne tehnične specifikacije, mednarodni standardi, drugi tehnični referenčni sistemi, ki so jih določile evropske organizacije za standardizacijo, ali, če teh ni, na nacionalne standarde, nacionalna tehnična soglasja ali nacionalne tehnične specifikacije, povezane z načrtovanjem, izračunom in izvedbo gradenj ter uporabo proizvodov, ali enakovredno. Vendar tehnične specifikacije na področju IKT pogosto razvijajo druge organizacije za razvoj standardizacije, pri čemer ti standardi ne spadajo v nobeno od kategorij standardov in soglasij iz direktiv 2004/17/ES, 2004/18/ES ali 2009/81/ES ali Uredbe (ES, Euratom) št. 2342/2002. Zato je treba v odgovor na hiter razvoj na področju IKT ter za lažje zagotavljanje čezmejnih storitev, spodbujanje konkurence, interoperabilnosti in inovacij, za tehnične specifikacije v javnih naročilih predvideti možnost sklicevanja na tehnične specifikacije IKT.

(31)

Tehnične specifikacije, ki jih niso sprejele evropske organizacije za standardizacijo, nimajo enakovrednega statusa kot evropski standardi. Nekatere tehnične specifikacije IKT niso razvite v skladu s temeljnimi načeli. Zato bi bilo treba s to uredbo določiti postopek za opredelitev tehničnih specifikacij IKT, na katerega bi se bilo mogoče sklicevati v javnem naročanju in, ki bi vključeval široko posvetovanje z najrazličnejšimi zainteresiranimi stranmi, vključno z evropskimi organizacijami za standardizacijo, podjetji in javnimi organi. Ta uredba bi morala določati tudi zahteve v obliki seznama meril za take tehnične specifikacije in z njimi povezane procese razvoja. Zahteve za opredelitev tehničnih specifikacij IKT bi morale zagotoviti upoštevanje ciljev javne politike in družbenih potreb ter bi morale temeljiti na temeljnih načelih.

(32)

Da bi spodbudili inovacije in konkurenco, opredelitev določene tehnične specifikacije ne bi smela onemogočiti opredelitve tehnične specifikacije v skladu z določbami te uredbe. Vsaka opredelitev bi morala temeljiti na izpolnjevanju meril, pri čemer bi morala tehnična specifikacija doseči pomembno raven tržne razširjenosti.

(33)

Opredeljene tehnične specifikacije IKT bi lahko prispevale k izvajanju Sklepa št. 922/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o interoperabilnostnih rešitvah za evropske javne uprave (ISA) (26), ki za obdobje 2010–2015 določa program o interoperabilnostnih rešitvah za evropske javne uprave ter institucije in organe Unije in zagotavlja enotne in skupne rešitve za pospeševanje interoperabilnosti.

(34)

Na področju IKT lahko pride do položaja, ko je primerno spodbujati uporabo ustreznih standardov na ravni Unije ali zahtevati skladnost z njimi, da se zagotovi interoperabilnost na enotnem trgu in izboljša možnost izbire za uporabnike. V drugih okoliščinah se lahko zgodi tudi, da določeni evropski standardi ne izpolnjujejo več potreb potrošnikov ali da ovirajo tehnološki razvoj. Zato Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (27) Komisiji omogoča, da po potrebi od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva pripravo, uvedbo in objavo v Uradnem listu Evropske unije seznama standardov ali specifikacij z namenom spodbujanja njihove uporabe ali da se predpiše obvezno izvajanje teh standardov ali da se ti standardi oziroma specifikacije odstranijo s seznama.

(35)

Ta uredba evropskim organizacijam za standardizacijo ne bi smela preprečiti nadaljnjega razvoja standardov na področju IKT ter krepitve sodelovanja z drugimi organi, ki razvijajo standarde, zlasti na področju IKT, da se zagotovi skladnost in prepreči razdrobljenost ali podvajanje med izvajanjem standardov in specifikacij.

(36)

Postopek za opredelitev tehničnih specifikacij IKT iz te uredbe ne bi smel ogroziti skladnosti evropskega standardizacijskega sistema. Zato bi morala ta uredba določiti tudi pogoje, pod katerimi se tehnična specifikacija obravnava kot specifikacija, ki ni v nasprotju z drugimi evropskimi standardi.

(37)

Pred opredelitvijo tehničnih specifikacij IKT, ki bi bile lahko primerne za sklicevanje v javnem naročanju, bi se lahko platforma več zainteresiranih strani, vzpostavljena s Sklepom Komisije z dne 28. novembra 2011 (28), uporabljala kot forum za posvetovanje z evropskimi in nacionalnimi zainteresiranimi stranmi, evropskimi organizacijami za standardizacijo in državami članicami, da se zagotovi legitimnost procesa.

(38)

Sklep št. 1673/2006/ES določa predpise o prispevku Unije pri financiranju evropske standardizacije, da se zagotovita razvoj in revizija evropskih standardov in drugih evropskih standardizacijskih dokumentov v podporo ciljem, zakonodaji in politikam Unije. Zaradi upravne in proračunske poenostavitve je primerno, da se določbe navedenega sklepa vključijo v to uredbo in da se, kjerkoli je to mogoče, uporabi najmanj obremenjujoč postopek.

(39)

Ob upoštevanju zelo širokega področja vključenosti evropske standardizacije v podporo zakonodaji in politikam Unije ter različnih vrst dejavnosti standardizacije je treba določiti različne načine financiranja. To zadeva zlasti donacije brez razpisov za zbiranje predlogov evropskim organizacijam za standardizacijo in nacionalnim organom za standardizacijo v skladu z drugim pododstavkom člena 110(1) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (29), in točko (d) člena 168(1) Uredbe (ES, Euratom) št. 2342/2002. Nadalje, enake določbe bi se morale uporabljati tudi za tiste organe, ki v tej uredbi sicer niso opredeljeni kot evropske organizacije za standardizacijo, so pa pooblaščeni v temeljnem aktu in zadolženi za izvajanje pripravljalnih del za podporo evropski standardizaciji v sodelovanju z evropskimi organizacijami za standardizacijo.

(40)

V kolikor Evropske organizacije za standardizacijo trajno podpirajo dejavnosti Unije, bi morale imeti na voljo učinkovite in zmogljive osrednje sekretariate. Komisiji bi zato moralo biti dovoljeno, da tem organizacijam, ki si prizadevajo za cilj v splošnem evropskem interesu, dodeli donacije, ne da bi v primeru donacij za poslovanje uporabila načelo postopnega zmanjševanja iz člena 113(2) Uredbe (ES, Euratom) št. 1605/2002.

