»Le kdo si je zame izmislil ime Srečko?« si je mislil visokorasli rjavolasi zapornik tisto sobotno jutro, ko je izpod vzglavnika vzel učbenik za matematiko in ga jezno zabrisal na eno izmed polic v svoji celici. Njegovo ime dejansko ni imelo skoraj nič skupnega z njegovim življenjem, še posebej v zadnjih dneh, ko mu je šlo vse narobe in se mu je zdelo, da se z vsakim dnem vedno bolj pogreza v močvirje. Prejšnjo noč, ko je pristal v zaporu, je kljub temu dejstvu še vedno ohranjal upanje, da se bo krivulja njegove sreče vendarle obrnila navzgor. Upal je, da se bodo tisto noč pojavile sanje, ki si jih je že dolgo želel in preko katerih bo končno zagledal luč na koncu tunela, pa jih ni bilo. Namesto luči na koncu tunela je zgolj jutranje sonce za hipec posvetilo v njegovo celico, a se ga ni kaj dosti razveselil. Šele pogled skozi okno je vsaj nekoliko pomiril njegovo žalost in jezo. Ena redkih prednosti tistega zapora je bil namreč razgled na park, bolj kot lepa narava pa sta Srečku pozornost vzbudila fant in punca, ki sta sedela na klopci in se držala za roke. Ta prizor mu je obudil spomin na dogodek izpred dveh dni, vendar pa ga je iz premišljevanja hitro zbudil glas paznika, ki je vstopil v njegovo celico. »Ob desetih greš na sodišče!« je ta zakričal. »Pa svetujem ti, da se prej stuširaš in obriješ ter da tam ne govoriš kakšnih neumnosti, da se ne boš potem pritoževal, ker boš moral biti tu dlje časa, kot bi si po tvojem mnenju zaslužil! Si me razumel?« »Ja,« je tiho odgovoril Srečko. »Zgovoren pa ravno nisi,« je nadaljeval paznik. »Če boš tudi na sodišču tako tiho, se ti prav tako nič kaj dobrega ne obeta. Pa nehaj že enkrat gledati skozi okno! Če ne bi imelo rešetk, bi se bal, da boš kar skočil skozi.« Vendar pa Srečko ves čas paznikovega obiska pogleda ni preusmeril. To zrenje skozi okno je bilo zanj kot neko pomirjevalo, ki mu je vsaj nekoliko razblinjalo jezo in slabo voljo, ki sta se v njem vse bolj kopičili.
Iz podobnega razloga se je njegova glava prav tako pogosto obračala proti oknu v četrtek, dva dneva nazaj, med šolsko uro matematike. Tudi skozi okno gimnazije je lahko videl čudovit park in tudi takrat sta na klopci sedela fant in punca, le da sta bili to drugi osebi in da je takrat punca v rokah držala učbenik za matematiko. Imela ga je odprtega nekje na polovici in fantu je z roko kazala na nekaj, kar je v učbeniku pisalo, kot da bi mu razlagala snov. Takrat je bil zunaj lep sončen dan in tako narava kot tudi vse, kar se je zunaj dogajalo, je bilo za Srečka bistveno bolj zanimivo kot računi na tabli. Še posebej zato, ker je bila matematika za Srečka že dolgo španska vas in se mu je vsakič, ko je profesor dejal: »Bom razložil tako, da vam bo bolj jasno,«, dejansko zdelo, kot da bi rekel: »Bom razložil tako, da boste še manj razumeli.« Srečko pa vsekakor ni bil flegmatik, ki bi si rekel: »Bom enkrat že pogruntal vse skupaj,« pač pa mu je vsaka ura matematike povzročala hudo žalost, zato je večkrat uteho in sprostitev iskal v gledanju skozi okno. Tega pa strogi profesor Mračnik ni razumel. Zanj je bil vsak pogled stran od table huda žalitev, saj mu je matematika pomenila vse. Zanj je bila kot smisel življenja. Zato je jezno zavpil proti Srečku: »Kolikokrat naj ti še rečem, da nehaj gledati skozi okno?!« Srečko je odgovoril: »Neko dekle sedi na klopci in v rokah drži učbenik za matematiko.« Upal je, da bo s tem vsaj nekoliko pomiril profesorja, pa temu ni bilo tako. »Dobro zanjo, vsekakor pa ne zate,« je ta odvrnil nič manj jezno, »jutri boš za kazen vprašan in namenoma ti bom zastavil posebej težka vprašanja, da si boš za vse življenje zapomnil, kdaj si zadnjič med uro matematike pogledal skozi okno!« Nato je nadaljeval z razlaganjem snovi, kot da se ni nič zgodilo in nekaj časa je izgledalo , da bo nadaljevanje ure potekalo kot običajno, nato pa je Srečko dvignil roko in vprašal: »Grem lahko na stranišče?« Profesor mu je odgovoril: »Lahko, ampak samo, če to pomeni, da boš šel tja tudi v resnici.« Dejansko se je zdelo, kot da bi profesor nekako slutil, da temu ne bo tako, kajti Srečka od takrat dolgo ni bilo nazaj v razred. Vrnil sem je šele čez dvajset minut, ko ga je profesor jezno vprašal: »Kaj pa si počel tako dolgo?« »Stranišče v pritličju je bilo v okvari, pa sem moral potem iti v prvo nadstropje,« je odgovoril Srečko. Zatem se je med sošolci razlegel splošen krohot. »Saj, če si na stranišče hodil tako počasi kot računaš takrat, ko si pred tablo, potem pa ni čudno, da je toliko časa trajalo,« je rekel eden od njih. »Morda se je pa spotoma pogovarjal s tisto punco, ki jo je videl skozi okno,« je dodal drugi. »Ah, daj, no, saj vidiš, kako nepriljubljen je pri puncah. Od njega se obračajo stran tako kot bi bil nekakšen odbojni magnet,« je odvrnil tretji. »Tišina!« je zavpil Mračnik. »Srečko, na očeh se ti vidi, da se lažeš! Pa tudi, če se ne bi, tvoje obnašanje je nespremenljivo, zato ti izrekam ustni opomin! Pa še za kazen ti bom jutri, ko boš vprašan, postavil še težja vprašanja, kot sem jih sprva nameraval! Pravzaprav, če po pravici povem, bi ti najraje kar takoj vpisal 1, brez, da bi te vprašal, ker se mi ne da izgubljati časa s takimi ničvredneži kot si ti!« Profesor Mračnik se nato do konca ure ni pomiril. Ves čas je tolkel po mizi in na tiste, ki so bili na vrsti za reševanje nalog pred tablo, vpil ob vsaki najmanjši napaki. Po koncu ure pa je učencem naložil trikrat več domače naloge kot ponavadi. Nato je jezno oddrvel iz razreda in ob tem še zaloputnil z vrati. Zaradi večje količine domače naloge so se po koncu ure številni sošolci jezili na Srečka. Nekateri so se ob tem tudi norčevali iz njega, za kar jim je dodaten povod dalo dejstvo, da so v času, ko naj bi bil na stranišču, nekateri videli skozi okno, da se je približal prej omenjeni punci, ki takrat učbenika za matematiko ni več držala v roki, ker ga je vmes že pospravila v torbo. Opazili so, da ji je Srečko nekaj povedal, nato pa je ona učbenik ponovno vzela iz torbe, ga tokrat odprla na prvi strani in nekaj pokazala Srečku. Ta je odkimal ter ji nato pomahal in odšel. Zato so nekateri sošolci Srečka obtoževali, da je lažnivec ter ga opozorili, naj pazi, da ne bo imel tako dolgega nosu kot Ostržek. Drugi pa so vanj vrtali z različnimi vprašanji, kot na primer, če mu je tista punca kaj všeč, kaj ga je zanimalo pri učbeniku, če je bilo to res tako pomembno, da je moral zaradi tega zapustiti razred in spraviti profesorja v slabo voljo in tako dalje. Srečko je medtem večino časa molčal in zdelo se je, kot da njihovim raznoraznim vprašanjem in komentarjem sploh ni sledil, pač pa je vmes premišljeval čisto nekaj drugega.
