Dallas, 2023

Piše: Matej Krajnc

Na sceni popularne glasbe Jugoslavije (ki je leta 1948 za vselej pustila za sabo t. i. “železno zaveso” Vzhodnega bloka in nikakor ne sodi pod t. i. “punk pod železno zaveso”, komunizem gor ali dol), se od konca šestdesetih razvijala z vrtoglavo hitrostjo in v osemdesetih postala ena dokazano najpestrejših na svetu, je bilo moč najti domala vse zvrsti in tokove, tako mainstreamovski pop kot angažirano kritičnost punka, prehajajočega v postpunk in novi val. Reška scena je bila tozadevno ena najmočnejših, o tem smo pisali že ob ponatisu kompilacije Rijeka-Paris-Texas, Parafi pa eni najpomembnejših akterjev na tej sceni. Pričujoči dvojni album je dokaz, da njihova glasba ostaja relevantna tudi dandanes, ko se zdi, da rokenrol izgublja moč in nima več česa pametnega povedati. Da ni tako, vemo vsi, ki imamo srečni uvid v dogajanje za Potemkinovimi vasmi mainstreama. Zato smo tolikanj bolj veseli pričujoče izdaje.

Pred časom smo pisali o zbranih delih, v sklopu te zbirke pa je že izšel en live album Parafov. Ta je torej drugi, povzema obe obdobji zasedbe, punkovskega in pospunkovskega, kronološko pa izdaje A dan je tako lijepo počep, Zastave in Izleti, vse tri kultne albume torej predstavlja, z novimi dodatki, kot so pesmi Bez lica, Novi Berlin in Dosta! Zasedba je zdaj osemčlanska, kar pri bendih z izročilom punka ni običajno, a Parafi so te obleke prerasli in ustvarjajo novo zgodovino, sebi lastno in brez večnih predalčkov “reške scene”, punka in vsega, kar je sledilo zatem.

Dvojna vinilka je natisnjena kot gatefold in ko odprete ovitek, vas tam čakajo vsa besedila, kar je seveda zelo pomemben podatek. Parafi so imenitno zlobni, polni ostrega humorja in satire, žlahtno angažirani in najbolj razveseljivo je, da se ta angažirana dobrota sliši še dandanes, ko je precej akterjev iz tistega časa leglo v komfort ali pa se jim enostavno ne ljubi več rohnet. A dejstvo, da stari komadi nimajo leta 2022, na drugem bookendu vzpostavitve novega svetovnega reda, nič manj ostrine na sebi, dobi še nekaj več pomena, ko poslušamo nekaj novih studijskih posnetkov na četrti strani dvojčka. Seveda, ostrina sporočil pesmi Rijeka, Moj život je novi val, Goli otok, Nestašni đački izleti ali Fini dečko je neizpodbitna, a poslušajte Novi Berlin: “Ostaje nam samo hate i pogled preko ramena / i jedan uvijek isti achtung!” Zaključek debate je seveda Dosta! s klicajem, ki pa je zelo neposredna, jezna pesem: “Ne ne ne lažima / Samo da stvarnosti! / Dosta!” In zavzdihnemo v mislih z Arsenovim verzom: “Kad bi svi ljudi na svijetu … odlučili da …” Ostanejo nam kitarski zvoki in javna kupatila. Kaj pa! Absolutno!