Globalni ami 8, kolaž: MK, vir: Photomania.net
Andrej se spominja petelina.
Kikirikanja v daljavi.
Deklice na goblenu nad posteljo.
Glasbene skrinjice, ki je igrala Brahmsovo uspavanko, dokler vrvica ni prispela do vrha.
Spominja se amija 8. Krem. Karavan.
Zgodaj zjutraj sta njegova starša zavila z dvorišča na ozko dvopasovnico, ki je takrat služila kot ena dveh glavnih vpadnic v mesto. Še danes, a na nekolikanj drugačen način.
Pisalo se je leto 1977. Pozen oktober. Pred kratkim je umrl njegov ded.
Doma so bili oviti v črno. Andreju se je zdela barva dolgočasna, zlasti nogavice. Ženske so bile v njih videti kot starke.
Pisalo se je leto 1977 in Andrej se je počasi zbujal v posteljici.
Spominja se petja grlice.
Spominja se, kako se mu je zdelo, da bi moral biti nekje drugje.
*
Andrej se spominja knjižice S helikopterjem k stricu Tintinu.
Ko bo velik, ga bo imel, helikopter, da bo tudi on lahko …
Skobaca se iz postelje in zleze na kavč.
Knjižica počiva na majhni nočni omarici pri kavču. Zgrabi jo, gleda črke.
Mora jih dešifrirati, mu gre po glavi. Saj ve, kaj piše v knjižici, brali so mu jo skoraj vsak dan. Povezati pa ne zna.
Še.
Čez kako leto se bo tudi to spremenilo.
Spet sliši grlico. Je sam kot v Cepecepetavčku ali je teta kje blizu?
Grlica utihne. Oglasi se petelin.
*
Zvok amija. Zvok drugih vozil s ceste. Kamioni TAM. Avtobus.
Ustavil bo pri Ameriki.
Iz njega bo izstopila starejša gospa, ki živi v vili pri postaji.
Odklepanje vrat. Nista prišla oba. Dan se pomika proti božiču, mama bo postavila smrekco v sobi na drugi strani hodnika.
Andrej zleze do glasbene skrinjice, se postavi pokonci, pade.
Se spet postavi pokonci. Pade.
Začne jokati. Sliši grlico. Melodiji se ne ujemata.
Teta sliši jok. Pride, ga pogleda in potegne vrvico.
Grlica utihne. Čuti se poraženo od Brahmsa.
Andreja še vedno boli. Hlipa, a ko Brahms pride do polovice, spet sliši kamione s ceste.
Ugotovi, da tisto ni bil ami. Nobenega od staršev še ni.
Popoldne se vesi v večer. Dam gor ploščo, sprašuje teta. Mojco Pokrajculjo?
Andrej odkima. Pokaže na Brahmsa.
Že spet?
Pozneje lahko tudi ploščo, pomisli Andrej, a ničesar ne izusti. Ni treba, teta že pripravlja zelen Helidonov izdelek.
Potem lahko malo bereva, reče, kako uro bova še sama.
Kako ve?
Teta ve vse, o tem se ne razpravlja. Pa ve, zakaj je utihnila grlica?
Ve, zakaj bo letos božič tako hitro?
Njen brat, Andrejev ded, je lani še sedel pod smrekco. Bil je v pižami, Andrej se spominja prog. Freddy Quinn ima take proge na plošči. Je Freddy Quinn njegov ded?
Teta se nasmehne, ko opazi, kako jo Andrej gleda.
Muzike je konec, reče. Čas je torej za zeleno Helidonovo.
Kaj poreče grlica?
Andrej se počuti malce bolj domače. Čaka na zvoke amija 8. Vmes se vrti zelena Helidonova.
Lej ga, S helikopterjem k stricu Tintinu, reče teta in prime v roke knjižico na mizi. Bova brala to ali Levstikove pesmi? Ali Krpana? Ali Stritarja?
Meni je dolg. Andrej je še pri Pokrajculji. Še preden se pravljica izteče, zaspi.
Teta odloži knjigo.
Počasi zapusti sobo, ves čas zazrta v Andreja.
Ne zapre vrat, samo pripre jih.
Andrej ne sliši več grlice.
Knjiga S helikopterjem k stricu Tintinu bo izšla naslednje leto.