Tudi sicer je veljal za tihega, zamišljenega, na trenutke pa tudi nekoliko skrivnostnega človeka. Zadnje je veljalo še posebej takrat, ko je med pogovorom večkrat omenil učbenik za matematiko v povezavi z lučjo na koncu tunela. Nikoli pa ni pojasnil, kaj naj bi s tem mislil in na kakšen način sta ti dve stvari povezani. V zadnjem času so ga pogosto videli tudi na zabavah, na katerih sicer prav tako ni bil med najbolj živahnimi, je pa pogosto veliko popival in še tisti, ki so ga tudi sami radi kdaj “zvrnili”, so mu večkrat rekli, naj bo previden z alkoholom. Govorilo se je celo, da se pogosto druži z Emirjem in njegovimi prijatelji, ki so veljali za najbolj “ekstremne uživače”, ki so podirali rekorde v številu neopravičenih šolskih ur, številu negativnih ocen ter tudi količini in raznovrstnosti popitih alkoholnih pijač. Proti njim so celo policisti večkrat sprožili preiskavo o tem, če morda uživajo marihuano ali ostale prepovedane droge. Kljub temu pa niso vsi verjeli, da se on dejansko druži z njimi, še posebej zato, ker je nekoč veljal za pridnega in vzornega dijaka. Ob tem je bilo še posebej zanimivo, da je bil ravno pri matematiki nekoč najbolj uspešen. Uspešen je bil sicer tudi pri drugih šolskih predmetih, vendar pa je bila predvsem nadarjenost za matematiko tista, ki mu je v življenje vnašala pozitivno energijo in mu tudi omogočala priljubljenost v družbi. Vrstniki, ki pri matematiki niso bili tako uspešni, so ga namreč večkrat prosili za pomoč in on jim je z veseljem pomagal. Zaradi tega so mu bili hvaležni in so večkrat rekli: »Še dobro, da imamo v razredu Srečka, ta nam resnično prinaša tako srečo kot bi na Lotu zadeli srečko.« Vendar pa je po drugi strani obstajalo precej takih, ki so mu bili zaradi tovrstnih uspehov nevoščljivi in nekateri od njih so se odločili za zvijačo, s pomočjo katere bi povzročili, da bi se njegova uspešnost pri matematiki zmanjšala. Izkoristili so njegovo naivnost in ga povabili na zabavo, ki je potekala zadnji večer pred testom iz matematike. Takrat so ter mu tudi namenoma ponujali več alkoholnih pijač in mu ob tem govorili: »Pred testom se pa ja moraš malo tudi sprostiti, boš videl, da boš še bolje pisal.« Načrt jim je uspel zelo dobro, saj je Srečko zaradi utrujenosti in alkoholnega “mačka” naslednji dan pisal tako slabo, da je dobil zgolj oceno 3. To ga je zelo potrlo. Še dodatno olje na ogenj p a so prilili njegovi vrstniki, ki so ga zaradi tega zasmehovali in mu govorili: »No vidiš, ti sploh v resnici ne obvladaš matematike, prej si imel samo srečo, pa še to samo zato, ker ti je ravno ime Srečko.« Med tistimi, ki so se norčevali iz njega, so bili tudi tisti, ki jim je prej pomagal, vendar so na to hitro pozabili. Resda jih je bilo tudi nekaj, ki so ga tolažili in mu namenjali spodbudne besede, vendar so bili ti v manjšini in tako niso mogli izboljšati njegovega razpoloženja. Ta slaba ocena je imela za Srečka usodne posledice, saj je povsem izgubil pozitivno energijo in motivacijo za učenje, zaradi česar so šle od takrat njegove ocene pri matematiki samo še navzdol. Zaradi tega je postajal tudi vedno bolj nepriljubljen pri vrstnikih, kar je bilo deloma posledica tega, da tudi že prej razen znanja matematike ni imel pravih pogojev za tovrstno priljubljenost. Bil je namreč precej neroden pri telovadbi in ne ravno lep po videzu, pa tudi v družbi se ni znal najbolje obnašati. Zato so ga kmalu potem, ko jim s pomočjo pri matematiki ni več koristil tudi tisti, ki so ga prej hvalili in občudovali, odvrgli kot umazano blago in tako je moral iz dneva v dan prenašati zgolj ignoranco in zasmehovanje. To ga je še bolj navdajalo s pesimizmom in povzročalo, da je njegova pridnost vedno bolj izpuhtevala iz njega in puščala prostor zabavam in pijančevanju, s katerim je poskušal pobegniti iz krute realnosti. Zaradi tega so se mu tudi ocene pri drugih šolskih predmetih izrazito poslabšale, sam pa se je vrtel v začaranem krogu in vedno bolj padal navzdol, vse dokler se ni dva dneva po tistih nenavadnih dogodkih v parku celo znašel v zaporu.
Na dan sodne obravnave Srečko sicer ni bil edini človek, ki sta ga navdajala tesnoba in pesimizem, pač pa so tovrstna negativna čustva navdajala tudi Janeza Módernika, profesorja psihologije, četudi je bil na obravnavi samo v vlogi gledalca. Na poti do sodišča je večkrat obujal spomine na dogodke izpred dveh dni, ko je tako kot vsak četrtek takoj za uro matematike v istem razredu poučeval psihologijo. Tema takratne šolske ure psihologije je bila želja in za popestritev ure je profesor prosil dijake, naj vsak pove, katera je njegova oz. njena največja želja. Srečko je po pričakovanjih odgovoril, da si želi ponovno biti dober pri matematiki, na vprašanje kaj je pripravljen za to storiti, pa, da bi, če bi bilo to potrebno, tudi prodal vse svoje premoženje. Nato pa je profesor Módernik storil hudo napako, ki je bila vzrok, da se je čez dva dni z grenkobo spominjal tiste ure. Srečka je vprašal dodatno vprašanje: »Pa bi bil za izpolnitev te želje pripravljen storiti komu kaj hudega?« Ta je odgovoril: »Mislim, da ne.« »Misliš ali veš?« je profesor, še naprej vrtal vanj. Srečko je precej časa razmišljal, nato pa odgovoril: »Raje bi rekel, da vem, ampak žal moram reči samo, da mislim.« Módernik še sam ni vedel dobro, zakaj se je odločil za ti dve nekoliko nenavadni vprašanji. Zdelo se mu je, kot bi želel z njima na nek način Srečka opozoriti in mu preprečiti, da bi naredil kakšno slabo dejanje. Vedel je namreč, da je Srečko v zadnjem času preživljal težke trenutke in da se mu je na nek način dogajala krivica, zaradi česar se mu je zdelo nevarno, da bi se mu iz obupanosti nenadoma porodila želja po maščevanju. Vendar pa je opazil, da se je Srečku po teh vprašanjih nenadoma spremenil izraz na obrazu, zaradi česar se je bal, da bi dosegel ravno nasprotno od tega, kar je nameraval. Svojo napako je poskušal nekoliko popraviti s krajšim govorom, v katerem je dejal: »Razlog, zakaj sem Srečku zastavil zadnji dve vprašanji je, da v zadnjem času ljudje postajamo vse bolj neprijazni drug do drugega. Samovšečnost in egoizem vedno bolj dušita naše medsebojne odnose, smisel življenja pa je za mnoge le v tem, da bi postali najboljši. Zato bi tiste, ki nam delajo konkurenco, najraje uničili, prijateljevali pa bi zgolj s tistimi, ki nam koristijo, pa še njih bi takoj, ko nam zaradi lastnih težav ne bi več mogli pomagati, najraje kar pustili na cedilu, jih odvrgli kot umazano perilo in hitro pozabili na njihove pretekle usluge. In ravno nekaj takega se sedaj dogaja s Srečkom. Ko mu je matematika šla dobro, je bil zaradi tega skoraj ves čas v središču vaše pozornosti. Skoraj vedno, ko sem šel mimo, ga je nekdo spraševal o tem, kako se ta ali ona naloga reši in on vam je nesebično pomagal. O tem, zakaj mu sedaj matematika ne gre več tako dobro kot prej, ne bi posebej razlagal, lahko pa rečem, da je tudi nekaterim od tistih, ki ste najbolj zaslužni, da se mu je to zgodilo, on sam v preteklosti z veseljem pomagal. Še precej bolj žalostno pa je, da ste mu ravno sedaj, ko zaradi svoje težave nujno rabi nekoga, ki bi mu pomagal, naenkrat vsi obrnili hrbet. Iskreno upam, da se bo to kmalu spremenilo, kajti, četudi močno upam, da se motim, imam občutek, da se vse skupaj ne bo dobro končalo.« Módernik je nasploh veljal za precej drugačnega profesorja kot Mračnik, saj je avtoriteto namesto z grožnjami in kaznimi ohranjal predvsem z zanimivimi predavanji ter tudi s prijaznim in razumevajočim odnosom do dijakov. Zato so se pri urah psihologije dijaki večinoma lepo obnašali, drugače pa je bilo v primeru tega zadnjega govora. Tako kot večina ljudi v teh letih namreč tudi dijaki niso marali, da bi jim kdo govoril, kaj bi morali pri sebi spremeniti ter jim tako po domače rečeno »solil pamet«. Zato so z zehanjem in klepetanjem Móderniku hitro dali vedeti, da to, kar je povedal, ne bo doseglo svojega namena. Po koncu ure pa so se pritoževali, če bodo sedaj še med psihologijo morali poslušati o matematiki in Srečka ozmerjali s »špeckahlo«, ker so mislili, da je bil ta govor posledica tega, da jih je Srečko zaradi slabega odnosa Móderniku zatožil.
