Prišla je. Shujšana in neprespana, s temnimi podočnjaki.
”Pojej rogljiček in popij čaj. Kdaj si nazadnje jedla?”
”Ne vem.”
Nekaj časa sva sedeli brez besed.
”Prezračila sem sobo in preoblekla posteljnino. Morda bi si potem malo odpočila.”
”Ja.”
Mehanično je pojedla rogljiček in popila čaj, kot nekaj, čemur se ne moreš izogniti in je najbolje storiti čim prej, da imaš potem mir.
”Grem, bom poskusila malo zadremati.”
V nedeljo sem med kuhanjem goveje juhe in čiščenjem solate dobila klic od Tomaža:
”Meta, pridi, prosim, očeta ni več. Prosim, pridi, mama je v šoku. Potrebuje te.”
”Kaj se je zgodilo?”
Odgovora ni bilo. Odložil je. Ugasnila sem štedilnik. Marko je odšel z mano, sama si nisem upala voziti. Vedela sem, da je mož moje najboljše prijateljice bolan, vendar nihče ni pričakoval najhujšega. Zadelo me je.
”Parkinson,” mi je rekla, ko sta prišla z enega zgodnjih pregledov. Slišalo se je tako nedolžno, kakor priimek kakšnega igralca iz pogrošnega filma. Potem pa sem bila priča usihanju, dobesedno usihanju življenja. Kilogrami so se topili na njem, kakor moker pomladni sneg. Sprva so drhtele samo roke, potem celo telo, tiki so prekinjali njegov govor. Začel je hoditi kot robot. Mira je rekla, da sploh ne spi več, da ga bolečine razžirajo in ukrivljajo. Preselil se je v Tomaževo nekdanjo sobo. Nekega jutra ga je našla na tleh, drhtečega in zvijajočega. Potem je hotela ponovno spati ob njem, a je sploh ni hotel poslušati. Začela je usihati tudi sama. Postala je tiha in odmaknjena. Bledica in podočnjaki so postali njena stalnica. Njene oči pa…, njene oči so bile sprva temne od strahu, nato ga je zamenjala žalost, nazadnje pa sem v njih videla še samo golo jezo. Ko so začele postajati vedno bolj prazne in brez vsebine, me je začelo močno skrbeti.
Nekega dne sem jo našla v stanju zamaknjenosti, sploh ni opazila, da sem vstopila. Ob klicu se je zdrznila.
”Kje si bila?” sem jo vprašala.
Bledo se je nasmehnila:” Sanjarim o srečnem koncu, vidim naju, kako sediva na klopci ob morju in opazujeva sončni zahod. Ognjena krogla počasi tone v morje, zadnji žarki pa božajo vejice cvetočih mimoz. Drživa se za roke očarana od čarobnosti narave.”
Potem je na hitro obrisala solzo, ki ji je spolzela po licu: ”Veš, ti trenutki me varujejo pred norostjo. Vsak dan bi potrebovala nekaj minut zase in prostor zase, kjer bi izkričala vso bolečino.”
Kmalu je v njuno življenje posijal žarek upanja. Na enem zadnjih pregledov ga je specialist poslal v bolnišnico, kjer bi mu naj v možgane vstavili elektrodo, ki bi mu pomagala obvladovati bolezen. Šel je. Kmalu so ga odpustili s pojasnilom, da je zaradi prešibkega telesa, bolnih ledvic in dialize ter srčnega popuščanja neprimeren za operacijo. Nekaj dni je otopelo ležal, potem pa si je nenadoma zaželel obiskati nekatere sorodnike in prijatelje. V soboto zvečer je prosil Miro, da ga je odpeljala k Tomažu. Hotel je videti hišo, ki jo je kupil nekaj dni prej. Nikomur se te prošnje niso zdele nenavadne. Po prihodu domov, je rekla, je bil videti sproščen, boljše volje in z manj bolečinami. Prvič po nekaj mesecih je trdno zaspala.
