Piše: Matej Krajnc

Dallas, 2018

Zemljin sin nas bo gostil tudi na vinilu, a ta hip je pred nami v obliki zgoščenke, ki po oblikovanju priklicuje nekatere ovitke iz šestdesetih let; Jure Lesar (morda ga poznate iz benda Eskobars) se pred nas postavi neposredno, brez kakšnih silnih oblikovalskih dejanj, kar da slutiti na neposrednost njegove glasbe. Rockovsko in poprockovsko glasbeno okolje, v katerem se gibljejo njegova besedila, je v precejšnji meri oblikoval sam z igranjem različnih glasbil, od kitar do drsnih kitar, hammondov in sintov, čeravno je k sodelovanju povabil pestro druščino, ki sega od dodatnih klaviatur, basov itd. Denisa Horvata do tolkal Davida Morgana, kitar Zorana Čalića in Jana Fanedla, basa Luka Mrdakovića, violine/viole Lucy Passante Spaccapietra in didžeriduja Mitje Rozmana. Zelo zanimiva zvočna paleta torej, ki pa svoje hedro vendarle ohranja v Lesarjevem glasu in multiinštrumentalizmu.

Ob vprašanju, kdo ali kaj naj bi bil “Zemljin sin”, ki naslavlja in na koncu tudi konceptualizira ploščo (Zemljin sin II), pove, da smo vsi taki sinovi, le da se nekateri tega premalo zavedajo. Ob poslušanju plošče ugotovimo, da iz tega izhodišča izvira tudi angažiranost nekaterih pesmi (prvi singl Mestno kolo, Uspešen mož …), jedro plošče pa je, se zdi, ontološko naravnano, čeprav se ta ontologija ves čas prepleta z angažiranostjo, na kar kaže že naslov pesmi, ki poziva, naj “ohranimo svoj žar”, a nekje v ozadju je čutiti, da je ta “žar” resno ogrožen v pehanju za vsakdanjimi “banalijami”. V Uspešnem možu lahko zaznamo tudi nekaj samoironije, čeprav je portret slehernika v njem precej adekvaten. Ta slehernik pa je neizogibno pogojen s koreninami in izročilom prednikov (Oči očeta). In koliko se naučimo od tistih, ki so bili pred nami, in ali to dejansko kaj spremeni?

Šala, ki zaključi ploščo, je na videz klavirska rockovska balada, obogatena tudi z godali, zdi pa se, da nekako povzema rdečo nit plošče, samozavedanja, zavedanja napak in pomanjkljivosti družbe, katere jedro je na koncu še vedno posameznik (in njegova usoda). Na koncu pa se je seveda treba vprašati, kam gre Zemljin sin in kaj ga pravzaprav čaka. Če bo sledil svojemu osnovnemu cilju, pripadnosti Zemlji, potem se bodo tudi “slabe šale” končale drugače. Če pa ne, potem pa … hja, potem pa lepo spet kitaro na ramo in v iskanje novih odgovorov.