„Greva ven!“ je ukazal Božo. Pri tem se je trudil ostati kar se da resen. Miha pa, kot da ni slišal. Sestavljal je legokocke. Tako kot že vso zadnjo uro. „Res greva ven! Moraš na sonce in se razmigat! Že včeraj si bil ves dan doma! To ni zdravo!“ Miha je, kot da ni nič, še naprej sestavljal legokocke. Božo ga je gledal, v nemoči prekrižal roke in stal tam. Po petnajstih minutah je poskušal še bolj odločno „Greva!“, a odziva spet ni bilo. Čez nekaj minut je Miha, ne da bi dvignil pogled s kock, začel: „Poglej, tati, tukaj se odpre in gredo lahko živali noter in tukaj je prostor za ovčko.“ „Miha, greva ven. Prosim!“ Miha, kot da ni zaznal kaj govori njegov oče. Čeprav si je Božo že večkrat rekel, da tega ne bo delal, je obupano prosil „Miha, če ti dam bombon, boš šel ven?“ Nič. „Moraš ven!“ Nič. „Greva v trgovino in ti bom kaj kupil!“ Nič. Božo ga je prijel, dvignil in mu govoril v obraz: „Moraš ven!“. „Tati, nisem naredil še hiške za kokoške“. Božo je še pol ure nemočno stal ob legokockah. Potem si je sam obul čevlje in budno, v žep vtaknil svojo kapo in rokavice, prinesel k legokockam otroške čevlje, jopico, bundo, rokavice in kapo „Greve ven!“. Miha pa je, kot da ni nič, še naprej gradil hlevček za kokoške. Božo je prijel Miho za noge in mu natikal čevlje, Miha pa je pričel kričati, da ni še končal. Božo mu je na silo navlekel jopico in bundo, ni pa mu je mogel zapeti, saj se je Miha preveč otepal. Potem ga je naložil na ramo in odnesel ven. Ko je z njim na rami hodil po ulici, ga je Miha ves čas z vso silo tepel po hrbtu. Po četrt ure je Božo obupal in se obrnil proti domu. Doma je Mihi sezul čevlje, slekel bundo in jopico in ga položil poleg lego kock, sam pa skrušeno sedel v kot. Miha je nadaljeval igro s kockami. Po desetih minutah je odložil kocke, šel do očeta, ga objel in rekel „Rad te imam, tati.“ Božo ga objel nazaj.
Tomaž Lapajne Dekleva
