»Izrisani valovi vetrov«

piše: Milan Novak

Vera Vujović v sebi nosi silne vetrove. Neurja, ki divjajo v njenih mislih, skriva v varnem zavetju njenih obzorij. Bralcem svoje poezije le odškrne pokrov kletke, čisto na kratko, da iz nje smuknejo le posamezne sape. V pesem dihnejo fragmente suhega listja, peska in prahu. Nihče, razen avtorice same, jih ne ume sestaviti v prave slike. So pa barve, ki jih imamo na voljo, čudovite in skrivnostne hkrati.

Poezijo Vere Vujović je treba brati z mislimi. In s čutenjem. Oči preprosto niso dovolj. Šele v svetu notranjih šepetanj moremo vetrove združiti v eno smer. Ki pa običajno ni prijeten maestral, ampak tramontana, ki ostro zareže v kožo.

Vera Vujović v zbirki Tintana olovka aktivira neke skrivne, notranje motive iz preteklosti. Ali gre za resnične spomine in obračun z minulostjo, ali so motivi zgolj metafore, generirane v avtoričinem pesniškem vesolju, sploh ni pomembno. Je pa pomembno, kako osupljiv in čuten prostor sestavljajo. Okolje, kjer navideznost oživi. Ne po pravilih logičnosti ali kakšnih drugih zloženkah razuma. Po izrisanih valovih vetrov. Prav ta neoprijemljivost predstavlja najdragocenejši dar te zbirke.

Avtorica zase pravi, da je čudna: »Uvijek ste bile bijele vrane među crnim. / …« Morda pa ni tako, morda je čuden čas, svet, v katerem živimo. Avtoričino »čudaštvo« je pravzaprav smer, ki jo je današnja družba opustila, nanjo pozabila. Nemara pa je čas, da se je spet spomni. Tudi skozi poezijo zbirke Tintana olovka.