(1. poglavje)
Jože Koren, čisto običajen šestdesetletnik s še vedno prožnim korakom, številko čevljev 45 in z visoko plešo je poganjal kolo od poštnega predalčka do predalčka. Po večini je raznašal reklame trgovcev z ugodnimi ponudbami. Poštnih pošiljk je bilo iz dneva v dan manj. Ljubezenska pisma, sporočila in vabila so se preselili v virtualni svet, na družabna omrežja in telefone. Enako je bilo z računi – sami e-računi, ki niso pristali v Jožetovi poštni torbi.
Le tu in tam je pozvonil pri stranki: »Pošto imate za podpisat!« Take trenutke je oboževal. Obstal je pred vhodnimi vrati in čakal. Prejemnici, običajno je to bila gospa Fani, se ni nikamor mudilo. Z njim je rada poklepetala in delila vsakdanje tegobe: »Danes ste pa zgodnji. Oprostite sem še v halji in z navijalkami. Sem zvečer obsedela pred televizijo. Saj veste: poroka na prvi pogled. Pa vse je tako ponarejeno in zlagalo. Jaz se že ne bi spetljala z neznanim moškim,« je razpredala misli, si nagajivo segla v lase in se rahlo nagnila naprej, da se je halja pri vratnem izrezu malo razprla in razkrila še vedno lep dekolte.
Jože se ji je v zadregi nasmehnil. Brki so ga požgečkali po spodnji ustnici in postalo mu je vroče. Mogoče je celo malo zardel. Hitro se je poslovil in izgovoril, da ima še dosti dela. To je bil izgovor v sili, ker je imel v torbi le eno samo pismo. Vzel ga je v roke in zajel sapo. Pismo je bilo brez znamke in poštnega žiga. »Kakšna malomarnost!« se je jezil. Prebral je ime prejemnika Jože Koren, Vrtna ulica 2. »Nesmisel,« je zašepetal. To sem vendar jaz.
Pismo je vrtel med prsti, ga obračal, da bi prebral ime pošiljatelja, vendar ga na kuverti ni bilo. Povonjal ga je, da bi zaznal v pošiljki morebiten vonj po parfumu ali mandljih in da bi na ta način identificiral pošiljatelja. Ne, pošiljka je dišala le po sendviču, ki ga je v naglici pospravil k poštnim pošiljkam. Postal je še bolj sumničav: »Kaj, če je v pismu bomba, ali še kaj bolj nevarnega na primer mesojeda bakterija? Naj ga odnese na policijo, ali pokliče forenzike?« Tresel se je kot trepetlika in noge so ga komaj držale. Prepričeval se je: »Nimam sovražnikov, do vseh sem prijazen, pa še pogumen. Eno pismo me ne bo prestrašilo.«
S tresočimi prsti ga je odprl. V njem je tičal karton s kratkim sporočilom: »Danes ob 23.50 bova v kleti lovila ribe. Nikomur ne povej! Pridi sam!«