S tresočimi rokami je odklenil vrata stanovanja, stresel čevlje z nog in odtaval do fotelja. Glavo je globoko sklonil, jo objel z rokami in si pulil tistih nekaj redkih las, ki so vztrajali na temenu. Razmišljal je, kako in kje bi lahko zbral odkupnino. Najprej je pomislil na mamo. Vedel je, da ima prihranke tako za vsak primer, če bi morala v dom, da ne bi obremenjevala sina z velikimi doplačili. Mama je bila lastnica hiše, krpe zemlje in manjšega vikenda. Vedno je govorila, vse to bo tvoje po moji smrti. Ja, šele po smrti, a kdo bi si želel mamine smrti? Te misli je takoj zavrgel.

Nato je razmišljal o možnosti najema posojila pri prijateljih in znancih. Pri tistih, ki jim je v preteklosti naredil kakšno uslugo. Žal so bile usluge le uslugice, nevredne velikega posojila.

Dvignil je glavo in se ozrl po stenah. Njegov pogled je pritegnila stoletna ura s kukavico. Tista, ki mu je vse življenje parala živce. Malo je okleval, ker je bila ura vez s preteklostjo. Prehajala je iz roda v rod in bila spomin na dedka in babico. S fotelja je poskočil, kot da bi se sprožila vzmet. Kaj bo s preteklostjo! Težavo mora rešiti čimprej. Droben črviček ga je še malo najedal, češ, kaj bo rekel mami, ko ga bo obiskala in vprašala, kje je ura. A to zagato bo rešil pozneje, tako se je prepričeval.

Uro je snel s stene in z nje pregnal pajkovo družino, ki si je uredila domovanje pod njenim napuščem. Zavil jo je v časopisni papir in se odpravil proti antikvariatu na Glavnem trgu. Pred stekleno izložbo lokala je malo postal in občudoval razstavljene artefakte. Kako so se bleščali pozlačeni lestenci, zastekljene kredence, zrcala, mahagonijeve mizice in še vse tiste razstavljene umetniške slike! Požrl je slino in vstopil. Zvonček nad vrati je zacingljal s srebrnim zvokom kot triangel in iz ozadja se je prikazal polikan gospod z očali brez okvirjev. »Želite?« se je nasmehnil.

Jože se je malo zmedel in jecljal: »Starinsko uro imam. Stara je. Veliko vredna.«

»Ura, stenska ura, stara, vredna,« je ponavljal in prikimaval antikvar. »Pokažite blago,« je še s sladkim glasom dodal in se s palcem in kazalcem gladil po bradi.

Jože je uro previdno odvil in jo položil na pult. Antikvar si je na negovane roke nadel bele bombažne rokavice in se previdno dotaknil ure. Poznavalsko jo je obračal na vse strani in si nekaj mrmral v brado. Jože ga je nestrpno opazoval in se prestopal, kot da bi hodil po ostrem kamenju.

»Na koliko jo cenite,« je po dolgem času povzel antikvar.

Jože je požrl slino. »15.000 evrov.«

Antikvar ga je debelo pogledal in se zakrohotal: »Največ 150. Več ni vredna. Ploščica z imenom izdelovalca je odpadla. Izdelana je povprečno. Kukavica je oguljena. Skoraj brez peres. Za prenovo bom dal še enkrat toliko.«

Jože je povesil ramena. Uro je zavil, jo stisnil pod pazduho in brez besed odtaval čez dravski most proti desnemu bregu Drave.

V domačem nabiralniku pa ga je čakalo novo pismo. »Zamujaš,« je prebral vsebino, zlepljeno iz črk različnih časopisov in revij.

Jožetu so se zamajala tla pod nogami. Drhtel je, meglilo se mu je pred očmi, lovil je sapo. Krvni tlak se mu je gotovo povišal preko dvesto. S težavo se je povzpel do stanovanja, kjer je obstal pred odprtimi vrati. Tam, kjer je bila nekoč ključavnica, je bila izrezana luknja. Jože je požrl slino pomešano s kislino, ki se je dvignila iz njegovega želodca. Z odprtimi usti je vstopil v eno samo zmešnjavo. Ura mu je zdrsnila iz rok in pristala med makaroni in moko, ki so se pomešali med obleke in lonce. Tam, kjer je bil TV aparat, je na steni ostala svetla lisa s temnim okvirjem. Tolažil se je, da jo je dobro odnesel. Razpolagal ni z vrednejšimi predmeti in tudi vlomilec je ocenil, da so gospodinjski aparati glede na njihovo starost brez vrednosti. Kljub temu ga je razdejanje pretreslo. In ne le razdejanje, občutek, tisti neprijeten občutek, da ni nikjer varen, da mu sledijo in da spremljajo njegove korake.