(1)

Uredba (EU) št 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je bila večkrat bistveno spremenjena (4). Ker so potrebne nove spremembe, bi bilo treba zaradi jasnosti navedeno uredbo prenoviti.

(2)

Z Uredbo (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta (5) je bila spremenjena Uredba (EU) št. 531/2012 in zahtevana odprava maloprodajnih pribitkov za gostovanje v Uniji od 15. junija 2017, ob upoštevanju poštene uporabe storitev gostovanja in možnosti uporabe mehanizma odstopanja za vzdržnost odprave maloprodajnih pribitkov za gostovanje, kar je bilo poimenovano tudi „gostovanje kot doma“. Poleg tega je Komisija opravila pregled veleprodajnega trga gostovanja, da bi ocenila potrebne ukrepe, ki bi omogočili odpravo maloprodajnih pribitkov za gostovanje v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 531/2012. Po tem pregledu je bila sprejeta Uredba (EU) 2017/920 Evropskega parlamenta in Sveta (6) z namenom, da se uredijo nacionalni veleprodajni trgi gostovanja in tako do 15. junija 2017 odpravijo maloprodajni pribitki za gostovanje, ne da bi to povzročilo izkrivljanje konkurence na domačih ali obiskanih trgih.

(3)

Komisija je 29. novembra 2019 objavila svoj prvi celoviti pregled trga gostovanja (v nadaljnjem besedilu: poročilo o pregledu), iz katerega je razvidno, da so imeli potniki po Uniji znatne koristi od odprave maloprodajnih pribitkov za gostovanje. Uporaba mobilnih storitev, in sicer reguliranih storitev govornega, SMS ali podatkovnega gostovanja med potovanjem po Uniji, se je hitro in močno povečala, kar potrjuje učinek pravil Unije o gostovanju. Komisija je v poročilu o pregledu ugotovila, da se kljub znakom določene konkurenčne dinamike na maloprodajnih in veleprodajnih trgih gostovanja osnovni konkurenčni pogoji niso spremenili in se tudi v bližnji prihodnosti verjetno ne bodo. Ureditev maloprodajnih in veleprodajnih trgov zato ostaja nujna in je ne bi smeli opustiti. Komisija je v poročilu o pregledu ugotovila, da je na veleprodajni ravni močno znižanje zgornje meje cen prispevalo k nadaljnjemu znižanju veleprodajnih cen gostovanja, od česar imajo koristi operaterji z neto odhodnim prometom, in sicer operaterji z uporabniki, ki porabijo več mobilnih storitev v omrežjih partnerskih operaterjev v drugih državah članicah kot uporabniki partnerskih operaterjev v njihovem omrežju.

Komisija je v poročilu o pregledu upoštevala priporočilo Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) za nadaljnje znižanje zgornje meje veleprodajnih cen za gostovanje. Analizirala in dokumentirala je tudi potrebo po nadaljnjem znižanju zgornje meje veleprodajnih cen za gostovanje ter ocenila, kolikšna raven znižanja bi operaterjem obiskanih omrežij še omogočala, da pokrijejo stroške zagotavljanja veleprodajnih storitev gostovanja. Komisija se je v poročilu o pregledu sklicevala na zahtevo iz Uredbe (EU) št. 531/2012, da morajo imeti uporabniki gostovanja dostop do istih storitev v drugih državah članicah po enaki ceni, pod pogojem, da jih je v obiskanem omrežju mogoče zagotoviti. V poročilu o pregledu je Komisija upoštevala tudi nedavni razvoj na področju novih načinov trgovanja z veleprodajnim prometom gostovanja, kot so spletne platforme za trgovanje, ki lahko spodbujajo konkurenco na veleprodajnem trgu gostovanja in olajšajo pogajanja med operaterji. Nazadnje je tudi ugotovila, da na trgu ni zaživela ločena prodaja storitev podatkovnega gostovanja.

(4)

Uredba (EU) št. 531/2012 preneha veljati 30. junija 2022, zato je namen te uredbe prenoviti navedeno uredbo, hkrati pa uvesti nove ukrepe za povečanje preglednosti, vključno s preglednostjo glede uporabe storitev z dodano vrednostjo med gostovanjem in uporabo gostovanja v neprizemnih javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih, ter zagotoviti pristno izkušnjo gostovanja kot doma v smislu kakovosti storitve in dostopa do služb za pomoč v sili med gostovanjem. Ta uredba naj bi veljala deset let, tj. do leta 2032, da bi se zagotovila varnost na trgu in čim bolj zmanjšalo regulativno breme. Ta uredba uvaja zahtevo, da mora Komisija izvajati preglede ter Evropskemu parlamentu in Svetu leta 2025 in 2029 predložiti poročili, ki jima po potrebi priloži zakonodajni predlog za spremembo te uredbe, kadar je to potrebno zaradi razvoja trga. Komisija bi morala zaradi hitrega razvoja trgov in hitre uvedbe novih tehnologij zlasti oceniti, ali je ustrezno podati zakonodajni predlog za spremembo te uredbe, ko objavi svoje prvo poročilo v letu 2025.

(5)

Nacionalni regulativni organi ali drugi pristojni organi, ki so odgovorni za zaščito in uveljavljanje interesov uporabnikov mobilnih storitev, ki običajno prebivajo na njihovem ozemlju, ne morejo nadzirati ravnanja operaterjev obiskanih omrežij iz drugih držav članic, od katerih so ti uporabniki odvisni, kadar uporabljajo storitve mednarodnega gostovanja. Zaradi odsotnosti tovrstnega nadzora bi se lahko zmanjšala učinkovitost ukrepov, ki bi jih države članice sprejele na podlagi svoje neprenesene pristojnosti za sprejemanje predpisov za varstvo potrošnikov.

(6)

Trg mobilnih komunikacij je v Uniji še vedno razdrobljen, saj ni mobilnih omrežij, ki bi pokrivala vse države članice. Zato ponudniki storitev gostovanja, ki želijo domačim uporabnikom, ko potujejo v drugih državah članicah, zagotavljati mobilne komunikacijske storitve, te storitve kupujejo po veleprodajnih cenah pri operaterjih v obiskanih državah članicah ali si jih z njimi izmenjujejo.

(7)

Ni mogoče govoriti o notranjem trgu telekomunikacij, če obstajajo razlike med domačimi cenami in cenami gostovanja. Zato bi bilo treba razlike med domačimi cenami in cenami gostovanja odpraviti, da bi se vzpostavil notranji trg mobilnih komunikacijskih storitev.

(8)

Za zagotovitev, da uporabniki prizemnih javnih komunikacijskih omrežij, ko potujejo v Uniji, ne bodo plačevali previsokih cen za storitve gostovanja v Uniji, bi bilo treba uporabiti skupen, harmoniziran pristop, s čimer se bo povečala konkurenca na področju storitev gostovanja med ponudniki storitev gostovanja, dosegla visoka raven varstva potrošnikov ter spodbujalo k inovacijam in izbiri za potrošnike. Čezmejna narava teh storitev narekuje uvedbo tovrstnega skupnega pristopa, zato da bodo lahko ponudniki storitev gostovanja delovali znotraj enega samega skladnega regulativnega okvira, ki bo temeljil na objektivno določenih merilih.

(9)

Velika razširjenost mobilnih naprav, ki omogočajo dostop do interneta, pomeni, da ima podatkovno gostovanje velik ekonomski pomen. To je pomembno tako za uporabnike kot za ponudnike aplikacij in vsebine. Da bi spodbudili razvoj tega trga, stroški prenosa podatkov ne bi smeli ovirati rasti, zlasti glede na to, da se bosta po pričakovanjih razvoj in uvedba naslednje generacije omrežij visokih hitrosti in storitev postopno pospeševala.

(10)

Namen direktiv 2002/19/ES (7), 2002/20/ES (8), 2002/21/ES (9), 2002/22/ES (10) in 2002/58/ES (11) Evropskega parlamenta in Sveta je bil vzpostaviti notranji trg za elektronske komunikacije v Uniji ter z večjo konkurenčnostjo zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov. Z izjemo Direktive 2002/58/ES so bile navedene direktive razveljavljene z Direktivo (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

Namen Direktive (EU) 2018/1972 je spodbuditi naložbe v zelo visoko zmogljiva omrežja v Uniji in njihovo uporabo ter določiti nova pravila o spektru za mobilno povezljivost in 5G. Direktiva (EU) 2018/1972 prav tako določa, da si morajo nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi ter BEREC, Komisija in države članice med drugim prizadevati izpolniti cilje glede prispevanja k razvoju notranjega trga in spodbujanja interesov državljanov Unije. Navedena direktiva med drugim zagotavlja, da imajo vsi končni uporabniki dostop do cenovno dostopne komunikacije, vključno z internetom. Povečuje varstvo potrošnikov in varnost uporabnikov ter olajšuje regulativno ukrepanje.

(11)

Maloprodajni in veleprodajni trgi gostovanja imajo posebne značilnosti, zato so upravičeni izredni ukrepi, ki presegajo mehanizme, kakršni so sicer na voljo na podlagi Direktive (EU) 2018/1972.

(12)

Ta uredba bi morala omogočiti odstopanje od sicer veljavnih pravil iz Direktive (EU) 2018/1972, ki pravijo, da se cene ponujenih storitev, kadar ni mogoče ugotoviti pomembne tržne moči, določajo s poslovnimi dogovori, s čimer bi se uvedle dopolnilne regulativne obveznosti, ki bodo odražale posebne značilnosti storitev gostovanja po vsej Uniji.

(13)

Da bi se uporabnike gostovanja zaščitilo pred naraščanjem maloprodajnih cen za regulirane storitve gostovanja, in sicer regulirane storitve govornega, SMS ali podatkovnega gostovanja, zaradi nihanj referenčnih menjalnih tečajev valut, ki niso euro, bi morala država članica, katere valuta ni euro, za določitev najvišjih veljavnih pribitkov v svoji valuti uporabiti povprečje več referenčnih menjalnih tečajev v določenem časovnem obdobju. Če najvišje cene niso navedene v valuti euro, bi bilo treba veljavne vrednosti določiti v ustrezni valuti z uporabo povprečja več referenčnih menjalnih tečajev v določenem časovnem obdobju, objavljenih v Uradnem listu Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Uradni list) na datum, določen v tej uredbi. Če Uradni list na zadevni datum ni objavljen, bi se morali kot referenčni menjalni tečaji uporabiti tečaji, objavljeni v prvem Uradnem listu po tem datumu, ki vsebuje takšne referenčne menjalne tečaje. Da bi se določanje vrednosti v valutah, ki niso euro, uskladilo s pravilom, ki se uporablja za komunikacije znotraj EU v skladu z Uredbo (EU) 2015/2120, bi bilo treba najvišje cene v valutah, ki niso euro, določiti z uporabo povprečja referenčnih menjalnih tečajev, ki jih Evropska centralna banka 15. januarja, 15. februarja in 15. marca ustreznega koledarskega leta objavi v Uradnem listu. Tako izračunane najvišje cene za leto 2022 bi se morale uporabljati od datuma začetka veljavnosti te uredbe do 15. maja 2023.

(14)

Da bi bil trg storitev gostovanja bolj učinkovit, celovit in konkurenčen, ne bi smelo biti omejitev, ki bi podjetjem preprečevale, da si uspešno izpogajajo veleprodajni dostop za zagotavljanje storitev gostovanja, tudi za komunikacije stroj–stroj. Odpraviti bi bilo treba ovire za dostop do veleprodajnih storitev gostovanja, ki se pojavljajo zaradi razlik v pogajalski moči in infrastrukturnih lastniških razmerjih podjetij. V ta namen bi bilo treba pri dogovorih o veleprodajnem gostovanju upoštevati načelo tehnološke nevtralnosti in vsem operaterjem zagotoviti enake in pravične možnosti dostopa do vseh razpoložljivih omrežij in tehnologij ter spoštovati načelo, da se tovrstni dogovori izpogajajo v dobri veri, s čimer se ponudnikom storitev gostovanja omogoči, da ponudijo maloprodajne storitve gostovanja, enakovredne storitvam, ki jih ponujajo v domačem omrežju. Ta uredba ponudnikom gostovanja ne nalaga obveznosti sklepanja dogovorov o veleprodajnem gostovanju samo s tistimi operaterji, ki imajo najnaprednejša omrežja, če izpolnjujejo zahteve glede kakovosti maloprodajnih storitev iz te uredbe. Operaterji, ki želijo pridobiti veleprodajni dostop za gostovanje, bi morali imeti možnost izpogajati dogovore o veleprodajnem gostovanju v skladu s svojimi poslovnimi potrebami in najboljšimi interesi svojih končnih uporabnikov. Zato bi morali ponudniki storitev gostovanja v okviru prehoda na naslednjo generacijo mobilnih komunikacijskih omrežij in tehnologij postopoma zagotoviti veleprodajni dostop za gostovanje, ki bo omogočal zagotavljanje maloprodajnih storitev gostovanja v drugih državah članicah pod enakovrednimi pogodbenimi pogoji kot v domači državi članici, v skladu s cilji pristopa „gostovanje kot doma“. Ponudniki storitev gostovanja bi morali ponujati maloprodajne storitve gostovanja, ki so enakovredne mobilnim komunikacijskim storitvam, kot jih ponujajo doma, če je v obiskani državi članici zagotovljena široka pokritost ali če obstajajo konkurenčne ponudbe za dostop do takšnih mobilnih komunikacijskih omrežij in tehnologij naslednje generacije, in sicer v skladu s smernicami BEREC za veleprodajni dostop za gostovanje.

Operaterji navideznih mobilnih omrežij in preprodajalci mobilnih komunikacijskih storitev, ki nimajo svoje omrežne infrastrukture, običajno zagotavljajo storitve gostovanja na podlagi poslovnih dogovorov o veleprodajnem gostovanju, sklenjenih z operaterji gostiteljskih mobilnih omrežij v isti državi članici. S poslovnimi pogajanji pa si operaterji navideznih mobilnih omrežij in preprodajalci morda ne zagotovijo zadostne marže, da bi lahko z nižjimi cenami spodbudili konkurenco. Z odpravo teh ovir in uravnoteženjem pogajalske moči med operaterji navideznih mobilnih omrežij ali preprodajalci in operaterji mobilnih omrežij, in sicer z obveznostjo dostopa in zgornjimi mejami veleprodajnih cen, bi se moral spodbuditi razvoj alternativnih in inovativnih storitev in ponudb gostovanja po vsej Uniji za uporabnike. Direktiva (EU) 2018/1972 ne določa, da bi se ta težava reševala z nalaganjem obveznosti operaterjem s pomembno tržno močjo.

(15)

Zato bi bilo treba določiti obveznost, da je treba ugoditi upravičenim zahtevkom za veleprodajni dostop do javnih mobilnih komunikacijskih omrežij za zagotavljanje storitev gostovanja. Takšen dostop bi moral biti usklajen s potrebami iskalcev dostopa. Končnim uporabnikom storitev, ki zahtevajo sodobne tehnologije in maloprodajne storitve gostovanja, bi moralo biti omogočeno, da so pri gostovanju deležni enake kakovosti storitev kot doma. Obveznost veleprodajnega dostopa za gostovanje bi morala zato zagotoviti, da lahko iskalci dostopa ponudijo enake maloprodajne storitve, kot jih ponujajo doma, razen če lahko operaterji obiskanih omrežij, ki so zaprošeni za dostop, dokažejo, da je to tehnično neizvedljivo. Parametri, po katerih operater obiskanega omrežja ponuja mobilne storitve svojim domačim strankam, štejejo za tehnično izvedljive. Ob upoštevanju ustreznega dogovora o veleprodajnem gostovanju in brez poseganja v maloprodajne obveznosti iz te uredbe bi moral operater obiskanega omrežja zagotoviti, da za gostujoče stranke v njegovem omrežju ne bodo veljali slabši pogoji od tistih, ki jih ponuja domačim strankam, kot na primer v zvezi s kakovostjo storitve razpoložljiva hitrost prenosa. Dostop bi smel biti zavrnjen samo na podlagi objektivnih meril, kot so tehnična izvedljivost in potreba po varovanju celovitosti omrežja.

Operater obiskanega omrežja ne bi smel zavrniti ali omejiti dostopa na podlagi poslovnih vidikov na tak način, da bi omejeval zagotavljanje konkurenčnih storitev gostovanja. Kadar se dostop zavrne, bi moralo biti oškodovani stranki omogočeno, da primer vloži v postopek reševanja sporov, ki je določen v tej uredbi. Da se zagotovijo enaki pogoji za vse, bi se moral veleprodajni dostop za zagotavljanje storitev gostovanja odobriti v skladu z regulativnimi obveznostmi za veleprodajno raven iz te uredbe, pri čemer bi bilo treba upoštevati različne stroškovne elemente pri zagotavljanju takega dostopa. K preprečevanju razlik med državami članicami bi moral prispevati dosleden regulativni pristop k veleprodajnemu dostopu za zagotavljanje storitev gostovanja. BEREC bi moral v usklajevanju s Komisijo in sodelovanju z zadevnimi deležniki izdati smernice za veleprodajni dostop za zagotavljanje storitev gostovanja.