Tisti dan je bil tako za Srečka eden najslabših v njegovem življenju, nič bolje ni kazalo niti zvečer, ko so ga čakale inštrukcije matematike pri Temačniku. Kljub temu, da ta inštruktor ni bil v sorodu z Mračnikom, mu je bil namreč tako po videzu kot tudi po značaju izjemno podoben, le da je bil še nekoliko bolj samovšečen in na trenutke tudi nesramen. Tudi zanj je bila matematika daleč najpomembnejša stvar v življenju in po njegovem mnenju so bili pravi ljudje zgolj tisti, ki so obvladali ta predmet, preostale pa je smatral zgolj kot ničvredne izmečke. Tudi njegov poklic inštruktorja je prav zato, ker se je moral povečini ukvarjati prav s slednjimi, opravljal precej nerad in večkrat je zavidal Mračniku, ker so bili v njegovem razredu kljub vsemu nekateri, ki so imeli matematiko radi in so bili pri njej tudi uspešni. Povsem logično je torej, da Temačnik Srečka ni maral, še posebej pa mu je šla na živce Srečkova izjemno čudna navada. Ta je namreč na začetku vsake ure inštrukcij najprej pogledal notranji del začetne platnice Temačnikovega učbenika za matematiko, nato pa še prosil Temačnika, če mu učbenik za matematiko posodi. Temačnik je vsakič znova nejevoljno odvrnil: »Kupi si že enkrat svojega!« Še bolj jezno pa je ob tem odgovoru ton njegovega glasu zvenel tisti večer, ko mu je že pred tem Mračnik, Temačnikov najboljši prijatelj, povedal, da je Srečko med uro matematike gledal skozi okno. Podobno kot Mračnik je tudi Temačnik namreč to razumel kot osebno žalitev, zato je bil tudi v nadaljevanju do Srečka izjemno neprijazen. Več čas je nanj vpil in ga ozmerjal z lenuhom, za češnjo na torti pa je ob koncu še izjavil: »Veš kaj, ti bi se moral preseliti v Švico. Tvoje znanje je namreč tako luknjasto kot kakšen švicarski sir.« Ta pripomba je že tako slabo razpoloženega Srečka še dodatno ujezila, zato je užaljeno odvrnil: »Veste kaj, če me boste še naprej takole žalili, Vam bom nehal plačevati inštrukcije!«. Temačnik pa je odvrnil: »Nič hudega, te pa potem ne bom več inštruiral. Kaj misliš, da mi je v veselje poučevati nekoga, ki nima pojma o matematiki in ob tem še med šolsko uro gleda skozi okno?« Srečko je nato kar se da hitro oddrvel iz hiše, ne zato, ker bi se Temačnika bal, pač pa se je prestrašil svoje morebitne prenagljene reakcije. Temačnika bi najraje kar udaril, vendar si niti ni upal predstavljati, kakšne posledice bi lahko to dejanje povzročilo. Temačnik bi namreč to verjetno povedal Mračniku, ta pa bi Srečku takoj naslednji dan v redovalnico vpisal oceno ena ali pa bi storil še kaj hujšega. »Kot dva mafijca sta,« je pomislil Srečko, »ampak saj mi bomo tudi kmalu postali mafijci.« V mislih je imel že prej omenjeno Emirjevo klapo, s katero se je tudi dejansko zelo pogosto družil. Emir in njegovi prijatelji so namreč vse bolj pogosto govorili o tem, da imajo dovolj preziranja in norčevanja, ki so ga bili podobno kot Srečko deležni od preostalih vrstnikov: »Ko bomo postali mafijci, bo vse drugače. Ljudje nas bodo morali spoštovati, ker jih bo v nasprotnem primeru čakalo kruto maščevanje. Pa tudi svet bo treba spremeniti, ker tako ne gre več naprej. Če hočeš namreč v današnjem svetu uspeti, moraš bodisi biti izjemno talentiran, bodisi moraš biti deloholik ali pa moraš krasti na veliko. Ker če ukradeš nekaj malega, te hitro dobijo, če si pa nakradeš veliko denarja, pa lahko najameš uspešnega odvetnika in potem sodniki, nesposobni kot so, nimajo nobene možnosti. Zato se lopovi skorajda utapljajo v bogastvu, pošteni ljudje pa imajo tako malo denarja, da komaj preživijo. Ampak kmalu bo vse drugače, ko bomo izpeljali revolucijo in začeli urejati stvari tako, kot bo potrebno. Vem, da bo naša pot težka, ampak tudi, če nam bo šlo kaj narobe, se ne bomo predali. Šli bomo do konca in še naprej!« Tovrstni Emirjevi govori so bili vedno bolj pogosti, člani Emirjeve klape pa so v takih primerih še enkrat navdušeno zavpili: »Šli bomo do konca in še naprej!« Kljub temu, da se Srečko ni povsem strinjal s tovrstnim mišljenjem, pa je Emirjeva klapa predstavljala eno izmed redkih svetlih strani njegovega takratnega življenja. Njeni člani so namreč razumeli njegove težave, saj je tudi njim v šoli šlo slabo, pa tudi med preostalimi vrstniki prav tako niso bili kaj dosti bolj priljubljeni, saj so veljali za neke vrste »pijanske zablojence«. Poleg tega pa za razliko od ostalih vrstnikov niso pozabili na to, da je tudi njim Srečko v času, ko mu je šla matematika dobro, večkrat pomagal. Zato so bili do njega prijazni in so ga z veseljem sprejeli v družbo. Druženje z Emirjevo klapo je Srečku pomagalo tudi pri tem, da je bil kljub siceršnji nepriljubljenosti med dekleti vsaj nekaj časa nekoliko uspešen tudi na ljubezenskem področju. Bil je namreč v razmerju s članico klape Sonjo, katero je privlačil predvsem zato, ker je bil prijazen in ji je bil v času, ko je bil pri matematiki in ostalih šolskih predmetih še uspešen, pripravljen pomagati tudi takrat, ko je bil sam v časovni stiski. Vendar je to ljubezensko razmerje trajalo zgolj en teden, ker sta bila Srečko in Sonja po značaju precej različna in je bil za živahno Sonjo Srečko preveč dolgočasen. Zato je Sonji vedno bolj všeč postajal Emir, s katerim je tudi kmalu po ločitvi od Srečka začela novo razmerje. Takrat je Sonja rekla Srečku, da ji je žal, da se je njuno razmerje tako hitro končalo in da želi, da ostaneta še naprej prijatelja, Emir pa je dodal, da mu je v zameno za to, da mu je Sonjo na nek način speljal, pripravljen »zrihtati« kakšno drugo punco. Teh njunih besed je bil Srečko zelo vesel, pa tudi sicer mu je spomin na ljubezensko razmerje s Sonjo v težkih časih vlival vsaj nekaj optimizma. Hkrati je to razmerje še bolj utrdilo njegovo povezanost z Emirjevo klapo in od takrat naprej se je udeleževal skoraj vsake njihove zabave. Poleg tega, da se ni vedno strinjal z njihovim mišljenjem, se je sicer z vrstniki iz te klape razlikoval tudi v tem, da ni kadil in tudi nikoli ni namerno izostajal od pouka, povsem drugače pa je bilo z alkoholnimi pijačami. V njihovem pitju namreč za Emirjevo klapo ni prav nič zaostajal. Užival je v občutku pijanosti in takrat se mu je zdelo, kot da bi za trenutek vsi njegovi problemi izginili. Na njegovo žalost pa je tovrstni občutek sreče trajal zgolj tisti večer, saj so se že naslednje jutro težave ponovno vrnile in se hkrati zaradi izgubljenega časa, ki ga je namesto učenju namenil zabavam, tudi vedno bolj kopičile. Kljub temu ga to ni odvrnilo od tovrstnih navad. Vedno bolj je bil namreč vdan v usodo in zdelo se mu je, da mu enostavno ni namenjeno, da bi bil še kdaj tako uspešen kot nekoč. Zato je bil prepričan, da mora v polnosti izkoristiti tiste drobne trenutke sreče, ki so bili zanj kot oaza sredi puščave.
