V poštnem orkestru smo si na različne načine prizadevali priti do denarja. Za uresničevanje naših načrtov, želja in hotenj ga je bilo vedno premalo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo družabno življenje v Mariboru, kot sem že napisal, zelo razgibano. V pomladanskih mesecih so se vrstili vsakršni stanovski plesi, skoraj vsako soboto je bil kak ples v lokalih, ki so bili primerni za tako sprostitev. Tudi mi, izvajalci poštne godbe, smo se odločili, da organiziramo svoj ples. V začetku smo igrali predvsem poštnim uslužbencem in uslužbenkam, kasneje pa smo povabili na ples še druge goste.
Prvi ples smo pripravili že leta 1973 v Hali C, kot se je reklo prireditveni dvorani Mariborskega razstavišča. Najprej so zazvenele naše fanfare, nato je za ples zaigrala celotna godba in zatem najet zabavni ansambel. Prav za igranje na plesu smo kasneje ustanovili naš big band in igrali na več plesiščih. Sčasoma smo ugotovili, da smo z nazivom PTT – Pošta, telegraf, telefon – odvrnili druge plesa željne goste, zato smo ga preimenovali v Spomladanski ples in ta si je v Mariboru in širši okolici pridobil veliko priljubljenost. Priprave za so trajale kar nekaj mesecev, posebej natančno in domiselno je bilo treba pripraviti srečelov; prav ta igra na srečo nam je prinesla največ denarja. Sčasoma so postala določila za pripravo srečelovov zahtevnejša, pa tudi organizacija plesa je bila kar precej naporna in smo se nekako utrudili in prenehali prirejati plese.
Srečelov je bil med plesalci in plesalkam še posebej zaželen in priljubljen. Ko je bilo nekoč za glavno nagrado žensko kolo, sem sedel za omizjem s prijatelji in jih gledal, kako so z vso vnemo kupovali srečke. Miza je bila natrpana z dobitki, bližal se je že konec srečelova, toda glavnega dobitka ni dobil še nihče. Na tihem sem si želel, da ga ne bi prejel kdo od mojih prijateljev, saj bi morda še kdo kaj posumil, da igra na srečo ni bila poštena. In glej ga hudirja! Po dvorani se je s kolesom pripeljal prav Ferdo, ki je še pred nekaj trenutki sedel za isto mizo kot jaz. Že res, da je kupil največ srečk, pa vendar … Njegov nakupovalni vložek je bil bogato poplačan, moja zaskrbljenost je bila očitno odveč. Nihče ni imel pripomb. Videti je bilo, kot da se tudi drugi, ki so sicer ostali praznih rok, veselijo s Ferdom. Fant je na kolesu sedel s tolikšnim navdušenjem, kot da bi zadel mercedes ali pa kateri še dražji avto. Njegovo veselje je odpodilo nevoščljivost in dvome.
(Tekst je odlomek iz knjige Hartmanove prigode, Kulturni center Maribor, Frontier 176, 2021)