(41)

Sklep št. 1639/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o ustanovitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013) (30), Sklep št. 1926/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o uvedbi programa ukrepov Skupnosti na področju potrošniške politike (2007–2013) (31) ter Uredba (ES) št. 614/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. maja 2007 o finančnem instrumentu za okolje (LIFE+) (32) že zagotavljajo možnost finančne podpore evropskim organizacijam, ki zastopajo MSP, potrošnike in okoljske interese v standardizaciji, posebne donacije pa se plačujejo evropskim organizacijam, ki zastopajo družbene interese v standardizaciji. Financiranje v skladu s Sklepom št. 1639/2006/ES, Sklepom št. 1926/2006/ES in Uredbo (ES) št. 614/2007 se zaključi 31. decembra 2013. Za razvoj evropske standardizacije je bistveno, da se še naprej podpira in spodbuja dejavno sodelovanje evropskih organizacij, ki zastopajo MSP, potrošnike ter okoljske in družbene interese. Take organizacije si prizadevajo za cilj, ki je v splošnem evropskem interesu, in na podlagi posebnega pooblastila nacionalnih nepridobitnih organizacij sestavljajo evropsko mrežo nepridobitnih organizacij, ki delujejo v državah članicah ter spodbujajo načela in politike, skladne s cilji Pogodb. Evropske organizacije, ki v evropski standardizaciji zastopajo MSP, potrošnike ter okoljske in družbene interese, imajo zaradi okoliščin, v katerih delujejo, in svojih statutarno določenih ciljev trajno vlogo, ki je bistvena za cilje in politike Unije. Komisija bi zato morala imeti možnost, da tem organizacijam še naprej dodeljuje donacije, ne da bi v primeru donacij za poslovanje uporabila načelo postopnega zmanjševanja iz člena 113(2) Uredbe (ES, Euratom) št. 1605/2002.

(42)

Financiranje dejavnosti standardizacije bi moralo omogočati tudi kritje pripravljalnih ali dodatnih dejavnosti, povezanih z nastajanjem evropskih standardov ali evropskih standardizacijskih dokumentov za proizvode in za storitve. To je potrebno predvsem za raziskovalno delo, pripravo pripravljalnih dokumentov za zakonodajo, izvajanje medlaboratorijskih preskusov, potrjevanje veljavnosti ali vrednotenje standardov. Pospeševanje standardizacije na evropski in mednarodni ravni bi se moralo nadaljevati tudi s programi v zvezi s tehnično pomočjo tretjim državam in sodelovanjem z njimi. Za izboljšanje dostopa do trgov in povečanje konkurenčnosti podjetij v Uniji bi moralo biti mogoče dodeliti donacije drugim organom z razpisi za zbiranje predlogov ali po potrebi z oddajo javnih naročil.

(43)

Namen financiranja Unije bi moral biti oblikovanje evropskih standardov ali evropskih standardizacijskih dokumentov za proizvode in za storitve, omogočanje njihove uporabe podjetjem preko okrepljene podpore za njihovo prevajanje v različne uradne jezike Unije, z namenom omogočiti MSP, da v celoti izkoristijo razumevanje in uporabo evropskih standardov, krepitev kohezije sistema evropske standardizacije ter zagotovitev pravičnega in preglednega dostopa do evropskih standardov za vse akterje na trgu po vsej Uniji. To je še zlasti pomembno v primerih, ko uporaba standardov omogoča skladnost z zadevno zakonodajo Unije.

(44)

Za zagotovitev učinkovite uporabe te uredbe bi morala obstajati možnost uporabe potrebnega strokovnega znanja, zlasti na področju revizije in finančnega upravljanja, in tudi sredstev za administrativno podporo, ki bi lahko olajšala njeno izvajanje, ter možnost rednega vrednotenja primernosti dejavnosti, ki jih financira Unija, da se zagotovi njihova koristnost in učinek.

(45)

Prav tako bi bilo treba sprejeti primerne ukrepe za preprečevanje goljufij in nepravilnosti ter za izterjavo sredstev, ki so bila neupravičeno izplačana, v skladu z uredbama Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (33) in (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (34), ter Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (35).

(46)

Da se posodobi seznam evropskih organizacij za standardizacijo in prilagodi merila za organizacije, ki zastopajo MSP in družbene zainteresirane strani, nadaljnjemu razvoju, kar zadeva njihovo nepridobitnost in reprezentativnost bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembami prilog k tej uredbi. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(47)

Odbor, ustanovljen s to uredbo, bi moral pomagati Komisiji pri vseh zadevah, ki so povezane z izvajanjem te uredbe, in pri tem primerno upoštevati mnenja strokovnjakov za posamezne sektorje.

(48)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (36).

(49)

Za sprejetje izvedbenih aktov v zvezi z nasprotovanjem harmoniziranim standardom in kadar sklicevanje na harmonizirani standard še ni bilo objavljeno v Uradnem listu Evropske unije, bi se moral uporabljati svetovalni postopek, če zadevni standard še ni ustvaril domneve o skladnosti z bistvenimi zahtevami iz ustrezne usklajevalne zakonodaje Unije.

(50)

Za vsako zahtevo po standardizaciji, predloženo evropskim organizacijam za standardizacijo, in za sprejetje izvedbenih aktov v zvezi z nasprotovanjem harmoniziranim standardom, kadar je bilo sklicevanje na harmonizirani standard že objavljeno v Uradnem listu Evropske unije, bi se moral uporabljati postopek pregleda, saj bi taka odločitev lahko imela posledice na domnevo o skladnosti z ustreznimi bistvenimi zahtevami.

(51)

Za dosego glavnih ciljev te uredbe in za omogočanje postopka hitrejšega sprejemanja odločitev ter zmanjšanje skupnega časa za razvoj standardov bi se morali v največji možni meri uporabiti postopkovni ukrepi, določeni v Uredbi (EU) št. 182/2011, kar predsedniku ustreznega odbora omogoča, da v skladu z nujnostjo zadeve določi časovni rok, do katerega bi moral odbor posredovati svoje mnenje. Poleg tega bi moralo biti v upravičenih primerih možno, da se mnenje odbora sprejme na podlagi pisnega postopka, pri čemer bi se moral molk člana odbora obravnavati kot tiho soglasje.

(52)

Ker ciljev te uredbe, in sicer zagotavljanje uspešnosti in učinkovitosti standardov in standardizacije kot orodja politike Unije na podlagi sodelovanja med evropskimi organizacijami za standardizacijo, nacionalnimi organi za standardizacijo, državami članicami in Komisijo, nastajanje evropskih standardov in evropskih standardizacijskih dokumentov za proizvode in storitve v podporo zakonodaji in politikam Unije, opredelitev tehničnih specifikacij IKT, na katere se je mogoče sklicevati, financiranje evropske standardizacije in sodelovanja zainteresiranih strani pri evropski standardizaciji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in jih je zaradi njihovega učinka lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev.

(53)

Direktive 89/686/EGS, 93/15/EGS, 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(54)

Sklep št. 1673/2006/ES in Sklep 87/95/EGS bi bilo treba razveljaviti –

1.

„standard“ pomeni tehnično specifikacijo, ki jo je sprejel priznan organ za standardizacijo za večkratno ali stalno uporabo, skladnost s katero ni obvezna in sodi v eno od naslednjih kategorij:

2.

„evropski standardizacijski dokument“ pomeni vsako drugo tehnično specifikacijo, ki ni evropski standard in jo je evropska organizacija za standardizacijo sprejela za večkratno ali stalno uporabo ter skladnost s katero ni obvezna;

3.

