ZAMENJAVA POKLICA
Čutite, da ne gradite »pravo« karierno pot? Že nekaj časa razmišljate o zamenjavi poklica, a ne najdete poguma, motivacije, da zaplavate v nov karierni svet?
Niste edini. Veliko posameznikov tekom kariere zamenja nekaj različnih služb, področij dela ali panogo, le malo pa je tistih, ki stopijo na polno iz cone udobja, sledijo svojih sanjam, kariernih aspiracijam in zamenjajo tudi poklic. Zamenjati poklic pomeni zaplavati v neznano. Pomeni veliko poguma, truda, odrekanja, učenja, volje in vztrajnosti. Po drugi strani pa nam ta korak lahko v življenje prinese izjemno zadovoljstvo in občutek izpopolnjenosti.
Predstavljam vam karierno zgodbo Karmen France Pavlin, ki se je po 7ih letih dela v marketinški agenciji odločila za menjavo poklica in se podala v popolnoma drugačen karierni svet. Od leta 2019 je v Vrtcu Zelena jama zaposlena na delovnem mestu Vzgojiteljica za dodatno strokovno pomoč in dela z otroki, ki pri svojem razvoju potrebujejo dodatno pomoč in spodbude. Karmen se je odločila, da sledi svojim vrednotam. Odločila se je, da sledi tistemu, kar jo polni, izpopolnjuje.
(Foto: Tania Mendillo).
Karmen, katera je tvoja prva formalno pridobljena izobrazbo?
Obiskovala sem Srednjo šolo za gostinstvo in turizem. Smer Turistični tehnik sem končala leta 1991. Ker sem se takoj po srednji šoli odselila od doma, sem iskala službo, kakršnokoli, in tako sem se kot pripravnica zaposlila v marketingu podjetja Belinka. Po končanem pripravništvu in hkratnem vpisu na izredni študij na Ekonomski fakulteti (ki sem jo dokončala sicer šele 1999) sem se tako zaposlila v agenciji Formitas.
Kako je izgledala tvoja pot v marketinški agenciji?
V Formitasu sem delala 7 let. Najprej kot deklica za vse, z leti pa sem pomagala razvijati medijsko načrtovanje in odkup oglasnega prostora, ki se je takrat v Sloveniji šele začel razvijati in oblikovati. Zadnja leta sem v družbi vodila medijski oddelek. Zatem sem še dve leti delala v takratni agenciji TBWA Ljubljana kot direktorica projektov.
Kdaj se je zgodil »ad hoc« trenutek, ko si se odločila za zamenjavo poklica?
O zamenjavi poklica sem razmišljala še preden sem odšla s Formitasa. Po odpovedi sem se odpravila na potovanje po Srednji Ameriki. Imela sem veliko časa za premislek. Razmišljala sem o tem, da si zares nisem izbrala, kaj bom počela v življenju, da je bilo vse skupaj bolj splet naključij. Sicer sem svoje delo v agencijah imela nadvse rada, ampak to delo zares ni poosebljalo vrednot, ki so mi v življenju pomembne. Delo mi je sicer prinašalo dober zaslužek, a je od mene zahtevalo hkrati tudi delo ob večerih, vikendih. Pravzaprav nikoli nisem »izpregla«. Ves čas sem bila v neki napetosti, kaj bo prinesel naslednji telefonski klic. Svojega osebnega življenja sem imela le malo. Takrat mi je bilo to všeč, saj se mi je zdelo delo dinamično. Ko pa enkrat začneš razmišljati o lastni družini, otrocih, pričneš na stvari gledati drugače. Enostavno se mi je zdelo, da je vse brez vsebine. Veliko se je vrtelo okoli številk, dobro sklenjenih poslov, profita, toda osebnega zadovoljstva je bilo bolj malo. Mogoče deluje, da sem zlahka sprejela to odločitev, ampak ni tako. Sploh, ker sem bila v opravljanju svojega dela dobra, imela sem veliko ponudb za službo. V tem vmesnem času in začetku nove karierne poti sem bila precej razdvojena.
Kako je formalno potekala zamenjava poklica?
Leta 2002 sem rodila prvega otroka. Že med nosečnostjo sem vpisala enoletni program za pridobitev srednješolske prekvalifikacije v naziv Pomočnika vzgojitelja. Brez tega se namreč v vrtcu ne moreš zaposliti. Skratka – celo vertikalo sem morala opraviti od začetka. Leta 2004 sem se zaposlila kot pomočnica vzgojiteljice v Vrtcu Jelka, hkrati pa sem se vpisala na dodiplomski študij na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, ki sem ga zaključila leta 2008. Ves čas sem seveda vmes delala. Leta 2006 sem dobila še drugega otroka. Leta 2007 sem se zaposlila v Vrtcu Zelena jama, kjer sem zaposlena še danes. Prvo leto sem bila pomočnica vzgojiteljice, že naslednje leto pa vzgojiteljica. Kombinacija vsega je bila kar izziv. Brez pomoči moža in družine tega ne bi zmogla. Leta 2014 sem zaključila še magistrski program Inkluzivna pedagogika na Pedagoški fakulteti v Kopru. Od leta 2019 sem v Vrtcu Zelena jama zaposlena na delovnem mestu Vzgojiteljica za dodatno strokovno pomoč in delam z otroki, ki pri svojem razvoju potrebujejo dodatno pomoč in spodbude.