(16)

Obveznost veleprodajnega dostopa za gostovanje bi morala vključevati zagotavljanje storitev neposrednega veleprodajnega gostovanja in zagotavljanje storitev gostovanja na veleprodajni ravni za preprodajo s strani tretjih strank. Obveznost veleprodajnega dostopa za gostovanje bi morala vključevati tudi obveznost operaterja mobilnega omrežja, da operaterjem navideznih mobilnih omrežij in preprodajalcem omogoči nakup reguliranih veleprodajnih storitev gostovanja pri veleprodajnih agregatorjih, ki zagotavljajo enotno dostopno točko in standardizirano platformo za dogovore o gostovanju v celotni Uniji. Za zagotovitev, da operaterji v razumnem času zagotovijo ponudnikom storitev gostovanja dostop do vseh zmogljivosti, potrebnih za neposreden veleprodajni dostop za gostovanje in dostop za preprodajo veleprodajnega gostovanja, bi bilo treba objaviti referenčno ponudbo, ki vsebuje standardne pogoje za neposredni veleprodajni dostop za gostovanje in dostop za preprodajo veleprodajnega gostovanja. Objava referenčne ponudbe ne bi smela onemogočati poslovnih pogajanj med iskalci dostopa in ponudniki dostopa o cenovni ravni končnega dogovora o veleprodajnem gostovanju ali o dodatnih storitvah veleprodajnega dostopa, ki presegajo storitve, potrebne za neposreden veleprodajni dostop za gostovanje in dostop za preprodajo veleprodajnega gostovanja.

(17)

Obveznost zagotavljanja veleprodajnega dostopa za gostovanje bi morala obsegati vse komponente, ki so potrebne za zagotavljanje storitev gostovanja, kot so omrežni elementi in pripadajoče naprave, ustrezni sistemi programske opreme, vključno s sistemi za operativno podporo, informacijski sistemi ali podatkovne zbirke za prednaročanje, zagotavljanje naročanja, naročanje, zahteve za vzdrževanje in popravilo ter zaračunavanje, pretvorba številk ali sistemi z enakovrednim delovanjem, mobilna omrežja in storitve navideznih omrežij.

(18)

Če iskalci dostopa za preprodajo veleprodajnega gostovanja zaprosijo za dostop do dodatnih zmogljivosti ali storitev, ki niso potrebne za zagotavljanje maloprodajnih storitev gostovanja, lahko operaterji mobilnih omrežij za te zmogljivosti ali storitve zaračunajo pošteno in razumno ceno. Te dodatne zmogljivosti ali storitve so med drugim lahko storitve z dodano vrednostjo, dodatna programska oprema in informacijski sistemi ali dogovori glede zaračunavanja.

(19)

Člen 109 Direktive (EU) 2018/1972 določa, da morajo države članice vsem končnim uporabnikom zagotoviti brezplačen dostop do služb za pomoč v sili prek komunikacij v sili do najprimernejšega centra za obveščanje. V skladu z navedeno direktivo morajo države članice tudi zagotoviti, da je dostop končnih uporabnikov invalidov do služb za pomoč v sili na voljo prek komunikacij v sili, tudi med potovanjem po Uniji, in da je enakovreden dostopu drugih končnih uporabnikov. Ti načini dostopa bi lahko vključevali storitev besedilnega sporočanja v realnem času ali storitev celotnega pogovora, kot je določeno v Direktivi (EU) 2019/882 Evropskega parlamenta in Sveta (13), ali druge negovorne komunikacijske storitve, kot so sporočila SMS, sporočanje ali video prek aplikacij v sili, ali storitve prenosa, ki jih države članice uvedejo ob upoštevanju zahtev iz prava Unije ter zmogljivosti in tehnične opreme nacionalnega sistema centrov za obveščanje. Uporaba sredstev za dostop do storitev v sili, ki so na voljo potrošnikom invalidom, ki uporabljajo gostovanje, in zagotavljanje informacij o lokaciji kličočega, bi morala v kar največji meri temeljiti na evropskih standardih ali specifikacijah. Tovrstne standarde bi morale Komisija in države članice spodbujati v sodelovanju z evropskimi organi za standardizacijo in drugimi ustreznimi organi.

Vrsto komunikacij v sili, ki so tehnično izvedljive, da se uporabnikom gostovanja zagotovi dostop do služb za pomoč v sili morajo določiti države članice. Da se zagotovi dostop uporabnikov gostovanja do komunikacij v sili pod pogoji iz člena 109 Direktive (EU) 2018/1972, bi morali operaterji obiskanih omrežij v referenčno ponudbo vključiti informacije o tem, katere vrste komunikacij v sili so predpisane in tehnično izvedljive za zagotavljanje dostopa za uporabnike gostovanja na podlagi nacionalnih ukrepov v obiskani državi članici. Poleg tega bi morali dogovori o veleprodajnem gostovanju vključevati informacije o tehničnih parametrih za zagotavljanje dostopa do služb za pomoč v sili, tudi za uporabnike gostovanja invalide, ter za zagotavljanje prenosa informacij o lokaciji kličočega, vključno z informacijami, pridobljenimi iz mobilnih naprav, na najprimernejši center za obveščanje v obiskani državi članici. Te informacije bi morale ponudniku storitev gostovanja omogočiti, da prepozna ter brezplačno zagotovi komunikacijo v sili in prenos informacij o lokaciji kličočega.

(20)

V referenčne ponudbe je mogoče vključiti nekatere pogoje, s katerimi se operaterjem mobilnih omrežij omogoči preprečevanje stalnega gostovanja ali nepravilne uporabe ali zlorab veleprodajnega dostopa za gostovanje. Zlasti kadar operater obiskanega omrežja utemeljeno meni, da znaten delež uporabnikov pri ponudniku storitev gostovanja uporablja stalno gostovanje ali da prihaja do nepravilne uporabe ali zlorabe veleprodajnega dostopa za gostovanje, bi moral imeti ta operater možnost, da od ponudnika storitev gostovanja v zbirni obliki in popolnoma skladno z zahtevami Unije in nacionalnimi zahtevami glede varstva podatkov zahteva informacije, ki omogočajo, da se ugotovi, ali znaten delež uporabnikov pri ponudniku storitev gostovanja uporablja stalno gostovanje oziroma ali prihaja do nepravilne uporabe ali zlorabe veleprodajnega dostopa za gostovanje, na primer informacije glede deleža uporabnikov z zanemarljivo domačo porabo v primerjavi s porabo storitev gostovanja. Poleg tega pa bi bilo treba zaradi preprečevanja stalnega gostovanja ali nepravilne uporabe ali zlorabe veleprodajnega dostopa za gostovanje dogovore o veleprodajnem gostovanju odpovedati le, če zadeve ni mogoče rešiti z milejšimi ukrepi.

Za tako odpoved bi bilo treba pridobiti predhodno dovoljenje nacionalnega regulativnega organa operaterja obiskanega omrežja, pri čemer je treba v največji možni meri upoštevati mnenje BEREC, če je zanj zaprošen. Milejši ukrepi bi lahko vključevali določitev višjih veleprodajnih cen, ki ne presegajo najvišjih veleprodajnih cen iz te uredbe, za količine, ki presegajo v dogovoru opredeljeno zbirno količino. Višje veleprodajne cene bi morale biti določene vnaprej ali od trenutka, ko operater obiskanega omrežja na podlagi objektivnih meril ugotovi in obvesti operaterja domačega omrežja, da znaten delež uporabnikov pri ponudniku storitev gostovanja uporablja stalno gostovanje ali da prihaja do nepravilne uporabe ali zlorabe veleprodajnega dostopa za gostovanje. Milejši ukrepi bi lahko vključevali tudi zavezo operaterja domačega omrežja, da bo sprejel ali revidiral politiko poštene uporabe, ki jo uporablja za svoje uporabnike v skladu z izvedbenimi akti, sprejetimi na podlagi te uredbe, ali možnost, da operater obiskanega omrežja zahteva revizijo dogovora o veleprodajnem gostovanju. Nacionalni regulativni organ bi moral zaradi preglednosti dati na voljo javnosti informacije o zahtevah za pridobitev dovoljenja za odpoved dogovorov o veleprodajnem gostovanju, pri čemer bi moral upoštevati poslovno tajnost.

(21)

Da se omogoči razvoj bolj učinkovitih, celovitih in konkurenčnih trgov za storitve gostovanja, bi morali operaterji pri pogajanjih o veleprodajnem dostopu za gostovanje za namen zagotavljanja maloprodajnih storitev gostovanja imeti možnost pogajanja o inovativnih veleprodajnih cenovnih shemah, ki niso neposredno vezane na dejansko porabljene količine, kot so pavšalna plačila, vnaprejšnje obveznosti ali dogovori o veleprodajnem gostovanju na podlagi zmogljivosti, ali cenovnih shemah, ki odražajo spremembe povpraševanja med letom. S pridržkom omejitev stalnega gostovanja, vključenih v to uredbo, komunikacije stroj–stroj, in sicer storitve, ki vključujejo samodejni prenos podatkov in informacij med napravami ali aplikacijami s programsko opremo z omejeno človeško interakcijo ali brez nje, niso izključene iz področja uporabe te uredbe ali ustreznih obveznosti glede veleprodajnega dostopa za gostovanje, določenih v tej uredbi, vključno z določbami o pošteni uporabi storitev gostovanja in možnostjo, da operaterji mobilnih omrežij v svoje referenčne ponudbe vključijo pogoje, s katerimi preprečijo stalno uporabo reguliranih storitev gostovanja ali nepravilno uporabo ali zlorabo veleprodajnega dostopa za gostovanje. Vendar je stalno gostovanje predmet poslovnih pogajanj in se lahko partnerja o njem dogovorita v dogovoru o veleprodajnem gostovanju. Da bi omogočili razvoj učinkovitejših in konkurenčnejših trgov za komunikacije stroj–stroj, se pričakuje, da se bodo operaterji mobilnih omrežij vse bolj odzivali na vse razumne zahtevke za dogovore o veleprodajnem gostovanju in jih sprejemali pod razumnimi pogoji ter izrecno dovolili stalno gostovanje za komunikacije stroj–stroj.

Imeti bi morali možnost, da sklenejo prožne dogovore o veleprodajnem gostovanju, ki omogočajo veleprodajne storitve gostovanja, in da uporabljajo tarifne sheme, ki ne temeljijo na količini porabljenih podatkov, temveč na alternativnih shemah, na primer na številu povezanih naprav na mesec. V zvezi s tem bi morale udeležene strani v primeru čezmejnega spora uporabiti postopek reševanja sporov iz člena 27 Direktive (EU) 2018/1972. Pogajalski strani bi morali imeti možnost, da se dogovorita, da za čas trajanja dogovorov o veleprodajnem gostovanju ne bosta uporabljali najvišjih reguliranih veleprodajnih cen gostovanja. To bi izključilo možnost, da bi katera od strani naknadno zahtevala uporabo najvišjih veleprodajnih cen gostovanja na podlagi količine za dejansko porabo, kakor je določeno v tej uredbi. To ne bi smelo posegati v obveznosti glede zagotavljanja reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja. Poleg tega je Komisija v poročilu o pregledu upoštevala nedavni razvoj na področju novih načinov trgovanja z veleprodajnim prometom gostovanja, kot so spletne platforme za trgovanje, ki lahko olajšajo pogajalski proces med operaterji. Uporaba podobnih instrumentov bi lahko prispevala k okrepitvi konkurence na veleprodajnem trgu gostovanja in dodatno znižala zaračunane dejanske veleprodajne cene.

(22)

Uredba (EU) št. 531/2012 določa, da operaterji končnim uporabnikom ne smejo preprečiti dostopa do reguliranih storitev podatkovnega gostovanja, ki jih v obiskanem omrežju ponuja alternativni ponudnik storitev gostovanja. Vendar je ta strukturni ukrep, uveden z obveznostjo ločene prodaje storitev podatkovnega gostovanja, po uvedbi pristopa „gostovanje kot doma“ postal neučinkovit. Poleg tega se zdi, da ta obveznost zaradi nezadostnega uveljavljanja na trgu ni več relevantna. Zato se določbe, ki od operaterjev zahtevajo ločeno prodajo storitev podatkovnega gostovanja na maloprodajni ravni, ne bi smele več uporabljati.

(23)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z določitvijo podrobnih pravil o izvajanju politik poštene uporabe in metodologiji ocenjevanja vzdržnosti zagotavljanja maloprodajnih storitev gostovanja po domačih cenah ter o vlogi, ki jo mora ponudnik storitev gostovanja vložiti za namene tega ocenjevanja. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (14). Do sprejetja navedenih izvedbenih ukrepov, bi se morala še naprej uporabljati Izvedbena uredba Komisije (EU) 2016/2286 (15).

(24)

Regulativne obveznosti bi bilo treba naložiti tako na maloprodajni kot tudi na veleprodajni ravni, da se zaščitijo interesi uporabnikov gostovanja, saj po izkušnjah sodeč ni nujno, da se zaradi znižanja veleprodajnih cen storitev gostovanja v Uniji znižajo tudi maloprodajne cene gostovanja, ker za to ni spodbud. Po drugi strani pa bi lahko ukrepi za znižanje maloprodajnih cen, ne da bi se hkrati obravnavali veleprodajni stroški zagotavljanja teh storitev, ovirali pravilno delovanje notranjega trga storitev gostovanja in preprečevali večjo konkurenco.

(25)

Odprava maloprodajnih pribitkov za gostovanje v skladu z Uredbo (EU) 2015/2120 je bila potrebna za vzpostavitev in lažje delovanje digitalnega enotnega trga po vsej Uniji. Vendar navedena uredba sama ni zadostovala za zagotovitev pravilnega delovanja trga gostovanja. Ta uredba bi morala prispevati k temu, da odprava maloprodajnih pribitkov za gostovanje ne bo vplivala na cenovne modele na domačih trgih.

(26)

Ustrezna domača maloprodajna cena bi morala biti enaka domači maloprodajni ceni na enoto. Vendar bi morali v primerih, v katerih ni posebnih domačih maloprodajnih cen, ki bi jih lahko uporabili kot osnovo za regulirane maloprodajne storitve gostovanja (na primer v primeru domačih neomejenih tarifnih shem, paketov ali domačih tarif, ki ne vključujejo podatkov), šteti, da gre pri domači maloprodajni ceni za enak mehanizem zaračunavanja, kot če bi uporabnik uporabljal domačo tarifno shemo v svoji državi članici.

(27)

Med gostovanjem v Uniji bi moralo biti uporabnikom gostovanja omogočeno, da uporabljajo maloprodajne storitve, na katere so naročeni, in so deležni enake ravni kakovosti storitve kot doma. V ta namen in v skladu z obveznostmi glede veleprodajnega dostopa iz te uredbe bi morali ponudniki storitev gostovanja in operaterji mobilnih omrežij sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da se bodo regulirane maloprodajne storitve gostovanja zagotavljale pod enakimi pogoji, kot če bi se uporabljale doma. Če je na primer najvišja razpoložljiva hitrost podatkov obiskanega omrežja enaka ali večja od najvišje razpoložljive hitrosti, ki jo v domačem omrežju ponuja ponudnik storitev gostovanja, ponudnik storitev gostovanja ne bi smel ponujati hitrosti, ki je nižja od najvišje razpoložljive hitrosti, kot jo ponuja v domačem omrežju. Če je najvišja razpoložljiva hitrost podatkov obiskanega omrežja nižja od najvišje razpoložljive hitrosti, ki jo v domačem omrežju ponuja ponudnik storitev gostovanja, ponudnik storitev gostovanja ne bi smel ponujati hitrosti, ki je nižja od najvišje razpoložljive hitrosti obiskanega omrežja. Kadar je v obiskanem omrežju na voljo novejša generacija ali tehnologija omrežja, ponudnik storitev gostovanja ne bi smel omejevati storitve gostovanja na generacijo ali tehnologijo omrežja, starejšo od tiste, ki jo ponuja v domačem omrežju. Poleg tega lahko ponudnik storitev gostovanja zlasti med prehodom na naslednjo generacijo mobilnih komunikacijskih omrežij in tehnologij ponudi regulirano maloprodajno storitev gostovanja z obstoječo tehnologijo mobilnih komunikacij, kadar vzpostavitev teh omrežij in tehnologij s strani ponudnika storitev gostovanja in operaterja obiskanega omrežja ni primerljiva. Prepovedati bi bilo treba poslovne vidike, zaradi katerih se zmanjša kakovost storitve reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja, kot je zmanjšanje pasovne širine, da se zmanjša obseg gostovanja. Operaterji bi morali sprejeti razumne ukrepe, da bi zmanjšali kakršnokoli nepotrebno odlašanje pri predaji med mobilnimi komunikacijskimi omrežji, in sicer brez poseganja v člen 28 Direktive (EU) 2018/1972. Nacionalne uprave in operaterji lahko sklenejo dogovore o koordinaciji spektra in zagotovijo pokritost, vsaj vzdolž koridorjev 5G in kopenskih prometnih poti.

