Piše Marija Švajncer

TONJA JELEN – GREVA, OSTAJAVA, SAJ SVA

Slovenska pesnica in literarna kritičarka Tonja Jelen je pri mariborskem Kulturnem centru, zavodu za umetniško produkcijo in založništvo v zbirki Frontier objavila svojo drugo pesniško zbirko,

ki nosi naslov Greva, ostajava, saj sva (2020). Spremni besedi sta napisali Lidija Gačnik Gombač in Petra Koršič. Zbirko je grafično zasnoval Peter Dobaj, oblikovanje in prelom je opravil Romeo Štrakl, ideje za naslovnico – natisnjene so samo rjave in črne črke na beli podlagi – se je domislila avtorica Tonja Jelen.

Če izhajamo iz meril, ki jih za oblikovanje kanona predlaga in povzema slovenska literarna zgodovinarka Alojzija Zupan Sosič, potem je mogoče reči, da je poezija Tonje Jelen kakovostna. Ti kriteriji so naslednji: destrukcija, univerzalnost, večpomenskost, avtorefleksivnost, literarna pogodba in empatija. Lahko bi dodali še inovativnost – po vsej verjetnosti je že vsebovana v destrukciji (avtoričina poetika prinaša številne novosti). Tonja Jelen se odziva na naravo, hkrati je očitno personificiranje pojavov v njej, dogajanje povezuje s pojmi, tudi te pooseblja. Lirika je tako impresivna kot refleksivna, lirska subjektka (subjekt) je potopljena v naravne procese in medčloveške odnose, marsikaj je subtilno, privzdignjeno, včasih skrivnostno in pajčevinasto preteče. Utrinki iz mesta in doživljanje narave se zlivajo v posebno sožitje in harmonijo.

V prvem delu zbirke je kar nekaj pesmi, v katerih prevladuje univerzalnost, v drugem delu pa se začne razpletati osebna zgodba, individualne izkušnje nakazujejo in prikazujejo ogroženost. Moški je tisti, ki pomeni grožnjo in nevarnost, strast v zvezi z njim se je porazgubila v pozabo. Na žensko pada nekaj grdega in težkega, čedalje bolj pa se poraja tudi iskanje izhoda, saj si pesnica prizadeva ohranjati moč; otrok je tisti, s katerim se ji bo posrečilo, da se bo obdržala v smiselnosti bivanja, drobno bitje jo bo s svojimi prvimi besedami in koraki ohranilo in osrečevalo (pesniška zbirka je posvečena sinu Tomažu).

Po poeziji Tonje Jelen se giblje veliko živali, in to od ptic, srne, psa, bika in krave pa vse do kačjega pastirja in podgane.

Jezik v pesniški zbirki Greva, ostajava, saj sva je večpomenski, metafore so izbrane, estetsko dognane in izbrušene, lepota se naseljuje v verze ter je zvočno privlačna in vznemirljiva. Slog je razkošno barvit, pri tem pa ni mogoče prezreti pesničine načitanosti in dobrega poznavanja literature. Zapisuje imena znanih ustvarjalk in ustvarjalcev, na primer Ane Pepelnik, Kristine (Kočan), Virginie Woolf, Andreja Brvarja, Jacquesa Preverta (Préverta) in drugih, tudi filozofa Romana Ingardna. Veliki umetniki tako postajajo živi in zgovorni del njenega lastnega pesniškega snovanja. V verzu pove naravnost, s čim so se je dotaknili, sporočilo kakega drugega stiha je treba razbrati in razvozlati. Obstaja velika skupnost pesniških subjektov in subjektk, ki so vsebinsko in slogovno različni, skupno pa jim je to, da pišejo kakovostno poezijo ali prozo. Implicitno se skuša oglasiti tudi starogrški filozof Heraklit, saj avtorica pravi, da je vse v procesu, modrec iz davnine pa je rekel, da vse teče.

Kar zadeva tako imenovano literarno pogodbo (to je izvirna sintagma Alojzije Zupan Sosič), so kazalniki za dobro poezijo Tonje Jelen tako notranji kot zunanji. Intima se razširja in razteza v univerzalno sporočilo, hkrati so izpovedni vidiki prepričljivi in tudi pretresljivi. Zdaj prevladuje prvo, zdaj prvine drugega. Občutki so globoki, vendar pa se nikoli ne zgodi, da bi poetesa zdrknila v razčustvovanost in utonila v razbolelosti. Tudi tedaj, kadar je slutiti potrtost, žalost, obup, stisko in strah, zmore refleksijo, razumski odmik in nekakšno zagotovilo, da se bo iz zapletenega in nezavidljivega položaja izvila, se osvobodila in se odrešila ogroženosti.

