Piše: Aleš Jelenko
Etika in morala. Obe besedi sta v našem prostoru le zato, ker sta izpeljani iz dveh različnih korenov – morala iz latinske besede moralis in etika iz grške besede ethikos. Vendarle pa obstaja nekaj razlik med moralo in etiko. Beseda morala se uporablja za pravila, ki so v družbi splošno sprejeta, in bi naj razločevala med dobrimi dejanji in slabimi dejanji. Vsaka družba ima moralo. Vsaka družba ima pravila kot je »ne ubijaj«, ki so zares nujna za obstoj le-te družbe. Morala je praktično odvisna od prostorskih in časovnih dimenzij ter je specifična za nek družbeni sistem. Morala obstaja ne glede na to, ali jo kdo zavrača ali ne (Berlogar, 2000, str. 234—235).
Moralo lahko opredelimo tudi kot obliko človeške prakse. Določa namreč obnašanje ljudi do družbe, družine ter sočloveka. Ko nas družba enkrat izloči ali kaznuje, potem vemo, da smo prekoračili moralne norme. To pomeni, da nismo ravnali v skladu s temi nenapisanimi pravili, ki so se oblikovala skozi določena obdobja, zato nas je družba označila za nemoralne (Verbinc, 1982, str. 195).
Moralo torej razumemo kot nek aplikativni del etike. Če se etika ukvarja z vrednotami na obče družbeni ravni, pa se morala z njimi ukvarja na ravni posameznika. Lahko rečemo, da je etika teoretičen, splošni del, morala pa praktični, individualni del obravnavanja vrednot. Nemški veliki filozof Friederich Nietzsche jo razume kot »sistem vrednotenj, ki se dotika pogojev življenja kakšnega bitja« (2004, str.157).
Etika je potemtakem znanost o moralnem delovanju in predstavlja teoretično podlago za odločanje. Osnovni namen etike je preučevanje morale, moralnih vodil, moralnega delovanja in ravnanja, sodil, norm in postopkov za etično odločanje. Morala pa je nabor praktičnih pravil, ki so zgolj podlaga za neke rutinske odločitve. Etiko bi lahko na grobo definirali kot teorijo o dobrem in zlem, moralo pa kot praktični del le-tega (Tavčar, 1994, str.136).
Medtem, ko morala definira naš karakter, etika diktira delovni in družbeni sistem. Etika usmerja moralo. To pomeni, da nacionalna, družbena ali poslovna etika izhaja iz skupnih moralnih načel posameznikov znotraj nekega sistema. Se pravi, da se celoten sistem prilagodi nekim moralnim normam večine ljudi. Tukaj morala preraste v etiko. Razlika med moralo in etiko pa je meja med organizacijami in okoljem (Borade, 2000).
Etika – znanost o moralnem delovanju – predstavlja teoretično podlago za odločanje. Osnovni namen etike je preučevanje morale, moralnih vodil, moralnega delovanja in ravnanja, sodil, norm in postopkov za etično odločanje. Morala pa je nabor praktičnih pravil, ki so zgolj podlaga za neke rutinske odločitve. Etiko bi lahko na grobo definirali kot teorijo o dobrem in zlem, moralo pa kot praktični del le-tega (Tavčar, 1994, str.136).
Lahko rečemo, da etika predstavlja teoretičen del, morala pa se udejanja v praksi, v življenju. Ko govorimo o etiki, imamo v mislih neka pravila, teoretične razlage, kodekse in pojme. Pri morali pa imamo v mislih obnašanje človeka v vsakdanjem življenju, njegova ravnanja, besede ipd. In čeprav sta si pojma sorodna in sta nekako odvisna drug od drugega, pa sta si pogosto v nasprotju. Teorija in praksa pač nikoli nista povsem enaki. Tudi tukaj ne.