„osnutek standarda“ pomeni dokument, ki vsebuje besedilo tehničnih specifikacij o zadevnem predmetu in je predviden za sprejetje v skladu z ustreznim standardizacijskim postopkom tak, kakršen je bil oblikovan po pripravljalnih delih ter predložen javnosti za pripombe ali pregled;

4.

„tehnična specifikacija“ pomeni dokument, ki predpisuje tehnične zahteve, ki jih mora izpolniti proizvod, proces, storitev ali sistem, in ki določa eno ali več od naslednjega:

5.

„tehnična specifikacija IKT“ pomeni tehnično specifikacijo na področju informacijske in komunikacijske tehnologije;

6.

„proizvod“ pomeni vsak industrijsko izdelan proizvod in kateri koli kmetijski proizvod, vključno z ribjimi proizvodi;

7.

„storitev“ pomeni vsako samostojno gospodarsko dejavnost, ki se praviloma opravlja za plačilo, kot je opredeljeno v členu 57 PDEU;

8.

„Evropska organizacija za standardizacijo“ pomeni organizacijo iz seznama v Prilogi I;

9.

„mednarodni organ za standardizacijo“ pomeni Mednarodno organizacijo za standardizacijo (ISO), Mednarodno elektrotehniško komisijo (IEC) in Mednarodno zvezo za telekomunikacije (ITU);

10.

„nacionalni organ za standardizacijo“ pomeni organ, o katerem država članica obvesti Komisijo v skladu s členom 27 te uredbe.

(a)

predmet urejanja;

(b)

dosežena stopnja razvoja standardov in evropskih standardizacijskih dokumentov;

(c)

sklicevanje na katere koli mednarodne standarde, uporabljene kot podlaga.

(a)

zagotovijo dostop do osnutkov nacionalnih standardov tako, da lahko vse zadevne strani, zlasti iz drugih držav članic, predložijo pripombe;

(b)

dovolijo drugim nacionalnim organom za standardizacijo, da so pasivno ali aktivno vključeni v načrtovane dejavnosti, tako da pošljejo opazovalca.

(a)

predlaganje in sprejemanje novih projektov;

(b)

tehnična razprava o predlogih;

(c)

predložitev pripomb na osnutke;

(d)

revizija obstoječih evropskih standardov ali evropskih standardizacijskih dokumentov;

(e)

širjenje informacij in ozaveščanje o sprejetih evropskih standardih ali evropskih standardizacijskih dokumentih.

(a)

opredelitvijo standardizacijskih projektov, ki so posebej zanimivi za MSP, v svojih letnih programih dela;

(b)

omogočanjem dostopa MSP do dejavnosti standardizacije, pri čemer od njih ne zahtevajo, da postanejo člani nacionalnega organa za standardizacijo;

(c)

omogočanjem prostega dostopa ali posebnih pristojbin za udeležbo v dejavnostih standardizacije;

(d)

zagotavljanjem prostega dostopa do osnutka standardov;

(e)

omogočanjem brezplačnega dostopa do izvlečkov standardov na njihovem spletnem mestu;

(f)

uporabo posebnih pristojbin za posredovanje standardov ali posredovanje kompletov standardov po znižani ceni.

(a)

da sklicevanje na zadevni harmonizirani standard objavi ali ne objavi v Uradnem listu Evropske unije ali da ga objavi z omejitvijo;

(b)

da sklicevanje na zadevni harmonizirani standard v Uradnem listu Evropske unije ohrani ali ga ohrani z omejitvijo ali da ga umakne.

(a)

sprejetjem letnega programa dela Unije za evropsko standardizacijo iz člena 8(1);

(b)

sprejetjem zahtev za standardizacijo iz člena 10;

(c)

sprejetjem odločitve o uradnem nasprotovanju harmoniziranim standardom, kot je določeno v členu 11(1);

(d)

sprejetjem odločitve o opredelitvah tehničnih specifikacij IKT iz člena 13;

(e)

sprejetjem delegiranih aktov iz člena 20.

(a)

razvoj in revizijo evropskih standardov ali evropskih standardizacijskih dokumentov, ki so potrebni in ustrezni za podporo zakonodaji in politikam Unije;

(b)

preverjanje kakovosti in skladnosti evropskih standardov ali evropskih standardizacijskih dokumentov z ustrezno zakonodajo in politikami Unije;

(c)

izvedbo pripravljalnega ali dodatnega dela v zvezi z evropsko standardizacijo, vključno s študijami, dejavnostmi sodelovanja, vključno z mednarodnim sodelovanjem, seminarji, ocenami, primerjalnimi analizami, raziskovalnim delom, laboratorijskim delom, medlaboratorijskimi preskusi, vrednotenjem skladnosti ter ukrepi za skrajšanje obdobij za razvoj in revizijo evropskih standardov ali evropskih standardizacijskih dokumentov brez poseganja v temeljna načela, zlasti načela odprtosti, kakovosti, preglednosti in konsenza med vsemi zainteresiranimi stranmi;

(d)

dejavnosti osrednjih sekretariatov evropskih organizacij za standardizacijo, vključno z razvojem politik, usklajevanjem dejavnosti standardizacije, izvajanjem tehničnega dela in zagotavljanjem informacij zainteresiranim stranem;

(e)

prevajanje evropskih standardov ali evropskih standardizacijskih dokumentov, ki se uporabljajo v podporo zakonodaji in politikam Unije, v uradne jezike Unije, ki niso delovni jeziki evropskih organizacij za standardizacijo, ali v upravičenih primerih v jezike, ki niso uradni jeziki Unije;

(f)

zbiranje informacij za pojasnitev, razlago in poenostavitev evropskih standardov ali evropskih standardizacijskih dokumentov, vključno s pripravo priročnikov, izvlečkov standardov, informacijami o dobrih praksah in ukrepi ozaveščanja, strategijami in programi usposabljanja;

(g)

dejavnosti za izvajanje programov tehnične pomoči, sodelovanje s tretjimi državami ter spodbujanje in podpora sistema evropske standardizacije ter evropskih standardov in evropskih standardizacijskih dokumentov med zainteresiranimi stranmi v Uniji in na mednarodni ravni.

(a)

nacionalnim organom za standardizacijo za standardizacijske dejavnosti iz odstavka 1, ki jih izvajajo v sodelovanju z evropskimi organizacijami za standardizacijo;

(b)

drugim organom, ki prispevajo k dejavnostim iz točke (a) odstavka 1 ali v sodelovanju z evropskimi organizacijami za standardizacijo izvajajo dejavnosti iz točk (c) in (g) odstavka 1.

(a)

delovanje teh organizacij in njihovih dejavnosti v zvezi z evropsko ali mednarodno standardizacijo, vključno z izvajanjem tehničnega dela ter zagotavljanjem informacij članom in drugim zainteresiranim stranem;

(b)

zagotavljanje pravnega in tehničnega strokovnega znanja, vključno s študijami, v zvezi z oceno potrebe po evropskih standardih in evropskih standardizacijskih dokumentih ter v zvezi z njihovim razvojem, in usposabljanja strokovnjakov;

(c)

sodelovanje pri tehničnem delu v zvezi z razvojem in revizijo evropskih standardov in evropskih standardizacijskih dokumentov, ki sta potrebna in ustrezna za podporo zakonodaji in politikam Unije;

(d)

spodbujanje evropskih standardov in evropskih standardizacijskih dokumentov ter obveščanje o standardih in njihovi uporabi med zainteresiranimi stranmi, vključno z MSP in potrošniki.