(28)

Ponudniki storitev gostovanja bi morali biti zmožni uporabljati politike poštene uporabe za uporabo reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja po veljavnih domačih maloprodajnih cenah. Politike poštene uporabe bi morale obravnavati samo zlorabe ali nepravilne uporabe reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja s strani uporabnikov gostovanja, kot je uporaba teh storitev s strani uporabnikov gostovanja v državi članici, ki ni država njihovega domačega ponudnika, v druge namene kot za občasna potovanja. Izvedbeni ukrepi o uporabi politik poštene uporabe bi morali zagotoviti, da ponudniki storitev gostovanja tega cilja ne bi zaobhajali za druge namene v škodo uporabnikov gostovanja, ki na različne načine občasno potujejo. Ponudniki storitev gostovanja bi morali v primerih višje sile, ki je posledica okoliščin, kot so pandemija, začasno zaprtje mej ali naravne nesreče, zaradi katerih uporabnik gostovanja neprostovoljno podaljša svoje začasno prebivanje v drugi državi članici, na utemeljeno zahtevo uporabnika gostovanja podaljšati uporabo količine na podlagi pravice do poštene uporabe za primerno obdobje. Politika poštene uporabe bi morala uporabnikom pri ponudniku gostovanja omogočati, da uporabijo določeno količino reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja, ki je skladna z njihovo tarifno shemo, po veljavni domači maloprodajni ceni. Pri izvedbenih ukrepih o izvajanju politik poštene uporabe bi bilo treba upoštevati številne in raznolike vzorce občasnega potovanja uporabnikov gostovanja, da politike poštene uporabe pri teh uporabnikih ne bi ovirale pristne izkušnje gostovanja kot doma.

(29)

Komisija bi morala med pregledom svojih izvedbenih aktov in po posvetovanju z BEREC oceniti, do katere mere bi tržni pogoji, vzorci porabe in potovalni vzorci, razvoj in zbliževanje cen ter opazna tveganja izkrivljanja konkurence omogočali vzdržno zagotavljanje storitev gostovanja po domačih cenah za občasna potovanja ter v izjemnih primerih možnost omejitve uporabe in posledic ukrepov v okviru politike poštene uporabe.

(30)

Kadar ponudnik storitev gostovanja v posebnih in izjemnih okoliščinah svojih celotnih dejanskih in predvidenih stroškov zagotavljanja reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja ne more kriti iz svojih celotnih dejanskih in predvidenih prihodkov od zagotavljanja teh storitev, bi zaradi vzdržnosti svojega domačega modela zaračunavanja moral imeti možnosti zaprositi za dovoljenje za zaračunavanje pribitka. Ocena vzdržnosti domačega modela zaračunavanja bi morala temeljiti na ustreznih objektivnih dejavnikih, značilnih za ponudnika storitev gostovanja, vključno z objektivnimi razlikami med ponudniki storitev gostovanja v zadevni državi članici ter ravnjo domačih cen in prihodkov. To lahko na primer velja za pavšalne domače maloprodajne modele operaterjev z zelo neuravnoteženim prometom, kadar je implicitna domača cena na enoto nizka, celotni prihodki operaterja pa so prav tako nizki v primerjavi s stroški gostovanja, ali kadar je implicitna cena na enoto nizka, dejanska ali načrtovana uporaba storitev gostovanja pa visoka. Da domači model zaračunavanja, ki ga uporabljajo ponudniki storitev gostovanja, zaradi tovrstnih težav s povračilom stroškov ne bi postal nevzdržen in privedel do tveganja znatnega vpliva na gibanje domačih cen ali tako imenovanega „učinka vodne postelje“, bi morali imeti ponudniki storitev gostovanja v takšnih okoliščinah na podlagi odobritve nacionalnega regulativnega organa možnost zaračunati pribitek za regulirane maloprodajne storitve gostovanja, vendar samo v obsegu, potrebnem za kritje vseh stroškov zagotavljanja teh storitev.

(31)

V ta namen bi bilo treba stroške, povzročene zaradi zagotavljanja reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja, določiti glede na dejanske veleprodajne cene gostovanja za odhodni promet pri gostovanju, ki ga ustvari zadevni ponudnik storitev gostovanja in presega njegov dohodni promet pri gostovanju, kot tudi glede na razumno pričakovane povezane in skupne stroške. Prihodke od reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja bi bilo treba določiti glede na prihodke po domačih ravneh cen, ki izhajajo iz uporabe reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja, bodisi na podlagi cene na enoto bodisi kot delež pavšalne pristojbine, ki odraža dejanski in predvideni delež uporabe reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja s strani uporabnikov v Uniji ter domače porabe. Upoštevati bi bilo treba tudi uporabo reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja in domačo porabo uporabnikov pri ponudniku gostovanja ter raven konkurence, cen in prihodkov na domačem trgu, pa tudi vsa zaznana tveganja, da bi gostovanje po domačih maloprodajnih cenah utegnilo znatno vplivati na gibanje teh cen.

(32)

Uredba (EU) št. 531/2012 določa, da kadar ponudnik storitev gostovanja zaračuna pribitek za uporabo reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja pri preseženi zgornji meji na podlagi politike poštene uporabe, potem vsota domače maloprodajne cene in morebitnega zaračunanega pribitka za regulirane gostujoče odhodne klice, regulirana gostujoča sporočila SMS ali regulirane storitve podatkovnega gostovanja ne sme preseči 0,19 EUR na minuto, 0,06 EUR na sporočilo SMS oziroma 0,20 EUR na porabljeni megabajt. Glede na dobro delovanje pravil za „gostovanje kot doma“ od 15. junija 2017 navedena določba ni več potrebna.

(33)

V skladu z načelom „kličoči plača“ uporabniki mobilne telefonije ne plačajo za prejetje domačih mobilnih klicev, strošek zaključevanja klica v omrežju klicanega pa je vključen v maloprodajno ceno kličočega. Zbliževanje cen za zaključevanje klicev v mobilnih omrežjih v državah članicah bi moralo omogočiti, da se isto načelo uporablja tudi za regulirane maloprodajne gostujoče klice. Komisija je na podlagi člena 75(1) Direktive (EU) 2018/1972 z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2021/654 (16) določila enotno najvišjo ceno zaključevanja govornih klicev v mobilnih omrežjih na ravni Unije, da se regulativno breme pri obravnavi težav konkurence v zvezi z zaključevanjem veleprodajnih govornih klicev po vsej Uniji zmanjša na enovit način. Delegirana uredba Komisije (EU) 2021/654 vključuje postopno zniževanje v obdobju treh let: enotne najvišje cene zaključevanja govornih klicev v mobilnih omrežjih v Uniji so 0,7 EUR centa leta 2021, 0,55 EUR centa leta 2022, 0,4 EUR centa leta 2023 in od leta 2024 naprej znašajo 0,2 EUR centa. Kadar lahko ponudniki storitev gostovanja v primerih, določenih s to uredbo, za regulirane maloprodajne storitve gostovanja zaračunajo pribitek, pribitek, ki se zaračunava za regulirane gostujoče dohodne klice, ne bi smel presegati enotne najvišje cene zaključevanja govornih klicev v mobilnih omrežjih na ravni Unije, ki jo določi Komisija za posamezno leto v Delegirani uredbi (EU) 2021/654. Če Komisija nato sklene, da določitev enotne najvišje cene zaključevanja mobilnih govornih klicev na ravni Unije ni več potrebna, noben pribitek, ki se zaračuna za regulirane gostujoče dohodne klice, ne bi smel preseči cene, določene z nazadnje sprejetim delegiranim aktom na podlagi člena 75 Direktive (EU) 2018/1972.

(34)

Kadar ponudniki reguliranih storitev gostovanja po vsej Uniji spremenijo svoje maloprodajne tarife gostovanja in s tem povezane politike uporabe gostovanja, da bi izpolnili zahteve iz te uredbe, te spremembe mobilnim uporabnikom ne bi smele omogočati, da se na podlagi nacionalnega prava za prenos Direktive (EU) 2018/1972, sklicujejo na morebitno pravico, da odstopijo od svojih maloprodajnih pogodb.

(35)

V maloprodajni pogodbi, ki vključuje katero koli vrsto regulirane maloprodajne storitve gostovanja, bi morale biti na jasen in razumljiv način določene tudi značilnosti te maloprodajne storitve gostovanja, vključno s pričakovano ravnjo kakovosti storitve. Čeprav ponudniki storitev gostovanja ne nadzorujejo obiskanih omrežij, se za ponujene storitve gostovanja uporablja dogovor o veleprodajnem gostovanju, sklenjen z operaterjem obiskanega omrežja. Zato bi morali ponudniki storitev gostovanja za opolnomočenje uporabnikov gostovanja svoje uporabnike v maloprodajni pogodbi na jasen način seznaniti, kako se lahko kakovost storitev gostovanja v praksi razlikuje od storitev, ki jih uporabljajo v domačem omrežju. Ponudniki storitev gostovanja bi morali tudi kolikor je mogoče pojasniti, kako lahko na kakovost storitve vplivajo drugi pomembni dejavniki, kot so hitrost, latenca in razpoložljivost storitev gostovanja, ali drugih storitev med gostovanjem, zaradi razpoložljivosti nekaterih tehnologij, pokritosti ali razlik v pokritosti zaradi zunanjih dejavnikov, kot je topografija. Tovrstna maloprodajna pogodba bi morala vsebovati tudi jasne in razumljive informacije o postopku za vložitev pritožb, ki je na voljo v primeru, ko kakovost storitve ne ustreza pogojem maloprodajne pogodbe. Ponudnik storitev gostovanja bi moral pritožbe v zvezi s tem obravnavati pravočasno in učinkovito.

(36)

Ponudniki storitev gostovanja bi morali objavljati ustrezne informacije na svojih spletnih straneh, s čimer bi zagotovili, da bodo uporabniki gostovanja ustrezno obveščeni o kakovosti storitve gostovanja. V ta namen bi morali navesti informacije o razlogih, zakaj se lahko storitev gostovanja ponudi pod manj ugodnimi pogoji od tistih, ki jih ponujajo doma. Informacije bi morale zajemati predvsem jasno in razumljivo razlago morebitnih bistvenih odstopanj od oglaševane ali ocenjene največje hitrosti prenosa in nalaganja podatkov, ki se ponuja doma, in kako lahko ta odstopanja vplivajo na storitev gostovanja, na katero je uporabnik gostovanja naročen. Prav tako bi informacije lahko vključevale jasno in razumljivo razlago o tem, kako lahko količinske omejitve, hitrost, razpoložljive generacije in tehnologije omrežja in drugi parametri glede kakovosti storitev v praksi vplivajo na storitev podatkovnega gostovanja, zlasti pa na uporabo vsebin, aplikacij in storitev med gostovanjem.

(37)

Uporabniki gostovanja in domači operaterji zaradi nezadostne preglednosti pri številkah, ki se uporabljajo za storitve z dodano vrednostjo po vsej Uniji, in veleprodajnih cenah, ki se zaračunavajo za storitve z dodano vrednostjo, brez poseganja v člen 97 Direktive (EU) 2018/1972, včasih nepričakovano prejmejo visoke račune. Za komunikacije na določene številke, ki se uporabljajo za zagotavljanje storitev z dodano vrednostjo, na primer številke premijskih storitev, številke brezplačnih telefonskih klicev ali številke z deljenimi stroški, veljajo posebni cenovni pogoji na nacionalni ravni. Ta uredba se ne bi smela uporabljati za tisti del tarife, ki se zaračunava za zagotavljanje storitev z dodano vrednostjo, temveč samo za tarife, ki se zaračunavajo za povezavo do tovrstnih storitev. Z načelom „gostovanje kot doma“ bi uporabniki gostovanja morda pričakovali, da komunikacije na take številke pri gostovanju ne bi smele povzročiti višjih stroškov kot doma. Kljub temu v gostovanju to ne velja vedno. Uporabniki gostovanja se soočajo z višjimi stroški, tudi če kličejo na številke, ki so v domači državi brezplačne. To bi lahko zmanjšalo zaupanje uporabnikov v uporabo telefonov med gostovanjem in povzročilo nepričakovano visoke račune, kar bi negativno vplivalo na pristno izkušnjo gostovanja kot doma. To je na maloprodajni ravni predvsem posledica nezadostne preglednosti višjih cen, do katerih lahko pride zaradi komunikacij na številke za storitve z dodano vrednostjo. Zato bi bilo treba uvesti ukrepe za ozaveščanje o tveganju visokih računov in izboljšati preglednost pogojev za komunikacije na številke za storitve z dodano vrednostjo. V ta namen bi morali biti uporabniki gostovanja v maloprodajni pogodbi pravočasno, na uporabniku prijazen način in brezplačno obveščeni ter opozorjeni, da lahko komunikacije na številke za storitve z dodano vrednostjo v gostovanju povzročijo dodatne stroške. Za gostovanje se lahko uporabi možnost deaktiviranja izdajanja računov za tretje strani v Prilogi VI k Direktivi (EU) 2018/1972, če je na voljo.

(38)

Delovanje veleprodajnih trgov gostovanja bi moralo operaterjem omogočati, da pokrijejo vse stroške zagotavljanja reguliranih veleprodajnih storitev gostovanja, vključno s povezanimi in skupnimi stroški. Stroškovni model, uporabljen za namene postopka pregleda, v kar največji meri upošteva naložbe operaterjev za zagotavljanje storitev mobilnega gostovanja, kot so stroški spektra, stroški opreme ali naložbe v infrastrukturo, pa tudi infrastrukturo, ki jo vzpostavijo operaterji, in tehnologijo, za katero se pričakuje, da bo prevladovala pri potrošnji do naslednjega pregleda. Pregled, načrtovan za leto 2025, se bo zanašal na nov stroškovni model in pri tem v kar največji meri upošteval tehnološki razvoj v vmesnem obdobju. To bi moralo ohraniti spodbude za vlaganje v obiskana omrežja in preprečiti vsakršno izkrivljanje domače konkurence na obiskanih trgih, ki ga povzroča regulativna arbitraža, ko operaterji izrabljajo ukrepe veleprodajnega dostopa za gostovanje, da konkurirajo na domačih obiskanih trgih.

(39)

Ob upoštevanju ciljev te uredbe in da bi zagotovili stalno konkurenco in varstvo končnih uporabnikov, bi morala ta uredba določiti zgornje meje veleprodajnih cen za gostovanje, pri katerih se bodo odražale spremembe stroškov operaterjev, ki zagotavljajo veleprodajne storitve gostovanja. Stroškovni model, uporabljen za namene postopka pregleda in omenjen v oceni učinka, izvedeni za namene te uredbe, kaže, da so se stroški operaterjev postopno zniževali in se bodo zniževali še naprej. Glede na pričakovani časovni načrt za načrtovani pregled zgornjih meja veleprodajnih cen na podlagi dveh poročil, ki ju bo Komisija predložila Evropskemu parlamentu in Svetu do 30. junija 2025 in 30. junija 2029, bi se morale najvišje veleprodajne cene zmanjšati v okviru postopnega zniževanja ob upoštevanju ustreznih ocen stroškov in verjetnega razvoja trga v obdobju med letoma 2022 in 2027.

(40)

Ocene stroškov za zagotavljanje veleprodajnih storitev gostovanja, vključno s povezanimi in skupnimi stroški, so bile opravljene na podlagi več virov. Eden od njih je splošni stroškovni model za veleprodajne storitve gostovanja, uporabljen za postopek pregleda, na podlagi katerega se ocenijo stroški učinkovitega operaterja pri zagotavljanju storitev veleprodajnega gostovanja. Rezultat stroškovnega modela omogoča analizo stroškov za vsako leto v vsaki državi članici ter za različne scenarije in predpostavke v letih, v katerih se ocenjujejo stroški. V stroškovni model so bili vneseni podatki, ki so jih posredovali operaterji in nato potrdili ustrezni nacionalni regulativni organi. Pri državah članicah, ki so dokazale, da na dimenzioniranje omrežij operaterjev vpliva sezonskost, je bila upoštevana tudi ta. Pri izdelavi stroškovnega modela so bila opravljena posvetovanja z operaterji, BEREC in nacionalnimi regulativnimi organi. Ocena stroškov je temeljila tudi na aktualnih veleprodajnih cenah gostovanja v Uniji in upoštevala predvideno prihodnjo uvedbo posodobljenih omrežnih tehnologij v skladu z navedbami, ki jih je BEREC podal v svojih mnenjih.

(41)

V zvezi s pravili o veleprodajnih cenah bi bilo treba ohraniti regulativne obveznosti na ravni Unije, saj bi lahko vsak ukrep, ki omogoča gostovanje kot doma po vsej Uniji, ne da bi obravnaval raven veleprodajnih stroškov, povezanih z zagotavljanjem veleprodajnih storitev gostovanja, pomenil tveganje za motnje na notranjem trgu storitev gostovanja in ne bi spodbujal večje konkurence. Ustrezna raven veleprodajnih cen bi morala omogočiti vzdržno konkurenco, tudi konkurenco novih tekmecev, malih in srednjih podjetij ter zagonskih podjetij.

(42)

Najvišje veleprodajne cene bi morale delovati kot varovalna raven in zagotavljati, da bodo operaterji lahko pokrili svoje stroške, vključno s povezanimi in skupnimi stroški. Omogočati bi morale tudi široko razširjeno in vzdržno zagotavljanje gostovanja kot doma, hkrati pa ohranjati manevrski prostor za komercialna pogajanja med operaterji.