Teh trenutkov si je tudi tisti večer izjemno želel, kljub temu pa je bila tisti večer zanj odločitev o tem, če naj se udeleži zabave, precej težja kot običajno. Še predobro se je namreč spomnil tistega usodnega časa, ko je šel na zabavo zadnji večer pred testom matematike. Tokrat je bila situacija precej podobna, le da ga je namesto testa naslednji dan čakalo ustno spraševanje. Vendar pa je, ko se je spomnil, kako mu je profesor Mračnik obljubil zelo težka vprašanja, dobil občutek, da tudi v primeru, če se bo namesto udeležbe na zabavi učil matematiko, verjetno ne bo dobil niti 2. Zato se je po daljšem premisleku vendarle odločil za udeležbo na zabavi, niti najmanj pa si ni predstavljal, da se bo ravno na tej zabavi zgodil eden od najbolj prelomnih dogodkov v njegovem življenju. Zabava je potekala v kleti Emirjeve hiše. Kljub temu, da je bil Emir organizator zabave, ni dajal vtisa, da bi bil osrednja oseba tega dogajanja, saj se je s svojo družbo zadrževal na robu prostora, daleč stran od ostalih udeležencev in še dlje od stopnišča. Srečku se je pot od vhoda kleti do Emirjeve družbe zdela precej podobna poti, ki so jo v Svetem pismu Izraelci prehodili skozi puščavo do Obljubljene dežele. Že kmalu potem, ko je vstopil v prostor, so ga namreč čakali posmehljivi in zaničevalni pogledi. Ob tem je eden od udeležencev izjavil: »Glejte, matematik je prišel! Oziroma, bolje rečeno, matematični mojster v pokoju je prišel!« Ob tem so se nekateri ostali udeleženci na glas zakrohotali. Drugi je dodal: »Kaj pa ti tukaj delaš? Ali ne boš jutri vprašan matematike?« Spet drugi ga je vprašal: »Kje imaš pa tisti tvoj učbenik za matematiko?« Srečku je bilo naenkrat dovolj vseh neprijaznih besed, ki jih je slišal tisti dan, zato je, ko je opazil, da je tisti, ki mu je zastavil vprašanje, v roki držal kozarec, jezno odgovoril: »Naslednjič ga prinesem s seboj in to samo zato, da te bom udaril z njim tako močno, da ti bo kozarec padel iz roke in se ti bo pijača polila po tleh!« Tovrsten odziv je omenjenega udeleženca sprva nekoliko presenetil, vendar je nanj hitro našel svojevrsten odgovor: »To bi pa prav rad videl,« je odvrnil. »Samo upam, da ne boš slučajno ravno takrat moral na stranišče. Ker v tej stavbi namreč stranišče ni tako blizu, tako da se zna zgoditi, da te bomo potem tako dolgo čakali kot danes med matematiko,« na kar so se preostali spet na glas zakrohotali. Nato je še dodal: »Pa pazi, da ne boš danes preveč spil, da ne boš potem jutri, ko boš vprašan matematiko, videl dve tabli in potem pisal po steni,« ter tako sprožil nove salve smeha. Ko je Srečko prispel do Emirjeve klape, so ga seveda njeni člani sprejeli povsem drugače. Zelo so bili veseli, da je prišel, zato so kar tekmovali v prijaznosti. Sonja ga je celo objela, vendar je zato, da tega objema ne bi narobe razumel, dodala, da je to zgolj prijateljska gesta, ki jo je naredila iz veselja, ker se je Srečko odločil, da je prišel na zabavo in sta se tako lahko spet srečala. Kljub toplemu sprejemu iz strani vseh članov klape, pa so vsi pretekli dogodki tistega dne na Srečka tako zelo vplivali, da se niti tisti večer ni uspel povsem sprostiti in razvedriti. Tudi alkoholne pijače je pil v precej manjših količinah kot običajno, zaradi česar je Emir kar nekoliko zaskrbljeno vprašal, če je kaj narobe. Srečko je odgovoril, da v bistvu nič takega, edino skrbi ga, da mu v primeru, da bi se ga na zabavi preveč napil, naslednji dan, ko bo vprašan matematiko, ne bi šlo dobro. »Čeprav po drugi strani,« je dodal, »najbrž v vsakem primeru ne bom dobil več kot 1.« »Ne sekiraj se preveč,« je odvrnil Emir, »saj imaš dvojk bistveno več kot kolov, tako da ni nevarnosti, da bi imel popravca, to je pa tudi najbolj pomembno. Jaz bi bil že kar vesel, če bi imel take ocene.« Za Srečka je bilo sicer dejstvo, da ni bil v nevarnosti, da bi imel popravni izpit iz matematike, bolj slaba tolažba, saj se, glede na to da je bil nekoč odličnjak, z dvojkami nikakor ni mogel sprijazniti, še zlasti pa ne pri matematiki, kjer je bil nekoč še posebej uspešen. Kljub temu so ga te Emirjeve besede spravile v nekoliko boljšo voljo. Veliko mu je namreč pomenilo, da je imel vsaj nekoga, ki ga je razumel. Še dodatno ga je poskušala razvedriti Sonja, ki je omenila, da je slišala, da je Srečko tisti dan malo popestril uro matematike. »Pa tudi to se govori,« je dodala, »da si se takrat, ko naj bi bil na stranišču, pogovarjal z neko punco v parku. Ali morda to pomeni, da se obeta kaj novega na ljubezenskem področju?« Ko so Srečku tovrstna vprašanja takoj po uri matematike zastavljali njegovi vrstniki, mu je šlo to na živce in ni hotel odgovarjati. Povsem drugače pa je nanj vplivalo takrat, ko ga je to vprašalo njegovo bivše dekle. Zato se je nasmehnil in odvrnil: »Ne, nič ni novega. Pravzaprav tiste punce sploh ne poznam, zanimalo me je samo nekaj v zvezi z učbenikom za matematiko, ki ga je držala v roki. Ampak tisto, kar me je zanimalo, je pa skrivnost, ki jo že dolgo časa ohranjam zase. Kljub temu jo lahko sedaj, ko smo že načeli to temo, razkrijem, ampak samo, če mi obljubite, da je ne boste povedali naprej.« »Seveda ne bomo,« je obljubil Emir, »ena od značilnosti mafij so namreč tudi skrivnosti, za katere vedo le člani mafije in jih ne širijo med ostale ljudi. Tako da kar pogumno.« »Gre za to,« je nadaljeval Srečko, »da se mi je takrat, ko je tista punca tako zavzeto in navdušeno kazala nekaj v učbeniku, zdelo možno, da ji je uspelo dobiti tisti učbenik, ki ga pri inštrukcijah uporablja Temačnik, vendar sem na žalost ugotovil, da je bil tisto zgolj njen učbenik. Razlog, zakaj me je to zanimalo, pa je v tem, da sem precej dolgo nazaj, v bistvu še takrat, ko mi je šla matematika dobro, na šolskem hodniku slišal, da so se pogovarjali o tem, da naj bi Temačnikov učbenik imel čudežno moč. Če ga za čez noč položiš pod vzglavnik, na katerem spiš, se ti namreč pojavijo take sanje, ki ti pomagajo, da postaneš zelo uspešen pri matematiki. Ko sem to slišal, sem sprva menil, da gre samo za šalo. Vendar pa pregovor pravi, da ima vsaka stvar v življenju svoj smisel, zato se mi zdi možno, da tistega pogovora nisem slišal po naključju, ampak ravno z namenom, da bi sedaj, ko mi matematika ne gre, vedel, kako rešiti to težavo. Zato sem se prijavil k inštrukcijam matematike pri Temačniku, katerega sem vsakič na začetku ure inštrukcij vprašal, če bi mi posodil učbenik, vendar je to vselej odklonil. Najbrž ga noče posoditi nikomur, ker se boji, da bi, če bi bili uspešni pri matematiki, potem on izgubil stranke in posledično ne bi imel več denarnih prihodkov. Kakorkoli, sam sem zadnje čase že bolj ali manj obupal glede tega, da bi mi uspelo dobiti učbenik, zato razmišljam o zamenjavi inštruktorja, saj je Temačnik zelo neprijazen, pa še njegove inštrukcije so zelo drage. Zato me zanima, če morda kdo ve za kakšnega boljšega inštruktorja?