(a)

donacij brez razpisa za zbiranje predlogov ali pogodb po zaključenih postopkih javnega naročanja za:

(b)

donacij po zaključenem razpisu za zbiranje predlogov ali pogodb po zaključenih postopkih javnega naročanja za točko (b) člena 15(2):

(c)

donacij po zaključenem razpisu za zbiranje predlogov za evropske organizacije zainteresiranih strani, ki izpolnjujejo merila iz Priloge III te uredbe, za izvajanje dejavnosti iz člena 16.

(a)

donacijami za ukrepe;

(b)

donacijami za poslovanje evropskih organizacij za standardizacijo in evropskih organizacij zainteresiranih strani, ki izpolnjujejo merila iz Priloge III te uredbe, v skladu s pravili iz Uredbe (ES, Euratom) št. 1605/2002. Donacije za poslovanje se v primeru podaljšanja ne zmanjšajo samodejno.

(a)

evropski standardi ali evropski standardizacijski dokumenti, ki jih Komisija zahteva v skladu s členom 10, se sprejmejo ali revidirajo v obdobju, ki ne presega obdobja iz zahteve iz navedenega člena;

(b)

MSP, potrošniške organizacije ter okoljske in družbene zainteresirane strani so v dejavnostih evropske standardizacije ustrezno zastopani in lahko v dejavnostih sodelujejo, kot je določeno v členu 5(1).

(a)

posodobitev seznama evropskih organizacij za standardizacijo iz Priloge I za upoštevanje sprememb v njihovem imenu ali strukturi;

(b)

prilagoditev meril za evropske organizacije zainteresiranih strani iz Priloge III te uredbe, nadaljnjemu razvoju, ki se nanaša na njihovo nepridobitnost in reprezentativnost. Takšne prilagoditve ne povzročajo oblikovanja novih meril ali odprave obstoječih meril ali kategorij organizacij.

(a)

uporabi členov 4, 5, 10, 15 in 17;

(b)

zastopanosti MSP, potrošniških organizacij ter okoljskih in družbenih zainteresiranih strani v nacionalnih organih za standardizacijo;

(c)

zastopanosti MSP na podlagi letnih poročil iz člena 6(3);

(d)

uporabi IKT v sistemu standardizacije;

(e)

sodelovanje med nacionalnimi organi za standardizacijo in evropskimi organizacijami za standardizacijo.

(a)

člen 6(1) Direktive 89/686/EGS;

(b)

člen 5 Direktive 93/15/EGS;

(c)

člen 6(1) Direktive 94/9/ES;

(d)

člen 6(1) Direktive 94/25/ES;

(e)

člen 6(1) Direktive 95/16/ES;

(f)

člen 6 Direktive 97/23/ES;

(g)

člen 14 Direktive 2004/22/ES;

(h)

člen 8(4) Direktive 2007/23/ES;

(i)

člen 7 Direktive 2009/23/ES;

(j)

člen 6 Direktive 2009/105/ES.

(a)

v členu 1 se odstavki 6 do 10 črtajo;

(b)

členi 2, 3 in 4 se črtajo;

(c)

v členu 6(1) se črta besedilo „s predstavniki standardizacijskih organov, ki so navedeni v prilogah I in II“;

(d)

v členu 6(3) se črta prva alinea;

(e)

v členu 6(4) se črtajo točke (a), (b) in (e);

(f)

člen 7 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 7

Države članice sporočijo Komisiji vse zahteve, ki so jih v skladu s členom 8(1) posredovale institucijam za standardizacijo, za pripravo tehničnih specifikacij ali standarda za določen proizvod z namenom uzakonitve tehničnega predpisa za takšne proizvode kot osnutka tehničnega predpisa in pojasnijo razloge za njihovo uzakonitev.“;

(g)

v členu 11 se drugi stavek nadomesti z naslednjim:

„Komisija letne statistične podatke o prejetih uradnih obvestilih objavi v Uradnem listu Evropske unije.“;

(h)

prilogi I in II se črtata.

14.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 316/34

(1)

V skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982 (v nadaljnjem besedilu: UNCLOS) ter Sporazumom Združenih narodov o uporabi določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982 glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib z dne 4. avgusta 1995 (v nadaljnjem besedilu: UNFSA) je za upravljanje nekaterih skupnih, čezconskih in izrazito selivskih staležev rib potrebno sodelovanje vseh držav, v vodah katerih se staleži pojavljajo (obalne države), in držav, katerih ribiško ladjevje izkorišča takšne staleže (ribolovne države). To sodelovanje je mogoče vzpostaviti v okviru regionalnih organizacij za upravljanje ribištva ali, kadar takšne organizacije niso pristojne za zadevni stalež, z ad hoc dogovori med državami, ki imajo interes v zvezi z ribištvom.

(2)

Kadar tretja država, ki ima interes v ribištvu, ki zadeva stalež skupnega interesa te države in Unije, brez upoštevanja obstoječih vzorcev ribolova ali pravic, obveznosti in interesov drugih držav in Unije omogoča ribolovne dejavnosti, ki ogrožajo trajnost tega staleža, ter ne sodeluje z drugimi državami in Unijo pri njenem upravljanju, bi bilo treba sprejeti posebne ukrepe, ki državo spodbudijo, da prispeva k ohranjanju tega staleža.

(3)

Stanje staležev rib bi moralo veljati za netrajnostno, kadar se ti ne ohranjajo dosledno vsaj na ravneh, ki zagotavljajo največji trajnostni donos, ali če teh ravni ni mogoče oceniti, kadar se staleži ne ohranjajo dosledno na varnih bioloških ravneh.

(4)

Določiti je treba pogoje, na podlagi katerih se lahko ugotovi, da posamezna država omogoča netrajnostne načine ribolova in zato zanjo veljajo ukrepi iz te uredbe, vključno s postopkom, ki zadevnim državam zagotavlja pravico do izražanja njihovih stališč in priložnost za sprejemanje popravnih ukrepov.

(5)

Poleg tega je treba določiti vrsto ukrepov, ki jih je mogoče sprejeti v zvezi z državami, ki omogočajo netrajnostne načine ribolova, ter splošne pogoje za sprejetje takšnih ukrepov, tako da ti ukrepi temeljijo na objektivnih merilih ter so pravični, stroškovno učinkoviti in skladni z mednarodnim pravom, zlasti s Sporazumom o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije.

(6)

Cilj takšnih ukrepov bi morala biti odprava spodbud za države, ki omogočajo netrajnostne načine ribolova za ribolov staleža skupnega interesa. To je mogoče doseči med drugim z omejevanjem uvoza ribiških proizvodov, ki jih ujamejo plovila, ki izvajajo ribolov staleža skupnega interesa pod nadzorom države, ki omogoča netrajnostne načine ribolova, z omejevanjem dostopa do pristanišč tem plovilom ali s preprečevanjem, da se ribiška plovila Unije ali ribolovna oprema Unije uporablja za lovljenje staleža skupnega interesa pod nadzorom države, ki omogoča netrajnostne načine ribolova.