(43)

Praksa nekaterih operaterjev mobilnih omrežij, ki zagotavljanje gostujočih klicev na veleprodajni ravni obračunavajo na podlagi najkrajšega obdobja obračunavanja, ki traja do 60 sekund, namesto na podlagi sekundnega intervala, kar se običajno uporablja za druge veleprodajne cene medomrežnega povezovanja, izkrivlja konkurenco med temi operaterji in operaterji, ki uporabljajo drugačne načine obračunavanja, ter ogroža dosledno uporabo najvišjih veleprodajnih cen, določenih v tej uredbi. Poleg tega predstavlja dodaten strošek, ki ima z zvišanjem veleprodajnih cen negativen vpliv na ceno storitev govornega gostovanja na maloprodajni ravni. Zato bi morali operaterji mobilnih omrežij zaračunavati zagotavljanje reguliranih gostujočih klicev na veleprodajni ravni na podlagi sekundnega intervala.

(44)

Za zagotovitev neprekinjenega in učinkovitega brezplačnega dostopa uporabnikov gostovanja do služb za pomoč v sili obiskana omrežja ponudnikom gostovanja ne bi smela zaračunavati nobenih veleprodajnih cen, povezanih s katero koli vrsto komunikacije v sili.

(45)

Za izboljšanje preglednosti maloprodajnih cen storitev gostovanja in zaradi olajšanja odločitve uporabnikov gostovanja glede uporabe njihovih mobilnih naprav v tujini bi morali ponudniki mobilnih komunikacijskih storitev svoje uporabnike gostovanja brezplačno obveščati o cenah gostovanja, ki zanje veljajo, kadar uporabljajo storitve gostovanja v obiskani državi članici. Ker so lahko nekatere skupine uporabnikov dobro obveščene o cenah gostovanja, bi morali ponudniki storitev gostovanja zagotoviti možnost enostavnega izklopa tega samodejnega sporočila. Poleg tega bi bilo treba uporabnikom gostovanja zagotoviti besedilno sporočilo s povezavo na brezplačno spletno stran, ki jo postavi ponudnik storitve gostovanja, s podrobnimi informacijami o vrstah storitev in sicer o klicih in sporočilih SMS, ki bi lahko povzročili višje stroške, in sicer brez poseganja v člen 97 Direktive (EU) 2018/1972. Uporabnike gostovanja bi bilo treba izčrpno in na jasen način obvestiti o vseh stroških za uporabo brezplačnih telefonskih klicev med gostovanjem. Poleg tega bi morali ponudniki storitev gostovanja svojim uporabnikom, če se nahajajo v Uniji, aktivno in na zahtevo ter brezplačno zagotavljati dodatne informacije o cenah za minuto, za sporočilo SMS ali za megabajt prenesenih podatkov, vključno z DDV, za odhodne ali dohodne glasovne klice ter za pošiljanje in sprejemanje sporočil SMS, sporočil MMS in drugih podatkovnih komunikacijskih storitev v obiskani državi članici.

(46)

Uporabnik gostovanja se lahko poveže v neprizemna javna mobilna komunikacijska omrežja, na primer na krovu morskih plovil (storitve MCV), kot je opredeljeno v Sklepu Komisije 2010/166/EU (17), ali na krovu letal (storitve MCA), kot je opredeljeno v Odločbi Komisije 2008/294/ES (18), ki se prek vrst radijskih omrežij, ki niso prizemna omrežja, zagotavljajo s posebnimi napravami, nameščenimi na krovu. Te storitve so pogosto dosegljive v mednarodnih vodah ali na krovu letal. Stroški, ki se uporabnikom gostovanja zaračunajo, kadar se namerno ali nenamerno povežejo v neprizemna omrežja, so znatno višji kot tarife za regulirane storitve gostovanja. Uporabniki gostovanja so vajeni ugodnosti pristopa „gostovanje kot doma“ in gostovanja po cenah domačega ponudnika. Ker ni doslednega pristopa k ukrepom za preglednost in varovalnim ukrepom za povezovanje v neprizemna omrežja, so uporabniki gostovanja bolj izpostavljeni tveganju nepričakovano visokih računov. Zato bi bilo treba uvesti dodatne ukrepe za preglednost in varovalne ukrepe, ki bi se uporabljali za povezovanje v neprizemna omrežja na krovu plovil in letal.

Ponudniki gostovanja bi morali sprejeti razumne korake za uporabo tovrstnih ukrepov za preglednost in varovalnih ukrepov. To bi lahko na primer zajemalo ukrepe za delovanje omrežja, finančne omejitve, mehanizem za izključitev ali enakovredne ukrepe. Zajeti bi morali biti zlasti ukrepi, s katerimi bi se poskrbelo, da se ustrezne informacije zagotovijo na jasen in razumljiv način, da bi uporabnike gostovanja priučili aktivno preprečevati tovrstne primere nenamernega gostovanja. Ponudniki storitev gostovanja, ki ponujajo mehanizem za izključitev, bi morali uporabnike gostovanja obvestiti o omejitvah takojšnje vključitve ali ponovne aktivacije storitve, na primer o tveganju, da brez povezave z omrežjem ne bodo mogli ponovno aktivirati povezave z neprizemnim omrežjem. Ponudniki storitev gostovanja bi morali uporabnike gostovanja obvestiti o možnosti ročne in takojšnje izključitve gostovanja na njihovi mobilni napravi, in sicer z nastavitvami ali z vklopom letalskega načina. Ponudniki gostovanja bi morali pri načrtovanju in upravljanju omrežij v kar največji meri prednostno obravnavati povezovanja v prizemna omrežja, da bi zmanjšali tveganje nenamernega povezovanja v neprizemna omrežja. Za zagotovitev visoke ravni varstva uporabnikov gostovanja pri povezovanju v neprizemna javna mobilna komunikacijska omrežja bi morali ponudniki mobilnih komunikacijskih storitev uporabnikom gostovanja zagotoviti informacije o vsakršnih dodatnih stroških, ki jih za to zaračunavajo, in sicer z brezplačnim besedilnim sporočilom vsakič, ko se vzpostavi tovrstna povezava v omrežje.

(47)

V tej uredbi bi bilo treba v zvezi z reguliranimi maloprodajnimi storitvami gostovanja določiti izrecne zahteve glede preglednosti, usklajene s posameznimi tarifnimi in količinskimi pogoji, ki se bodo uporabljali po odpravi maloprodajnih pribitkov za gostovanje. Zagotoviti bi bilo treba zlasti, da bodo uporabniki gostovanja pravočasno, na uporabniku prijazen način in brezplačno obveščeni o veljavni politiki poštene uporabe, o tem, kdaj je v celoti dosežena veljavna količina uporabe reguliranih storitev govornega, SMS ali podatkovnega gostovanja, ki ustreza pošteni uporabi, o vseh pribitkih ter o skupni porabi reguliranih storitev podatkovnega gostovanja.

(48)

Uporabniki, ki živijo v obmejnih regijah, ne bi smeli imeti nepotrebno visokih računov za gostovanje zaradi nenamernega gostovanja. Ponudniki gostovanja bi zato morali sprejeti vse razumne ukrepe za zmanjšanje tveganja nenamernega gostovanja in zaščito uporabnikov pred stroški gostovanja, nastalimi med tem, ko so ti uporabniki na ozemlju svoje države članice. Ti ukrepi bi morali vključevati finančne omejitve, mehanizme za izključitev gostovanja v omrežju zunaj Unije, če je to tehnično izvedljivo, ali enakovredne ukrepe. Vključevati bi morali zlasti ustrezne ukrepe, s katerimi bi se poskrbelo, da se informacije zagotovijo na jasen in razumljiv način, da bi se uporabniki priučili aktivnega preprečevanja tovrstnih primerov nenamernega gostovanja. Nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi, odgovorni za varovanje in uveljavljanje interesov uporabnikov, ki običajno prebivajo na njihovem ozemlju, bi morali biti pozorni na situacije, ko imajo uporabniki težave s plačevanjem stroškov gostovanja, ko se še vedno nahajajo na ozemlju svoje države članice, in bi morali sprejeti ustrezne ukrepe za odpravo teh težav.

(49)

Poleg tega bi bilo treba določiti ukrepe za zagotavljanje preglednosti maloprodajnih cen vseh storitev podatkovnega gostovanja, tudi za priklop na neprizemna javna mobilna komunikacijska omrežja, zlasti da se odpravi problem nepričakovano visokih računov, ki ovira nemoteno delovanje notranjega trga, in da se uporabnikom gostovanja zagotovijo potrebni instrumenti za spremljanje in nadzor izdatkov za stroškov storitev podatkovnega gostovanja. Prav tako ne bi smelo biti ovir za razvoj aplikacij ali tehnologij, ki so lahko nadomestek ali alternativa storitvam gostovanja, med drugim tudi storitve WiFi.

(50)

Da se preprečijo nepričakovano visoki računi, bi morali ponudniki storitev gostovanja določiti eno ali več finančnih ali količinskih zgornjih mej porabe za neporavnane obveznosti za vse storitve podatkovnega gostovanja, izražene v valuti, v kateri uporabniku gostovanja izdajo račun, ki bi jih morali brezplačno ponuditi vsem svojim uporabnikom gostovanja skupaj z ustreznim obvestilom, v obliki, ki omogoča poznejši ponoven ogled, ko se navedeni zgornji meji približajo. Ko je navedena zgornja meja dosežena, uporabniki ne bi smeli več prejemati teh storitev, oziroma jim jih ne bi smeli več zaračunavati, razen če izrecno zahtevajo nadaljnje zagotavljanje teh storitev v skladu s pogoji, navedenimi v obvestilu. V takem primeru bi morali prejeti brezplačno potrditev, v obliki, ki omogoča poznejši ponoven ogled. Uporabniki gostovanja bi morali imeti možnost, da v ustreznem roku izberejo izvzetje od teh finančnih ali količinskih zgornjih mej ali pa se odločijo, da ne bodo imeli takšne meje. Uporabnike bi bilo treba uvrstiti v sistem privzete meje, razen kadar zahtevajo drugače.

(51)

Ti ukrepi za preglednost bi morali veljati za minimalne zaščitne ukrepe za uporabnike gostovanja in ponudnikom storitev gostovanja ne bi smeli preprečevati, da bi svojim uporabnikom ponudili druge rešitve, ki prispevajo k predvidljivosti in nadzoru njihovih izdatkov za storitve podatkovnega gostovanja.

(52)

Tudi uporabniki s predplačniškimi tarifami lahko za uporabo storitev podatkovnega gostovanja dobijo nepričakovano visoke račune. Zato bi se morale določbe o omejenih cenah uporabljati tudi za te uporabnike.

(53)

Potrošniki ne razlikujejo vedno med dostopom do elektronskih komunikacijskih storitev med gostovanjem, in sicer kadar končni uporabniki dostopajo do takih storitev v obiskanih državah članicah, in komunikacijami znotraj EU, in sicer kadar potrošniki v svoji domači državi članici kličejo ali pošiljajo sporočila SMS v drugo državo članico. Medtem ko gostovanje in komunikacije znotraj EU predstavljata dva različna in ločena trga, je mogoče z vidika potrošnikov med njima potegniti nekatere vzporednice. Od 15. maja 2019 je maloprodajna cena brez DDV, ki se lahko zaračuna potrošnikom za regulirane komunikacije znotraj EU, omejena na 0,19 EUR na minuto za klic in 0,06 EUR za SMS sporočilo. S podaljšanjem ukrepov gostovanja kot doma, uvedenih s to uredbo, ki obravnavajo tveganje odvračanja od čezmejne komunikacije in omogočanje vzpostavitve notranjega trga, bi bilo primerno preučiti razvoj trga komunikacij znotraj EU. V ta namen bi bilo treba obstoječe ukrepe oceniti na podlagi uporabe Direktive (EU) 2018/1972 in zlasti pravil o medosebnih komunikacijskih storitvah ter uvedbe enotnih najvišjih cen zaključevanja govornih klicev na ravni Unije, kar je sestavni del strukture stroškov komunikacij znotraj EU. Komisija bi morala ob podpori BEREC oceniti učinke obstoječih ukrepov, uvedenih z Uredbo (EU) 2018/1971 Evropskega parlamenta in Sveta (19), ter ugotoviti, ali in v kolikšni meri je še treba znižati zgornje meje cen, da bi se zaščitili potrošniki. To oceno bi bilo treba opraviti najpozneje eno leto pred iztekom navedenih ukrepov 14. maja 2024.

(54)

Obstajajo velike razlike med reguliranimi tarifami gostovanja znotraj Unije in tarifami, ki se zaračunajo uporabnikom, ko potujejo izven Unije, in ki so še vedno opazno višje v primerjavi s cenami znotraj Unije, kjer se pribitki za gostovanje po odpravi maloprodajnih cen gostovanja zaračunavajo le izjemoma. Ker ni doslednega pristopa glede ukrepov za preglednost in varovalnih ukrepov v zvezi z gostovanjem izven Unije, potrošniki ne poznajo dobro svojih pravic, kar jih pogosto odvrača od uporabe mobilnih storitev v tujini. Uporabniki bi se lahko na podlagi prejetih preglednih informacij odločili ne le o tem, kako uporabljati mobilne naprave med potovanjem v tujini (v Uniji in izven nje), temveč tudi pri izbiri med ponudniki storitev gostovanja. Zato je treba poiskati rešitev za to vprašanje pomanjkanja preglednosti in varstva potrošnikov, in sicer z uporabo nekaterih ukrepov za preglednost in varovalnih ukrepov tudi za storitve gostovanja, ki se zagotavljajo izven Unije. Ti ukrepi bi morali spodbujati konkurenco in izboljšati delovanje notranjega trga.

(55)

Državljani Unije se pri uporabi maloprodajnih storitev gostovanja v tretjih državah srečujejo z visokimi cenami gostovanja. Zato bi bilo treba podpreti pobude, katerih cilj je znižati cene za storitve gostovanja med Unijo in tretjimi državami na podlagi vzajemnosti. Velike koristi od nižjih cen gostovanja s sosednjimi tretjimi državami bi imeli zlasti končni uporabniki v regijah na zunanjih mejah Unije.

(56)

Če operater obiskanega omrežja v obiskani tretji državi ne dovoli, da bi ponudnik gostovanja spremljal porabo svojih uporabnikov v realnem času, ponudnik gostovanja ne bi smel biti zavezan zagotavljati najvišje finančne ali količinske zgornje meje porabe, namenjene varstvu uporabnikov.

(57)

Ponudniki gostovanja bi morali uporabnike gostovanja obvestiti o možnosti brezplačnega dostopa do služb za pomoč v sili s klicem na enotno evropsko številko za klic v sili „112“ in o alternativnih načinih dostopa s komunikacijami v sili, do katerih lahko uporabniki gostovanja, zlasti invalidi, tehnično izvedljivo dostopajo. Alternativni načini dostopa s komunikacijami v sili omogočajo uporabnikom gostovanja, zlasti invalidnim, da do služb za pomoč v sili dostopajo na druge načine kot s klici. Alternativni načini dostopa se lahko na primer zagotovijo z aplikacijami za pomoč v sili, sporočanjem, storitvami prenosa ali z besedilnim sporočanjem v realnem času ali storitvami celotnega pogovora, ki se izvajajo v skladu s členom 4 Direktive (EU) 2019/882. Informacije o načinih dostopa bi bilo treba zagotoviti s sporočilom SMS, s katerim se uporabnika gostovanja obvesti o možnosti brezplačnega dostopa do služb za pomoč v sili s klicem na enotno evropsko številko za klic v sili „112“ in ki vsebuje povezavo na namensko spletno stran, do katere je mogoče brezplačno dostopati in je skladna z Direktivo (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta (20) ter ki na razumljiv način opisuje alternativne načine dostopa do služb za pomoč v sili v obiskani državi članici in navaja samo tista sredstva dostopa, do katerih lahko uporabniki gostovanja tehnično izvedljivo dostopajo. Namenska spletna stran bi morala vsebovati informacije v jeziku, v katerem ponudnik storitev gostovanja komunicira z uporabnikom gostovanja.

(58)

V skladu s členom 110 Direktive (EU) 2018/1972 morajo države članice zagotoviti, da njihovi sistemi javnega opozarjanja pošljejo javna opozorila zadevnim končnim uporabnikom, vključno s končnimi uporabniki gostovanja, ki se nahajajo na geografskih območjih, ki bi jih lahko v obdobju opozarjanja prizadele aktualne ali bližajoče se izredne razmere in nesreče. Trenutno razpoložljive tehnologije nacionalnim organom omogočajo, da zadevnim uporabnikom gostovanja pošiljajo javna opozorila, ne da bi moral uporabnik gostovanja predhodno kakor koli ukrepati, na primer prenesti aplikacijo. V nekaterih državah članicah pa se uporabljajo mobilne aplikacije za javno opozarjanje, ki omogočajo pošiljanje obsežnih informacij končnim uporabnikom in ki ponekod dopolnjujejo prej omenjene tehnologije. V državah članicah, v katerih je povezava do take nacionalne mobilne aplikacije javnega opozarjanja na voljo v podatkovni zbirki o načinih dostopa do pooblaščenih služb za pomoč v sili, ki so predpisani v vsaki državi članici, ustanovljeni na podlagi te uredbe, bi morali ponudniki storitev gostovanja uporabnike gostovanja obvestiti o povezavi do te aplikacije. Informacije bi bilo treba zagotoviti v jeziku, v katerem ponudnik storitev gostovanja komunicira z uporabnikom gostovanja. Glede na preambulo k Direktivi (EU) 2018/1972 bo Komisija ocenila možnosti, da se zadevnim uporabnikom gostovanja omogoči prejemanje javnih opozoril, ki jih izdajo pristojni nacionalni organi, tudi prek mobilne aplikacije med potovanjem po Uniji in prek sistema javnega opozarjanja na ravni Unije, ki dopolnjuje nacionalne sisteme javnega opozarjanja.