« »Tega pa žal ne vem,« je odvrnil Samir. »Tudi jaz sem pred časom obiskoval inštrukcije pri Temačniku. Bile so zelo drage in sem skoraj vso štipendijo porabil zanje, pa še nič kaj dosti se nisem naučil, saj sem imel ocene praktično skoraj enake oz. morda celo slabše kot pred inštrukcijami. Najbrž res obstaja kakšen boljši inštruktor, ampak jaz sem takrat izgubil vso voljo do inštrukcij in me ni zanimalo, da bi poiskal koga drugega.« »Tudi jaz ti pri tem ne morem pomagati,« je dodala Sonja, »imam pa eno drugo idejo. Kaj če bi Temačniku ukradli tisti učbenik? Nato bi si ga izmenjavali tako, da bi ga za vsako noč dobil eden izmed nas in bi na koncu vsi obvladali matematiko. Kaj pravite na to? Mislim, da je prišel čas za naš prvi podvig.« »Meni se zdi super ideja,« je odvrnil Samir. »Glede na to, da je Temačnik nor na matematiko, bi lahko eden od nas pozvonil pri njem in se delal, da nekaj prodaja – bodisi najmodernejši kalkulator ali pa kakšno matematično knjigo. Potem pa bi, medtem ko bo on šel iskat denar, eden od nas smuknil noter in mu vzel učbenik. Kaj praviš na to, Emir?« »Ideja se mi zdi kar dobra,« je odgovoril Emir, »samo je vprašanje če bi nam to uspelo izvesti. Glede na to, da nismo ravno matematični navdušenci, se namreč zna zgoditi, da nam Temačnik ne bi verjel in bi samo zaprl vrata. Zato imam drugačen predlog, in sicer da bi Temačnika napadli in ga prisilili, da nam izroči učbenik. Napad bi izvedli jutri enkrat po šesti uri popoldne, ko bo imel Srečko pri njem inštrukcije. Kot vsi vemo, namreč Temačnik v času inštukcij ne gleda skozi okno in zaradi tega ne bo opazil našega prihoda. Mislim, da bi nam na tak način najlažje uspelo doseči, kar želimo, hkrati pa bi s tem prestrašili Temačnika in mu dali vedeti, da nismo izmečki in da se mora do nas obnašati bolj prijazno. Pregovor namreč pravi: če se nekdo obnaša kot pav, mu je potrebno pristriči perje.« Tudi ostali člani klape so bili nad Emirjevim predlogom navdušeni in z vsakim popitim kozarcem so dobivali vedno bolj drzne ideje o tem, kako bi izpeljali načrt. Tudi Emir se je spomnil na to, da se na podstrešju njegove hiše nahaja pištola. »Ta pištola je last mojega očeta, ki je tudi nekoč bil član neke mafije, ampak je imel neko slabo izkušnjo. Sicer sem že pozabil, kaj je bilo narobe, mi pa zaradi tega od takrat, ko je slišal, da nameravamo tudi mi postati mafija, ves čas nekaj pametuje o tem, kaj bi se lahko hudega zgodilo. Saj veste, kako je to s tem. No, kakorkoli, pištole mi vsekakor ne bi hotel posoditi, ampak točno vem, kje se nahaja in mislim, da mi jo bo brez težav uspelo dobiti. Mislim, da bi nam v boju s Temačnikom prišla še kako prav.« Srečko je bil v začetku do tovrstnih idej precej zadržan, saj ni bil maščevalen človek, ki bi želel težave reševati z nasiljem. Vendar se je zavedal, da se mora konstanten niz neuspehov in razočaranj nekoč prekiniti in takrat se mu je zdelo, da se v Emirjevem predlogu skriva edina možna rešitev za njegove težave. Zato se je po krajšem razmisleku s predlogom strinjal in tudi sam sodeloval pri nadaljnjem zbiranju idej za prvi podvig Emirjeve klape. Vedno bolj je bil prepričan, da je načrt zelo dobro zastavljen in jin ne more spodleteti. V mislih si je že predstavljal, kako bo nekega večera položil učbenik pod vzglavnik in nato naslednje jutro končno uzrl luč na koncu tunela. Ta misel ga je tako razvedrila, da je kmalu pozabil na vse težke dogodke iz tistega dne. Tisti večer je bil eden najlepših v njegovem življenju in zdelo se mu je, kot da bi se že tisti večer prebudil iz morečih sanj in se ponovno vrnil nazaj v njegovo prejšnje življenjsko obdobje.
Za razliko od prejšnjih večerov, v katerih je ponočeval z Emirjevo klapo, ga tokrat naslednje jutro dobra volja ni zapustila. Tudi ocena 1, ki jo je pričakovano dobil pri Mračnikovem spraševanju, ga ni pretirano potrla. Predvideval je namreč, da bodo, ko bo dobil tisti čudežni učbenik, takoj prišle boljše ocene, ki bodo tudi to enko izničile. Kljub temu pa je globoko v podzavesti nova slaba ocena vendarle nekoliko vplivala na njegovo razpoloženje. Še bolj je bil namreč prepričan o tem, kako zelo bi bilo pomembno, da jim načrt uspe. Zaradi tega sta se ga vedno bolj polaščala napetost in vznemirjenje, ki sta sčasoma skoraj povsem zamenjali njegovo veselo razpoloženje. Za razliko od prejšnjega dne je Temačnikove inštrukcije tokrat nestrpno pričakoval. Pogosto je gledal na uro in zdelo se je, da gre tisti dan čas bistveno počasneje kot kadarkoli prej. Na srečo pa je približno dve uri pred začetkom inštrukcij neprijetno čakanje prekinil Emir, ki je pozvonil pri njegovih vratih. »Sporočam ti veselo novico. Uvodni del naše misije je namreč uspešno opravljen. Uspelo mi je namreč pridobiti očetovo pištolo. Oče je namreč ves čas, ko sem bil na podstrešju, bral novico o tem, kako so se naši nogometaši uvrstili na svetovno prvenstvo in sploh ni opazil, kaj sem v tem času počel. Dejansko je zanimivo, kako je uspeh naših nogometašev pomagal tudi pri naši misiji.« Srečko se je šele takrat spomnil, da so slovenski nogometaši prejšnji večer igrali povratno tekmo dodatnih kvalifikacij proti Rusiji. Sicer je rad spremljal športne izide in gledal tekme, ampak prejšnji dan se je zgodilo toliko bolj ali manj neprijetnih dogodkov, da je na tekmo povsem pozabil. »So se naši potem uvrstili?« je presenečeno vprašal, »To je pa kar presenetljivo. Se spomnim, da sem gledal prvo tekmo, ko so Rusi zmagali z 2:1, pa še kar nekaj priložnosti so imeli, da bi zmagali še z večjo razliko.