(7)

Da se zagotovi, da so ukrepi Unije za ohranjanje staležev rib učinkoviti in skladni, je treba upoštevati ukrepe iz Uredbe Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje (3).

(8)

Za zagotovitev, da so ukrepi, sprejeti zoper državo na podlagi te uredbe, okoljsko neoporečni, učinkoviti, sorazmerni in skladni z mednarodnimi pravili, je treba pred njihovim sprejetjem oceniti njihove pričakovane okoljske, trgovinske, gospodarske in družbene učinke.

(9)

Če so ukrepi, sprejeti zoper državo na podlagi te uredbe, neučinkoviti, in ta država še naprej velja za državo, ki omogoča netrajnostne načine ribolova, se lahko v skladu s to uredbo sprejmejo nadaljnji ukrepi.

(10)

Ukrepi, sprejeti zoper državo na podlagi te uredbe, bi morali prenehati veljati, kadar država, ki omogoča netrajnostne načine ribolova, sprejme ukrepe, ki so potrebni za njen prispevek k ohranjanju staleža skupnega interesa.

(11)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila glede opredelitve države, ki omogoča netrajnostne načine ribolova, sprejetja ukrepov zoper tako državo in odločitve, da bi morali ti ukrepi prenehati veljati. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (4).

(12)

Komisija bi morala sprejeti izvedbene akte, ki se začnejo uporabljati takoj, kadar je to potrebno iz izredno nujnih razlogov v ustrezno utemeljenih primerih v zvezi s prenehanjem veljavnosti ukrepov, ki so bili sprejeti v skladu s to uredbo –

(a)

„stalež skupnega interesa“ pomeni stalež rib, ki je zaradi njegove geografske razporeditve na voljo Uniji in tretjim državam ter katerega upravljanje zahteva sodelovanje med temi državami in Unijo, v dvostranskem ali večstranskem okviru;

(b)

„sorodne vrste“ pomenijo katere koli ribe, ki spadajo v isti ekosistem kot stalež skupnega interesa in ki plenijo ta stalež, so plenjene s strani tega staleža, s katerim tekmujejo za hrano in življenjski prostor ali se skupaj pojavljajo v istem ribolovnem območju in ki se izkoriščajo ali naključno ulovijo pri istem ribolovu ali ribolovih;

(c)

„regionalna organizacija za upravljanje ribištva“ pomeni podregionalno, regionalno ali podobno organizacijo, ki ima v skladu z mednarodnim pravom pristojnosti za sprejetje ukrepov za ohranjanje in upravljanje živih morskih virov, ki so v skladu s konvencijo ali sporazumom, s katerim je bila ustanovljena, v njeni pristojnosti;

(d)

„uvoz“ pomeni vnos rib ali ribiških proizvodov na ozemlje Unije, vključno s pretovarjanjem teh rib in ribiških proizvodov v pristaniščih na njenem ozemlju;

(e)

„pretovarjanje“ pomeni raztovarjanje vseh ali katerih koli rib ali ribiških proizvodov s krova ribiškega plovila in njihovo natovarjanje na drugo ribiško plovilo;

(f)

„netrajnostno stanje“ pomeni razmere, ko se stalež ne ohranja dosledno vsaj na ravneh, ki zagotavljajo največji trajnostni donos, ali če teh ravni ni mogoče oceniti, kadar se stalež ne ohranja dosledno na varnih bioloških ravneh; ravni staležev, ki določajo, ali je stanje staleža netrajnostno, se določijo na osnovi najboljših razpoložljivih znanstvenih mnenj;

(g)

„varne biološke meje“ pomeni omejitve velikosti staleža, znotraj katerih se lahko stalež z veliko stopnjo verjetnosti dopolnjuje, hkrati pa omogoča ribolov z velikim donosom;

(h)

„država“ pomeni tretjo državo, vključno z ozemlji, ki imajo samoupravni status in pristojnosti na področju ohranjanja in upravljanja živih morskih virov.

(a)

kadar pri upravljanju staleža v skupnem interesu ne sodeluje v popolnem upoštevanju določb UNCLOS in UNFSA ali drugih mednarodnih sporazumov ali norm mednarodnega prava in

(b)

kadar

(a)

opredeli to državo kot državo, ki omogoča netrajnostne načine ribolova;

(b)

po potrebi opredeli posamezna plovila ali ribiška ladjevja te države, za katero se uporabijo nekateri ukrepi;

(c)

uvede količinske omejitve za uvoz rib iz staleža skupnega interesa, ki so bile ujete v okviru ribolova pod nadzorom te države, in za uvoz ribiških proizvodov, ki so proizvedeni iz rib ali vsebujejo ribe iz staleža skupnega interesa;

(d)

uvede količinske omejitve za uvoz rib katere koli sorodne vrste in ribiških proizvodov, ki so proizvedeni iz takšnih rib ali vsebujejo takšne ribe, kadar so bile te ribe ujete v okviru ribolova staleža skupnega interesa pod nadzorom te države; pri sprejetju ukrepa Komisija v skladu s členom 5(4) te uredbe ob uporabi načela sorazmernosti določi vrste in njihov ulov, za katere velja ukrep;

(e)

uvede omejitve za uporabo pristanišč Unije za plovila, ki plujejo pod zastavo te države in ki lovijo stalež skupnega interesa in/ali sorodne vrste ter za plovila, ki prevažajo ribe in ribiške proizvode, ki izvirajo iz staleža skupnega interesa in/ali sorodnih vrst, pri čemer so te ribe ulovila plovila, ki plujejo pod zastavo te države, ali plovila, ki imajo dovoljenje takšne države in plujejo pod zastavo druge države; takšne omejitve ne veljajo v primerih višje sile ali stiske v smislu člena 18 UNCLOS za storitve, ki so nujno potrebne za odpravo takšnega stanja;

(f)

prepove gospodarskim subjektom iz Unije nakup ribiškega plovila, ki pluje pod zastavo te države;

(g)

prepove zamenjavo zastave ribiških plovil, ki plujejo pod zastavo države članice, z zastavo te države;

(h)

prepove državam članicam, da dovolijo sklepanje dogovorov o zakupu, s katerimi gospodarski subjekti iz Unije dajo v zakup svoja plovila gospodarskim subjektom iz te države;

(i)

prepove izvoz v to državo za ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo države članice, ali za ribiško opremo in material, potrebna za ribolov staleža skupnega interesa;

(j)

prepove sklepanje zasebnih trgovinskih dogovorov med gospodarskimi subjekti Unije in te države, ki omogočajo, da ribiško plovilo, ki pluje pod zastavo države članice, uporabi ribolovne možnosti te države;

(k)

prepove skupne ribolovne dejavnosti, ki vključujejo ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo države članice, in ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo te države.

(a)

povezani z ohranjanjem staleža skupnega interesa;

(b)

učinkoviti v povezavi z omejitvami v zvezi z ribolovom plovil Unije ali proizvodnjo ali potrošnjo v Uniji na področju rib in ribiških proizvodov, ki so proizvedeni iz rib ali vsebujejo takšne ribe in iz vrst, za katere so bili sprejeti ukrepi.

