ŠENTJURSKA POLKA očeta Ervin Hartmana starejšega, kot jo je napisal v moj notni zvezek pri poučevanju igranja na harmoniko.

   Bilo je na začetku mojega obiskovanja osnovne šole, ko je oče za manjšo glasbeno sestavo, pravzaprav trio, pripravil priredbo svoje skladbe Šentjurska polka. Trio smo sestavljali: Berti Rodošek, ki je igral harmoniko, ter Tone Vogrin in jaz, izvajalca na trobenti. Kar dobro nam je šlo in nastopali smo povsod, kjer je igral očetov harmonikarski orkester, pa tudi drugod in samostojno. Dva nastopa sta mi še posebej ostala v spominu, prvi še je iz časa, ko smo igrali v dvorani Union. Na sredini odra je bil pripravljen stol, na katerega je zlezel Berti s svojo harmoniko, midva pa sva stala vsak na svoji strani. Po odigrani skladbi smo se priklonili in hoteli oditi z odra. Publika je bila navdušena in je močno ploskala. Pogledovali smo k vratom, skozi katera so nastopajoči prihajali na oder, in nismo vedeli kaj narediti. Občinstvo je to seveda opazilo in še bolj ploskalo. Nekdo pri vratih nam je namignil, naj se še enkrat priklonimo; to smo seveda storili, zatem pa smo hitro in sramežljivo stekli z odra.

   Druga zgodba se je zgodila na starem odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Scenarij je bil podoben, vendar smo dobili na koncu nastopa še poseben aplavz. Zakaj? V triu polke je predvideno, da se ves trio ponavlja, vendar je zagotovo trema pripomogla k temu, da sem po običajnem ponavljanju, repeticiji, hotel vse zaigrati še enkrat. Pihnil sem glasen ton in pri tem močno zardel, publika pa je bila vseeno očarana. Trema je pač naredila svoje, toda nič zato, saj se primeri, da prav nepredvidene spodrsljaje občinstvo sprejme z razumevanjem in posebno naklonjenostjo.

(Tekst je izsek iz knjige Hartmanove prigode, Kulturni center Maribor, Frontier 176, 2021)