“Samo prijatelja”.
Si mi pravil, ko si mi zjutraj skuhal kavo s cimetom.
“Samo prijatelja”.
Si mi pravil vsako noč, ko sva omamljena od naslade na zidu lovila sence najinih teles.
“Samo prijatelja”.
Si mi pravil, ko si rekel, naj pustim zobno ščetko v tvoji kopalnici.

Prebrala je še enkrat. Vrstice, ki jih je z rdečim kulijem ravnokar zapisala na bel kuhinjski prtiček. To kombinacijo je imela ravno pri roki. Kuli se ji je valjal po postelji že cel teden, kako je prišel tja, se ne spomni. Bel prtiček je ostal od včerajšnje večerje, riževih rezancev z rakci, ki jih je naročila pri Kitajcu. Od poldneva se že ni premaknila iz postelje. Zmečkala je prtiček in ga zabrisala v kot sobe, kjer je pristal poleg še ene podobne zmečkanine. Vzela je nov prtiček. Še dobro, da so Kitajci radodarni in z njimi ne šparajo. Štiri jih je naštela, od tega je enega porabila za to, za kar so dejansko namenjeni. Obrisala si je usta in z istim čez pol ure še solze, ki so mokrile blazino. Malo ga je ostalo še za nosno sluz in potem je zaspala. No, to je bilo včeraj. Kaj bo nocoj? Kdo ve.

Kava na mizi se je ohladila,
ne vem kdaj nazadnje sva skupaj jo spila.
Ne vem kdaj izginil pogled je v oči,
ne vem kdaj utihnil iskren “Kako si?”.

Ponovi vajo. Zmečka prtiček. V kotu so zdaj že trije. Vzame novega. Zadnjega.

3 zjutraj. Pred mano steklenica pol praznega viskija. V njej tvoja ljubezen. Izpijem na dušek. Pogreje me. Ta tvoja ljubezen. Kozlam. Prebavila sem te ljubezen moja. Prižgem čik. Sonce vzide.

Tega shrani.