Akademski slikar Aleksander Vukan Šanji predstavlja, na samostojni razstavi na Madžarskem v kulturnem centru Őri Alapítvány, izbor slikarskih del iz novejšega ustvarjalnega obdobja (2024), ki so že na daleč prepoznavna po svojem ekspresivnem naboju, hkrati pa so nosilke izjemne osebne izpovedi, navezujoč na zgodbe iz življenja samega umetnika in njegovih bližnjih.

Za umetnikov slog bi lahko dejali, da je ne le ekspresiven, marveč celo novo ekspresionističen, navezujoč nekoliko na fauvizem, pri čemer so njegovo osnovno likovno izrazno sredstvo široke poteze s čopičem, ki so lahko bodisi transparentne ali pastozne, s katerimi dejansko riše močno stilizirane, lahko bi dejali ekspresivno deformirane oblike in like na robu abstrakcije. Poteze so različno dolge, včasih zariše umetnik celotno obliko, včasih samo fragment, skrajno samosvoje pa so njegove “intervencije” navpično ali vodoravno adicijskih, lisastih nanosov barve, s katerimi označuje abstraktni prostor. Vukanove barve so tople, še več, žareče, kot so prelivajoči se odtenki rumene, rdeče, oranžne, rožnate, vijoličaste, pri čemer mu uspeva celo hladne modre nianse izraziti kot tople, v kombinaciji s sosednjimi barvami, ki jih meša kar na platnu, še posebej z raznimi odtenki zelene. Ob vsem eruptivnem koloritu pa nekromatska črna daje določeno težo in hkrati prostorsko globino v občutljivi kompoziciji barvne tehtnice. Gre torej za takšne medsebojne odnose barv, ki bi jih lahko primerjali z medčloveškimi odnosi, ki so lahko topli ali hladni, ločeni ali združeni, ostro omejeni ali prelivajoči se, grobi ali nežni, togi ali razgibani, močni ali šibki.

Človeške osebe so zelo shematizirane, njihovo individualnost pa opredeljujeta kolorit in konstrukcija posameznih likov oziroma teles, saj se zdi, kot bi bila slednja sestavljena iz oblikotvornih fragmentov. Pri oblikovanju obrazov uporablja umetnik stilizirane poteze, do največ štiri ali pet linij, kot bi šlo za prvobitno, malodane otroško risbo. Primer takšnega združevanja likov in povezovanja obraznih potez je dvojna figuralna kompozicija, kjer se moški od zadaj približa ženski, jo objame in se s svojo glavo združi z njeno v enoten obraz. Običajno so, praviloma goli, moški in ženski liki upodobljeni bodisi v parih ali posamično, nameščeni v naravnem ali v čisto abstraktnem prostoru, ki bi ga lahko označili kot vsemirje. Takšna kompozicija, ki združuje naravo in vsemirje je zgodba dekleta iz slike Ona in luna, v izjemni kolažni tehniki. Vsebina je preprosta a hkrati poglobljena, saj gre, po besedah samega avtorja, za žensko osebo, ki živi po eni strani v svojem majhnem, subjektivnem in izoliranem svetu, po drugi strani pa jo spominja luna nad njo na neskončnost resničnega sveta okrog nje. Iz obeh svetov črpa življenjsko moč, ki ji omogoča preživetje. Podobno združevanje barv in likov je Vukan upodobil v triptihu Veni Vidi Vici, za katerega sam pravi, da govori o treh bratih, o njemu, Jožetu in Igorju, ki so obteženi z določenim življenjskim bremenom, ki pa ima pozitiven učinek nanje in jih hkrati povezuje, a tudi oddaljuje. Tehniko označuje kot transparentno sliko. Vsaka slika ima tako svojo svoj smisel, svojo zgodbo, ki jo je umetnik doživljal in hkrati predstavlja neke točke, ki ih je srečeval v svojem vesolju.

Celoten slikarski opus Aleksandra Vukana Šanjija je torej skrajno intimen, osebno izpoveden in hkrati izrazno samosvoj, prvobiten, prepoznaven in očiščujoč, kot neke vrste aristotelovska katarza skozi umetniško ustvarjanje.

Mario Berdič Codella, likovni kritik in kurator, v Mariboru, junij 24