Kaj so bili zate najtežji izzivi na tej poti in zakaj?
Nikoli se zares nisem spraševala ali bom zmogla opraviti študij. Ta me je izjemno zanimal in ne bom rekla, da sem ga opravila z lahkoto, ampak večino časa mi je prinašal izjemno zadovoljstvo. Sicer so se mi kot zaposleni in zreli osebi včasih porajala določena vprašanja v zvezi s študijem. Npr. eden od težjih izpitov zame je bil na fakulteti v okviru glasbe preizkus petja (sicer rada pojem, ampak po svoje). Meni pa se zdi, da je bistveno pomembnejše, da je človek ustrezno socialno in čustveno zrel ter premore empatijo za to delo. Tega zadnjega žal ne preverja nihče.
Ko sem se odločala ali zares opustiti dosedanjo uspešno kariero in iti na novo pot, sem vedela, da bo to za sabo potegnilo tudi spremembo finančnega standarda. V javnem zavodu nikakor ne moreš priti do primerljivega zaslužka, pa če se še tako dober in uspešen. Sploh kot pomočnica vzgojiteljice sem zaslužila bizarno malo v primerjavi s preteklo kariero. Zato to zares ni bila samo moja odločitev, ampak sva jo sprejela skupaj z možem Alešem. Poleg tega je bil to odličen preizkus za lasten ego. Včeraj pomembna direktorica, ki razpolaga z milijoni evrov za medijski zakup, naslednji dan pa brišem ritke za drobiž. Kdo je zares pripravljen narediti kaj takšnega? Danes sicer zares opravljam drugo delo, kot na začetku, ampak takrat je bila sprememba res enormna. Nič mi ni bilo izpod časti, sem pa večkrat pomislila, da bi bilo zanimivo, kar bi rekli zdaj moji naročniki, poslovni partnerji.
Tudi sem mnenja, da dober vodilni delavec, naj si bo v gospodarstvu ali javnem sektorju, mora imeti izkušnjo z delom »spodaj«, na tistih položajih, ki so pogosto spregledani, manj plačani, a še kako pomembni za osebno in poslovno rast in razvoj.
So te prijatelji in kolegi pri tej odločitvi podpirali? Si kdaj vmes na tej poti sprememb začutila stisko oz. pomislila na to, da bo ta korak zate prevelik, pretežak?
Največje breme je v času mojega študija padlo ravno na Aleša. Otroka sta bila majhna, on je imel svojo službo in obveznosti (vmes je naredil tudi doktorat), jaz pa sem petke popoldne in cele sobote 7 let preživela v šoli (če štejem vsa leta izobraževanja). Seveda je pomagala tudi moja mami in imela sva tudi občasno varuško, ampak je bilo časovno izjemno velik izziv vse uskladiti. Poleg tega pa še moje šolske obveznosti ob večerih. In priprava na službo, ki sem jo kot vzgojiteljica delala doma. Pravzaprav sem bila res dolga leta skoraj vsak večer za računalnikom. Če ne bi oba z Alešem videla smisla v tem, tega prav gotovo ne zmogla. Tako pa me je vedno bodril in opogumljal, kadar mi je pred kakšnih izpitom premagal obup.
Kaj menjava poklica zahteva od posameznika? Katere lastnosti v tem obdobju sprememb najbolj krepiš?
Zamenjati poklic se mi niti ne zdi tako komplicirano, če za sabo ne potegne toliko formalnega izobraževanja, kot sem ga morala opraviti sama. Naš sistem je izjemno tog. Težko sem razumela, zakaj moram celotno vertikalo opraviti od začetka, se pravi od srednješolske prekvalifikacije naprej. S tem se zaprejo vrata mnogim, ki bi bili morda odlični pri delu v vrtcu, pa se zaradi tega niti slučajno ne lotijo uresničevanja takšne ideje. V mojem primeru pa je zahtevalo od mene popolno predanost cilju, izjemno organizacijo družine, dela in študija. Absolutno sem v tem obdobju zanemarila svoje družabno življenje, prijatelje, pa tudi svoje zdravje. Ampak popravljam narejeno škodo…. 😊
Kakšne napotke bi dala tistim, ki že nekaj časa razmišljajo o menjavi poklica, a ne vedo, kako bi se ga tega lotili oz. morda ne najdejo dovolj poguma?
Ko sem se odločila za to korak, me je v prvem letu ali dveh poklicalo izjemno veliko znancev, bivših poslovnih parterjev, sodelavcev. Češ, ali se mi ni zmešalo. Tudi takšne govorice so namreč krožile po marketinških kuloarjih takrat, saj je bilo marsikomu moja odločitev popolnoma nerazumna. In drugo, kako ti je to uspelo? Tisto, kar je sledilo je bilo običajno tudi razmišljanje in želja, da bi tudi sami spremenili poklic, ampak da za to nimajo poguma, ali pa tudi ne možnosti.
»Vsem, ki razmišljajo o tem bi rekla, da so spremembe možne in da je najtežji prvi korak. Potem je lažje. Res pa je treba biti potrpežljiv, ne pričakovati, da boš premaknil svet v dveh tednih. In, da ti ni težko iti od začetka, če je treba. Svet vidiš z nove perspektive, čeprav zaslužiš manj.«