(c)

sorazmerni z zastavljenimi cilji in skladni z obveznostmi iz mednarodnih sporazumov, katerih stranka je Unija, in katerih koli drugih ustreznih norm mednarodnega prava.

(a)

so bili ti popravni ukrepi sprejeti samostojno ali pa je bil dogovor o teh ukrepih sklenjen v okviru posvetovanj z Unijo in po potrebi z drugimi zadevnimi državami in

(b)

ti popravni ukrepi ne razvrednotijo učinka ukrepov za namene ohranjanja zadevnih staležev rib, ki jih je Unija sprejela samostojno ali v sodelovanju z drugimi državami.

14.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 316/38

(1)

Za zagotovitev preglednosti nadzora odobrenih zdravil bi moral seznam zdravil, ki bi jih bilo treba dodatno spremljati, uveden z Uredbo (ES) št. 726/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o postopkih Skupnosti za pridobitev dovoljenja za promet in nadzor zdravil za humano in veterinarsko uporabo ter o ustanovitvi Evropske agencije za zdravila (3), sistematično vključevati zdravila, za katera veljajo nekateri varnostni pogoji po pridobitvi dovoljenja.

(2)

Poleg tega prostovoljno ukrepanje imetnika dovoljenja za promet ne bi smelo povzročiti, da zadržki, povezani s tveganji ali koristmi zdravila, odobrenega v Uniji, niso ustrezno obravnavani v vseh državah članicah. Zato bi moral biti imetnik dovoljenja za promet dolžan Evropsko agencijo za zdravila obvestiti o razlogih za umik zdravila ali prekinitev dajanja zdravila v promet, zahtevo za ukinitev dovoljenja za promet ali nepodaljšanje dovoljenja za promet.

(3)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotoviti posebna pravila za farmakovigilanco in izboljšati varnost zdravil za uporabo v humani medicini, odobrenih v skladu z Uredbo (ES) št. 726/2004, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(4)

Uredbo (ES) št. 726/2004 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

v členu 13(4) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Imetnik dovoljenja za promet obvesti Agencijo, če zdravilo ni več v prometu v državi članici bodisi začasno ali stalno. Razen v izjemnih okoliščinah se tako obvestilo pošlje najmanj dva meseca pred prekinitvijo dajanja zdravila v promet. Imetnik dovoljenja za promet obvesti Agencijo o razlogih za tako ukrepanje v skladu s členom 14b.“;

2.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 14b

1.   Imetnik dovoljenja za promet Agencijo takoj obvesti o vseh ukrepih, ki jih je sprejel za začasen umik zdravila iz prometa, za umik zdravila iz prometa, za zahtevo za umik dovoljenja za promet ali za nepodaljšanje dovoljenja za promet, skupaj z razlogi za tako ukrepanje. Imetnik dovoljenja za promet zlasti navede, ali tako ukrepanje temelji na katerem koli od razlogov iz člena 116 ali člena 117(1) Direktive 2001/83/ES.

2.   Imetnik dovoljenja za promet pošlje obvestilo v skladu z odstavkom 1 tega člena tudi, kadar ukrepa v tretji državi in kadar tak ukrep temelji na razlogih iz člena 116 ali člena 117(1) Direktive 2001/83/ES.

3.   V primerih iz odstavkov 1 in 2 Agencija informacije nemudoma posreduje pristojnim organom držav članic.“;

3.

v členu 20 se odstavek 8 nadomesti z naslednjim:

„8.   Kadar se postopek začne zaradi ocene podatkov v zvezi s farmakovigilanco, Odbor za zdravila za uporabo v humani medicini v skladu z odstavkom 2 tega člena sprejme mnenje Agencije na podlagi priporočila Odbora za ocenjevanje tveganja na področju farmakovigilance in uporabi se člen 107j(2) Direktive 2001/83/ES.“;

4.

člen 23 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 23

1.   Agencija v sodelovanju z državami članicami sestavi, posodablja in objavi seznam zdravil, ki so pod dodatnim nadzorom.

Navedeni seznam vsebuje imena in zdravilne učinkovine:

1a.   Na zahtevo Komisije in po posvetu z Odborom za ocenjevanje tveganja na področju farmakovigilance se lahko pod pogoji iz točk (c), (ca) ali (cc) člena 9(4), točke (b) prvega pododstavka člena 10a(1) ali člena 21(2) na seznam iz odstavka 1 tega člena uvrstijo tudi zdravila, ki so odobrena v skladu s to uredbo.

Na zahtevo pristojnega nacionalnega organa in po posvetovanju z Odborom za ocenjevanje tveganja na področju farmakovigilance se lahko pod pogoji iz točk (a), (d), (e) ali (f) prvega odstavka člena 21a, točke (b) prvega pododstavka člena 22a(1) ali člena 104a(2) Direktive 2001/83/ES na seznam iz odstavka 1 tega člena uvrstijo tudi zdravila, ki so odobrena v skladu z navedeno direktivo.

2.   Seznam iz odstavka 1 vsebuje elektronsko povezavo do podatkov o zdravilu in povzetka načrta za obvladovanje tveganj.

3.   V primerih iz točk (a) in (b) odstavka 1 tega člena Agencija umakne zdravilo s seznama pet let po referenčnem datumu Unije iz člena 107c(5) Direktive 2001/83/ES.

V primerih iz točk (c) in (d) odstavka 1 ter iz odstavka 1a tega člena Agencija umakne zdravilo s seznama, ko so izpolnjeni pogoji.

4.   Za zdravila s seznama iz odstavka 1 se v povzetek glavnih značilnosti zdravila in navodilo za uporabo vključi izjava ‚To zdravilo je pod dodatnim nadzorom‘. Pred navedeno izjavo je črn simbol, ki ga Komisija po priporočilu Odbora za ocenjevanje tveganja na področju farmakovigilance izbere do 2. julija 2013, za njo pa ustrezna standardna obrazložitev.

4a.   Komisija do 5. junija 2018 Evropskemu parlamentu in Svetu predstavi poročilo o uporabi seznama iz odstavka 1 na podlagi izkušenj in podatkov, ki jih zagotovijo države članice in Agencija.

Komisija po potrebi na podlagi navedenega poročila ter po posvetu z državami članicami in drugimi ustreznimi interesnimi stranmi predstavi predlog, z namenom da se prilagodijo določbe v zvezi s seznamom iz odstavka 1.“;

5.

člen 57 se spremeni:

14.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 316/41

(1)

Člen 103o Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (Uredba o enotni SUT) (4) državam članicam omogoča, da vinogradnikom odobrijo nevezano pomoč v okviru sheme enotnih plačil. Več držav članic je uporabilo ta posebni podporni ukrep.

(2)

Vendar pa je dejstvo, da lahko države članice enkrat letno spremenijo prenose sredstev iz podpornih programov v shemo enotnih plačil in da podporni programi trajajo pet let, medtem ko so pravice do plačil, ki omogočajo neposredna plačila, dodeljene za nedoločen čas, povzročilo upravna in proračunska bremena.