« »Saj na drugi tekmi je bilo pa ravno obratno,« je odvrnil Emir. »Naši so zmagali z 1:0 in se zaradi gola v gosteh uvrstili. So pa povsem nadigrali Ruse in lahko bi zmagali tudi s 4:0. Res sem zelo vesel, da jim je uspelo, še posebej zato, ker so bili ruski nogometaši tako naduti in samovšečni. Slišal sem, da so že pred tekmami s Slovenijo rezervirali hotele v Južnoafriški republiki, ker so mislili, da se bodo brez težav uvrstili, pa tudi obe tekmi so se šopirili kot kakšni petelini. Pa da ne govorim o njihovem selektorju, ki po koncu včerajšnje tekme sploh ni čestital našemu. Zato Rusom še toliko bolj privoščim, da bodo ostali doma, zmago Slovencev pa doživljam tudi kot dodaten navdih tako za današnji kot tudi za vse naše prihodnje podvige. Z njimi bomo namreč tudi mi nadutim in samovšečnim ljudem pokazali, da nas ne gre podcenjevati in tisti, ki so se doslej iz nas norčevali, se nas bodo odslej bali. Ker pregovor pravi, da se po jutru dan pozna, bo uspešnost našega prvega podviga zelo pomembna. Ker je vsak začetek težak, bi se lahko ob današnjem prvem podvigu koga izmed nas polotila trema, kar pa bi bilo dobro čim bolj preprečiti. Zato sem se odločil, da bomo pred začetkom podviga spili nekaj kozarcev posebne pijače, ki je do zdaj nismo še nikoli. Imenuje se rum, za katerega pravi pregovor, da je za pogum. Tudi če ta pregovor ne drži, pa nam bo malo sprostitve in druženja vsekakor dobro delo, da ne bomo živčni in da nas trema ne bo ovirala pri uspešnosti. Lepo vabljen, da se nam pridružiš.« Srečko je tokrat vabilo brez kakršnega koli razmišljanja sprejel. Druženje je potekalo v istem prostoru kot prejšnji večer, le da so bili tokrat prisotni samo člani Emirjeve klape. Kot običajno so ob prihodu Srečka navdušeno pozdravili, tokrat pa se je še bolj znašel v središču pozornosti, saj je prav njegova novica o čudežnem učbeniku omogočila idejo za njihov prvi podvig. Tokrat so spili precej manj kot običajno, saj so se zavedali, da bi v preveč opitem stanju lahko naredili kakšno neumnost, ki bi ogrozila uspeh njihovega podviga. Prihajajoči podvig je bil tudi sicer njihova osrednja tema pogovora. Kot običajno v tovrstnih situacijah so se dogovorili še o zadnjih podrobnostih načrta in opogumljali tiste, ki so bili zaskrbljeni glede uspeha njihovega podviga. Teh pa je bilo zelo malo, saj so bili skoraj vsi prepričani, da je načrt zelo dobro zastavljen in je skoraj nemogoče, da bi jim spodletel. Zato sta med njimi vladala dobra volja in optimistično razpoloženje. Načrtovanje podviga jih je tudi še bolj povezalo med seboj in utrdilo njihove prijateljske vezi, ki so bile tisto popoldne tako močne, da se je mnogim članom in članicam klape zdelo, kot da so bratje in sestre. Predvsem pa so tisto popoldne vsi brez izjeme uživali kot že dolgo ne in tudi Srečko, ki je še nedolgo nazaj komaj čakal začetek inštrukcij, je bil kar nekoliko žalosten, ko je opazil, da je ura že pol šestih in se mora hitro odpraviti proti Temačnikovi hiši, ki je bila od Emirjeve precej oddaljena. Vendar pa ga je Emir hitro potolažil in mu dejal, da se bo napad na Temačnika začel izvajati že kmalu po začetku inštrukcij in tako Srečku ne bo treba tako dolgo trpeti ob neprijaznem Temačniku.
Ko je Srečko opazil, da nekoliko zamuja na inštrukcije, je močno pospešil svoj korak. Kljub temu pa je zamudil 2 minuti, kar je Temačnika močno razjezilo. »Celi 2 minuti zamujaš! Pa kaj misliš, da se greš?! V teh dveh minutah bi jaz lahko rešil najmanj 3 izjemno zahtevne enačbe, namesto tega pa sem čakal na nekoga, ki nima pojma o matematiki in je nasploh kot neke vrste koš za smeti, pa upam, da s tem koša za smeti nisem preveč užalil. Če še enkrat to storiš, sva z inštrukcijami končala, upam, da se tega zavedaš!« je zavpil Temačnik in nadaljeval: »Se samo meni zdi, da nekaj smrdi? A seveda, ti smrdiš po alkoholu! Pa ne, da si sedaj še popival pred inštrukcijami?! Saj pravim, vedno je nekaj novega. Enkrat gledaš skozi okno in odideš iz razreda med poukom matematike, drugič pa zamudiš na inštrukcije in pred njimi popivaš. Edino o matematiki pa nikoli nimaš pojma, to je pa vedno isto.« Srečko je bil navajen Temačnikovega negativizma, zato ga te besede niso preveč ganile, je pa bil precej bolj zaskrbljen, ko je opazil, da je na mizi namesto učbenika za matematiko ležalo nekaj listov, ki so bili vezani v spiralo. »Včeraj zvečer sem bil v fotokopirnici in do danes so mi skopirali celoten učbenik, tako da od danes naprej pri inštrukcijah ne bova več uporabljala učbenika za matematiko, ampak liste, ki so skopirani iz tega učbenika.«, je povedal Temačnik. »In veš za kaj sem se tako odločil?« je nadaljeval »Zato, ker mi gre močno na živce, da me ti ves čas sprašuješ, če bi ti posodil učbenik. Zato sem učbenik pospravil in upam, da ti je zdaj jasno, da ti ga ne bom posodil in me boš nehal spraševati to neumno vprašanje. Seveda mi boš vse stroške kopiranja plačal. Tule imaš račun in zahtevam, da mi do jutri prineseš toliko denarja, kot je napisano, v nasprotnem primeru bova prav tako z inštrukcijami zaključila.« Če bi Temačnik to povedal katerikoli drug dan, bi Srečko ugovarjal, češ da so Temačnikove inštrukcije že tako ali tako zelo drage in zato ne želi plačati računa za kopije, za katere ni prosil in da enostavno ne razume, zakaj je Temačniku tak problem samo enkrat posoditi učbenik, ki bi mu ga že naslednji dan vrnil. Tisti dan pa se je, prav nasprotno, po teh Temačnikovih besedah pošteno oddahnil, saj je bil tako prepričan, da Temačnik učbenika ni pospravil zato, ker bi vedel ali sumil o načrtih Emirjeve klape. Zato je na precejšnje Temačnikovo začudenje samo mirno pokimal. V nadaljevanju je poskušal vsaj navzven ostati čim bolj skoncentriran na snov, ki mu jo je Temačnik razlagal, da ne bi vzbujal prevelikega suma. Vendar pa je bila ta naloga zanj vse prej kot lahka, saj je bil z vsako minuto bolj vznemirjen in tudi srce mu je vedno hitreje utripalo. Na srečo pa je Emir držal obljubo, tako da je že kmalu po začetku inštrukcij pozvonilo pri vhodnih vratih. Temačnik je, kot običajno v takih primerih, Srečku naročil, naj medtem, ko bo šel odpret vrata, izračuna račun do konca in s ciničnim nasmeškom dodal, da močno dvomi, da mu bo to uspelo. Srečko ga seveda ni ubogal, ampak mu je čim bolj neslišno sledil proti vratom. Kot je bilo dogovorjeno, se je najprej pri vratih prikazal Emir, ki je Temačnika vljudno vprašal, če bi bilo možno pri njem kupiti ali si sposoditi učbenik za matematiko, ki ga uporablja pri inštrukcijah. Temačnik je po pričakovanju odgovoril, da učbenik ni na voljo in poskušal zapreti vrata, vendar pa je Emir podstavil nogo pri vhodnih vratih, da so se ta ponovno odprla. Srečko je nato od zadaj spotaknil in porinil Temačnika, ki je z glavo udaril ob rob vhodnih vrat in obležal nezavesten. Takoj zatem so v Temačnikovo hišo vstopili vsi ostali člani Emirjeve klape, ki so Temačniku zvezali roke in noge. Ko se je Temačnik zbudil iz nezavesti, je z nekoliko slabotnim glasom vprašal: »Kdo ste? Kaj hočete od mene?