(59)

Številska območja, vključno s tistimi, ki se uporabljajo za storitve z dodano vrednostjo, so določena v nacionalnih načrtih oštevilčenja in niso harmonizirana na ravni Unije. Zato operaterji morda ne bodo mogli vnaprej v vseh državah prepoznati številskih območij za storitve z dodano vrednostjo. Za številska območja, ki se uporabljajo za storitve z dodano vrednostjo, veljajo posebni cenovni pogoji na nacionalni ravni, njihove cene zaključevanja klicev pa v številnih primerih niso regulirane. Čeprav so ponudniki storitev gostovanja s tem seznanjeni, bi bila lahko raven veleprodajnih cen, ki jih bodo morali plačati, še vedno nepričakovano visoka. V scenariju gostovanja operaterji tega problema ne morejo rešiti, ker nimajo informacij o številskih območjih, ki se uporabljajo za storitve z dodano vrednostjo po vsej Uniji. Za obravnavo te težave bi moral BEREC vzpostaviti in vzdrževati enotno varno podatkovno zbirko za številska območja storitev z dodano vrednostjo na ravni Unije. Podatkovna zbirka je namenjena za povečanje preglednosti, ki bo nacionalnim regulativnim organom in po potrebi drugim pristojnim organom ter operaterjem omogočila neposreden dostop do informacij o tem, katera številska območja lahko povzročijo višje stroške (cene zaključevanja) v vseh državah članicah. Pomeni potreben vmesni korak za povečanje preglednosti na maloprodajni ravni, saj bi se lahko uporabljala za obveščanje uporabnikov gostovanja o vrstah storitev, za katere bi lahko pri gostovanju veljale višje cene. Da bi se zagotovili boljša varstvo potrošnikov in preglednost, bi bilo treba omogočiti, da podatkovna zbirka vsebuje dodatne informacije, na primer o tarifah, povezanih s številskimi območji storitev z dodano vrednostjo, kot so tarife na minuto ali na storitev. Takšne tarifne informacije bi lahko bile na voljo na namenski spletni strani, na kateri so navedene informacije o storitvah z dodano vrednostjo. BEREC bi moral določiti postopke, po katerih morajo pristojni organi zagotavljati in posodabljati informacije v podatkovni zbirki številskih območij za storitve z dodano vrednostjo, vzpostavljene na podlagi te uredbe.

(60)

BEREC bi moral vzpostaviti in vzdrževati enotno podatkovno zbirko na ravni Unije o načinih dostopa do služb za pomoč v sili v vsaki državi članici, ki so predpisani in do katerih lahko uporabniki gostovanja tehnično izvedljivo dostopajo. Namen podatkovne zbirke je pomagati nacionalnim operaterjem, nacionalnim regulativnim organom in po potrebi drugim pristojnim organom, da so obveščeni o vseh teh načinih dostopa do služb za pomoč v sili, ki se uporabljajo v Uniji. Države članice bi morale imeti možnost, da po potrebi posodobijo podatkovno zbirko s povezavo do nacionalne mobilne aplikacije za javno opozarjanje. BEREC bi moral določiti postopke, po katerih morajo pristojni organi zagotavljati in posodabljati informacije, zahtevane na podlagi te uredbe.

(61)

Kadar države članice pristojnim organom, ki niso nacionalni regulativni organi, dodelijo nekatere naloge, povezane z zaščito končnih uporabnikov, na primer v zvezi z zahtevami po informacijah za maloprodajne pogodbe, preglednostjo ali prekinitvijo pogodbe, pristojnost teh organov za te naloge zajema vse dele maloprodajne pogodbe, vključno s pravicami in obveznostmi, povezanimi z gostovanjem. Brez poseganja v razdelitev nalog na podlagi Direktive (EU) 2018/1972 bi morali biti nacionalni regulativni organi in po potrebi drugi organi, ki so pristojni za izvajanje nalog na podlagi navedene direktive, pooblaščeni za spremljanje, nadziranje in izvrševanje obveznosti iz te uredbe na svojem ozemlju. Spremljati bi morali tudi spreminjanje cen govornih, SMS in podatkovnih storitev za uporabnike gostovanja znotraj Unije, po potrebi vključno s posebnimi stroški, povezanimi z odhodnimi in dohodnimi gostujočimi klici v najbolj oddaljenih območjih Unije in s potrebo ustrezne povrnitve teh stroškov na veleprodajnem trgu, ter da se tehnike usmerjanja prometa ne uporabljajo za omejitev izbire v škodo uporabnikov. Zagotavljati bi morali, da imajo zainteresirane strani na voljo posodobljene informacije o uporabi te uredbe, rezultate tega spremljanja pa objavljati. Zagotoviti bi bilo treba ločene podatke o uporabnikih – podjetjih, naročnikih in predplačnikih.

(62)

Za nacionalno gostovanje v najbolj oddaljenih območjih Unije, kjer se dovoljenja za mobilno telefonijo razlikujejo od tistih, ki se izdajajo za druge dele nacionalnega ozemlja, bi se lahko uporabljalo zniževanje cen, enakovredno tistemu, ki se izvaja na notranjem trgu storitev gostovanja. Izvajanje te uredbe ne bi smelo privesti do manj ugodnega oblikovanja cen za uporabnike storitev nacionalnega gostovanja v primerjavi z uporabniki storitev gostovanja v Uniji. V ta namen lahko nacionalni organi sprejmejo dodatne ukrepe, ki so skladni s pravom Unije.

(63)

Ob zagotavljanju poslovne tajnosti ter za spremljanje in nadzor uporabe te uredbe in razvoja veleprodajnih trgov gostovanja bi morali biti nacionalni regulativni organi upravičeni, da zahtevajo informacije o dogovorih o veleprodajnem gostovanju, ki ne določajo uporabe najvišjih veleprodajnih cen gostovanja. Tem organom bi moralo biti dovoljeno tudi, da zahtevajo informacije o sprejetju in uporabi pogojev v dogovorih o veleprodajnem gostovanju, katerih namen je preprečevanje stalnega gostovanja in vsakršne nepravilne uporabe ali zlorabe veleprodajnega dostopa za gostovanje za druge namene, kot je zagotavljanje reguliranih storitev gostovanja uporabnikom pri ponudnikih storitev gostovanja, ki potujejo po Uniji.

(64)

Če ponudniki mobilnih storitev v Uniji menijo, da so prednosti medobratovalnosti in povezljivosti med koncema, ki jih uživajo njihovi uporabniki, ogrožene zaradi prenehanja ali možnosti prenehanja njihovih sporazumov o gostovanju z operaterji mobilnega omrežja v drugi državi članici, ali če svojim uporabnikom niso sposobni zagotoviti storitev v drugi državi članici, ker tam nimajo dogovora z vsaj enim ponudnikom veleprodajnega dostopa do omrežja, bi morali nacionalni regulativni organi ali drugi pristojni organi v okoliščinah iz člena 61(2), točki (b) in (c), Direktive (EU) 2018/1972 po potrebi uporabiti pooblastila iz člena 61 navedene direktive za zagotovitev primernega dostopa in medomrežnega povezovanja, pri tem pa upoštevati cilje iz člena 3 navedene direktive, zlasti razvoj notranjega trga s spodbujanjem zagotavljanja, razpoložljivosti in medobratovalnosti vseevropskih storitev in povezljivosti med koncema.

(65)

Posebna regulacija cen, ki se uporablja za veleprodajne storitve gostovanja, pomeni, da se splošna zgornja meja cen Unije uporablja za sestavljeni proizvod, ki lahko vključuje tudi druge vložke za veleprodajni dostop za gostovanje in medomrežno povezovanje, zlasti tiste, za katere velja nacionalna ali morebiti čezmejna regulacija. V zvezi s tem se predvideva, da se bodo razlike po vsej Uniji glede ureditve teh vložkov zmanjševale, zlasti glede na dodatne ukrepe, sprejete v skladu z Direktivo (EU) 2018/1972, katerih namen je zagotoviti večjo skladnost regulativnih pristopov. Medtem bi bilo treba vse spore med operaterji obiskanega omrežja in drugimi operaterji glede cen, ki se uporabljajo za te regulirane vložke, ki so potrebni za zagotavljanje veleprodajnih storitev gostovanja, reševati ob upoštevanju mnenja BEREC, kadar je bil zanj zaprošen, v skladu s posebnimi regulativnimi obveznostmi, ki se uporabljajo za gostovanje, ter z Direktivo (EU) 2018/1972.

(66)

Treba je spremljati in redno pregledovati delovanje veleprodajnih trgov gostovanja ter njihov medsebojni odnos z maloprodajnimi trgi gostovanja, ob upoštevanju razvoja konkurence in tehnologije ter tokov prometa. Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti dve poročili, ki bi jima po potrebi sledil zakonodajni predlog. V teh poročilih bi morala Komisija zlasti oceniti, ali ima gostovanje kot doma vpliv na razvoj tarifnih shem, ki so na voljo na maloprodajnih trgih. To bi moralo vključevati tako oceno pojave vsakršnih tarifnih shem, ki vključujejo samo domače storitve in popolnoma izključujejo maloprodajne storitve gostovanja, s čimer ogrožajo sam cilj gostovanja kot doma, kot tudi oceno vsakega zmanjšanja dostopnosti pavšalnih tarifnih shem, kar bi prav tako lahko pomenilo izgubo za potrošnike in ogrozilo cilje digitalnega enotnega trga.

Komisija bi morala v poročilih zlasti analizirati, v kolikšnem obsegu so nacionalni regulativni organi dovolili izjemne maloprodajne pribitke za gostovanje, zmožnost operaterjev domačih omrežij, da ohranjajo domače modele zaračunavanja, ter zmožnost operaterjev obiskanih omrežij, da pokrijejo učinkovito nastale stroške zagotavljanja reguliranih veleprodajnih storitev gostovanja. Poleg tega bi morala Komisija v svojih poročilih oceniti: kako je na veleprodajni ravni zagotovljen dostop do različnih omrežnih tehnologij in generacij; informacije o določanju veleprodajnih cen za podatkovne storitve; raven uporabe platform za trgovanje in podobnih instrumentov za trgovanje s prometom na veleprodajni ravni; razvoj gostovanja stroj–stroj; težave, ki še naprej ostajajo na maloprodajni ravni v zvezi s storitvami z dodano vrednostjo; uporabo ukrepov za komunikacije v sili; ukrepe za preglednost gostovanja v tretjih državah in neprizemnih javnih mobilnih omrežij, katerih cilj je preprečiti nenamerno gostovanje; učinkovitost obveznosti glede kakovosti storitev iz te uredbe ter v kolikšni meri so uporabniki v maloprodajnih pogodbah ustrezno obveščeni o teh obveznostih in lahko uživajo pristno izkušnjo gostovanja kot doma. Komisija bi morala v poročilih poleg tega oceniti, kako uvedba in izvajanje novih tehnologij ter pandemije in naravne nesreče vplivajo na trg gostovanja. Da bi se omogočilo tako poročanje za namen ocenjevanja, kako se trgi gostovanja prilagajajo na pravila gostovanja kot doma, bi bilo treba zbrati dovolj podatkov o delovanju teh trgov po začetku izvajanja navedenih pravil.

(67)

BEREC bi moral še naprej zbirati podatke nacionalnih regulativnih organov, da bi lahko ocenil razvoj konkurence na trgih gostovanja po vsej Uniji in redno poročal o spremembah dejanskih veleprodajnih cen gostovanja za neuravnoteženi promet med ponudniki, ki ponujajo storitve gostovanja. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost, da se usklajujejo z drugimi pristojnimi organi, kadar je to potrebno. Ti podatki bi morali vključevati dejanske cene, ki se uporabljajo za uravnotežen oziroma neuravnotežen promet, skupaj z dejanskim obsegom prometa za zadevne storitve gostovanja. Zbiranje podatkov, ki omogočajo spremljanje in ocenjevanje učinka sprememb v potovalnih navadah in vzorcih potrošnje, kot so spremembe, ki jih povzročajo pandemije, je bistveno za analizo, ki se zahteva v poročilih iz te uredbe. BEREC bi moral zbirati tudi podatke o primerih, ko sta se stranki dogovora o veleprodajnem gostovanju odločili, da ne bosta uporabljali najvišjih veleprodajnih cen gostovanja, ali sta na veleprodajni ravni uvedli ukrepe, katerih cilj je preprečiti stalno gostovanje ali nepravilno uporabo ali zlorabo veleprodajnega dostopa za gostovanje za druge namene, kot je zagotavljanje reguliranih storitev gostovanja uporabnikom pri ponudnikih storitev gostovanja med njihovim občasnim potovanjem po Uniji. BEREC bi moral na podlagi zbranih podatkov zadosti razčlenjeno redno poročati o razmerju med maloprodajnimi cenami, veleprodajnimi cenami in veleprodajnimi stroški za storitve gostovanja. Komisija bi morala do 30. junija 2027 Evropskemu parlamentu in Svetu poslati poročilo, ki temelji na rednih poročilih BEREC in ki mu pa po potrebi sledi zakonodajni predlog. BEREC bi moral zbirati tudi podatke, potrebne za spremljanje elementov, ki jih mora Komisija oceniti v poročilih iz te uredbe.

(68)

Srednjeročno bi bilo treba spodbujanje gostovanja stroj–stroj in gostovanja na področju interneta stvari priznati kot pomembno gonilo digitalizacije industrije Unije in graditi na ustreznih politikah Unije za panoge, kot so zdravstvo, energetika, okolje in promet. Komisija bi morala redno ocenjevati vlogo gostovanja na trgu povezljivosti stroj–stroj in na trgu interneta stvari. Po potrebi bi morala po posvetovanju z BEREC pripraviti tudi priporočila. BEREC bi moral zbirati tudi potrebne podatke, da se omogoči spremljanje elementov, ki jih je treba oceniti v poročilih Komisije o razvoju gostovanja stroj–stroj in naprav v internetu stvari iz te uredbe, pri čemer je treba upoštevati rešitve za celično povezljivost, ki temeljijo na nelicenciranem spektru.

(69)

Pri izmenjavi informacij za namen pregleda, spremljanja in nadzora uporabe te uredbe bi morali Komisija, BEREC, nacionalni regulativni organi in po potrebi drugi pristojni organi v celoti zagotavljati poslovno tajnost. Upoštevanje zahtev glede poslovne tajnosti zato nacionalnim regulativnim organom ne bi smelo preprečevati, da za te namene pravočasno izmenjujejo zaupne informacije.

(70)

Ker ciljev te uredbe, in sicer skupnega pristopa za zagotavljanje, da uporabniki javnih mobilnih komunikacijskih omrežij med potovanji znotraj Unije ne plačujejo prekomernih cen za storitve gostovanja po vsej Uniji v primerjavi s konkurenčnimi nacionalnimi cenami, da se povečata preglednost in varstvo potrošnikov ter zagotavlja vzdržnost zagotavljanja maloprodajnih storitev gostovanja po domačih cenah ter pristna izkušnja gostovanja kot doma v smislu kakovosti storitev in dostopa do služb za pomoč v sili v gostovanju, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(71)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

(72)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 42 Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (21), ki je mnenje podal 20. aprila 2021 –

(a)

enotno podatkovno zbirko, na ravni Unije, številskih območij za storitve z dodano vrednostjo za vse države članice in dostop do nje omogoči operaterjem, nacionalnim regulativnim organom, in po potrebi tudi drugim pristojnim organom, in

(b)

enotno podatkovno zbirko, na ravni Unije, o načinih dostopanja do pooblaščenih služb za pomoč v sili v vseh državah članicah, do katerih lahko uporabniki gostovanja tehnično izvedljivo dostopajo, ki se da na voljo operaterjem in nacionalnim regulativnim organom, in po potrebi tudi drugim pristojnim organom.

(1)

Nedavna vojaška agresija Ruske federacije proti Ukrajini in oboroženi spopadi, ki potekajo, so korenito spremenili varnostne razmere v Evropi. Zaradi te vojaške agresije se Unija in zlasti njene vzhodne regije soočajo z znatnim pritokom oseb. To je dodaten izziv za javne proračune v obdobju, ko gospodarstva držav članic še vedno okrevajo po pandemiji COVID-19, in bi lahko ogrozilo pripravo zelenega, digitalnega in odpornega okrevanja gospodarstva.

