Piše: Matej Krajnc

Knjižna zadruga, 2025

“K pesnikovi 85-letnici” piše na ovitku. A Fritz obrazce za lažje slovo izpolnjuje že dolgo, skoraj od začetka, ko se v njegovi poeziji izmenjujeta radost/radoživost in zavedanje minevanja – ta zlasti po letu 1982 preraste v nekakšno osrednjo temo njegovega pesništva in Fritz je tozadevno funkcionalno pismen, namreč kar zadeva formularje, sam pa še ne misli iti, kar je tudi prav. Na življenje še ne bo “poslednjič prdnil” niti v pričujoči knjigi, ko se njegovi obrazci zdijo vse bolj in bolj popolnjeni, a tista odločilna vez z življenjem, poleg seveda nuje dihanja, je vseprisotna in ga drži tostran. 85 so vsekakor spoštovanja vredna leta, a ker se navzgor ne omejujemo, lahko tudi rečemo: the best is yet to come. In knjige, ki prihajajo, so vedno zanimive, tako konceptualno kot vobče: Fritz je sila duhovit pesnik, a iz te duhovitosti leze črv “dejanskega stanja” in pesnik si ne zatiska oči pred njim, nikoli ne reče, da se pa to njega ne tiče, da ga ne zadeva ali tangira, kot se lepo globalistično reče. Svet ga še kako zadeva, tudi pri 85, ko bi lahko “pobasal svoje cajne in šel k morju na dopust”, pa ne gre – ostaja in medias res, njegova pesniška moč se še vedno dotika vsakdana in rezonira z empatijo, ki jo je vedno premogel ravno v pravi meri, da se od nje nismo zadušili, ampak cinik pa tudi ni bil. To bi ga ne bilo vredno. In česa je vreden svet?

To najbolje spoznamo v drugem razdelku knjige, v Kritiki pokolov. V razdelku se (spet) dotakne domače mentalitete, katere največji del prihrani za razdelek z epigrami, a tu je je vseeno dovolj, da z njo gladko preide v splošno svetovno mentaliteto. V Jugoslaviji so se razlike še bolj jasno kazale, če odmislimo običajne splošne (pregovorne) značajske poteze povprečnega domačina: država je proti svetu bila dejansko oaza umerjenosti in miru, dočim se današnja, pravijo: demokratična in svobodna samostojna (!) država ne razlikuje kaj dosti od drugih v tolikanj opevani zvezi EU: po eni strani zgražanje nad pizdarijami, po drugi uklonjen hrbet in relativizacija taistih pizdarij. Poslušnost, Kekčeva pesem in gospod meh. A časi so negotovi, česar Fritz seveda ni ugotovil prvi, ugotavlja pa rahlo sarkastično v kontekstu pesmi Samo vsako prvo soboto v mesecu: okupatorji so seveda lepi in polni ljubezni, kajne, sirene pa … hja. In potem so tu Sanje malega delničarja, pesem o (Severni) Makedoniji, o Ani Frank, in osrednja, Kritika pokolov, ki sodi med neposredne Fritzeve pripovedi: ugotavljanje dejstev z nekakšno niti ne preveč pritajeno grenkobo in občutkom gnusa, ki ga nato kontekstualizira v pesmi O zgodovina.

Najboljše pesmi o minevanju pa stojijo na začetku, v njih Fritz še nadgradi svoje tovrstno pisanje od prej: Leta, November, Tako kot v mladih dneh, uvodna naslovna … In veselje do življenja s pikrimi dovtipi v dveh “post-vojnih” razdelkih, da nato v sklepnih Navedkih ugotovi: Ne bom se bal, / mrtev bom in bom živ ostal. Kot Abduraman? Fritz je vendarle sam svoj tip, svet ga boli, a preživi, ker sta osrednji vrednoti biti in obstati, ne glede na vse. Okupatorji so bili in bodo, bolečina živetega in doživetega bo vselej prisotna, kot tudi smrt, stara prasica, s katero Fritz igra svoj ontološki šah … in za zdaj zmaguje. Držimo pesti, da bo še naprej tako.