3. nadaljevanje

Jože je sedel na kavč, sezul copate, zvil levo nogo pod sebe in se zastrmel v stensko uro z nihalom. Štel je nihaje, da bi se raztrese. Lesena starinska ura s kukavico je prehajala iz roda v rod. Vsako polno uro je skozi strešno okence pogledala ptičica in kukala ena, dve, tri … deset. Ko je bil otrok mu je parala živce predvsem v zgodnjih jutranjih urah, ko bi še sladko spal. Ura je bila hujša od petelina. Petelini so kikirikali ob prvem svitu, ura pa neprestano, vsako uro.

Jože se je skremžil, še malo bo počakal in razkrita bo skrivnost »v kleti bova lovila ribe«.

Nenadoma je spokojno tišino presekal zvok mobilnega telefona. Bila je mama. Pogovoru bi se najraje izognil. Globoko je zajel sapo, se odkašljal in prevzel klic.

»Jožko, zakaj me ne obiščeš?«

»Mama, utrujen sem. Delam od zgodnjega jutra do večera.«

»Še vedno raznašaš reklame!«

»Ja,« je odgovoril z enozložnico. Enozložnice je imel najraje. Običajno mame ni poslušal. Misli je spustil na pašo in le tu in tam pritrjeval maminemu nerganju.

»V nedeljo te povabim na kosilo. Saj prideš?«

Še preden je prišlo vprašanje do njegove zavesti, ji je pritrdil.

»Pride tudi Lojzka. Sama je kot ti. Povabila sem jo.«

Jožko je zastrigel z ušesi. Sošolka Lojzka, samska ostarela ženska njegovih let, ki še vedno išče princa svojih sanj. V nosnicah je zaznal vonj njenega nadležnega parfuma  po šmarnicah. Vonj šmarnic je imel sicer rad. Kadar jih je v mladosti nabiral za mamin rojstni dan, mu je bilo toplo pri srcu. Na Lojzki pa ga je vonj šmarnic jezil. In vsi tisti globoki pogledi, prisiljeno režanje, odpeti gumbi na bluzi in široki boki. Stresel se je od neugodja in v mislih iskal koristen izgovor.

»Ne bo šlo!« se je odločil. »S prijateljem bom lovil ribe.«

»Ribe? Nikoli jih nisi maral.«

»Saj ne zares. Trnek bom namakal v ribnik. Če bo katera prijela, ji bom podaril življenje.«

»Kot zlati ribici, ki izpolni želje!« je bila mama sarkastična.

»Živce si moram spočiti!« je bil odločen. Z Lojzko pa imejta ženske pogovore.«

Mama ni odnehala. Prepričevala ga je in prepričevala, dokler ni obljubil, da se bo oglasil ob naslednji priložnosti.

Pogledal je na uro. Še tri minute so ostale do seanse v kleti. Poskočil je s kavča, zakorakal v predsobo, se spotaknil ob čevelj, zadel z glavo v na pol odprto omaro, padel in izgubil zavest.

Jožko je ležal pred vrati minuto ali dve, tega sam ni vedel. Ko si brez zavesti, se ničesar ne zavedaš. A predolgo verjetno ni ležal. Počasi je odprl oči, potipal buško na čelu, pritajeno zaklel: »Jebelacesta,« in počasi vstal. V levi roki je še vedno stiskal kovanec. Cifra, seveda, cifro je ujel, zato mora v klet. »Preudaren bodi, ne bezljaj,« si je prigovarjal, ko je zaklepal vrata. Po stopnicah se je počasi spuščal prot kleti. V pritličju se je zaletel v soseda Francija. Franci je bil globoko zamišljen z ugaslo cigareto v levem kotičku ust.

»Sosed, ne moreš spati,« ga je ogovoril Jožko.

»Eee,« se je Franci popraskal po pleši. »Pismo sem dobil. »Ne vem, eee. Pa saj ne maram rib.«

»Ti tudi ne?« se je čudil Jožko.

Spogledala sta se, si pomežiknila, privzdignila obrv in zdrvela v klet. Obstala sta in lovila sapo. Klet je zaudarjala po plesnobi, gnilem krompirju in mrhovini, izpod stropa pa se je v bogatih zavesah zibala pajčevina. Na sestanku hišnega sveta so vsaj dvakrat razpravljali, da bi morala čistilka čistiti tudi kletne prostore, ona pa se je izgovarjala, da tega ni v opisu njenih del. Poleg tega se je bala miši, čeprav so klet pogosto deratizirali, zato živih miši v njej ni bilo.

Jožko ni potreboval niti maral kleti. Prostor mu je bil tuj. V njem se ni znašel. Svoj boks je celo odstopil nekemu anonimnemu najemniku. V tesnobnem prostoru je bil vesel Francijeve družbe. Po labirintu podzemnih hodnikov sta se premikala od kletnega boksa do boksa, kot da bi raziskovala katakombe. Jožko je obžaloval, ker ni s seboj vzel vrvice, da bi označil pot, ki sta jo prehodila, tako kot je to počel Tezej v minotavrovem labirintu.

Nenadoma je na koncu enega izmed prehodov zagledal bledo modrikasto luč. S tresočo roko je pomignil Franciju, naj mu sledi. Po polžje sta se premikala proti viru svetlobe. Zadrževala sta dih in se naslanjala drug na drugega. Potne kaplje so orosile njuno čelo in vrat. Pred vrati sta obstala. Franci jih je hotel odpreti, pa na njih ni bilo kljuke niti elektronske ključavnice. Skomignila sta z rameni, se obrnila in nehala raziskovati, ko so se vrata nenadoma odprla in Jožko in Franci sta obstala zaslepljena od nenadne svetlobe.