Nedeljsko jutro se je začelo z glasovi dežnih kapelj, ki so udarjale ob žlebove. Odprla je oči. Ničesar posebnega ni slišala. Samo občutek ni bil pravi. Neka morasta slutnja se je prilepila nanjo. Niti do kopalnice ni stopila. Kuhinja je bila prazna. Na mizi je poleg vaze z rožami ležal listek.
Videlo se je, da je bil s težavo napisan, kot bi ga desničar napisal z levo roko: ”Draga moja, se vidiva zjutraj. Oprosti. Ljubim te. V spalnici boš našla pojasnilo.”
”Pa saj je jutro, je najprej pomislila.”
Ob nenadnem preblisku ji je vročina udarila v obraz, da se ji je zdelo, da ji bodo zgorela lica. V želodcu se ji je nabrala pekoča kislina in če bi imela čas, bi bruhala. Prijela se je za trebuh in tekla v Tomaževo sobo. Bila je prazna, postelja pa pogrnjena. Vedela je, da te noči ni spal v njej. Kopalnica je bila prazna. Avto v garaži je stal postrani in je imel na sprednjem levem blatniku udarnino. Le kam se je peljal tako zgodaj? Pa že toliko časa ni vozil. Vendar je tudi avto bil prazen. Tekla je naprej iz enega kletnega prostora v drugega. V kurilnici je ob cisterni za olje v poltemi na vrvi visela temno modra vreča. Ko je skušala ugotoviti, kaj je, se ji je posvetilo. Na vrvi je viselo njegovo drobno, od bolezni izčrpano telo. Začela je tuliti. Prijela ga je, da bi mu pomagala, a je bila njegova roka ledeno mrzla in voščeno trda. Vedela je, da je prepozna. Gledal jo je z vlažnimi očmi, kakor bi se ji hotel opravičiti za njen strah in grozo. Tekla je k sosedom in kričala: ”Pomagajte, pomagajte!”
Potem pa je padla v odrešilno pozabo. Padala je v brezno. Čudila se je, da ne pada hitro in s celotno težo. Nekako je lebdela, kakor bi imela nevidna krila. Počasi se je približevala dnu. Krilila je z rokama, da bi padanje podaljšala, saj jo je preganjal občutek, da bo našla na koncu nekaj groznega, nekaj, česar med potjo ni mogla opredeliti. Pristala je mehko, skoraj bi se lahko zasmejala. Povedati mora…, pa saj ji ne bo nihče verjel.
”Prebuja se.”
Zdravnik je zapičil v njeno žilo tanko iglo in za nekaj ur podaljšal pajčevinaste sanje.
Skozi priprto okno sem poslušala pomladno šelestenje bukev. Tanke veje so poplesavale v vetru, med njimi pa se je občasno zableščal pozno popoldanski žarek.
V trenutku ugašajoče svetlobe je stopila v kuhinjo. Obstala je, kakor da premišljuje, ali naj stopi naprej. Stala je sredi svetlobne lise podobna prosojni prikazni, v nasprotju s preostalim telesom pa so bila lica nežno rožnate barve. Spraševala sem se, ali zaradi svetlobe ali zdravilnega spanca. Potem se je prestopila, zaplata sonca pa je v tistem trenutku izginila, kakor da se je napajala iz njene notranjosti.
”Ali si lahko zadremala?”
”Sem, prvič po dveh tednih me ni preganjal pogled nanj. Bila sem tako utrujena, tako preklemansko utrujena.
”Boš kaj popila?”
”Rada bi samo sedela in gledala bukve. Tako lepe so v tej svetlobi, kakor bi gorele. Zjutraj bodo spet nežno zelene, na začetku novega brstenja. Rada bi samo sedela, kar tako, in gledala.”
Prisedla sem. Dve nemi figuri v umirajoči svetlobi dneva. Objela sem jo. V tišini mladega večera sva obtičali vsaka v svoji lupini.
ZGODBA JE BILA LETU 2023 UVRŠČENA V DESETERICO ZGODB NATEČAJA ČASOPISA DELO IN REVIJE ONAPLUS.