(2)

Države članice že lahko financirajo širok nabor naložb za obravnavanje migracijskih izzivov v okviru svojih operativnih programov s podporo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), Evropskega socialnega sklada (ESS) in Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim (FEAD), vključno z dodatnimi viri, ki so na voljo kot pomoč pri okrevanju za kohezijo in območja Evrope (REACT-EU), da bi se zagotovila pomoč za spodbujanje odprave posledic krize v okviru pandemije COVID-19 in njenih socialnih posledic ter za pripravo zelenega, digitalnega in odpornega okrevanja gospodarstva.

(3)

Poleg tega je Uredba (EU) 2022/562 Evropskega parlamenta in Sveta (2) uvedla več ciljno usmerjenih sprememb uredb (EU) št. 1303/2013 (3) in (EU) št. 223/2014 (4) Evropskega parlamenta in Sveta, da bi državam članicam olajšala uporabo preostalih dodeljenih sredstev iz ESRR, ESS in FEAD v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 ter uporabo virov REACT-EU za čim učinkovitejše in čim hitrejše obravnavanje migracijskih izzivov.

(4)

Ne glede na prožnost, ki jo ponuja Uredba (EU) 2022/562, se države članice še vedno soočajo z znatnim pritiskom na javne proračune zaradi izzivov, ki so povezani z velikim številom prihodov oseb, ki bežijo iz Ukrajine. Ta pritisk bi lahko ogrozil zmogljivost držav članic za napredek pri odpornem okrevanju gospodarstva po pandemiji COVID-19. V pomoč državam članicam pri obravnavanju migracijskih izzivov bi bilo zato treba hitro mobilizirati podporo iz ESRR, ESS in FEAD, in sicer s povečanjem stopnje začetnega predhodnega financiranja, ki se izplača iz virov REACT-EU, za vse države članice. Obenem se nekatere države članice srečujejo z znatnim številom oseb, ki prihajajo iz Ukrajine in potrebujejo takojšnjo podporo. Povečanje stopnje začetnega predhodnega financiranja za te države članice bi zato moralo biti bistveno večje, da bi se izravnali takojšnji proračunski stroški in podprla njihova prizadevanja pri pripravi okrevanja gospodarstev.

(5)

Za spremljanje porabe tega dodatnega predhodnega financiranja bi morala končna poročila o izvajanju programov ESRR in ESS, ki so prejeli dodatno predhodno financiranje, vsebovati informacije o uporabi dodatnih prejetih zneskov za obravnavanje migracijskih izzivov, ki so posledica vojaške agresije Ruske federacije, ter o tem, kako so ti dodatni zneski prispevali k okrevanju gospodarstva.

(6)

Z Da bi se poenostavila uporaba evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter zmanjšalo upravno breme za upravičence in uprave držav članic v okviru obravnavanja migracijskih izzivov, ki so posledica vojaške agresije Ruske federacije, bi bilo treba uvesti stroške na enoto. Stroški na enoto bi morali olajšati financiranje osnovnih potreb oseb, ki jim je bila priznana začasna zaščita ali druga ustrezna zaščita na podlagi nacionalnega prava v skladu z Izvedbenim sklepom Sveta (EU) 2022/382 (5) in Direktivo Sveta 2001/55/ES (6), ter podporo tem osebam v vseh državah članicah, v katerih se nahajajo v 13 tednih od njihovega prihoda v Unijo. V skladu z Uredbo (EU) 2022/562 bi lahko države članice stroške na enoto uporabile tudi takrat, kadar uporabijo možnost iz člena 98(4) Uredbe (EU) št. 1303/2013 za financiranje operacij za obravnavanje migracijskih izzivov bodisi iz ESRR bodisi iz ESS na podlagi pravil, ki se uporabljajo za drugi sklad tudi kadar to vključuje vire REACT-EU. Države članice bi morale pri uporabi stroškov na enoto zagotoviti, da imajo vzpostavljene potrebne ureditve za preprečevanje dvojnega financiranja istih stroškov.

(7)

Ker ciljev te uredbe, in sicer pomagati državam članicam pri obravnavanju izzivov, ki jih povzroča izjemno veliko število prihodov oseb, ki bežijo pred vojaško agresijo Ruske federacije proti Ukrajini, in podpirati države članice pri prehodu k odpornemu okrevanju gospodarstva po pandemiji COVID-19, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(8)

Uredbi (EU) št. 1303/2013 in (EU) št. 223/2014 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(9)

Ker je nujno zagotoviti hitro pomoč javnim proračunom, da bi se ohranila zmogljivost držav članic za podporo pri okrevanju gospodarstev po pandemiji COVID-19, ter da bi brez odlašanja omogočili dodatna plačila za operativne programe, se je primerno sklicevati na izjemo od roka osmih tednov, določeno v členu 4 Protokola št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, ki je priložen PEU, Pogodbi o delovanju Evropske unije in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo.

(10)

Glede na to, da je treba zagotoviti hitro pomoč javnim proračunom, da bi ohranili zmogljivost držav članic za nadaljevanje procesa okrevanja gospodarstva ter brez odlašanja omogočiti dodatna plačila za operativne programe, bi morala ta uredba nujno začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –

(1)

vstavi se naslednji člen:

(*1)  Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2022/382 z dne 4. marca 2022 o ugotovitvi obstoja množičnega prihoda razseljenih oseb iz Ukrajine v smislu člena 5 Direktive 2001/55/ES in z učinkom uvedbe začasne zaščite (UL L 71, 4.3.2022, str. 1)."

(*2)  Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (UL L 212, 7.8.2001, str. 12).“;"

(2)

člen 92b, odstavek 7, se spremeni:

(3)

člen 131, odstavek 2, se nadomesti z naslednjim:

(1)

za prvim pododstavkom se vstavi naslednji pododstavek:

„Komisija poleg začetnega predhodnega financiranja iz prvega pododstavka izplača 4 % virov REACT-EU, dodeljenih programom za leto 2021, kot dodatno začetno predhodno financiranje v letu 2022. Za programe v državah članicah, v katerih je število prispelih oseb iz Ukrajine med 24. februarjem 2022 in 23. marcem 2022 preseglo 1 % njihovega nacionalnega prebivalstva, se navedeni delež virov poveča na 34 %.“;

(2)

drugi pododstavek se nadomesti z naslednjim:

„Znesek, plačan kot začetno predhodno financiranje iz prvega in drugega pododstavka, Komisija v celoti obračuna najpozneje ob zaključku operativnega programa.“

(1)

Sporazum med Evropsko unijo in Republiko Mauritius o partnerstvu v ribiškem sektorju (1) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) je bil odobren, v imenu Unije, s Sklepom Sveta 2014/146/EU (2) in je začel veljati 28. januarja 2014.

(2)

Protokol o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka, ki jih predvideva Sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko unijo in Republiko Mauritius (3) (v nadaljnjem besedilu: Protokol), se je začel uporabljati 8. decembra 2017 za obdobje štirih let. Protokol je prenehal veljati 7. decembra 2021.

(3)

Svet je 28. septembra 2021 Komisijo pooblastil, da z Republiko Mauritius začne pogajanja o novem protokolu o izvajanju Sporazuma.

(4)

V pričakovanju zaključka pogajanj za obnovitev Protokola je Komisija v imenu Unije s pogajanji dosegla Sporazum v obliki izmenjave pisem med Unijo in Republiko Mauritius o podaljšanju Protokola za največ šest mesecev. Pogajanja o podaljšanju Protokola so bila uspešna in Sporazum v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Republiko Mauritius o podaljšanju protokola o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz Sporazuma med Evropsko unijo in Republiko Mauritius (v nadaljnjem besedilu: Sporazum v obliki izmenjave pisem) je bil parafiran 6. decembra 2021.

(5)

Cilj Sporazuma v obliki izmenjave pisem je omogočiti Evropski uniji in Republiki Mauritius nadaljnje sodelovanje pri spodbujanju trajnostne ribiške politike in odgovornega izkoriščanja ribolovnih virov v vodah Mauritiusa ter plovilom Unije omogočiti ribolov v navedenih vodah.

(6)

Sporazum v obliki izmenjave pisem bi bilo treba podpisati s pridržkom njegove poznejše sklenitve.

(7)

Da bi se omejila prekinitev ribolovnih dejavnosti plovil Unije v vodah Mauritiusa, bi bilo treba Sporazum v obliki izmenjave pisem začasno uporabljati do zaključka postopkov, potrebnih za začetek njegove veljavnosti –

(1)

Čeprav se je z Uredbo Sveta (EU, Euratom) št. 609/2014 (2) zagotovila trdna in stabilna opora mehanizmom financiranja Unije, je treba izboljšati obstoječe določbe o dajanju lastnih sredstev na razpolago, da se poveča njihova predvidljivost za države članice in pojasnijo postopki za reševanje sporov.

(2)

Račune lastnih sredstev, odprtih v imenu Komisije, trenutno upravljajo samo države članice. Zmanjšanje števila bančnih računov, ki se uporabljajo za zbiranje lastnih sredstev, bi povečalo učinkovitost in omogočilo zbirni pristop k upravljanju denarnih sredstev. Za posodobitev upravljanja računov lastnih sredstev bi bilo treba Komisiji omogočiti, da vzpostavi centraliziran račun lastnih sredstev. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo, ali bodo uporabljale centralizirani račun lastnih sredstev ali račun, ki je v imenu Komisije odprt pri njihovem ministrstvu za finance ali nacionalni centralni banki. Da se državam članicam omogoči ozaveščena izbira, bi morala Komisija pripraviti podrobno analizo stroškov in koristi uporabe centraliziranega računa lastnih sredstev.

(3)

V skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 609/2014 države članice trenutno ne morejo izvajati predplačil. Vendar pa so v preteklosti nekatere države članice v dogovoru s Komisijo svoje nacionalne prispevke plačevale vnaprej. Zaradi pravne varnosti bi bilo treba v tej uredbi določiti, da imajo države članice možnost plačevanja predplačil za vsak primer posebej, če o tem vnaprej obvestijo Komisijo. Kadar država članica uporabi to možnost, druge države članice ne bi smele nositi nobenih stroškov v zvezi s tem predplačilom, kot so na primer negativne obresti.

(4)

Datum, ko države članice plačajo popravke lastnih sredstev iz naslovov DDV in BND iz prejšnjih proračunskih let, bi bilo treba prestaviti na marec naslednjega leta, da bi se povečala predvidljivost pri nacionalnih proračunskih postopkih. Datum plačila popravkov s strani držav članic bi se moral uporabiti tudi za zneske, za katere je Komisija zagotovila informacije pred začetkom veljavnosti te uredbe.

(5)

Za zagotovitev stabilnega proračuna, ki je potreben za financiranje ciljev politike Unije, bi bilo treba s postopkom za izračun obresti zagotoviti predvsem, da so lastna sredstva dana na razpolago pravočasno in v celoti.

(6)

Sedanji prag, pod katerim se zneski obresti opustijo, je treba prilagoditi. Zato je treba povečati znesek, za katerega se izterjava obresti opusti, da se izboljša stroškovna učinkovitost postopkov izterjave.

(7)

Z Uredbo (EU, Euratom) št. 609/2014 se povečanje obresti nad izhodiščno obrestno mero omejuje na 16 odstotnih točk. Vendar se ta omejitev na 16 odstotnih točk uporablja samo za primere, ki so postali znani po začetku veljavnosti Uredbe Sveta (EU, Euratom) 2016/804 (3). Zato primeri, znani že pred začetkom veljavnosti Uredbe (EU, Euratom) 2016/804, pri katerih gre za posebej visoke zneske obresti, ne morejo biti upravičeni do te omejitve, ne glede na to, ali so bile države članice o znesku obresti že uradno obveščene. V teh primerih morajo države članice še vedno plačati zneske obresti, ki so nesorazmerni z zneskom dolgovane glavnice. Da bi zagotovili sorazmernost sistema in hkrati ohranili odvračalni učinek, bi bilo treba povečanje obresti nad izhodiščno obrestno mero dodatno omejiti na 14 odstotnih točk. Za pojasnitev in poenostavitev zadevnih določb Uredbe (EU, Euratom) št. 609/2014 bi bilo treba omejitev povečanja na 14 odstotnih točk uporabiti za vse zneske obresti, ki državi članici niso bili sporočeni pred začetkom veljavnosti te uredbe.

(8)

Ob upoštevanju veljavnega pravnega okvira se je v praksi pokazalo, da je včasih težko opredeliti, kdaj naj bi se začelo plačilo zamudnih obresti, zaradi težav pri določitvi trenutka, v katerem se lahko šteje, da so bila prizadevanja za izterjavo nezadostna. Zaradi poenostavitve bi moralo obstajati petletno „obdobje odloga“ po datumu določitve zneska, pod pogojem, da je bil določen znesek pravočasno knjižen na ločene račune in voden na ločenih računih v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 609/2014. V skladu s tem bi obresti začele teči šele po petih letih, obveznost za znesek glavnice pa bi se ohranila.

(9)

Za zagotovitev pravične obravnave primerov, kadar zneskov v višini določenih upravičenih zneskov tradicionalnih lastnih sredstev ni mogoče izterjati, bi morale biti države članice oproščene obveznosti, da dajo Komisiji na razpolago zneske v višini določenih upravičenih zneskov tradicionalnih lastnih sredstev, kadar lahko država članica dokaže, da napaka, ki jo je storila država članica po določitvi upravičenih zneskov, ni vplivala na neizterljivost zneska v višini zadevnih upravičenih zneskov. Primeri take napake lahko vključujejo zapoznelo vknjižbo v ločene račune ali pomanjkljivosti pri postopku izterjave.

(10)

Uredba (EU, Euratom) št. 609/2014 vsebuje le en rok, v skladu s katerim mora Komisija zadevni državi članici svoje pripombe v zvezi s primeri odpisi dolga, ki so ji bili sporočeni, sporočiti v šestih mesecih od datuma, ko je od navedene države članice prejela poročilo. Da bi se pravočasno in na bolj prožen način izvedli nadaljnji ukrepi v zvezi s poročili o odpisih dolgov ter podprla hitra in popolnoma pregledna ocena odločitve države članice, da ne bo dala na razpolago neizterljivega zneska tradicionalnih lastnih sredstev, bi bilo treba prilagoditi postopkovne roke za Komisijo in države članice.

(11)

Da se v primeru nestrinjanja med državami članicami in Komisijo omogoči prekinitev obdobja, za katerega se obračunajo obresti, bi bilo treba uvesti določbe, v katerih se bo odražala sedanja praksa plačila s pridržkom glede zneskov lastnih sredstev, dolgovanih v proračun Unije, ki omogoča, da se zoper Komisijo vloži tožba zaradi neupravičene obogatitve v skladu s členom 268 in členom 340, drugi odstavek, Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(12)

V primeru nestrinjanja med državami članicami in Komisijo glede dajanja lastnih sredstev na razpolago bi bilo treba z Uredbo (EU, Euratom) št. 609/2014 določiti postopek pregleda, da bi se izboljšala preglednost in pojasnile pravice držav članic do obrambe. Na zahtevo zadevne države članice bi se bilo treba o rezultatu postopka pregleda in stanju nerešenih zadev s Komisijo pogovoriti na letnem sestanku. Ta sestanek bi moral biti organiziran na ustrezni ravni ob udeležbi vodstvenega kadra, da bi ponovno preučili zadevna stališča in po možnosti preprečili morebitne postopke za ugotavljanje kršitev v skladu s sodno prakso Sodišča.

(13)

Komisija bi morala v okviru morebitne revizije Uredbe (EU, Euratom) št. 609/2014 ali najpozneje do konca leta 2026 pregledati delovanje postopka pregleda. Zlasti bi Komisija morala oceniti možnosti za njegovo racionalizacijo, kar se po potrebi lahko zaključi s sklepom Komisije.

(14)

Člena 6 in 10a Uredbe (EU, Euratom) št. 609/2014 bi bilo treba prilagoditi tako, da se črta sklic na popravek, odobren Združenemu kraljestvu, ter da se Nemčijo vključi med upravičenke do pavšalnih popravkov v skladu s Sklepom Sveta (EU, Euratom) 2020/2053 (4).

(15)

V skladu z načeli za boljše pravno urejanje bi moral biti vzporedni obstoj več uredb o dajanju lastnih sredstev na razpolago zgolj začasen, take pravne akte pa bi bilo treba čim prej združiti v eno samo uredbo.

(16)

Uredbo (EU, Euratom) št. 609/2014 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

v členu 6(3), tretji pododstavek, se uvodni stavek nadomesti z naslednjim:

„Lastna sredstva iz naslovov DDV in BND pa se ob upoštevanju vpliva, ki ga imajo nanje bruto znižanja, odobrena Danski, Nemčiji, Nizozemski, Avstriji in Švedski, knjižijo na račune iz prvega pododstavka na naslednji način:“;

(2)

člen 9 se spremeni:

(3)

člen 10a se nadomesti z naslednjim:

(*1)  Uredba (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 (UL L 347, 20.12.2013, str. 608)."

(*2)  Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (UL L 347, 20.12.2013, str. 320)."

(*3)  Uredba (EU) 2019/516 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2019 o uskladitvi bruto nacionalnega dohodka po tržnih cenah in razveljavitvi Direktive Sveta 89/130/EGS, Euratom in Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1287/2003 (Uredba BND) (UL L 91, 29.3.2019, str. 19).“;"

(4)

v členu 10b(5) se tretji pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Komisija obvesti države članice o zneskih, ki so rezultat tega izračuna, pred 1. februarjem leta, ki sledi letu, v katerem so bili predloženi podatki za popravke. Vsaka država članica knjiži neto znesek na račun iz člena 9(1) prvi delovni dan marca v letu, ki sledi letu, v katerem je Komisija države članice obvestila o zneskih, ki so rezultat izračuna.

