Ko si na vrhu, (ni)si sam. Ko odideš, te vsi takoj pozabijo.

Zgornjo prvo misel zagotovo nekateri poznate. Managerji, direktorji in drugi vodje. Čas, ko si na vrhu, ko imaš ugled, moč in vpliv. Vsi te želijo poznati. Vsi trkajo na tvoja vrata. Vsi komaj čakajo, da skupaj s tabo pristanejo na lepi naslovni fotografiji. Vsi te vabijo na kosila. In da, tisti občutek, ko si na pomembnem dogodku in je okoli tebe vrsta “prijateljev”, ki te želijo pozdraviti. Vam je občutek poznan?

Potem pa se zgodi jutri. Vaše mesto zasede nekdo drug. Morda se sami tako odločite. Morda je razlog kje drugje. A dejstvo ostaja. Krog “prijateljev” in vaših “zaveznikov” se v trenutku zmanjša, porazgubi, Ostane samo vi, z vsemi skrbmi, žalostmi, izzivi in strahovi. Že tako je težko in ob tem ne želite obremenjevati vaše družine, ki se mora skupaj z vami soočati z novo realnostjo. Hkrati se drugim težko odprete in zaupate, saj so izkušnje že povedale svoje. Sprašujete se - Kako naprej? Kdo me lahko razume? Kdo mi sploh lahko pomaga?

Zgornjo misel zagotovo dobro poznate tudi nekdanji vrhunski športniki. Ko ste bili na samem vrhu, na Olimpijskih igrah, svetovnih pokalih ter drugih prvenstvih in ko ste zmagovali, prejemali pokale, odličja, medalje. Potem pa je nastopil trenutek, ko se je bilo potrebno posloviti od športne kariere. Zavese so se zaprle. Odra ni bilo več. Luči so se ugasnile. Prijatelji so izginili. Številni “prijatelji”, ki so vam obljubljali priporočila, delo, službo, so poniknili ali enostavno niso več našli časa za vas. Ostali ste sami. Še več. Ostali ste sami in ob tem pozabili, kdo dejansko ste, kaj je vaša identiteta. 

In potem so sledila vprašanja: Kdo sem? Kaj je narobe z mano? Kaj sploh znam, kaj zmorem? Kaj lahko še dam? Dragi ex managerju, bivši vrhunski športniki, z vami je vse OK. Prestajate trenutke, ki si jih navadni posamezniki sploh ne znamo predstavljati. Živite posebno zgodbo, dragoceno zgodbo. Ni prav, da imamo radi vonj po slavi in denarju ter se radi prisesamo na pomembne nazive in dosežke, pozicijo, ugled in moč,… Ni prav, da si izbiramo “prijatelje“ po nazivih in pokalih. Ni prav, da nam ni mar, kakšna je oseba na drugi strani, ampak nas mika zgolj to, kar ima, in naziv, ki ga zaseda. Ni prav, da smo pozabili na odnose, slavimo pa navidezna prijateljstva in votle vezi. 

Pri svojem delu in v krogu kolegov, prijateljev sem srečala veliko uspešnih posameznikov. Od blizu sem spoznala in začutila, kaj pomeni “ostati sam”, nemočen, v strahu, obupan. Spoznala sem veliko managerjev, ki so ob izgubi pozicije, začutili to praznino in žalost krogotoka “prijateljev”. V zadnjem obdobju pobližje spoznavam tudi izkušnje in občutke nekdanjih vrhunskih športnikov, ki se soočajo s podobnimi izzivi. 

Sem optimist in imam od vekomaj nekoliko idealističen pogled na svet. Na svet, kjer vladajo dobri odnosi, pristnost, kjer ni koristoljubja. Na svet, kjer drugim iz srca privoščimo uspeh in slavo in jih imamo za navdih. Na svet, kjer si pomagamo in si stojimo ob strani, kjer drug drugega spoštujemo kot osebo, v dobrem in v slabem. Vem, da ne morem rešiti sveta in pomagati vsem, ki so pomoči potrebni. Vem, da ne morem spreminjati ljudi. Verjamem pa da lahko z majhnimi koraki pomagam vsaj nekaterim, ki se znajdejo na tovrstnih preizkušnjah. 

Tudi zato s sodelavci v Competu že 11. leto brezplačno sprejmemo na pogovor vsakega posameznika, ki je izgubil delo ali ve, da ga ta korak še čaka. Tudi zato Zavod Vitae + Za življenje po športni karieri, kjer z individualnim coaching programom brezplačno pomagamo vrhunskim športnikom pri prehodu iz športne na novo pot. 

Vplivamo lahko le na stvari, ki so v naši moči spreminjanja. Vplivamo lahko nase, da bomo pogumneje, lažje, bolj ciljno in z visokim optimizmom zrli v prihodnost, na lastno življenje. Vse ostalo je nepomembno. In za to se je vredno boriti in pomagati ostalim, da ponovno najdejo svoj “jaz”.