Piše: Matej Krajnc

Učila, 2023, prevedla Maja Prevolnik

Sto nadstropij nad Leonardom se še vedno oglaša Hank Williams. Drži? No ja, če samo bežno preletimo Cohenovo kariero, postane jasno, da je nekje v istem nadstropju s svojim velikim idolom. Nekje tam je tudi muza – Marianne Ihlen, dobri duh te knjige, iz katere prinese vonj po Hydri, zgodnjih Cohenovih songih in tudi hibernacije velike ljubezni iz naslova, ki pa se je, ko sta se življenji obema iztekali, z besedo in emocijo nekako spet izrisala kot skupni imenovalec njunih svetov. Cohen je sicer nekoč povedal, da je ljubezen njegovega življenja bila tista druga Suzanne, ne tista, ki se je je smel dotikati samo z mislijo, pač pa tista, ki mu je rodila tudi oba otroka, a obdobje z Marianne je bilo intenzivno in zabežeženo tudi v dokumentarcu. Najbolj pa ostaja zabeleženo v pesmi So Long, Marianne in na plošči Songs From A Room, kjer se Marianne utelesi na hrbtni strani ovitka. Takrat je Cohen že bil del drugih scen, očarala ga je Nico, družil se je z Joni Mitchell, nedaleč za vogalom je bila Janis Joplin in tisti njun sovpadek, zabeležen v neki drugi pesmi malce pozneje … Ko je srečal Marianne, je bil že romanopisec in uveljavljen pesnik, prišel je še en roman, daleč bolj razvpit, prišle so proslule Rože za Hitlerja, prišel je Nashville in z njim Bob Johnston. Marianne ni bila del te zgodbe. V Nashvillu je Leonard bolj ali manj zaprl vrata, čeravno še ne takoj in ne tako zlahka, kot bi si morda kdo mislil. A tisti dnevi na Hydri, romantično zabeleženi v pričujoči knjigi, so takisto prinesli marsikak veter. Ljubezenski trikotnik. Ali morda kakšen drug ljubezenski geometrijski lik?

Zgodbo Marianne Ihlen poznamo. Poroka z umetnikom Axlom Jensenom, sin Axel mlajši, druženje z drugim umetnikom, tistim iz Kanade, na katerega se je taisti sin zelo navezal. Razhod s prvim umetnikom, nato z drugim. In nekakšen občutek ultimativnega miru ob poslušanju Leonardovega poslednjega pisma. Nato sta oba odšla. Drug za drugim. Najprej ona, nato še on. To je hiter očrt, res je, a saj je zgodba pred vami, v knjigi, pripravljena na branje. In tudi plošče so na dosegu z enim klikom. Cohen je bil eden največjih poetov 20. in 21. stoletja, Marianne ena najslavnejših muz. Za to sta oba plačala ceno, vsaj tako se nam zdi, kajne. In kolikokrat sem kje v kaki družbi slišal, da bi Cohen, če bi ostal na Hydri z Marianne, nikoli ne postal to, kar je bil, tudi v svetu estrade. Pri tem je taista družba pozabljala, da ga je nemir (in pomanjkanje denarja) gnal s Hydre ves čas, da ni takrat odšel prvič in zadnjič. In da, znova poudarjamo, z Marianne ni kar presekal. Vse to so bili procesi, ki so povzročili, da je nastalo nekaj nepozabnih pesmi, a tako je najbrž pač moralo biti. Cohen je zavrnil željo staršev, da bi delal v družinskem biznisu – a ne šele sredi šestdesetih, pač pa že mnogo prej. Da si je na Hydri kupil hišico in pozneje naletel na Marianne, je bil pač kismet. Kot je bila kismet denimo Rebecca de Mornay, muza ene izmed njegovih najzanimivejših plošč, The Future iz 1992. In še marsikdo v njegovem svetu. Res je, da je bila Marianne nekaj posebnega; srečal jo je v takem posebnem času in v takih posebnih okoliščinah. In najbrž ga je, kot je pričal, res zadelo. Da je bila najlepša ženska, kar jih je do takrat videl, je nekoč povedal. Seveda je tudi res, da je zgodba o Leonardu in Marianne prerasla v enega sodobnih mitov. Tudi Dylan jih je nanizal nekaj. Elvis. Resnice so bile vedno nekje vmes. S čimer pa ni rečeno, da sta bili ljubezen in predanost vsaj za tisti košček časa kaj manj intenzivni in da nedvomno drži, da je Marianne dejansko ostala nekje globoko v Leonardovem preddverju spomina. In drži tudi, da tole vabilo najbrž nikoli ne zastara:

Pridi no k oknu, moja mala,

rad bi ti usodo bral z dlani.

Mislil sem že, da me večno nemir bo gnal,

a tebi se je udomačit pustil.

ZBOGOM, MARIANNE,

ZDAJ ČAS JE ODREJEN

ZA JOK IN SMEH IN SMEH IN JOK
PO VSEM, KAR JE BILO.

Veš, da silno rad živim s teboj,

a s tabo pozabim na vse.

Tudi angelom ne gre nič bolje, glej,

družno pozabljamo molitvice.

ZBOGOM, MARIANNE,

ZDAJ ČAS JE ODREJEN

ZA JOK IN SMEH IN SMEH IN JOK
PO VSEM, KAR JE BILO.

Še skoraj mlada sva se srečala

tam v parku bezga španskega.

Oprijela si se me, kot bi bil Odrešenik,

ko na kolenih skozi noč sva šla.

ZBOGOM, MARIANNE,

ZDAJ ČAS JE ODREJEN

ZA JOK IN SMEH IN SMEH IN JOK
PO VSEM, KAR JE BILO.

Tvoja skrita ljubezen – kje je zdaj,

ko hladen sem kot britvica?

S hrabrostjo nisem se nikdar bahal,

a ko rekel sem, da radoveden sem, si šla.

ZBOGOM, MARIANNE,

ZDAJ ČAS JE ODREJEN

ZA JOK IN SMEH IN SMEH IN JOK
PO VSEM, KAR JE BILO.

V vseh pismih praviš, da si tu z menoj,

čemu sem torej sam tako?

Nad prepadom stojim in nežnosti tvojih pajčevin

mi gležnje h kamnu vežejo.

ZBOGOM, MARIANNE,

ZDAJ ČAS JE ODREJEN

ZA JOK IN SMEH IN SMEH IN JOK
PO VSEM, KAR JE BILO.

Res je, tako neznansko lepa si,

da novo ime imaš spet, sem zasledil.

Pa ravno zdaj, ko sem goro osvojil,

da bi si v dežju veke umil.

ZBOGOM, MARIANNE,

ZDAJ ČAS JE ODREJEN

ZA JOK IN SMEH IN SMEH IN JOK
PO VSEM, KAR JE BILO.