« »Mi smo mafija maščevalcev,« je odgovoril Emir. »Izvedeli smo, da si se do dveh naših članov obnašal neprijazno in zato smo se ti prišli maščevat.« »To mi boste še drago plačali!« je jezno odvrnil Temačnik. »Saj ti lahko že sedaj plačam,« je posmehljivo nadaljeval Samir, »če na 5 decimalk natančno poveš, koliko je kvadratni koren števila 5, ti dam 5 evrov. Lahko pa ti dam tudi 10 evrov, če na 10 decimalk natančno poveš, koliko je kvadratni koren števila 10.« »Tega pa ne bom povedal, ker si tega ne zaslužiš slišati. To pa zato, ker ne maraš matematike in si navaden ničvreden izmeček!« je jezno odvrnil Temačnik. Po tej reakciji Temačnika se je Samirjevo razpoloženje povsem spremenilo in je nameraval Temačnika udariti. Vendar ga je Emir pomiril in dodal, da sedaj ni časa za take stvari, saj je treba pohiteti, če nočejo, da bi morda kdo od Temačnikovih sosedov opazil, kaj se dogaja. Nato je iz žepa izvlekel pištolo in nadaljeval: »No, da nadaljujem tisti odgovor na vprašanje o tem, kaj hočemo od tebe, Temačnik. Gre namreč tudi za konkretno stvar, ki jo zahtevamo, in sicer učbenik za matematiko, ki ga uporabljaš na inštrukcijah.« »Saj sem že rekel, da ni na voljo!« je jezno odvrnil Temačnik. »Kaj pa, če jutri zaradi nenadne smrti Temačnika pri njem ne bo več na voljo inštrukcij?« je nadaljeval Emir. Nato mu je pritisnil pištolo proti glavi in dodal: »Srečko mi je povedal, da danes pri inštrukcijah nista uporabljala tistega učbenika kot ponavadi, kar pomeni, da si ga verjetno nekam skril. Zato zahtevam, da v 5 minutah poveš, kje se nahaja! V nasprotnem primeru bom uresničil svojo grožnjo.« Temačniku tako ni preostalo drugega, kot da je povedal, da leži učbenik v zgornjem predalu omare, ki se nahaja v desnem kotu dnevne sobe. Emir je nato Temačniku zatlačil robec v usta, da ne bi mogel zakričati in s tem pritegniti pozornost sosedov, vsi preostali člani klape pa so odšli v dnevno sobo, kjer so nemudoma našli učbenik. »Tole je bilo pa že skorajda preveč enostavno,« je povedal Samir, »kaj ko bi sedaj, ko smo prišli tako daleč, Temačniku ukradli še kaj drugega. Nekaj denarja bi nam na primer kar prav prišlo.« »Eh, Temačnik je reven kot cerkvena miš,« je odvrnila Sonja, »slišala sem namreč, da skorajda nihče ne hodi k njemu na inštrukcije, zato s tem kaj dosti ne zasluži, pa še tisti denar, ki ga ima, skoraj v celoti zapravi za tako imenovane matematične okraske.« »Katere okraske misliš s tem?« je vprašal Srečko. »Pač tista ravnila, šestila, kalkulatorje in ostale tako imenovane matematične rekvizite, ki jih v bistvu sploh ne uporablja, ampak jih kupuje zgolj zato, ker je tako zelo nor na matematiko,« je odgovorila Sonja. »Pa saj vidiš, koliko enih stvari ima na mizi, ki izgledajo kot nove, ker se jih skoraj nikoli ni dotaknil.« »Imam idejo,« se je oglasil Emir, ko se je pridružil ostalim članom klape, »kaj ko bi Temačniku ukradli šestila? Ker imajo igle, bi jih namreč lahko uporabljali kot orožje ali pa celo kot pripomoček za mučenje nasprotnikov.« Večina članov klape je bilo nad idejo tako navdušenih, da jih je Emir moral celo malo umiriti, da ne bi bili preglasni in da ne bi potem sosedje kaj posumili. Drugače pa je bilo s Srečkom, ki, kot že omenjeno, ni preveč maral nasilja. Ko pa so mu ostali člani klape povedali, da se za vsako mafijo spodobi, da imajo njeni člani orožje, pa je spremenil svoje mnenje in tudi sam ukradel eno od šestil. »Zdaj pa je najbolje, da čim prej odidemo,« je nadaljeval Emir. »Temačnika bomo nato zaklenili v njegovo hišo in ga ne bomo spustili toliko časa, dokler ne bo Mračnik zbrisal vseh negativnih ocen, ki nam jih je dal, ko nas je kazensko spraševal.« Te Emirjeve besede so še bolj navdušile člane njegove klape, ki so po uspešno zaključeni misiji proslavljali še dolgo v noč. Preden so se poslovili, je Samir predlagal, da bi z žrebom določili, kdo bi prvo noč imel pri sebi Temačnikov učbenik, vendar pa je Emir odvrnil, da naj ga ima kar Srečko. Kot je dodal, si namreč ravno on najbolj želi, da bi bil spet dober pri matematiki. Srečku se je v tistem trenutku zdelo, kot da se je znašel v nebesih.
Vendar pa je še isti večer Srečku in ostalim članom Emirjeve klape sreča obrnila hrbet. Mračnik je namreč tisti dan nameraval Temačnika povabiti na pijačo, ob kateri bi tudi tekmovala, kdo hitreje reši najrazličnejše matematične probleme. Vendar pa se Temačnik niti na tretji Mračnikov klic po mobitelu ni oglasil, kar se je Mračniku zdelo zelo čudno. Zato se je odpravil k Temačnikovi hiši, na poti pa je vprašal tudi enega od Temačnikovih sosedov, če bi morda slučajno opazil, da je Temačnik odšel od doma. Ta je odgovoril, da na to sicer ni bil pozoren, je pa opazil, da so nekaj po šesti uri popoldne proti Temačnikovi hiši hiteli zamaskirani ljudje. Vendar pa je takrat ravno gledal en zanimiv film, kasneje pa je na tovrstno nenavadno dogajanje pozabil in ga je nanj pravzaprav s svojim klicem ponovno spomnil šele Mračnik. Ko je to slišal Temačnik, je takoj poklical policijo. Kmalu nato sta k Temačnikovi hiši prišla dva policista, ki sta vdrla v hišo in odvezala Temačnika. V navzočnosti Mračnika je nato Temačnik natančno opisal ljudi, ki so ga napadli in Mračnik je kljub temu, da Temačnik zaradi mask ni mogel opisati njihovih obrazov, kmalu ugotovil, za katere njegove dijake gre. Temačnik je tudi slišal pogovor Emirjeve klape v dnevni sobi, zato je vedel, da so mu člani te klape poleg učbenika za matematiko ukradli tudi šestila. Z matematično natančnostjo si je ogledal sobo in hitro ugotovil, katera šestila mu manjkajo. Te je kmalu potem, ko sta policista preiskala hiše, v katerih so se nahajali posamezni člani Emirjeve klape, v celoti dobil nazaj. Temačnikov učbenik za matematiko pa je Srečku uspelo obdržati. Ko je opazil, da se bliža policija, se je namreč domislil prav posebne ideje, in sicer da se je na notranjo platnico svojega učbenika, ki je bil enak Temačnikovemu, podpisal s Temačnikovim imenom in priimkom (Alfred Temačnik). Pri tem je pazil na to, da se je podpisal na čim bolj podoben način kot Temačnik pri svojem učbeniku, da je bil tako podpis videti pristen. Policistoma je nato poleg Temačnikovega šestila izročil svoj učbenik za matematiko, Temačnikovega pa je spakiral poleg ostale prtljage, ki jo je pripravil ob odhodu v zapor. Tako je lahko še vedno upal, da mu bo Temačnikov učbenik omogočil, da bo končno spet uspešen pri matematiki. Zato na poti v zapor ni bil tako zelo slabe volje, kar je celo nekoliko presenetilo policiste, ki so se ustrašili, da morda kaj naklepa.