Rok, do katerega morajo države članice plačati popravke, se uporablja tudi za zneske, za katere je Komisija zagotovila informacije pred 3. majem 2022.“;

(5)

člen 12 se spremeni:

(6)

člen 13 se spremeni:

(7)

vstavi se naslednje poglavje:

„POGLAVJE IIIa

PLAČILO S PRIDRŽKOM IN POSTOPEK PREGLEDA

(1)

Komisija je v skladu s členom 53(1), prvi pododstavek, Uredbe (EU) št. 1151/2012 proučila zahtevek Španije za odobritev spremembe specifikacije proizvoda za zaščiteno geografsko označbo „Carne de Ávila“, registrirano na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 1107/96 (2), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 1006/2012 (3).

(2)

Ker zadevna sprememba ni manjša v smislu člena 53(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012, je Komisija v skladu s členom 50(2), točka (a), navedene uredbe zahtevek za spremembo objavila v Uradnem listu Evropske unije (4).

(3)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobenega ugovora, bi bilo treba spremembo specifikacije proizvoda odobriti –

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 1881/2006 (2) določa mejne vrednosti nekaterih onesnaževal, vključno z živim srebrom, v živilih.

(2)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je 22. novembra 2012 sprejela mnenje o živem srebru in metilnem živem srebru v živilih (3). V navedenem mnenju je Agencija določila dopustni tedenski vnos anorganskega živega srebra v višini 4 μg/kg telesne teže in metilnega živega srebra v višini 1,3 μg/kg telesne teže (pri čemer sta oba izražena kot živo srebro) in ugotovila, da je 95. percentil prehranske izpostavljenosti blizu ali nad dopustnim tedenskim vnosom pri vseh starostnih skupinah. Potrošniki, med katerimi so morda tudi nosečnice, ki uživajo velike količine rib, lahko dopustni tedenski vnos presežejo za približno šestkrat. Nerojeni otroci so najbolj ranljiva skupina. V mnenju je bilo ugotovljeno, da je izpostavljenost metilnemu živemu srebru nad dopustnim tedenskim vnosom zaskrbljujoča, vendar je priporočljivo upoštevati koristne učinke uživanja rib, če se sledi ukrepom za zmanjšanje izpostavljenosti metilnemu živemu srebru.

(3)

Agencija je 27. junija 2014 sprejela mnenje o koristih uživanja morske hrane za zdravje v razmerju s tveganji za zdravje, povezanimi z izpostavljenostjo metilnemu živemu srebru (4). Agencija je v navedenem mnenju pregledala vlogo morske hrane v prehrani Evropejcev in ocenila koristne učinke uživanja morske hrane na podlagi zdravstvenih rezultatov, vključno z učinki uživanja morske hrane med nosečnostjo na funkcionalne rezultate nevrološkega razvoja otrok ter učinki uživanja morske hrane na tveganje za bolezni srca in ožilja pri odraslih. Agencija je ugotovila, da je uživanje približno 1 do 2 obrokov morske hrane na teden in do 3 do 4 obrokov na teden med nosečnostjo povezano z boljšimi funkcionalnimi rezultati nevrološkega razvoja pri otrocih v primerjavi s tistimi, katerih matere morske hrane med nosečnostjo niso uživale. Take količine so bile povezane tudi z nižjo umrljivostjo zaradi koronarne srčne bolezni pri odraslih.

(4)

Agencija je 19. decembra 2014 sprejela izjavo o koristih uživanja rib/morske hrane v primerjavi s tveganji metilnega živega srebra v ribah/morski hrani (5), v kateri je ugotovila, da bi bilo treba za doseganje koristi uživanja rib, povezanih z 1 do 4 obroki rib na teden, in za zaščito pred toksičnostjo metilnega živega srebra za nevrološki razvoj omejiti uživanje rib/morske hrane z visoko vsebnostjo živega srebra.

(5)

Ob upoštevanju rezultatov znanstvenih mnenj in izjave Agencije bi bilo treba pregledati mejne vrednosti živega srebra, da bi se dodatno zmanjšala prehranska izpostavljenost živemu srebru v živilih.

(6)

Ker nedavni podatki o prisotnosti kažejo, da obstaja možnost za znižanje mejnih vrednosti živega srebra pri različnih vrstah rib, bi bilo treba mejne vrednosti za te vrste rib ustrezno spremeniti.

(7)

Zaradi s tem povezanih pomislekov glede zdravja bi bilo treba vrednost živega srebra za morske pse in mečarice ohraniti na sedanji vrednosti, dokler se ne pridobijo dodatni podatki, pripravi znanstvena ocena in oblikuje znanje o učinkovitosti nasvetov glede porabe za zmanjšanje izpostavljenosti.

(8)

Codex Alimentarius določa mejno vrednost 0,1 mg/kg za živo srebro v soli (6). Primerno je, da se v zakonodaji Unije določi enaka mejna vrednost.

(9)

Uredbo (ES) št. 1881/2006 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(10)

Ob upoštevanju, da imajo nekatera živila, zajeta v tej uredbi, dolg rok trajanja, je primerno določiti prehodno obdobje, v katerem lahko taka živila, ki niso v skladu z novimi mejnimi vrednostmi in so zakonito dana v promet pred datumom začetka veljavnosti te uredbe, ostanejo na trgu.

(11)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Francoska jezikovna različica Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2021/1533 (3) vsebuje napako v členu 1(2), prvi pododstavek, uvodni stavek, ki spreminja področje uporabe.

(2)

Francosko jezikovno različico Izvedbene uredbe (EU) 2021/1533 bi bilo zato treba ustrezno popraviti. Druge jezikovne različice teh napak ne vsebujejo.

(3)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Na podlagi člena 300(3) Pogodbe je Odbor regij sestavljen iz predstavnikov regionalnih in lokalnih skupnosti, ki so bodisi izvoljeni v regionalne ali lokalne skupnosti ali pa so politično odgovorni izvoljeni skupščini.

(2)

Svet je 10. decembra 2019 sprejel Sklep (EU) 2019/2157 (2) o imenovanju članov in nadomestnih članov Odbora regij za obdobje od 26. januarja 2020 do 25. januarja 2025.

(3)

Zaradi odstopa Marka WEINMEISTERJA se je sprostilo mesto člana Odbora regij.

(4)

Nemška vlada je za člana Odbora regij za preostanek mandata, ki se izteče 25. januarja 2025, predlagala Uweja BECKERJA, predstavnika regionalne skupnosti, ki je politično odgovoren izvoljeni skupščini, Staatssekretär für Europaangelegenheiten, politische Verantwortung gegenüber dem Hessischen Landtag (državni sekretar za evropske zadeve, politično odgovoren parlamentu zvezne dežele Hessen) –

(1)

V skladu s členom 7 Direktive 2006/42/ES se domneva, da so stroji, ki so v skladu s harmoniziranim standardom, sklic na katerega je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije, skladni z bistvenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami, zajetimi v navedenem harmoniziranem standardu.

(2)

Komisija je z dopisom M/396 z dne 19. decembra 2006 Evropskemu odboru za standardizacijo (v nadaljnjem besedilu: CEN) in Evropskemu odboru za elektrotehnično standardizacijo (v nadaljnjem besedilu: Cenelec) podala zahtevo za pripravo, revizijo in dokončanje harmoniziranih standardov v podporo Direktivi 2006/42/ES, da bi se upoštevale spremembe, uvedene z navedeno direktivo v primerjavi z Direktivo 98/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3).

(3)

Na podlagi navedene zahteve je CEN pripravil nove harmonizirane standarde EN 13852-3:2021 o lahkih odobalnih dvigalih, EN 12385-5:2021 o pramenastih vrveh za dvigala in EN 12609:2021 o varnostnih zahtevah za mešalnike na tovornih vozilih.

(4)

Odbora CEN in Cenelec sta na podlagi navedene zahteve revidirala obstoječe harmonizirane standarde, sklici na katere so s Sporočilom Komisije 2018/C 092/01 (4) objavljeni v seriji C Uradnega lista Evropske unije, da bi jih prilagodila tehnološkemu napredku. Zato so bili sprejeti naslednji novi harmonizirani standardi: EN 12312-5:2021 o opremi za oskrbo zrakoplovov z gorivom; EN 13001-2:2021 o varnosti žerjavov;; EN 1501-1:2021 o vozilih za pobiranje odpadkov z nakladanjem od zadaj; EN 1501-2:2021 o vozilih za pobiranje odpadkov z nakladanjem od strani; EN 1501-3:2021 o vozilih za pobiranje odpadkov z nakladanjem od spredaj; EN 1501-5:2021 o dvižnih napravah za vozila za pobiranje odpadkov; EN 1829-1:2021 o strojih z visokotlačnim vodnim curkom; EN ISO 22868:2021 o tehnični metodi za preizkušanje hrupa prenosnih ročnih strojev z motorjem z notranjim zgorevanjem; EN 303-5:2021 o ogrevalnih kotlih na trdna goriva; EN ISO 11202:2010/A1:2021 o določanju ravni emisij zvočnega tlaka na delovnem mestu in na drugih določenih mestih; EN ISO 19085-1:2021 o splošnih zahtevah za lesnoobdelovalne stroje; EN ISO 1756-1:2021 o varnostnih zahtevah za dvižne ploščadi in EN IEC 62061:2021 o funkcionalni varnosti krmilnih sistemov, povezanih z varnostjo.

(5)

Poleg tega sta CEN in Cenelec spremenila harmonizirane standarde EN 13001-3-6:2018, EN 50636-2-107:2015/A1:2018 in EN 60335-1:2012/A13:2017, sklici na katere so bili objavljeni z Izvedbenim sklepom Komisije (EU) 2019/436 (5).

(6)

Komisija je skupaj s CEN in Cenelec ocenila, ali so standardi, ki sta jih pripravila, revidirala in spremenila CEN in Cenelec, v skladu z navedeno zahtevo.

(7)

Harmonizirani standardi, ki sta jih pripravila, revidirala in spremenila CEN in Cenelec na podlagi navedene zahteve, izpolnjujejo zahteve, ki naj bi jih zajemali ter ki so določene v Direktivi 2006/42/ES. Zato je primerno, da se sklici na navedene standarde objavijo v Uradnem listu Evropske unije, skupaj s sklici na vse ustrezne standarde, s katerimi so bili navedeni standardi spremenjeni ali popravljeni.

(8)

Sklic na harmonizirani standard EN 474-1:2006 + A6:2019 je bil z Izvedbenim sklepom Komisije (EU) 2021/1813 (6) objavljen v Uradnem listu Evropske unije z omejitvijo. Nadomestil je sklic na harmonizirani standard EN 474-1:2006 + A5:2018, ne da bi bilo določeno prehodno obdobje. Da bi imeli proizvajalci dovolj časa za pripravo na uporabo novega standarda, je primerno, da se sklic na harmonizirani standard EN 474-1:2006 + A5:2018 za omejeno časovno obdobje izjemoma ponovno objavi v Uradnem listu Evropske unije. Zaradi pravne varnosti bi morala objava sklica na harmonizirani standard EN 474-1:2006 + A5:2018 zajemati tudi obdobje pred začetkom veljavnosti tega sklepa.

(9)

Besedilo omejitve za harmonizirani standard EN 474-1:2006 + A6:2019, objavljeno v Izvedbenem sklepu (EU) 2021/1813, ni jasno, saj sta v njem zamenjani dve različni ugotovljeni pomanjkljivosti v zvezi s harmoniziranim standardom.

(10)

Prva pomanjkljivost zadeva neustrezno raven vidljivosti, opredeljeno v standardu EN 474-1:2006 + A6:2019, kadar se uporablja v kombinaciji z zahtevami za hidravlične bagre iz standarda EN 474-5:2006 + A3:2013. Harmonizirani standard EN 474-1:2006 + A6:2019 podobno kot harmonizirani standard EN 474-1:2006 + A5:2018 ne zagotavlja, da lahko voznik pri upravljanju strojev in njihovih orodij v predvidljivih okoliščinah uporabe zagotovi popolno varnost zase in za izpostavljene osebe. Zato bi bilo treba omejitev iz harmoniziranega standarda EN 474-1:2006 + A5:2018 v zvezi z bistvenima zdravstvenima in varnostnima zahtevama 1.2.2 in 3.2.1 iz Priloge I k Direktivi 2006/42/ES ohraniti v harmoniziranem standardu EN 474-1:2006 + A6:2019.

(11)

Druga pomanjkljivost zadeva dejstvo, da mehanizem za hitro spenjanje, ki se uporablja za pritrditev hidravličnih izkopnih in nakladalnih priključkov na stroje za zemeljska dela, ne vključuje aktivnega opozorilnega ali nadzornega sistema, ki upravljavca opomni, kadar je stroj nepravilno povezan s priključkom. Harmonizirani standard EN 474-1:2006 + A6:2019 tako ne izpolnjuje bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev za vključevanje varnosti in preprečevanje tveganj zaradi padajočih predmetov iz točk 1.1.2(b), 1.1.2(c) in 1.3.3 Priloge I k Direktivi 2006/42/ES. Navedene točke bi bilo treba navesti v omejitvi za harmonizirani standard EN 474-1:2006 + A6:2019.

(12)

Zaradi jasnosti in pravne varnosti bi bilo treba ugotovljeni pomanjkljivosti izraziti z dvema ločenima omejitvama za harmonizirani standard EN 474-1:2006 + A6:2019.

(13)

Sklic na harmonizirani standard EN 60335-1:2012 je bil prvič objavljen v Sporočilu Komisije 2012/C 159/1 (7). Sklic na navedeni standard je vključeval sklic na popravek EN 60335-1:2012/AC:2014 z objavo navedenega standarda v Sporočilu Komisije 2016/C 14/1 (8). Sklic na harmonizirani standard EN 60335-1:2012 je bil objavljen v Izvedbenem sklepu (EU) 2019/436 samo s sklicem na spremembi EN 60335-1:2012/A11:2014 in EN 60335-1:2012/A13:2017. Sklic na popravek EN 60335-1:2012/AC:2014 je bil pomotoma izpuščen iz objave sklica na harmonizirani standard EN 60335-1:2012 v Izvedbenem sklepu (EU) 2019/436. Zato je primerno nadomestiti sklic na harmonizirani standard EN 60335-1:2012 skupaj s sklicema na spremembi EN 60335-1:2012/A11:2014 in EN 60335-1:2012/A13:2017 ter vključiti sklic na popravek EN 60335-1:2012/AC:2014. Zaradi pravne varnosti bi se moral sklic na harmonizirani standard EN 60335-1:2012, kakor je spremenjen s tem sklepom, uporabljati retroaktivno.

(14)

V Prilogi I k Izvedbenemu sklepu (EU) 2019/436 so navedeni sklici na harmonizirane standarde, ki zagotavljajo domnevo o skladnosti z Direktivo 2006/42/ES, v Prilogi II k navedenemu izvedbenemu sklepu pa sklici na harmonizirane standarde, ki zagotavljajo domnevo o skladnosti z omejitvami. Da se zagotovi, da so sklici na harmonizirane standarde, pripravljene v podporo Direktivi 2006/42/ES, navedeni v enem aktu, bi bilo treba sklice na standarde, ki sta jih CEN in Cenelec nadomestila, revidirala ali spremenila, vključiti v Izvedbeni sklep (EU) 2019/436.

(15)

V Prilogi III k Izvedbenemu sklepu (EU) 2019/436 so navedeni sklici na harmonizirane standarde, pripravljene v podporo Direktivi 2006/42/ES, ki so umaknjeni iz serije C Uradnega lista Evropske unije od datumov iz navedene priloge.

(16)

Na podlagi navedene zahteve in nato prizadevanj CEN in Cenelec so bili nadomeščeni, revidirani ali spremenjeni naslednji harmonizirani standardi, objavljeni v seriji C Uradnega lista Evropske unije: EN 12312-5:2005 + A1:2009, EN 13001-2:2014, EN 1501-1:2011 + A1:2015, EN 1501-2:2005 + A1:2009, EN 1501-3:2008, EN 1501-5:2011, EN 1829-1:2010, EN ISO 22868:2011, EN 303-5:2012, EN ISO 11202:2010, ISO 19085-1:2017, EN 1756-1:2001 + A1:2008, in EN 62061:2005/A2:2015. Zato je treba sklice na navedene standarde vključiti v Prilogo III Izvedbenega sklepa (EU) 2019/436 in jih s tem umakniti iz Uradnega lista Evropske unije.

(17)

Prav tako je treba umakniti sklice na harmonizirane standarde EN 13001-3-6:2018, EN 50636-2-107:2015/A2:2020 in EN 60335-1:2012/A13:2017, objavljene z Izvedbenim sklepom (EU) 2019/436, glede na to, da so bili navedeni standardi spremenjeni. Zato je ustrezno črtati navedene sklice iz Priloge I k navedenemu izvedbenemu sklepu.