(3)

Da se poenostavi upravljanje tega posebnega podpornega ukrepa in zagotovi njegova skladnost s cilji pravil za sheme neposrednih podpor za kmete, je ustrezno, da se ukrep spremeni tako, da državam članicam omogoči, da nepreklicno zmanjšajo sredstva, dodeljena podpornim programom v vinskem sektorju, in s tem povečajo nacionalne zgornje meje za neposredna plačila.

(4)

Ustrezno je, da se državam članicam omogoči nadaljnja uporaba podpore, določene v členu 103o Uredbe (ES) št. 1234/2007, za leto 2014.

(5)

Uredbo (ES) št. 1234/2007 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

v člen 103n se vstavi naslednji odstavek:

„1a.   Države članice se lahko do 1. avgusta 2013 odločijo, da od leta 2015 znižajo znesek, ki je na voljo za podporne programe iz Priloge Xb, da bi povečale svoje nacionalne zgornje meje za neposredna plačila iz člena 40 Uredbe (ES) št. 73/2009.

Znesek, ki izhaja iz znižanja iz prvega pododstavka, nepreklicno ostane znotraj nacionalnih zgornjih mej za neposredna plačila iz člena 40 Uredbe (ES) št. 73/2009 in ni več na razpolago za ukrepe iz členov 103p do 103y.“

2.

člen 103o se nadomesti z naslednjim:

„Člen 103o

Shema enotnih plačil in podpora za vinogradnike

1.   Države članice se lahko do 1. decembra 2012 odločijo zagotoviti podporo vinogradnikom za leto 2014, tako da jim dodelijo pravice do plačila v smislu poglavja 1 naslova III Uredbe (ES) št. 73/2009.

Če je znesek podpore, navedene v prvem pododstavku, višji od zneska podpore, ki je bila predvidena za leto 2013, zadevna država članica to razliko porabi, da v skladu s točko C Priloge IX k Uredbi (ES) št. 73/2009 vinogradnikom dodeli pravice do plačila v smislu poglavja 1 naslova III navedene uredbe.

2.   Države članice, ki nameravajo zagotoviti podporo iz odstavka 1, tako podporo določijo v svojih podpornih programih v skladu s členom 103k(3).

3.   Podpora za leto 2014, navedena v odstavku 1:

14.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 316/43

(1)

Odnosi med Evropsko Unijo (v nadaljnjem besedilu: Unija) in Islamsko republiko Pakistan (v nadaljnjem besedilu: Pakistan) temeljijo na Sporazumu o sodelovanju, ki je začel veljati 1. septembra 2004 (2). Eden od njegovih glavnih ciljev je zagotoviti pogoje za rast in razvoj trgovine med pogodbenicama Sporazuma o sodelovanju ter ju spodbujati. Spoštovanje človekovih pravic, ki vključuje temeljne pravice delavcev, in demokratičnih načel je tudi bistveni element navedenega sporazuma.

(2)

Po močnem monsunskem deževju julija in avgusta 2010 so obsežna območja Pakistana, zlasti province Beludžistan, Kiber Paktunkva, Pandžab, Sind in Gilgit-Baltistan, prizadele uničujoče poplave. Glede na vire Združenih narodov so prizadele približno 20 milijonov ljudi in 20 odstotkov ozemlja Pakistana, kar je vsaj 160 000 kvadratnih kilometrov, zaradi česar je nujno človekoljubno pomoč potrebovalo do 12 milijonov ljudi.

(3)

Človekoljubna pomoč je v takih razmerah seveda primarni instrument, Unija pa je pri tem v ospredju že od začetka izrednih razmer, saj se je zavezala, da bo Pakistanu namenila več kot 423 milijonov EUR nujne pomoči.

(4)

Pomembno bo uporabiti vsa razpoložljiva sredstva ter po teh izrednih razmerah podpreti obnovo Pakistana, vključno s predlaganimi izrednimi trgovinskimi ukrepi za pospešitev izvoza Pakistana, da bi prispevali k njegovemu prihodnjemu gospodarskemu razvoju ter obenem zagotovili ohranitev doslednosti in skladnosti na vseh ravneh z namenom oblikovati trajnostno dolgoročno strategijo.

(5)

Resnost te naravne nesreče zahteva takojšen in obsežen odziv, ki bi upošteval geostrateški pomen partnerstva Pakistana z Unijo, zlasti s ključno vlogo, ki jo ima Pakistan v boju proti terorizmu, hkrati pa prispeval k splošnemu razvoju, varnosti in stabilnosti regije.

(6)

Učinki avtonomnih trgovinskih preferencialov bi morali biti konkretno merljivi z rezultati na področjih ustvarjanja novih delovnih mest, izkoreninjenja revščine in trajnostnega razvoja delavskega in revnega prebivalstva Pakistana.

(7)

Evropski svet je v izjavi o Pakistanu, priloženi njegovim sklepom z dne 16. septembra 2010, sklenil, da bo ministre pooblastil, da se nujno dogovorijo o celovitem svežnju kratko-, srednje- in dolgoročnih ukrepov za pomoč pri obnovi in prihodnjemu razvoju Pakistana, ki bodo med drugim vključevali ambiciozne trgovinske ukrepe, potrebne za gospodarsko obnovo in rast.

(8)

Evropski svet je zlasti poudaril svojo trdno zavezanost, da izključno Pakistanu odobri večji dostop do trga Unije prek takojšnjega in časovno omejenega zmanjšanja dajatev za ključne izdelke, ki se uvažajo iz Pakistana. Na podlagi navedene izjave je Komisija podala predlog za sveženj, ki opredeljuje 75 tarifnih vrstic, ki se nanašajo posebej na ključne izvozne panoge Pakistana na območjih, ki so jih poplave najhuje prizadele, pri čemer je zagotovila, da bi povečanje izvoza Pakistana v Unijo za 100 milijonov EUR letno ali več pomenilo dejansko, obsežno in koristno pomoč tej regiji.

(9)

Trgovina Pakistana z Unijo pretežno temelji na tekstilnih izdelkih in oblačilih, ki so leta 2009 zajemali 73,7 % izvoza Pakistana v Unijo. Pakistan tudi izvaža etanol in usnje, ki sta poleg tekstilnih izdelkov in oblačil občutljiva industrijska izdelka v nekaterih državah članicah, kjer je zaposlene v tej panogi globalna recesija v različnem obsegu že prizadela. Navedene panoge si prizadevajo prilagoditi novemu globalnemu trgovinskemu okolju.

(10)

Tekstilni sektor je bistvenega pomena za gospodarstvo Pakistana, saj pomeni 8,5 % bruto domačega proizvoda in zaposluje 38 % delovne sile, od katere je polovica žensk.

(11)

Glede na težavne okoliščine, s katerimi se zaradi zelo hudih poplav soočajo prebivalci Pakistana, je primerno izredne avtonomne trgovinske preferenciale razširiti na Pakistan, tako da se za določen čas opustijo vse tarife za določene izdelke, ki jih Pakistan želi izvažati. Zagotovitev takih trgovinskih preferencialov bi lahko povzročila samo omejene škodljive učinke na notranji trg Unije in ne bi smela prizadeti najmanj razvitih članic Svetovne trgovinske organizacije (STO).

