”Ne bom”.

Kaja me je gledala s kljubovalnim pogledom.

”Nisem te prosila, da se z njim poročiš, prosila sem te le, da ga primeš za roko,” sem hotela v najin pogovor vnesti malo šale. Manuel pa je stal tam, zbegan in osramočen. Drobcen deček, temnih las. Samo stal je in gledal v nevidno točko pred seboj.

Kaja me je še vedno gledala in usta začela nabirati v jok.

Stali smo v krogu sredi telovadnice, pripravljeni, da se naučimo zaplesati belokranjsko kolo.

Tedaj je pristopila Sofija, deklica, ki je pred nekaj meseci prišla k nam iz Nemčije. Jezika še ni popolnoma obvladala. Bila je precej plaha, zato je težko navezovala prijateljstva. Verjetno je najbolj občutila Manuelovo stisko.

”Jaz vem, zakaj ga nihče noče prijeti za roko. A mene to ne moti.”

Prijela ga je in ga povlekla v krog.

Prispela sem domov, še sama ne vem, kako. V ponvi so na vročem olju cvrčali zrezki in se krčili. V tistem trenutku se mi je zdelo, da tam leži in se krči moje srce. Razmišljanje o Manuelu me je spremljalo globoko v noč.

Naslednje jutro sem stala na stopnišču pred vrati kabineta in čakala, da pride Sofija. Hitro sem jo potegnila v notranjost, da naju ne bi nihče opazil.

”Sofija, rekla si, da veš, zakaj nihče ni hotel prijeti Manuela za roko. Hvaležna bi ti bila, če bi to delila z menoj, saj bi rada Manuelu pomagala.”

”Veste, izogibajo se ga, ker smrdi.”

Dopoldan se je vlekel, zbrati se nikakor nisem mogla.

”Učiteljica, lahko greva po malico?”

Grega in Marko sta stala pred menoj z vprašujočim pogledom.

”Seveda.”

Manuelov stol je bil prazen. Večkrat je zamujal, vendar nikoli za celi dve uri. Kakor, da bi čutil, da sem v mislih z njim, se je v tistem trenutku prikazal na vratih.

”Dobro jutro. Oprostite, ker sem zamudil. Mama mi ni nastavila budilke, zato sem zaspal.”

Moram govoriti z njim. Še danes. Vzel je malico in sedel na svoj osamljen prostor ob oknu.

Otroci so se zapodili na hodnik in se zlili z množico. V razredu sta ostala samo Manuel in Sofija.

”Sofija, prosim, če naju za nekaj minut pustiš sama. Manuel, govoriti moram s teboj. Pomagala bi ti rada. Vse, kar mi boš povedal, bo ostalo med nama, če boš tako želel.”

Sedla sem k njemu. Obdajal ga je vonj po zastaranem potu. Verjetno z njegove majice. Kdo ve, kdaj je bila nazadnje oprana.

”Povej, zakaj si danes zamudil? Celi dve šolski uri. Nisem jezna nate, samo vedela bi rada. Ne poznava se še dolgo, zato bi rada, da mi poveš, kaj se dogaja. Brez tega ti ne morem pomagati.”

”Mama mi ni nastavila budilke. Čakal sem jo do treh zjutraj, potem pa več nisem mogel in sem zaspal. Zjutraj sem opazil, da je doma in da spi. Videl sem, da sem pozen, zato sem kar odšel.”

”Ali je pustila službo?”

”Ne, dela v baru, ampak šef od nje zahteva, da zabava stranke dokler to želijo. Potem doma spi do ponovnega odhoda v službo.”

”Ali ti ne skuha kosila?”

Pogledal me je z nejevero v očeh.

”Pri nas se ne kuha. Ko sem lačen, vzamem kos kruha. Če ga ni, moram prej v trgovino. Prejšnji teden sem se naučil skuhati špagete. Vanje sem zamešal malo paradižnikove mezge. Bilo je prav dobro.”

Stal je tam, ponosno, zavedajoč se svojega velikega dosežka.

”Ali je mama odsotna vsak večer?”

”Vedno, razen ob nedeljah.”

”Manuel, želim, da me dobro poslušaš. Star si devet let in znaš sam narediti toliko stvari. Si bister, imaš čudovit občutek za ritem, lepo poješ, si talentiran za ples. Imaš zelo dobro srce. Vendar morava tvoje življenje spraviti v red. S tvojo mamo bom govorila, da ti bo obvezno vsak dan nastavila budilko. Zvečer boš šel zgodaj spat, da boš zjutraj spočit. Pred spanjem si boš umil zobe in se stuširal. Majico boš redno menjal, še posebej tisto, ki jo imaš pri telovadbi. Zate imam še eno veliko prošnjo. Rada bi vedela, ali dovoliš, da o tvojih težavah spregovorim s sošolci.”

”Vseeno mi je, saj me tako nihče ne mara.”

Pogledal me je s tistimi velikimi temnimi očmi. Potem se je obrnil in se zazrl skozi okno.

Zvonca že več let nismo imeli, zato so dežurne učiteljice glasno pošiljale otroke v razrede. Odmora je bilo konec. Stala sem pred mojimi četrtošolci. Še nikoli v življenju se nisem tako skrbno pripravila na razgovor z njimi.

”Danes bom v urniku naredila spremembo. Namesto v četrtek bomo imeli danes razredno uro. Z vami bi rada delila nekaj zelo pomembnega. Najprej pa bi vas rada nekaj vprašala. Koliko izmed vas zbudi zjutraj eden izmed staršev?”

Skoraj vsi so dvignili roke.

”Koliko izmed vas vsak dan sede k pogrnjeni mizi?’

”Kdo izmed vas ima omaro opranih, dišečih oblačil?”.

”Koga izmed vas mama ali očka poljubita vsak večer pred spanjem?”

Vsi razen Manuela so dvignili roke.

”Eden izmed vaših sošolcev nima takšne sreče. Zjutraj se sam zbudi. V šolo pride brez zajtrka. Zna sam skuhati špagete, speči jajca in palačinke. Občasno v umivalniku opere majico in jo posuši na zraku. Včasih pa pozabi. Zvečer leže v posteljo in zaspi. Brez pravljice za lahko noč in brez poljuba.”

Vse oči so se uprle v Manuela. On pa je še vedno zrl skozi okno.

Sedeli so, nekateri z odprtimi usti. Tiho. Boleče tiho. V njihovih očeh se je videlo, da jim je zgodba sošolca segla do srca.

Še isti dan so prihajali k Manuelu in se mu vsi po vrsti opravičevali. Vedela sem, da se jih bo zgodba dotaknila, a nisem pričakovala tako hitrega in učinkovitega odziva.  

Od takrat je minilo deset let. Velikokrat so moje misli zaplavale k njemu. Slišala sem, da je postal obetaven plesalec in da končuje srednjo šolo.

Usoda mi je namenila še eno srečanje. S prijateljicami sem klepetala na družbenem omrežju, ko se je med drugimi profili nenadoma pojavila njegova fotografija. Ponosen mladenič, olivne polti in temnih kodrastih las.

Moj Manuel.

Ksenija Šešerko