(18)

Da se proizvajalcem zagotovi dovolj časa za pripravo na uporabo novih, revidiranih ali spremenjenih standardov, je treba odložiti umik sklicev na naslednje harmonizirane standarde: EN 12312-5:2005 + A1:2009, EN 13001-2:2014, EN 1501-1:2011 + A1:2015, EN 1501-2:2005 + A1:2009, EN 1501-3:2008, EN 1501-5:2011, EN 1829-1:2010, EN ISO 22868:2011, EN 303-5:2012, EN ISO 11202:2010, ISO 19085-1:2017, EN 1756-1:2001 + A1:2008, EN 62061:2005/A2:2015, EN 13001-3-6:2018, EN 50636-2-107:2015/A2:2020 in EN 60335-1:2012/A13:2017.

(19)

Izvedbeni sklep (EU) 2019/436 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(20)

Skladnost s harmoniziranim standardom zagotavlja domnevo o skladnosti z ustreznimi bistvenimi zahtevami iz harmonizacijske zakonodaje Unije od datuma objave sklica na tak standard v Uradnem listu Evropske unije. Ta sklep bi zato moral začeti veljati z datumom objave –

(1)

v členu 1 se doda naslednji odstavek:

„Sklic na harmonizirani standard EN 474-1:2006 + A5:2018 za stroje za zemeljska dela, pripravljen v podporo Direktivi 2006/42/ES, naveden v Prilogi IIA k temu sklepu, se z omejitvijo objavi v Uradnem listu Evropske unije. Šteje se, da je navedeni sklic objavljen v Uradnem listu Evropske unije za obdobje, določeno v navedeni prilogi.“;

(2)

Priloga I se spremeni v skladu s Prilogo I k temu sklepu;

(3)

Priloga II se spremeni v skladu s Prilogo II k temu sklepu;

(4)

vstavi se Priloga IIA, kot jo določa Priloga III k temu sklepu;

(5)

Priloga III se spremeni v skladu s Prilogo IV k temu sklepu.

(1)

V skladu s členom 13 Direktive 2014/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta (2) se za električno opremo, ki je v skladu s harmoniziranimi standardi ali njihovimi deli, sklici na katere so bili objavljeni v Uradnem listu Evropske unije, domneva, da je skladna z bistvenimi zahtevami iz Priloge I k navedeni direktivi, zajetimi v navedenih standardih ali njihovih delih.

(2)

Komisija je z Izvedbenim sklepom C(2016) 7641 (3) od Evropskega odbora za standardizacijo (v nadaljnjem besedilu: CEN), Evropskega odbora za elektrotehnično standardizacijo (v nadaljnjem besedilu: Cenelec) in Evropskega inštituta za telekomunikacijske standarde (v nadaljnjem besedilu: ETSI) zahtevala pripravo in revizijo harmoniziranih standardov za elektromagnetno združljivost v podporo Direktivi 2014/30/EU.

(3)

Odbora CEN in Cenelec sta na podlagi zahteve iz Izvedbenega sklepa C(2016) 7641 pripravila harmonizirani standard EN IEC 62053-24:2021 in njegovo spremembo, EN IEC 62053-24:2021/A11:2021, za statične števce osnovne komponente jalove energije (razredi 0,5 S, 1 S, 1, 2 in 3).

(4)

Odbora CEN in Cenelec sta na podlagi zahteve iz Izvedbenega sklepa C(2016) 7641 revidirala naslednje harmonizirane standarde, sklici na katere so objavljeni v Sporočilu Komisije (UL C 173, 13.5.2016) (4): EN 62053-21:2003, EN 62053-22:2003, EN 62053-23:2003 in EN 61009-1:2012.

(5)

Zato so bili sprejeti naslednji harmonizirani standardi in njihove spremembe: EN IEC 62053-21:2021 in EN IEC 62053-21:2021/A11:2021 za statične števce delovne energije (razredi 0,5, 1 in 2); EN IEC 62053-22:2021 in EN IEC 62053-22:2021/A11:2021 za statične števce delovne energije (razredi 0,1 S, 0,2 S in 0,5 S); EN IEC 62053-23:2021 in EN IEC 62053-23:2021/A11:2021 za statične števce jalove energije (razreda 2 in 3); EN 61009-1:2012 in EN 61009-1:2012/A13:2021 za odklopnike na preostali (residualni) tok z vgrajeno nadtokovno zaščito za gospodinjsko in podobno rabo.

(6)

Komisija je skupaj z odboroma CEN in Cenelec ocenila, ali so harmonizirani standardi EN IEC 62053-24:2021, kakor je bil spremenjen s standardom EN IEC 62053-24:2021/A11:2021, EN IEC 62053-21:2021, kakor je bil spremenjen s standardom EN IEC 62053-21:2021/A11:2021, EN IEC 62053-22:2021, kakor je bil spremenjen s standardom EN IEC 62053-22:2021/A11:2021, EN IEC 62053-23:2021, kakor je bil spremenjen s standardom EN IEC 62053-23:2021/A11:2021, in EN 61009-1:2012, kakor je bil spremenjen s standardom EN 61009-1:2012/A13:2021, skladni z zahtevo iz Izvedbenega sklepa C(2016) 7641.

(7)

Harmonizirani standardi EN IEC 62053-24:2021, kakor je bil spremenjen s standardom EN IEC 62053-24:2021/A11:2021, EN IEC 62053-21:2021, kakor je bil spremenjen s standardom EN IEC 62053-21:2021/A11:2021, EN IEC 62053-22:2021, kakor je bil spremenjen s standardom EN IEC 62053-22:2021/A11:2021, EN IEC 62053-23:2021, kakor je bil spremenjen s standardom EN IEC 62053-23:2021/A11:2021, in EN 61009-1:2012, kakor je bil spremenjen s standardom EN 61009-1:2012/A13:2021, izpolnjujejo bistvene zahteve, ki naj bi jih zajemali in ki so določene v Direktivi 2014/30/EU. Zato je primerno, da se sklici na navedene harmonizirane standarde, skupaj z ustreznimi standardi, ki jih spreminjajo, objavijo v Uradnem listu Evropske unije.

(8)

V Prilogi I k Izvedbenemu sklepu Komisije (EU) 2019/1326 (5) so navedeni sklici na harmonizirane standarde, na podlagi katerih se domneva skladnost z Direktivo 2014/30/EU. Da se zagotovi, da so sklici na harmonizirane standarde, pripravljene v podporo Direktivi 2014/30/EU, navedeni v enem aktu, bi bilo treba sklice na navedene standarde, skupaj s sklici na ustrezne standarde, ki jih spreminjajo, vključiti v navedeno prilogo.

(9)

Zato je treba iz Uradnega lista Evropske unije umakniti sklice na naslednje harmonizirane standarde, objavljene v Sporočilu (UL C 173, 13.5.2016): EN 62053-21:2003, EN 62053-22:2003, EN 62053-23:2003 in EN 61009-1:2012.

(10)

V Prilogi II k Izvedbenemu sklepu (EU) 2019/1326 so navedeni sklici na harmonizirane standarde, pripravljene v podporo Direktivi 2014/30/EU, ki so umaknjeni iz serije C Uradnega lista Evropske unije. Zato je navedene sklice primerno vključiti v navedeno prilogo.

(11)

Da bi imeli proizvajalci dovolj časa, da se pripravijo na uporabo harmoniziranih standardov EN IEC 62053-21:2021, kakor je bil spremenjen s standardom EN IEC 62053-21:2021/A11:2021, EN IEC 62053-22:2021, kakor je bil spremenjen s standardom EN IEC 62053-22:2021/A11:2021, EN IEC 62053-23:2021, kakor je bil spremenjen s standardom EN IEC 62053-23:2021/A11:2021, in EN 61009-1:2012, kakor je bil spremenjen s standardom EN 61009-1:2012/A13:2021, je treba odložiti umik sklicev na naslednje harmonizirane standarde: EN 62053-21:2003, EN 62053-22:2003, EN 62053-23:2003 in EN 61009-1:2012.

(12)

Izvedbeni sklep (EU) 2019/1326 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(13)

Skladnost s harmoniziranim standardom zagotavlja domnevo o skladnosti z ustreznimi bistvenimi zahtevami iz harmonizacijske zakonodaje Unije od datuma objave sklica na tak standard v Uradnem listu Evropske unije. Ta sklep bi zato moral začeti veljati na dan objave –

(1)

Visokopatogena aviarna influenca je kužna virusna bolezen pri pticah, ki lahko resno vpliva na donosnost reje perutnine ter povzroča motnje v trgovini znotraj Unije in pri izvozu v tretje države. Virusi visokopatogene aviarne influence lahko okužijo ptice selivke, te pa jih nato lahko razširijo prek velikih razdalj med svojimi jesenskimi in spomladanskimi migracijami. Prisotnost virusov visokopatogene aviarne influence pri divjih pticah torej pomeni stalno grožnjo za neposreden in posreden vnos teh virusov na gospodarstva, na katerih se goji perutnina ali ptice v ujetništvu. Ob izbruhu visokopatogene aviarne influence obstaja tveganje, da se povzročitelj bolezni razširi na druga gospodarstva, na katerih se goji perutnina ali ptice v ujetništvu.

(2)

Uredba (EU) 2016/429 določa nov zakonodajni okvir za preprečevanje in obvladovanje bolezni, ki se prenašajo na živali ali ljudi. Visokopatogena aviarna influenca ustreza opredelitvi bolezni s seznama v navedeni uredbi, zanjo pa veljajo v njej določena pravila za preprečevanje in obvladovanje bolezni. Poleg tega Delegirana uredba Komisije (EU) 2020/687 (2) dopolnjuje Uredbo (EU) 2016/429 glede pravil za preprečevanje in obvladovanje nekaterih bolezni s seznama, vključno z ukrepi za obvladovanje bolezni za visokopatogeno aviarno influenco.

(3)

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2021/641 (3) je bil sprejet v okviru Uredbe (EU) 2016/429 in določa ukrepe za obvladovanje bolezni pri izbruhih visokopatogene aviarne influence.

(4)

Natančneje, Izvedbeni sklep (EU) 2021/641 določa, da morajo zaščitna območja, ogrožena območja in dodatna območja z omejitvami, ki jih države članice po izbruhih visokopatogene aviarne influence vzpostavijo v skladu z Delegirano uredbo (EU) 2020/687, obsegati vsaj območja, navedena kot zaščitna območja, ogrožena območja in dodatna območja z omejitvami v Prilogi k navedenemu izvedbenemu sklepu.

(5)

Priloga k Izvedbenemu sklepu (EU) 2021/641 je bila nedavno spremenjena z Izvedbenim sklepom Komisije (EU) 2022/522 (4), in sicer po izbruhih visokopatogene aviarne influence pri perutnini ali pticah v ujetništvu v Nemčiji, Španiji, Franciji, Italiji, na Portugalskem in v Romuniji, ki jih je bilo treba vključiti v navedeno prilogo.

(6)

Od datuma sprejetja Izvedbenega sklepa (EU) 2022/522 so Nemčija, Francija, Italija in Romunija obvestile Komisijo o nadaljnjih izbruhih visokopatogene aviarne influence na gospodarstvih, na katerih gojijo perutnino ali ptice v ujetništvu, znotraj ali zunaj območij s seznama v Prilogi k navedenemu izvedbenemu sklepu.

(7)

Belgija je obvestila Komisijo o izbruhu visokopatogene aviarne influence podtipa H5N1 na gospodarstvu, na katerem gojijo perutnino ali ptice v ujetništvu, v provinci Zahodna Flandrija v navedeni državi članici.

(8)

Bolgarija je obvestila Komisijo o izbruhu visokopatogene aviarne influence podtipa H5N1 na gospodarstvu, na katerem gojijo perutnino ali ptice v ujetništvu, v provinci Plovdiv v navedeni državi članici.

(9)

Danska je obvestila Komisijo o izbruhu visokopatogene aviarne influence podtipa H5N1 na gospodarstvu, na katerem gojijo perutnino ali ptice v ujetništvu, v občini Langeland v navedeni državi članici.

(10)

Pristojni organi Belgije, Bolgarije, Danske, Nemčije, Francije, Italije in Romunije so sprejeli potrebne ukrepe za obvladovanje bolezni v skladu z Delegirano uredbo (EU) 2020/687, vključno z vzpostavitvijo zaščitnih in ogroženih območij okoli navedenih izbruhov.

(11)

Poleg tega se je pristojni organ Francije odločil vzpostaviti dodatno območje z omejitvami poleg zaščitnih in ogroženih območij, vzpostavljenih za nekatere izbruhe v regiji Pays de la Loire v navedeni državi članici.

(12)

Komisija je v sodelovanju z Belgijo, Bolgarijo, Dansko, Nemčijo, Francijo, Italijo in Romunijo proučila ukrepe za obvladovanje bolezni, ki so jih sprejele navedene države članice, in presodila, da so meje zaščitnih in ogroženih območij v Belgiji, Bolgariji, na Danskem, v Nemčiji, Franciji, Italiji in Romuniji, ki so jih vzpostavili pristojni organi navedenih držav članic, ter dodatnega območja z omejitvami, ki ga je vzpostavila Francija, dovolj oddaljene od gospodarstev, na katerih so bili potrjeni nedavni izbruhi visokopatogene aviarne influence.

(13)

V Prilogi k Izvedbenemu sklepu (EU) 2021/641 trenutno ni območij, ki bi bila za Belgijo in Dansko navedena kot zaščitna in ogrožena območja, niti območij, ki bi bila za Bolgarijo navedena kot zaščitna območja.

(14)

Da bi preprečili kakršne koli nepotrebne motnje za trgovino v Uniji in se izognili tveganju, da tretje države sprejmejo neupravičene omejitve trgovanja, je treba na ravni Unije v sodelovanju z Belgijo, Bolgarijo, Dansko, Nemčijo, Francijo, Italijo in Romunijo takoj opredeliti zaščitna in ogrožena območja, ki so jih vzpostavile navedene države članice v skladu z Delegirano uredbo (EU) 2020/687, ter dodatno območje z omejitvami, ki ga je vzpostavila Francija.

(15)

Zato bi bilo treba spremeniti območja, navedena za Bolgarijo, Nemčijo, Francijo, Italijo in Romunijo v Prilogi k Izvedbenemu sklepu (EU) 2021/641.

(16)

Poleg tega bi bilo treba v Prilogi k Izvedbenemu sklepu (EU) 2021/641 za Belgijo in Dansko navesti zaščitna in ogrožena območja, za Bolgarijo pa zaščitno območje.

(17)

V skladu s tem bi bilo treba spremeniti Prilogo k Izvedbenemu sklepu (EU) 2021/641 in posodobiti regionalizacijo na ravni Unije, da se bodo upoštevala zaščitna in ogrožena območja, ki so jih v skladu z Delegirano uredbo (EU) 2020/687 vzpostavile Belgija, Bolgarija, Danska, Nemčija, Francija, Italija in Romunija, ter dodatno območje z omejitvami, ki ga je vzpostavila Francija, in trajanje ukrepov, ki se na njih izvajajo.

(18)

Poleg tega člen 23 Delegirane uredbe (EU) 2020/687 določa, da lahko pristojni organ v potrebnem obsegu in po izvedbi ocene tveganja odobri odstopanja od ukrepov, ki se uporabljajo na območjih z omejitvami. V skladu s tem lahko pristojni organi zadevnih držav članic dovolijo premike pošiljk perutnine, ptic v ujetništvu, valilnih jajc in jajc, prostih specificiranih patogenov, s takih območij. Take pošiljke se lahko premaknejo v druge države članice, če jih spremlja ustrezno veterinarsko spričevalo ali veterinarsko/uradno spričevalo za to blago iz Priloge I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2021/403 (5). Zato bi bilo treba takim spričevalom dodati potrdilo, da so pošiljke skladne z Izvedbenim Sklepom (EU) 2021/641.

(19)

Izvedbeni sklep (EU) 2021/641 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(20)

Glede na nujnost epidemioloških razmer v Uniji v zvezi s širjenjem visokopatogene aviarne influence je pomembno, da spremembe Izvedbenega sklepa (EU) 2021/641 iz tega sklepa začnejo veljati čim prej.

(21)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

1.

v členu 1 se doda naslednji odstavek:

„Ta sklep določa pravila v zvezi s premiki pošiljk perutnine, ptic v ujetništvu, valilnih jajc in jajc, prostih specificiranih patogenov, z dodatnih območij z omejitvami iz dela C Priloge k temu sklepu, kadar je bilo odobreno odstopanje v skladu s členom 23 Delegirane uredbe (EU) 2020/687, ki dovoljuje take premike.“;

2.

v členu 3a se doda točka (c):

(*1)  Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/403 z dne 24. marca 2021 o določitvi pravil za uporabo uredb (EU) 2016/429 in (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta glede vzorcev veterinarskih spričeval in vzorcev veterinarskih/uradnih spričeval za vstop pošiljk nekaterih kategorij kopenskih živali in njihovega zarodnega materiala v Unijo ter njihove premike med državami članicami, glede uradnega potrjevanja navedenih spričeval ter o razveljavitvi Sklepa 2010/470/EU (UL L 113, 31.3.2021, str. 1).“;"

3.

Priloga k Izvedbenemu sklepu (EU) 2021/641 se nadomesti z besedilom iz Priloge k temu sklepu.