(12)

Navedeni ukrepi so predlagani kot del izrednega svežnja, namenjenega reševanju specifičnega položaja v Pakistanu. V nobenem primeru ne bi smeli pomeniti precedensa za trgovinsko politiko Unije do drugih držav.

(13)

Avtonomni trgovinski preferenciali bodo bodisi v obliki oprostitev carin ob uvozu v Unijo bodisi v obliki tarifnih kvot.

(14)

Upravičenost do izkoriščanja izrednih avtonomnih trgovinskih preferencialov je odvisna od tega, ali Pakistan upošteva ustrezna pravila o poreklu izdelkov in z njimi povezane postopke ter ali je vključen v učinkovito upravno sodelovanje z Unijo zaradi preprečevanja tveganja goljufije. Resne in sistematične kršitve pogojev za upravičenost do preferencialne ureditve, goljufija ali nezagotavljanje upravnega sodelovanja za preverjanje porekla blaga bi morali biti razlogi za začasno opustitev preferencialov.

(15)

Za opredelitev pojma izdelki s poreklom, potrjevanje porekla in postopke upravnega sodelovanja bi bilo treba uporabljati oddelek 1 in oddelek 1A poglavja 2 naslova IV dela I Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (3), razen členov 68 do 71, 90 do 97i in 97j(2) teh oddelkov. Vendar bi bilo glede na kumulacijo porekla treba za tovrstne namene dovoliti samo uporabo materialov s poreklom iz Unije. Regionalna kumulacija in druge vrste kumulacije, razen tiste z materiali s poreklom iz Unije, se ne bi smele uporabljati za določanje statusa porekla izdelkov, ki so zajeti v avtonomnih trgovinskih preferencialih v skladu s to uredbo, da se v Pakistanu zagotovijo zadostne pretvorbe.

(16)

Razširitev avtonomnih trgovinskih preferencialov na Pakistan zahteva odstopanje od obveznosti Unije na podlagi členov I in XIII Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini iz leta 1994 (GATT) v skladu s členom IX Sporazuma o ustanovitvi STO. Generalni svet STO je takšno odstopanje odobril 14. februarja 2012.

(17)

Da se zagotovi takojšen in trajnosten učinek na gospodarsko obnovo Pakistana po poplavah in v skladu z odstopanjem STO, se priporoča, da se trajanje avtonomnih trgovinskih preferencialov omeji do 31. decembra 2013.

(18)

Zaradi hitre odzivnosti ter za zagotovitev celovitosti in pravilnega delovanja avtonomnih trgovinskih preferencialov za Pakistan ter za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe v zvezi z začasno opustitvijo zaradi neupoštevanja carinskih postopkov in obveznosti, zaradi resnih in sistematičnih kršitev temeljnih načel človekovih pravic, demokracije in pravne države s strani Pakistana, ali zaradi neupoštevanja pogoja s strani Pakistana, da se od 1. julija vzdrži uvajanja novih ali povečanja obstoječih carin ali dajatev z enakim učinkom oziroma vsakršnih drugih omejitev ali prepovedi za izvoz ali prodajo za izvoz kakršnih koli materialov, ki se uporabljajo za proizvodnjo izdelkov, ki jih zajema ta uredba, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da sprejeme izvedbene akte, ki se začnejo uporabljati takoj, kadar je to potrebno iz izredno nujnih razlogov v ustrezno utemeljenih primerih. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (4).

(19)

Da bi se potrebno tehnično prilagodil seznam blaga, za katerega se uporabljajo avtonomni trgovinski preferenciali, in izvzetje izdelkov iz področja uporabe te uredbe, če se obseg uvoza poveča nad določeno raven, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s spremembo prilog I in II, da bi se upoštevale spremembe v kombinirani nomenklaturi in da bi lahko izvzela izdelke iz področja uporabe te uredbe. Zlasti je pomembno, da Komisija pri pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(20)

Da bi se lahko brez odlašanja odzvala na občutno povečan uvoz izdelkov, ki so oproščeni carin in bi utegnili imeti škodljive posledice za evropske proizvajalce, v Unijo, bi morala Komisija sprejeti delegirane akte za izvzetje teh izdelkov iz področja uporabe te uredbe v skladu s postopkom v nujnih primerih.

(21)

Komisija bi morala najpozneje dve leti po prenehanju veljavnosti te uredbe Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o učinkih avtonomnih trgovinskih preferencialov. To poročilo bi moralo vsebovati tudi podrobno analizo njihovih učinkov na gospodarstvo Pakistana ter na trgovino Unije in njene prihodke iz naslova carinskih tarif, pa tudi na gospodarstvo in zaposlovanje v Unije. Komisija bi morala pri pripravi poročila upoštevati zlasti učinke avtonomnih trgovinskih preferencialov na ustvarjanje novih delovnih mest, izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj delavskega in revnega prebivalstva Pakistana –

(a)

skladnost s pravili o poreklu izdelkov in z njimi povezanimi postopki iz pododdelkov 1 in 2 oddelka 1 in oddelka 1A poglavja 2 naslova IV dela I Uredbe (EGS) št. 2454/93, razen členov 68 do 71, 90 do 97(i) in člena 97(j)(2) teh oddelkov. Glede na kumulacijo porekla za namene določanja statusa porekla izdelkov, ki so zajeti z ureditvijo iz člena 1 te uredbe, se dovoli le kumulacija z materiali s poreklom iz Unije. Regionalna kumulacija in druge vrste kumulacije, razen tiste z materiali s poreklom iz Unije, niso dovoljene;

(b)

skladnost z načini upravnega sodelovanja iz pododdelka 3 oddelka 1 poglavja 2 naslova IV dela I Uredbe (EGS) št. 2454/93;

(c)

Pakistan ne krši človekovih pravic resno in sistematično, vključno s temeljnimi pravicami delavcev ter temeljnimi načeli demokracije in pravne države;

(d)

Pakistan od 1. julija 2012 ne uvede novih ali poveča obstoječih carin ali dajatev z enakim učinkom oziroma uvede drugih omejitev ali prepovedi za izvoz ali prodajo za izvoz materialov, ki se uporabljajo predvsem za proizvodnjo izdelkov, zajetih v navedenem preferencialni ureditvi, namenjenih za ozemlje Unije.

(a)

obvestila odbor iz člena 8(1);

(b)

pozvala države članice, naj sprejmejo previdnostne ukrepe, ki so potrebni za varovanje finančnih interesov Unije ali za zagotavljanje upoštevanja člena 2 s strani Pakistana;

(c)

objavila obvestilo v Uradnem listu Evropske unije in v njem navedla, da obstajajo razlogi za utemeljen dvom glede uporabe preferencialne ureditve ali skladnosti s členom 2 s strani Pakistana, zaradi česar lahko postane vprašljiva njegova pravica do nadaljnjega izkoriščanja ugodnosti iz te uredbe;

(d)

obvestila Pakistan o vseh odločitvah, sprejetih v skladu s tem odstavkom, preden začnejo veljati.