Kljub temu pa je naslednja noč Srečku prinesla novo razočaranje, saj je spoznal, da Temačnikov učbenik nima čudežne moči. Ko si je učbenik namestil pod vzglavnik, namreč ni dočakal tistih sanj, ki bi mu prižgale luč na koncu tunela. Ravno nasprotno, tisto noč so bile njegove sanje zelo neprijetne. Sanjalo se mu je namreč, da sta Temačnik in Mračnik zamenjala službi, tako da je v šoli matematiko po novem poučeval Temačnik. Ta se je odločil, da bo vsem tistim, ki so ga prejšnji teden napadli, dal ukor pred izključitvijo. »Ti, Srečko,« je ob tem dodal Temačnik, »ki si predvčerajšnjim že prejel ustni opomin, pa si od danes naprej izključen iz šole. Tako, da spakiraj stvari v torbo, pojdi domov in da mi nikoli več ne prideš pred oči! Smrdiš namreč po alkoholu, pa še pojma nimaš o matematiki!« Ko je Srečko izstopil iz šole, je takoj opazil bližajoče se policijske avtomobile, ki so imeli vklopljene sirene. Nenadoma pa je za seboj zaslišal Emirjev glas: »Čakaj, Srečko, vem, kam se lahko skrijemo, da nas policisti ne bodo ujeli.« Ko se je obrnil, je zagledal vse člane Emirjeve klape, ki so mu pojasnili, da so zaradi njegove izključitve tudi oni protestno zapustili šolo. Vendar niso imeli kaj dosti časa za pogovor, kajti policisti so bili že zelo blizu in zdelo se je, da jim ne bo uspelo priti do skrivališča. Ob tem so opazili, da jih ne lovijo samo policisti, pač pa so iz šole pridrveli tudi Srečkovi sošolci, ki so se odločili, da bodo policistom pomagali pri lovu. Srečku so se namreč želeli maščevati, ker so pred dvema dnevoma zaradi njega dobili več domače naloge. Skupaj s policisti so Emirjevo klapo obkolili in zahtevali, da se predajo. »Pa izročite vse svoje orožje, med drugim tudi tisti učbenik za matematiko, s katerim si me ti, Srečko, včeraj zvečer hotel udariti,« je dodal tisti sošolec, ki ga je Srečko srečal na Emirjevi zabavi, na kar so se tako njegovi sošolci kot tudi policisti na ves glas zakrohotali. Nenadoma pa je Srečko opazil, da ne stoji na trdnih tleh, pač pa na nekakšnem močvirju, ki se je kot živi pesek pogrezalo v zemljo. Poskusil je pogledati, če se to dogaja še pri komu drugemu od članov Emirjeve klape, vendar je bil že pregloboko, da bi lahko razločno videl. Kmalu se je njegovo celotno telo nahajalo pod zemljo in takrat se je vendarle prebudil, ne na postelji, pač pa na tleh. V času, ko se mu je sanjalo, da se pogreza v močvirju, je namreč padel s postelje in tako je bil dejansko povsem na tleh, ne samo fizično, pač pa tudi v vseh ostalih pomenih te besedne zveze. Njegovo resnično življenje namreč ni bilo kaj dosti drugačno od njegovih sanj, saj se je dejansko vedno bolj pogrezal v močvirju najrazličnejših težav, in zdelo se mu je, kot da bi ga še dodatno potiskali navzdol vsi neprijazni ljudje okoli njega: Mračnik, Temačnik, neprijazni sošolci in nenazadnje tudi paznik v zaporu, ki ga je prav tako ves čas zasmehoval in poniževal. Najbolj od vsega pa ga je potrlo dejstvo, da je sedaj tudi tista luč na koncu tunela, v katero je ves čas verjel, za vedno izginila, oziroma je, bolje rečeno, sploh ni bilo. Bil je samo učbenik za matematiko, s snovjo, ki jo je vedno slabše razumel. Takrat je pomislil, da je imel paznik pravzaprav povsem prav, ko je rekel, da bi, če ne bi bilo rešetk, morda res skočil skozi okno. Zdelo se mu je tudi, da bi bilo morda celo bolje, da bi se prav zares pogreznil v živi pesek ali močvirje, kot pa, da še naprej živi vedno bolj nesrečno življenje.
Na poti proti sodni dvorani pa se je Srečkovo razpoloženje vendarle nekoliko izboljšalo. Veselil se je namreč, da bo tam srečal svoje prijatelje, člane Emirjeve klape. Ob tem se je spomnil tudi na to, da je prejšnji večer, ko so proslavljali po uspešno opravljeni misiji, Emir večkrat poudaril, da je Srečko tako dobro sledil Temačniku, ko je ta šel do vhodnih vrat, da Temačnik sploh ni posumil na to, da kdo hodi za njim. »Ti bi bil res dober za mafijca,« je ob tem dodal. Ob spominu na tovrstne besede je Srečko spet bolj optimistično zrl v svojo prihodnost. V mislih si je namreč izoblikoval nov načrt, po katerem ne bo več poskušal biti ponovno uspešen pri matematiki, pač pa se bo raje še bolj aktivno vključil v Emirjevo klapo in skupaj z ostalimi članinačrtoval mafijske podvige. Sčasoma bodo morda res postali tisti pravi mafijci, ob katerih bo marsikomu zastal dih in ki se bodo prikazovali celo v nočnih morah najpogumnejših članov specialnih enot policije. »Ampak za zdaj je najpomembnejše, da se čim bolj izkažem na sodišču, da si poskušam izboriti čim nižjo zaporno kazen,« si je rekel Srečko. Pred vhodom v sodno dvorano je srečal odvetnika, ki mu je svetoval, naj v svojem zagovoru podrobno opiše vse razloge, ki so pripeljali do njegovega dejanja, saj bi, kot je omenil, te razloge sodnik lahko upošteval kot olajševalne okoliščine. Ta nasvet je Srečko upošteval in v svojem zagovoru na zelo čustven način opisoval vse njegove težave, ki so se mu pojavljale v zadnjem času. Zagovor je naredil močan vtis na publiko in celo nekaterim njegovim sošolcem, ki so bili prej do Srečka neprijazni, so ob poslušanju stopile solze v oči. Nekateri od tistih, ki so mu v življenju naredili krivico, pa so svoja dejanja tako zelo obžalovali, da so se Srečku kar sredi njegovega zagovora začeli opravičevati. Celo Mračnik in Temačnik sta med zagovorom odložila knjigo z matematičnimi problemi in Srečku pozorno prisluhnila. Po koncu zagovora je Srečkov odvetnik začutil, da je sedaj pravi čas, da na govorniško mesto kot pričo povabi profesorja Módernika. Tudi ta je v svojem govoru izpostavil Srečkove težave in ob tem kritiziral vse tiste, ki so bili do Srečka neprijazni. Kljub temu, da je bil njegov govor precej podoben tistemu, ki ga je imel pred dvema dnevoma pri uri psihologije, pa so mu tokrat poslušalci precej bolj pozorno prisluhnili, nekateri med njimi pa so ga po koncu govora celo nagradili z aplavzom. Oba govora sta pozitivno vplivala na sodnika, ki je tako Srečku kot tudi ostalim članom Emirjeve klape dosodil nižje zaporne kazni kot jih je prvotno nameraval. Še bolj kot to pa je Srečka razveselilo, do so se mu po koncu sodne obravnave mnogi izmed tistih, ki so bili do njega neprijazni, prišli opravičit ter mu obljubili pomoč. Med njimi sta bila tudi Mračnik in Temačnik, katerima pa se je tudi Srečko opravičil za slaba dejanja, ki jih je storil. Ob tem je tudi obljubil, da bo ob prvi priliki Temačniku vrnil njegov učbenik za matematiko. Vsi tisti, ki so mu obljubili pomoč, so obljubo tudi držali in so Srečku pomagali tako pri matematiki kot tudi pri vseh njegovih ostalih težavah. Tudi do ostalih članov Emirjeve klape so postali bolj prijazni, zato ti niso več čutili želje po maščevanju in so kmalu tudi opustili načrt, da bi nekoč postali mafijci. Srečku pa je prijaznost njegovih vrstnikov pomagala, da je ponovno dobil motivacijo za učenje in njegovo znanje matematike se je kmalu vrnilo na raven pred kriznim obdobjem. Še več – sčasoma je svoje znanje še izboljšal in postal celo najboljši matematik v državi. »Ta mora biti pa res srečko, da tako obvlada matematiko,« so mnogi govorili. Ob teh besedah se je Srečko vsakič znova veselo nasmehnil, saj je spoznal, da se njegovo življenje končno spet ujema z njegovim imenom.
Zgodbo o učbeniku za matematiko je profesor Módernik večkrat povedal svojim dijakom pri urah psihologije. Ob tem je dodal, da je sicer vesel, da se je zgodba srečno končala, vendar pa se mu zdi kar nekoliko škoda, da so nekateri ljudje šele potem, ko je Srečko storil kriminalno dejanje, spoznali, kako zelo potrebuje njihovo pomoč.