Piše: Matej Krajnc
samozaložba, Jarenina, 2024
Alfi Nipič je pri svojih osemdesetih, ki jih bo praznoval septembra letos, že dolgo pojem v našem kulturnem in medijskem prostoru. Eden redkih je, za katerega je dovolj ime in vsi vedo, za koga gre: Alfi. Tudi mednarodno si je kot pevec pridobil velik ugled v letih nastopanja z Ansamblom bratov Avsenik, pri nas pa se je zgodba začela že prej, v šestdesetih, ko je pel tako v mariborski Astorii kot Slaviji, prevajal pesmi Toma Jonesa in Beatlov in si v začetku sedemdesetih naredil popevkarsko ime na festivalu Vesela jesen. Mariborčani so takrat na popevkarskih odrih ustvarili že močno navezo: od srede šestdesetih so v okviru različnih festivalov puščali pomembno sled v našem takrat skupnem jugoslovanskem prostoru: Lidija Kodrič, Irena Kohont, Alenka Pinterič, Ditka Haberl, Edvin Fliser … V zgodnjih sedemdesetih tudi Neca (kot Marjetka) Falk. Alfi je že pred širšo priljubljenostjo pri občinstvu pel domala vse, od šlagerjev do rocka in sam priznava, da je glasba, ki jo je najraje poslušal, bila rockovska: Joe Cocker, Santana, Blood, Sweat & Tears … Sam pa je nekaj časa igral kitaro, se predstavil v oddaji Sončna ura, kjer je pel pesem Chubbyja Checkerja, zmagal …
Za uradni začetek kariere šteje leto 1962, ko je po nekaj mnesecih pustil službo v mariborski Tekstilni in z bendom, v katerem je igral bobnar Fric Papež, šel pet v Koper. Delavska knjižica pravi: 5. 12. 1962. Potem Astoria, pa Makarska, pa Slavija. V Maribor se je ves čas vračal, hišo pa sezidal malce iz mesta, v Jarenini, ki ni tako zelo daleč stran, pa vendarle ni del Maribora. Med letoma 1970 in 1974 je posnel čeden kupček malih plošč za založbo Helidon, precej tega z že omenjene Vesele jeseni, kjer je 1970 z ansamblom Slavija 5 odpel znamenitega Štajerca in si dokončno ustvaril medijsko prepoznavno ime. Nato je leta 1971 prišel Privškov Silvestrski poljub, ki se je naslednje leto znašel na hrbtni strani še enega hita z Vesele jeseni, pesmi Bolfenk. Tam je odpel tudi Flosarje in Prleka. Leta 1973 je pri Helidonu izšla njegova prva velika plošča Sedem hudih let, tudi prva popevkarska velika plošča v Sloveniji. V pop glasbi velika plošča takrat še ni bila standard, leta 1973 so jo dobili še Oto Pestner in New Swing Quartet, sicer pa je bila kot medij rezervirana za klasično, zborovsko in narodnozabavno glasbo. Z ustanovitvijo ZKP RTV Ljubljana so se okrog leta 1970 začele pojavljati tudi kasete, kjer je že kar hitro izšla tudi kaseta Alfi Nipič, kompilacija popevk in narečnih uspešnic, nato pa se je v sedemdesetih še nabralo nekaj kaset. Ko je 1974 prišlo Avsenikovo povabilo, je bil Alfi že uveljavljen pevec s priznanji za svoje delo. Kot tekstopisec pa je dobil priložnost tudi v Avsenikovem ansamblu. Ko se je pridružil zasedbi, je sledilo snemanje za nemško govoreči trg, nato pa tudi za nas in izšla je dvojna plošča Slovenija, odkod lepote tvoje, s katero je bil status Alfija Nipiča utrjen tudi pri najširšem poslušalstvu, ki ga nekatere njegove bolj urbane pesmi, šansoni, denimo Rad bi ti dejal, niso dosegle. Leta 1982 je pri Helidonu sledila še velika plošča Tako živim s popevkarskim programom in uspešnicami V avtu pred menoj (s Tatjano Dremelj), Le doma se mi srce zasmeje, Fičefol in coprnica, Toti tu, toti tam, Mali mož in Špilaj, stari. Tudi v Avsenikovem obdobju Alfi svoje zabavnoglasbene kariere ni opustil in ob koncu sedemdesetih zabeležil dve veliki uspešnici: Poljane, dom prelepih dni in Stara domačija.
Tudi po razhodu Avsenikov zgodbe ni bilo konec: solo Alfi je z uspešnico Ostal bom muzikant, ki naslavlja pričujočo knjigo, nadaljeval svoj pohod po lestvicah in odrih. Preizkušal se je v raznih zvrsteh, tudi tehnu, in si zaradi svoje iskrenosti in glasbene neustrašnosti ustvaril spoštovanje med mlado generacijo. V knjigi vsa ta obdobja zvesto dokumentira: poleg veznega teksta, kjer precej na široko spregovori o otroštvu, mladosti, družini in posledicah poklica na zasebno življenje, je v knjigi 300 strani fotografskega in drugega slikovnega gradiva iz bogatega arhiva: skeni člankov, naslovnic plošč, nastopov in druženj.
Knjiga je za zdaj na voljo v novem Alfijevem muzeju v Jarenini, objavljena je v razkošni trdo vezani barvni izdaji, kar je prav in se pri takšni karieri tudi spodobi. Alfi zatrjuje, da ob visokem jubileju pot še zdaleč ni končana. Ker je pravi pevec vedno pevec po srcu, in to ni poklic, pač pa poklicanost, ni dvoma, da Alfi ne bo nehal samo zato, ker je uradno v penziji in ker bo osemdeset. Zdravstvene težave so se umirile, zadnje čase spet na polno nastopa in ker ima zdaj tudi knjigo, je vsa ta pot končno tudi dokumentirana na enem mestu in posledično dokumentarno validirana. Uspešnice pa odmevajo naprej.