VIA Entertaiment, 2024

Piše: Matej Krajnc

Yoakam se ni oglasil devet let. Zdaj je spet tu z novo ploščo, k sodelovanju pa je povabil svojega “superfena” Posta Malonea. Napisal je celo posebej pesem zanj. Če bi ne bilo neumnega refrena, bi šlo za zanimivo pesem z bakersfieldsko štimungo, še eno v vrsti tozadevnih uspešnih Yoakamovih pesmi. In tudi plošča kot taka ni avtorski presežek, čeprav smo od Dwighta ponavadi vajeni referenčnih plošč. Nikoli ni bil velik pesnik, a nove pesmi obračajo klišeje countryjevskih ljubezenskih balad, pri čemer ni nikakršnih udarnejših premis, kot se je to ponavadi dogajalo, ko je Dwight Yoakam vzel v roke pero. Skoraj vse je sonapisal, pri nekaterih ne preveč zanimivih pesmih se je vrtelo tudi več ljudi. So pa tu tri predelave, v katerih slišimo staro protagonistovo sposobnost interpretiranja in rokenrolovske štimunge, ki jo je v svoji glasbi izpričeval od zgodnjih osemdesetih, zlasti v pesmi z repertoarja družine Carter Keep On The Sunny Side in v predelavi Time Between zasedbe The Byrds. Na novi plošči je sicer tudi v avtorskih pesmih še vedno veliko znamenitega twanga, a vsebina je bolj ali manj prazna. Zadeve rešujeta glasba in glas, ki je še vedno brezčasen, kot da Yoakam ni na pragu sedemdesetih. In seveda je tu imidž. Ki iz srhljivega posebneža, ki ga lahko vidite v filmih, naredi Petra Pana sodobne countryjevske scene. Oprijet jeans in klobuk. Glas, ki prihaja od tam, kamor si drugi ne upajo seči, kot poje Yoakam v eni od pesmi. Veseli nas, da so pred pragom lepši dnevi, kot napoveduje naslovna pesem, z drobnim twistom sicer. In tudi mi smo že dolgo superfeni. Poslušali pa bomo Sunny Side, Time Between in Bound Away z repertoarja Cake. Za avtorske komade bomo poiskali druge Dwightove plošče.