Kar zadeva slog in formalni vidik, pesnica vpelje kar nekaj novosti. Odločila se je tako za pesmi v klasični obliki z ločili kot tudi za pisanje pesmi brez ločil, pri čemer ohrani samo piko. Inovativno je vstavljanje nekaterih besed med poševnici, včasih se odloči tudi za uporabo kurzive. Naslov pesmi, napisan v krepkem tisku, je prva vrsta pesmi ali prvi verz, nato se nadaljujejo drugi stihi ali samo nizanje besed. Novost prinašajo tudi prečrtani verzi v ležečem tisku z osebno ali neosebno vsebino. Črto potegne čez vulgarne izraze, ki jih je treba odstraniti, ker jo z njimi nekdo zmerja, zato da se bodo spet lahko razcveteli in zapeli blagoglasni verzi. Seveda pa so stihi pogosto prav taki, kot je življenje, čeprav skušajo zveneti drugače, osvobajajoče in zmagovito. Življenje se jih polasti in jih stiska v obroč ogroženosti. Treba bi bilo poleteti, pravi, ravnotežje je nujno. Telo se odziva na bolečino. Daje se in iz sebe odstranjuje tisto, kar povzroča trpljenje. Subjektka se rešuje se na vse mogoče načine, pri tem pa je pomembno védenje, da se mora rešiti. Gre zanjo in za otroka. »in hahljajoče oči se / množijo / kdaj bo konec / koga naj kličem / kaj naj primem / pesti so trde / lomijo samo sebe / pribil je milino / tirana zasadil / vame.« (str. 53) O otroku napiše, da je njena mala tiha sreča. Fantek je odvisen od nje, izročen je v njeno bivanje in odločanje, zato ve, da se zanj mora potruditi. In potem si zaželimo, da vse to nasilje, vtisnjeno v verze, ne bi bilo resnično. Ne sme biti tako. Naj bo samo pesem.

Pesnica intenzivno občuti svoje bivanje, pisanje pesmi ji daje smisel in razlog za obstoj. Spokojno čaka na naval miru, ki se je spustil, ko je začela naraščati in kipeti v neprepoznavnosti in bleščavosti, ki jo opazijo samo drugi. Pesmi se zares tudi izročajo tistim, ki bodo odprti za sprejemanje lepote in predajanje estetskim užitkom. »Lepota se je zarisala med osnutke/ nagubanega reliefa.« (str. 29) Utrinki, vtisi in doživljanje se združujejo v umetniško prepričljivo celoto, ponujajo se in se dajejo blagoglasno in hkrati sporočilno bogato. Pesnica večkrat omenja svoje misli. Kar je v možganih in odzivanju na okolico in okoliščine, hoče spraviti v artikulirano misel, veliko ji je do tega, da bi bile trdne in urejene. Seveda ji pesnikovanje daje svobodo in polet domišljije ter nove in nove besede, take, ki božajo, in one, ki bolijo. Piše tudi o tem, kako pesmi nastajajo, in omeni radost pisanja. V pesniškem svetu Tonje Jelen se giblje tudi veliko živali, in to od ptic, srne, mačke, psa, bika in krave pa vse do kačjega pastirja in podgane, tako toplih bitij, ki se dobrikajo, kot tudi tistih, ki jih ljudje nočejo v svoji bližini.

Zadnja pesem z naslovom Zmes vsebuje priznanje, da včasih potrebuje samo delec, ki je videti kot odrešilna barka, ki jo bo slej ko prej rešila, saj plovilo ves čas pazi nanjo. »skupaj z vsem / kar je kar hočeš / vzeti s sabo / ko te tone / ko te ne pusti / iti naprej / to je to / kar sije da pusti / da ugaša tema«. (str. 80)

Literarna kritičarka Petra Koršič v spremni besedi zapiše, da je pesniška zbirka Tonje Jelen zasledovanje kvadrata kot ploščine lika, ki se razpira v kotu devetdesetih stopinj med enako dolgima stranicama. Kvadrat je definiral švedski film z istim naslovom, svobodno območje, na katerem vladata zaupanje in skrb, območje, kjer imamo vsi enake pravice in obveznosti. Površino skupnega prostora ustvarjata ženska in otrok, mati in sin; bstajata zato, ker sta. Ljubezen do otroka je izpovedna z vso neprikrito in neposredno nežnostjo. Petra Koršič novo zbirko primerja s pesničinim prvencem Pobalinka (2017) in obeh knjigah opazi živali, ki so umeščene v metafore, pomemben je avtopoetski kotiček, tudi v novi zbirki opazi jedkost in žanrski sinkretizem, kar precej opazni sta dialoško partnerstvo in komuniciranje z drugimi ustvarjalci, vendar avtorica z njimi, meni Petra Koršič, ne stopi zares v dialog, temveč ostaja sama s sabo, duhovno raste in se vzpenja.

Slovenska pesnica in pisateljica Lidija Gačnik Gombač pa pravi, da nova zbirka upesnjuje razhajanje partnerske zveze, nosečnost in materinstvo ter v tem okviru uresničuje novo avtonomnost. »Novi intimizem Tonje Jelen se hrani z modernizmom in impresionizmom, od drugih umetnosti pa mu je najbližje fotografija. V slovenski prostor prinaša nekaj svežega in milega, v živalskih podobah pa čudovito neoprijemljivega.« (na zadnji platnici)